Izhaja:
10., 20. in 30. dan vsakega meseca.
Dopisi naj se izvolijo franke vati.
Rokopisi se ne vračajo.
Za inserate se plačuje po 10 kr. od garmond-vrste za vsakokrat.
V e 1 j a :
za celo leto za bolj premožne 2 goldinarja ; za manj premožne rodoljube pa 1 gld. 50 kr.
Denar naj se pošilja pod napisom :
Upravni št vu „Mira“ v Celovcu.
Leto XII.
V Celovcu, 20. prosinca 1893.
Štev. 2.
Vesel glas iz Hrvatske.
Ne bo škodovalo, ako se enkrat ozremo proti jutrovi strani, od koder solnce izhaja. Lepa leži tam hrvatska dežela. Zelene doline in rodovitne ravnine se vrstijo s prijaznimi griči, po kterih rasle žlahtna vinska trta. Ta dežela bi bila lahko bogata in mogočna, ko bi bila svobodna in modro vladana. Tako pa je priklenjena na Ogersko, kjer vladajo Madjari in Judi, kteri oboji pač znajo na tuje stroške in ob tujih žuljih dobro živeti, za potrebe podložnih dežel in nàrodov pa se ne zmenijo.
Hrvatje so imeli v starih časih svoje lastne kralje. Ko je pa kraljeva rodovina izumrla, da ni bilo možkih naslednikov, izvolili so ogerskega kralja tudi za hrvatskega kralja. To je bil grob hrvatske neodvisnosti in svobode. Dogovorjeno je bilo sicer tako, da ima Hrvatska sama za se svobodna ostati in da se Ogri nemajo nič mešati v hrvatske zadeve. Pa marsikaj se dogovori, kar se potem ne drži. Tudi otroci obetajo starišem vse dobrote, kedar njih premoženje prejemajo ; kedar pa vse imajo, pozabijo radi na svoje obljube. Madjari, sedanji gospodarji Ogerske, ne priznajo več tiste stare pogodbe, da ima Hrvatska od Ogerske neodvisna biti, ampak oni trdijo, da spada Hrvatska pod krono sv. Štefana, tedaj pod Ogersko, in da je le en del Ogerske. Leta 1867., ko se je sklepala pogodba med Avstrijo in Ogersko, dali so sicer Hrvatom nekoliko samostalnosti, ker so njih potrebovali zoper nemške centraliste. Madjari namreč ne bi bili nikoli dobili toliko pravic, ko bi ne bili kazali na Hrvate, češ, tudi ti držijo z nami. Hrvatom so bili pa viši krogi vedno naklonjeni zavolj njih zvestobe in hrabrosti, zato so privolili v tisto nesrečno Beustovo pogodbo, s ktero so bili vsi ogerski nàrodi na milost in nemilost izročeni Madjarom. Ko so Madjari enkrat kravo v hlevu imeli, niso se dosti več zmenili za svoje obljube. Tista postava, po kteri bi morali tudi drugi nà-rodi nekaj nàrodnih pravic imeti, ostala je na papirju, noben minister ali madjarski poslanec se za njo ne zmeni; nasprotno pa so proglasili madjar-ščino za državni jezik, kteremu se mora vse pokoriti; s kruto silo skušajo vse ogerske nàrode predelati v Madjare. Hrvatom so obljubili, da bo na Hrvatskem veljal samo hrvatski uradni jezik. Zdaj pa nastavljajo na državnih železnicah po Hrvat-
skem same trde Madjare za uradnike, ki hrvatskega jezika niti ne razumejo. To pa ni edina krivica ; po vseh kotih urivajo Hrvatom svojo ma-djarščino in nastavljajo madjaronske uradnike ter kratijo še tiste pičle pravice, ki bi jih morala Hrvatska vsled pogodbe imeti.
Zakaj pa Hrvatje, ki so se pod banom Jelačičem tako hrabro vojskovali, ne branijo bolj možato svojih pravic? Začetek njih slabosti je bil ta, ker so se razcepili v tri politične stranke, ktere so se med seboj pobijale in preganjale. Ena stranka so madjaroni, ki so podobni našim nemškutarjem; oni le Madjare povzdigujejo čez vse nàrode in pravijo, da je za Hrvate najbolje, ako so Madjarom lepo pokorni. Drugo stranko je ustanovil dr. Starčevič; on hoče, naj se Hrvatska popolnoma loči od Ogerske in naj postane neodvisna in Ogerski ravuopravna, kakor se je glasila prvotna pogodba med Hrvatsko iu Ogersko. Tretja stranka, ktere voditelj je slavni škof St ro ss maj er, je pa rekla, naj ostane pogodba iz leta 1867. v veljavi, le na to naj se gleda, da se bo tudi resnično in pravično držala in izvrševala. Lahko si je misliti , da je ogerska vlada podpirala le njej udano madjaronsko stranko. Kdor ni bil odpadnik in ma-djaron, ni dobil državne službe, in ti uradniki so potem pri volitvah na ljudstvo pritiskali, da so bili voljeni večjidel madjaronski poslanci. Hrvatski kmet se na politiko še malo zastopi in pri volitvah potegne rad s tistim, ki mu več piti plača. Tako je bila Hrvatska izročena v oblast tujcev in domačih kruhoborcev. Mnogo Hrvatov sicer je ostalo še zavednih in poštenih, ki so v srcu ohranili ljubezen do svoje domovine, pa žalostno je bilo to, da so se ločili v dva tabora, kakor smo že rekli, v Strossmajerjance in Starčevičjance. Ti so se med seboj sovražili in preganjali ter svoje moči v medsebojnem , nepotrebnem boju potrosili. Tako je bilo madjaronom in ogerski vladi lahko delo, polastiti se vse oblasti in moči v deželi. Vsi poštenjaki so žalovali, in tudi slovenski rodoljubi so z milovanjem gledali na potlačene hrvatske brate. Tudi za nas Slovence je bil ta položaj silno škodljiv, kajti Hrvatje so bili zmirom naša zaslomba; pri njih smo še vedno našli tolažbe in pomoči. Ako je Hrvatska poteptana, potem smo mi Slovenci na jugu osamljeni ; ako je pa Hrvastka močna, nas v sili ne bo zapustila.
Ko so pa domoljubni Hrvatje videli, kako ogerska vlada proti njim postopa in kako je razpustila celò Zagrebški mestni zbor, da je še to zadnjo postojanko v svoje roke dobila, začeli so spoznavati, da ima Starčevič vendar prav, in da bo za Hrvate najbolje, ako se od Ogerske popolnoma odtrgajo in ločijo. Vsi rodoljubi so spoznali, da je boj med brati poguben, in da je treba Strossmajerjance in Starčevičjance združiti v eno stranko. Tudi osorni Starčevičjanci so odjenjali in se približali Stross-majerjaucem. Začeli so se dogovori med voditelji obeh strank in srečen uspeh so imeli. Obe stranki ste se združili v eno stranko na podlagi hrvatskega državnega prava. Vsi nàrodni in domoljubni Hrvatje se bodo odslej složno borili zoper madjarone in madjarsko vlado za svobodo in neodvisnost svoje domovine. To je pač vesela novica. Upati je, da bodo zdaj več sreče imeli, kajti v edinosti je moč. Mi želimo zmago za zmago do popolne svobode.
Dopisi prijateljev,
(20 kron) v zlatu podaril je v korist družbe sv. Cirila in Metoda rodoljubni vikar stolne fare v Celovcu, č. g. Anton Ždk. Lepa hvala! Živeli nasledniki!
Iz Celovca. (Slovenska rešitev.) Mestni magistrat Celovški, prisiljen po znanem odloku vis. ministerstva za notranje zadeve od dné 3. listopada p. L, št. 10.402, ponižal se je zdaj vendar v toliko, da je rešil vlogo slovenskega katoliško-političnega društva v slovenskem jeziku, ktero rešitev si dovoljujemo tu doslovno prijaviti:
Št. 16.797.
Slavno predstojništvo katoliškiga-političniga in go-spodarskiga društva za Slovence na Koroškem
tukaj.
Tajistin se naznani, da je uloga od 4. Decembra t. 1. na znanje uzeta.
Magistrat v Celovcu 9 Decembra 1892.
Župan: Posch 1. r.
Zdaj pa vprašamo, je li bilo vredno, zaradi teh par besedic, ki so se imele napisati v slovenskem jeziku, našim slavnim mestnim očetom in njim poslužnim liberalnim listom nagromaditi to-
Žalik-žene na Yolinjaìui pri Prevaljah.
Ako krenemo od železnične postaje Prevaljske mimo fužin proti jugozapadu, smo po nekoliko čez polurnem potovanju na Lješah. Od tod podajmo se proti Lješkim cerkvam in od teh še nekoliko proti zapadu in na hribu smo, kteremu pravijo — kakor tudi kraju okoli njega — Volinjak. Potrebovali smo od kolodvora pa do tu sem pičlo poldrugo uro hoda. Pravijo, da so bile v tem hribu nekdaj velike votline, ktere so se pa sčasoma podrle. Od teh votlin postalo je menda ime Volinjak. Mogoče je; hrib — iz apnene tvorbe — podoben je na vrhu s svojimi križem nametanimi skalami skoraj nekakšni podrtini.
Na tem hribu so prebivale nekdaj v votlinah žalik-žene ali kakor nekteri pravijo žalžene. Bile so jako lepe, imele so krasne dolge lase. Rade so zahajale k ljudem, pomagale so jim s svetom in djanjem, kedar so le mogle, ako so bili pridni ; hudobne so mnogokrat tudi kaznovale. Posebno kmetoma Kinošaku in Stolčniku bile so zelo naklonjene ; naznanjevale so njima pravi čas setve, svetovale so njima v gospodarskih in drugih reččh. V enega se je celo neka žalik-žena zaljubila.
Nekdaj začul je eden izmed teh dveh kmetov, da mu je klicala žalik-žena s hriba: „Sej bob! sej bob!“ Bilo je pa to po zimi, ko je „sren držal14 in drevje bilo v najhujšem ivju. Čudno se je kmetu to zdelo ; kaj takšnega se mu do zdaj še ni zgodilo/ Sejal seveda ni. Drugi dan začuje ravno ta klic: „Sej bob! sej bob!44 Začel je že omahovati. Pogovarjal se je z ženo, ta pa ni hotela nič slišati o setvi, rekla mu je: „Žalik-žene
ti to svetujejo, ker so lačne; pobrale bi ves bob, da bi imele kaj jesti, ti bi bil pa oplajskan.44 Mož je ženo ubogal ; ko je pa tretji dan čul spet isti klic, ni poslušal več njenega svarjenja, marveč vzel je cenjo boba in šel sejat. Rekel je ženi: „Ako bi bilo tudi res tako, kakor ti meniš, nič ne dé, rad žrtvujem to žalik-ženam, saj so mi storile že toliko dobrega ; svetovale so mi vedno le pravo.44 Njiva pa, na ktero je sejal bob, je bila precej nagnjena ; bob ni ostal na srenu, ampak je zletel ves pod njivo. Ko je šel pozneje gledat, bobu ni bilo več, še zrna ni videl. Žena je imela prav, znala pa se je tudi okoristiti s tem, kajti očitala mu je to o vsakej priliki.
Ko je prišla pomlad in se je povsodi vse ozelenelo, pognal je tudi na dotičnej njivi bob, čemur so se seveda vsi čudili. Kmet je imel mir pred ženo ali ne dolgo; njegov bob ni bil tak, kakor navaden, imel je zelo debela in visoka stebla, listje kakor sicer, ali nobenega cvetja in potemtakem tudi ni mogel nastavljati stročja. Da bi mu njiva vsaj nekaj koristila, ukazal je kmet pastirju, naj žene goveda past nanjo. Živina je jedla bobovo zelenje slastno, bila je kmalu sita. Ko jo je pa gnal pastir domu, imel je velik križ ž njo ; začelo jo je namreč napenjati, kmalu lotilo se je to vse od kraja. Kmet se je zelo ustrašil, ni pa zgubil v takih okolnostih glave ; bil je umen gospodar in si je znal pomagati. Po hudem, napornem prizadevanju posrečilo se mu je, oteti živino pogube. Mislite si lahko, kako se je vrtel ženi jezik radi te nesreče, hujše kakor ropotec na strehi o močnem vetru. Mož se pa ni maral prepirati ž njo, šel je raje gledat na njivo, ali ne raste morebiti tam tudi kakšno strupeno zelišče ; da bi bila bobovina ži-
vini škodovala toliko, to ni vrjel. Našel ni nič, pač pa je pobral eno od živine podrtih bobovih stebel ; ko ga je razklal, se je jako začudil, steblo je bilo namreč polno bobovih zrn, mnogo večjih kakor pri navadnem bobu. Na tem nezrelem bobu se je živina preobjela. Kmet pa je pustil bob dozoreti; ko so ga pokosili in zmlatili, imel je boba veliko več kakor drugekrati na taistej njivi, — pa še kakošen bob je to bil !
Žalik-žene so imele v svojej votlini kravo, prav lepo žival. Gonile so jo na pašo ; ker pa tega niso rade opravljale same, vjele so enkrat malega dečka in mu ^uredile44, da jim ni mogel uiti. Želele so si tudi tako že davno takega dečka. Ravnale so ž njim prav lepo, da bi najboljša mati ne mogla lepše. Imel je vsega dovolj; s čemurkoli so'mislile, da bi mu vstregle, to so mu storile. Deček jih je imel rad, saj drugače tudi ni mogel, ali želel si je domov k starišem in k otrokom v vas. Enkrat čedila mu je žalik-žena glavo, položil jo ji je v njeno krilo in se delal, kakor da bi spal. Bila je'pa še druga žalik-žena pričujoča in ker ste mislili, da je deček res zaspal, začeli ste se pogovarjati o njem.
„Ne vem, kaj je z dečkom, nič mu ne manjka, pa je vedno tako otožen, z nobeno rečjo ga ni mogoče razveseliti.44
„„Res, doma godilo se mu je mnogo slabše, kakor pri nas tukaj, ali toži se mu vedno le po domu, čedalje bolj. Čudna je vendar ta domotož-nost pri ljudeh. 44 44
„ Bojim se jako zanj, da bi nam ne zbolel in umrl. Kaj bi mi počele brez njega, ko smo se že tako navadile na-nj.44
liko besedičenja in pridušanja zoper mirne Slovence? In je li bilo treba zaradi te malenkosti nakladati slovenskemu političnemu društvu, kakor tudi mestnemu magistratu samemu toliko nepotrebnega dela in stroškov? To prepuščamo v razsodbo vsem razumnim Slovencem z zagotovilom, da bode odbor našega slovenskega političnega društva kakor do sedaj tudi v bodoče vedel varovati in braniti v polni meri čast in pravice koroških Slovencev ne le samo po deželi, marveč tudi v stolnem mestu Celovcu. Le nevstrašeno naprej! Pravična stvar mora priti tudi do popolne zmage !
Iz Celovca. (Spominski dan.) Minuli pon-deljek, dné 16. prosinca, minulo je pet let, odkar je preminul dični „oče koroških Slovencev", vele-zasluženi naš voditelj monsignor Andrej Einspieler. Ta dan žalosti nam zbuja žive spomine na odličnega, neumornega rodoljuba, ki se je malone pol stoletja potegoval za pravice uboge slovenske raje starodavnega, nekdaj čisto slovenskega Korotana. Kar je pokojni probuditelj slovenske Koroške za zapuščene Slovence storil in trpel, kako jih je z ognjevito besedo budil in klical na nà-rodno življenje ter delo, kako je za njih napredek prav vse žrtvoval : denar, čas, pokoj ; kako se je boril za slovenskega imena čast in slavo, to vse je globoko zapisano v hvaležna srca vernih Slovencev ! In seme, ki ga je sejal ranjki msgr. Andrej Einspieler, ni padlo na nerodovitna tla, marveč je pognalo kali in že tudi donaša čvrstega sadti!! Einspielerjevega vzornega delovanja se hvaležno spominjamo posebno ob obletnici njegove smrti in občudujemo uspehe njegovega truda! Večna slava njegovemu spominu! Andrejev duh, duh iskrene delavne ljubezni do Boga, domovine in cesarja, pa nas navdajaj in vodi tudi v bodoče!
Iz Celovca. (Priporočilo.) Edino glasilo nemških konservativcev na Koroškem: „Karntner Volksblatt" je prenehalo z novim letom. Tiskovno društvo v Celovcu pa še izdaja dvakrat v mesecu : „Karntner Landbote" z zabavno prilogo. List ure-duje g. Friderik Kup p er, odločen katoličan, na vsako stran popolnoma neodvisen, vseskozi pravičen in Slovencem naklonjen mož, ki ga spoštujejo nemški in slovenski katoličani. Slovenci Celovškega okraja so ga pri predzadnjih deželno-zborskih volitvah proglasili za svojega zastopnika in mu naklonili 33 glasov. Od tega poštenjaka, ki je s pokojnim našim voditeljem Andrejem Einspielerjem vedno složno deloval, smo preverjeni, da bode v svojem listu tudi zagovarjal naše opravičene zahteve in da se nam bo pokazal resničnega zaveznika in prijatelja. Mi toraj našim slovenskim rodoljubom duhovskega in posvetnega stanu, ki so zmožni nemškega jezika, priporočamo, naj se naročijo na list „Karntner Landbote", ki velja s prilogo vred za celo leto samo 1 gld. 60 kr.
Iz Srejan pod Strmcem. (Nov župnik.) Žalostna je bila Št. Lipška fara, ko so nas zapustili č. g. dekan Marinič in odšli za prošta v Dobrlo-ves. Pa nismo bili dolgo zapuščeni; naša žalost se je v veselje spremenila, ko so nam č. g. dekanijski oskrbnik dné 18. grudna umestili novega dušnega pastirja, č. g. župnika Franceta Y i r n i k a. Bil je to zares lep dan. Že na vse zgodaj so pokali topiči s prijaznega griča. Okoli devete ure so se podali novi g. župnik z obilnim spremstvom v
Druga žalik-žena je skrbno pogledala na dečka, ali še spava in je na to rekla:
„„Ko bi vedel, kako da bi nam mogel uiti, zbežal bi pač o pr vej priliki. Saj bi mu druzega ne bilo treba, kakor zlezti skoz robidovino, ki je na dveh krajih pognala korenine, da je kakor zanjka.""
Deček se je tega jako razveselil ali svojega veselja ni dajal spoznati ; še le čez nekaj časa potem se je delal, kakor da se je prebudil. Ko je bil potem sam, hodil je okolo kakor da bi na nič ne mislil', ali skrivaj iskal je robidovine, o kterej je poprej slišal. Našel jo je kmalu, čakal je le na trenutek, kedar bi ne bil opazovan in smuk bil je pod robidovino. Ena od žalik-žen je to zagledala, letela je k njemu, da bi ga zadržala, ali bilo je že prepozno, tudi njeno klicanje seveda nič ni pomagalo. Žal jim je bilo jako po njem, ali niso imele več moči do njega.
Žalik-žene so tudi prerokovale in njih prerokovanja so se vedno spolnila. Tako so enkrat rekle: „Kedar bodo mašniki popoludne maševali in kure popoludne nesle, tedaj bo slabo na svetu. V prejšnjih časih so kure menda samo dopoludne nesle. Pravile so tudi, da bodo prišli možje, kterih obleka bo z rumenimi traki pošita, kteri bodo imeli perje na klobuku itd. Ti možje so sedanji žandarji.
Še zdaj bi bile žalik-žene na Volinjaku, da jih niso odpodili razposajeni pastirji. Pasli so skupno pod Volinjakom in enkrat jim je prišlo na misel, da so začeli brez prenehanja pokati z biči. To pokanje pa žalik-ženam ni bilo po volji ; svarile so dečke, pa bolj so jim branile, hujše so vganjali, kakor je že navada pri malopridnih otrocih. Od tedaj so še le prav pokali z biči, da jih ni bilo
lepo Lipško cerkev. Čast. g. dekanijski oskrbnik Š avb a h so nam v lepih besedah razložili pomen slavnosti, in potem je sledila slovesna sv. maša z zahvalno pesmijo. Pri tej priložnosti lepo zahvalimo č. g. župnika Ga brona, ki so začasno oskrbovali našo faro, za njih trud in vso prijaznost, ki so nam jo skazovali. Bog nam ohrani novega g. župnika mnogo let zdravega!
Iz Kazaz. (Sveta noč. — Raznoterosti.) Tudi k nam na ravno polje zahajaš, ljubi „Mir“, v mnogih odtisih, pa te tudi težko pričakujemo, ker nam donašaš toliko važnih, veselih pa tudi žalostnih novic od vseh stranij, posebno iz slovenskih krajev. Naznani še iz našega kraja nekaj novic. Teh sicer ni veliko, pa celo leto se jih vendar nekaj nabere. Prva novica je, da smo po dolgem prestanku dobili novega dušnega pastirja, ki svojo službo prav zvesto opravljajo. Posebno lepa je bila polnočnica na sv. večer, da že tri leta nismo take imeli. Cerkev je bila natlačeno polna. Tudi g. učitelj je pripeljal svoje šolarice, ki so prav lepo zapele. Spominjali smo se tistega presvetega večera, ko se je rodil naš Zveličar in so angeljci prepevali nad Betlehemsko štalico. Pa kakor že ni mogoče vsem ljudem ustreči, tako tudi to petje šolaric ni bilo vsem prav. Imeli smo še druge neljube prepire, o kterih je pa bolje molčati. — Letino smo imeli lani prav slabo. Dvakrat je toča pobila in nam uničila skoraj vse poljske pridelke. Zdaj imamo obilo snega in bojimo se dolge zime. Bog daj le ugodno poletje !
Iz mesta Št. Vida. (Bolnišnica usmiljenih bratov) je prevzela lani 1057 bolnikov. Med temi je bilo 771 ozdravljenih, 203 zboljšanih, 11 je bilo neozdravljivih, 67 jih je pa umrlo, 55 jih je še v oskrbi ostalo. Te številke pač pričajo, da je bolnišnica usmiljenih bratov dobro uravnana in da lepo skrbi za svoje bolnike, ker je bilo toliko ozdravljenih in jih je tako malo umrlo. Pa bi jih še menj, ko bi ljudje bolnika prej pripeljali; pa dostikrat ga še le prinesejo, kedar že umira. Takemu seveda ni več pomagati. Za kmeta je ta bolnišnica velika dobrota, ker se bolniki zdravijo zastonj. Od tistih bolnikov pa, ki se zdravijo v deželni bolnišnici, morajo občine plačevati, kar vsak kmet čuti pri občinski dokladi. Zato pa pravimo: če pride usmiljen brat pobirat, ne odpravite ga brez daru !
Iz Ljubljane. („Vzajemno podporno društvo v Ljubljani.”) Tako se imenuje nov denarni zavod, ki se je ravnokar v Ljubljani ustanovil in ki zna postati velikega pomena za slovensko ndrodno gospodarstvo ter mnogo koristiti revnejšemu, delavnemu ljudstvu v Ljubljani in okolici. Osnovano pa je to društvo tako: Kdor pristopi, mora obljubiti, da bo vplačeval vsaki teden 50 kr. skozi 7 let in 6 mesecev. V tem času bo vplačal 195 gld. Ko teh sedem let in pol preteče, izplača se mu teh 195 gld. in pa dividenda, to je, kar društvo dobička naredi, to se med ude razdeli. V Gradcu je podobno društvo in tam je dividende okoli 5 od sto. Kdor pa je k društvu pristopil, ima že prvi dan pravico, prositi za posojilo, ki se mu dà seveda le potem, ako zamore dati potrebno poroštvo ali pa zastavo. Obrestij pa ni treba plačevati celoletno, ampak po krajcarjih na teden. Kdor si izposodi 100 gld., mora potem plačevati
mogoče poslušati. Prihodnji dan svarile so jih žalik-žene spet, pa tudi brez uspeha. Ko pa tudi tretji dan niso nič opravile, pobrale so svoje reči in se preselile nekam drugam ; nikdar pa nihče ni zvedel, kam. Tako so ti malopridni pobalini pregnali največje dobrotnice tamošnjega kraja. Stolček, na kterem so sedele žalik-žene, kedar so molzle kravo, videli so še dolgo potem v jami, dokler se ni podrla tudi ta.	Samotar.
Smešničar.
Oče: „Kaj ti najrajši ješ, Franček?" Franček: „Bob. Kajti če se tistega najem, sem vselej tako bolan, da mi drugi dan ni treba v šolo iti."
*
♦ *
Krčmar: „Oée, ali ne bote pili liter vina, da vam bo pečenka bolj teknila?" Kmet. „En četrt ga bo zadosti; pečenka mi tekne tudi brez vina."
*
*	*
Sodnik: „ Okradeni pravi, da ste mu vzeli tudi srebrno uro. Kaj imate na to odgovoriti?" Tat: „To, da tista stara škatlja še pet rajniš ni vredna."
*
*	*
Fotograf: „Zdaj pa prosim, da naredite prijazen obraz, ta hip vas bom fotografiral." Dijak: „Prijazen obraz? Že prav; pa mi morate prej 20 goldinarjev posoditi."
*
*	*
Neki prevzetnež, ki se je rad iz ljudij norčeval, je stopil v brivnico in rekel učencu: „Ali znaš tudi osla obriti?" Fant pa reče: „0 ja, prosim, le vsedite se!"
svoj navadni tedenski donesek 50 kr. in zraven še 14 kr. za obresti. Kdor bi si izposodil 200 gld., plača od njih vsaki teden 28 kr., toraj 50 in 28 je vs^ga 78 kr. Kdor je pri tem društvu, on prav za prav le sam sebi obresti plačuje, če si kaj izposodi; kajti če prav od posojila po 7°/0 obresti plačuje, dobiva pa od tistih 50 kr., ki jih tedensko vplačuje, po 5°/0 dividende, toraj plača od posojila le 2°/0, kar je gotovo po ceni. Koristno bo to društvo , ker ima zdaj vsak delavec priložnost, da si kaj prihrani. Najslabši rokodelski pomočniki zaslužijo po 5 do 6 gld. na teden. Od teh si vendar lahko 50 kr. odtrga in jih nese v društveno bla-gajnico. V enem letu ima že 26 gld. in dividendo, v 71/2 letih pa potegne nad 200 gld. in potem lahko samostojen (mojster) postane. Keklo se bo morda:	„Saj lahko tudi v poštno ali mestno
hranilnico tiste goldinarje nosi, kar si jih prihraniti zamore." To pa ni tako. Kevni ljudje pridejo večkrat v denarne zadrege. Iz hranilnice lahko denar spet vzame, kedar hoče, in to bo tudi storil pri prvi stiski, če bi tudi ne bila tako huda. Ako je pa pri „vzajemnem podpornem društvu", mora sedem let ostati in ne sme brez uzroka odstopiti. In če bi si prav iz društva kaj izposodil, ne dajo mu njegovega uplačanega denarja nazaj, ampak tisti ostane v blagajni in se še vedno s tedenskimi doneski pomnožuje, dolg pa se mu po preteku 7V2 let odtegne, ko svoj denar dobi. Reklo se bo morda: „Saj društvo ne bo nič posodilo siromaku, ki nič nema in tudi poroka ne najde." To je pa le iz začetka res. Če je pa kdo že en par let zraven in ima vplačanih že nad 50 gld., bo ja vendar njegova deležna knjiga dovolj poroštva, da se mu posodi vsaj 37 gld. in ne potrebuje nobenega druzega poroka. Iz rečenega je pač jasno, da je društvo dobro uravnano in da bo koristno za bolj revne in za srednje stanove. Da je pa društvo tudi v dobrih in skušenih rokah, to nam jamčijo imena odbornikov. Ti so: Simon Pogačar, posestnik (načelnik); Andrej Zamejic, kanonik; dr. V. Gregorič, zdravnik ; F. Stegnar, dež. poslanec ; J. Fabijan, trgovec; Fr. Petrič, trgovec; dr. J. Janežič, profesor; A. Kalan, stolni vikar; K. Klun, kanonik in drž. poslanec; F. Kozak, posestnik; M. Malenšek, mestni župnik; J. Mathian, prokurist; J. Oblak, mestni kaplan ; Fr. Peterca st., trgovec ; J. Peterca ml., trgovec; Fr. Povše, veleposestnik in drž. poslanec; dr. Fr. Papež, odvetnik; A. Pavlovčič, načelnik železniške postaje v Ljubljani ; Fr. Rojnik, trgovec ; J. Šiška, knezoškofijski tajnik, in dr. J. Šušteršič, koncipijent. Mi želimo novemu društvu najboljši uspeh. Kdor pa hoče pristopiti, se mora brž oglasiti, še pred 1. svečanom. Ako se pa hoče nataujčneje poučiti, naj piše nemudoma na društveni urad, da se mu pošljejo pravila in pa pristopnica. Za pravila je treba v pismo položiti 12 kr. v poštnih markah. Ako so mu pravila po volji, potem podpiše pristopnico in se oglasi kot ud ; to se mora pa zgoditi še pred 1. svečanom. V času med 1. in 6. svečanom pa mora poslati en goldinar vpisnine in vsaj 50 kr. za prvi teden. Zamore pa tudi za več tednov naprej plačati.
Glasovi nasprotnikov.
Kot zagovornik ponemčevanja
se je v „Freie Stimmen" št. 6 oglasil nek koroški Slovenec, ki je pa ponemčenec brez vsega slovenskega čutenja in se srečnega šteje, da je tak. Priznati moramo, da ne piše tako robato, surovo in razžaljivo, kakor smo od nemško-liberalnih lističev navajeni ; on piše mirno in dostojno in skuša nekako filozofično in zgodovinsko dokazati, da Slovenci ne ubežimo osodi ponemčevanja in da to za nas ne bo nobena nesreča. On pravi : nemški Franki, nemški (?) Svevi in nemški (?) Longobardi, ko so z romanskimi nàrodi v dotiko prišli, so popustili svoj revni barbarični jezik ter se po-romanili, ter upognili viši romanski kulturi ; pa to jim ni bilo v škodo, ampak postali so slavni nàrodi. Tako Slovencem ne bo škodovalo, ako se ponemčijo in poprimejo više nemške kulture.
Na to pa mi odgovarjamo, da to ne gre, Slovence primerjati s tako divjimi in nevednimi nàrodi, kakor so bili takrat Franki, Longobardi, Svevi, Vandali itd. Tisti so malo poprej krščanstvo sprejeli, pa le na videz, po zunanji obliki; v srcu so bili pa še čisto surovi, v glavi čisto nevedni. Njih jezik je bil nerazvit, komaj da sposoben za kako literaturo, o kterej pa pri njih ni bilo ne duha ne sluha. Za te nàrode je bila Rimska kultura, veda in umetnost velik zaklad, kterega so se brž polastili, kar je bilo čisto pametno. Mi Slovenci smo pa kristjani že od časov sv. Modesta, drugi celò trdijo, da že od časov sv. Mohora, na vsak način pa več ko tisoč let. Mi smo po krščanski veri in nravnosti ravno tako ali še bolje prekisani in po-žlahtnjeni, kakor Nemci, kajti znano je, da so se severni Nemci veliko pozneje pokristjanili, nego mi.
Naši očetje se pečajo že od pamtiveka s poljedelstvom, najbrž so že iz Indije v Evropo došli kot poljedelci; med tem ko je o Nemcih znano, da so se raje z lovom na zverino pečali. Mi Slovenci smo toraj civilizovan nàrod. Pisec tistega članka, ponemčeni koroški Slovenec, svoje rojake prenizko ceni. Vzrastel je še v dobi, ko je bil koroški Slovenec še zaničevan, zanemarjen in neveden v političnih reččh; zato se je piscu počasi ukoreninila misel, da so koroški Slovenci nekaki divjaki, podobni tistim barbarskim nàrodom na zapadu, ki se smejo srečne šteti, da so sprejeli romansko kulturo. Stvar pa ni taka. Slovenci niso divjaki, gledé krščanske vere in nravnosti se smejo z Nemci meriti. Nemci niso bolj civilizirani, ampak le bolj omikani, to je, bolj študirani in imajo več literature ali večjo književnost. Za to se pa nemajo zahvaliti svoji večji nadarjenosti, temveč le srečnim razmeram ali okoliščinam. Med tem ko so se Slovani branili zoper Hunce (pasjeglavce), Obre, Tartare, Turke in Madjare, da niso utegnili pečati se z vedo in umetnostjo, bili so Nemci v sredi Evrope lepo varni in so se ves čas pridno učili od Kimcev in pozneje od Lahov, Francozov in Angležev. Tako so nas v omiki prehiteli. — Tudi Slovani nismo brez literature. Že sv. Ciril in Metod sta pričela slovansko književnost. V novejšem času pa Slovani v književnosti silno hitro napredujejo navzlic vsem oviram v šolah. Vrh tega imajo jako bogato nàrodno (ljudsko) literaturo. Slovanov tedaj ne gre primerjati divjim nemškim nà-rodom iz 5. do 10. stoletja.
Pisatelj tistega članka nam bo nadalje pritrdil, da se niso vsi Nemci poromanili; veliko jih je ostalo pri svojem jeziku; to so tisti, ki se že zdaj Nemce imenujejo. Oni so bili sicer še dolgo časa surovi in nevedni; njih učenjaki in omikanci pa so se posluževali latinskega ali pa francoskega jezika. Prišla pa je doba, ko so se nàrodni duhovi dramiti začeli ; začeli so piliti in bogatiti svoj okorni nemški jezik in ustvarjati lastno, nemško literaturo; nàrodni duh je v cvet pognal in vsak omikanec je hotel tudi nemšk pisatelj biti, kakor zdaj pri nas Slovencih. Prišlo je mnogo slabega in nezrelega na dan, vmes pa tudi nekaj dobrega in tega slednjič zmirom več, dokler niso iz nà-roda vzrastli velikani, kakor Gothe, Schiller, Herder, Grimm, Humboldt itd. Ti nàrodni Nemci so začeli preganjati francoščino, ki je bila v 18. stoletju občevalni jezik med omikanimi Nemci, ter na njeno mesto postavljati domači, nemški jezik.
Ista prikazen se zdaj ponavlja pri Slovencih in drugih slovanskih rodovih. Tudi oni se niso dali vsi ponemčiti. Živeli so več stoletij, kakor bi spali, da niso duševno skoraj nič napredovali (razun Čehov in Poljakov, pri kterih se je književnost že v srednjem veku lepo razvila). Prišla pa je doba, ko so se zdramili in začeli gojiti svoj jezik in svojo literaturo ter napredovati v vseh strokah človeškega uma. V tej dhbi živimo zdaj mi. Kakor pri Nemcih koncem 18. stoletja ni bilo mogoče, ustaviti in zabraniti nàrodnega gibanja in vstajenja, tako se tudi pri Slovencih in drugih Slovanih doseglo ne bo. Zagovorniku ponemčevanja v „Freie Stim-men“ zamoremo tedaj reči, da je prišel za 100 let prepozno na svet. Slovani, ko so enkrat vstali in se predramili, ne bodo se njemu na ljubo spet na uho vlegli in spet zaspali! Ne; oni hočejo napredovati in bodo napredovali. Nemško omiko bodo kmalu dohiteli; ni jim treba, da bi se dali še kakih dve sto let trpinčiti, prej da se vsi ponemčijo in potem nemške kulture deležni postanejo; na podlagi svoje lastne književnosti bodo vrhunec omike veliko prej dosegli.
Pisatelj v svoji zaljubljenosti v nemščino si tudi ponemčevanje veliko bolj nedolžno in prijetno predstavlja, kakor je v resnici. On pravi, da po naših mestih slovenski otroci z nemškimi vkup pridejo in se igraje nemščine naučijo ter se ponemčijo tako, da jim je nazadnje slovenščina bolj tuja, nego nemščina. Tega pa pisec ne premisli, da se ne šolajo vsi slovenski otroci po mestih, ampak njih večina pohaja vaške šole na deželi ; in pisec tudi ne pové, koliko se ti vaški otroci po nepotrebnem in brez uspeha trpinčijo z nemščino. On ne pove, kako se je nekdaj in tudi še dandanes sila rabila pri ponemčevanju, in kako so morali otroci na hajdi ali pa na polenih klečati, ako so po slovensko spregovorili. O, ponemčevanje ni tako prijetna reč, ne, kakor si pisatelj domišljuje ; povedati bi vedel marsikteri kmet, kako mu je hudo délo, če je kak uradnik po nemško nad njim zarohnel; povedati bi znali stari vojaki, koliko so trpeli, prej da so se nemško naučili. Primanjkuje nam prostora, da bi našteli vse muke, ki so bile in so deloma še zdaj združene s ponemčevanjem. Zato smo tega ponemčevanja že vsi siti, in pisatelj onega članka naj še tako sladko piše, on nas ne bo pregovoril, da bi mi še svojim otrokom zapustili tisti jarem, kterega smo mi tako težko nosili. Ako se je on brez težave ponemčil, naj po-
misli, da vsak ne živi v tako srečnih okoliščinah. In kdor svoj nàrod v resnici ljubi, se ponemčiti tudi ne dà.
In vprašajmo se slednjič: kak dobiček bi pa mi Slovenci imeli, ako se ponemčimo ? Opozarjamo pisatelja na nek razloček, ki je velike važnosti: Ko so se Franki, Svevi in Longobardi poromanili, imeli so pred seboj že čisto pokristjanjene Rimce, ki so bili ravnokar v potokih krvi utrdili svoje versko prepričanje. To ljudstvo je bilo krščansko ne samo po imenu, ampak iz cele duše in celega srca, toraj tudi strogo nravno (pobožno, pravično in lepega življenja). Ko bi mi take Nemce pred seboj imeli, potem bi se zamoglo reči, da se bo naše ljudstvo še poboljšalo in požlahtnilo, ako se ponemči. Pri nas je pa stvar ravno narobe; pri nas se tisti Slovenci, ki se ponemčijo, le spridijo in pohujšajo, ker od mnogih naših Nemcev nič lepega ne slišijo in ne vidijo. Izjeme so povsod; pa nas skušnja uči, da so ponemčeni ali na pol ponemčeni Slovenci tudi sprideni ali tako imenovani „liberalni“ Slovenci. Mnogi Nemci v naši deželi so le še po imenu kristjani, trdne vere in lepega krščanskega življenja pa je malo med njimi. Ako se mi s tem rodom spojimo in združimo v eno telo, kakor pisec omenjenega članka želi, podamo se le v brezno gotovega pogina, kajti brez trdne vere in nravnosti (morale) nema noben nàrod bodočnosti. Zato je pa bolje, da se od naših Nemcev ločimo, kakor olje od vode, da vsaj Slovence za prihodnost na svetu in v večnosti rešimo. Žalostno je dovolj, da moramo mi slovenski „barbari“ (divjaki) Nemce učiti, kaj je prav in lepo.
Politični pregled.
Notranji položaj se še ni pojasnil. Vlada se pogaja z voditelji treh večih strank (liberalcev, konservativcev in Poljakov), da bi te stranke pridobila za nek skupni program. Svoje posebne tir-jatve bi morali odložiti in le pomagati, da se sklenejo najpotrebnejše stvari, v prvi vrsti pobiranje davkov. Ne vemo, ali se bo Taaffeju posrečilo, izklesati večino iz tako nasprotnih si strank. Pa če se mu posreči, dolzega obstanka ta večina ne more imeti. Nemški konservativci pravijo, da se nikoli ne odpovejo svojim težnjam po verski šoli; Slovenci in Hrvatje ne moremo pol večnosti čakati na nàrodno enakopravnost v šolah in urad-nijah; liberalci pa tudi ne bodo dolgo mirovali, ker so preveč gospodstva željni ; skušali bodo vlado upogniti pod svojo voljo in oblast v roke dobiti, temu se bodo uprle druge stranke, in tako se bo ta nenaravna večina razbila, če ne že zdaj, bo pa takrat vlada prisiljena, državni zbor razpustiti. — Te dni so šli vsi namestniki na Dunaj. Reklo se je, da gredo Taaffeju čestitat k 40letnici njegovega službovanja. Nam se pa zdi, da bi se kaj tacega tudi pismeno lahko opravilo ; morda so bili na Dunaj le zato poklicani, da jim Taaffe pové, kako naj se obnašajo pri novih volitvah za državni zbor. Nam se zmirom tako zdi, da bomo še letos volitve imeli, zato prosimo koroške rodoljube, naj začnejo že za časa tla pripravljati; zadnjo uro se ne dà veliko več narediti. — Govori se, da bi se imelo ustanoviti novo ministerstvo za komunikacije ali občila (ceste, železnice itd.), ker ima kupčijski minister zdaj preveč opravka. — Tržaški magistrat, kjer vladajo iredentovci, Judi in framazoni, ne pozna nobenih mej v svoji nestrpnosti proti Slovencem. Rojanskemu kaplanu je plačo odtegnil, češ, da ni zmožen laškega jezika. To pa tudi potrebno ni, ker je Rojan slovenska vas. Cesarski namestnik je ta sklep vendar ovrgel z razlogom, da ima le cerkvena oblast razsojevati, ali je kak duhovnik za svojo službo sposoben ali ne. — Državni zbor je predvčeranjim svoje delovanje zopet pričel. — Na Hrvaškem je veliko veselje, da ste se združili obe nàrodni stranki. — Na Tirolskem je nehal izhajati „Schulfreund“, list liberalnih učiteljev. To je sad nove šolske postave za Tirolsko, ki je dala duhovščini spet prvo besedo v deželnem šolskem sovetu.
Laška vlada hoče odpraviti 11 vseučilišč. Na Laškem je namreč 21 visokih šol, kar je veliko preveč. Ako se jih polovica odpravi, bo vlada nekaj prihranila in za more za ostale visoke šole kaj več storiti. — Na Francoskem je zdaj velika zmešnjava; zavolj Panamske sleparije, v ktero je zapletenih veliko visokih gospodov, je vse po koncu, in bati se je prevrata ali prekucije. Ministerstvo je odstopilo ; Ribot je dobil povelje, sestaviti novo vlado. Vojaški minister Freycinet je zapleten v Panamsko sleparijo in ne bo več zasedel minister-skega stola. Izvoljen je tudi nov predsednik državne zbornice, namreč Perier, ki se nagiba bolj h konservativni republikanski stranki. V delavskih krogih je velika razburjenost. Nekteri mislijo, da bo kak princ splošno nevoljo za se izkoristil in republiki konec naredil.
Gospodarske stvari.
Zelenjad, ki naj se seje po zimi.
Po zimi redko kdo seje zelenjad, ker večini ni znano, da se s tem načinom dosežejo mnogokrat izvrstni uspehi. Grede, namenjene za zimsko setev, prekoplji že jeseni, da zmrzlina zemljo dobro predela. Vsekakor ni poprej pričeti sejati, dokler se zemlja ne dà rada obdelavati. Kedar od prosinca do sušca nastopi južno vreme, ki pobere sneg in usuši tla, takrat teh gred ni prekopavati več, ako so bile že jeseni, marveč le gorenja plast se okoplje ter poravna z grabljami. Seme naj se seje v vrste, in sicer v primerne jarke, to pa zato, ker tako posejano seme raje vzkali, mlade rastlinice imajo po teh jarkih zatišje proti mrazu in vetrovom, in slednjič zato, da ima gnoj, potresen v te jarke, še več obrambe proti mrazu in suši. Z gnojem se pa okrepé tudi rastline. Nikdar pa ne sej pregosto, ker gosta setev naredi slabotne rastlinice.
Taka zgodnja setev ugaja naslednjim zelenjad-nim rastlinam: Karoti, korenju, peteršilju, motovilcu, berivki, glavnati salati, čebuli, česnu, špinači, sladkornemu grahu itd. Samo ob sebi je umevno, da moraš te zelenjadi sejati le zgodnje vrste, če hočeš dobiti zgodnji pridelek. Akoravno ni težko odbrati takih zgodnjih vrst, ker ti jih vsak cenik pove, vendar omenjamo nekterih preizkušenih zgodnjih vrst. Izmed glavnatih salat so posebno priporočene: Bruine geel, rumena jajčnata in rumena ter zelena kamenita ter prinčeva glavnata salata. Berivke ter povezne salate so skoraj vse zgodnje vrste prikladne, ravno tako radičeve; za rast na planem pa ni madejerska, španjska in tripolitanska čubula. Špinače so vse vrste priporočene. Zgodnji grah hvalijo, ki v velikem travniku raste. Daniel 0’Rourke, grbančasti ameriški in izmed sladkornega graha pa zgodnjega francoskega in Bismarkovca.
Erf. ili. Garten-Zeitung.
♦
* *
Kako ugnati bojevitega petelina. Gospodinja si je kupila majhnega, lepega petelina, a večji in stareji petelin, do sedaj edini gospodar na dvorišču, ga začne precej napadati ter ga vedno preganja. Svetovali so gospodinji, naj večjemu noge zveže tako, da bode mogel sicer hoditi, ne pa teči, kar je tudi storila z volneno nitjo. Veliki prepirljivec je postal v nekoliko dneh popolno pohleven in ni nagajal malemu tudi potem ne, ko so mu noge zopet razvezali.	„Dom.“
Nevicar.
Na Koroškem. Odbor „katoliško-političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koro-škem“ je v svoji seji dné 28. grudna preteklega leta med drugim sklenil, prirediti v Celovcu dné 12. malega travna (aprila) t. 1. zvečer sijajno slavnost v proslavo petdesetletnice škofovanja Njega svetlosti sv. Očeta Leona XIII. Ravno v ta dan popoludne se bode vršil tudi redni letni občni zbor tega društva z vseskozi zanimivim vsporedom. — Svitli cesar so podarili požarni straži na Dholici 80 goldinarjev. — V Guštanju so ustanovili nemško posojilnico. — Pri Prevaljah je parovoz iz tira skočil. Popotnikom se nič ni zgodilo. — Pri Prevaljah je utonila v Mižici 18 letna deklica. — Za cerkev sv. Jožefa v Predoru (Bosna) poslal nam je gosp. Jak. Strugger v Judenburgu 1 gld. Ker je tam res velika potreba, kakor je povedal naš oklic, poslan od g. župnika v Predoru, pripravljeni smo, prejemati nadaljne darove in jih odpošiljati v Predor. — Razpisana je služba okr. zdravnika v Dravogradu. Prošnje prejema do 31. prosinca okrajno glavarstvo v Wolfsbergu.
Na Kranjskem. Pogorelcem v Dolenji vasi pri Novem mestu so podarili svitli cesar 300 gld.
—	Umrli so župnik Tomc v Suhoru pri Metliki.
—	V Ljubljani se je ustanovilo „vzajemno podporno društvo,“ kar je vse hvale vredno. Več o tem pové dopis iz Ljubljane. — Marnovega „Je-zičnika“ je izišel 30. žal da poslednji letnik. — „Missa pro defunctis“ se imenuje najnovejša skladba g. P. Angelika Hribarja. y Cena 50 kr. — Hranilnice hočejo napraviti v Škofji Loki in v Novem mestu. — Vitrijol za škropljenje trt daje kranjska kmetijska družba po 20 kr. kilo.
Na Štajerskem. Za cerkev v Št. Lenartu v slov. gor. so dali svitli cesar 100 gld., za šolo v Št. Jerneju pa 200 gld. — Podružnico sv. Cirila in Metoda so ustanovili v Slov. Bistrici. — V Šmartnu na Paki je pogorela Drolčeva koča in v njej sta zgorela dva človeka. — «Nebeški venec“ se imenuje knjižica, ki so jo spisali č. g. kanonik dr. Iv. Križanič v Mariboru. Velja 20 kr. — Pri Muti so dogotovili most čez Dravo. — „Domovina“ izhaja letos v veliki obliki po trikrat na mesec ter bo imela enkrat v mesecu gospodarsko prilogo. Ta list potrjuje, da se bo v Celju ustanovilo sloveni
sko obrtno društvo. Slava vrlim Celjskim rodoljubom! — Pri občinskih volitvah v Trbovljah so zdaj vprvič zmagali Slovenci. — Popolen imenik slovenskih šol in učiteljev ima «Popotnikov koledar", ki je v lepi obliki izišel v Mariboru ter ga posebno učiteljem toplo priporočamo.
Na Primorskem. Na Krasu je padlo silno veliko snega. — Občina Podgrad v Istri je izvoje-vala pri ministerstvu, da jej morajo oblastnije po slovensko dopisovati. — Slovenskim požarnim stražam toplo priporočamo list „Vatrogasac“, ki izhaja v Trsatu pri Reki.
Po drugih deželah. Potovanje nadvojvode Prane Ferdinanda se srečno nadaljuje. Povsodi mu skazujejo največo čast. — Tudi ruski carevič se bo v kratkem podal na daljšo potovanje. —
Duhovniške zadeve v Krškej škofiji.
Dekan in konzist. svetovalec je postal mestni župnik v Št. Lenartu v Labudski dolini čast. g. Henrik Ang er er; knezoškofijski duhovni svetovalec pa je postal bivši dekanijski oskrbnik, župnik v Reichenfelsu č. g. Anton Waldner. Prestavljen je č. g. Alojzij Vana, provizor v Št. Lenartu, za provizorja v Širnico. Faro Št. Tomaž bo oskrboval župnik v Timenici, č. g. Janez O gr iz. V drugič je razpisana fara Št. Tomaž do 17. svečana 1.1.
Krška škofija ustanovila se je 1. 1071. Sedanji mil. gosp. knezoškof Jožef so 60. krški škof. Kakor kaže letošnji „šematizem“, je v škofiji 347.205 vernikov in 440 duhovnikov, in sicer 352 svetnih duhovnikov in 88 redovnikov. Dušnih pastirjev je 328, v drugih službah je 79 duhovnikov, vpokojenih 33, v drugih škofijah 12. Lani je umrlo 18 duhovnikov, službe je nastopilo 19 novomašnikov. V Celovškem duhovnem semenišču je 53 bogoslovcev, v knezoškofijskem deškem semenišču „Marianum“ je 124 dijakov. — Moških samostanov je 10 s 199 redovniki ; redovnic je na 19 mestih vkupe 228. — Škofija ima 4 kolegijatne kapiteljne, 7 proštnij in 24 dekanij. Far je 345 (77 praznih) 6 ekspozitur (5 praznih), 157 kaplanij (103 praznih) , 21 beneficijev (14 praznih). Od dekanij je
6	slovenskih, 5 slovensko-nemških in 13 nemških. V 5 slovensko-nemških dekanijah je 32 slovenskih,
7	slovensko-nemških in 35 nemških far.Cerkva in kapelic je 1039.
Vabilo.
Zavednim slovenskim posestnikom v občinah Vetrinj, Žihpolje in Kotmara ves naznanjamo , da bo v nedeljo dné 29. prosinca (januarja) t. 1. pri Podstražišniku na Spi prosta zabava. Te veselice udeležili se bodo tudi vrli Kotmirski pevci.
V <A I> Ì 1 O.
Podružnica sv. Cirila in Metoda za slovensko Ziljsko dolino in faro Vrata bode imela v nedeljo 29. prosinca ob 3. uri popoludne svoj letni občni zbor v gostilni gosp. Franca Janaha v Ziljski Bistrici po tem-le dnevnem redu : 1. Pozdrav predsednika. 2. Poročilo o delovanju podružnice 1892.
3.	Volitev načelništva. 4. Volitev zastopnika v glavni zbor.' 5. Slučajni govori in predlogi. 6. Zabava. Prijazno vabi vse ude in rodoljube odbor.
Vabilo
Podružnica sv. Cirila in Metoda za Pribloves in okolico priredi v nedeljo dné 29. prosinca 1893 ob 3. uri popoludne v hiši g. Jožefa Breunika v Doberlivesi veselico z igro: „Sv. trije kralji iz jutrovih dežel." Vspored: 1. Pozdrav predsednika. 2. Slavnostni govor. 3. Predstava sv. treh kraljev, pri kteri sodelujejo Škocijauski igralci in pevci.
4.	Pobiranje letnih doneskov in sprejemanje novih
udov. 5. Slučajnosti. Po zborovanju prosta zabava. — K obilni udeležbi vabi vse zavedne Slovence in Slovenke.	odbor.
Tržne cene v Celovcu.
Ime blaga	na birne		na hektolitre	
	gld	kr.	gid.	kr.
pšenica		5	20	6	50
	4	40	5	50
ječmen		—	—	—	—
oves			2	20	2	70
hej da		4	30	5	40
tnršica (sirk) 		3	40	4	30
pšeno			7	—	8	75
fižol				5	10	6	35
repica (krompir)		1	65	2	66
deteljno seme		—		—	—
Sladko seno je po 2 gld. 60 kr. do 3 gld. — kr., kislo 1 gld. 50 kr. do 2 gld. 20 kr., slama po 1 gld. 80 kr meterski cent (100 kil). Fri šen špeh je po 60 do 64 kr. kila, maslo in p ut er po 95 do 105 kr. — Pitane vole plačujejo mesarji po 33 do 35 gld. stari cent.
Loterijske sreèke od 14. prosinca. Gradec	75	30	1	59	43
Dunaj	41	80	47	33	55
Slovenski Pantheon
izhajal bode v nedoločenih rokih, 4 do 5 snopičev v teku enega leta. Snopič stane s poštnino vred 35 kr. Naročila vsprejema
Fran Podkrajšek,
pošta Sava, Dolenjsko.
Vsakovrstne slamnike
najnovej-ih oblik iz domače in tuje slame izdeluje, prodaja in popravlja po kolikor možno nizki ceni.
Franc Cerar popred J. Markuziè
v Domžalah — Kranjsko.
Cenik pošlje se na zahtevanje »franko«..
Glas iz občinstva.
Kdor hoče dobro in po ceni tržaško blag;», moko, špirit, sol, rženo žganje, milo (žajfo) in petrolej,
naj gre v prodajalnico
Ferd. Mussi-ja,
„pri zlatem vencu" na starem trgu št. 19
v Celovcu,
ki je vsega priporočila vredna. Vsak se lahko sam prepriča, da se mu bo vselej
z dobrim in frišnim blagom postreglo.
.«*r7 - A4 z.	Kdor hoče uživati dobrote
>	v	edino pristne, ne na pol
ičJ	sežgane in slabo okusne
Kncippove slatine kave,
naj kupuje le rudeče, štiri-voglate zavoje od Oelzovih bratov, ki nosijo kot varnostno marko sliko s ponvo. Mešana z
• •
Olzovo kavo,
P1ki je najboljša in najcenejša kavina primeša, daje kavo. ki bobovo breztečuo kavo aaleč prekosi, ki je zdrava,
dober kup In tečna.
Bratje OIz v Bre^encu,
v Avstro-Ogerski državi edina od častitega gospoda župnika K nei p pa priporočena tovarna za sladno kavo.
W/T Dobi se v vseh boljših prodajalnicah za tržaško blago.
vf je ravnokar na svitlo prišel:
Anton Janežič-ev
$ slovensko-nemški slovar. $
fri	Tretji natis.
Predelal in pomnožil
France Hubad,
c. kr. gimnazijalni profesor.
Cena mehko vezanemu iztisu je 3 gld., veza-IVk nemu v polusnji 3 gld. 50 kr. — K dor želi slovar AV prejeti po pošti, naj blagovoli priložiti še 15 kr. J» ^ za poštnino.	W
Zahvala
vzajemno zavarovalni banki „Slaviji“ v Pragi in njenemu namestniku generalnemu zastopniku gospodu Ivanu Hribarju v Ljubljani, kteri mi je po požaru dné 8. grudna 1892 v Gorjah hišna št. 8. vni-čena poslopja pošteno precenil in točno izplačal, za kar sem dolžan se zahvaliti. V Gorjah, dné 31. grudna 1892. Josip Weber s. r.
IvanStrnad, priča. IvanRosler, priča.
IMjaoaomootaocaoiciB
Odlikovan z medaljo in z diplomom za
cerkvena dela.	O
---------------------------^
Usojam si naznanjati prečastitej du- ^
hovščini in slavnim cerkvenim predstoj- ^ ništvom, da sem svojo delavnico zopet od- ^
1 1
8 ..................
O pri v ravno tistej hiši, kakor prej.
^ Z visokim spoštovanjem se priporočuje
K Fras, OaTsiÒ,
p cementni tehnik, podobar in pozlatar,
v Celovcu, šolske ulice štev. 17.
ieaoocxxxooootxxx»
Med (strd),
izvrsten pitanec, se dobi pri meni v plehastih škatljah po 5 kil franko 3 gld. 60 kr. proti poštnemu povzetju. V škafih po 20 iu 40 kil ga računam po 58 kr. kilo. Nadalje priporočam svoj natomi brinjevec po 1 gld. 20 kr. liter; dobro, staro slivovko po 1 gld. liter; ter dobra ister-ska vina, belo po 18, 20 in 22, črno po 18 kr. liter; staro krvaško vino po 22 in 24 kr. liter v sodih po 56 litrov in več. Za pošteno in pristno blago se jamči
tt-esr jsclič,
trgovec in čebelar v Selu, pošta Lesce na Gorenjskem.
Čevljarskega učenca
sprejme Matija Tscliitschger, čevljarski mojster v Celovcu, Rosenbergova palača, Novi trg.
Red sa točenje (Schank-Ordnung)
za županstva na Koroškem,
natisnjen v obeh deželnih jezikih (nemško - slovenski) in na željo uekterih občinskih zastopov založen, dobiva se (po 10 kr. iztis) v tiskarni družbe sv. Mohorja v Celovcu.
Izvrstno reže Ph. Mayfarthova
repo r eziiiea.
Nadalje se priporočajo stroji za
robkauje turšice, mlini za trojano moko in meč-kalnice, posebni mlini za trojano turšico, ki služi konjem v brano, mečkalniee za krompir, žitne čistilnice,
slamorez nioe
ročne, ali na gepeij ali pa na par,
mlin za oljne tropine, mrvo-parec itd.
PH. MAYFARTH in dr., tovarna za stroje.
Dunaj II/l, Taborstrasse T6.
Lahko in prijetno delo,
ki daje lep postranski zaslužek, ponuja se osebam, kterim njihova postranska opravila puščajo nekoliko prostega časa. Kdor bi se želel lotiti tega dela, piše naj upravništvu tega lista ter naj nad naslovom zunaj na zavitku zapiše št. 232.
XTa. prodaj j©
zavoljo starosti posestnice Pseničnikova kmetija v Libeličah. Pri kmetiji je lep sadni vrt, ki toliko rodi, da se dà do 20 polovnjakov mošta naprešati; ima 70 birnov setve, vse ravno polje ; lepe travnike, da se nakosi po 25 velikih vozov sena. 20 korakov od kmetije je mlin, 13 oralov je gojzda. Pohištvo je v dobrem stanu in je iz proste roke, kakor omenjeno le zavoljo starosti posestnice na prodaj, ter leži eno uro od Dravberškega trga. Kup je 5800 goldinarjev. Več pove Janez Edlmann, trgovec v Libeličah.
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Filip Haderlap. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.