LJUBLJANA , 24 • 12 .197o letnik xx številka 11 cena 1 dinar(novl) ŠTUDENTSKI LIST
U - PESNITVE
čakamo na povečanje nasprotij znotraj delavskega razreda V vrstah politikov Cakamo na povečanje nasprotij
krogu študentov cakamo na povečanje nasprotij med pesniškimi grupacijami
povsem naravno je da vodstvo ZKJ sprejme en del odgovornosti povsem naravno je da delavski razred prevzame drugi del odgovornosti povsem gotovo je, da bi tudi pesniki prevzeli tretji del
O. TOLNAI
KOSTAS AXELOS
TEZE K PROBLEMU REVOLUCIONARNE PRAKSE
l.
Marksizcm in marksizmi, ki se vse bolj povezu-jcjo z drugimi clcmen,ti - krščanskimi, buržoaz-nimi, pozitivističnimi, scientističnimi, prihoana-bstičnimi, fenomenološkimi, cksistencialističnimi, slrukturalističnimi še lahko pomagajo oživljati nekalcre teoretske raziskave, toda brez odločilnega poudarjajo revolucionarnc praksc v visoko indu-strializiranih družbah, kot je bila ta premišljena v Marxovi in marksistični shemi. Marksizem in marksizmi izpolnjujejo neko srednje produktivno in vprašljivo, problematično delo, se integriiajo v teorijo in prakso svoje .družbe, živijo njeno živ-Ijenje in smrt.
2.
ViSoko industnalizirana družba se počasi spre-minja v ,,kapitalistično-socialistično" druibo in to s pomočjo vedno napredujoče in združujoče teh-nike.
3.
V tehnično zaostalih deželah, kjer se je (ne brez zmede) spojil z ostalimi religioznimi, etničnimi, nacionalističnimi, ideološkimi elementi, igra marksizem še vedno vlogo vzvoda določenc revo-lucionarne spremembe, ki te dežele prav tako vodi v kapitalisticno-socialistično in tehno-birokratsko stanje, bolj v etatizirano kot socializirano, plani-rano in planetarno družbo.
4.
Sociološke raziskave, ki se proglašajo za marksi-stične oziroma bi hotele biti marksistične, vse bolj izgubljajo svojo samostojnost, s tem ko se spajajo z drugovTstnimi raziskavami in težijo k uniformira-nosti. s tem ko postajajo vse bolj površne. Teore-
tična celota marksizma kot taka ne obstaja vcč. teoretični marksizem pa se, s tem ko se posplošujc. ukinja v oslabljeni in nenapadalni (nenevarni) ob-bki. Prekrilga je brezoblični progresizem.
5.
Marksistična analiza se je umaknila pred last-nimi možnostmi tako v kapitalističnih deželah kot tudi v tistih, ki se sklicujejo na socializem. Marksi-zem se ne sprašuje zadosti o sebi in ne vprašuje (dovolj) radikalno.
6.
Kljub temu se v neki zbegani in nečisti shemi dogaja znamenita sprememba sveta. Načrti refor-matorjev in ,,revolucionarjev" so sami spremenjeni v zgodovinskem gibanju, ki se vrši v nesporazumih in kompromisih.
(Nadaljevanje na 2. strani)
(Nadaljevanje z 1. strani)
7.
Socialistična gibanja so iztirila, propadla, ker vsak radikalcn namen ,,propade", v tem ko se pri-bližno uresniči. Njihov načrt sam je bil preveč ideološki in preveč abstrakten, ni mislil v globino in ni spoznal svojega izvora svojega načina in svo-jega cilja. Ker jc bil preveč utopičenje moral pod-leči skušnji vsakdanjosti, praznosti. Ker je bil pre-več prazcn, ni mogel zadržati utopije kot neko infantilno in eshatološko upanje. Revolucionarni in socialistični načrt je bil že od začetka določen po tcm, za kar je zahteval, da se zanika.
Za tako imenovani socialistični blok - že dalj-nosežno policentričen - se tistim, ki hočejo biti odprti marksisti in socialisti, demokratični in libe-ralni komunisti, zdi, da ga žalijo. Nesposobni so, da bi razumeli igro socialne stvarnosti, vlogo moči, podrcjanja in države. Precenjujejo ali podcenjujejo, kar se govori in naredi, ne da bi tako prav vedeli, kako je to treba razložiti.
9.
Visoko industrializirane družbe se približujejo etatističnemu kapitalističnemu socializmu, ohra-njujoč oblast, moč in izkoriščanje s pomočjo ved-no bolj posrcdnih oblik in načinov. Tako spo-znamo, da je popolno samoupravljanje podružb-ljene družbc, odprava oblasti: zgolj mit. V svojem procesu kolektivizacije in univerzalizacije meščan-ska družba socializira individualizem, zapopade in nevtralizira vse konflikte, integrira na nek način vsako kritiko, skopi in prizna posamezni upor, medtcm ko odpravlja razlikovanje pravega in na-pačnega, svobode in ne-svobode.
10.
Levica se lahko udeležuje samo zgodovinske ko-mcdijc birokratične etatizacijc, njene posebne na-logc sc zamenjujejo z občimi nalogami, ki isto-časno izražajo posamczne in obče interese. Ker je preveč ncgativna, ničesar ne urcsniči. Ker je pre-vcč pozitivna. sc vključuje v sistem. Ker sledi sred-nji poti, služi vladajoči poprečnosti. Zdi se, da le-vici ni namenjeno zaostrovanje antagonismov in nasprotij družbe, ker obča situacija upravlja na-sprotja in antagonizme in istočasno njihove no-silce. Protesti levicc ostajajo ncučinkoviti in prazni, ohranjajo živahcn glas določene zahteve, toda ta zahtcva ostaja netočna, nedoločena.
11.
Prolctariat tehnično razvitih dežel sc meščansko integrira z občim gibanjem, njcgova bit in njegova zavest se razrešujeta v procesu, ki tcži k obči bla-ginji. Gibalo tega kapitalističnega ali socialistič-nega procesa ostaja profit. Zaostrenih kriz ni mo-goče predvideti in revolucionarno prakso ,,na-prednih" dežel nc izpolnjujejo (dovršujejo) teore-tiki in strokovnjaki revolucije, ki ne pride. Zdi se, da takšna revolucionarna praksa niti ni mogoča, in razredni borbi - skrajno topi, otopeli - revolueija ni več horizont. Rcforma in modernizacija se do-gaja neopazno, brez leska. ,,Zaostale" dežele bodo kmalu dosegle pridobitve (in uspehe) francoske buržoazne revolucije: marksizem je instrument nji-hove emancipacije in industrializacije.
12.
Marksova in marksistična teorija ter njena prak-tična perspcktiva ostajata ujeti med nakovalo Heglove politične filozofije in tem, kar je ta izra-zila, in kladivo nihilistične diagnoze Nietzscheja (ki jc rešen vsakega romantizma in sklicevanja na dušo). Mcdtem ko planetarni čas nadaljuje svojo blodno pot, se skuša izgovoriti, skuša najti jezik, govor (logos) in zamenjuje svoje igralce. Negativ-nost sc zaenkrat zelo dobro prikriva.
PrevedelA. M.
DIRIGIRANA DEMOKRACIJA ALI KAJ?
18. decembra 1970 bo redna skupščina univerze v Ljubljani. Sklenjeno je bilo, da morajo diskutanti prijaviti svoj diskusijski prispevek tajništvu uni-verze do 16. 12. Diskusija je omejena na 5 minut."
Takšno okrožnico so pred kratkim prejeli učitelji naše univerze. Ob čudoviti rabi pa-siva, ,,skknjeno je bilo", je marsikdo začel ugibati, kdo ali kateri forum je anonimni avtor skkpa. Hudobni jeziki pravijo, da bo skupščina dostojno tiha in dostojno prazna.
I.K.
V ENEM TEH DNI . . .
V enem teh dni, ko ste dvignili izpisane parole in stopili neko uhojeno pot, ko ste z očmi, zave-šenimi z zastavami, spregledali stezo, ki morda vodi drugam - v enem teh dni ste zagazili tisoč-krat prehojeno in prezrli možnost ustvarjalne pri-sotnosti vjutrišnjem svetu.
Niste se dvignili, kadar si je imperializem delil svet, ko so se študentje skupaj z delavci na bari-kadah borili za socialne pravice, za novo družbo; niste podprli zahtev po radikalnem reševanju so-cialnih problemov v lastni državi. . .
Nacio.ialističnim izpadom v sosednji državi ste odgovorili z enakim - z manifestacijo naciona-lizma.
Vladajočemu razredu sosednje države ste s tem dali možnost, da pod krinko nacionalne ogrože-nosti krepi reakcionarne sile in s tem potencialno duši revolucionarno gibanje v vrstah vaših tovarišev - italijanskih delavcev in študentov.
Zaprti v omejenosti nacionalizma, ste se odrekli internacionalnemu povezovanju revolucionarnega razreda.
Tistega dne, ko so žejne razpoke sekale zemljo in je zbrozgano blato bruhalo vodo, ko so zastajali koraki v topljivem asfaltu in so zmrzle grude po-kale v mrazu; takrat, ko so se veke povešale v težki vlagi, ko je pogled uhajal v dalje; tistega dne ste se morda že odrekli lastni prihodnosti.
JERNEJ NOVAK
NARODNI MITING
Organizacija in red sta bila na višini, kakor se temu pri nas reče. Prvič se je zgodilo, da je bilo več demonstrantov kot gledalcev. Nasmejani sred-nješolci in brezskrbni študentje, dolgolasci - vsi so nazorno kazali duhovno enotnost vodstva in mno-žice: za prijateljstvo, za mir, za svobodo (z nabor-nega letaka). Publika na pločnikih pa je bila za-skrbljena. V akciji je bilo drugače: brž ko se je mimo peljal kakšen tržaški avtomobil, je množica prešla v nenapovedano in nepričakovano de-janje . . .
Starc parole izpred dvajset let niso več mogle dati duška napetim živcem. Petarda je počila. Tujega nočemo, svojega ne damo! Narodni miting mladih narodnjakov. Ne politični miting. Ne štu-dentski miting. Narod pokrije vse. Tudi slabe člene. Quo vadis Moro? (s transparenta). On že ve. Quo vadis slovenska manjšina? Ne vemo. Meja naj nas ne bi ločevala, se sliši z one strani; najbrž mislijo, da je že v naravi meja, da nas ne - ločuje? Manjšina naj bo most; most brez stebrov; manjšina brez zaupnice . . .
JK
OB MANIFESTACUI DEMOKRATlCNIH SIL V TRSTU
Glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije ,,Delo" objavlja 15. decembra članek do-pisnika RTV Ljubljana v zvezi z manifestacijo ,,na-prednih, prijateljskih, antifašističnih itd." sil, ki jo je organizirala uprava mesta Trsta in celotne pokra-jine v zvezi s svinjarijami, ki so jih še pred nekaj dnevi izvajale fašistične sile oziroma M. S. I. ob podpori sicoraj vseh desničarskih sil (strank) ter celo nekaterih levičarskih.
Znano je, da zavzemajo vse vidnejše poloiaje pri policiji člani desničarskih strank in obnašanje poli-cije ob izgredih fašistov je glede na to razumljivo. Včeraj pa je župan mesta Trsta ing. Spaccini po-zval vse stranke, naj se pridružijo ,,antifašistični" manifestaciji, ki pa je izvenela bolj kot farsa, ne pa tako, kot naj bi bil njen namen. Udeležilo se je je največ okoli 13.000 ljudi (Delo navaja 20.000), od katerih je bilo približno 3000 študentov tržaške univerze, ki pa so se takoj, ko je župan spregovoril protestativno razšli. Poudaiiti je treba, da se štu-dentje ljubljanske univerze popolnoma strinjamo s tem postopkom, ker mislimo, da je bila ta ,,lepa" manifestacija ob vodstvu teh ljudi ,,pot v Canoso".
Delo navaja, da je študent Duško Udovič govoril kot predstavnik tržaških študentov, kar pa ni res. Udovič je govoril kot študent - kot slovenski štu-dent (eden izmed pretepenih), ki so mu milostno dovolili, da prebere nekaj pozdiavnih brzojavk in predstavi vodje povorke. Udovič je to enkratno priložnost izkoristil in v svojem govoru v sloven-sčini in italjjanščini ostro napadeč prisotne na odru, ki so mu tudi poskušali preprečiti govor. Študentje, ki so se udeležili te manifestacije, so to sotrili v podporo slovenskim študentom, ki jih na tržaškem še zmeraj zatirajo.
ZORAN SAVNIK
NAJZGLEDNEJŠA EVROPSKA MEJA
Dogodki v Italiji so v minulih dneh za marškoga morda pomenili presenečenje. Najprej fašisti in Moro kot nekaj neprijetnega in bolečega, potem pa manifestacija dvajsettisoč Tržačanov kot ponoven dokaz zadovoljnega samozaupanja in pomiritve. Jasno je, da vprašanje ni tako preprosto, kot nam ga skušata prikazati naša politika in dnevni tisk. Rad bi povedal nekaj besed o nastalem položaju s stališča, da je nacionalni problem rezredni pro-blem. Italija spada v tisti del sveta, ki je pod kon-trolo ameriškega imperializma. Izraz tega so prav gotovo tudi njene vodstvene strukture. V tej luči moramo gfedati tržaške dogodke. Nekaj tisoč fa-šistov prav gotovo ni samo neprijeten anahronizem ftalijanske politike, ampak njen logični sestavni del. Tako njihova manifestacija kot Morov izpad sta del taktike diplomatske igre, katere namen je bilo ponovno izaljevanje Jugoslavije. Vendar so se v tem trenutku Italijani nekoliko precenili. Nastal je diplomatski spor, ki ga je bilo treba na vsak način zgladiti. In ker se bojimo za dobre odnose (od katerih imamo, mimogrede, precej koristi), smo se takoj spet spustili v kiečeplazniško poli-tiko, na katero smo navajeni že dobrih petnajst let. Samo nikar preveč ostro, samo nikar preveč narav-nost, da ne izpustimo iz rok tistih nekaj adutov, ki nam jih je navrgla situacija. Položaj z Italijo nam jasno kaže nov neuspeh politike skrajne odprtosti, razumevanja in samoponiževanja na vse strani. Prej ko slej si moramo priti na jasno o pravi naravi svetovnega imperializma, katerega podaljšek je ne-dvomno tudi Italija. Italijanska buržoazija ne bo nikoli razrešila problema slovenske manjšine.razen če bo v to prisiljena. Toda v trenutku, ko sta oba bloka nedvomno zainteresirana za stalen pritisk na Jugoslavijo, se resnično lahko vprašamo, kdo bo Italijo v to prisiUl. Možnosti rešitve mejnega in na-cionalnega vprašanja torej ne moremo iskati na oblastniškem nivoju današnje Italije. In kje je tista struktura, na katero se lahko naslonimo. Kratek pregkd italijanskega sociabiega in političnega polo-žaja nam jasno pokaže edino možnost. Že več let traja proces, v katerem se načrtno zmanjšuje go-spodarski pomen tržaškega ozemlja. Tu bi samo omenil veKko kampanjo za ukinitev ladjedelnice Svetega Marka in stalno upadanje prometa v tržaŠki luki. S temi ukrepi buržoazije načrtno pan-perizira prebivalstvo cele pokrajine. Enako so ogro-ženi slovenski in italijanski delavci. Ta polozaj jim brez dvoma omogoča močne vezi solidarnosti. Da je temu tako, nam kaže tudi stavka italijanskih de-lavcev zaradi nedavnih fašističnih izgredov. To je možnost naše potencialne akcije. Kje stoji bur-žoazija, to vemo že petnajst let in še več. In na katero stran se bomo postavili mi?
JAŠA ZLOBEC
PUTNIK
SMUČANJE V JANUARJU
-  Lienz - Južna Tirolska, 678 m
-  Monte Bondone - 2096 m
Prijave in vse informacije v posloval-nici Putnika, Trg OF 15, Ljubljana, tel. 311-542.
I
Igra je končana. Prav zares. Morala se je končati, kajti trajala je odločno predlogo -v našo škodo. Bilo je naporno to ,,dobro-sosedsko" sprenevedanje, srce in pljuča so se nam utmdila od sdlnih zdravic in dobrih želja. Čisto preprosto izgubili smo se v tem vesoljnem, vse odpuščajočem komedi-jantstvu brez prvega in zadnjega dejanja.
Iztreznitev je, kakor vedno, prišla izne-nada. Ne hlinimo presenečenja. Neprijeten je le udarec v našo slaboumno euforijo, eufo-rijo gobezdavih časnitorskih tirad o ,,dobro-sosedskib odnosih" z našima ,4jubima sose-doma" Avstrijo in Italijo. Te tirade so nas hotela prepričati, kako zelo civilizirano je prenašati pljuvanje in pretepanje slovenskega življa, vse zaradi ,,dobrososedskih" odnosov, miroljubnega sožitja in konstruktivne diplo-macije. Vedno so bile vmes ,,neljube po-mote", incidenti manjših skupin fašistov ali njihovih istomišlienikov onkraj Karavank, praviloma so te skupine vedno prišle od kod drugod, ,,skalile vodo", ,,razburile napredno in demokratično javnost sosednih prijatelj-skih dežel in žele vsesplošno zgražanje". Se-veda smo se nekje globoko v sebi počutili posrane, a kaj, če smo se zarotili na miro-ljubnost, pa naj pride najhuje.
Dobro je, da je konec te mučne euforije, teh prisrčnih ciganskih driblingov, tega hokeja pod ledom in igračkanja z vitalnimi interesi slovenskega naroda, katerega inte-gralni in neločljivi del so tudi koroški in pri-morski Slovenci.
Potrebno je bilo le dvoje pasijonskih faši-stično-nacističnih igrokazov v Celovcu in Trstu, dveh karikatur izpred druge svetovne vojne, da se je zrušila kulisa ,,dobrososed-skih" odnosov in se spremenila v tisto, kar je ves čas bila - prikrivanje ,,dobrososedskih apetitov". Padla je kulisa o graditvi medse-bojnih odnosov izven zgodovinskih determi-nant, na nekakšni trezno-praktično-ekonom-ski-realistični osnovi, ki lahko mirno ignorira zgodovinsko preteklost in jo skuša čimprej udobno namestiti v muzej. Ni spričo tega zaskrbljujoč samo naš trgovinski deficit z omenjenima državama, še bolj je kritičen naš zgodovinski primanjkljaj, ki nas ves čas situira v nek pasivni, čakajoči odnos zgodo-vinske nirvane.
Kratkotrajno medsebojno obstreljevanje s frazami o ,,pozabljanju, o čimprejšnjem po-zabljenju ran preteklostf* so naši sosedje de-finitivno ustavili. Ne zaman. Kajti nam, zgo-dovinskim jogijem sredi nejogijevske Evrope tega stoletja, je v ušesih naenkrat zazvenela grozljiva tišina, ki ne obeta veliko dobrega.
Ceho naše zgodovinske nepismenosti pla-čujemo s krvno moneto zamejsldh Sloven-cev. Vsi izgovori o majhnosti, politični igri velesdl in podobno je popolnoma odveč. No-bena od velesil nas namreč ne sili v tako izjemno toleranco do gospodov Berzantija in Sime, če se seveda sami nismo odločfli zanjo. Kljub naši izjemni opreznosti (beri strahopetnosti) je možno in pravično enkrat za vselej postaviti odločno dilemo: KAJ SLOVENSKI NAROD V TEM PREKLE-TEM LABIRINTU NAJRAZLIČNEJŠIJI IN-TERESOV IN CMTERESICEV LAHKO SPLOH ŠEIZGUBI?
Politični pragmatisti bodo pozvali k trez-nosti in realnosti. Zaboga, mar nismo že pet-indvajset let najbolj trezni in realni opazo-valci genocida Slovencev v sosednji Itauji in Avstriji, ki se lahko meri s katerim koli po-
dobnim v svetu. Ne strašite me, da z energič-nim stališčem lahko povzročimo morda atomski spopad V srcu Evrope ali da s takimi stališči škodujemo našim ekonomskim ko-ristim. Dejstvo je, da smo izrinjeni na rob kulturnega, tehnološkega, ekonomskega in ne nazadnje nacionalnega vegetiranja, ki ni nič manjše kot je bilo v času najhujšega na-donalnega pritiska v preteklem stoletju, samo da je danes ta pritisk dobil drugačno obiiko. Zato noben strah ne more biti večji od strahu definitivnega narodnostnega iz-ginotja.
Čakamo in upamo, da nam ekonomsko močnejše države milostno vržejo kako drob-tinico, nato pa tulimo vsi srečni glorijo hva-ležnosti. Klečeplazno skušamo uveljaviti naše (bojda) izjemne sposobnosti v prire-janju modernih gladiatorskih iger. Dopu-ščamo, da nas spreminjajo v evropski rezer-vat, ghetto, dopuščamo barantanje s tem koščkom zemlje, kot da bi imeli še kakšno drugo možnost razen te, da vztrajamo tu, kjer smo.
Vprašanje je bilo, kaj slovenski narod še lahko izgubi sredi natezanja velikih naro-dov? Ali ni morda izgubil že preveč? Edini možni odgovor je: ničesar več ne more iz-gubiti. Čisto nič naj nas ne vznemirja, da energično stališče lahko povzroči medna-rodno krizo. Naj jo povzroči, kajti kriza je boljša, kot počasna smrt, bolje odprt in od-krit boj kakor pa počasna in na videz varna politična nirvana. Druge izbire žal ni, zadnji dogodki so nas prepričali v to. Naj nas ne zapeljejo različne pogodbe, ki se sklepajo med starimi sovražniki, ne bodimo naivni in ne jemljimo teh pogodb preveč zares. Držale bodo pač toliko časa, kolikor bo potrebno.
Ostaja samo pot, ki vodi iz ghetta, ven iz ghettovske miroljubne usmerjenosti. Če ta pot ne bo lahka, ne obupujmo, če bo na-silna, je to zgodovinsko opravičeno nasilje, če na tej poti ne preživimo, lahko še vedno umremo kot spodobni ljudje in ne turistični mešetarji.
Igra je končana. Burkači so se utrudili. Čas je, da stopijo na oder ljudje iz krvi in mesa. Zgodovina ne čaka, čakajo samo tisti, ki se iz nje nikoli ničesar ne naučijo.
MILENKO VAKANJAC
POLICIJA IN FAŠlSTI VRŠIJO SVOJO DOLŽNOST
V Trstu in po vsej Italiji se od ponedeljka ponav-ljajo zelo hudi dogodki, ki so med seboj tesno po-vezani.
V  Trstu smo bili priča vrsti izgredov fa&stičnih plačancev, ki so pred očmi policije do krvi pretepli nekaj   slovenskih   študentov   in   razdejali   sedež P. S. I. V Četrtek zvečer pa je policija na zahtevo oblasti (šolskega skrbnika in ravnateljev) iz zase-denih šol izgnala dijake, medtem ko je prej dovo-lila fašistom, da so nemoteno opravili ,,svojo dolž-nost".
V  petek je tržaški rektor zagrozil, da bo zaprl univerzo,   da  bi preprečil srednješolcem v Avli Magni, medtem ko je v ponedeljek dovolil neofa-šistični skupini FUAN, da se je zbrala na univerzi. V soboto pa je policija prisilila dijake liceja Dante, da so morali proti svoji volji stopiti v šolo.
V  soboto se je v Milanu pripetil nov hujši dogo-dek. Policija je ob koncu avtorizirane povorke anti-fašističnih organizacij proti procesu v Burgosu na-padla skupino anarhistov in v bližini Univerze stre-Ijala proti njim. Student Saverio Santorelli je umrl zadet od solzilne bombe. Istočasno se je v Milanu popolnoma nemotena odvijala neofašistična mani-iestacija. Vse to se godi prav v času, ko dosegajo borbe milanskih delavcev vrhunce lanskih jesenskih bojev ter so vsi srednješolci mobilizirani proti avto-ritaiizmu ministia Misasija. Iz teh dogodkov lahko sklepamo, da fašisti in policija opravljajo svojo dolžnost kot uradni in neuradni čuvaji sedanje družbe, katere oblast je v rokah tovarnarjev, vlad-nih strank, proveditorjev, ministra Misasija itd. Ti dogodki so tesno povezani z dogajanjem na sred-njih šolah in na univerzi. Ob vsem tem moramo tudi mi zavzeti odločno staliSče, zato bo danes na univerzi splošno zborovanje študentov, na katero so še zlasti vabljeni srednješolci:
Dnevni red bo sledeč'
1.  Rektorjevo zadržanje do neofašističnega zbo-rovanja FUAN ter do zborovanja srednješolcev
2.  Zadržanje tržaške policije
3.  Dogodki v Milanu
4.  Zadržanje tržaSkih oblasti, pobudnic današ-nje protifaSistične manifestacije, potem ko so pri-sostvovale zborovanju ,,arditov" in dovolile po-vorko fašističnih pobalinov.
TRG EVROPA 1
OTEM,
KAKO SE IZDA REVOLUCUO
VIETNAMSKA PRIČEVANJA
Svet se razkraja. Ameri&i imperializem trdno kontrolira zahodni svet. Ruska biro-kracija kroti svojo poloblo. Tretji svet je ne-stabilen in niha med obema fašizmoma. Samoupravni socializem se že dvajset let bori s porodnimi krči. Samo tam daleč, v Aziji je majhna državica, ki se s temi resnicami noče sprijazniti in se še naprej bori za vrednote, ki jUi stari svet gleda z resignacijo. In prav ta mali narod je postal simbol nečesa, česar nismo več zmožni, ostanek preteklosti, romantike, ki smo jo zamenjali s pragma-tičnim računarjenjem. Vietnam je naš up, na Vietnam se sklicujemo, kadar se gremo revo-lucionarje, Vietnam je postal izgovor za naš pasivizem in apatijo. Mladina vsega sveta, hu-manisti starega kova, celo večina državnih vodstev se postavlja na stran mak državice, solidarnost je neštetokrat ponovljena. Ves svet je torej human, ve se, kje so naša čustva, Američani pa vseeno počno, kar hočejo. Vietnamsko tragedijo izkoriščamo za samo-potrjevanje. Ta vojna v daljni Aziji je novi preizkusni kamen starega sveta. In taseje, kot že tolikokrat v zadnjih desetletjih, po-kazal v svoji pravi luči. Ta odnos lahko anali-ziramo na dveh nivojih. Prvi je nivo evrop-skih vlad, katerih odpor je samo navidezen, in ki so po svoji logiki vezane na delitev sveta. Ta odnos je dokaj jasen, mislim, da tu ni izjem. Drugi nivo, in ta je mnogo bolj problematičen, je stališče naprednih sil, ko-munističnih partij itd. Formalno so stališča jasna in se tudi manifestirajo v številnih akcijah. V praksi pa so vse te akcije popol-noma jalove in neučinkovite. Vse kaže, da te strukture še niso prišle do bistva problema. Rešitev problema ni namreč v demonstra-djah, nabiralnih akcijah ali raznih humani-tarnih razsodiščih. Edina možnost starega sveta, da se proti tej vojni in podobnim učin-kovito bori, je ogorčen boj proti lastnim re-žimom, ogorčen boj proti starim struk-turam, ki so si razdeliie svet. Ob tem bi bilo najbrž treba omeniti tudi Jugoslavijo. Res je, vietnamski boj podpiramo že od samega za-četka, Sihanukovo vlado smo priznaii med prvimi, nešteto je solidarnostnih akcij in ma-nifestacij. Toda kakšen rezultat dobimo po vsem tem, če potegnemo črto? Gospoda Nixona naše manifestacije prav nič ne skrbijo, mnogo bolj ga zanima idrijsko živo srebro, s katerim lahko izpopobijuje svoj morilski arzenal. Vietnamska vojna živi od ameriškega imperializma, kl sam po sebi prav gotovo ne bi mogel eksistirati. In o tem bi se morali povprašati. O tem bi se morali vpra-šati, ko si manemo roke ob vdirajočem ame-riškem kapitalu, ko govorimo o miroljubni koeksistenci, ko enačimo naše pojmovanje niru s pojmovanjem imperializma in biro-kracije.
Teden solidarnosti je za nami. Teden parol, zborovanj in sentimentalizma. In kje so, če sploh so, resnične možnosti, da res kaj storimo? Edlno kar namostane,je radjkabia sprememba, črta čez vse to, kar smo doslej delali, popolna predrugačhev pojma o miro-ljubni koekšstenci in revolucionarna fronta v evropskem okviru. Najbrž je res, da je Jugoslavija prisiljena sprejemati pravUa igie, ki jili vsiljuje mednarodna reakcija. Zato je to poziv naši partiji, poziv k internaciona-fizmu, ki ga je politični pragmatizem že davno potisnil v pozabo. Tu je na$a edina možnost in tu nas teži breme zgodovinske odgovornosti.
J. ZLOBEC
Ameriški pravnik Mark Lanet je znan po svoji knjigi J. F. Kennedyju. V knjigi ,Pogovori z Ame-ričani', ki jo je pred nekaj tedni izdala newyorška hiša Simon in Shuster, je zbral izpovedi ameriških vojakov, ki so se vrnili iz Vietnama. Objavljeni od-lomki so povzeti po Spieglu.
JIMMY ROBERSON, Washington:
Roberson: Mitchell je bil velikan, čez 1,83, dober vojak . . . a bil je popolnoma nor. S sabo je nosil sekiro, ki jo je nabrusil kot britev in s katero se je spravljal nad ljudi, ki so sc priplazili skozi grmovje. Namesto da bi jih pripeljal žive, jim je odsekal glave, jih spravil v torbo in jih prinesel s seboj. Pnpadal je prvi diviziji. Ce si ubil določeno število sovražnikov, si dobil tri dni dopusta - a moral si predložiti uhlje. On je nosil glave . . .
Vprašanje: Ste ga res videli z torbo, polno glav?
Roberson: Bil sem v svojem šotoru, v taboru. Ravnokar je vstopil Poredkoma se je smejal in go-voril je stvari kot: ,,Spet sem si zrihtal enega. Spet je ujagal ene poševne oči." Imel je torbo iz raše-vine, usedel se je poleg mene na postelj in odprl torbo. Tri ali štiri glave so se privalile na posteljo. Odiezal jih je pri grlu. Začel sem vreščati, on pa se je smejal, medtem ko je razvrščal glave po postelji.
Vprašanje: Ste kdaj videli, da se je požgalo kako vas?
Roberson: Da. Včasih, predvsem če so ubili ali ranili katerega od naših, so naredniki rekli: ,,Ne briga nas, kaj delate. Delajte, kar hočete, nas to ne briga. Posiljujte ženske ali delajte, kar se vam zdi."
Vprašanje: Ste posiljevali ženske?
Roberson: Včasih, če smo bili na patrulji in dolgo časa brez njih. Nekateri so postali kar divji in če smo prišli v kako vas, kjer so bila mlada dekleta, smo rekli: ,,Radi bi videli nekaj punc. Pri-jazni smo, če pa drugače ne bo šlo, pa znamo biti tudi grobi." Potem smo si vzeli nekaj deklet. Običajno so bila v kočah in zunaj smo postavili stražo. Potem je nekaj fantov šlo noter in se spra-vilo na ženske. Približno eno ali dve desetini. Mo-goče 15 mož. Dekleta so bila 15, 16 ali 18 let stara. Ce smo videli dekle, ki je bila mlada na po-gled, smo enostavno rekli: ,,Sedaj pa ti! Sicer . . ."
Vprašanje: Ste dekleta tudi ubijali?
Roberson: V neko vas nam je bil prepovedan vstop. Eden je vseeno šel noter, ker je bil enostav-no preveč razburjen. Ni se vmil, našli smo ga po-zneje s prerezanim vratom. Nato se jih je nekaj na lastno pest odpravilo na obisk v vas. Našli so de-klico, od katere so zvedeli, da je ona storilka. Ubili so jo. Drugič so vzeli raketo, jo vtaknili v dekle in prižgali. Dekle je razneslo. Toliko norih stvari se je zgodilo . . . Nekaj moških je ujelo dekle, od katere so zvedeli, da je eden od njih od nje dobil spolno bolezen. Da bi ji dali lekcijo, so ji nalili terpentina v nožnico . . .
BILLY CONWAY, Kalifornija:
Vprašanje: Ste kdaj videli, da se je grdo ravnalo z ujetniki ali sovražnikovimi ranjenci?
Conway: Konec oktobra 68, tik preden sem bil ranjen, smo bili v Don Tangu, vasi, ki je kakih 220 ali 230 km oddaljena od kamboške meje. Mojo enoto so poslali v neki tunel, kakih 30 km od vasi. Bilo nas je devet. Osem so nas poslali v ta tunel. Tam smo našli devet ranjenih vojakov in tri bolni-Ske sestre. Ostalih sedem je pometalo ranjence z
nosil, zvleklo ujetnike, ki so ležali v mavcu, iz po-stelj in vse nametalo v en kot. Potem so se spravili na sestre, ki so bile nekako med 18 in 26. Začeli so jih tolči in jim trgati obleko s telesa. Če so dekleta padla, so jih zgrabili za prsi in zvlekli pokonci ter jih spet bili, da so padala po tleh. Najprej so si izbrali eno dekle. Dva sta napenla orožje na ostali dve, da se nista mogli ganiti. Drugih pet je zgrabilo dekle n jo vrglo na rogoznico. Dva sta ji zvila roke nazaj, dva sta ji razkrečila kolena. Potem jo je peti posilil. Potem ga je eden zamenjal. In potem se je to ponovilo z ostalima dvema. Vsako izmed njih so večkrat posilili. Ves čas so vpile in jokale. Ko je bilo posilstva konec, so trije izmed njih vzeli rakete in jih porinili v nožnice že nezavestnih deklet. Ni jih bilo več treba držati. Krvavela so iz ust, nosa, z obraza in mednožja. Potem so prižgali bombe, tako da so eksplodirale v dekletih. Telesa so se napihnila, potem so počila in na dan so privrela čreva.
Vprašanje: In kaj se je zgodilo potem?
Conway: V tunel so poslali drugo enoto, da pri-nese ujetnike. Trupla deklet so ostala notri. Potem so tunel pognali v zrak.
Vprašanje: Kateii je bil najvišji čin v tunelu, ko so se ta posilstva zgodila?
Conway: Naiednik.
Vprašanje: Ste o tem poročali naprej?
Conway: Skušal sem stvar povedati vodniku, pa o tem ni želel nič slišati.
ED TRERANTOLA iz New Yorka:
Vprašanje: Kakšno je bilo vaše vežbanje?
Trerantola: . .. Morali smo tekati naokoli in peti o ubijanju Gukov in Vietkongovcev. Ko smo šli k obedu, smo morali, pieden so nam dovolili jesti, trikiat na vsa pljuča zarjuti: ,,Kill!" . . .
Vprašanje: Kakšno pesem ste morali peti?
Trerantola: Pesem je nastala kar sama od sebe. Tekali smo naokoli in vpili: ,,VC, VC, kill, kill, kill. Gotta kill, gotta kill, cause it' s fun, ,cause it's fun."
Vprašanje: ,Cause it's fun? Kerje zabavno?
Trerantola: Da, tako smo morali govoriti.
Vprašanje: Ste morali govoiiti še kaj podob-nega?
Trerantola: Na steni je visela molitev, po vseh kasarnah marincev na Parris Islandu visi. Vsak večer ob devetih smo morali pred spanjem moliti za to, da bo vojna . ..
MOUTEV MARINCEV
Hodim po dolini v senci smrti.
Vendar se ne bojim hudega, kajti jaz sem največji, sem najhujS mother-fucker dolin.
Ležem k počitku in prosiin boga, da vojna traja, da bi lahko marinci prišli kot rešeniki, da bi lahko zaslužU svoj prekleti sold. Bog blagoslovi ZDA, bog blagoslovi klavce, bog blagoslovi mahnce.
MOŽNOSTI ODPIRANJA POLITlČNEGA PROSTORA ŠTUDENTOV V LASTNEM OKOLJU
1. Študij je odtujeno delo
Študiranje odpirajo nova vprašanja, nove oblike političnega in kulturnega življenja, skratka, pojavlja se izrazita težnja po novem načinu življenja, nove aktivnosti. Za uresni-čevanje teh teženj potrebujejo tudi nov družbeni prostor (ki ne bi bil parcialen, loka-liziran na ožji prostor univerze), širok kakor vsa družba, saj so zahteve študentov partiku-larizirane potrebe vse družbe za novo uni-verzo in novo znanost. Študentje so skoraj edini, ki so lahko neposredno zainteresirani za te spremembe z ozirom na svoj delovni položaj v procesu študija. Delovni položaj predstavlja eno najhujših današnjih atienacij, saj se študentovo delo praviloma omejuje na obliko drila, smisel študija pa se ne nahaja v njem samem, ampak v nekem formalnem cilju - diplomi. ,,Delo" se nahaja šele izven univerze, večinoma pa tudi ,,pravi študij"; tako se univerza degenerira v višjo obliko srednje šole. Zato tako organizirana ,,uni-verza" ne more zainteresirati študenta, ki išče svoj prostor delovanja izven nje; štu-dentska politika pa, odtujena univerzitet-nemu prostoru, ostaja le politično delovanje združenih zasebnikov, ki jim zunanji prostor - okolje nudi največje ugodnosti in prilož-nosti za politične in druge aktivnosti.           R
Pokazalo se je, da pomanjkanje resnič-nega, neodtujenega dela na univerzi pogojuje tudi odtujeno delo ,,izven" nje, v delovnih organizacijah, kjer je mladi intelektualec pri-siljen največkrat v reprodukcijo in ohranje-vanje danega, ne pa v raziskovanje in še manj v kritično analitičnost. Tako mlademu diplomantu izgine še tisti minimum idealov po ustvarjabiem delu, ki mu jih je dala uni-verza. Znanost (ki seveda tako organizirana ne predstavlja kritične sile) torej ni prisotna niti na univerzi (študij), niti na delovnem mestu (kjer se največkrat ohranja v obliki tehnologije), tako da ostaja v getu zaprtih inštitutov, ki pravzaprav predstavljajo neko parcialno obliko dejanske univerze, univerze, kakršna naj bo, saj se v inštitutih nadaljuje pravi študij v povezanosti z raziskovalnim delom.
Taki odnosi so kvarni za celotno družbo, ki je zato zainteresirana, da jih spreminja. Vendar je ta družbeni interes v svojih izho-diščih nejasno izražen. Odpravljanje takega stanja je treba začenjati tam, kjer se ugotov-ljena diferenciacija začenja, tj. na univerzi; zaključuje pa naj se v vsej družbi. Cilj je de-lokaliziranje in defunkcionaliziranje univerze (v smislu stroge določitve njene funkcije, ki naj omogoča optimalno miren potek druž-benih ,,reform") in univerznost družbe (štu-dij na delovnem mestu in iz njega, nova vlo-ga znanosti kot kritične in ne samo produk-cijske sile itd.)-
2. Lažni revoluckmarni aktivizem
Zato štua«.*itje, ko nastopajo s svojimi za-htevami, objekJvno izrekajo zahteve po takšnem predrugačtrMu stvamosti in tako ne izražajo svojega lastnega, parcialnega, sloj-nega interesa. Res je, da za te zahteve štu-dentje še vedno niso večinsko zavzeti, ker je univerza sama takšna, da jim ne omogoča neodtujenega dela, svoj položaj pa ocenju-jejo kot prehoden (ker naj čim uspešneje iz-koristijo lastne ,,prednosti" preddrugimi,ki so tako vpleteni v družbene mehanizme, da
ne morejo bivati izven njih). Zato so štu-dentje večidel promisarji, od tod često lažni revolucionarni aktivizem (treba je postavljati najostrejše zahteve, ki naj jih izpolnjujejo le drugi; zato so študentske akcije često ne-uspešne zaradi strahu pred uspešnostjo, ki bi nas mogoče omejevala v lastni akciji; to je tisti negativni ekstremizem, ki lahko nastaja tudi kot oblika, izraz preprečenega radika-lizma, ki je nujen pojav po množični pasivi-zaciji študentov). Toda sam razvoj družbenih odnosov in produkcijskih sil povzroča vedno močnejšo zainteresiranost študentov za svoj študij; ta opredelitev pa predstavlja BI-STVENI (čeprav ne izražen) interes, saj po-gojuje odpravo permanentne krize družbe v celoti.
3. Gibanje, ki se izživlja vsebi
Študentje tako stojimo na fronti dejan-skega napredka, ki resnično preobraža in ne-gira krizno stanje tako, da ohranja človeka. Pričakujemo, da bodo študentje za to vedno bolj zainteresirani za lastni položaj, pojav-ljale se bodo (oz. se že) težnje po konstruk-tivni kritiki obstoječega, ,,kaj" za reformo univerze bo postal ,,kaj" za permanentno re-volucijo. Tako bodo vsa razmišljanja in akcije študentov vedno bolj radikabia, ekstremizma pa bo vedno manj. V tem tre-nutku se bomo zavedno spopadli z vsemi konservativnimi silami družbe, ki skušajo ohranjati obstoječe stanje, ki se radikalizma boje in ki ga skušajo preprečevati. Posledica tega bo včasih gibanje, ki se izživlja v sebi samem, v revolucijah brez interesa za uspeš-nost akcije in njenega vključevanja v druž-bena gibanja; to vključevanje bi seveda ob-vezovalo nosilce gibanja na težki dolgi marš skozi institucije. Taka oblika ekstremizma je nenevama, neuspešna, kljub svoji glasnosti. Napredni boj za razširjanje lastnega družbe-nega prostora (ta pa vključuje tako politični kot kulturni prostor) mora biti dosleden boj proti današnjemu modelu polhike in kul-ture. Študentska politika in študentska kul-tura lahko obstajata le kot negacija politike in kulture (kot parcialni strogo ločeni dejav-nosti človeka, vsaka s svojim posebnim, ,,po-svečenim" področjem ,,dela"). Študentska ,,politika" in ,,kultura" morata negirati prav takšno delitev družbenih dejavnosti in jo opredeliti kot nedelavno. Študentska aktiv-nost mora biti integralna, izhajati mora iz študentovega položaja na univerzi in v druž-bi in transcendirati vsako razcepljenost člo-veškega življenja. In to je tisto novo pozi-tivno, kar lahko ustvarja le študentsko gi-banje. To pomeni začetek novega načina družbeno-političnega življenja študentov, ki mora predstavljati istočasno negacijo obsto-ječih oblik in novum življenja.
4. Združevanje po interesnih skupinah
Študentsko gibanje mora težiti za takšno obliko organiziranja življenja, ki bo omogo-čala čimbolj celovito in ne parcializirano osebnost človeka (odpravljanje ločitve sfere abstraktnih ,,zasebnosti" od ,,družbenosti"). Težnja za novim družbenim položajem štu-denta, za novim političnim prostorom, torej negacija sedanje strukture družbenopolitič-nega prostora.
Sedanje oblike združevanja študentov v interesnih (strokovnopolitičnih) skupinah, ki se združujejo ob skupni akciji in pre-raščajo v neposredne oblike združevanja (zbori, tribune, teach-ini, maratoni, itd.) so za sedanji trenutek dovolj ustrezne. V inte-resne skupine moramo združevati koherent-ne revolucionarne skupine študentov, na-predne inteligence, delavcev; mladi diplo-manti pa naj na svoja delovna mesta. prena-šajo ta napredni duh ob aktivni podpori štu-dentov. S kolegi, ki torej odhajajo iz našega okolja, moramo študentje nenehno in orga-nizirano z aktivnim sodelovanjem vnašati znanstveno kritični duh med ljudi. Samo-kritični duh mora povzročati nenehen odmev, ki bo študentsko akcijo spodbujal, vzpostavljal nenehni dialog med študenti in družbo. Tako bodo naše akcije za razširjanje družbeno-političnega prostora študentov imele svoj smisel in uspeh.
Vseuniverzitetna študentska konferenca, ki je pred nami, naj bo prvi zavestni korak v tej smeri.
(To je nekoliko popravljen tekst iz materialov za skupščino Skupnosti študentov.)
A. U.
GIBANJE, KI ODPRAVLJA SEDANJE STANJE
Morda je osnovna napaka tega zapisa v tem, da je napisan na hitro in bolj po sili razmer. Tako ne more zajeti celote, kom-pleksnosti vzrokov in razlogov in tudi ne iz-delane analize dogodkov zadnje sobote v Ljubljani.
Poskus bo zajel odgovore na naslednja vprašanja:
1.  Kaj smo hoteli in zakaj
2.  Ali smo samo razburkali javnost ali pa smo tudi kaj spremenili
3.  Kako ocenjujemo razmerje sil
4.  Kdo so naši zavezniki in naši nasprot-niki
5.  Kako smo se organizirali in kako smo nastopili
1. Akcijski odbor in mednarodni odbor Študentske skupnosti sta ob sodelovanju skupine IV. blok ter večjega števila komu-nistov, predvsem s Filozofske in Pravne fakultete, v sredo zvečer odločila, da bomo ljubljanski študentje odgovorili na fašistično izzivanje v Trstu, kjer so fašisti, opogumljeni z izjavo italijanskega ministra Mora: ,,o pra-vicah Italije do bivše cone B", napadli sedež socialistične partije in pretepli pet sloven-skih študentov. Vse to pred očmi policije, ki je mirno opazovala dogodke (kdo ji je dal blagoslov?).
Odločili smo, da bo naš odgovor na faši-stično izzivanje ogorčena obsodba desničar-skih skrajnežev, hkrati pa manifestacija prija-teljstva z italijanskim ljudstvom in delavskim razredom ter študenti še posebej. Hkrati smo opozorili na povezanost in sovpadanje pri-tiskov na Jugoslavijo (Bolgarija - Make-donija, Avstrija — Koroška, Italija — bivša cona B), ki v sedanjem trenutku opredelju-jejo odnos velikih sil do naše države v smislu poskusov razkosanja na interesna področja. Ugotovili smo, da mora delavski razred izka-zati svoj internacionalizem tako, da se po-stavi po robu hegemonističnim in imperiali-stičnim silam v svetu in predvsem doma. Se-veda smo izrazili podporo prizadevanjem za-mejskih Slovencev za popolno enakoprav-nost z večinskim delom prebivalstva.
Ta osnovna izhodišča, podana že na samem začetku priprav, že pri sami odločitvi za manifestacijo, so ob večinskem sklepu, da bomo hkrati nastopili proti slehernemu šovi-nizmu in nezrelemu političnemu emociona-lizmu, opredelila naš odnos do dogodkov v Trstu. Konec koncev smo se tudi že tedaj opredelili o vprašanju resničnih krivcev faši-stičnih izgredov, ki so mogli izbruhniti samo pod plaščem najvišjih državnih vrhov z des-nega krila italijanskega političnega življenja, podprti z generalno strategijo pakta^ NATO^
in blagoslovljeni z Vzhoda. Te sile diktature tudi onemogočajo revolucionarnim in inter-nacionalističnim silam fastnega delavskega razreda, da bi mogli svojo večinsko voljo in hotenje izraziti kako drugače kot v stavkah, pismih ali podobnih vrstah protesta.
2. Dejansko smo naredUi spontano poli-tično potezo, ki je delovala v smeri plebisci-tarne enotnosti slovenskih študentov, mla-dine in drugih občanov proti ogroženosti, ki jo čutimo od zunaj in od znotraj. Razredni interes se je v tem trenutku ujel z najsploš-nejšim nacionalnim in državnim interesom.
Akcijski odbor je v osnovnih črtah že takoj na začetku sprejel zamisel o širšem so-delovanju z ljubljansko mladino in delavci, kasneje pa je to razširil na mladino v Slove-niji (velikemu številu gimnazij smo poslali le-take s predlogi, kako in kdaj naj organizirajo manifestacije, kar je v večini primerov tudi bilo uresničeno. V nekatere obmejne občine pa so odpotovali študentje, da bi pomagali pri organizaciji). Politično in akcijsko opor-tuno se je pri tem obnašalo vodstvo RK ZMS, čeprav so bili predsednik in nekateri ožji sodelavci obveščeni o vsebini in poteku akcije ter našem predlogu za sodelovanje. Treba je povedati, da je sicer odziv mladine na študentsko vabilo za akcijo po raznih krajih Slovenije in v Ljubljani toliko drago-cenejši, ker so bili tiste dni skoraj vsi pred-sedniki in sekretarji občinskih mladinskih komitejev zbrani na seminarju v Bohinju in se niso potrudili niti sprejeti pozdrava akcijam, kaj šele, da bi jih podprli in poma-gali organizirati.
Podpora akciji je uspeh akcije. Spontana pobuda je postala gibanje, ki je zahtevalo organizacijo, ta pa program, osnovne ideje. In ni res, da tega nismo imeli. Odziv, ki ga je inciativa imela po Sloveniji, prisotnost make-donskih študentov, slovenskih in italijanskih študentov iz Italije, slovenskih študentov iz Avstrije, palestinskih študentov v Ljubljani, vse to kaže, da osnovne misli, kakor sem jih obdelal in ki so bile dogovorjene že prvi dan, niso bile prazna slama, marveč globoko ob-čutena in spoznana dejstva, ki smo jih nosili v sebi in šli z njimi na ulice.
Množičnost ima tudi neko slabo točko: nudi možnost manipulacije, ko množica ni osveščena. Posebej je to možno pri srednje-šolski mladini, ki še nima izostrenega čuta za pravo ozadje nekega gibanja. Ne vem, če je bila naša množičnost manipulacija, moram pa povedati, da je bila večina srednješolske mladine, ki je prisostvovala manifestacijam, že prejšnji dan, v petek zvečer, na protifa-šističnem zboru v domu JLA, kjer sem jim kot študentski predstavnik razložil vse osnovne postavke naše akcije z najširših poli-tičnih, predvsem pa razrednih internaciona-lističnih vidikov.
Pozivu v akcijo se je odzvalo skoraj dva tisoč teh srednješolcev (z viške gimnazije so kljub nasprotovanju profesorjev kolektivno prišli in pripomogli k uspehu manifestacije).
Za kvalitativen skok nam je zdaj močno potrebna kvantiteta, množičnost. To načelo bi si moralo čimprej pridobiti domovinsko pravico na naših programih. To toliko prej, ker deluje akcijski odbor že tako homogeno, da je sposoben kanalizirati in intenzivirati množično akcijo v revolucionarno kvaliteto.
Ne trdim, da je bila manifestacija nekaj izjemnega. Bila je nadaljevanje uspešno za-stavljene poti za aktivizacijo in osveščanje študentov, je pa hkrati pokazala, da je gi-banje v stvarnih začetkih že vzpostavljeno in da ga je zdaj treba spraviti na višji nivo za-vesti in graditi naprej.
Akcija je pokazala, kako pomembna je povezanost študentov in druge mladine, štu-dentov in delavcev, Ljuljane z Mariborom in drugimi kraji, z drugimi republikami, z za-mejskimi progresivnimi silami, z mednarod-nim revolucionarnim gibanjem.
Možnost manipulacije je vedno prisotna in realnost gibanja v sedanjih razmerah je takšna, da bo del mladine ostal v bistvu manipuliran še naprej. Protislovnost današ-nje družbe se kaže v tem, da iskanje poti permanentne revolucije in človeka kot sub-jekta življenjske situacije prihaja v konflikt z nujnostjo, ki zahteva ,,ljudi, ki ubogajo na vsak ukaz", ko se prej zavestno ali nujno opredelijo za smisel svojega početja.
Ugotavljamo torej, da postajamo gibanje, ki odpravlja sedanje stanje skozi politični boj (ki se vse bolj kaže tudi kot nasprotje med indivudializirano in standardizirano osebnostjo) za temeljne samoupravne pra-vice (revolucioniranje družbe in univerze, študent-delavec, socialni položaj študentov, socialna diferenciacija v družbi, aktiven od-nos do sveta in življenja, šolski sistem . . .)
RADIVOJ PAHOR (NADALJEVANJE PRIHODNJIČ)
 Kl JL ZUAL ČIT/fl7.
SED/U
TRIUMF
KREMA ZA ČEVls/L
S 5ILIKONI
LANOJUNOM
ZBLO DOBH
BILJE
1N JOJEKUPIL.
magnaPropaganda
JE VES
SPOŠTOVANI
TOVARIŠ GLAVNI UREDNIK
Rad bi se opravičil tov. Ludviku Tončiču, štu-dentu geografije, da je moral v neenak boj mnenj z Vami sam. Zavoljo moje lenobe, kali. Čeprav niste Antena, ki dovoli, da se bralci dopisujejo na njenih straneh, naredite prosim izjemo in dovolite, da tov. Ludviku pojasnim, da na omenjenem polprivatnem teach-inu (po ,,sredi" sem sam udaril) nisem mogel zastopati uredništva Dela, ampak žal zgolj svojo osebo. Tako je pač pri nas v navadi. Prav tako nikakor ne mislim, da so študentje privatna jav-nost. V potrditev zastavim svojo besedo komunista ali svoj ,,bog varuj", če menite, da je bolje tako. Privatnika torej vzamem nase. Tovarišu Kocbeku nisem zameril, da je ravnal bolj po srcu, kot po pameti, ko je vpil: ,,Potegnite ga z odra!" Mene namreč. Upam, da mu tudi tov. Ludvik ni prehudo in študentje-udeleženci nasploh tudi ne.
Opravičiti se moram tudi Vam, tovariš Konc. Iz Vašega žvižganja na teach-inu sem razbral (popra-vite me prosim, če temu ni tako), da ste se razgo-vora udeležili privatno. Tako, kot sem se ga tudi sam. Da niste govorili kot glavni urednik, ali no-vinar, sem razbral deloma iz Vaših besed, deloma po tem, ker ste potem napisali sicer kar posrečen članek. Saj oba poznava nekatera tozadevna dolo-čila moralnega kodeksa novinarjev, mar ne?
Jaz Vam nisem žvižgal. Čemu le? ? Pa čeprav si dovolim za Vami razmišljati o študentski subkul-turi in revolucionarnosti. Oprostite, ker si dovolim še več: da podvomim v Vaše besede in Vaša zago-tovila. Sem prav ravnal, ko sem tudi Vas prištel k tistemu odstotku ali polovički odstotka revolucio-narnih in radikalnih študentov? Ne bi želel, da bi Vas tlačil tam, kjer ne želite, res ne.
Če ste - Vi pravite ,,smo radikalni" — mi pro-sim Vas iz Vaših izkušenj pojasnite, kje ste našli tak malenkosten odstotek? Rad bi z Vašimi po-datki obogatil tiste, do katerih sem se dokopal sam. Kar zadeva subkulturo-navade v modi, frizuri, obnašanju, v seksualnem življenju, v kulturno za-bavnem življenju itd. (citiram J. Konca) - ki je nekakšen ostanek radikalnosti pri prej radikalno usmerjenih študentih, sem žalosten na neživljenj-sko matematiko, ki me pouči, da je mali odstotek od skoraj nič blizu absolutne ničle.
Sam mislim, da se študentova revolucionarnost, za katero sodim, da je je več kot pol odstotka, vtopi v ,,institucioanlizirani družbi" zategadelj, ker so študentje premalo organizirani že med študijem, kaj šele potem, ko se zaposlijo in se - nevedni kakšne zvitosti so sposobne starejše generacije -prepustijo življenju, ki ne potrebuje fraz, ampak kruha. In iger, če hočete.
Besedo ali dve o ,,lažnih problemih", ki da sem jih vsiljeval na teach-inu. Vprašal sem, ali je neki Mijanovič pomembnejši od perečih študentskih problemov, kot so pomankanje domov, nizke šti-pendije, prenatrpani in zastareli učni načrti, ,,iz-gon" študentov elektrotehnike s spremembo učnega načrta v Ljubljani in še mnogi drugi. Zakaj 90 fakultete in univerza brez statutov ob tako ra-dikalnih študentih? Itd. So to lažni problemi? ! Je treba - sprovociran - žvižgati zaradi vsiljevanja? Pa se res čutite sprovocirani tovariš KONC?
Tudi sam sodim, da sem nekoliko predolg. Pa čeprav ste Vi dvakrat pisali o meni in jaz le enkrat Vam. Zato Vas pooblaščam, tovariš glavni urednik, da skrajšate pismo v soglasju z določili Zakona o tisku. Pa čeprav je dolžina mojega pisma prispevek resnicoljubnosti, demokratičnosti etc, ki jo prokla-mirate, kar je meni zelo všeč.
Z dolžnim spoštovanjem Vas prisrčno po-7dravljam.
IVAN VIDIC, Ljubljana, Frankopanska 23
PRIPIS: Udeležil sem se teach-ina kot občan -študent FSPN, tovariš Vidic pa verjetno kot občan - delavec Dela. Zato sem jaz skušal govoriti o naših, študentskih, tovaiiš Vidic pa o svojih profe-sionalnih problemih. In to je navsezadnje prav. Skušal sem govoriti tudi o tem, kako hitro prile-pijo nekaterim študentskim akcijam vzdevek ,,ekstremistično" in da študentska organizacija nima politične in organizacijske moči, da bi na-vznoter in navzven nevtralizirala takšne tendence. Zato lahko razni politični subjekti in druge inštitu-cionalizirane skupine družbe manipulirajo s štu-denti za svoje razne potrebe, kot se je to pokazalo v najnovejšem sporu med našo redakcijo in redak-cijo Dela.
Teach-in je bil izrecno sklican na temo Mija-novič, nekaj tednov po tem smo imeli teach-in o materialnem položaju študentov, na vrsti so še dru-ge teme. Veselilo bi nas, če bi tudi Vi sodelovali na teh teach-inih o družbenih in političnih tajnah ter o nepopolni informaciji naših množičnih medijev.
In še to: nekateri radi pišejo na dolgo, tudi Vi. Tribuna si pač ne more privoščiti dolgoveznih člankov, ker za nami ne stoji noben politični forum, ki bi to plačeval. Zato bi v prihodnje raje nadaljeval najino diskusijo tam, kjer je za to več prostora.
J. K.
DRAGI MOJI!
Jaz nisem FRAJER ŠTUDENT, vsaj v takem smislu ne, kot si ga predstavlja Jaša Zlobec. Meni stara Marks in Engels ne gresta na živce, tudi no-čem biti samo sopotnik revolucije. Tudi ne zmer-jam vsevprek, tudi nočem spreminjati te družbe tako, kot jo drugi ohranjajo. Na tej ravni se res-nično da ostati intelektualistični debater.
Jaša Zlobec je v nekem smislu znova izzval raz-pravo o tem, kaj je študent, in ker je na tako vpra-sanje težko odgovoriti z nekaj stavki, bom raje po-vedal, kaj jaz kot študent delam oziroma želim de-lati. Ce gre študent na rajžo, ne gre nikoli iz kakš-nih mističnih namenov, da bi družbo spreminjal v politični obliki. To je na žalost odtujeno njegovi resnični študentski biti, v kateri se danes pri nas dober študent more uresničevati. V takem okolju se večina boja za spreminjanje izgubi v privatizira-nem spreminjanju sveta, v tisti sferi, kjer je učinko-vitost odvisna vedno samo od moči osebnosti. To so sfere avtonomnih, enakovrednih, načelnih oseb-nosti, sfere nevrednotenih ljudi in početij, kjer je mogoče skrivanje in razkrivanje, goljufije in pošte-nost. To je svet neracionalizirano trošene družbene energije. Tu zmerjamo, pljuvamo, izzivamo, razdi-ramo. Na tej ravni nam nihče nič ne more.
Tisto pa, kar bi jaz hotel biti, je negacija od-nosov, ki izhajajo iz privatiziranega življenja. Iz njega izhaja težnja po harmoničnem skladju na-prednega in nazadnjaškega, privatnega in politič-nega. Če se lahko uresničim samo kot politični subjekt, se moram podrediti političnemu bivanju tudi v osebi sferi. Svojega nočem skiivati, nočem dajati vtisa, da mi je nekaj sveto. Če hoče Jaša Zlobec doseči resnično moč, ne sme študentske mentalitete ujeti v privatizirani obliki. To je sicer kritika, vendar kritika tistega, kar je tako ali tako anahionistično. Kiitika takšnega življenja je mo-goča samo v akciji in to v politični akciji. Zlobčeva kritika je ostala v verbalnih okvirih in to v okvirih življenja, ki ga napada.
Vem, da hočem graditi. Vem tudi, kaj hočem graditi, nihče pa mi ne more dati recepta, kako je to stvar mogoče izpeljati. Tudi jaz ga ne vem.
Kadar slišim, da sem frajer (študent), si res ne morem kaj, da se ne bi nasmehnil. Argumenti za to so tako trdni, vsaj videti so taki, realizem je tako trden, pa vendar se za vsem skiiva naivni akti-vizem, kolikor ni že vsak aktivizem naiven. Prva značilnost aktivizma je ta, da se ne opredeljuje do dogodkov na osnovi primarnega izkustva. To je pot do verbalnega humanizma. Ce že aktivizem sam ni verbalni humanizem. Druga lastnost je v tem, da nima kriterijev za težo dogodkov, aktualno je ved-no najpomembnejše. Oboje se vključuje v neučin-kovitost aktivizma, v udtujenost sodobnega člo-veka v politični dejavnosti. Aktivizem je lažna angažiranost.
V članku Frajer študent je mogoče videti tudi to, da avtorju manjkajo analitični instrumenti. Verjetno bo avtor odpravil to slabost takrat, ko bo začel razmišljati iz sebe. Dokler pa vidi svojo ne-urejenost v drugih, naj se raje ne spušča v posploše-vanja, vsiljevanja svojega akcijskega koncepta.
M.P.
ZOOM ZOOM
Tribuna sope. Teče svoj cross-country, gazi kisle trave, brodi lepljivo blato. Tribuna sope in breztalje močvirja je nepregledno. Hropeča kipi, srce ji divje razbija in udarja zamolklo ob svodu slovenskega neba. Ta prostor je varen, že bije plat in pomagači hite. Darovanja je obilo, pomoči brezmejno, na vsem lepem ne manjka se tal pod nogami. Tribuna hiti, sproščena v lahkotnem drncu teče, blagruje prvega rešenika — prvi kilo-meter prispeva CZ.
Bilo je v zemljo zakopano, enkrat in edin-krat na leto dano, največje in edino pri-znanje slovenski publicistični dejavnosti. Do-volj enkratno, da bi kazalo premisliti komu in čemu!
Šuklje Rapa? Inkret Andrej, Rupel Di-mitrij.
Naj ne zameri prva, da jo puščamo v ne-mar, ko nam ni moč loviti enkrat slišanih, pa v zraku in času izginulih besed, na slabšem je misel sodrugov v tiskani črki dana v svet. Ubrana na isto struno, vkup popevala eno, pa vendar ne eno in isto vižo, vsak zase, a vendarle družno, prejela priznanje. Mar jima res gre? Mučno postaja to družno prever-janje znanja, nabranega v letih šolskih klopi. Ceneno nenehno pogrevanje misli, zgrajene kot možni model analize ustroja romana. Odvečno nam je, ko se v razkošju publici-stične reve daje v vsakokratni preužitek tak težko prebavljiv zalogaj, uporen vsakomur, ki te kuhe ni vešč in v jezo le-temu, ki si recepta vsaj v malem je svest. Ostane naj skromno in nedorečeno: šaljivo gotovo je to početje, da se struktura po bratsko enači z okrajšano verzijo zgodbe. Da gre prav za to, je preočitno v ovenčanih delih obeh lavrea-tov. A kakor nam je mučno in težko tako dolgotrajno sprenevedanje v samoprevari snujočega se početja, toliko nam je srcu bližji akt, ki taisto one nagrajuje z v letu dni vzraslo lovorovo mladiko. Le obupati nikar, nikdar in nikjer, priznanja ostajajo — praz-nini šablone in bohotenju preproščine na-vkljub. Vztrajati, vztrajati, vztra ... ja . . . ti...
8
KO SE JE FR.IBLIŽAL
•JE2USKKISTUS-ZVE-LIČAHSV/ETA.JEGOS-POD BOG TOSUL ANGEl A
I0ABRUEIA VII/)2/)XET KD6VICI M/HUJI
Ko JE PRIŠEL AMGEL K KIJEJ« JO JE ?02PWUir.
JE STEiOJ, 3LA-SOS1OVJ.JE IV/A MED ŽENAAII.
KOHlfr
KAJ  SE SAJ ČE JE ZMANJKALO
Študentski list urejajo: Boris Cizej, Milan Dekleva, Kostja Gatnik. Jože Konc (glavni urednik), Andrej Mcdvcd, Marko Slodnjak, Jaia Zlobec, Aleksander Zorn (odgovorni urednik). Stalni sodelavci: Jernej Novak, Marjan Pungartriik, Janez Stcigar, Andrej Ule. FotogTaflja: Tonc Stojko. Lektor: Milan Jcsih.
TRIBUNA - Izdaja IO SŠ ljubljanskih visokošol-skih zavodov - Uredništvo in uprava: Ljubljana, Trg revohicnc 1/11 - tefefon 21-280 - Tekoči račun: 501-8-78-1 - Celoletna naročnina za štu-dente je 15 din, za druge 20 din - Tiska Zelezni-Ita tiskaina, Ljubljana, Moše P|ade 39 - Roko-pisov in fotografi ne vračamo - Poitnin* plačana v gotovini.