LETO XXX — Številka 44	2. novembra 1978 Cena 4.— šil. (4 din)
p°štnina plačana v gotovini	Celovec	P. b. b.
Erscheinungsort Klagenfurt	Verlagspostamt 9020 Klagenfurt
Seminar o množičnih občilih v Železni Kapli
V Železni Kapli se je vršil zadnji petek in soboto seminar o odnosih med koroškimi Slovenci ter množičnimi občili. Seminar sta pripravila Znanstveni inštitut ter Avstrijska družba za raziskovanje občil ter kulturne iniciative.
Lista referentov je bila obširna: šef avstrijskega novinarskega sindikata ddr. Günther Nenning, asistent na salzburškem publicističnem inštitutu Hans Heinz Fabris, Harald Irnberger (glej intervju z njim na 4. strani te številke) in dr. Kurt Traar od dunajskega Extfa-blatta, sodelavci ORF-a Hans Prei-ner, Bernard Frankfurter in Berndt Ender, avstrijski dopisnik švicarskega Tages-Anzeigerja Arthur Meyer, Bogo Samsa od tržaške agencije Alpe-Adria, Peter Wieser, vodja Sindoka, Susić Emidij s tr-
žaškega slovenskega raziskovalnega inštituta, dr. Robert Saxer, Franc Pachner, zastopnik Solidarnostnega komiteja, ter Rudolf Strobl, disertant na salzburški publicistiki.
Prvi dan je bil posvečen predvsem prikazu, spoznavanju ter analizi trenutnega stanja. Udeleženci so prišli do zaključka, da trenutni položaj za koroške Slovence ni zavidanja vreden, ter ne manjkata problemska zavest, ponekod pa tudi osnovno znanje, ki je potrebno pri tistih, ki imajo opravka z množičnimi občili.
Predvsem primerjava z aktivnostmi, ki jih imajo S'ovenci v Italiji, je pokazala nerazveseljivi položaj na Koroškem. V Italiji je tudi sodelovanje z množičnimi občili večinskega naroda na boljši
podlagi in ni opaziti pojavov kartela, bojkota in sabotaže, kadar bi bilo treba spraviti kakšno vest v večinske časopise, ki izvira iz pisalnih strojev slovenskih časnikarjev.
Na Koroškem služijo vesti, ki prihajajo iz slovenskih redakcij, predvsem kot primeren povod („Aufhänger“) za negativna poročila o koroških Slovencih ali državi matičnega naroda.
Tudi se je pokazalo, da je pripravljenost v množičnih občilih izven Koroške, poročati tudi o slovenskih stališčih, precej večja kakor na Koroškem samem. Tudi angažma za tako poročanje je izven Koroške večji: to pa nenazadnje odgovarja tudi spoznanjem publicistične vede.
Smolle: sami razmišljati o naših problemih!
® Član predsedstva Narodnega ® sveta koroških Slovencev Ka-® rel Smolle je ob priliki manj-® šinskega srečanja v Trstu pred ® nekaj tedni (Naš tednik je ob-® širno poročal) dal tržaškemu ® Novemu listu daljši intervju, ki $ je bil objavljen v zadnji številki. ® Smolle v intervjuju daje odgo-® vor na številna aktualna in na-9 čelna vprašanja glede prizade-® vanj koroških Slovencev za do-® šego svojih pravic. Zaradi iz-® redne zanimivosti in tehtnosti ® teh izjav objavljamo pretežni ® dei tega intervjuja:
Kai je po Vašem najbolj značil-to za trenutno stanje koroških Slovencev?
Medtem ko je po štetju manjšine leta 1976 — ki smo ga Slovenci 'n Hrvatje v Avstriji uspešno bojkotirali, tako da so našteli na Dunaju dvakrat več Slovencev kot na avtohtonem slovenskem naselitvenem ozemlju — vladalo neko Zatišje slepe ulice, v katero je zašla vlada po tristrankarsko sklenjenem zakonu o narodnostnih skupnostih, moramo reči, da smo se Slovenci po tem poskusu statistične-9a izbrisa manjšine kar kmalu °Pomogli. Nadaljevali smo pot obveščanja avstrijske in mednarodne javnosti.
Glede na zelo napeto stanje na Področju gospodarstva in rastoče brezposelnosti na koroškem dvojezičnem ozemlju sta se NSKS in
Marija na Zilji: •.temeljita“ obnova
Pred kratkim je bila reno-yirana farna cerkev, župnišče in mrtvašnica. Adapcija je stala 8,2 milijona šilingov jn je bila tako temeljita, da je pri tej priliki izginil stari slovenski križev pot. Tako se je uresničila ideja včerajš-njikov, katerim je bil slovenski križev pot že vedno trn v Peti. V Mariji na Zilji je župnikoval v prejšnjem sto-'etju narodni preporoditelj, Politični pisatelj in zbiratelj slovenskega narodnega bla-9a Matija Majar-Ziij-s k i (1809—1892), pred prvo svetovno vojno pa naš pisatelj Ksaver Meško (umrl leta 1964 v Kotljah v Sloveniji), avtor številnih slovenskih literarnih del. Ni slučaj, da je Ksaver Meško naslovil svoj prvi roman s „Kam plo-vemo“. Kam plovemo, dragi restavratorji farne cerkve v Mariij na Zilji?
ZSO odločila, da ustanovita gospodarska odbora. Narodni svet je sicer mnenja, da bi glede na vseob-sežni problem gospodarske zaostalosti tega področja najbolj koristil enoten, skupen gospodarski forum osrednjih organizacij, vendar do tega na žalost ni prišlo.
Ne glede na razne opredelitve smo vsi mnenja, da bo južna Koroška le tedaj gospodarsko napredovala, če bomo izkoristili obmejno lego južne Koroške ter iskali sodelovanje med gospodarstvom SR Slovenije in gospodarstvom tostran meje. Mislim, da bo treba uveljavljati tele zahteve:
GOSPODARSTVO: KONKURENČNOST NE MILOŠČINA
® ob investiciji kapitala in znanja na južnem Koroškem bo treba posebno upoštevati obstoječe gospodarske strukture koroških Slovencev — zasebne kot zadružne, zagotoviti pa tudi soodločanje političnih sil koroških Slovencev;
@ ker gre za področje, ki ni bilo le stoletja gospodarsko izkorišča-
V nedeljo so avstrijske množice volilcev pozvane, naj se udeležijo ljudskega glasovanja: formalno gre za odobritev zakona, po katerem bi smele obratovati atomske elektrarne le tedaj, če bodo izpolnjeni vsi varnostni predpisi.
Toda to stoji le na papirju. Dejansko pravno stanje je v Avstriji takšno, da bi mogla obratovati vsaka atomska elektrarna ne glede na izid giasovanja.
Trenutno pa izgleda vse tako, da bodo primorani volilci odločati o vseh drugih vprašanjih, samo o zakonu ne. Kancler Kreisky je vrgel v boj vso svojo avtoriteto ter celo ni izključil možnosti odstopa v slučaju, da bi večina glasov bila načrtana z „ne“. Kancler je vsekakor zmobiliziral vse sile svoje stranke, ki so bile pri dunajskih volitvah nezainteresirane, pa tudi preko nje. Kakšen efekt bo imela ta mobilizacija, bo pokazal šele 5. november. (Kreisky je svojo politično kariero začel v Zwenten-dorfu. Konec na istem kraju ni izključen ...) Očitno pa se kancler zanaša na doslej tajna povpraševanja.
Kancler in njegov namestnik An-drosch pa nista bila navdušena nad ponavadno koalicijo pri na-
no in zanemarjeno, ampak ker je prav tuji (večinoma nemški) kapital služil za raznarodovanje slovenskega človeka in za zasužnjevanje kmeta in delavca, ga je treba osvoboditi delovno odvisnega socialnega in psihološkega pritiska, da se bo brez strahu mogel čutiti in izražati kot svoboden član narodne skupnosti; še več, gospodarska zaslomba naj mu pomaga biti aktiven, zaveden in pogumen član naše kulturne skupnosti. Nova podjetja morajo biti tudi vzpodbuda za kulturno ustvarjanje.
® Ne glede na to morajo biti odločilni v gospodarskem poslovanju in obratovanju gospodarska načela rentabilnosti, sposobnosti glede na proizvode in delovno silo, konkurenčnosti, primerna lokacija in veličina obrata.
Gospodarska pomoč koroškim Slovencem naj ne bo torej miloščina, četudi gre v določenem smislu za oddolžitev koroškim Slovencem za žrtve, ki so jih prenašali skozi stoletja, predvsem pa za časa nacizma in po drugi svetovni vojni v prid celotnega slovenskega prostora.
Tile začetki gospodarske osamosvojitve koroških Slovencev so seveda poklicali na plan nemško-nacionalne in neonacistične kroge,
sprotnikih atomske energije: ta koalicija sega od skrajne desnice preko liberalcev vse tja do tako imenovanih maoistov. Pa tudi koalicija zagovornikov atomske energije je nenavadna: od (moskovsko-uradnih) komunistov preko socialističnih sindikaicev do združenja industrialcev.
Mimo tega pa je v tem „volilnem boju“ prevladovala nedemokratična komponenta, ki je bila značilna tudi v „volilnem boju“ pred ugo-
Kakor smo že na kratko poročali, je Slovenska mladina iz Toronta 10. oktobra 1978, na dan obletnice koroškega plebiscita, s plakati manifestirala pred avstrijsko ambasado v Ottawi.
Nosili so plakate kot „ARTIKEL 7 — JA ALI NE“, „DVOJEZIČNOST ZA KOROŠKO“, „ZU SPÄT, IHRE MAJESTÄT — BO ZOPET PREPOZNO?“
Med demonstracijo, kjer je bilo napravljenih dokaj fotografij s
ki jim seveda osvobojeni in narodno zavedni pogumni Slovenec ni po volji. To smo pričakovali in temu se ne čudimo. Osupli pa smo zaradi zadržanja vodilnih politikov, kot na primer deželnega glavarja Koroške, Wagnerja, ki ga v teh dneh bolj zanimajo srečanja z zastopnik ekstremnega Kärntner Hei-matdiensta, ki nasprotuje udeležbi slovenskega kapitala v gospodarsko ogroženem področju južne Koroške (na primer Rebrce, tovarne celuloze pri Železni Kapli), kot pa jasne besede proti tem silam in dejanja v prid ohranitve delovnih mest ter življenjske osnove za več sto družin.
Koroška obhaja vsako leto svoj 10. oktober, vedno bolj v luči ohranitve nemške Koroške. Čudijo se, da marsikateri Slovenec govori o „nesrečnem plebiscitu“, ker se nočejo zavedati, da so dosegli zmago s svečano obljubo, da je slehernemu Slovencu zagotovljen narodni obstoj. Obveze iz leta 1920 pa še do danes niso izpolnili.
Tako je polagal deželni glavar venec na kraju, kjer so ga položili tudi bivši SS-ovci. Tako sodeluje avstrijska zvezna vojska aktivno na srečanju nacionalističnih grupacij, ni pa še noben član avstrijske voj-(Dalje na 2. strani)
tavljanjem manjšin 14. novembra 1976: zagovorniki obeh zakonov so financirali svojo propagando iz davčnega denarja ter prispevkov vseh Avstrijcev, vseeno, ali so bili za preštevanje oziroma so za jedrski tok ali ne.
Za koroške Slovence je to ljudsko glasovanje poleg iz nakazanih razlogov zanimivo in odločilno tudi iz še enega drugega razloga: tretja avstrijska jedrska elektrarna se bo gradila v Kazazah.
strani kanadske javne varnosti, avstrijskega ambasadorja, jih je ambasador povabil na razgovor, katerega sta se udeležili Marta Jamnik in Sonya Urbanc. V razgovoru je ambasador dr. Magrutsch poskušal zagovarjati Avstrijo, da se vse lepo razvija v medsebojno korist. Edino v zadevi Heimatdien-sta in njegove gonje proti Slovencem pa ni vedel pravega odgovora, odnosno je kar priznal, da je proti Slovencem in za germanizacijo
Glede ORF-a je bilo rečeno, da je pri njemu še najbolj zagotovljeno, da pridejo do besede tudi slovenska stališča, kar že sledi iz informacijskega naloga ter dolžnosti do objektivnosti ORF-a. V primeru, da bi bil monopol ORF-a odpravljen za koroške Slovence, ne bi bil več boljši kakor pri časopisih ...
Pokazalo pa se je tudi v zadnjih letih, kdaj so meje naklonjenega poročanja o koroških Slovencih dosežene: v vseavstrijskem tisku (izven Koroške seveda) je bilo v največjem de'u konec angažiranega poročanja o koroških Slovencih 7. julija 1976, ko je bil sklenjen zakon o ugotavljanju. Zakon je zakon in tega se je treba držati, je bila argumentacija nekaterih izdajateljev, pa tudi časnikarjev. Ravno ta moment pa dopušča pre-nekateri zaključek o politični zavesti avstrijskih političnih časnikarjev.
Referatom je sledila diskusija. Tako referate kakor tudi zaključke diskusije bodo objavili predvidoma še letos.
Ob seminarju v Železni Kap'i sta dala predsednika obeh osrednjih organizacij dr. Franci Zwitter in dr. Matevž Grilc tudi sprejem.
ORF: oddaja o Slovencih
Za avstrijski narodni praznik 26. oktobra, je prinesel avstrijski radio oddajo z naslovom „Domovina, tudi za druge“ — razmišljanja na primeru koroških Slovencev. V oddaji, ki jo je pripravil Gerhard Jochum, so prišli do besede številni koroški rojaki: Martin Pandel iz Mokrij, sodelavec Doma prosvete v Tinjah, Rozi Wernig iz Ko-čuhe pri Šmarjeti v Rožu, ki ima doma camping „Rož“, radiški učitelj in glavni urednik Mladega roda Tomaž Ogris, Šimej Trießnig, kmet in pevovodja v Ločah, pliber-ški kaplan Franc Valentinič ter predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Matevž Grilc.
Po daljšem času je bila to zopet oddaja, ki se je temeljito ukvarjala s položajem koroških Slovencev po veljavnosti sedmojulijske zakonodaje. Poleg tega je ta oddaja prav za avstrijski narodni praznik bila vsekakor povod za globlja razmišljanja o odnosu vsakega avstrijskega državljana do svojih manjšin.
Med koroškimi Slovenci, pa tudi marsikje drugod, je ta oddaja naletela na odobravanje in zadoščenje. Predvsem zaradi tega, ker se je spet nekdo upal zagrabiti to železo, ki sicer ni postalo hladneje, akoravno so večinski politiki ogrnili problem neizpolnjenega člena 7 s plaščem molka.
Zaradi nakazane posebnosti te oddaje — razmišljanja po „konjunkturi“ tega vprašanja — smo se odločili objaviti to oddajo v obliki dobesednega prepisa z magnetofonskega traku: glej stran 3!
Ljudsko glasovanje o atomskih elektrarnah - čudne koalicije, propagando plačajo vsi!
V Kanadi: demonstracija za izpolnitev državne pogodbe
Karel Smolle: Slovenci smo dolžni, da se v političnem in družbenem živlienju uveljavimo - to ni nacionalizem!
(Nadaljevanje s 1. strani)
ske prisostvoval npr. slovenskim kulturnim prireditvam, kaj šele srečanjem koroških partizanov, ki so se borili proti nacizmu in za osvoboditev delov današnje Avstrije od Hitlerjeve vojske.
Kako bo šlo naprej, ne vem. Vendar se bomo morali Slovenci opreti predvsem na lastne sile in utrjevati predvsem lastne vrste.
VOLITVE: ZA NAŠEGA ČLOVEKA NE MISLITA SPÖ IN ÖVP!
Kot nam je znano, se bližajo pri vas tako občinske volitve kot tudi deželnozborske volitve. Kako se Vaša organizacija pripravlja na novo volivno preizkušnjo? Boste za bližje deželnozborske volitve ponovili poskus s Koroško enotno listo?
NSKS ima glede občinskih volitev jasno stališče: v vseh občinah, kjer to zahtevajo krajevni faktorji, bo treba vložiti samostojne slovenske liste, ne glede na to, če je tu in tam tudi kak Slovenec kandidat na vidnem mestu pri večinskih strankah. Kajti samo še vprašanje časa je, kako dolgo bodo večinske stranke še trpele aktivno vključevanje v narodno delo, hkrati z vodilno funkcijo v stranki. Ne sme biti izmikanja. To smo povedali tudi Zvezi slovenskih organizacij glede „troštanja“ z nemškimi demokrati; mene osebno bolj skrbijo Slovenci „in statu germa-nisandi“, kajti ti podlegajo in doživljajo največji gospodarski, socialni in politični pritisk. Ne gre tu
za uveljavljanje slovenskih nacionalističnih teženj, ali kot se nekateri mileje izražajo, „za ozko nacionalno strankarstvo“, skupnost se ne more odpovedati temu, da se kot taka uveljavi v političnem življenju in v družbi, nasprotno, to je njena dolžnost. To, da nekateri izjavljajo, da je vsak Slovenec že tako sam politično zrel, da lahko naredi, kar hoče, da pač vsak Slovenec „odloča tudi po socialnih, poklicnih in drugih vidikih, ne le po nacionalnih“, je tako res, kot tudi izgovor in dokaz za to, da določeni ljudje pač mislijo, da za delavce že tako misli socialistična stranka, za kmete pa ljudska stranka, ZSO in NSKS pa si ni treba lomiti glave.
Koroška enotna lista je bila po programu tako široko zasnovana, da so jo lahko volili vsi demokratični ljudje. Dosegla je več glasov kot na vseh samostojnih povojnih volitvah. Imeli pa smo zelo maloštevilna organizacijsko-propagand-na sredstva, tako glede na gmotne potrebe, še bolj pa glede oseb za volilni boj. Deželnozborske volitve pa so še popolnoma odprte, ker je naše zadržanje odvisno od nove ureditve volilnih okrožij in tozadevnih ustavnih določil. Vsekakor pa je Narodni svet koroških Slovencev sklenil zahtevati pogovore za primerno zastopstvo koroških Slovencev v javnem življenju, tudi v zakonodajnih organih.
Kako ocenjujete stanje odnosov med NSKS in ZSO na Koroškem?
Mislim, da je načelo enotnega in složnega nastopanja koroških Slovencev v narodnih zadevah — političnih, gospodarskih in kulturnih — nosilec dobrih odnosov med NSKS in ZSO. Nekaj medseboj-
nega tekmovanja sicer psihološko pomaga temu in onemu funkcionarju, da je bolj marljiv, vendar to dovede večkrat do tega, da pač pospešujemo samo kvantiteto organizacij in prireditev. Znanstveni institut, Slovenski informacijski center in Slovenski informacijski in dokumentacijski center, gospodarski odbor, kmečki zvezi bi se na primer morali poenotiti, postati skupna last, ali bolje skupna skrb obeh osrednjih organizacij, potem bi bilo treba rešiti te institucije neposrednega političnega skrbništva Pogrešam pri ZSO nekoliko večje gibčnosti, kar pa je, upam, le prehodnega značaja.
Kakšni pa so odnosi med Vašo organizacijo in tradicionalnimi avstrijskimi strankami oziroma z nemško govorečim svetom na splošno?
Do začetka 60 let lahko ocenju-
jemo ZSO in NSKS v dobršni meri kot odsev obeh vodilnih avstrijskih strank. Tedaj je bilo verjetno še mogoče najti vplivne demokratične partnerje v njih. S tem vključevanjem v stranke smo postopoma izgubljali Slovenca za Slovencem. Ne toliko, da se je posameznik sam nujno ponemčil, vendar mu je bilo onemogočeno zaradi poklicno socialnega napredovanja aktivno delovanje v manjšinskih organizacijah. Mi, ZSO in Narodni svet tem ljudem nismo nudili (nismo mogli?) alternative. Tako so se odtujili osrednjim organizacijam, mislim, najboljše glave. Danes se je vsaj Narodni svet koroških Slovencev docela oddaljil od avstrijske ljudske stranke.
Po tristrankarskem sporazumu, katerega sad je omenjeni proti-manjšinski zakon o narodnih skupnostih, smo odnose in kontakte docela ukinili, kljub temu, da pride do neštetih poskusov s strani strank, predvsem do zasebnih kontaktov.
BIRO NSKS-a IN ZSO NA DUNAJU!
Seveda strankam, ki so vsaj leta 1945 bile vodene po osebah, ki so doživele tudi grozote nemških KZ-tov, nihče ne more odvzeti odgovornosti, ko z neizpolnjevanjem ustavnih določil državne pogodbe glede slovenske in hrvaške manjšine kršijo pogodbo in človekove pravice.
Kot nam je znano, Vi, g. Smolle, živite in delate na Dunaju, se pravi v avstrijski prestolnici. Opažate kako bistveno razliko med Duna-
jem in Celovcem, kar zadeva sta* lišča do slovenske manjšine na Koroškem?
Odkar sem na Dunaju, sem skušal prepričevati obe osrednji organizaciji, da bo nujno treba ustanoviti v avstrijskem glavnem mestu, na Dunaju, biro slovenskega predstavništva, ki se bi moral baviti z informacijsko dejavnostjo, s kontakti z raznimi avstrijskimi in mednarodnimi institucijami, z raznimi intervencijami in posredovanjem med Koroško in Dunajem, kot sedežem glavnih avstrijskih organov in raznih mednarodnih organizacij-Za enkrat skušam to vlogo, kolikor mi to dopušča poklic, izvrševati sam.
Brez dvoma se stališče „Dunajčanov“ in „Korošcev“ do slovenske narodne skupnosti bistveno razlikuje. Lahko rečem, da naletimo na dosti več razumevanja. Vendar so zvezna vodstva strank iz strahu zaradi glasov na Koroškem prepustila slovensko vprašanje docela koroškim politikom in od tod tudi na vseh koncih in krajih doživela fiasco manjšinske politike v Avstriji. Uspelo nam je ustanoviti na Dunaju tudi določeno gibanje prijateljev koroških Slovencev, ki sega od urednikov nemškega mesečnika „Extrablatt“ preko Soli' darnostnega komiteja do stikov z mlajšimi znanstveniki, publicisti in tudi odgovornimi uradniki na najvišjih mestih. Seveda gre za zelo neterogeno druščino, ki jih pravzaprav družuje le prijateljski in demokratični odnos do slovenskega vprašanja. Verjetno pa tudi boja--zen, da se to, kar se danes godi manjšini — Slovencem — lahko jutri prav tako zgodi vsaki drugi neljubi politični manjšini.
Aus dem Wilajet Kärnten
Landesvertretung und Landesausschuß
Die Provinzen Österreichs erfreuen sich zweifelsohne einer bedeutenden Autonomie. — Diese ist allerdings nicht so weit vorgeschritten, wie in den einzelnen Staaten Deutschlands, die ja eigentlich einen Bundesstaat bilden, aber sie ist ausgebildeter als in den Counties Englands, in den Departements Frankreichs und in den Komitaten Ungarns.
Mit Patent vom 26. Februar 1861 (Nr. 20 R. G. B., Beilage II) wurde die Autonomie der einzelnen Provinzen, und auch des Herzogtums Kärnten umschrieben. Darin heißt es:
§ 1. Das Herzogtum Kärnten wird in Landesangelegenheiten vom Landtag vertreten.
§ 2. Die zum Wirkungskreis der Landesvertretung gehörigen Befugnisse werden entweder durch den Landtag selbst oder durch den Landesausschuß ausgeübt.
Den Begriff, Landesangelegenheiten fixiert § 18 folgendermaßen:
I.	Alle Anordnungen in Betreff:
1.	der Landeskultur,
2.	der öffentlichen Bauten, welche aus Landesmitteln bestritten werden,
3.	der aus Landesmitteln dotierten Wohltätigkeitsanstalten,
4.	des Vorschlages und der Rechnungslegung des Landes.
II.	Die näheren Anordnungen innerhalb der allgemeinen Gesetze in Betreff der:
1.	Gemeindeangelegenheiten
2.	der Kirchen- und Schulangelegenheiten
3.	der Vorspannleistung, dann der Verpflegung und Einquartierung des Heeres; endlich
III.	die Anordnungen über sonstige, die Wohlfahrt oder die Bedürfnisse des Landes betreffende Gegenstände, welche durch besondere Verfügungen der Landesvertretung zugewiesen werden.
Der Landesausschuß ist das verwaltende und ausführende Organ des Landtages, eine stabile Verwaltungsbehörde, welche die Ausführung der Landtagsbeschlüsse, die laufenden Verwaltungsgeschäfte des Landesvermögens, der Landesfonde und Anstalten zu besorgen, ferner die Dienstleistung der Landesbeamten zu leiten und zu überwachen,
und Anträge für den Landtag vorzuberaten und einzubringen hat (§ 26).
Schon im dritten Abschnitt dieses Buches wurde darauf hingewiesen, daß die Slowenen im Landtag von Kärnten infolge der famosen Wahlkreiseinteilung unter 43 Abgeordneten nur zwei Vertreter haben.
Im Landesausschuß und in den diesem Landesausschuß verantwortlichen Landes-Ämtern sind die Slowenen völlig ausgeschaltet.
Der Landesausschuß besteht nämlich unter dem Vorsitz des Landeshauptmannes aus 4 aus der Mitte der Landesversammlung gewählten Beisitzern. (§ 11 der Landesordnung).
Nachdem nun der Landeshauptmann (§ 4 der Landesordnung) aus der Mitte des Landtages vom Kaiser ernannt wird, und je ein Landesausschußbeisitzer von den Landtagsabgeordneten des Großgrundbesitzes, von denen der Städte und Märkte, und von denen der Landgemeinden, einer aber von der ganzen Landesversammlung gewählt wird, so ist es erklärlich, daß die Slowenen aus eigener Kraft nie eine Vertretung im Landesausschuß erringen können.
Gegenwärtig ist der Landesausschuß von Anhängern der deutschnationalen Partei besetzt. Nämlich:
Landeshauptmann:	Aichelburg-Labia Leopold, Frei-
herr v.
Landeshauptmannstellverterter im Landesausschuß: Dr. Josef Lemisch.
Landesausschüsse: Dr. Josef Lemisch; Stemeck Walter, Freiherr v.; Hönlinger Alois; Winkler Karl.
Ein flüchtiger Blick in die Geschäftseinteilung des Landesausschusses belehrt uns, von welch einschneidender Wichtigkeit diese Körperschaft ist.
Nur einige Proben:
I.	Abteilung: (Dr. Lemisch) Bier- und Weinauflage, Finanzwesen, Landesbuchhaltung, Landeskasse, Landeshypothekenanstalt, Landes-Wohltätigkeitsanstalten, Steuern, Umlagen.
II.	Abteilung: (Freiherr v. Sterneck) Armensachen, Bürgermeisterversammlungen, Gemeindeangelegenheiten, Kultusangelegenheiten, Landeskanzlei, Landesblindenan-
stalt, Landestaubstummenanstalt, Stipendien und Stiftungen.
III.	Abteilung: (Winkler) Bauamt, Bauordnung, Drau-regulierung, Eisenbahnen, Flußregulierungen, Straßen-wesen, Wasserbauten.
IV.	Abteilung: (Hönlinger) Agrarische Operationen, Forstwirtschaft, Jagd, Landes-Brandschaden-Versicherungs-anstatt, Landes-Viehversichungsanstalt, Landeskulturrat, Landeswirtschaftliche Angelegenheiten überhaupt.
Dem Landesausschuß steht ein wohlausgebautes Landes-beamtensystem zur Seite, in welchem Slowenen keine Aufnahme finden.
Für die äußerst verletzende Behandlung, welche die Slowenen von der Landesvertretung, sei es Landtag oder Lan-desausschuß jahrzehntelang erfahren, können wir im Rahmen dieses Buches nur einige Stichproben anführen, die sich zumeist auf den Landesausschuß beziehen, sonst müßten wir ja einen bedeutenden Teil der stenografischen Protokolle des Landtags abschreiben, was jedenfalls mehrere 1000 Seiten füllen würde.
Am 6. Oktober 1910 brachte der Finanzausschuß des Kärntner-Landtages durch Max Ritter von Burger folgenden Antrag im Landtag ein:
„Der hohe Landtag beschließt:
Für solche deutsche Studierende des Lehrfaches, welche sich dem Studium der slowenischen Sprache an einer Hochschule widmen, ein Staatsprüfungszeugnis der slowenischen Sprache erwerben wollen und sich verpflichten einen Ruf nach Kärnten als Lehrer der slowenischen Sprache sofort zu folgen, werden jährlich für die Dauer der 10. Wahlpe' riode Stipendien im Gesamtbetrag von K. 2000.— g£' widmet. Nähere Bestimmungen über die Ausschreibung und Anzahl dieser Stipendien hat der Landesausschuß zu treffen, dem auch das Verleihungsrecht derselben zusteht“.
Der Antragsteller verriet selbst den Zweck dieses Stipendiums: Es sollen nämlich durch deutsche Lehrkräfte auf den Mittelschulen Kärntens deutsche Studierende zu Beamten und Lehrern herangebildet werden, die in gemischtsprachigen Gegenden Kärntens als sprachlich befähigt verwendet werden könnten.
Martin Pandi:
Es ist halt schwierig, meine Schwester getraut sich nicht, wenn sie mit mir telefoniert, die slowenische Sprache zu verwenden. Sie ist als Sekretärin in der Marktge-meinde Eberndorf tätig. Die Gemeinde Eberndorf ist nach dem neuen Volksgruppengesetz eben nicht als zweisprachige Gemeinde anerkannt, vielleicht aus diesem Grund heraus, daß sie sich vom Süro aus nicht getraut, mit mir in der s'owenischen Sprache zu sprechen.
Rozi Wernig:
In unserem Dorf haben die Slowenen leider nicht das Gefühl, daß sie den anderen ebenbürtig sind: Weil der Druck einfach so 9roß ist, daß ein jeder lieber still und leise ist, damit er seinen Arbeitsplatz weiter behält.
Beispiel als einzige in der ersten Klasse am Slowenischunterricht teilgenommen hat. Genauso bei meinem Sohn: Da war noch ein zweiter, a'so nur zu zweit. Und bei diesen Schülern, bei achtzig, die ca. da sind, ist das ein sehr kleiner Prozentsatz. Das zeigt eben, daß man nicht gewillt ist, die Kinder zur Sprache anzumelden, die der Nachbar eben spricht.
Rozi Wernig:
Vor acht Jahren, als meine dritte Tochter in die Schule kam und wir alle versammelt waren, alle Eltern und Lehrer, sagte der Direktor, der damalige Direktor der Schule wörtlich: „Es wird niemandem angeraten, die Kinder zum zweisprachigen Unterricht anzumelden“. Also dann war eine Totenstille, der Schock saß allen in den Knochen, nach einer Weile sagte
nicht schaffen. Sie haben es auch bisher nicht geschafft. Bereits im Staatsvertrag des Jahres 1955 nämlich, sind im Artikel 7 die rechte der slowenischen und kroatischen Minderheit festgelegt.
Sprecher:
1.	österreichische Staatsangehörige der slowenischen und kroatischen Minderheiten in Kärnten, Burgenland und Steiermark genießen dieselben Rechte auf Grund g'eicher Bedingungen wie alle anderen österreichischen Staatsangehörigen einschließlich des Rechts auf ihre eigenen Organisationen, Versammlungen und Presse in ihrer eigenen Sprache.
2.	Sie haben Anspruch auf Elementarunterricht in slowenischer oder kroatischer Sprache und auf eine verhältnismäßige Anzahl eige-
schreibt damals zu diesen Vorfällen: „Heimat, Volk, Vaterland, sind Begriffe, die für jeden Menschen einen hohen Wert haben. Aber auch die andere Nation hat eine Heimat, eine Muttersprache, ein Schrifttum, das sie liebt. Die Nationalisten sind überall und in jeder Zeit hochmütig und anmaßend bis zum Rassenwahn. Sie haben es einmal ausgesprochen, daß für sie recht ist, was ihnen nützt. Die Extremisten, die immer ihre eigenen nationalen Belange hoch halten und d e eines anderen Volkes gering geachtet haben, sind die Zerstörer des alten Vielvölkerstaates Österreich, das ein Kleineuropa hätte werden können. Sie sind auch die Friedensstörer und Drahtzieher in Kärnten.“
Sprecherin:
Das Gerichtssprachengesetz 1959
biet vor, wo sie lebt. Und es ist ja auch bewiesen, daß die Frage der verhältnismäßigen Anzahl der Minderheitsangehörigen eine wesentliche Frage der Staatsvertragsver-hand'ungen war. Wir stehen nach wie vor auf dem Standpunkt, wonach dieser Artikel 7 unmittelbar durchzuführen ist, das heißt eine Ausführungsgesetzgebung nicht notwendig ist, denn eine rechtliche, faktische Gleichberechtigung und eine formelle Gleichberechtigung garantiert der Artikel 7. Das heißt, die Slowenen in diesem Gebiet haben dieselben Rechte.
Nun das Volksgruppengesetz, das Wesentliche, was man daran zu kritisieren hat, ist der Umstand, daß jedes Recht, welches die Volksgruppe in Anspruch nehmen könnte, von ihrer zahlenmäßigen Stärke abhängig gemacht wird.
f	■	^
ODDAJA V AVSTRIJSKEM RADIU OB NARODNEM PRAZNIKU 26. OKTOBRA:
Minderheifen — am Beispiel der Slowenen
V______________________________________________^
Šimej Triesnig:
Ich würde besser vorschlagen, We man sagt: „zusammen“, nicht ■ nebeneinander“, sondern „zusammen“. Wenn man aber das von 9er Mehrheit aus will, dann müßte man ein Interesse haben, den Nachbarn, der eine andere Spra-che spricht, eben sich der Spra-che auch zu bemächtigen.
Tomi Ogris:
Besonders beim Eintritt in den Beruf wird man als Angehöriger 9er Minderheit von den Kollegen wie auch von den Vorgesetzten besonders kritisch beobachtet. Dies ist vor allem am Anfang so und fordert von den Betroffenen erhöhten Einsatz — und zwar sowohl bei der Arbeit als auch im Qesellschaftlichen Verkehr.
Rozi Wernig:
Man will die Slowenen als Menschen zweiter Klasse degradieren und in der einfachen Bevölkerung s'tzt das dann auch richtig.
Sprecherin:
Als Slowene in Kärnten zu le-bsn, ist offensichtlich nicht ganz einfach. Die beinahe wahllos her-ausgegriffenen Aussagen eines Ju-Sondfunktionärs, einer Gewerbe-tr®ibenden, eines Landwirtes, eines i-ehrers der slowenischen Minder-^mt könnten das bestätigen. Gibt es also noch immer Schwierig-^oiten für unsere slowenischen Mitbürger, sich ihrer Mutterspra-cbe auch tatsächlich zu bedienen?
Simej Triesnig:
9a, meine Kinder lernen slowe-Msch, ich bin auch dafür einge-.reten, damit alle das Slowenisch ln der Schule mitkriegen. Traurig lst eines, daß meine Tochter zum
er: „Wir raten aber auch niemandem ab, es nicht zu tun“.
Tomi Ogris:
Unsere nur deutschsprechenden Mitmenschen vermögen zwar sehr viel Verständnis dafür aufzubringen, daß sich unsereiner zur slowenischen Volksgruppe bekennt, daß er sich für die Erhaltung der slowenischen Sprache und Kultur einsetzt. Sie begreifen jedoch nicht, daß man sich als solcher in verschiedenen Situationen auch der slowenischen Sprache bedienen möchte. Ein Gespräch oder ein Te'efonat erweckt sehr schnell Verwunderung und Mißtrauen, obwohl es die Zuhörer meist gar nicht betrifft. Uns selbst mangelt es aber vielfach am nötigen Selbstbewußtsein. Ich selbst erlebte es in Kiagenfurt, als ich vor einem Geschäft stand und da die Aufschrift war, „wir sprechen auch Slowenisch“. Ich hatte aber nicht den Mut in das Geschäft zu gehen und sich dort dieses Angebotes zu bedienen. Ähnlich ist es natürlich auch bei den angebotenen Möglichkeiten, sich der slowenischen Sprache bei den amtlichen Eingaben zu bedienen. Ich glaube, wir hegen im Unterbewußtsein eine bestimmte Furcht vor Benachtei'i-qungen. Und überhaupt bin ich der Meinung, daß die Angehörigen der Minderheit aus ihrer Verschlossenheit und wohl auch Angst so lange nicht herausfinden werden, solange der größere Nachbar ihnen da nicht entgegenkommen wird und da die nötige Toleranz zeigen wird. Die Gesetze allein aber werden es nicht schaffen.
Sprecherin:
Die Gesetze allein werden es
ner Mittelschulen. In diesem Zusammenhang werden Schullehrpläne überprüft und eine Abteilung der Schulaufsichtbehörde wird für slowenische und kroatische Schulen errichtet werden. 3. In den Verwa'tungs- und Gerichtsbezirken Kärntens, des Burgenlandes und der Steiermark mit slowenischer, kroatischer oder gemischter Bevölkerung wird die slowenische oder kroatische Sprache zusätzlich zum deutschen als Amtssprache zugelassen. In solchen Bezirken werden die Beziehungen und Aufschriften topographischer Natur sowohl in slowenischer oder kroatischer Sprache wie auch in Deutsch verfaßt. 4. österreichische Staatsangehörige der slowenischen oder kroatischen Minderheiten in Kärnten, Burgenland und Steiermark nehmen an den kulturellen, Verwaltungs- und Gerichtseinrichtungen in diesen Gebieten aufgrund g'eicher Bedingungen wie andere österreichische Staatsbürger teil. 5. Die Tätigkeit von Organisationen, die darauf abzielen, der kroatischen oder slowenischen Bevölkerung ihre Eigenschaft und ihre Rechte als Minderheit zu nehmen, ist zu verbieten.
Sprecherin:
Einige Punkte dieses Artikels wurden in den folgenden Jahren von der Republik auch tatsächlich erfüllt. Bereits 1958 aber wird der obligatorische zweisprachige Unterricht für Pflichtschüler im gemischtsprachigen Gebiet abgeschafft. Der Abschaffung geht ein vom Deutschen Schulverein und dem Kärntner Heimatdienst organisierter Schulstreik voraus. Der SPÖ-Abgeordnete Max Neugebauer
schränkt das Recht, die slowenische Sprache bei Gericht zu verwenden, auf drei Bezirksgerichte ein.
Das 1972 beschlossene Ortstafelgesetz, das die Aufstellung zweisprachiger topographischer Bezeichnungen in 205 Ortschaften
Gut aufgehoben
■Üil150 JAHRE
"J GRAZER WECHSELSEITIGE
VERSICHERUNG
vorsieht, wird nach dem Ortstafelsturm deutschnationaler Kreise in Kärnten nicht in seiner ursprünglichen Form durchgeführt. Die Staatsgewalt weicht zurück, der Innenminister scheut die Auseinandersetzung, die Exekutive sieht tatenlos zu, wie mit den Ortstafeln zugleich geltendes Bundesrecht demontiert wird. Gegen den Willen der s'owenischen Volksgruppe wird 1976 die Minderheitenfeststellung durchgeführt und das Volksgruppengsetz beschlossen.
Der Vorsitzende des Rates der Kärntner Slowenen Dr. Matevž Grilc zur ablehnenden Haltung seiner Volksgruppe:
Dr. Matevž Grilc:
Der Artikel 7 des Staatsvertrages, wenn man es jetzt rein juristisch betrachtet, sieht die Rechte für die Volksgruppe in jenem Ge-
Und dazu die Minderheitenfest-steliung vom 14. November 1976. Man meint, etwa ein Viertel, wenn es topographische Aufschriften sein sollen, etwa 20 Prozent, wenn es eine Verhandlungssprache geben soll.
Nun, aufgrund dieses Volksgruppengesetzes kommt man dann, und ist auch zu einer Regelung gekommen, das ist, zwei Drittel der Slowenen sind ihres Rechtes beraubt worden, zum Beispiel ihrer Amtssprache, die slowenische Sprache als Amtssprache verwenden zu können. 5/6 sind sogar um die topographischen Aufschriften gekommen, es heißt, in ihrem Bereich gibt es keine. Das ist sicherlich das wesentlichste Problem dieses Volksgruppengesetzes. Das Volkszählungsgesetz ermöglicht nämlich weitere Zählungen. Es steht nicht drinnen, aber vielleicht alle 10 Jahre. Es heißt jedenfalls, regional können Zählungen durchgeführt werden, es könnte theoretisch in etwa 10 Jahren zu einer weiteren Zählung in einer einzigen Gemeinde kommen. Wenn man diese Gemeinde entsprechend vorbereitet, von der deutschnationalen Seite, dann kann man sich auch vorstellen, daß so auch diejenigen 13 Gemeinden, die nun noch verblieben sind von den 35, wo noch die Slowenen leben, in etwa 10, 20, 30 Jahren ebenfalls das Opfer eben dieses Volksgruppengesetzes werden. Und das könnte und wird, wenn sich die Situation nicht wesentlich ändert, zu einer Entwicklung führen, wonach die Volksgruppe in einigen Jahrzehnten amtlich nicht mehr existieren wird. Und darauf muß man hier sehr klar hinweisen.
(Dalje na 8. strani)
JANKU OGRISU st. ZA 80-LETNICO
Janko Ogris: življenje izpolnjeno z delom
Te dni obhaja znani in zaslužni koroški Slovenec Janko Ogris starejši, pd. Miklavž v Bilčovsu, 80-letnico svojega razgibanega življenja. Že kot mlad fant je moral na delo in si sam služiti kruh prav kmalu. Sadove vidijo koroški Slovenci pri narodno-politič-nem in prosvetnem delu, ki ga opravlja slavljenec v Bilčovsu že nad 60 let.
Bil je namenjen za učitelja. Toda znane koroške razmere so ta načrt prekrižale. Z vso vnemo se je posvetil Janko Ogris trudapolnemu, drobnemu delu na podeželju. Postal je na vasi in v fari in občini viden, ne samo na kulturnem področju, ampak tudi na političnem. Udeleževal se je že med vojnama različnih kulturnih in političnih posvetovanj in posegel s svojim zna-
njem ter jedrnato besedo v potek časa.
Ni bil samo slučaj, da smo na kandidatni listi Koroške slovenske stranke ponovno videli njegovo ime. Tako je leta 1932 po odstopu poslanca župnika Starca postal njegov naslednik v deželnem zboru. Skupno z dr. Petkom sta krmarila stranko, kakor je pač bilo mogoče v tedanjem času.
Leta 1942, aprila meseca, so nacisti izgnali njega in njegovo družino z Miklavževega doma, iz koroške domovine. V izgnanstvu je bil eden tistih neumornih buditeljev, ki nikdar niso izgubili trdne vere v pravico na svetu, vere, da bo po temni noči sužnosti zasijal svetli dan svobode. Franc Rehs-man piše v svojih spominih „Rod pod Jepo“, da je Janko Ogris kot organist
Irnberger: hočemo nuditi alternative
W	-v«.
Na seminarju o množičnih občilih v Železni Kapli je bila ena od prirediteljev „Avstrijska družba za raziskovanje medijev ter kulturne iniciative“ (österreichische Gesellschaft für Medienforschung und kulturelle Initiativen). V tem društvu so zastopani časnikarji in kulturni delavci, kateri s sedanjim ustrojem publicističnega in kulturnega obratovanja niso zadovoljni in iščejo novih poti. Eden od predstavnikov tega društva je znani časnikar Harald Irnberger, glavni urednik dunajskga kulturno-poli-tičnega mesečnika Extrablatt. Z njim smo imeli sledeči pogovor:
NT: Gospod Irnberger, kdaj in zakaj je bila ta družba ustanovljena?
Irnberger: „Avstrijska družba za raziskovanje medijev ter kulturne iniciative“ je bila ustanovljena pred poldrugim letom. Ustanovili smo jo, ker smo mislili ter prišli do spoznanja, da se v Avstriji premalo dela na teoretičnih podlagah, predvsem v institucijah, ki naj bi se ukvarjale s kulturo. Problemi niso le v izvoženih tirih, kjer se
gibljejo odgovorni v Avstriji, temveč marsikje drugod. 2e lani smo priredili seminar z Engelmannom, Rinserjevo, Zwerenzom in drugimi.
NT: S teoretičnimi podlagami publicistike se ukvarjajo tudi znanstveniki na dveh avstrijskih univerzah, v Salzburgu in na Dunaju ...
Irnberger: ... že, vendar tudi pri teoretičnih vprašanjih gibljeta oba
KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA V CELOVCU___
vabi na dramo Jurčič-lnkret
Deseti brat
ki bo v petek, 8. decembra 1978, ob 14. uri v MESTNEM GLEDALIŠČU V CELOVCU.
Gostuje:
SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE IZ MARIBORA.
Srečanje lutkarjev
Interesna skupnost Koroške dijaške zveze „Lutke mladje“ in „Oder mladje“ — Krščanska kulturna zveza — Dom prosvete v Tinjah
vabijo na srečanje v Tinje, v nedeljo, 5. 11. 1978, ob 14. uri. Spored srečanja:
Člani interesne skupnosti Koroške dijaške zveze „Lutke mladje“ in „Oder mladje“ predvajajo:
Marjan Belina „VOLK in KOZLIČI“
Svetlana Makarovič „HIŠA TETE BARBARE“
Razgovor z režiserjema:
TINE VARL (Lutke mladje)
FRANCI KONČAN (Oder mladje)
Splošni razgovor med vsemi sodelujočimi.
Bolj ali manj so konfrontirani s to dejavnostjo tudi starši članov obeh interesnih skupnosti, vzgojitelji, učitelji in profesorji. Z eno besedo vsi, ki so ali vzgojno povezani z nastopajočimi ali pa delujejo za širjenje slovenske besede.
Nato DRUŽABNO SREČANJE OB „TINJSKI ZAKUSKI“.
instituta deloma v izvoženih tirih. Seveda so tu izjeme, kakor na primer Fabris in drugi, ki se ukvarjajo s problemi, ki so interesantni in bi zaslužili še večje zanimanje. So pa na obrobnih področjih publicistike tematski sklopi, ki so zanimivi predvsem zaradi položaja današnjega avstrijskega tiska.
NT: S podobnimi, če že ne istimi cilji, se ukvarja tudi Vaš magazin Extrablatt, ki je obesil na svojo programsko zastavo prav tako kulturno poslanstvo. Kakšne so Vaše tozadevne izkušnje — po enoletnem izhajanju?
Irnberger: V okviru našega kulturnega poslanstva skušamo uresničiti seriozen žurnalizem, ki odgovarja mednarodnemu standardu časnikarstva. V Avstriji kaj takega doslej še ni bilo. Zaradi tega tudi nimamo nobenih vzorov, po katerih bi se mogli orientirati, ampak si moramo vso vsebino sami pridelati.
Predvsem manjka v Avstriji strukturna informacija: vsi časopisi ter radio, pa tudi magazini, samo poročajo, kateri politik napravi s kom kaj, ali kaj reče in kdaj, nihče pa ne odvrne pogleda od tistih oseb in vpraša dalje, zakaj vse to in zakaj to ali ono. To gre skozi vse skupine in vsa področja. Predvsem pa ne pridejo do besede skupine in področja tem, ki so manjšine v vsakem oziru besede, ker pač manjšin ni možno dobro in z dobičkom spraviti na trg. Slovenci so, kakor vse manjšine, premajhni, da bi jih z dobičkom spravili na širši časopisni trg.
NT: in konkretno Extrablatt?
Irnberger: Kar zadene konkretno Extrablatt, je razvoj prodaje pozitiven, ker bere magazin mesečno 150.000 do 200.000 bralcev. Najbolj zainteresirane starostne skupine so kot prva tista od 30 do 40 let in kot druga tista od 20 do 30 let. Perspektivno gledano, leži naša prihodnost že v starostni strukturi. Na drugi strani je največja skupina naših bralcev tista, ki se strankarskopolitično ne da fiksirati, torej tisti volilci, ki menjajo in nihajo.
Pa še po eni strani smo postali faktor: inozemski tisk nas pogosto citira. Pri notranjeavstrijskem tisku smo naleteli na pravi kartel molka. Vendar tudi avstrijski časniki niso mogli mimo tega, da so številko za številko pograbili nekaj tem, ki so bile objavljene v našem magazinu ter pisali o njih. V inozemstvu pa nas je npr. citiral francoski Le Monde, jugoslovanski tisk ter tudi zahodnonemški Stern je prevzel naše poročanje o celovškem kavarnarju in vodilnem SS-ovcu Lerchu.
v taborišču Schwarzenberg zaigral na koncu maše „Hej Slovani“. To pogumno dejanje je bilo za mnogo rojakov neprecenljivo bodrilo. Po bridkih in težkih izkušnjah izseljenstva in, ko mu je umrl na poti domov sin Jozej, se je doma znova posvetil družini in domačiji in postal spet vodilen član slovenske skupnosti.
Ob tem visokem jubileju je tudi omeniti slavljenčevo globoko vernost in pomoč, ki jo je nudil bilčovškim župnikom. Vedno je iz srca rad dajal svoj dom na razpolago za vse slovenske kulturne in politične prireditve.
Koroški Slovenci, vsi brez izjeme, se klanjamo Janku Ogrisu ob njegovi 80-letnici in mu želimo še polno zdravja in zadovoljstva v krogu družine ter pri njegovem javnem in osebnem delu.
Narodni svet koroških Slovencev Uredništvo Našega tednika
Velinja vas
Pred kratkim je praznovala Uršula Kropfič, Mežnarjeva mama v Velinji vasi, svojo 80-letnico. K temu visokemu življenjskemu jubileju čestitajo Mežnarjevi mami vsi Ve-linjčani in ji želijo še mnogo let v zdravju in veselju; ob tem jubileju pa se hočejo vsi, ki spadajo pod zvon velinjške podružnice, zahvaliti za dolgoletno vestno in skrbno delovanje kot mežnarica.
Čestitkam se pridružuje tudi NT, saj je jubilantka dolgoletna bralka našega lista!
Vidra vas: Kropova mati umrla
Pred dobrim letom so izgubili pri Kropu očeta gospodarja Mirka Nachbarja. Dne 25. oktobra pa je preminila njegova dobra mati Brigita. Dosegla je 85 let. Rodila se je pri Igrcu v Zgornjih Libučah in se po prvi svetovni vojni primožila h Kropu. Z možem Jurijem sta se spoznala na sestankih slovenskega katoliškega izobraževalnega društva v Pliberku. Oba sta rada brala slovenske knjige in nastopala tudi kot igralca.
Njun zakon je bil obdarjen s številnimi otroki, od katerih pa živijo le še trije. Dva sina so dali študirati: prvi, Stanko, je padel v nemški vojski, Ignac pa je umrl kot dipl. inženir kmetijstva pred leti v Vrbi: Hči Gitka je umrla kmalu po poroki. Hudo je bilo blagi materi, ko je morala žalovati za svojimi dobrimi otroki. Prej sta imela starša velike skrbi, da sta male oskrbela . in dala študirati, sadov njih dela pa nista dočakala. Vzgojila pa sta jih vse v dobre kristjane in zavedne Slovence.
Blago mater so dne 27. oktobra spremili na pokopališče v Nončo vas, kjer bo počivala poleg moža in sina. Da bi izprosila mnogo po-snemalk pri Bogu! Zaostalim pa iskrene sožalje!
Pokopali so jo štirje duhovniki, med njimi dekan Kristo Srienc in mežiški župnik Ludrant. Pevci so na domu ter v cerkvi zapeli ganljive žalostinke.
NAS TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: „Naš tednik“, Celovec, Viktringer Ring 26. 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 72 5 65. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZS, Gradišče 10, 61000 Ljubljana, tel. 22207. Naročnina znaša letno: za tuzemstvo 150.— šil., za Jugoslavijo 150.— din za ostalo inozemstvo 250.— šil. (po zračni pošti 500.— šil.). — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Verovce štev. 2. 9065 Zrelec. — Tiska: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
Slovensko prosvetno društvo „Danica“ v Št. Vidu v Podjuni
vabi na dramsko uprizoritev GROZDNA JAGODA V SONCU
v soboto, dne 4. novembra 1978, ob 20. uri pri Voglu v Šentprimožu. Gostuje: dramska skupina SPD Šentjanž v Rožu.
Ljubitelji odrske umetnosti prisrčno vabljeni!
VESELOIGRA
Antona Tomaža Linharta
„TA VESELI DAN“ ali „MATIČEK SE ŽENI“
v soboto, 11. 11. 1978, ob 19.30, v Kulturnem domu na Brnci. Prireditelj: SPD „Dobrač“ na Brnci.
V nedeljo, 12. 11. 1978, ob 11. uri, v Farni dvorani v Železni Kapli-Prireditelj: SPD „Zarja“ v Železni • Kapli.
Gostuje: Igralska skupina ZKO Radovljica.
Zaradi odlične igre je skupina zastopala SR Slovenijo na srečanju amaterskih gledališč Jugoslavije v Skopju.
DOM v TINJAH
DOM V TINJAH PRIREJA IZREDNO ROMANJE V RIM
od ponedeljka, 6. 11. 1978 do sobote, 11. 11. 1978 Duhovni vodja: g. Anton Cvetko Vozi: SIENČNIK
Cena: 2150.— šil. (za vožnjo, polni penzion v Rimu, skupinska slika, vse vstopnine in napitnine) Spored:
® Avdienca pri sv. očetu Janezu Pavlu II.
Ü Obisk rimskih bazilik in katakomb.
® Obisk grobov papežev: Janeza XXIII., Pavla VI., Janeza Pavla !• ® Domov grede obisk katedrale v Orvieto, Padova (cerkev sv. Leopolda in sv. Antona).
ROMANJE
na novi Slomškov grob v mariboi" ski stolnici in na Ptujsko goro v soboto, 4. 11. 1978.
Cena za vožnjo 170.— šilingov-Prijave sprejema Dom v Tinjah, tel.: 0 42 39 / 642
POLET V INDIJO
26.	12. 1978 do 6. 1. 1979 OBISK VERSKIH IN KULTURNIH SREDIŠČ SEVERNE INDIJE
Spored:
26.	12.: Odlet:	Ljubljana-Amstef-
dam-Delhi.
27.	12.: Prihod v Delhi — glavno mesto Indije — ogled mestaj Red Fort, Moschee Jamma, RaJ Ghat itd.
28.	12.: Vožnja v Agra: Mausoleum
29.	12.: Polet v Varanasi (Benares),
750 km od Delhija.
30.	in 31. 12.: Obisk mesta in pfv' kontakt z Indijci.
1. 1.: Zjutraj polet v Kalkutto, največje mesto Indije.
1. in 2. 1.: Program v Kalkutti.
3.	1.: Zgodaj zjutraj ali že 2. 1. poZ' no zvečer, odlet iz Kalkutte v Bombay.
3. in 4. 1.: Program v Bombayu.
5.	1.: Izlet v Poona (Pune).
6.	1.: Popoldan odlet v Delhi-Am-
sterdam-Ljubljana-Celovec. Organizacija: Podjetje Springer. Cena: Približno 17.000,— šilingov-Prijave sprejema Dom v Tinjah-Prijavljene! dobijo podrobnejši pf°' gram z vsemi potrebnimi informacijami.
Cnti

Vogrski delavci so gostovali v Gorici
listna Realem
Ali ljudje v Sloveniji stradajo?
Pod napisom „Lebensmittelknappheit tritt in Slowenien auf“ Poroča Kleine Zeitung v številki od torka preteklega tedna na prvi strani o „dejstvu“, da po trgovinah Slovenije ni dovolj živil. Kleine Zeitung piše, da zmanjkuje po pol-dnevih kruha in v sobotah ter pred Prazniki tudi mesa ni za dobiti.
Tako smo na naš državni praznik, pretekli četrtek, potovali člani našega kulturnega društva nekako „zaskrbljeni“ po opravkih v Ljubljano. Poleg potnih listov in dinarjev smo imeli v popotni torbi tudi pošteno malico (vsak po 4 kruhov z pristno rožansko zasa-kol). Toda kakšno začudenje: prav Pošteno smo se najedli jugoslovanskih specialitet na žaru. Vrhu tega pa smo še nakupili za naše družine precej hlebov belega kruha, za nas same pa nekaj steklenic vina, Gavrilovičevih salam, ter cigaret.
Kaj pa je hotel povedati glavni urednik Kleine Zeitung Heinz Stritzl bralcem na Koroškem? Jim Prav na liniji koroškega Heimat-diensta hoče predočiti sledeče: naš sosed zida pri nas na Koroškem tovarne, v lastni državi pa ljudje nimajo dosti živil, da bi se nasitili?
Nekje pa so — vsaj po mojem mnenju — tudi meje publicistične ..prostosti" in „svobode“. Nekje se nehajo vse šale. Mislim, da za družinskega očeta ni večje žalitve kot pa očitek: „Tvoji otroci pa stradajo. Niti toliko ne pridelaš, da bi se tvoja družina nasitila!“ Ni večje žalitve za državo, kakor je ta, da se ji očita: „Lebensmittelknappheit ... “!
Bog nam daj vsakdanji kruh! — z kruhom se ne smemo norčevati, Predragocen je! Upam samo, da urednik omenjenega časopisa ne bi doživel časov, ki jih prerokuje Sloveniji!
Jožko Wrolich
Namenoma prezrti?
V hotelu „Obir“ v Železni Kapli sta obe osrednji organizaciji, NSKS !n ZSO, priredili v petek zvečer sprejem. Namenjen je bil udeležencem seminarja za masovne Medije (množična občila), ki se je tam vršil. Na sprejemu so bili nav-z°č tudi slovenski kulturni in javni delavci. Toda ne vsi: manjkala sta °ba slovenska občinska odbornika, izvoljena na samostojni listi. Oba, tako Franci Smrtnik, kakor tudi jaz, Lado Hajnžič, nisva sprejela vabila in sploh o tem sprejemu in seminarju nisva vedela. Da sva bila prezrta oba slovenska občinska odbornika, se nikakor ne ba utemeljiti s protokolarno pomo-to- Se je to zgodilo namenoma? n to nekaj mesecev pred volitvami, ko naj bi bili vsaj v tem času slovenski občinski odborniki nav-2°či v mislih in dejanjih slovenskih v°diteljev v NSKS in ZSO, če že t° niso vso ostalo dobo!
Lado Hajnžič,
slovenski občinski odbornik v Železni Kapli
ČESTITAMO!
Potem ko se je šele pred tedni tajnik SKD Globasnica naveličal samskega stanu, je očitno imel tudi predsednik Luka Hudi podobne ali iste občutke: vsekakor je stopil Pred oltar skupno z Anico Hašej. Nevesta je prav tako vneta prosvetna delavka: je namreč tajnica sosednega društva — SPD Srce v Čobrli vasi.
čestitkam se pridružuje tudi NT!
V Gorici priredijo vsako leto misijonsko proslavo s tombolo, katere dobiček je namenjen za misijone. Da se goriški Slovenci raje in v večjem številu udeležijo tombole, je še kaka igra. Vogrška igralska skupina je že pred tremi leti nastopila v Gorici, in ker so bili ljudje z njo zelo zadovoljni, so jo letos povabili, da pride s svojo veseloigro „Zadrege“ gostovat.
Tako so se Vogrčani v nedeljo, 29. oktobra, ob krasnem vremenu
Sredi oktobra se je izteklo blago, truda polno življenje Pučnikovega očeta v Dobu. Dopolnil je sedemdeset let. Bil je najstarejši otrok kmečke družine, ki jo je prva svetovna vojna najhuje prizadejala. Oče je padel na Ruskem že leta 1915, mati pa je bila zadeta od kapi, ko je dobila to žalostno sporočilo. Umrla je, ko je bilo najmlajše dete staro šele tri tedne. Otroke so razdajali v rejo dobrim ljudem in sorodnikom, v hišo pa nastanili ruske vojne ujetnike, ki so delali pri kmetih na vasi. Tako je odraščala petčlanska družina med seboj ločena. Le stric iz Amerike je pošiljal denar za uboge sirote, ki pa je skozi razvrednotenje zgubil svojo veljavo.
Ko je Pučnikovemu očetu varuh po letih izročil obubožano kmetijo, je bilo treba postaviti nova poslopja. Dobri stric je spet pomagal, da so dobili svoj dom. Nato so se kmalu osamosvojili. Ena hči se je primožila v znano Je'enovo družino v Libučah. Vzela je s seboj svojo sestro kot domačo pomočnico, brat Peter pa si je postavil * v
PLIBERK
V soboto, 28. oktobra, se je končala Koroška glasbena jesen 78
v Pliberku pri Schwarzlnu z nastopom Eve Novšak-Houška. Koncerta se je na žalost udeležilo le malo ljudi. Izbira njegovih pesmi je bila umetna. Na klavir jo je spremljal Ljubo Rančigaj.
Eva Novšak-Houška je študirala petje v razredu prof. Kušejeve na Akademiji v Ljubljani. Izpopolnjevala se je na Dunaju pri Antonu Dermoti. Leta 1969 je dobila prvo nagrado na tekmovanju mladih umetnikov v Zagrebu. Sodeluje z mnogimi znanimi jugoslovanskimi ansambli in orkestri in daje samostojnih koncertov v vseh jugoslovanskih glasbenih središčih. Gostovala je med drugim že v Kanadi, Italiji, Avstriji, Nemčiji in v Franciji. Je reden gost na Bienalu moderne glasbe v Zagrebu in na Be-mesu v Beogradu. Pianist Ljubo Rančigaj je reden sodelavec pevke.
LUTKE MLADJE IN ODER MLADJE V GORICI
Že drugič je povabila Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici koroški dve skupini — „Lutke mladje“ in „Oder mladje“ Koroške dijaške zveze, da nudita tudi gori-škim otrokom slovensko besedo. Skupina „Lutke mladje“, ki je uprizorila lutkovno igro „Užaljeni medvedek“, je nastopala kar štirikrat, in to v otroških vrtcih v okolici Gorice. Zanimivo je bilo morda to, da so morali v osnovni šoli nastopiti v dvorišču, kjer je bil razred premajhen. Dramska skupina „Oder mladje“ pa je uprizorila zelo uspešno igro „Hiša tete Barbare“ in to dvakrat. Goriški otroci so navdušeno nagradili nastopajoče.
Skupini sta nastopili minulo sredo, 25., in v četrtek, 20. oktobra.
peljali v Gorico in tam v „Katoliškem domu“ zaigrali tako, da so hitro osvojili obiskovalce v polni dvorani in je navdušenje vedno bolj rastio. Goričani so bili zelo zadovoljni nad igranjem, pa tudi zato, da zopet enkrat vidijo igro po njihovi želji in se pošteno nasmejejo in smeha je res bilo dovolj. V Gorici večkrat gostuje tudi poklicno „Slovensko gledališče“ iz Trsta, ki pa jih navadno zaradi tuje problematike vsebinsko ne za-
hišo v Vogrčah. Najmlajši brat pa je odšel v salezijanski red v Slovenijo. Oženil pa se je tudi pokojnik. Dobro ženo je dobil pri Kuk-manu v Mali vasi pri Globasnici. Rodila sta se jima sin in hčerka, ki sta tudi že oba poročena, hčerka je omožena pri Brežniku na Bregah, sin pa je pripeljal mlado ženo iz Jugoslavije na očetov dom.
Ves rod slovi po narodni zavednosti. Po vseh družinah govorijo izključno slovensko. Tako so se poslovili tudi od svojega brata in strica in očeta. Vsi trakovi na vencih so bili slovenski, slovenska iu-
Na Dunaju je pri založbi Rhombus izšla nova knjiga pisatelja Leva Detela, ki jo je napisal v nemščini. Gre za kratek roman, ki se imenuje „Spoštovanje vzbujajoče kretnje vladanja“ (Imponiergebärden des Herrschens). Detela pripoveduje zgodbo nekega navideznega krojača, ki zaide v čudno mesto z imenom Trist, oziroma Trest, Trost, Trüst, Träst, Tarst, Trööst ali pa, kot je označeno v zadnjem, osmem poglavju: TTRRSSTT. Gre za besedne igre in posebne premene, ki pa vse kažejo Detelovo povezanost in navezanost na mesto Trst, s katerim se je v novem romanu nekoliko literarno poigral. Krojač, ki zaide v Trst, si namreč domišlja, da je kralj. Zato ga zaprejo, oziroma pošljejo v bolnišnico za duševne bolezni. Lev Detela na zanimiv način razmišlja o problemu duševnih obolenj, istočasno pa razgalja načine slabega vladanja in obvladanja ljudi. Delo je napisano v izvirnem jeziku, ki postavlja v resnici običajno uporabo jezika pod vprašaj. Avtor namreč želi, da uporabljamo kritičen jezik, v katerem iz določene razdalje motrimo samega sebe, družbo, ki nas obdaja, in stvari ter ideologije.
Knjiga je zelo lepo opremljena, vezana v platno, natisnjena na zelo dobrem papirju in se je pravkar uvrstila v izbor za najlepše natisnjeno avstrijsko knjigo tega leta. Temu primerno cena knjige niti ni visoka: 112.— šilingov.
Iz knjige bo Lev Detela bral v okviru Avstrijskega knjižnega tedna 4. novembra v dunajskem Hof-burgu, medtem ko bo 30. novembra predstavil novo knjigo in iz nje bral v dunajskem Literarnem društvu (österreichische Gesellschaft für Literatur). 9. novembra predava Lev Detela v okviru srečanja gradiščanskega Hrvatskega akademskega kluba (HAK) o kr-
• PRODAM KUHINJO, skoraj novo.
Mere: 2,60 x 1,60 okoli kota.
Interesenti naj se javijo telefonsko: 0 42 22 / 70 1 35 / 31 (Wrolich).
dovolji. Sedaj so pa zopet enkrat, kot so rekli, doživeli „ljudski teater“.
Isto nedeljo je moški pevski zbor „Mirko Filej“ gostoval v Dobrli vasi. Koristna je taka izmenjava, da spoznava eden drugega in vsak prinese drugam nekaj svojstvenega in vsi čutijo: isti narod smo.
Prejšnje dni je bil na obisku v župnišču indijski laični misijonar Ludovik Zabret in vrnil obisk pro-vizorja Vinka Zaletela v Indiji. Za-
di osmrtnica. Na pogrebu dne 13. oktobra v Žvabku se je zbralo veliko žalnih gostov. Domačemu župniku Simonu Wutteju je asistiral Pliberški kaplan Janez Rovan kot zastopnik salezijancev. Domači župnik je zelo hvalil zvestobo rajnega do matere Cerkve, pa tudi do rodnega jezika. Ob odprtem grobu se mu je v imenu slovenske narodne skupnosti zahvalil bivši mandatar Mirko Kumer. Slavil ga je v zgled mladini, ki naj bi ga posnemala. Naj si blagi oče spočije v svoji ljubljeni zemlji. Ostalim velja sožalje.
ščanskem socializmu v Sloveniji pred vojno in po vojni. Predavanje bo v nemščini.
Lev Detela je pravkar oddal v tisk dve novi nemški knjigi, ki bosta izšli naslednje leto. Prva knjiga je industrijski roman o fanta-stičnosti sodobnega sveta in se imenuje „Pogovori pod tovarniškimi dimniki“. V drugem delu je Lev Detela zbral svoje nemške dramske tekste, v katerih žigosa vojno, potrošniško zmedo, korupcijo in nečlovečnost. Poleg drame „Umor nekega očeta“ in „Zdravljenje črvov“ bo v delu natisnjena predvsem Detelova obširna groteskna drama „Tisočletna vojna“ (Der tausendjährige Krieg), v kateri postavlja Detela na oder tiranije od Julija
Moški zbor „Mirko Filej“, ki je med koroškimi Slovenci že zelo dobro znan, predvsem v Rožu, je tokrat na povabilo Krščanske kulturne zveze nastopil zadnjo nedeljo v Kulturnem domu v Dobrli vasi. Prireditelj tega koncerta je bilo domače Slovensko prosvetno društvo „Srce“.
Zbor, ki ga vodi Zdravko Klanjšček, je v svojem koncertu izvajal zelo pester program od Oskar Deva — Cej so tiste stezice, Mirko Filej (besedilo Milka Hartman) — Mojim rožcam vodice, Lojze Bratuš — Kaj viharjev bi se bali, Rado Simoniti — Na Kiparskem pa tja do ruske pesmi Kalinka.
Štiridesetčlanski zbor je podal pesmi zelo ubrano in kvaliteta zbora je brez dvoma na zelo visokem nivoju. Saj je ta zbor pred leti tudi nastopil na Naši pesmi v Mariboru in osvojil dvakrat bronasto plaketo.
Zboru in dirigentu samo čestitamo in jim želimo še nadaljnjo uspešno delovanje v prid naši slovenski pesmi.
Občinstvo je bilo brez dvoma presenečeno. Med izvajanjem je pevce nagradilo z navdušenim aplavzom. Seveda bi zaslužili gost-
bret že 31 let deluje v Indiji kot gospodarski strokovnjak, ki spreminja puščave in gozdove v rodovitna polja, ustanavlja kmetijske šole in je vzor vsej Indiji, kako naj si domačini pomagajo iz revščine k boljšemu življenju. Hotel se je peljati z Vogrčani, da bi zopet enkrat po 31 letih videl slovensko igro. Med potjo je pripovedoval o svojem delu in razmerah v Indiji. Rekel je, da se v vseh 30 letih ni toliko nasmejal kot pri tej veseloigri.
Po dobri pogostitvi in ob domačem vinu so se dobre volje in s pesmijo od Gorice do meje vrnili domov.
PLIBERK
(Bergova galerija)
9 Od 2. novembra naprej bo gale-© rija prof. Wernerja Berga zapr-@ ta. Obisk za skupine je možen 3 po dogovoru z vodjo galerije
#	direktorjem Valentinom Vauti-® jem (tel. 0 42 35 / 21 67 ali 30 31). Šl Priporočamo obisk galerije ® predvsem društvom, pevskim ® zborom in seveda tudi dijakom ® Slovenske gimnazije. Priporo-
#	čarno, da se pri načrtovanju ® skupinskih izletov še bolj in v ® večji meri upošteva Bergova © galerija, ki je brez dvoma naj-0 boljša tovrstna izletna točka za © kulturno zainteresirane koroške ® Slovence.
Cezarja do Adolfa Hitlerja in Josipa Stalina — in to na parodisti-čen način. Knjiga, ki jo bo izdalo Višješolsko filozofsko združenje na Dunaju, bo imela naslov „Tisočletna vojna“. Protimilitarizem je tudi osnovno sporočilo te celotne Detelove knjige. Delo „Pogovori pod tovarniškimi dimniki“ pa bo izšlo pri založbi Rhombus, kjer izhaja večina Detelovih nemških del.
Kot tretji nemški natis pripravlja avstrijski Institut za narodne skupine prevod Detelove leta 1977 pri celovški Mohorjevi družbi izdane knjige o slovenskih koroških pesnikih in pisateljih, ki je preje — kot podlistek — izhajala tudi v Našem tedniku.
je iz Gorice več poslušalcev predvsem iz bližnje okolice, kajti koroški rojaki nimajo vedno možnosti slišati tak kvaliteten zbor in to še iz zamejstva.
Pred koncertom je v imenu domačega društva pozdravil predsednik Tine Wastl predvsem nastopajoče iz Gorice, poleg domačinov je še pozdravil dekana prošta Franca Brumnika, rektorja tinj-skega Doma Jožeta Kopeiniga in tajnika Krščanske kulturne zveze Nužeja Tolmajerja.
Tudi predsednik zbora Sturm se je zahvalil za povabilo in dejal, da s tem obiskom dokazujejo solidarnost in podporo v boju za pravice, za katere se borijo koroški Slovenci. Predvsem Slovenci iz zamejstva morajo še posebno strnjeni sodelovati in se srečati.
Še pred nastopom je zbor imel snemanje za celovški radio, tako da bodo poslušalci tudi po radijskih valovih imeli možnost slišati ta zbor.
Zbor je bil zelo presenečen nad gostoljubnostjo koroških rojakov, predvsem pa nad gostoljubjem v penzionu družine Stern v Stari vasi. Tako je tudi pozno v noč zadonela še pri Sternovih koroška slovenska pesem.
Dob: Pušnikovega očeta ni več
Nove literarne aktivnosti Leva Detela
Koncert moškega zbora „Mirko Filej" iz Gorice
V TURISTIČNI VASI PRI SV. KRVI
Ob takih premišljevanjih zagledamo naenkrat pred seboj značilno cerkev z gotskim stolpom — simbol Sv. Krvi — Heiligenblut. Na cestah je bilo vse polno turistov. Nikjer nismo mogli odstaviti našega vozila. Šele daleč od hiš smo našli parkirišče, da smo izlezli. šli smo peš nazaj v vas. Največ trenja je bilo pri pošti. Vsak turist je kupoval znamke in jih lepil na razglednice, ki jih je bil napisal. Tudi jaz sem odtod pisal domov, da bodo vedeli, da še na Koroškem hodim.
Potem sem skušal telefonično doseči župana in bivšega kolega iz Kmetijske zbornice, Laknerja. Pa je bil občinski urad že zaprt, tudi na domu se nihče ni oglasil. Bom moral pač osebno do njega, da bi le vedel, kje ima svojo hišo. Kogar sem vprašal, če ve, kje je županova hiša, ich weis es nicht! (Nisem od tod in tega ne vem). Šele neke kuharice so povedale, da moram nazaj izven vasi, nato pri „Martrl“ zaviti na pot pod cesto in mimo prve hiše do druge, tam je župan Lakner doma. Prej pa smo si ogledali še znamenito cerkev, ki je bogato gotsko okrašena in ima tudi kletno cerkev — kripto. Tam je gorelo ob grobu sv. Briciu-sa na množičnem svečniku vse polno luči. Tudi midva z bratom sva kupila vsak eno svečo in jo prižgala v spomin najini dobri materi, ki smo jo lani pokopali. Nečak, ki je pogosto tudi spremljevalec tujih gostov, pa je povedal legendo o Sv. Krvi: Nek kristjan, po imenu Bricius, je bil v turški vojaški službi in postal celo general. Obdržal pa je vero v Kristusa in si želel na starost oditi spet v rodne kraje v Nemčiji. Sultan ga je hotel zadržati zase in v sporu zalučil v podobo Kristusovo na steni svoj handžar. A glej čudo: Iz papirnate podobe so pritekle tri kaplje krvi. Bricius je to kri ustregel v malo stekleničko in se odpravil na pot domov. Zvedelo se je, da, kdor ima to Sv. Kri, mu bo vsaka želja izpolnjena. Tega se je zahotelo sultanu, zato je poslal za Bricijem vojake, da mu to dragocenost odvzamejo. Ta pa jo je skril že prej tako, da si je v mečo noge napravil globoko zarezo in vanjo vtaknil stekleničko, da je tam zarastla. Zato vojaki niso nič našli pri njem in je mirno potoval
dalje. Ko pa je šel čez visoke planine, ga je zajel snežni metež, da je tam zasut zmrznil. Ko so kmetje pozimi s sanmi vozili seno s planine, so našli, da iz snega rastejo trije žitni klasi. Začudeni so odkopali sneg in našli mrliča, iz čigar meče so poganjale bilke z klasi. Korenine bilk so segale prav v stekleničico, kjer je bila sveža sveta kri. — Najprej so postavili tam kapelico, nato pa sedanjo veliko cerkev, okoli pa je nastala vas in dobila ime pri Sveti krvi — beim Heiligen Blut.
Sv. Bricius počiva v kletni cer-
kvi, ljudje ga zelo častijo, ni jim pa uspelo, da bi ga tudi v Rimu proglasili za svetnika.
Ob cerkvi je malo pokopališče za domačine. Posebej zaznamovani pa so oni, ki so našli kot turisti smrt v gorah. Imajo posebne kovi-naste table z podatki, od kod so bili doma in kdaj so našli smrt v skalovju. Jih je kar lepo število, teh junakov-plezalcev, a tudi mnogo neprevidnežev, ki so lahkomiselno tvegali življenja. K njim spadajo tudi oni, ki so bili zasuti od plazov, ko so se smučali na planinah. Tudi bela smrt terja vsako leto več žrtev.
SPOMIN NA SOVOJAKA
Pogledali smo še spominsko tablo na v zadnji vojni padle junake in mučenike. Med njimi je bilo tudi ime mojega sovojaka, mladeniča, ki je čisto po nedolžnem zgubil življenje. 2e z 18-imi leti so ga poklicali k vojakom. Bil je zelo marljiv, zato so ga pri-delili v pomoč kuhanju. Kuhala pa nista na bojišču pri kanonih, ampak precej bolj zadaj v neki ruski vasi. Od tam so pa vsako opoldne s konji vozili hrano na bojišče. Tudi on je večkrat prišel zraven, da je razdeljeval naš Eintopfgericht (enolončno jed). Delil je pravično in smo ga vsi radi imeli. Pa se je zgodilo, da je nekaj kavalirskega za-
grešil in dobil zaporno kazen, ki je na fronti pa ni bilo časa odsedeti. Spremenili so mu jo v zaporo dopusta. Ko je prišel čas, da bi se peljal domov na težko pričakovani dopust, je moral žalostno gledati, kako se vozijo drugi, ki bi še sicer ne bili prišli na vrsto. Bil je žalosten, zato se je začel smiliti meh-kosrčnemu špisu (poveljniku za notranje zadeve pri pisarni), ki ga je kot pridnega vojaka zelo cenil. Sklenil mu je olajšati kazen. Obstajala je možnost, da so mogli zaslužne vojake poslati s fronte na oddih v neko letovišče ob jezeru
v Estoniji. Poslal je tja našega kuharskega pomočnika, da bo laže požaloval svoj ponesrečeni dopust. Pa že čez teden dni je prišlo žalostno sporočilo, da ga ni več med živimi. Pri kopanju v jezeru je kot neplavač utonil. Vsem sovo-jakom se nam je škoda zdelo zanj. Tudi tu lahko rečemo, da ni bil toliko sam osebno kriv, pač pa vojna, ki ga je pripeljala v take okoliščine.
ZNANEC IZ BOLNIŠNICE
Našel sem tudi grob tretjega znanca, ki sem ga spoznal leta 1951 v bolnišnici za oči. On je bil tedaj že starejši človek, ki je služil še v prvi svetovni vojni in tudi že prej kot aktivni vojak, tri cela leta. Napredoval je do korporala, med vojno pa so ga povišali v zugsfüh-rerja (četovodja). Podelili so mu več odlikovanj. Živo je znal pripovedovati vojne zgodbe z bojišč, pa tudi iz življenja vojakov v zaledju. Tam se je dogajalo včasih marsikaj pestrega. Zdaj na starost mu je začel pešati vid in hišni zdravnik ga je napotil v bolnišnico.
Tu so začeli preiskovati celega. Jemali so mu kri in ko je bil izvid znan, mu je dejal zdravnik pri ogledu: „Vi morate na drug oddelek, vi ne spadate k nam.“ „Kam pa,“ je prestrašeno vprašal. „Saj me vendar oči bolijo.“
„Vaša očesna bolezen ima druge vzroke, teh pa mi tukaj ne zdravimo, morate na oddelek za kožne bolezni. Nekaj so našli v vaši krvi, ko bo to ozdravljeno, boste pa zopet dobro videli.“
Ko je bil ogled končan, je vprašal strežnika, kaj da bi bili našli v njegovi krvi. Strežnik mu je nekaj šepnil na uho. Kar prebledel je in onemel sedel na svojo posteljo. Ni si mislil, da bi se mogla vojaška bolezen še po 34 letih v krvi nahajati in povzročati poslabšanje vida. Vendar ni hotel priznati, da bi imel kdaj s čim takim
opraviti. Delal se je prepadenega in venomer ponavljal: „To pa danes prvič slišim! O tem pa ne vem ničesar! Gotovo gre tu za pomoto! To je pa že presneto neumno! Kaj takega je sploh nemogoče!“ Vendar strežnik ni poslušal njegovih izgovorov. Pospraviti je moral svoje stvari in odšla sta na oddelek, kjer so mu bolj znali pomagati. Z nekaj injekcijami so uničili strupene kali v njegovi krvi in lahko se je spet vrnil na svoj dom v to gorsko vasico. Počivaj v miru v domači zemlji!
ŽUPANA NI DOMA
Bilo je že čas spraviti se od tod, če hočemo grede še obiskati župana. Poslala sva šoferja po avto in med čakanjem nanj gledala na najvišji vrh Großglocknerja, ki je bil še obžarjen od zahajajočega sonca, dočim so v globeli že legale mračne sence. Kmalu smo bili pri županovi domačiji. Držal je tradicijo in ohranil zunanji videz poslopij v tipičnem alpskem slogu. Mlada žena je prišla iz hiše že z žehtarjem za molžo.
Povedala je, da župana še ni doma. Odšel je v vas Mörtschach k nekemu pogrebu in se bo vsak čas vrnil. Naj malo počakamo, če smo že tako od daleč prišli, je menila njegova snaha.
Ker vem, kako se take pogreb-
ščine v gostilnah rade zavlečejo, sem rajši naročil zanj lepe pozdrave in se poslovil od prijazne žene. Kdor ima tako skrbno oskrbovalko živine pri hiši, potem lahko župa-nuje in zastopa gorske kmete tudi v oddaljenem Celovcu.
Vsedli smo se v avto in vozili brez pristanka naravnost v Mall-nitz.
POKAZALI SO NAM SLIKE
Za ta večer sta bratova sinova napovedala skioptično predavanje o gradnji domače hiše in družinskih dogodkih pri Kumerjevih. Nekaj slik je prispeval še mladi doktor vsega zdravilstva, pa tudi mož nečakinje Ani. Hansi je prinesel celo škatlo diapozitivov. K predavanju so povabili vseh 34 poletnih gostov.
Zanimanje je bilo veliko. Soba, kjer dobivajo gostje zajtrk, je bila zelo po'na. Predavatelja sta se izmenjavala in govorila res zanimivo ter tudi šegavo. Imel sem vtis, da sta tudi pripovedovala gotov de! šegavosti od svojih davnih prednikov, starih Rutarjanov. Saj je znano, da je rod Vautijev in Rin-koljanov okoli leta 1900 bil zelo šegav. Vsako stvar so pač zabelili s šalo. To šaljivost je prinesla na Blato tudi naša mati Liza in jo dala naprej svojim sinovom in pa vnukom. Le škoda, da Mallničar-jem ni mogla dedno zapustiti tudi slovenskega jezika. Vnuki v Mall-nitzu imajo nemški materin jezik. Oče jih je sicer hotel naučiti svoje rodne govorice, a ni uspel. Vpliv okolja je pač premočan in to je čisto nemško.
Kazali so slike, kako so domači moški sneli čez hišo prejšnje ostrešje in jo začeli nadzidovati z Ytong-kvadri, da je dobila še drugo nadstropje. Streho so ji naredili nato novo, eternitnasto. Prejšnje cementne strešnike so skrbno sneli in jih zravnali ob meji. Hoteli so jih prodati za četrtino nabavne cene. A glej, nihče ni hotel kupiti, tako jih bo moral brat sedaj dati sicer še dobrih, a starih nabasati in odpeljati v odpad. Ko bi bil prej vedel, da mu bodo ostali, bi jih bil kar čez streho po drči spuščal na tovornjak in razbite odpeljal v grobljo. Bi bilo mnogo manj dela z njimi.
(Dalje prihodnjič)
r
MIRKO KUMER-CRCEJ:	4
Moje drugo potovanje ...
J
IVAN CANKAR:	4
^pödßbt iz Van j
-\____________________________________________r
„Oče so obljubili, da mi prinesejo puško s seboj!“
„Kako bi jo prinesli, če so padli!“ ga je osorno zavrnila Lojzka.
„Pa so jih pobili... do mrtvega?“
„Do mrtvega!“
Osmero mladih, nastežaj odprtih oči je zamolklo in plaho strmelo v mrak... strmelo v nekaj neznanega, srcu in pameti nerazumljivega.
Ob tistem času sta sedela stari oče in stara mati pred hišo na klopi. Zadnja rdeča zarja se je svetila izza temnega .listja na vrtu. Tih večer je bil; samo od hleva sem se je pridušeno glasil zategnjen, že hripav jok; najbrž je bila tam mlada mati, ki je bila šla krmit živino.
Stara dva sta sedela globoko sključena, tesno drug ob drugem in sta se držala za roko, kakor že dolgo ne poprej; gledala sta v nebeško zarjo večerno z očmi brez solz in nista rekla nobene besede.
STRAH
Troje jih je sedelo za mizo; eden je imel grbo, drugi je šepal, tretji je bil bebec.
Bebec je zapel z lepim in čistim glasom:
„Kaj nam pa morejo — morejo — morejo —“
Grbec je natočil vina sebi in obema onima ter je rekel šepavcu:
„Tako se mi zdi, ko točim, kakor da bi mi trije ne smeli sedeti za mizo. Še v kotu ne. V veži in na tleh je po pravici naša miza!“
Šepavec se je ozrl po izbi, ki je bila gluha in nema.
„Kar ostanimo, dokler je vse prazno!“
Tedaj je grbec povesil glavo.
„Preveč je prazno! Nikoli nisem maral takih izb, kjer človek devetkrat sliši lastno besedo. Že otroka me je bilo strah, kadar sem bil sam, četudi ob belem dnevu. Zdelo se mi je: zdajle se odpro duri, prav počasi, prav tiho, še kljuka ne bo klenknila; in ko bodo odprte nastežaj, bo stopil v izbo — kdo?“
„Kdo?“ je mrko izpod čela vprašal šepavec ter se je ponevedoma ozrl proti durim.
„Saj to je najhujše — kdo? Ne bilo bi strahu, da bi človek vedel, kdo in kakšno je strašilo, tista prikazen, ki čaka pred durmi, da nagne kljuko, se priplazi v izbo. Strah je bolezen, ki snuje v samotnem srcu prečudne podobe, dokler jih nekoč ne utelesi. Le slutnja je neznanega, iz-venčloveškega; zato umrje človek od strahu, ker mora umreti; kako bi živel med glasnimi ljudmi, ko je bil že pogledal na ono stran?"
Bebec je buljil predse s praznimi očmi in je pel brez nehanja:
„Kaj nam pa morejo — morejo — morejo —“
Šepavec je smehljaje pokazal nanj.
„Ta je tudi pač že pogledala na ono stran! Ali veš, kaj se mu je pripetilo, ko je bil še otrok? Bil je nekoč sam doma, v veliki izbi, in pozen mrak je že bil; domači so bili šli nekam na svatbo zijala prodajat. Otrok se je stisnil v kot in je gledal, kako se plazi noč po prstih zmerom bliže proti njemu. Tedaj se spomni nanj sosed, stric šimen, ter ugane koj prav posebno burko. Poišče votlo bučo, ji napravi oči in usta ter pritrdi vanjo prižgano svečo. To bučo si postavi na glavo, nato si ogrne še dolgo belo rjuho in tak se napoti v vežo. Prav tiho, prav počasi odpira duri, odpre jih nastežaj, stoji na pragu visok in strašen in ne reče nobene besede. Kakor je bil prišel, tako odide, prav tiho in počasi zapre duri za seboj. Nato ugasne zunaj svečo, vrže bučo in rjuho stran ter se povrne v izbo ves vesel in glasen. ,No, Mihec, kaj pa ti, da si tako sam in tih in da se skrivaš v kot? Ali te je morda strah?1 Otrok ne zine, tišči se k zidu, se trese po vsem telesu in šklepeče z zobmi. ,No, Mihec, kaj bi se tresel — saj sem jaz, stric Šimen!1 Otrok molči. Jezik se mu je pač še razvezal, pamet pa mu ni shodila nikoli... Kaj, ali je ta tudi pogledal na ono stran, ko je videl strica Šimna z bučo in rjuho?“
„Tudi ta je pogledal na ono stran... blagor mu, da je pogledal tako zgodaj!“ je zamišljen in žalosten odvrnil grbec. „Saj ni videl strica Šimna! Ce bi bil koj takrat, kar pred njim snel bučo, vrgel rjuho stran ter se mu zasmejal naglas, bi otrok ne verjel, da prikazen ni bila prikazen, temveč da se je bil našemil stric šimen. Ker v hipu, ko so se odprle duri nastežaj in se je visoko pred njim zasvetilo dvoje rdečih oči, je ugledal tisto, kar je bilo v samoti zasnovalo že njegovo splašeno srce samo... Blagor se
RADIO CELOVEC
SLOVENSKE ODDAJE
NEDELJA, 5. novembra: 07.05—07.35 Duhovni nagovor — Naj pesmica naša darilo vam bo.
PONEDELJEK, 6. novembra: 14.10—
15.00	Celovški radijski dnevnik — Zborovska glasba.
TOREK, 7. novembra: 09.30—10.00 Pisani svet — 14.10—15.00 Celovški radijski dnevnik — Sport — Knjige za »as.
SREDA, 8. novembra: 14.10—15.00 Celovški radijski dnevnik — Komorna 9lasba.
ČETRTEK, 9. novembra: 14.10—15.00 Celovški radijski dnevnik — „Kdo je *a koga?“
PETEK, 10. novembra: 14.10—15.00 Celovški radijski dnevnik — Zabavna glasba — Spominska oddaja.
SOBOTA, 11. novembra: 09.45—10.30 Cd pesmi do pesmi — od srca do srca.
TV AVSTRIIA
1. SPORED
NEDELJA, 5. novembra: 15.25 Zvezda na Zahodu — 17.00 Maček v škorcih — 17.30 Wikie in močni možje —
17.55	Za lahko noč — 18.00 Klub seniorjev — 18.30 Sadovi te zemlje —
19.00	Avstrija v sliki ob nedeljah —
19.25	Kristjan v času — 19.30 Cas v sliki 1 s kulturo — 19.50 Sport — 20.15 Kraj kaznjivega dejanja — 22.00 Sport
—	22.10 Nočni izbor — 22.55 Teologija v pogovoru: Branje in življenje — biblija — 23.35 Poročila.
PONEDELJEK, 6. novembra:	9.00
Am, dam, des — 9.30 Dežela in ljudje
—	10.00 Kaj je film? — 10.30 Sence preteklosti — 17.30 Am, dam, des —
17.55	Za lahko noč — 18.00 Golden
silents — 18.30 Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Cas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Šport ob ponedeljkih — 20.55 Ceste San Francisca — 21.40 Poročila in šport.
TOREK, 7. novembra: 9.00 Am, dam, des — 9.30 Songs alive — 10.00 Šolska televizija: Povezave halogenov —
10.30	Le dernier milliardaire — Zadnji miljarder — 17.30 Am, dam, des —
17.55	Za lahko noč — 18.00 Juveli 7. kontinenta — 18.30 Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo in športom —
20.00	Risiko — 21.20 Telemuzej —
21.25	Panorama — 22.25 Zvezde gledajo dol — 23.15 Poročila in šport.
SREDA, 8. novembra: 9.00 Oddaja z mišjo — 9.30 Gospodariti — 10.00 Šolska televizija: Prednja Avstrija — 10.30 Obrniti se v prihodnjost — 11.15 Zgubljena mera — 17.00 Zlata roža — 18.00 Mož v hiši — 18.30 Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Waterloobridge — 21.45 Poročila in šport.
ČETRTEK, 9. novembra: 9.00 Am, dam, des — 9.30 Francoščina — 10.00 Šolska televizija:	Obraz stoletij —
10.30	Waterloo-bridge — 17.30 Am, dam, des — 17.55 Za lahko noč —
18.00	Prosimo za mizo — 18.30 Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Servisni predal — 20.15 Dalli, dalli — 21.45 Poročila in šport.
PETEK, 10. novembra: 9.00 Am, dam, des — 9.30 Ruščina — 10.00 Šolska televizija — obisk razstave „Gotika v Avstriji“ — 10.30 Klub seniorjev —
11.00	Tudi majhni hočejo navzgor —
17.30	Am, dam, des 1— 17.55 Za lahko noč — 18.00 Start v pustolovščino —
18.30	Mi, družinska oddaja •— 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Cas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.15 Pozor, stopnica! — 21.05 Argumenti — 21.50 Sport in reklama — 22.00 Bonnie in Clyde — 23.50 Poročila.
SOBOTA, 11. novembra: 15.25 Skoraj junak — 17.00 Športna abeceda —
17.30	Moj stric z marša — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Panoptikum —
18.25	Dober večer... Heinz Conrads
—	19.00 Avstrija v sliki z aktualno Juž-notirolsko — 19.30 Cas v sliki 1 s kulturo — 19.55 Sport — 20.15 Eden proti vsem — 21.50 Sport — 22.05 Vprašanja kristjana — 22.10 Dvanajst opoldne
—	23.30 Poročila.
TV Avstrija 2. spored
NEDELJA, 5. novembra: 11.15 ORF-stereo-koncert: Rossini, Wagner, Strauß
—	17.00 Dežela in ljudje — 17.30 O 9
—	Štajerska — 18.00 Zadnji milijarder
—	19.30 Munsterjevi — 20.00 Pazar gramofonskih plošč — 20.15 Odkritelji
—	21.20 Bralni znak — 22.00 Cas v sliki 2 — posebna oddaja o ljudskem glasovanju.
PONEDELJEK, 6. novembra: 18.00 Songs alive — 18.30 2 ccm življenja — 19.05 Praški Decameron — 19.30 Kitara za vse — 20.00 Zvezde gledajo dol — 20.55 Veselje ob glasbi — 21.40 Čas v sliki 2 — 22.10 Filmska dežela Švica.
TOREK, 7. novembra: 18.00 Mnogo poti — en cilj — 18.30 Znanje aktualno — 19.30 Veselje ob glasbi —
20.00	Pickpocket — 21.15 Cas v sliki 2 s kulturo — 21.50 Club 2.
SREDA, 8. novembra: 18.00 Francoščina — 18.30 0 9 — 19.00 Evropa v 20. stoletju — 19.40 Sonce nad štirimi stolpi za zvonove — 20.00 Teleobjektiv — 20.50 S streho, šarmom in melono — 21.40 Cas v sliki 2 s kulturo
—	22.15 Trailer.
ČETRTEK, 9. novembra: 18.00 Ruščina — 18.30 Bralni znak — 19.30 Spotlight — 20.00 Kamouraska — 22.00 Čas v sliki 2 s kulturo — 22.35 Club 2.
PETEK, 10. novembra: 18.00 Orientacije — rumena zvezda v Avstriji —
18.30	Od cesarja do komune — 19.30 Trailer — 20.15 Tako bodo nastale iz živali rastline — 21.05 Polčas — 21.55 Čas v sliki 2 s kulturo ter karikaturami tedna — 22.30 Poptika.
SOBOTA, 11. novembra: 16.00 Servisni predal — 16.15 Teleobjektiv —
17.00	Club regional — 17.55 Gospodariti — 18.25 Brez nagobčnika — 19.30 Pustolovščina divjina —■ 20.00 Galerija
—	20.15 Doktor — 21.15 Teden kabareta Innsbruck — 22.05 Svetovno prvenstvo v latinsko-ameriških plesih.
TV Ljubljana
__________1. SPORED
NEDELJA, 5. novembra: 8.15 Poročila — 8.20 Za nedeljsko dobro jutro: Pevski tabor 78 — 8.50 625 — 9.10 Kapelski kresovi — 10.30 Čebelica Maja, II. del — 10.55 Skrivnost pletenega koša, serija — 11.25 Mozaik — 11.30 Kmetijska oddaja — 12.30 Po-
ročila (do 12.35) — Čudovita leta filma, serija — Okrogli svet — Poročila
—	Moda za vas — Skopje 78, festival zabavnih melodij — Športna poročila
—	Čudodelka — 19.10 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Maček pod čelado — 21.05 Zibelka Bogomilov, dokumentarna oddaja — 21.35 TV dnevnik — 21.50 Risanka —
21.55	Športni pregled.
PONEDELJEK, 6. novembra: 9.00 TV v šoli: Školjka bisernica, O zraku, Za prosti čas, Morje in človek — 10.00 TV v šoli: Materinščina, Risanka, Zemljepis — 11.10 TV v šoli: Za najmlajše (do 11.35) — 15.00 TV v šoli, ponovitev — 16.00 TV v šoli, ponovitev (do 16.15) — 17.10 Poročila — 17.15 Vrtec na obisku: Gornji Senik v Porabju
—	17.35 Čudovita leta filma, serija ■—
18.00	Obzornik — 18.10 Naš promet — 18.20 Rastlinstvo in okolje, ponaredki dinozavrov — 18.30 Sola smučanja — 18.40 Mozaik — 18.45 Mladi za mlade
—	19.15 Risanka — 19.20 Cikcak —
19.30	TV dnevnik — 20.00 TV drama.
TOREK, 7. novembra: 8.45 TV v šoli: Tišina mlake, Ali ste vedeli, Flavta, TV vrtec, Dnevnik 10 — 10.00 TV v šoli: Prirodoslovje, Risanka, Glasbeni pouk (do 11.05) — 15.45 TV v šoli, ponovitev (do 15.45) — 16.30 Šolska TV: Rotacija in revolucija, Električni bojler, Ekonomska pogojenost neuvrščenosti — 17.20 Poročila — 17.25 Rock-koncert: Climax Blues Band, Pure Prai-re League — 17.55 Obzornik — 18.05 Pisani svet — 18.40 Po sledeh napredka — 19.10 Risanka — 19.20 Cikcak
—	19.30 TV dnevnik — 20.00 Diagonale — 20.35 A. N. Tolstoj: Trnova pot — 21.55 TV dnevnik — 22.10 Razvoj popularne glasbe.
SREDA, 8. novembra: 8.30 TV v šoli: O državi, Pogovor s Tonetom Pavčkom, Arheološki muzej v Zadru, Jezikoslovje — 10.00 TV v šoli: Kocka, kocka, Risanka, Izobraževalni film (do 11.10) — 17.15 Poročila — 17.20 Z besedo in sliko — Zlata skledica: Gosli, sončnica in kukavica •— 17.35 Poskočna domišljija, serija — 18.00 Obzornik
—	18.10 Na sedmi stezi, športna oddaja — 18.40 Naša pesem 78 — 19.10 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Film tedna: Vojna deklet — 22.20 TV dnevnik — 22.35 Miniature: Moja dolina v besedi in sliki Aladina Lanca.
ČETRTEK, 9. novembra: 8.55 TV v šoli: Matematika, I. G. Kovačič: Jama, Gorski Kotar — 10.00 TV v šoli: Francoščina — 10.30 TV v šoli: Umetnost, Risanka, Kemija (do 11.05) •— 14.55 TV v šoli, ponovitev (do 16.00) — 16.35 Šolska TV: Rotacija in revolucija, Električni bojler, Ekonomska pogojenost neuvrščenosti — 17.25 Poročila —
17.30	Trinajstletniki, mladinska nadaljevanka — 18.00 Obzornik — 18.10 Stare japonske pravljice — 18.25 Ayuit-tuq, dokumentarni film — 19.10 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnev-
nik — 20.00 Oči kritike — 20.45 Retrospektiva TV drame — S. Jenko: Je-prški učitelj — 21.45 Na zvezi — 22.05 TV dnevnik — 22.20 Na zvezi, odgovori na vprašanja gledalcev.
PETEK, 10. novembra: 9.00 TV v šoli: Ruščina, Pošta, Obiščimo letališče — 10.00 TV v šoli: Angleščina, Risanka, Zgodovina (do 11.05) — 15.00 TV v šoli, ponovitev (do 16.00) — 17.10 Poročila — 17.35 Zverinice iz Rezije: Volk branil kokoši pred lisico — 17.35 Vojne godbe, serija — 18.00 Obzornik
—	18.10 Pevski tabor 78 — 18.40 Izbira študija in poklica: Sociologija — 19.10 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 7 + 7 = zabavnoglasbena oddaja — 21.05 Razgledi: Nova obzorja socializma — 21.55 TV dnevnik — 22.10 Baretta, serija —
23.00	Poročila.
SOBOTA, 11. novembra: 8.00 Poročila — 8.05 Stare japonske pravljice
—	8.20 Vrtec na obisku — 8.35 Z besedo in sliko — Zlata skledica: Gosli, sončnica in kukavica — 8.50 Trinajstletniki, nadaljevanka — 9.20 Pisani svet — 9.55 Po sledeh napredka — 10.25 Izbira študija in poklica: Gradbeništvo — 10.55 Dokumentarna oddaja — 15.45 Poročila — 15.50 Nogomet: Olimpija — Velež, prenos — 17.40 Obzornik — 17.50 Mladinski film
—	19.10 Risanka — 19.20 Cikcak —
19.30	TV dnevnik — 20.00 Camilla —
20.55	Moda za vas — 21.05 Topkapi —
23.00	TV dnevnik — 23.15 625.
TV Ljubljana 2. spored
NEDELJA, 5. novembra: 8.55 Poročila — 9.00 Oddaje za JLA — 12.00 Poročila — 15.20 Nedeljsko popoldne
—	19.30 TV dnevnik — 20.00 Konj, moj prijatelj, dokumentarna serija —
20.50	Včeraj, danes, jutri — 21.10 Celovečerni film.
PONEDELJEK, 6. novembra: 17.10 TV dnevnik v madžarščini — 17.30 TV dnevnik — 17.45 Deček Skok, otroška oddaja — 18.00 Beseda in slika — 18.15 Izobraževalna oddaja — 18.45 Mladi za mlade — 20.00 Športna oddaja — 20.30 Aktualnosti — 21.00 24 ur — 21.10 Celovečerni film (do 22.50).
TOREK, 7. novembra: 17.10 TV dnevnik v madžarščini — 17.30 TV dnevnik
—	17.45 Otroška oddaja — 18.15 Življenje knjige — 18.45 Narodna glasba
—	19.30 TV dnevnik — 20.00 Stop —
20.50	24 ur — 21.05 Znanost — 22.05 Zgodbe za lahko noč (do 22.30).
SREDA, 8. novembra: 17.10 TV dnevnik v madžarščini — 17.30 TV dnevnik
—	17.45 Daljnogled, otroška oddaja
—	18.15 Izobraževalna oddaja — 18.45 Popularna glasba — 19.30 TV dnevnik
—	20.00 Izbor v sredo — 22.00 TV dnevnik — 22.15 Jaz, petek-feljton (do 22.45).
(Dalje na 8. strani)
Voselntet fr bolfia, kafri navadna imafr mnogi!	
Zacadi tega vafri takot k rra	PODJERBERK — ST. KATHREIN
	Škofiče/Schiefling Tel.: 0 42 74-29 5518
Sem po kuhinje!	Celovec/Klagenfurt Rothauerhaus Tel.: 86 2 92
^u! On poje... nama se noče, ker nisva še ugledala strica Šimna!“
S čudnim smehljajem, ki ni bil prav nič vesel, se je ozrl šepavec proti oknu; mračilo se je.
..Zdi se mi, da je že blizu!“
..Tudi meni se zdi!“ je zavzdihnil grbec. „Strah mojega srca ga oznanja. Ko bi se le dalo pobegniti kam iz samote, iz tišine; ali ne da se; človek nosi to samoto s Seboj, kamorkoli nameri korak... Ali jih slišiš?“
Zunaj se je oglasilo prešerno vriskanje in petje, prišlo je bliže; šlo mimo hiše ter se razleglo v klanec nizdol. Be-k00 je zavrisnil in skočil proti oknu, šepavec ga je surovo Petegnil za rokav nazaj ter ga posadil na stol.
..Molči, pokveka... ali te ni sram?“
Grbec je globoko povesil glavo ter skril oči v dlani.
..Morda bodo že jutri gledali smrt... ali smrt ni stra-šil°. ni neznana prikazen, ki se potuhnjeno priplazi skozi tračno vežo; nezastrta, velika in jasna stopi pred človeka 'n ga vzdigne v naročje... Morda bodo okusili hude bo-lečine; ali bolečina ni... “
..Ni stric Šimen z votlo bučo na glavi in z rjuho na Plečih!“ je rekel šepavec.
..Ti, nesrečnež, ne boš gledal smrti, kakor jo bodo gle-dali vriskajoči fantje tam zunaj... priplazila se bo nekoč tiha in grda izpod postelje, strašilu podobna. Ne boš oku-sil bolečine. Zavržen si, proklet, da sediš v samoti, se °ziraš proti durim, čakaš in trepečeš, kdaj da se prikaže tisto, kar se mora prikazati! Že je v tvojem srcu to neznano strašilo in kmalu bo utelešeno... Ali niso duri samo priprte? Zdi se mi, da je zapihal hlad iz noči.“
„Že je blizu, pravim, že je v veži!“ se je stresel šepavec. „Kaj pa ti, mali moj Mihec, kaj ti se nič ne bojiš, se ne bojiš, da bi zdajle prišlo tisto, silno do nebes, pogledalo te s svetlimi očmi in... “
Bebec se je široko zasmejal ter je zapel z zvonkim glasom:
„Nič nam ne morejo — morejo — morejo —“
Iz daljave, iz doline se je glasila ubrana pesem:
„Oj ta soldaški boben ... “
V izbi se je strnila gosta noč, da ni bilo razločiti nobenega lica več.
Grbec in šepavec sta umolknila.
MAJ
šel sem najprej na vrt. Tam so cvetele jablane; nekatere so bile čisto bele, druge so imele na mehkih lističih rahel rožnat dih, kakor se prikaže zjutraj na otroških licih. Pod jablanami se je razprostirala bleščeča sinja preproga potočnic, tako nagosto tkana, da je trava komaj dihala in se poganjala trudoma k luči. Po tej lepoti se je iznad gozda, še v meglenem somraku dremajočega, razgledavalo jutranje sonce, neba in zemlje svetlooki gospodar.
Utrgal sem potočnico in sem ji rekel: „Kaj nič ne vidiš, ti mala, nedolžna? Kaj nič ne veš? Saj je to čisto drugo sonce, saj je čisto druga pomlad! Ti pa si, kakor si bila!" Cez pet minut je potočnica v moji roki ovenela, izdihnila. Presunil me je strah, ko sem jo videl mrtvo in ko sem se spomnil na vse tiste, ki sem jih bil pohodil brez misli in brez kesanja: „Clovk si; in smrt je tvoj spomin!“
Napotil sem se v gozd. Vse je bilo tam, kakor prejšnje čase, prav nikjer ni bilo znamenja trohnobe, nikjer ni dišalo po nezakopanih truplih. Izza visokih, temnih smrek se je lesketalo sočno listje mladih hrastov; tla so bila vsa preprežena s svežim praprotjem in širokimi njivami borovnic; kraj poti se je prikazala, me je tiho izpod listja pozdravila zakasnela vijolica, tam se je zasvetila vrsta belih marjetic, v globokem zatišju se je skrivala plaho stisnjena družba razcvelih šmarnic. Nežno, zlatozeleno cvetje mladih smrek in borovcev je z žarkimi venci ovijalo zamolklo vejevje. Tak cvet, ki je imel natanko podobo grškega križa, sem utrgal, sem ga pobožal in sem mu rekel: „Ti zlatoze-leni, mehki cvet, ti nebogljeni, kaj nič ne veš? Kaj ne veš, kako hudo nam je na svetu? Veseliš se luči, kakor da je še zmerom tista gorka luč! Piješ življenje in ga ljubiš, kakor da je še zmerom tisto mlado življenje! Ti nedolžni, nespametni cvet!“ Čez pet minut je ta cvet usahnil in obledel; zasegla ga je smrt, ko je šel človek mimo.
Nenadoma se je gozd razmaknil na obe strani in ugledal sem prostrano jaso, ki je poprej ni bilo. Tam so rasli nekoč kostanji, ponosna in vesela bratovščina, zdaj so stali med grmičevjem in praprotjem nizki štori, siromašni; zdelo se mi je, kakor da bi ranjenci kazali ostanke gladko odžaganih rok in nog. Izpod mrtvih štorov so ječe koprnele mladike, da bi zadobile prostora in zraka; toda nekaj temnega, neusmiljenega jih je tiščalo k tlom, jim ni dalo do življenja. Prav pod menoj je poslednjikrat zaječala mladika, je zavzdihnila trepetaje: „Človek je hodil tod; njegov spomin je smrt!“
Zweisprachig ist besser
Mag. Franz PACHNER, član predsedstva Solidarnostnega komiteja za pospeševanje in za pravice slovenske in hrvaške narodnostne skupnosti v Avstriji, obiskuje tečaj za slovenščino na dunajski univerzi (tečaj vodi koroški rojak univ. lektor dr. Pavel Zdovc) in nam je podal svoj komentar k akciji „zweisprachig ist besser“ (dvojezično je bolje) v slovenščini. O dobrem učnem uspehu udeležencev univerzitetnih tečajev priča ta izjava (mag. Pach-ner je rojen Dunajčan in pred obiskom tečaja ni znal niti besede slovensko). Mag. Pachner pravi:
„Naloga akcije zweisprachig ist besser1 je, da približa dvojezičnost: zavesti večjemu številu ljudi kot kulturno-vrednostno misel. Akcija je zelo pomembna
in za avstrijsko družbo zelo spodbudna. Dvojezičnost namreč pomeni, da obvladajo pripadniki manjšinskih narodnih skupin tudi jezik večine in se bavijo s kulturnim ustvarjanjem večinskega naroda. Tej pripravljenosti manjšinskega naroda bi morala nujno slediti pripravljenost večinskega naroda, da spoznava in priznava kulturne dobrine in dejavnost manjšinskega naroda. Večinski narod naj z učenjem jezika manjšine najde pot do globljega prodiranja v mišljenje in čutenje na-roda-soseda, ki mu mora nujno priznati pravico do obstoja.“ Akciji „zweisprachig ist besser“ so se pridružili tudi nekateri gradiščanski Hrvati in naročili v Celovcu večje količ’ne gradiva, ker imajo podobne probleme kot mi na Koroškem.
iiiimimmiiiniiiiimiimiimiiiiiiniimmiiimiiiimiiiiii
Og^Laluftc
a n au m Usta !
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiriiiiTiriiiiiiiiiiiiiiiiiiriimiiiiriniiiiiiuimi
TV Ljubljana ...
(Nadaljevanje s 7. strani)
ČETRTEK, 9. novembra: 17.10 TV dnevnik v madžarščini — 17.30 TV dnevnik — 17.45 Tehtnica za natančno tehtanje — 18.15 Znanost — 18.45 Humoristični klub — 19.30 TV dnevnik
—	20.00 Kino-oko — 23.30 24 ur (do 23.35).
PETEK, 10. novembra: 17.10 TV dnevnik v madžarščini — 17.30 TV dnevnik
—	17.45 Magnet, otroška oddaja — 18.15 Naša obramba — 18.45 Glasbena oddaja — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Kulturna oddaja — 21.00 Včeraj, danes, jutri — 21.20 Človek in čas —
21.50	Glasbena oddaja — 22.35 Crib-bins, humoristična oddaja (do 23.05).
SOBOTA, 11. novembra: 17.50 Glasbeni pejsaži Srbije — 18.20 TV novice
—	18.35 Apokalipsa živali, serijska oddaja — 19.30 TV dnevnik — 20.00 P. Konjovič: Koštana, opera — 21.15 24 ur — 21.25 TV esej — 21.55 Športna sobota (do 22.25).
Umrl pliberšlci živinozdravnik
Pred kratkim je umrl pliberški živinozdravnik Eugen Lapornik. Kratko pred penzijo, v 61. letu starosti, ga je zadela možganska kap. V Pliberku je služboval od konca druge svetovne vojne. Njegov oče je bil iz Laškega pri Celju in služboval pri vojakih v Beljaku in tam kuriral kot kovač konje. Sina pa je dal študirat za živinozdravnika.
Rajni se svojega slovenskega porekla nikoli ni sramoval in je vzdrževal stike s sorodniki v Sloveniji. Bil je do Slovencev-doma-činov zelo toleranten in so ga kot človeka zelo spoštovali.
Ženo si je izbral v Berlinu, po poklicu je učiteljica in že nekaj let poučuje na domači šoli.
Mož je bil velik zbiratelj znamk in je imel zbrane letnike skozi več desetletij nazaj, predvsem jugoslovanske ter švicarske. Tik pred upokojitvijo je bil, pa so ga pokopali v družinskem grobu v Beljaku. Tudi mnogo Pliberčanov ga je spremilo na zadnji poti, tudi domači duhovnik Hanzej Dersula.
Naročam Ime:	NAROČILNICA letni abonma za „Naš tednik“, za ceno 150.— šil. (150,— din)
Naslov:	
	
	Datum	Podpis
Naročniki „Našega tednika“ naj pošljejo naročilnico na naslov: Viktringer Ring 26, A-9020 Klagenfurt/Celovec. Naročniki iz Jugoslavije naj uporabijo naslov: ADIT-DSZ, 61000 Ljubljana, Gradišče 10.
šport . šport - šport ____sp
SAK je postal jesenski prvak
SAK — ŽELEZNA KAPLA 6:0
(5:0)
V	nedeljo, 29. oktobra 1978, je igral SAK na Košatovem igrišču proti nogometašem iz Železne Kaple. Nad 200 gledalcev se je zbralo pred igro. Tokrat so gledalci videli izvrstno igro SAK-a, ki ji tudi golov ni manjkalo. Prvega je dal Hobel že kar ob začetku igre. Par minut pozneje je tudi Polanšek premagal golmana z lepim strelom. Kmalu nato je prodrl Polanšek na desni strani in podal žogo lepo v sredino. Dokončal je spet Martin Hobel, ki pa bi naj še večkrat stopil v vlogo „golgeterja“.
Proti koncu polčasa je podal J. Pandel čez kakih 60 m žogo Ho-belnu, ki je prevzdignil proti žogi letečega golmana: 4:0. V zadnji minuti pa je dal gol še Goleč, ki je tekmo nastopil lahko poškodovan, tako da ga je v drugem polčasu zamenjal Hribar.
V	drugem polčasu SAK ni več igral tako napadalno. Kljub temu pa je imel še vrsto možnosti. Tako npr. je prodrl Polanšek nevarno pred gol nasprotnika. Zadržali so ga le še s prekrškom. Enajstmetrovko je streljal Hobel, toda golman je ubranil. Proti koncu tekme pa
ga je le še premagal z lepim strelom s šestnajstmetrovske črte. Hobel vodi tudi na lestvici najboljših strelcev prvega D-razreda s 14 goli (4 proti Železni Kapli). Drugi jih ima šele 9. SAK je moral tokrat nastopiti brez Jakopiča, ki se je poškodoval proti Šmihelu.
Igrali so:	Dodič; Lampichler,
Wieser, J. Pandel, Woschitz; Goleč, Hribar, G. Zablatnik; Polanšek, Hobel, Velik, Fera.
SAK pod 21 — ŽELEZNA KAPLA
pod 21 8:2 (3:2)
SAK je začel zelo nervozno. V prvih minutah se igralci niso znašli, tako da je padel v 5. minuti prvi gol za nasprotnika. Kratko navrh pa je izenačil Grilc z lepim strelom. Ravno po prejetem golu pa je nasprotnik imel najboljši čas. Močno so pritiskali in dali tudi drugi gol. Igralci SAK-a so potrebovali nekaj časa, da so se znašli. Iz zmeraj bolj nevarnih napadov je izenačil Jurij Perč. Še pred polčasom pa je dal po krasni kombinaciji z P. Zablatnikom Sommer-egger 3. gol.
V drugi polovici je SAK popolnoma prevzel igro. Igra je bila ze-
lo lepa. Igralci so mirno oddajali žogo, tako da je skoraj niso izgubili in nasprotnik sploh ni prišel do igre. Naslednje gole so dali: Rozman (2), Perč, Sommeregger in P. Zablatnik.
Igrali sq: Malle; Pandel, M. Küpper, Rozman, S. Küpper, Krištof, M. Perč, S. Perč, P. Zablatnik, Sommeregger, H. Grilc.
Konec tedna pa igra SAK v Tinjah proti tamkajšnjemu moštvu. Upamo, da bodo navijači SAK podprli tudi v tej težki, zadnji letošnji igri.
Kri
Selani so zadnjo nedeljo igrali izenačeno 1 :1 proti moštvu iz Bistrice v Rožu.
Šmihel pa je podlegel moštvu Klopinjskega jezera z 1 :0.
IGRE SAK
Slovenski atletski klub igra v nedeljo proti tinjskemu moštvu. „Pod 21“ igra ob 12.45, prvo moštvo pa ob 14.30 na igrišču v Tinjah. Navijači vabljeni!
Mladinci SAK igrajo v soboto ob
14.30	proti moštvu iz Moosburga (Blatograd).
Nafionale Minderheiten am Beispiel...
(Nadaljevanje s 3. strani)
Wenn man dieses Volksgruppengesetz im Zusammenhang mit dem Volkszählungsgesetz liest.
Sprecherin:
Aber nicht nur Angehörige der slowenischen Minderheit haben das Volksgruppengesetz und die Volkszählung besonderer Art problematisiert. „Mord mit dem Bleistift“ übertitelt das deutsche Magazin „Der Spiegel“ einen Bericht über die Situation der Slowenen im November 1976. Und die österreichische Liga für Menschenrechte findet, daß der Beschluß des Volksgruppengesetzes kein Lebensplatz der österreichischen Minoritäten sei.
Der angesehene Minderheitenexperte Theodor Veiter schließlich schreibt am 17. Juli 1976 in der Wochenzeitung „Die Furche“:
„Der moderne Staat ist vom Begriff her der Feind jeglicher Minderheit. ÖVP und FPÖ in Österreich sollten das eigentlich langsam begriffen haben, denn die als Staat verkleidete SPÖ hat sich doch vieler politischer Rechte, soweit nicht zwingend Zweidrittelmehrheit vorgesehen ist, beraubt. Dennoch haben sich ÖVP und FPÖ dazu bereit gefunden, gemeinsam mit der SPÖ im Nationalrat über die Volksgruppen in Österreich zu verfügen, ohne ihre Zustimmung erlangt zu haben. D:e Minderheit wird von den drei Parteien als Element der Unordnung angesehen. Also muß die Minderheit verschwinden. Die perfekte Ordnung ist der Tod.“
Alle Stellungnahmen kreisen letztlich um die Frage, ob Minderheiten zufolge ihrer besonderen Situation eben eines verstärkten Schutzes bedürfen, insbesondere ihrer Sprache, ihrer Kultur, ihrer Lebensform. Die als wertvolle Facetten der österreichischen Kulturlandschaft erhalten werden müssen.
Ogris:
Weisen, die sehr traurig sind, vielfach sentimental sind, da ist unser deutscher Nachbar sehr zugänglich, vor allem, wenn er sie zu Hause zwischen seinen eigenen vier Wänden aus dem Radio hören kann. Schwieriger wird die Sache aber dann, wenn ein slowenischer Chor oder eine Gruppe oder irgendeine andere kulturelle Gruppierung vor deutschem Publikum auftreten soll. Dann bleibt entweder das deutsche Publikum von vornherein aus, oder es gibt Schwierigkeiten vor der Veranstaltung und auch nachher.
Wernlg:
Da hatten wir ein slowenisches Konzert, und da sind Gäste aus dem Dorf gekommen und begannen plötzlich zu randalieren und zu schreien:	„Hier muß man
Deutsch singen!“ Das ist einem ganz unbegreiflich, warum man das nicht zeigen darf. Man sollte offenbar das Slowenentum tot-schweigen, man sollte überhaupt nichts sprechen, man sollte einfach alles totschweigen. Wir existieren nicht. Es gibt nur ein Deutschkärnten.
Trießnig:
Zum Beispiel ist mir da auch beim Kirchenchor passiert, daß jemand zu mir gekommen ist und mich gebeten hat, (als er vorgebracht hatten „Mein Angehöriger ist gestorben“), wir sollten bei der Beerdigung singen. Von mir aus, habe ich gesagt, selbstverständlich, wieso nicht. Dann wurde mir aber vorgebracht, nicht Slowenisch, nur Deutsch oder lateinisch zu singen, denn meine Angehörigen verstehen das Slowenisch nicht. Darauf habe ich gesagt, verstehen sie denn das Latein? Ja natürlich auch nicht. Jede weitere Debatte darüber ist, glaube ich, überflüssig.
Ogris:
Für unsereinen wäre es erfreulich, wenn die Nachbarn im Lande gerade auf kulturellem Gebiet sich annähern würden und zwar so, daß
der Deutsche, der Stärkere, der größere Nachbar dem Kleineren die Hand reichen würde und slowenische kulturelle Vereine zu sich einladen würde, daß sie antreten und so ein Kulturaustausch im Lande entstehen würde.
(Pesem: Je na Dravci mhva ...)
Sprecherin:
1948 erklärte der Kärntner Dichter Josef Friedrich Perkonig: „Gehört muß ich als Kind slowenische Lieder haben. Selber gesungen habe ich keine. Und es ist mir heute, als hätte ich in meinem Leben etwas versäumt. Ich bin durch eigene Irrtümer, die freilich auch von falschen Propheten stammten und fremde Schuld überhaupt, der zweiten, der anderen, nicht weniger schönen Seele meiner Heimat entfremdet worden. Es wurde mir ein ganzes junges Leben lang von dem Zeitgeist einge-redet, daß die slowenische Spra* che nur mehr ein minderes Gastrecht bei uns im Lande habe, daß sie verhalten sei, an dem Tische der Herren zu schweigen und sich mit freiwillig gespendeter Liebe von getreuen Anhängern zu bescheiden.“
Sprecherin:
Durch Jahrhunderte war auch in Südkärnten die Kirche der wesentlichste Kulturträger. Die Slowenen sind auch heute zum überwiegenden Teil praktizierende Katholiken. Kann vielleicht die Kirche im immer wieder aufflatternden Volkstumsstreit versöhnend wirken? Ein slowenischer Kaplan aus Beiiburg:
Franc Valentinič:
Die Kirche hat auf jeden Fall einmal die erste Aufgabe, Menschen zusammenzuführen, hat die Aufgabe, Menschen miteinander zu verbinden. Vor allem, weil ja alle das Recht haben, die Frohbotschaft von Jesu Christi zu hören, die Frohbotschaft der Erlösung.