J, : , . . ■ v ■- . | v ' i ■' ■ > J ; / : - > /. . - 'J • ■> ■ ■ I ' ■ r 'r r ' 1 . ■ ; . . ■ ' ' > " ■ 1 ‘■f-C . : -■ ■ ' 'r-; • ; ■>, ■ \ ; v ' 7 i/ v - ■ - / •* f • - v , V »a ); - ' iv '77'vV-a v ' ' «. ■ i *. “j ' j /r/ i , V / \ ••'v " ' A;. • . 1 a; _ • , i - '; v v >,A\ ... : H. - ; M r ?’. ■ ' / . v ,J ..- '* ) ■ / J .77 > : V / 7 ' ■ ' ' 7 - ■ ' J . . •' v 4 >; ■); r v '•/ . V 5 ■■/' ■■ ■■■■: /. ! . [ < I 7 V ’ • ■-* r v ; f y )/ \ " 7 K' ■'V • ■> \ ' V 1 \ ■-'j : y ■ -t' >- "Z'', t 7 7, .■7 f i : 7 r n ;; / v • • 1 ..f ' ; 7 iV . : [ | 7 . 71 ; i“’ j -- 7 f \ ■ ' I. r ! ■ i 7 >■ . v ; .i-- • , ■■ ,. ! ' ,, 1 /■ ‘ •- i/ ; ■ ■ ...i / '' 1 7 ' r ■(.' ’ 5 ■ v- \ ■ . ■ ' \ ' . ' . \ " 1 • ;■ 7 ’ / ■ : 7 . ,v ; v ' ‘ ' : ,/ Katoliški verouk za višje razrede srednjih šol. Prva knjiga : Resničnost katoliške vere. Spisal dr. Ivan Svetina, profesor in katehet na c. kr. I. državni gimnaziji v Ljubljani. Odobril preč. kn.-šk. ordinarijatv Ljubljani dne 22. junija 1907, št.2428. Kot učno knjigo potrdilo, vis. c. kr. ministrstvo za bogočastje in pouk dne 25. avgusta 1908, št. 35.400. Cena vezani knjigi 2 K 80 vin. V Ljubljani, 1908. Založila ,,Katoliška bukvama". — Natisnila ..Katoliška tiskarna". 38347 § - IT, Q{&SM.l5) I Pregled in kazalo Stran Uvod v katoliški verouk. § 1. Kaj je vera in kaj verouk ? .1 § 2. Splošnost vere. Njen izvor.2 § 3. Brezverstvo .3 § 4. Naravna in nadnaravna ali razodeta vera.5 § 5. Nadnaravna ali razodeta vera je človeku potrebna.5 § 6. Bog se je res razodel. Prava in neprave vere .8 § 7. Katoliška vera in katoliški verouk. Razdelitev.10 Dokaz resničnosti katoliške vere. § 8. Spored in razdelitev dokaza..12 Prvo poglavje. Viri, iz katerih se dokazuje resničnost katoliške vere. § 9. Zgodovinske knjige svetega pisma novega zakona in pisatelji teh knjig. 13 § 10. Zgodovinska verodostojnost štirih evangelijev in „Dejanja apostolov' 1 .18 § 11. Zgodovinske knjige novega zakona so pristne.18 § 12. Zgodovinske knjige novega zakona so se ohranile nepokvarjene 33 § 13. Pisatelji zgodovinskih knjig novega zakona so osebno verodostojni 34 Drugo poglavje. Jezus Kristus je pravi Bog. § 14. Pregled dokaza za to resnico.39 § 15. Jezusovo pričevanje o samem sebi.40 § 16. Čudeži ... . 44 § 17. Prerokbe .54 § 18 Jezusov nauk .63 § 19. Jezusova svetost. 66 § 20. Vzvišenost Jezusove osebe.69 § 21. Razširjanje in vedni obstanek krščanske vere in Cerkve ... 71 § 22 Krščanski mučenci.79 § 23. Prenovitev sveta po krščanstvu.82 § 24. Zaključek. Krščanska vera je pravo in dovršeno božje razodetje 87 Stran Tretje poglavje. 0 katoliški Cerkvi. § 25. Pregled in razdelitev nauka o katoliški Cerkvi.88 Prvi del. Jezus Kristus je ustanovil katoliško Cerkev. A. Jezus Kristus je ustanovil vidno Cerkev za vse narode inzavsečase. § 26. Jezus Kristus je ustanovil versko družbo ali Cerkev.90 § 27. Kristusova Cerkev je vidna družba. 91 § 28. Jezus Kristus je ustanovil le eno Cerkev .. 92 § 29. Kristusova Cerkev je ustanovljena za vse čase. . 93 B. Uredba in znamenja Kristusove Cerkve. § 30. Trojna služba in oblast apostolov.93 § 31. Prvenstvo (primat) sv. Petra. 95 § 32. Nespremenljivost temeljne uredbe . 97 § 33. Škofje, nasledniki apostolov. Mašniki in diakoni.99 § 34 Rimski papež, naslednik sv. Petra.101 § 35. Razmerje med papežem, škofi in mašniki .. 104 § 36. Znamenja Kristusove Cerkve.107 C. Edino katoliška Cerkev ima uredbo in znamenja Kristusove Cerkve. § 37. Katoliška Cerkev ima uredbo Kristusove Cerkve.112 § 38. Katoliška Cerkev ima znamenja Kristusove Cerkve.113 § 39. Druge verske družbe nimajo uredbe in znamenj Kristusove Cerkve 117 § 40. Razmerje med Cerkvijo in državo . ..122 § 41. Cerkvena država in politiška samostalnost rimskih papežev . . 128 Drugi del. Sveti Duh razsvetljuje in vodi katoliško Cerkev. § 42. Apostoli so bili navdihnjeni od Svetega Duha.131 § 43. Učeča Cerkev je v verskih in nravnih naukih nezmotljiva . . . 132 § 44. Kdo ima v Cerkvi dar nezmotljivosti?.134 § 45 V čem je Cerkev nezmotljiva in kako izreka nezmotljive razsodbe? 137 § 46. Viri božjega razodetja.139 § 47. Sveto pismo.139 § 48. Božji izvor ali navdihnjenje svetega pisma .... ... 141 § 49. Sveto pismo ni edini vir božjega razodetja.144 § 50. Ustno izročilo.146 § 51. Versko vodilo.149 § 52. Verska resnica in pobožno mnenje ..152 § 53. Katoliška Cerkev je edino zveličavna.153 § 54. Sklep .156 Stran Berilo. I. Vsebina svetopisemskih knjig starega zakona. § 55. Prva Mozesova knjiga. . .157 § 56 Poslednje štiri Mozesove knjige.165 § 57. Jozue. Knjiga sodnikov. Ruta ... 173 § 58. Štiri knjige Kraljev. Dve knjigi Kronike ali Paralipomenon . . 175 § 59. Ezdra in Nehemija.183 § 60. Tobija. Judita. Estera ... 185 § 61. Dve knjigi Makabejcev . . 188 § 62. Poučne knjige starega zakona.190 § 63. O prerokih.195 § 64. Včliki preroki.197 § 65. Mali preroki.206 II. Zgodovinska verodostojnost svetopisemskih knjig starega zakona. § 66. Sveto pismo starega zakona je pristno.209 § 67. Sveto pismo starega zakona s 3 je ohranilo nepokvarjeno . . 213 § 68 Pisatelji svetopisemskih knjig starega zakona so osebno vero¬ dostojni .214 III. Stari zakon je božja uredba. § 69. Mozes je božji poslanec.216 § 70. Tudi drugi preroki in sveti možje starega zakona so bili božji poslanci.218 § 71. Pričakovanje obljubljenega Odrešenika.220 IV. Poučne knjige in preroška knjiga novega zakona ter pisatelji teh knjig. § 72. Listi sv. apostola Pavla.222 § 73. Listi drugih apostolov in Skrivno razodetje sv. Janeza .... 227 / Uvod v katoliški verouk. § i. Kaj je vera in kaj verouk? Vera je spoznanje in češčenje božje. (Religio est cognitio et cultus Dei.) a) Vera je spoznanje božje. Človek že s svojim umom jasno spoznava, da je Bog, in nekoliko tudi, kakšne lastnosti ima Bog. Mislečemu človeku, opazujočemu vidni svet, njegovo krasoto in modro uredbo, se mora vzbuditi vprašanje: Kdo je vse to naredil in uredil? In naravni razum odgovarja, da mora razen stvari biti neustvarjeno, večno bitje: stvarnik in vladar vidnega sveta. Sv. apostol Pavel piše: „Kar je nevidnega na njem (na Bogu), se od ustvarjenja sveta spoznava in vidi v tem, kar je bilo ustvarjeno. l 11 (Rim. 2, 20.) (Prim. Job 12, 7—9; Ps. 8, 12.) Tudi pogled v lastno dušo človeka enako uči. Glas vesti mu govori, da Bog ni le stvarnik in vladar zunanjega sveta, ampak je tudi najvišji Gospod, ki človeku zapoveduje dobro in prepoveduje hudo, in ki bo enkrat sodil njegova dela. Zato piše sv. apostol Pavel: „Oni (pogani) kažejo, da je delo postave zapisano v njihovih srcih, ker jim o tem pričuje njihova vest. 11 (Rim. 2, 15.)') Naravno spoznanje božje pa izpopolnjuje nadnaravno božje razodetje, s katerim je Bog sam poučil ljudi, kakšen je, ter kake dolžnosti ima človek do njega. l ) Popoln modrosloven dokaz temeljne verske resnice, da je Bog, poda druga knjiga, v kateri se razlagajo in dokazujejo posamezne resnice kato¬ liške vere. V tej knjigi govorimo zlasti o nadnaravnem božjem razodetju, ki ga kažejo zgodovinska dejstva. 1 2 b) Spoznanje božje je prvi pogoj vere, a samo spoznanje še ni vera. Spoznanju se mora pridružiti božje češ če nje. Veren človek ne spoznava samo, da je Bog, ampak se tudi zaveda, da ima dolžnosti do njega. Izvrševanje teh dolžnosti je božje češčenje. Vera prešinja vsega človeka. Po njej se človek ves in popolnoma posvečuje Bogu z umom in voljo. Z umom spoznava Boga, z voljo pa ga priznava za svojega najvišjega • Gospoda, od katerega je popolnoma odvisen. Zato ga časti in mu služi izpolnjevaje njegove zapovedi; zato ga tudi ljubi in se želi združiti z njim, ker le po njem in v njem upa doseči popolno srečo. Vera je človeku najvišja naloga življenja; zakaj Bog je človeka zato ustvaril, da njega spoznava in časti, ga ljubi in mu služi ter se tako večno zveliča. 1 ) Vera že na tem svetu človeka druži z Bogom in je edina pot do poslednjega namena, t. j. do popolne sreče, ki jo doseže v večnem zveličanju. Opomnja. V slovenščini ima beseda „vera“ tudi še ožji pomen. Ne zaznamuje nam vselej tega, kar latinska „religio“, ampak večkrat le to, kar „fides“, „Glaube“, namreč priznavanje naukov o Bogu ne glede na njihovo dejansko izvrševanje. Včasih nam pa pomenja „vera“ tudi to, kar „veroizpoved”, „symbolum“, „Glaubensbekenntnis“, to je točen izraz naukov o Bogu in našem razmerju do Boga, n. pr. „Apostolska vera”. Verouk je skupina vseh naukov o Bogu in naših dolžnostih do njega. § 2 . Splošnost vere. Njen izvor. 1. Zgodovina nam izpričuje, da imajo vero vsi narodi. Ni ga bilo in ga ni naroda, kateri hi ne imel nikakega pojma o Bogu in bi se vsaj nekoliko ne zavedal odvisnosti od nekega višjega bitja. Zato se tudi v vsakem narodu nahaja nekako bogočastje, čeprav včasih zelo nepopolno ali celo nedostojno. ‘) „Hac conditione gignimur, ut generanti nos Deo iusta et debita obsequia praebeamus, kuno solutn noverimus, hunc sequamur.“ Lactantius. Div. instit., c. 4. 3 Že Plutarh piše: „Ako prehodiš ves zemeljski krog, najdeš morda narode brez mest, brez kraljev, brez zakonov . .a naroda brez Boga, brez molitve, brez daritev in verskih obredov ni našel še nihče.“ 1) Od tedaj so se odkrili novi deli sveta, našli so se poprej nepoznani narodi, a vsa ta odkritja Plutarhovega izreka niso ovrgla, marveč ga le potrjujejo. Tudi divji narodi, ki so jih našli v Ameriki, Avstraliji in po raznih otokih, niso brez verskih pojmov in čuvstev. Prepričani so, da gospoduje nad njimi neko višje bitje, in to prepričanje po svoje tudi izražajo v verskih obredih. Ta zgodovinska resnica izpričuje, da ima človek zmožnost, spoznavati Boga, in da čuti v sebi naravno potrebo, Boga tudi častiti. Zato pravi cerkveni pisatelj Tertulijan, da je vera človeški naravi prirojena — „naturae congenita et ingenita". Vera je bila poprej, preden so bili duhovniki in zakonodajalci. Likurg, Solon, Numa so vero že našli pri svojih narodih ter so nanjo oprli svoje zakone, da so jim dali večjo veljavo. 2. Vera je Stvarnikov dar. Bog sam je dal človeku duševne zmožnosti, da ga more spoznati in častiti. Razodel se je pa tudi na nadnaravni način že v začetku človeškega rodu. To nam izpričuje prva Mozesova knjiga, ki pripoveduje, kako je Bog v raju neposrednje občeval z Adamom in Evo, ki sta praroditelja vsemu človeštvu. Pa tudi v ustnem izročilu raznih narodov se je ohranil spomin na nekdanje neposrednje občevanje božje z ljudmi ali na prvotno razodetje v raju. § 3. * * 2 ) Brezverstvo. Daši ni naroda brez vere, je vendar možno, da so brez¬ verni posamezni ljudje. Samo čuvstvo odvisnosti od višjega bitja človeka še ne stori vernega, marveč je treba za to proste volje, s katero človek priznava resničnost božjega bivanja in svojo odvisnost od Boga; zato je možno, da posamezni ljudje zlo¬ rabijo svojo prosto voljo in do vere ne pridejo ali jo zavržejo. Taki ljudje so brezverci. Brezverec se sicer ne more popolnoma iznebiti ideje o Bogu ter zavesti, da je odvisen od njega, more pa trdovratno Boga tajiti ter tako delati, kakor bi Boga ne bilo. *) Plut.: Adv. Colot., c. 1. 2 ) Z zvezdico (*) zaznamovani odstavki so namenjeni samo za branje. 1 * 4 Tedaj pa ravna proti svoji naravi. Ne razum, ampak napuh in poželjivost vplivata na njegovo voljo. „B r e z u m n e ž (hudobnež) govori v svojem srcu: Ni Boga." (Ps. 13, 1.) „Nihče ne taji Boga, razen, kdor želi, da bi ga ne bilo.“ (Sv. Avguštin). 1 ) A v resnih trenotkih življenja in včasih tudi v razkošnem razveseljevanju brezvercu navidezno srečo greni misel: Kaj pa potem, ako vendarle biva Bog? Zlasti pa ob smrtni uri marsikaterega v obupnost tira vprašanje: Kaj bo z menoj, ako me bo po smrti sodil Oni, ki sem ga v življenju tajil in mu nisem hotel služiti? 2 3 ) Kdor se torej vda brezverstvu, ne izgubi le upanja večne sreče, ampak tudi neskaljene časne sreče ne more uživati. Brezverstvo je pa tudi pogubno za človeško družbo: družino in državo. Vera pospešuje pravo srečo družinskega življenja, ker po¬ svečuje zakon ter blaži in utrjuje vezi, ki vežejo moža in ženo, roditelje in otroke. Pa tudi država nima nikjer boljše opore, nego v verskem prepričanju svojih podložnikov. Mnoge države so bile mogočne in slavne, dokler je bilo ljudstvo verno in je spoštovalo verske nauke in uredbe. A ko je začela v kaki državi pešati vera, tedaj je začela tudi ljudska nravnost pojemati, država pa pro¬ padati, ker je bila v svojem temelju omajana. Veliko važnost vere za blagor človeške družbe in obstanek države so spoznali najboljši modrijani, državniki in zakono¬ dajalci, kakor: Likurg, Solon, Sokrat, Platon, Aristotel, Numa, Ciceron i. dr. Platon n. pr. piše: „K d o r napada in p o d - kop uje vero, ruši temelje človeške družb e.“3) Aristotel uči, da je vera prvo in najpotrebnejše za obstanek države. 4 ) Washington pravi: „Vera in nravnost sta neizogibno potrebni podpori ob¬ čnega blagostanja. Oni ni rodoljub, kdor podko- pava ta dva mogočna stebra ljudske sre če.“5) 1) „Deum esse nemo negat, nisi cui Deum non esse expedit.“ Aug. Tract. 70. in Joan. 2 ) Ciceron piše o brezvercu, kije živel ob njegovem času: „Nec quem- quam vidi, qui magis ea, quae timenda esse negaret, timeret, mortem dico et deos.“ Cicero: De natura deorum, 1.1., c. 31. 3) Plato: De leg., 1. 10. 4 ) Aristoteles: Polit. VII. 8. 0 Raumer: Die vereinigten Staaten v. N. A., I., Kap. 3. Naravna in nadnaravna ali razodeta vera. Vero razločujemo v naravno in nadnaravno ali raz¬ odeto vero. 1. Naravno vero imenujemo ono spoznanje in češčenje božje, do katerega se more človek povzdigniti z naravnimi dušnimi zmožnostmi: z umom in prosto voljo. Verske resnice in dolžnosti, katere more človek spoznati s svojim umom, so naslednje: 1. Da je Bog. 2. Nekatere lastnosti božje: da je večen, moder, vsemogočen, svet, pravičen in do¬ brotljiv. 3. Da je človek odvisen od Boga in ga mora zato primerno častiti, ljubiti in mu služiti zlasti s tem, da izpolnjuje njegovo voljo, ki se mu na naravni način razodeva po glasu vesti. 4. Da je človeška duša naravno neumrljiva. 5. Da ima človek prosto voljo ter more delati dobro ali hudo. 6. Da ga čaka za dobra ali huda dela plačilo ali kazen. Kdor bi s svojim umom spoznal in s svojo prosto voljo izpolnjeval vse te verske resnice in dolžnosti, ta bi imel čisto naravno vero. 2. Nadnaravno vero pa imenujemo ono spoznanje in češčenje božje, ki se naslanja na božji pouk in neposrednjo božjo pomoč, t. j. na nadnaravno razodetje in milost božjo. Nadnaravni veri pravimo tudi razodeta ali pozitivna vera. Nadnaravno razodetje utrjuje in izpopolnjuje naravno versko spoznanje, ker daje prvič božjo veljavo onim verskim resnicam, ki jih človek že s svojim umom spoznava, drugič pa uči tudi verske skrivnosti, to so take resnice, katerih z naravnimi silami ne more spoznati in umeti noben ustvarjen razum. Milost božja pa nadnaravno razsvetljuje um, nagiblje in krepi voljo za dobra dela, podeljuje tem delom nadnaravno vrednost, člo¬ veka pa prerodi v popolnoma novo, nadnaravno življenje. N § 5 - Nadnaravna ali razodeta vera je človeku potrebna. I. S svojim umom more človek spoznati nekaj verskih resnic in dolžnosti, in ker ima prosto voljo, more po spoznani resnici tudi živeti. Naravna vera je torej možna. Vendar pa bi se človeštvo brez nadnaravnega razodetja in brez nadnaravne milosti božje dejansko ne povzdignilo niti do čiste naravne vere. To moremo natančneje spo¬ znati iz sledečih razlogov: 6 1. Le malo ljudi je sposobnih za samostojno raz¬ iskovanje verskih- resnic. Nekateri nimajo za to dosti bistrega uma, drugi ne potrebne izobrazbe, premnogi pa so v časne skrbi in opravila tako vtopljeni, da nimajo ne časa ne volje za pre¬ iskovanje težavnih modroslovnih vprašanj, kakoršnim moramo prištevati resnice naravne vere. Pa tudi najboljši m o dr o- slovci ne bi mogli vseh teh resnic dognati s popolno gotovostjo, še manj pa bi bili zmožni, druge prepričati o res¬ ničnosti svojih trditev. V verskih rečeh pa je treba človeku popolne gotovosti. Ako je nima, začne ob času izkušnjave lahko omahovati ter dvomiti, je li dolžan dobro storiti in hudo opu¬ stiti tudi takrat, kadar ga to stane mnogo zatajevanja. Zgodovina nam izpričuje, da narodi, katerim ni sijala luč nadnaravnega božjega razodetja, tudi resnic naravne vere niso prav spoznali, marveč so zabredli v velike zmote. Namesto edino pravega Boga so častili malike, ki so jim pripisovali lastnosti, kakoršnih ne more imeti pravi Bog. O nesmrtnosti človeške duše in življenju po smrti so imeli zelo nejasne in deloma napačne nazore. Tudi verskih dolžnosti niso prav spo¬ znali, še manj pa so jih izpolnjevali. Grozna je bila tema ne¬ vednosti in zmote, v kateri so tavali poganski narodi, a še bolj grozno je bilo brezdno pregreh in nravne izpridenosti, v katero so bili zabredli. Najmodrejši in najboljši možje one dobe so se trudili, da bi ljudstvo rešili iz te dvojne bede, a njihovo prizadevanje je ostalo skoraj popolnoma brezuspešno. * Res, da so nekateri poganski modroslovci, kakor Sokrat, Platon, Aristotel, Ciceron i. dr. učili mnogo vzvišenih in ple¬ menitih naukov o Bogu in človeški kreposti, a dvomljivo je, so li ti nauki sad njihovega umovanja, ali pa ostanek prvotnega božjega razodetja, ki se je po nekoliko ohranilo med raznimi narodi. Sv. Avguštin naravnost trdi poslednje, 1 ) in Platon ter Aristotel priznavata sama, da so njuni verski nauki „neko prestaro versko izročilo",2) „o s tanek pre¬ stare, davno pozabljene modrosti, o kateri se more po pravici misliti, da je božje razodetje.“3) Sicer pa tudi ti modroslovci nikakor niso spoznali vseh resnic naravne vere. O mnogih za človeka velevažnih vprašanjih so le kaj nedoločnega ugibali, marsikaj pa so tudi popolnoma napačno učili. Sokrat in Platon sta sicer slutila, daje pravi Bog le eden, vendar se nista popolnoma odpovedala malikovanju. ') August: De doctr. christ., 1. 1., c. 30; 1. 2., c. 43. 2 ) Plato: De leg. IV. 354. 3 ) Arist.: Metaphys. XII. 8. 7 Platon odobrava zame to vanj e slabotnih otrok, sužnost, za¬ ničevanje tujih (negrških) narodov. Pa tudi to, kar so ti možje resničnega izumili in lepega učili, je ostalo skoraj popolnoma h rez vpliva na ljudstvo. Redki so bili oni, ki so poslušali in sprejeli njihove nauke, še redkejši pa oni, ki so po njih živeli. Vsi ti možje, dasi so bili modri in spoštovani, vendar niso imeli potrebne veljave. 2. Človeški um, sam sebi prepuščen, zlasti na dvoje velevažnih verskih vprašanj n i m ogel in bi tudi nikdar ne mogel dati povoljnega odgovora, namreč: a) kako naj Boga častimo, da bode prav, in b) kaj nam je storiti, ako smo grešili, da za greh zadostimo in se z Bogom zopet spravimo. a) Kakor nas zgodovina, uči, so vsi narodi spoznali ter so¬ glasno priznavali, da je treba Boga častiti. A njihovo bogo¬ častje je bilo večinoma neprimerno in nedostojno, mnogokrat naravnost pregrešno, ne češčenje ampak žaljenje božje. Skoraj vsi poganski narodi so ljudi darovali malikom. Celo izobraženi grški in rimski narod v tem oziru nista delala izjeme. Da tako bogočastje ne more biti pravo, to so pač spoznali modrejši možje onih časov; a kako češčenje bi bilo Bogu prijetno, tega niso znali povedati. Treba je torej, da Bog sam to človeku razodene. — Platon navaja v tem oziru sledeče Sokratove besede: „Vidiš, da še moliti ne moreš popolnoma brez skrbi, ker se moraš bati, da bi te Bog ne zavrgel, ker morda govoriš molitev, katera je v resnici le bogokletstvo. Zato se mi zdi naj¬ boljše, mirno čakati, dokler ne pride kdo, ki nas pouči, kako se moramo vesti -proti Bogu in proti ljudem.“l) b) Zgodovina nam dalje izpričuje, da so vsi narodi, tudi oni, katerim božje razodetje ni bilo znano, spoznali potrebo, zadoščefati za storjeni greh, da bi se zopet spravili z raz¬ žaljenim božanstvom. Zavedali so se, da so z grehom izgubili božjo naklonjenost in si smrt zaslužili. Zato so darovali krvave žrtve, hoteč razžaljenemu božanstvu dati kri in življenje zaklanih živali v zameno za svoje lastno življenje.2) A vse te daritve jim niso mogle umiriti vesti. Zato so iskali še drugih sredstev, da bi si očistili dušo. Uvedli so razna umivanja in mnoge druge ■) Plato: Alcibiades II. 2 ) Ta pomen krvavih žrtev izraža Ovidij z besedami: ,,Cor pro corde, precor, pro 1'ibris accipe fibras, Hanc animam vobis pro meliore damus.“ (Past. VI. 161.) 8 verske obrede ter snovali skrivne verske družbe. Vendar se nikdar niso mogli popolnoma iznebiti strahu zaradi negotove usode ter otresti neprijetne zavesti grešne zadolženosti. Potrebno je torej, da nas Bog sam pouči, kako naj ga častimo, ter kaj nam je storiti, ako smo grešili, da dobimo od- puščenje. II. Ako bi se tudi človeštvo s svojo lastno močjo moglo povzdigniti do čiste naravne vere, bi nas vendar taka vera ne mogla privesti do nadnaravnega namena, za katerega nas je Bog ustvaril. Naš namen je namreč, kakor vemo iz nad¬ naravnega božjega razodetja, večno zveličanje v nebesih, kjer bomo Boga iz obličja v obličje gledali, t. j. neposrednje in na najpopolnejši način spoznali ter v večni ljubezni združeni z njim uživali neskončno srečo. Tega namena brez božjega razodetja ne bi mogli spoznati, še manj pa bi ga mogli doseči z narav¬ nimi močmi svojega duha. V tem oziru nam je torej nadna¬ ravna ali razodeta vera ne le moralno, ampak neizogibno po¬ trebna. § 6 . Bog se je res razodel. Prava in neprave vere. Bog se je razodel že v začetku človeškega rodu pr aro- diteljem vsega človeštva, potem posameznim znamenitim možem, ki jih imenujemo patriarhe ali očake; tiso: Noe, Abraham, Izak in Jakob. Dalje seje Bog po Mozesu in prerokih razodeval izraelskemu narodu. Slednjič seje po Jezusu Kristusu in njegovih apostolih na najpo¬ polnejši način razodel vsemu človeštvu. Vera, katero je Bog razodel, je prava ali resnična, in sicer edino prava vera. Prava je zato, ker je Bog večna Resnica in ne more ničesar razodeti, kar bi ne bilo res¬ nično. Edino prava pa je zato, ker vse druge vere v marsičem nasprotujejo razodeti veri. Izmed dveh ali več nasprotnih misli ali trditev pa more vsekdar le ena biti resnična. Bog se je sicer večkrat razodeval človeštvu, vendar ni več od Boga razodetih ver, ker eno božje razodetje ne more biti drugemu nasprotno. Možno pa je, da Bog ne razodene vseh verskih resnic naenkrat, ampak jih razodeva le polagoma. Prava vera je potem tista, katera obsega vse to, kar je Bog do onega časa razodel. 9 Iz zgodovine božjega razodetja vemo, da se je Bog res le polagoma razodeval človeštvu. Vsako prejšnje razodetje je bilo nekaka priprava na poznejše, to pa izpopolnitev prejšnjega. Poslednje in dovršeno božje razodetje pa smo prejeli po Jezusu Kristusu in njegovih apostolih. Vera, ki se naslanja na to raz¬ odetje, se imenuje zato krščanska vera. Ker to vero edino sv. katoliška Cerkev nepokvarjeno hrani ter jo vsem narodom oznanja, zato se imenuje tudi katoliška vera. Katoliška vera je torej prava, in sicer edino prava in dovršena od Boga razodeta vera. To resnico ho¬ čemo v pričujoči knjigi dokazati. Daši to že zdaj verujemo, ker smo v katoliški veri vzgojeni, bomo vendar svoje vere tem bolj veseli in jo bomo tem zvesteje tudi v dejanju izpolnjevali, ako pregledamo in ocenimo razloge, iz katerih je razvidna njena resničnost. Poleg prave vere pa je na svetu tudi mnogo nepravih ver, ki so od prave bolj ali manj različne in ji v mnogem oziru nasprotujejo. Neprave vere so: 1. Poganstvo. S tem imenom zaznamujemo vse med seboj dokaj različne vere onih narodov, ki molijo malike ali izmišljene bogove. 2. Izlam ali Mohamedova vera. Mohamed je sicer učil, da je pravi Bog le eden. Tudi mu predkrščansko in krščansko božje razodetje ni bilo popolnoma neznano. Vendar pa je iz tega razodetja sprejel le malo resnic, učil pa mnogo krivih na¬ ukov, trdeč, da se je Bog tudi njemu razodel. 3. Sedanja judovska vera. Judovskemu ali izrael¬ skemu narodu se je sicer Bog razodeval po Mozesu in drugih prerokih, a to razodetje je bilo še nedovršeno, le priprava na popolno in dovršeno razodetje, ki smo ga prejeli po Jezusu Kristusu. Sedanji Judje pa zanikavajo vse to, s čimer je Jezus Kristus izpopolnil prejšnje še nedovršeno razodetje, zlasti pa tajč poglavitno resnico krščanstva, da je namreč Jezus Kristus obljubljeni Odrešenik in pravi Sin božji. Zato se mora sedanja judovska vera imenovati neprava. 4. Krivoverstvo (haeresis, ruosaig). Tako se imenujejo vse one vere, ki sicer trdijo, da jim je začetnik Jezus Kristus, vendar pa nimajo čistega nauka Kristusovega, ki ga nepokvar- 10 jenega hrani in oznanja le katoliška Cerkev. Krivoverci se ime¬ nuj ejo kristjane in svoj o vero krščansko, a po krivici, ker so odpadli od prave Kristusove vere in Cerkve. Mnogo Kristusovih naukov so zavrgli, druge pa so z raznimi zmotami pokvarili. 5. R a z k o 1 n i š t v o (oxio[ta). S tem imenom zaznamujemo one verske družbe, ki so se odločile od katoliške Cerkve, ker nočejo priznati, da je rimski papež vidni poglavar svete Cerkve, ki jo je Jezus Kristus ustanovil. Napačna je trditev, da so vse vere enako dobre (indifferentismus). Ker so si razne vere v marsikaterem oziru nasprotne, ne morejo biti vse enako dobre, zakaj le ena more biti resnična. Rogu pa ne more biti neresnica enako ljuba, kakor resnica. Ker se je Bog človeku razodel, bi tudi ne bilo prav, ako bi se človek nič ne menil za božje razodetje, ampak bi samo to veroval, kar s svojim umom spoznava, ter bi se tudi v svojem življenju vedel samo po taki naravni veri (rationalismus). Ako je namreč Bog človeku govoril, hoče gotovo tudi, naj ga človek posluša. Ako nam je sam razodel, kako hoče, da ga naj častimo, mu ne sme nihče odrekati tega češčenja. § 7 . Katoliška vera in katoliški verouk. Razdelitev. Katoliška vera je ti st a vera, ki jo je Jezus Kristus učil in so jo apostoli oznanjevali, in ki jo ne¬ pokvarjeno hrani in uči katoliška Cerkev. Katoliški verouk je celotno razlaganje katoliške vere. Ako hočemo znanstveno razlagati katoliško vero, moramo: 1. dokazati, da je vera, katero hrani in uči katoliška Cerkev, zares prava, od Boga razodeta vera; 2. v primernem redu navesti in razložiti posamezne nauke katoliške vere. Izmed teh naukov so nekateri taki, da jih moramo zlasti vedeti in verovati; to so verske resnice ali dogme. Drugi pa so taki, da jih moramo v življenju izpolnjevati; to so nravni ali moralni nauki. Prve obsega veroslovje ali dogma¬ tika, druge pa nravoslovje ali moralka (etika). Ves katoliški verouk bomo torej razlagali v treh knjigah. 11 Prva knjiga bo obsegala dokaz, da je katoliška vera resnična, t.j. prava od Boga razodeta vera. (Resnič¬ nost katoliške vere.) Druga knjiga bo razlagala veroslovje ali dogmatiko. (Resnice katoliške vere.) Tretja knjiga pa bo učila nravoslovje, moralko ali etiko. (Življenje po katoliški veri.) Dokaz resničnosti katoliške vere. .§ 8 . Spored in razdelitev dokaza. Dokazati hočemo resničnost katoliške vere, t. j., da je katoliška vera edino prava od Boga razodeta vera, in sicer dovršeno razodetje božje. Katoliško vero hrani, oznanja in razlaga katoliška Cerkev. Prejela pa jo je od svojega ustanovitelja Jezusa Kristusa. Naj¬ prej moramo torej dokazati, da je Jezus Kristus pravi Bog. Ker je Jezus Kristus pravi Bog, je vera, katero je on pri¬ nesel na svet, prava, od Boga razodeta vera. To vero z vsemi zakladi resnice in milosti je izročil Jezus Kristus Cerkvi, ki jo je ustanovil, in to je katoliška Cerkev. Tudi to trditev moramo utemeljiti. Jezus Kristus je usta¬ novil katoliško Cerkev, to je torej druga resnica, ki jo hočemo dokazati. Ker je Jezus Kristus, pravi Bog, ustanovil katoliško Cerkev, je gotovo njej izročil pravo vero. Odgovoriti je potem le še na vprašanje: Ali je katoliška Cerkev Kristusovo vero tudi do današnjega dne nepokvarjeno ohranila, in ali jo vedno brez zmote oznanja in razlaga? Da o tem ne more biti nikakega dvoma, nam bode jasno, ako se prepričamo, da Jezus Kristus svoje Cerkve ni prepustil le slabim človeškim močem, ampak ji je zagotovil božjo pomoč. Zato moramo dokazati še tretjo resnico, da namreč katoliško Cerkev Sveti Duh razsvetljuje in vodi. Navedene resnice moremo dokazati le zgodovinskim potom. Zgodovina nas mora poučiti o Jezusu Kristusu: kdo je bil, kako je živel in kaj je delal; da je ustanovil katoliško Cerkev in ji obljubil ter poslal Svetega Duha. Viri, kateri pripovedujejo vse to, so pa zlasti zgodovinske knjige svetega 13 pisma novega zakona, namreč štirje evangeliji in De¬ janje apostolov. Ker bomo dokaz zajemali iz teh virov, se moramo pred vsem seznaniti s temi peterimi knjigami in njihovimi pisatelji ter pojasniti njihovo zgodovinsko vero¬ dostojnost. To ho temelj naslednjemu dokazovanju. Dokaz resničnosti katoliške vere hočemo torej izvršiti v treh poglavjih: V prvem poglavju bomo govorili o virih, iz ka¬ terih se dokazuje resničnost katoliške vere. Drugo poglavje bo obsegalo dokaz, da j e Jezus Kristus pravi Bog. V tretjem poglavju pa bomo razpravljali nauk o katoliški Cerkvi, in sicer hočemo v prvem delu tega poglavja dokazati, da je katoliška Cerkev edino prava, odJezusaKristusa ustanovljena Cerkev, v drugem delu pa, da Sveti Duh razsvetljuje in vodi kato¬ liško Cerkev. Prvo poglavje. Viri, iz katerih se dokazuje resničnost katoliške vere. § 9 - Zgodovinske knjige svetega pisma novega zakona in pisatelji teh knjig. Bog se je na nadnaravni način razodeval človeškemu rodu že pred Kristusom. Zgodovina tega razodevanja je popisana v svetem pismu starega zakona. A stari zakon je bila le priprava na popolno božje razodetje, ki ga nam je Jezus Kristus prinesel na svet. Poglavitni vir tega razodetja pa so poleg ustnega izročila, ki ga hrani katoliška Cerkev, zgodovinske knjige sv. pisma novega zakona; in te so: štirje evangeliji in Dejanje apostolov. * Beseda evangelij (jua-ffektov = blagovest, veselo ozna¬ nilo) je pomenila v začetku ustno oznanjevanje apostolov o Kristu¬ sovem prihodu, življenju in delovanju. Ker so vsi apostoli raz¬ širjali eno in isto veselo oznanilo, se je govorilo v začetku o enem samem evangeliju. V množnem številu se je začela rabiti 14 ta beseda šele tedaj, ko so verniki ustno oznanjevanje neka¬ terih apostolov tudi zapisano dobili v roke. Vendar pa so se tudi potem štirje evangeliji smatrali le za četvero poročilo ene in iste vesele dogodbe, namreč našega odrešenja po Gospodu Jezusu Kristusu. Zato se glase tudi naslovi štirim evangelijem: Eua-v^eAtsv v.a.~a Ma-rO-aiov, v.aTa Mapv.ov, v.aia. Acuzav, y.axa Tioavvvjv; t. j. (ena in ista) blagovest po spisu sv. Mateja, Marka, Luka, Janeza. 1. Evangelij sv. Mateja. Sv. Matej je bil izmed dvanaj¬ sterih apostolov Kristusovih. Poprej se je imenoval Levi. Bil je cestninar v mestu Kafarnavmu ob Genezareškem jezeru. Ko ga je Jezus Kristus poklical v apostolsko službo, je popustil vse in hodil za njim ter bil priča njegovih del in naukov. Po Gospodovem vnebohodu je oznanjeval nauk zveličanja po Judov¬ ski deželi. Preden je šel med poganske narode, je hotel svojim rojakom zapisati to, česar jih je poprej ustno učil. Tako je nastal prvi pisani evangelij. Poseben smoter, ki ga je imel pred očmi sv. Matej, je bil ta, da bi svojim rojakom v Palestini, krščenim in ne- krščenim Judom, dokazal, kak o so se na Jezusu izpolnile vse prerokbe, zapisane v sv. pismu starega za¬ kona o obljubljenem Odrešeniku. Iz tega naj bi Judje razvideli, da je Jezus obljubljeni Odrešenik ali Mesija. Evangelist se prav pogosto sklicuje na te prerokbe ter opozarja na njih izpolnitev. Ker torej sv. Matej ne pripoveduje samo, ampak tudi dokazuje, ne navaja dogodkov vselej v strogo časovnem redu. Sv. Matej je spisal svoj evangelij v takrat po Palestini navadnem s i r s k o - k a 1 d e j s k e m jeziku. A ta prvotni spis se je izgubil; ohranjen nam je le grški prevod. 2. Evangelij sv. Marka. Drugi evangelist, sv. Marko, tudi Janez Marko imenovan, ni bil apostol, živel pa je z apostoli v najožji dotiki. Njegova mati se je imenovala Marija in je imela v Jeruzalemu hišo, v kateri so se kristjani zbirali. Iz početka je spremljal apostola Pavla, pozneje pa se je pridružil sv. Petru v Rimu. Sv. Peter ga imenuje svojega (duhovnega) sina. Po ustnem oznanjevanju prvaka vseh apostolov in ob nje¬ govem neposrednjem vodstvu je spisal evangelij, namenjen po¬ sebno onim kristjanom, ki so se iz poganstva izpreobrnili h krščanski veri. Na kratko opisuje Kristusovo življenje in delo¬ vanje, njegovo trpljenje, smrt na križu in vstajenje. O detinski 15 dobi Jezusovi ne pove ničesar, marveč začenja s krščevanjem sv. Janeza Krstnika in pripoveduje potem precej o Jezusovem krstu v Jordanu. O sv. Petru govori večkrat in obširneje, nego drugi evangelisti; posebno natančno popisuje, kako je Peter zatajil Gospoda, nasprotno pa kar nič ne omenja raznih odliko¬ vanj, ki jih je Gospod skazoval Petru. Vidi se, da je sv. Peter v svoji ponižnosti vplival na svojega učenca. Sicer se pa evan¬ gelij sv. Marka večkrat prav doslovno ujema z evangelijem sv. Mateja, le da je sv. Marko svoj spis uredil bolj kronologično. Drugi evangelij in vse nadaljnje knjige sv. pisma novega zakona so spisane v grščini, ki je bila takrat po jutrovih in tudi po zahodnih deželah tako razširjena, da so jo skoraj splošno umevali. 3. Evangelij sv. Luka. Pisatelj tega evangelija, sv. Luka, je bil rojen v Antiohiji od poganskih roditeljev. V svoji mladosti je bil zdravnik. Zgodaj je spoznal in sprejel krščansko vero. Sv. Pavla je spremljal na apostolskih potovanjih. Tudi v Rim je šel z njim in je ostal pri njem, ko je moral sv. Pavel tamkaj (prvikrat) dve leti bivati v ječi. Poleg tretjega evangelija je spisal sv. Luka tudi „Dejan,je apostolov 11 , ki je nekako nadaljevanje prvega spisa. Obe knjigi je posvetil nekemu Teofilu, a namenjeni sta bili tudi drugim kristjanom, zlasti onim, katerim je sv. Pavel oznanjal evangelij. — Sv. Luka sicer ni bil apostol, vendar pa se je mogel o Jezusovih naukih in čudežih natančno poučiti ne le zato, ker je spremljal sv. Pavla in poslušal njegovo oznanjevanje, ampak ker je izpraševal tudi druge apostole, kakor sam piše Teofilu. (Prim. Luk. 1, 1 sl.) Sv. Luka je deloma izpopolnil to, kar sta izpustila prva dva evangelista. V prijetni obliki pripoveduje marsikaj, česar ni v prvih dveh evangelijih, n. pr. rojstvo sv. Janeza Krstnika, o pastirjih na betlehemskih poljanah ob Jezusovem rojstvu, Jezusovo darovanje v templju, obilni ribji lov, obujenje mlade¬ niča v Najmu, priliko o usmiljenem Samarijanu in izgubljenem sinu, o bogatinu in ubogem Lazarju, o molitvi farizeja in cestninarja v templju in o dveh učencih, ki sta šla v Emavs. Podrobnosti o Jezusovi detinski dobi in obilnejše podatke o Mariji, nego jih imajo drugi evangelisti, je lahko poizvedel od Marije same in njenih sorodnikov. 16 4. Evangelij sv. Janeza. Sv. Janez je bil apostol, katerega je Jezus posebno ljubil. Oče mu je bil Zebe dej, ribič v Ga¬ lileji ob Genezareškem jezeru. Materi je bilo ime Saloma, brat pa mu je bil Jakob starejši. V svoji mladosti je sv. Janez z očetom in bratom ribaril po Genezareškem jezeru. Ko je začel ob Jordanu učiti in krščevati sv. Janez Krstnik, se mu je pridružil ter postal njegov učenec. Tam sta on in sveti Andrej, brat Simona Petra, prva spoznala Jezusa, ko ga je krstil sv. Janez Krstnik. Šla sta z njim in sta en dan ostala pri njem. Stalno se je pridružil Jezusu sv. Janez s Simonom Petrom in svojim bratom Jakobom po onem čudežnem ribjem lovu, ki ga popisuje sv. evangelist Luka. (Luk. 5.) Te tri apo¬ stole je Jezus večkrat posebno odlikoval. Bili so priče njego¬ vega izpremenjenja na Taborski in njegove smrtne bridkosti na Oljiski gori. Sv. Janeza pa je Gospod še prav posebno ljubil zaradi njegove deviške čistosti. Umiraje na križu mu je v varstvo izročil svojo mater Marijo. Hvaležno spominjajoč se te posebne ljubezni se imenuje sv. Janez sam „učenca, kate¬ rega je Gospod ljubil 11 . (Jan. 19, 26.) Sv. Janez se je pa tudi vrednega izkazoval Jezusove iskrene ljubezni. Izmed vseli apostolov samo on ni zapustil svojega Gospoda v trpljenju, temveč je z Marijo in drugimi svetimi ženami srčno stal poleg križa. Po Jezusovem vnebohodu je bil sv. Janez s Petrom in Jakobom mlajšim steber sv. Cerkve v Palestini. Pozneje je šel v Malo Azijo in je po smrti sv. apostolov Petra in Pavla imel svoje stalno bivališče vEfezu. Iz tega mesta je vladal krščanske občine in škofije v Mali Aziji. Tertulijan in sv. Hieronim pri¬ povedujeta, da je ob času cesarja Domicijana prišel v Rim, kjer so ga vrgli v kotel vrelega olja. A bil je čudežno rešen, tako da se mu ni nič žalega zgodilo. Potem je moral iti v pregnan¬ stvo na otok P at e m. Tu je spisal svojo preroško knjigo „Skrivno razodetje 11 . Milejši cesar Nerva mu je dovolil, da se je smel zopet vrniti v Efez. In zdaj šele, po svoji vrnitvi, je spisal sv. evangelij. Umrl je naravne smrti okrog leta 100 po Kr. Evangelij sv. Janeza se odlikuje z vzvišenim vzletom misli, z živahnostjo in prisrčnostjo. Obširneje od prvih treh evange¬ listov navaja sv. Janez zlasti govore in nauke Jezusove. Gledb 17 na vsebino je razlika tndi v tem, da prvi trije evangelisti po¬ pisujejo le bolj delovanje Jezusovo v Galileji in le kaj malega povedo o čudežih, katere je delal v Judeji. Sv. Janez pa navaja tudi te čudeže, dopolnjujoč to, kar oni trije evangelisti niso zapisali. Poleg tega, da je hotel izpopolniti prve tri evangelije, je sv. Janez imel pred očmi še poseben namen. Hotel je namreč dokazati, da je Jezus Kristus ne le obljubljeni Odreše¬ nik in Abrahamov ter Davidov potomec, kar so že prvi trije evangelisti dokazali, ampak da je tudi pravi božji Sin, resnični Bog, z nebeškim Očetom enega bistva in ene narave, pravi A6yog ali B e s e d a b o ž j a, ki je bila v začetku pri Bogu in je sama Bog, pa je meso postala in med nami prebivala. (Jan. 1.) Ta namen sv. evangelist sam izrečno poudarja: „Ti (čudeži) pa so zapisani, da verujete, da je Jezus Kristus Sin božji, in da verujoč imate življenje v njegovem imenu." (Jan. 20, 31.) 5. Dejanje apostolov. Peta zgodovinska knjiga novega za¬ kona, „Dejanje ap o st ol o v“, je nekako nadaljevanje štirih evangelijev. Pisatelj, sv. evangelist Luka, popisuje v tej knjigi zgodbe Jezusove Cerkve v prvih 30 letih, t. j. od vnebohoda Gospodovega pa do onega časa, ko je bil sv. apostol Pavel v Rimu prvikrat v ječi. V knjigi se moreta razločevati dva dela. V prvem delu je duša vsemu delovanju sv. Peter, v drugem pa se popisuje posebno delovanje sv. Pavla. Glavna vsebina prvemu delu je: Prihod Sv. Duha na binkoštno nedeljo, ustanovitev, razširjanje in preganjanje sv. Cerkve v Judeji, življenje prvih kristjanov, izvolitev sedmerih diakonov, mučeniška smrt sv. Šte¬ fana in sv. Jakoba starejšega, izpreobrnjenje dvornika etiopske kraljice Kandake in stotnika Kornelija, čudovito Savlovo iz¬ preobrnjenje. Drugi del pa obsega apostolsko delovanje sv. Pavla ter se končuje s poročilom, kako je sv. Pavel prišel v rimsko ječo, in da je tam ostal dve leti. O poznejših zgodbah ter na¬ daljnjem delovanju sv. Pavla „Dejanje apostolov 11 ničesar več ne poroča. Zato sklepamo, da je bila knjiga dovršena oni čas, ko je bil sv. Pavel rešen iz rimske ječe. „Dejanje apostolov 14 ni le zgodovinsko znamenita, ampak je tudi jako poučna in spodbudna knjiga. V življenju prvih krist¬ janov nahajamo obilno lepih zgledov raznih čednosti, veličastna slika sv. Pavla pa vzbuja naše občudovanje in nas ogreva in navdušuje za krščansko vero in krepostno življenje. 2 18 § io. Zgodovinska verodostojnost štirih evangelijev in „Dejanja apostolov 11 . Ker so bili pisatelji sv. pisma navdihnjeni od Sv. Duha, ima vse sv. pismo naravnost božjo verodostojnost, kakoršne nima nobena svetna knjiga. A na to se zdaj še ne moremo sklicevati, ker še nismo dokazali božjega izvora ali navdihnjenja sv. pisma. Zato hočemo štiri evangelije in „Dejanje apostolov 11 tu imeti za navadne zgodovinske vire. Dokazati hočemo njihovo zgodovinsko verodostojnost, t. j., da se je tako godilo, kakor nam pripovedujejo ti viri. Na podlagi te zgodovinske verodostojnosti dokažemo pozneje božji izvor ali navdihnjenje vsega sv. pisma. O zgodovinski verodostojnosti kake knjige pa se prepri¬ čamo, ako dokažemo, da je knjiga 1. pristna, 2. nepo¬ kvarjena in 3., da je njen pisatelj osebno vero¬ dostojen. Pristno imenujemo knjigo, katero je res spisal oni pisatelj, ki se v njej izrečno navaja, ali pa mu jo prisoja ustno izročilo; ako pa pisatelj ni znan, mora biti knjiga vsaj v onem času spi¬ sana, v katerega jo stavi ustno izročilo. V nasprotnem slučaju se imenuje knjiga nepristna ali podtaknjena. Pristnost knjige dokazujejo zunanji in notranji razlogi. Prvi se zajemajo iz raznih zgodovinskih virov, drugi pa se nahajajo v knjigi sami. Nopokvarjeno imenujemo knjigo, ako se je ohranila njena vsebina bistveno neizpremenjena. Osebno verodostojen pa je pisatelj knjige, ako je dobro poučen o stvari, ki jo popisuje, tako da more poročati res¬ nico, in ako je poleg tega resnicoljuben, da tudi hoče pisati resnico. § H. Zgodovinske knjige novega zakona so pristne. Štirje evangeliji in „Dejanje apostolov 11 so pristne knjige, t.j., spisali so jih res apostoli in njihovi učenci: sv. Matej, sv. Marko, sv. Luka in sv. Janez, in sicer v prvem stoletju po Kristusu. To se da trdno dokazati, ker so te knjige 19 nastale v zgodovinskem času, t. j. v času, ki nam je po za¬ nesljivih virih toliko znan, da nam je možno kritično presojati poročila, ki jih imamo iz tega časa. Pristnost zgodovinskih knjig novega zakona nam dokazuje toliko in tako zanesljivih prič, da moramo občudovati božjo previdnost, kako je skrbela za to, da se tudi' v poznih vekih lahko prepričamo o trdnosti onega temelja, na katerem stoji naša sveta vera. Te priče ali zunanje razloge potrjujejo tudi mnogi notranji razlogi. A. Zunanji razlogi. I. Rokopisi. Dokler še niso poznali tiska, so se mogla dela pisateljev razširjali le po rokopisih, t. j. po prepisih prvotnega spisa. Čim več takih rokopisov nam je o kakem delu ohra¬ njenih in čim starejši so, tem bolj moremo biti prepričani o pristnosti dotičnega dela. Ako primerjamo v tem oziru sv. pismo, zlasti zgodovinske knjige novega zakona, s starimi klasiki in drugimi sovrstnimi knjigami svetne vsebine, o katerih pristnosti prav nič ne dvo¬ mimo, se kaj lahko prepričamo, da je pristnost sv. pisma še mnogo bolj zanesljiva. Rokopisi klasičnih del starega veka se ne morejo meriti s svetopisemskimi rokopisi ne glede na starost, še manj pa glede na število. Starejši od svetopisemskih rokopisov so le nekateri od¬ lomki Iliade in manj znanih grških pesnikov, ki so se doslej našli v egipčanskih grobčh ter so iz 2. ali 3. stoletja pred Kristusom, in pa nekaj zelo poškodovanih prepisov Vergilija in Cie er ona iz 3. stoletja po Kristusu. Drugi rokopisi starih klasikov so iz poznejšega časa, nego svetopisemski. Najstarejši rokopis Horacija je iz 8. in najstarejši kodeks Julija Ce¬ zarja, Tacita in Platona iz 9. stoletja. Rokopisi drugih klasikov so še poznejšega izvora. Najstarejša rokopisa sv. pisma pa sta iz 4. stoletja, namreč: o d e x Vaticanus“ in „Codex Sinaiticus“. Posled¬ njega je našel 1. 1859. na Sinajski gori učenjak Ti seli endorf, ki se je mnogo bavil s preiskovanjem svetopisemskih roko¬ pisov. L. 1862. je dal na svetlo natančen posnetek celega roko¬ pisa, ki obsega sveto pismo starega in novega zakona (poleg tega tudi list apostolskega očeta Barnaba in del Hermo- 2 * 20 ve ga ..Pastirja 41 ). Stroga kritika je dognala o tem zname¬ nitem rokopisu, daje prepisan v 4. stoletju iz drugega še mnogo starejšega rokopisa. Iz 5. stoletja sta ohranjena tudi dva svetopisemska roko¬ pisa: „Codex A1 exan d r i nus“ in„Codex Parisiensis“. Drugi so iz 6., 7. in 8. stoletja, in sicer obsegajo nekateri celo sveto pismo, drugi pa le posamezne knjige. Število svetopisem¬ skih rokopisov je silno veliko; kritičnih je okrog 1000. O nobenem starejšem delu svetne vsebine ni ohranjenih niti približno toliko rokopisov. Vendar nihče ne dvomi n. pr. o pristnosti Horacija, Cezarja, Tacita ali Platona. Ako bi bili štirje evangeliji in „Dejanje apostolov 11 navadne knjige svetne vsebine, bi navedeni rokopisi zadostovali za dokaz njihove zgodovinske pristnosti. A vsebina teh knjig je nena¬ vadna. Štirje evangeliji in ,,Dejanje apostolov 11 poročajo čudovite dogodbe o življenju in delovanju Jezusa Kristusa in njegovih apostolov, na katerih resničnosti temelji naša vera, ki zahteva od nas mnogo žrtev in nam nalaga težke dolžnosti. Zato smemo pričakovati za pristnost teh knjig še trdnejših dokazov in jih tudi imamo. Jako važen dokaz za starost in apostolski izvor zgodo¬ vinskih knjig novega zakona so: II. Prevodi sv. pisma. Sveto pismo se je že zgodaj preva¬ jalo v razne jezike. Najstarejši prevodi sv. pisma segajo še za 200 let dalje nazaj, nego v prvotnem jeziku ohranjeni rokopisi. Iz 2. stoletja po Kristusu sta ohranjena dva prevoda, nam¬ reč sirski prevod z imenom „P e ši t o“, izdelan že v začetku 2. stoletja, in stari latinski prevod „Itala“, ki je nastal v sredi 2. stoletja. Da je „Itala“ nastala že v sredi 2. stoletja, je splošno pri¬ znano, ker se je Tertulijan proti koncu 2. stoletja v svojih spisih redno poslužuje in okrog- 1.190. trdi, da je bila takrat uporaba tega prevoda že splošna.l) O prevodu „Pešito“ se je dolgo časa mislilo, daje iz 4. sto¬ letja. To pa zato, ker se je v 4. stoletju prvotpi prevod neko¬ liko predelal in opilil. Nekateri bolj trdi in neokretni izrazi doslovnega prevoda so se zamenjali z drugimi, duhu sirskega jezika prikladnejšimi. Leta 1858. pa je priobčil učeni dr. Cu- reton star rokopis sv. pisma v sirskem jeziku, ki ga je našel i) Tertull. De monog. Cap. II. 21 v britskem muzeju. To je bil prvotni, nepopravljeni prevod „Pešito“. Da je bil ta prevod izdelan že v začetku 2. stoletja, so učenjaki sklepali že iz slovniških posebnosti, ki se nahajajo v njem. Popolnoma dokazalo pa je starost sirskega prevoda primerjanje Curetonovega rokopisa z „Italo“. V „Itali“ se namreč nahaja, dasi je izdelana po grškem izvirniku, mnogo različic (variant), povzetih iz prvotnega sirskega prevoda, kakoršnega je našel dr. Cureton. Prevajatelj, ki je izdelal „Italo“, je moral torej imeti pred seboj ali sirski prevod, ali pa grški izvirnik, kateremu so bile ob robu že pripisane sirske različice. Zato mora biti prvotni sirski prevod starejši od „Itale“. — Tudi pisatelj Hegezip, ki je živel v prvi polovici 2. stoletja, že govori o sirskem prevodu sv. pisma.') Iz 3. stoletja imamo ko p tiski prevod, ki so ga čitali kristjani v Egiptu, in etiopski prevod. Iz 4. stoletja je gotski prevod, ki ga je priredil škof Olfila (Codex argenteus). Okrog i. 400. je dovršil sv. Hieronim latinski prevod, ki se imenuje Vulgata (sc. versio) = splošno sprejeti prevod. Iz 5. stoletja je armenski prevod sv. pisma, namenjen kristjanom v Armeniji. Slovanom pa sta podala sv.brata Ciril in Metod staro¬ slovenski prevod v 9. stoletju. V poznejši dobi se je prevajalo in se prevaja sv. pismo v najraznovrstnejše jezike. Kateri narod je sprejel krščansko vero, je dobil kmalu, tudi sv. pismo v svojem jeziku. Prevodi svetega pisma so velevažni v dvojnem oziru: 1. Dokazujejo starost sv. pisma in posebe zgodo¬ vinskih knjig novega zakona. Original mora biti starejši od prevoda; najstarejši prevod pa je iz prve polovice 2 . stoletja, torej so morale zgodovinske knjige novega zakona že biti spi¬ sane koncem 1. stoletja. 2 . Mnogoštevilni prevodi izpričujejo apostolski izvor svetopisemskih knjig novega zakona že zaradi tega, ker nam le splošno prepričanje, da so te knjige sveta za¬ puščina apostolov, pojasnjuje toliko zanimanje zanje, da so se prevajale v razne jezike in tako hitro razširjale v času, ko je bilo razširjanje knjig zelo težavno. Vsebina teh knjig se nikakor ne laska človeškemu nagnjenju; štirje evan¬ geliji in „Dejanje apostolov 41 oznanjujejo križanega Boga, kije ') Euseb. H. e. IV. 30. 22 bil Judom v spotikljaj in nevernikom v posmeh, pripovedujejo čudovite dogodke in človeškemu umu nedosegljive resnice; oblastva niso podpirala njihovega razširjanja, ampak so pre¬ ganjala one, ki so jih čitali in hranili; — pa vendar so jih na¬ rodi, stoječi ob zibeli njihovega postanka, želeli imeti in so jih imenovali svete knjige; torej vemo, da so bili prepričani o nji¬ hovem apostolskem izvoru in da so nahajali v njih le to, kar so jim z živo besedo potrjevale deloma še živeče priče. III. Citati. Cerkveni pisatelji prvih stoletij navajajo v svojih spisih mnogo izrekov iz evangelijev in drugih svetopisemskih knjig novega zakona. Takim izrekom pripisujejo apostolsko in naravnost božjo veljavo, kakor svetemu pismu starega zakona. To dokazuje, da so bile svetopisemske knjige novega zakona tem pisateljem ne le dobro znane, ampak, da so že v njihovem času veljale za apostolske knjige. Stari cerkveni pisatelji niso imeli namena, šele dokazovati apostolski izvor omenjenih knjig, ampak se sklicujejo nanje kot občno znane in priznane apo¬ stolske knjige; zato je njihovo pričevanje tem važnejše. Najstarejše cerkvene pisatelje zovemo apostolske očete, ker so še poznali apostole in so bili njihovi učenci. Pisali so proti koncu 1. in v začetku 2. stoletja. Malo spisov apostolskih očetov nam je ohranjenih, vendar se nahaja v njih bolj ali manj doslovno 34 izrekov iz evangelijev, in sicer največ iz evangelija sv. Mateja, ki je najstarejši, najmanj pa iz evangelija sv. Janeza, ki je bil dovršen šele okrog 1. 100. Apostolski očetje, oziroma njihovi spisi, ki na¬ vajajo izreke iz evangelijev so: 1. List pod imenom sv. Barnaba. Pisatelj tega lista je živel proti koncu 1. stoletja. Spisal je list, ki je popol¬ noma ohranjen v Sinajskem rokopisu („Codex Sinaiticus“). V tem listu navaja tri izreke iz evangelija sv. Mateja, med temi znani izrek: „Mnogo j e poklicanih, malo pa izvoljenih 14 z uvodom: „ Kakor je pisano “J) Ta uvod je cerkvenim pisateljem običajen, kadar govore o sv. pismu. 2. Sv. Klemen rimski, učenec sv. Petra in njegov tretji naslednik na rimski stolici od 1.92.—101. Izmed njegovih spisov je ohranjen in zanesljivo pristen list, ki gaje pisal Ko- rinčanom. V tem listu je navedenih šest izrekov iz prvih treh >) ,,Mi5tcoxs (S)£ -ji^paTCTai' IloAAol xArjxol, oAffOt, 5š sy.XexTa£“. 23 evangelijev. Uvod tem izrekom se glasi: „Spomnite se besedi Gospoda Jezusa" — ^Mvrja&rjte včbvJ,6y(ov , Ir]aov tov Kvglov 11 .^) 3. Sv. Ignacij, učenec sv. Janeza in naslednik sv. Petru v Antiohiji. Cesar Trajan ga je ukazal pripeljati v Rim, kjer je umrl mučeniške smrti okrog 1. 107. Raznim cerkvenim obči¬ nam je pisal več pisem, v katerih se nahaja šest izrekov iz evangelijev in mnogo iz listov sv. apostola Pavla. 4. Sv. Polikarp, učenec sv. Janeza in škof v Smirni. Umrl je mučeniške smrti v sredi 2. stoletja. Kmalu po smrti sv. Ignacija (107) je pisal Pilipijanom list, v katerem navaja sedem izrekov iz evangelijev, poleg tega tudi nekaj izrekov iz »Dejanja apostolov", iz listov sv. Pavla, Petra in Janeza. 5. Herma, pisatelj knjige z naslovom „Pastir“ (Pastor). V tej knjigi se navaja dvanajst izrekov iz evangelijev, in sicer večinoma ne doslovno, ampak prosto. Od cerkvenih očetov in pisateljev iz 2., 3. in 4. stoletja nam je ohranjenih mnogo več spisov in knjig, nego od apostol¬ skih očetov. V teh knjigah je pa navedenih toliko izrekov iz evangelijev in drugih svetopisemskih knjig, da bi se iz teh ci¬ tatov moglo sestaviti skoraj celo sveto pismo. Poskusili so zbrati vse citate najstarejših cerkvenih pisa¬ teljev, da bi videli, koliko svetega pisma je ohranjenega v teh starinah. Uspeh je bil sijajen. Samo iz citatov, nabranih iz cerkvenih očetov in pisateljev 1. in 2. stoletja, se je prikazala skoraj celotna podoba naših evangelijev, prav kakor jih čitamo dandanes. * Za zgled je tu postavljeno 6. poglavje iz evangelija sv. Mateja, kakor se čita v Vulgati. Ona mesta, ki se nahajajo v spisih cerkvenih očetov in pisateljev 1. in 2. stoletja, so le¬ žeče tiskana; kar se v onih spisih ne nahaja, je tiskano z navadnim tiskom. 1. Glejte, da svojih dobrih del ne delate pred ljudmi, da bi vas videli; sicer ne boste imeli plačila pri svojem. Očetu, ki je v nebesih. (S. Iust. Apol. I. XV.) 2. Kadar torej vbogajme daješ, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in trgih, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo. (S. Iren. Contra haeres. p. 390. Tertull. De orat. L) 3- Kadar pa ti vbogajme daješ, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica, (S. Theophil. ad Autolyc. III. 14. S. Iren. Contra haeres. Lib. IV. Cap. XX.) ') S. Ciementis Papae Epist. ad Cor. c. XLVI. 24 4. da bo tvoja miloščina na skrivnem; in tvoj oče, ki vidi na skrivnem, ti povrne. 5. In kadar molite, ne bodite kakor hinavci, ki radi v shodnicah in na cestnih voglih stoje in molijo, da bi jih ljudje videli. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo. 6. Ti pa, kadar moliš, pojdi v svoj hram, zapri duri in moli svo¬ jega Očeta na skrivnem; in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti povrne. (Tertull. De orat. I.) 7. Kadar pa molite, nikar veliko ne govorite, kakor neverniki, ki menijo, da bodo uslišani zavoljo obilnosti svojih besedi. 8. Ne bodite torej njim enaki; zakaj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. 9. Takole torej vi molite: Oče naš, kateri si v nebesih! Posve¬ čeno bodi tvoje ime. (Tertull. De orat. II.) 10. Pridi (k nam) tvoje kraljestvo; zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji. (Tertull. De orat. V.) 11. Daj nam danes naš vsakdanji kruh. (Tertull. De orat. V.) 12. In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. (S. Polyc. Ad. Philippens. S. Iren. Contra haeres. V. XVII. Tertull. De orat. VIL) 13. In ne vpelji nas v izkušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen. (Tertull. De orat. VIII.) 14. Zakaj ako ljudem odpustite njih grehe, bo tudi vaš nebeški Oče odpustil vaše grehe. (S. Polyc. Epist. ad Philippens.) 15. Ako pa ne odpustite ljudem, vam tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših grehov. 16. Kadar se pa postite, se ne delajte žalostnih kakor hinavci; grde namreč svoje obraze, da bi ljudje videli, da se postijo. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo. (Tertull. De ieiun. VIII.) 17. Ti pa, kadar se postiš, pomazili svojo glavo in umij svoj obraz, (Tertull. De ieiun. XVI.) 18. da ne zapazijo ljudje, da se postiš, ampak tvoj Oče, ki je na skrivnem; in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti povrne. 19. Ne zbirajte si zakladov na zemlji, kjer jih rja in tnolj konča, in kjer jih tatje izkopljejo in ukradejo; (S. Iušt. Apol. I. XV.) 20. temveč zbirajte si zaklade v nebesih, kjer jih ne konča ne rja ne molj, in kjer jih tatje ne izkopljejo in ne ukradejo. (S. Iust. Apol. I. XV.) 21. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce. (Tertull. Ad martyr. — De anima.) 22. Svetilo tvojega telesa je tvoje oko. Ako je tvoje oko čisto, bo vse tvoje telo svetlo. 23. Ako je pa tvoje oko hudobno, bo vse tvoje telo temno. Ako je torej luč, ki je v tebi, temna, kolika bo tema sama! 24. Nihče ne more služiti dvema gospodoma; ali bo namreč enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega držal in drugega zaničeval. (Tertull. De idol. XII.) Ne morete služiti Bogu in mamonu. (S. Iren. Contra haeres. III.VIII. Tertull. De eorona XII.) 25. Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli, tudi ne za svoje telo, kaj boste oblačili. Ali ni življenje več nego jed, in telo več nego oblačilo ? (Herm. Pastor VII. — S. lustin. Apol. I. XV. Tertull. De idol. VIL) 26. Poglejte ptice pod nebom; ne sejejo in ne žanjejo in ne sprav¬ ljajo v žitnice; in vaš nebeški Oče jih živi Ali niste vi veliko več od onih? 27. hjdo pa izmed vas more s svojo skrbjo pridejati le en komolec k svoji starosti? (S. lustin. Apol. I. XV. — Tertull. De eultu femin. VII.) — (Jesus Christus. Von Monsign. Emil Bougaud. Deutsche Ausgabe von Philipp Pri ir/ von Arnberg. 1. Cap. III.) IV. Izrečna poročila o postanku ter pisateljih zgodovinskih knjig novega zakona. Iz doslej povedanega je jasno, da so zgodovinske knjige novega zakona nastale v apostolskem času, da so bile v začetku 2. stoletja že splošno znane, in da so bili tedanji kristjani pre¬ pričani o njihovem apostolskem izvoru. Imamo pa tudi izrečna poročila o postanku teh knjig in o njihovih pisateljih, in sicer od mož, katerim moramo zaupati. 1. Nekaj malega nam poroča že eden izmed apostolskih očetov z imenom P a pij a. Bil je učenec sv. Janeza, prijatelj sv. Polikarpa ter škof hierapolski v Frigiji. Spisal je okrog leta 130. obširno delo z naslovom: „Razlaga Gospodovih besedi' 1 — „Aoyicov KvQtaxa)v š^^r/oei g“. Žal, da je od tega dela ohranjenih poleg naslova le kakih deset vrstic. A važen je že naslov, ki pomeni toliko, kakor razlaga sv. evangelija. i,A6yia .KupfcmP 1 je bil namreč evangelijem prvotni naslov. 1 ) V onih desetih vrsticah, ki so ohranjene, sta pa izrečno imeno¬ vana dva evangelista, Matej in Marko; tudi je povedano, daje sv. Matej spisal svoj evangelij v hebrejskem jeziku. 2 ) 2. Sv. Justin, mučenec in apologet. Porodil se je v za¬ četku 2. stoletja od poganskih starišev v mestu Sihemu v Sa¬ mariji. V svoji mladosti je večkrat prepotoval vzhod in zahod ter proučil razne modroslovske sestave, ki pa niso mogli utešiti njegovega teženja po spoznanju resnice. A česar je resno in ') Priin. izrek sv. Klemena rimskega: »Mvijathps trav Xčfu>v Trjaou, z oo Koptom" (III. 2.) 2 ) ,,Max3'ato; |isv ouv §|3pdt8t 8iaXsx"(|) to. zou Koptoo auvsfPaj;axo.“ (Euseb. H. e. III. 39.) vztrajno iskal, je slednjič našel v krščanskih svetih knjigah. Prejel je sv. krst ter postal krščanski apologet. V svojih spisih brani krščansko vero proti neopravičenim napadom nevernikov in Judov. Ohranjeni sta nam dve „Apologiji“ in „Dialog z Judom Tritonom 11 . Umrl je mučeniške smrti v Rimu okrog 1. 166. ob cesarovanju Marka Avrelija. Kot mož bistrega duha in velike naobraženosti, rojen kmalu po smrti sv. apostola Janeza v neposrednji bližini Jeru¬ zalema, je bil sposoben, da je natančno proučil temelje krščanstva. Kar priča o postanku evangelijev, je torej zanesljivo, in to tem bolj, ker je svoje pričevanje potrdil z mučeniško smrtjo. Sv. Justin imenuje štiri evangelije „Sp o menice apo¬ stolov 11 — „’Ajtofivr)[A,ovev[j,aTa vujv dnootoXcov u — , ki so jih napisali „Kristusovi učenci in njihovi spremlje¬ valci 1 '; poroča tudi, da so se ti evangeliji enako, kakor spisi prerokov, že ob njegovem času, t. j. v prvi polovici 2. stoletja, javno čitali pri krščanski službi božji. Vsebino teh knjig pa imenuje „vzvišene nauke". * V svoji prvi „Apologiji“ popisuje učeni pisatelj krščansko službo božjo, zlasti daritev sv. maše, prav tako, kakor evange¬ listi poročajo o njeni ustanovitvi pri zadnji večerji, potem pa dostavlja: „To namreč so nam izročili apostoli v svojih spomenicah, ki jih zovemo evangelije." 1 ) * Dalje piše: „V nedeljo se zbirajo prebivalci iz mesta in z dežele na skupnem kraju; tu se či- tajo spomenice apostolov ali pa spisi prerokov. Potem ima predsednik nagovor, v katerem opo¬ minja k izpolnjevanju teh vzvišenih naukov." 2 ) * V „Dialogu z Judom Tritonom" pa navaja mnogo od¬ lomkov' iz „spomenic, ki so jih napisali učenci Kristusovi in njihovi spremljevalci." 3 ) Vsi ti odlomki so povzeti iz evange¬ lijev : 40 iz sv. Mateja, 3 iz sv. Marka, ki ga izrečno imenuje, 11 iz sv. Luka, 2 iz sv. Janeza. „Spomenice", o katerih govori, so torej prav naši štirje evangeliji. 3. Sv. Irenej, rojen 1. 140. v Mali Aziji, je bil učenec sv. Polikarpa. Iz Male Azije je prišel v Galijo, kjer gaje bonski škof Potin posvetil za mašnika. Ko pa je 1. 177. Potin umrl *) ,0£ -fap anoa-ccAot iv -cdtg -fevopivoic; uti’ autmv 4ra)pv7)(iovst)|iaatv, a xa- Asivat s&a-j-fšAia, oS-codj jtapš§u)-/.av. “ (Apol. I. LXVI.) 2 ) Apol. I. LXV1I. 3 ) Dial. cuni Tryphon. 103. 27 mučeniške smrti, je postal Irenej njegov naslednik. Spisal je veliko delo „Adversus haereses“, naposled pa je tudi on z mučeniško smrtjo sklenil svoje življenje. Sv. Irenej je zanesljiva priča o apostolskem izvoru zgodo¬ vinskih knjig novega zakona. Po svoji domovini in vzgoji v neposrednji zvezi z apostolom Janezom, je bil o postanku evangelijev dobro poučen. Njegova učenost, njegovo sveto življenje in naposled njegova mučeniška smrt pa so nam naj¬ boljše poroštvo za to, da ni le mogel, ampak tudi hotel poro¬ čati čisto resnico. Sv. Irenej navaja okrog 400 izrekov iz evangelijev, med temi 94 iz sv. Janeza. Sporoča pa tudi izrečno, da so spisali evangelije sv. Matej, sv. Marko, sv. Luka in sv. Janez. Pri¬ poveduje tudi, kdaj in ob kakih okoliščinah so bili spisani posamezni evangeliji. Piše namreč: „Matej je objavil svoj evangelij med Judi in v n j i h lastnem jeziku oni čas, ko sta Peter in Pavel v Rimu oznanjala evan¬ gelij. Potem je Marko, Petrov učenec, zapisal to, kar je Peter propovedoval. Tudi Luka, Pavlov spremljevalec, je v knjigo zapisal evangelij, kakor ga je oznanjal Pavel. Naposled je Janez, Gospodov učenec, kateri mu je slonel na prsih, izdal evangelij, ko je bival v Efezu v Aziji. 111 ) V isti knjigi priča, da je „Dejanje apostolov 11 spisal sv. Luka. 4. Klemen aleksandrijski je bil sin poganskih sta- rišev. V svetnih vedah, zlasti v modroslovju dobro izobražen,' je prehodil Grško, Italijo in Palestino ter prišel slednjič v Aleksandrijo, kjer je sprejel krščansko vero in bil v mašnika posvečen. Tu je postal predstojnik takozvane katehetske šole, v kateri se je posebno gojilo krščansko modroslovje. Umrl je okrog L 217. Ta mož, ki je po dolgem iskanju resnice sprejel krščansko vero potem, ko se je prepričal o zanesljivosti njenega zgodo¬ vinskega temelja, poroča o postanku evangelijev isto, kar sv. Irenej, in dostavlja o drugem evangeliju, da ga je spisal sv. Marko takrat, ko je sv. Peter v Rimu propovedoval, in da je Peter njegov spis s svojo veljavo potrdil. p Irenaeus. Adv. haer. III. c. 1. 28 5. Tertulijan (160-240) je bil sin rimskega stotnika v Kartagini. Bil je silno bistroumen in je stal na vrhuncu po¬ ganske izobrazbe. Stanovitnost svetih mučencev ga je prepričala o resničnosti krščanske vere. V svoji moški dobi (okrog 1. 193.) je prejel sv. krst in bil potem v mašnika posvečen. L. 202. je zavoljo nagnjenja k ostremu življenju zašel v Montanovo krivo vero. Kar je spisal do tega leta, je zanesljiv katoliški nauk, v poznejših spisih se nahajajo nekateri krivoverski nauki. Krščan¬ stvu je ostal zvest branitelj do smrti, in v cerkveni zgodovini je posebno pomenljiva in zanesljiva priča. Zavoljo svojega prestrogega značaja je sicer napadal rimskega papeža, da je z grešniki premilosten, in je tako zašel v krivo vero; a tudi kot nasprotnik papežev poroča v vseh glavnih stvareh katoliško resnico. Ta cerkveni pisatelj dokazuje krivovercu Marcionu, ki je sprejel samo evangelij sv. Luka, da ima sv. Cerkev štiri pristne evangelije, sv. Mateja, sv. Marka, sv. Luka in sv. Janeza. To njegovo poročilo je tem važnejše, ker se Tertulijan vedno sklicuje na ustno izročilo in zatrjuje, da moramo sprejeti le to, kar so nam izročile prvotne cerkvene občine, ki so jih ustanovili apostoli. Med drugim piše Tertulijan o štirih evangelijih: „Izmed apostolov sta nam (pismeno) izročila verske resnice sv. Matej in sv. .Janez, izmed apostolskih učencev pa jih v nas utrjujeta sv. Marko in sv. Luka." i) Tertulijan piše v latinskem jeziku. Iz vseh štirih evange¬ lijev navaja premnogo izrekov, in sicer po „Itali“, ki je imela proti koncu 2. stoletja že splošno priznano veljavo. (Prim. od¬ stavek II. tega paragrafa.) 6. Poročilom cerkvenih očetov in cerkvenih pisateljev mo¬ ramo pridejati še eno, jako važno izpričevalo, takozvani Mu- ratorijev odlomek (Fragmentum Muratorianum). To je star, v 2. stoletju sestavljen zapisnik onih knjig, ki so se takrat v rimski cerkvi čitale pri službi božji. Našel ga je učeni knjiž¬ ničar Muratori v 18. stoletju v Milanu. V tem zapisniku so poleg drugih knjig novega zakona navedeni vsi štirje evan¬ geliji, o katerih pravi odlomek, „da so bili spisani po n a v d i h n j e n j u istega Duh a.“ O Hermovem „Pastirju“ pa pravi odlomek, da se ne čita pri službi božji, „ker je bil >) Tertull. Oontra Marc. lib. XIV. 2, 29 spisan šele pred kratkim v naših časih (nuperrime temporibus nostris), ko je vladal rimsko cerkev škof Pij." 1 ) To je bil papež Pij I., ki je vladal od 1. 142,—157. Moratorijev odlomek dokazuje torej: a) da je imela sv. Cerkev v sredi 2. stoletja štiri evan¬ gelije, ki so se čitali pri službi božji; b) da je sv. Cerkev takrat verovala in učila, da so bili ti štirje evangeliji spisani po navdihnjenju Sv. Duha; c) da so bili evangeliji že takrat (v sredi 2. stoletja) v primeri s Hermovim „Pastirjem“ stare knjige. V. Izpričevalo nasprotnikov. a) Krivoverci prvih stoletij so svetopisemske knjige novega zakona ne le poznali, ampak večinoma tudi priznavali njihov apostolski izvor. Sklicujejo se nanje, da bi z na¬ pačno razlago nekaterih izrekov v teh knjigah utrdili svoje krive nauke. Ako so pa zopet drugi krivoverci oporekali po¬ sameznim knjigam, kakor n. pr. Marcion 2 ), so z oporeka¬ njem le to dokazali, da so bile one knjige takrat že spisane in znane, in da so drugi kristjani priznavali njihov apostolski izvor. b) Celo krščanski veri najbolj sovražni poganski uče¬ njaki in pisatelji nehote priznavajo pristnost evangelijev 'n drugih svetih knjig, dasi napadajo in smešijo njihovo vsebino. Tako n. pr. se bori poganski modrijan C e lz (Celsus) v prvi Polovici 2. stoletja zoper razne nauke, nahajajoče se v evan¬ gelijih, evangelije same pa imenuje „spis e Kristusovih učencev*. VI. Psevdo-apostoiski spisi (djvoitgvipa). Razni krivoverci so začeli že proti koncu 1. in v začetku 2. stoletja apostolske spise ponarejati in hoteli te svoje izdelke lažnivo podtekniti apostolom in njihovim vrstnikom. Tako so nastali n. pr. Evangelij sv. Jakoba, Nikodemov evangelij, Skrivno razodetje sv. Petra i. dr. Te spise je Cerkev vedno strogo ločila od resnično apo¬ stolskih, imenujoč jih „zakotne spise“ (aaoKgvgia) in ni ') „Pastorem vero nuperrime temporibus nostris in urbe Roma Hermas conscripsit, sedente cathedra urbis Romanae Ecclesiae Pio Epiecopo." (Fragm. Murat.) 2 ) Tertull. Adv. Marc. 2, 7. 30 dovoljevala, da bi se čitali pri službi božji, dasi so glede na vsebino in obliko podobni pravim apostolskim spisom, po katerih so ponarejeni. Dokazujejo pa ti spisi, da so bile prave in pristno- apostolske knjige takrat, t. j. proti koncu 1. in v začetku 2. sto¬ letja že spisane in med kristjani razširjene. Cesar namreč še ni, to se ne more ponarejati in posnemati. VIL Izpričevalo katoliške Cerkve. Katoliška Cerkev je, — ako se tudi ne oziramo na njeno božjo veljavo, ki jo hočemo šele dokazati, — po svoji starosti in po vsej svoji uredbi priča za pristnost svetopisemskih knjig novega zakona. Katoliška Cerkev je starejša od svetega pisma novega zakona. To pričajo svetopisemske knjige same; saj je razvidno iz njih, da so bile spisane in namenjene že obstoječim, daleč na okrog razširjenim cerkvenim občinam. Te so jih potem ob¬ javljale in v prepis dajale tudi drugim občinam, tako da so te knjige kmalu postale občna last in dragocen zaklad cele kato¬ liške Cerkve. Ker so torej svetopisemske knjige novega zakona nastale prav v naročju katoliške Cerkve, • uprav ona najlaže priča o njihovi pristnosti ali njihovem apostolskem izvoru. Tako izpričevalo pa katoliška Cerkev tem knjigam tudi res daje od svojega početka pa do današnjega dne, in sicer na raz¬ ličen način: a) Katoliška Cerkev je tem knjigam že v prvih stoletjih skazovala največje spoštovanje: čitala jih je pri službi božji; razširjala jih je po prepisih in prevodih; cerkveni očetje in pisatelji so iz njih z največjim spoštovanjem navajali izreke; vernikom je bilo strogo prepovedano, izročevati jih nevernikom in mnogi so rajši pretrpeli mučeniško smrt, nego da bi jih bili nevernikom izdali; b) katoliška Cerkev je dala knjigam, ki popisujejo Jezu¬ sovo življenje, naslove: „Sveti evangelij Jezusa Kri¬ stusa po Mateju, Marku, Luku, Janezu"; c) slednjič je katoliška Cerkev tudi na zborih iz¬ rekla pristnost celega svetega pisma starega in novega za¬ kona. Na pokrajinskem cerkvenem zboru h i p o n s k e m (393) in kartaginskem (397) se je sestavil popoln zapisnik (kanon) vseh svetopisemskih knjig, ki gaje pozneje iznova odobril občni cerkveni zbor florentinski v 15. in tri¬ dentinski v 16. stoletju. 31 Da Cerkev sestavljaje kanon ni ravnala lahkomiselno, ampak jako oprezno, dokazuje že ta okolnost, da se je kanon izdal šele proti koncu 4. stoletja.. Poprej nekatere krščanske občine tudi nekaj pristnih apostolskih knjig še niso prištevale svetemu pismu, ker o njihovem apostolskem izvoru niso bile vse hkrati prepričane. Te knjige so: List sv. apostola Jakoba, drugi list sv. Petra, drugi in tretji list sv. Janeza, list sv. Juda Tadeja in skrivno razodetje sv. Janeza. Po Evzebiju cezarej- skem se te knjige imenujejo ,, , AvttXsy6/A,sva“. B. Notranji razlogi. 1. Jezik, v katerem so spisane zgodovinske knjige novega zakona, dokazuje, da so jih spisali rojeni Judje v 1. stoletju po Kristusu. Spisane so namreč v takozvanem helenistiškem narečju (ekkr}vioviy.r] didhenvog), t. j. v grškem jeziku, ki je tedaj rabil kot občevalni jezik. V sv. pismu je to narečje po¬ mešano z mnogimi hebraizmi. V takem jeziku so pisali tudi drugi judovski pisatelji one dobe, n. pr. Jožef Flavij in Kil o n v Aleksandriji. 2. Slog in preprosti način pisave kaže, da pisa¬ telji niso bili učenjaki, ampak možje, kateri so poznali le do¬ mače judovsko slovstvo, namreč sveto pismo starega zakona, sicer pa se niso mnogo bavili s knjigo. Taki so bili Jezusovi apostoli in njihovi učenci, katerim se pripisujejo zgodovinske knjige novega zakona. 3. V teh knjigah se natančno slika versko in politiško življenje, kakoršno je bilo v Palestini in drugih vzhodnih deželah Rimskega cesarstva ob Kristusovem času in nekaj let pozneje. V pripovedovanje je vpletenih tudi prav mnogo zemljepisnih, zgodovinskih in narodopisnih opazek ter podatkov, ki se popolnoma ujemajo s poročili raznih drugih virov o oni dobi ter onih krajih. To zopet kaže na pisatelje, kakoršni so bili apostoli in njihovi spremljevalci, ki so živeli v Palestini v 1. stoletju po Kristusu, prepotovali vzhodne dežele Rimskega cesarstva ter poznali opisane razmere ne iz knjig ampak po lastnem opazovanju. Poznejši pisatelji ne bi bili mogli vseh teh razmer tako natančno pogoditi, zlasti zato ne, ker se je v Palestini po razrušitvi Jeruzalema vse predrugačilo.. Tudi po drugih krajih Rimskega cesarstva so se razmere hitro izpre- minjale. 32 E v' a n g- e li s t i nam slikajo Palestino, kakoršna je bila pod rimsko oblastjo, predenje Tit popolnoma zatrl njeno samo¬ stojnost. V začetku je vladal kralj Herod, potem se je dežela razdelila. Rimsko oblast so zastopali deželni oblastniki. V deželi nahajamo rimske posadke, omenjajo se vojaški častniki, n. pr. stotnik (centurio) v Kafarnavmu, cesarski davek in davčni novec s cesarjevo podobo in napisom, narodu nepriljubljeni cestninarji. Imenujejo se tri vrste novcev, kakoršni so bili takrat v Palestini veljavni, namreč grški in rimski novci ter narodni srebrniki. Vse to pa se ne opisuje namenoma in se nič ne razlaga, ampak se le prilično omenja, ker so bile te razmere takratnim čitateljem dobro znane. Pisatelj „Dejanja apostolov" je moral jako dobro poznati vzhodne pokrajine Rimskega cesarstva, upravo Rimske države, judovsko, grško in rimsko življenje po mestih Male Azije, Macedonije in Grške. Tako znanje si je prav lahko pridobil sv. Luka, ki je spremljal sv. Pavla po teh deželah in mestih. 4. Prvi trije evangelisti navajajo Jezusovo pre¬ rokbo o razrušitvi Jeruzalema, kar nič pa ne omenjajo, kako sijajno se je ta prerokba izpolnila; na izpolnitev drugih pre¬ rokovanj pa redno opozarjajo. Že sama ta okoliščina doka¬ zuje, da so bili prvi trije evangeliji spisani pred 1. 70. po Kristusu. — Pisatelj „Dejanja apostolov" govori od lO.vrste XVI. poglavja dalje v prvi osebi množnega števila, (n. pr. »sklenili smo, potovati v Macedonijo"); to kaže, da je bil pisatelj res Pavlov spremljevalec ter navzoč pri vseh na¬ slednjih dogodkih. Poročilo „Dejanja apostolov" o Pavlovem delovanju pa sega le do konca prvega Pavlovega jetništva v Rimu. To zopet dokazuje, da je bila knjiga dovršena prav oni čas, ko je bil sv. Pavel rešen iz rimske ječe. 5. Vse zgodovinske knjige novega zakona, zlasti pa prvi in četrti evangelij in „Dejanje apostolov" popisu¬ jejo posamezne dogodke z dramatiško živahnostjo, tako da či- tatelj kakor v živih podobah gleda delujoče osebe, opazuje njihovo kretanje, posluša govorjenje. Pisatelji vedo natančno povedati, kdaj in kje se je kaj zgodilo; navadno z imeni na¬ vajajo posamezne osebe. To kaže, da popisujejo dogodke, ki so jih ali sami videli, ali pa natančno poizvedeli od n e p o s r e d n j i h prič. Posebno živahno je opisano n. pr. obujen je mrtvega Lazarja. (.Jan. 11.) Nekatere Kristusove besede se navajajo celo v sirsko- kaldejskem jeziku, kakor jih je Kristus govoril. (Mark. 5,41; 15,34.) 38 6. Vsaka izmed zgodovinskih knjig novega zakona ima nekatere posebnosti, ki razodevajo pisatelja, njegov osebni značaj, čas in kraj, v katerem je bila knjiga spisana, in čitatelje, ka¬ terim je bila namenjena. Sv, Luka pripoveduje (Luk. 5, 29) o veliki gostiji, ki jo je apostol Matej napravil Gospodu precej po svoji izvolitvi za apostola. V p r v e m evangeliju (sv. Mateja) pa se ta gostija le mimogrede omenja (Mat. 9, 10), ne da bi bilo povedano, kdo jo je napravil. Evangelist v svoji ponižnosti noče mnogo pisati o samem sebi. Nasprotno pa je samo v prvem evangeliju v zapisniku apostolov (Mat. 10, 3) imenu „Matej“ dostavljen poni¬ ževalni priimek „cestninar“. Drugi evangelij razodeva Petrovega učenca, na kate¬ rega neposrednje vpliva njegov učitelj (Prim. § 9., 2.), in ki piše v Rimu — ondi živečim kristjanom. Zato večkrat razlaga svojim čitateljem neznane judovske izraze in navade. V spisu se nahaja mnogo latinskih besedi, kakor xeSpavtr,s = quadrans (12, 42), xev-up{(ov = eenturio. (15, 45.) Tretji evangelij je glede na jezik tako podoben „Dejanju apostolov 11 , da že ta podobnost kaže istega pisatelja. Grščina v teh dveh knjigah je čistejša, nego v drugih. Mnogo izrazov spominja .listov sv. Pavla, kar potrjuje, da je pisatelj Pavlov učenec. Zemljepisne izraze pisatelj redno po¬ jasnjuje s kratkimi dostavki, n. pr. „Kafarnaum, mesto v Gali¬ leji 11 (4, 31); le kraje v Italiji navaja brez pojasnila. Iz tega lahko sklepamo, kje nam je iskati onega Teofila, ki sta mu knjigi posvečeni. Pisatelj četrtega evangelija razodeva posebno ču¬ teče srce ter iskreno ljubezen do Jezusa Kristusa, kar tudi ustno izročilo poroča o sv. Janezu. § 12 . Zgodovinske knjige novega zakona so se ohranile nepokvarjene. Zgodovinske, kakor tudi druge svetopisemske knjige no¬ vega zakona so se ohranile nepokvarjene, t. j. bistveno take, kakoršne so izšle iz rok pisateljev. Da se jim vsebina ni mogla bistveno izpremeniti, je razvidno iz sledečih razlogov: 1. Apostoli in njihovi učenci so knjige Cerkvi izročili. One osebe in krščanske občine, ki so jim bile apostolske knjige Prvotno namenjene, so jih objavljale z vednostjo in odobravanjem pisateljev tudi drugim občinam. 1 ) *) Sv. Pavel je sam želel, naj bi si krščanske občine v zameno poši¬ ljale liste, ki so jih od njega prejemale. Piše namreč Kološanom (4, 16): „Ko 3 34 Tako je nastalo mnogo prepisov apostolskih knjig, ko so apo¬ stoli še živeli. Ako bi se ti prvi prepisi ne bili ujemali s prvot¬ nimi knjigami, bi jim bili ugovarjali apostoli sami, potem one osebe in krščanske občine, ki so imele prvotne knjige, in sled¬ njič mnogoštevilni apostolski učenci, ki so vsebino knjig veči¬ noma poznali po neposrednjem ustnem občevanju z apostoli. Dokler so torej apostoli in njihovi učenci živeli, ni bilo možno, da bi se bila njihovim spisom vsebina izpremenila. 2. V poznejših stoletjih je bilo še manj možno, v knjigah kaj izpreminjati, ker verniki niso smeli v verskih rečeh nič novega sprejemati. Cerkvi so bile apostolske knjige v vseh časih svete, in zato jih je vsekdar skrbno čuvala. Ker so se čitale pri službi božji, je bila njihova vsebina vsem kristjanom dobro znana. Ne le cerkveni predstojniki, ampak tudi navadni verniki bi bili vsako bistveno izpremembo, ako bi se bila kdaj poizkušala, hitro zapazili in se ji z vso močjo uprli. 3. Rokopisi in prevodi sv. pisma izraznih stoletij, kakor tudi citati cerkvenih očetov in pisateljev se stvarno popolnoma ujemajo z današnjim besedilom sv. pisma. Nebistvene različice (lectiones variantes), ki se nahajajo v raznih rokopisih, pomena bistveno ne izpreminjajo, zlasti se nikjer ne tičejo zgodovinskih poročil. § 13 . Pisatelji zgodovinskih knjig novega zakona so osebno verodostojni. Da nam pisatelji zgodovinskih knjig novega zakona po¬ ročajo čisto resnico, je razvidno iz sledečih razlogov: I. Vsi pisatelji so mogli poročati resnico, ker so bili dobro poučeni o tem, kar so pisali. Sv. Matej in sv. Janez sta bila apostola in vedna spremljevalca Jezusova ter sta veči¬ noma vse sama videla in slišala, kar je Jezus delal in učil. Sv. Marko in sv. Luka sicer nista bila apostola, vendar pa sta bila dolgo časa v družbi apostolov in v najtesnejši zvezi z njimi ter sta lahko od njih vse natančno poizvedela, česar nista se Vam prečita ta list, skrbite, rla se prečita potem tudi v laodicejski cerkvi, in onega, ki j e Lao dicej cev, čitajte tudi Vi.“ — Iz drugega lista sv. Petra (II. Petr. 3, 15 sl.) pa je razvidno, da so bili Pavlovi listi v Mali Aziji sploh dobro znani, da so torej tamošnje krščanske občine morale imeti njih prepise. 35 sama videla in slišala. Pri mnogih dogodkih, katere pripoveduje v „Dejanju apostolov 41 , je bil pa sv. Luka tudi osebno navzoč. (Nekateri apostoli so bili bližnji sorodniki Marijini. Ti so zlasti o Jezusovi detinski dobi tem laže marsikaj poizvedeli in po¬ vedali potem tudi drugim apostolom in evangelistom.) Pomislek, da apostoli niso bili znanstveno izobraženi in ne dosti razsodni, da bi nam mogli zanesljivo poročati resnico, je prazen; prvič zato, ker so dogodki iz Jezusovega življenja, o katerih nam poročajo sveti pisatelji, celo največji čudeži, ki nam jih popisujejo, tako jasni -in enostavni, da jih tudi pre¬ prost človek brez znanstvene izobrazbe lahko natančno pregleda in verodostojno o njih poroča; drugič pa tudi ni resnično, da bi apostoli ne bili zadostno razsodni. Verovali in zapisali so le . to, o čemer so se popolnoma prepričali. Tako piše sv. Janez: „Kar smo slišali, kar smo z lastnimi očmi videli, kar smo natančno pregledali, in kar so otipale naše roke..., o tem pričamo in to vam ozna¬ njamo." (I. Jan. 1,1 — 2.) Da so imeli apostoli zadosti razsod¬ nega duha so pokazali posebno ob vstajenju Gospodovem. Poročilu Marije Magdalene niso verovali. (Mark. 16, 11.) Ko so na večer sami videli vstalega Zveličarja, niso precej verovali, temveč šele potem, ko jim je. Gospod pokazal roke in noge, da so jih potipali, in ko je vpričo njih jedel. (Luk. 24, 36 — 43.) Tomaž pa celo pričevanju vseh drugih apostolov ni hotel vero¬ vati, dokler ni sam videl Gospoda ter se dotaknil ran na nje¬ govem poveličanem telesu. (Jan. 20, 25 — 29.) II. Ti pisatelji so tudi hoteli poročati resnico. To izpričuje: 1. Njihov značaj. Bili so preprosti, a pošteni, sveti možje, navdušeni za resnico in čednost. Takim možem bi krivico delali, ako bi jim podtikali laž in prevaro. Kako so bili odkrito¬ srčni in resnicoljubni, so dokazali s tem, da brez ovinkov pri¬ povedujejo tudi svoje slabosti in predsodke, zaradi katerih jih je moral Jezus večkrat karati. Celo tega niso zamolčali, kako je Peter sramotno zatajil Gospoda, in kako so ga ob trpljenju ln smrti bojazljivo zapustili vsi apostoli razen sv. Janeza, ki ga je spremljal na križevem potu ter bil priča njegove smrti. 2. Način pisanja. Evangelisti poročajo natančneje in obširneje le o javnem življenju in delovanju Jezu- s o vem. Prav malo nam pripovedujejo o njegovi detinski, še manj o mladeniški dobi in sploh o njegovem doma- ^ 6 m, svetu skritem življenju do 30. 1 eta njegove 3 * 36 dobe. Ako bi bili hoteli z izmišljotinami kititi svoje spise, bi bili storili to najlaže iz te dobe. — Dogodke iz javnega življenja in delovanja Jezusovega pripovedujejo mirno in objektivno, kakor vestni poročevalci. Daši navdušeni za svojega božjega Učitelja, popisujejo vendar največje čudeže s preprostimi besedami in brez občudovanja. Kakor druge nauke, tako navajajo izreke, s katerimi se imenuje Sina božjega, pa se nič ne prizadevajo, da bi z navdušenimi slavospevi koga pre¬ govorili, naj mu veruje. Tudi za njegove sovražnike, ki so krivično in nečloveško ravnali z njim, da, celo za izdajico, ki je bil v njihovi lastni sredi, nimajo ne ostre graje, ne zaničljive besede; ampak tudi tukaj se kažejo le poročevalce. 3. Štirje evangelisti popisujejo življenje in delovanje Gospoda Jezusa Kristusa. A čudovita slika nebeškega Zveličarja, ki nam odseva iz vseli štirih evangelijev, je ena ter ista, dasi vsak evangelist piše po svoje, z ozirom na svoj posebni namen. Ako bi se evangelisti ne bili strogo držali resnice, ampak vdajali vsak svoji domišljiji, bi nam bili naslikali štiri različne značaje, štiri različne „Kristuse“. In ako bi bili imeli namen varati, bi se bili gotovo poprej dogovorili ter na to pazili, da bi se njihova poročila tudi v vseh podrob¬ nostih ujemala. A tega niso storili, marveč se v nekaterih slučajih tako malo ozirajo drug na drugega, da si navidezno včasih celo nasprotujejo. Bogoslovska veda je taka navidezna protislovja že davno razrešila; zato verodostojnost evange¬ lijskih poročil potrjujejo. Dokazujejo namreč, da so bili evan¬ gelisti tako prepričani o resničnosti svojih poročil, da so lahko pisali popolnoma prostodušno, brez bojazni, da bi si kje naspro¬ tovali. 1 ) 4. Pisatelji zgodovinskih knjig novega zakona niso imeli vzroka, da bi hoteli poročati kaj neresničnega. Časti in slave ali kakega drugega časnega dobička niso mogli pričakovati. Jezus Kristus sam jim je prerokoval, da jih bo zadevalo zavoljo njegovega imena preganjanje in trpljenje, kar se je tudi kmalu po njegovem vnebohodu začelo izpolnjevati. Naposled so vsi apostoli in evangelisti razen sv. Janeza z mučeniško smrtjo potrdili resničnost svojega pričevanja. ') „Multa diversa, nul la tamen adversa, inulta varia, nulla contraria“, je opomnil že sv. Avguštin. (Contra Faust. 33, 6.) 37 III. Pisatelji zgodovinskih knjig novega zakona niti mogli niso poročati neresnice, ako bi bili tudi hoteli, in sicer: 1. zato ne, ker popisujejo javno delovanje Kristusovo, čudeže in govore, katere je videlo in čulo na tisoče raznih ljudi. Ako bi bili evangelisti zapisali kaj neresničnega, gotovo ne bi bili molčali k temu Kristusovi sodobniki, katerih je v drugi polovici 1. stoletja še mnogo živelo. Zlasti pa bi bili Jezusovi nasprotniki najlaže s tem odvrnili od sebe očitanje, da so križali Sina božjega in svojega Mesija, ako bi bili apostolom in evan¬ gelistom dokazali, da so govorili in pisali neresnico. A tega niso nikdar poizkušali, marveč so samo to zahtevali od apostolov, da naj o Jezusovem imenu molče. 2. Niso mogli poročati neresnice zato, ker si Jezusovega življenja in njegovih naukov niso mogli sami izmisliti. Jezusov značaj, kakor so ga naslikali evangelisti, je tako vzvišen in čudovit, da ga ni mogla ustvariti človeška domišljija, in njegov nauk presega človeško modrost. Ako Jezus ne bi bil tako živel in tako učil, kakor svedočijo zgodovinske knjige novega zakona, ne bi bili mogli tako pisati o njem niti najspretnejši pisatelji in največji modrijani, kaj šele preprosti možje, kakoršni so bili apostoli in evangelisti. IV. Slednjič potrjujejo resničnost evangelijskih poročil tudi poučne svetopisemske knjige novega zakona in razni drugi pisatelji one dobe, ne le k ršcanski, ki se vedno sklicujejo na evangelije, ampak celo judovski in poganski. 1. Sv. Peter piše v svojem drugem listu: „Oznanjali smo vam moč in pričuj očnost Gospoda našega, Jezusa Kristusa, ne kakor bi se držali izmišlje¬ nih pravljic, marveč ker smo postali priče nje¬ govega veli čas tva.“ (II. Petr. 1, 16.) 1 ) Sv. Pavel pa se skli¬ cuje v svojih listih na čudeže, ki so jih v Jezusovem imenu očitno delali on sam in drugi apostoli. (II. Kor. 12,12; Rim. 15,18; 1- Kor. 12, 10; Gal. 3, 5.) Ti čudeži potrjujejo resničnost Jezusovih čudežev, ki jih pripovedujejo evangelisti. Ako so mogli apostoli v Jezusovem imenu delati čudeže, jih je mogel tudi Jezus delati v svojem lastnem imenu. l ) „Ou ydcp asaocptajj.8Voi$ jioO-oig š^av.c^ou^VjoavTsg š^vojpčaaiisv ujjlEv ttjv to 3 KupČoo vjjjL&v ‘frjaoo Xpiaroi5 dovajitv y*al napouatav, aXX’ šrcoTtmt '"fsvTjftevTeg zrjg &xs Lvov |is*'aXstoTYjTog.“ 38 2. Judovski zgodovinar Jožef Flavij je zapisal o Jezusu Kristusu sledeče znamenite besede: „V onem času je živel Jezus, moder človek, ako ga smemo človeka imenovati (siye avdoa avtov 7.eyeiv yor\) ; bil je namreč čudodelec (scaoadogcov eoyosv stoirjtrig) in učitelj ljudem, kateri radi poslušajo resnico. Pridružili so se mu mnogi Judje in Heleni. To je bil Kristus (6 Xgtovog ovtog rjv). Daši ga je Pilat obsodil na križ, ko so mu ga zatožili glavarji našega naroda, ga vendar niso nehali ljubiti oni, kateri so ga poprej ljubili; zakaj tretji dan se jim je zopet živ prikazal (irjjdvrj yag avtolg VQiv>]v t/oiv rj/nšgav s%d7.iv £c5r), kakor so božji preroki to in še mnogo dru¬ gih čudovitih reči prerokovali o njem; in še sedaj živi krščanski narod in se po njem ime¬ nuj e."') Daši je presenetljivo, vendar nerazumljivo ni, kako je mogel Jožef Flavij tako pisati o Kristusu, da pa vendar ni sprejel krščanske vere. Omahljivi značaj vednostno izobraže¬ nega, a slavohlepnega in sebičnega moža nam to pojasnjuje. Pišoč zgodovino svojega naroda ni mogel molčati o tem, kar se je zgodilo v Palestini in kar je vedel o Kristusu. A v slavi in razkošju živeč na Domicijanovem dvoru ni imel one srčnosti in one nravne moči, da bi bil te ugodnosti žrtvoval in jih zamenjal morda za mučeniško smrt. Tudi „T a 1 m u d “, Judom sveta knjiga, v kateri so zapisane razne tradicije judovskega naroda, potrjuje resničnost evan¬ gelijskih poročil. Iz evangelijev je razvidno, da farizeji Jezusovih čudežev niso tajili, ampak le trdili, da jih dela s pomočjo hudobnega duha. Podobno očitanje se nahaja tudi v „Talmudu“, ki trdi, da se je Jezus v Egiptu naučil čarati, da je s pomočjo te umetnije delal čudovite reči v svoji domači deželi, ljudstvo pa da je mislilo, da dela čudeže s svojo lastno močjo. „Ker je tako slepil in v zmoto zavajal svoj narod, je bil na večer pred veliko nočjo križan. Njegov grob pa so tretji dan našli prazen, ker so njegovi učenci truplo ukradli in skrili." Tako „ Talmud". 3. Izmed poganskih pisateljev piše Tacit, da je Kristus živel ob času cesarja Tiberija, da ga je Poncij Pilat v ■) Jos. Flavius: Antiquit. Jud. XVIII. 3, 3. 39 smrt obsodil, in da so kristjani po njem dobili svoje ime. 1 ) Snetonij pripoveduje, da so zaradi Kristusa med Judi nastali nemiri, in da jih je zato cesar Klavdij iz Rima pregnal. 2 ) P linij poroča cesarju Trajanu, da kristjani časte Kristusa kakor Boga. 3 * * ) Ako pregledamo množino in tehtnost dokazov za zgodo¬ vinsko verodostojnost štirih evangelijev in „Dejanja apostolov 14 , moramo po pravici reči, da v zgodovini ni dogodka iz davne preteklosti, kateri bi bil bolje izpričan, nego življenje in delo¬ vanje Jezusa Kristusa ter njegovih apostolov. Drugo poglavje. Jezus Kristus je pravi Bog. § 14 . Pregled dokaza za to resnico. Na podlagi zgodovinske verodostojnosti štirih evangelijev in „Dejanja apostolov 44 se more neovržno dokazati temeljna resnica krščanske vere, da je Jezus Kristus pravi Bog. Iz vsebine teh knjig je namreč razvidno, daje Jezus Kristus ne le božji poslanec, in sicer v starem zakonu obljubljeni Odrešenik ali Mesija, ampak da je, kakor pravi človek, tako tudi pravi Bog, Sin člo¬ vekov in Sin božji. To hočemo pojasniti v sledečem redu: Najprej hočemo izvedeti, kaj Jezus Kristus sam o sebi pravi. To vprašanje je važno že zaradi tega, ker tudi ‘) „Auctor nominis eius (populi Christiani) Ohristus Tiberio imperitante per procuratorem Pentium Pilatum supplicio affectus erat.“ (Tacit. Ann. 15,44.) 2 ) Judaeos, impulsore Chresto assidue tumultuantes, (Claudius) Itoina expulit.“ (Suet. Vita Claud. c. 25.) 3 ) „Affirmabant autem (Christiani), liane fuisse summam vel culpae suae vel erroris: quod essent soliti stato die ante lucern eonvenire carmenque Ch listo, quasi Deo, dicere secum invicem. 11 (Plinius, Epist. X. 96.) 40 nasprotniki Kristusovega božanstva priznavajo, da je bil Jezus Kristus najmodrejši in najboljši človek. Ako hočejo biti do¬ sledni, ne morejo odkloniti njegovega pričevanja o samem sebi. Da pa neovržno dokažemo resničnost tega pričevanja, ho¬ čemo pregledati vse one razloge, ki morajo — dobro pre¬ mišljeni — privesti vsakega, kdor se ne ustavlja spoznani resnici, do prepričanja in priznanja: Jezus Kristus je to, kar sam priča o sebi: Sin božji in pravi Bog. Ti razlogi so: 1. Čudeži, katere je Jezus sam delal, in s katerimi ga je poveličeval nebeški Oče, zlasti njegovo vstajenje od mrtvih in njegov vnebohod. 2. Prerokbe, in sicer mesijanske, ki so se izpolnile na Jezusu Kristusu, in prerokbe, katere je Jezus sam izrekel, ter so se tudi vse natančno izpolnile, ali pa se še izpolnjujejo. 3. Jezusov nebeški nauk. 4. Njegova vzorna svetost. 5. Čudovita vzvišenost njegove osebe. 6. Čudo¬ vito razširjenje in vedni obstanek krščanske vere in Cerkve. 7. Krščanski mučenci. 8. Čudovita prenovitev sveta po krščanstvu. § 15 . Jezusovo pričevanje o samem sebi. I. Jezus Kristus priča o sebi : 1. da je božji poslanec, 2. ob¬ ljubljeni Odrešenik ali Mesija, 3. pravi Bog. 1. Jezus Kristus je božji poslanec. Jezus je govoril Judom: „Jaz sem od Boga izšel in prišel; nisem namreč prišel sam od sebe, ampak me je On po¬ slal.“ (Jan. 8,42.) „Jaz nisem sam od sebe govoril, ampak Oče, ki me je poslal, mi je dal zapoved, kaj naj povem, in kaj naj govorim." (Jan. 12, 49.) Kdo je njegov Oče, je povedal jasno na drugem mestu: „Moj Oče je, ki me poveličuje, o katerem vi pravite, da je vaš Bog.“ (Jan. 8, 54.) 2. Jezus Kristus je obljubljeni Odrešenik ali Mesija. Ko je Samarijanka ob Jakobovem vodnjaku rekla: „Vem, da pride Mesija, ki se imenuje Kristus, 41 je odgovoril Jezus: „Jaz sem, ki s teboj govorim. 11 (Jan. 4, 25. 26.) — Judom pa, ki mu niso hoteli verovati, da je obljubljeni Odrešenik, je rekel: „Vi preiskujete pisma,... in ta so, ki pričajo o meni... Nikar ne mislite, da 41 vas bom jaz tožil pred Očetom; Mozes je, ki vas toži... Ako bi namreč Mozes n verovali, bi pač verovali tudi meni, zakaj o meni je on p i s a l.“ (Jan. 5, 39 sl.) 3. Jezus Kristus je pravi Bog. a) Imenuje se Sina božjega. V odločilnem trenutku, ko je stal Jezus v sodni dvorani pred judovskim sodnim dvorom, ga je slovesno vprašal včliki duhovnik: „Zarotim te pri živem Bogu, da nam poveš, če si ti Kristus, Sin božji.“ In Jezus je odgovoril: „Ti si rekel. Jaz sem.“ (Mat. 26, 63. 64. Mark. 14, 61. 62.) b) Uči, da je enega bistva z nebeškim Očetom. „Jaz in'Oče sva eno.“ (Jan. 10, 30.) „Kdor mene vidi, vidi tudi Očeta... Ali ne verujete, da sem jaz v Očetu, in da je Oče v meni?“ (Jan. 14, 9. 10.) c) Imenuje se Gospoda nebes in zemlje. Govoril je namreč svojim apostolom: „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.“ (Mat. 28, 18—20.) Petru pa je rekel še po- sebe: ,,Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva. In karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, b o razvezano tudi v nebesih. 14 (Mat. 16, 19.) Tako more le Bog govoriti. Tudi angele božje imenuje „svoje angele 44 , ki jih razpošlje ob vesoljni sodbi, da zberb njegove izvoljence ed vseh strani. (Mat. 24, 31.) č) Razodeva božje lastnosti: vsemogočnost z bese¬ dami: „Moj Oče dela doslej, tudi jaz delam... Kar¬ koli namreč dela On, to dela enako tudi Sin... ^akaj, kakor Oče obuja mrtve in jih oživlja, tako tudi Sin oživlja, katere hoče. 44 (Jan. 5, 17 sl.) — Da je večen, je povedal proseč nebeškega Očeta malo pred koncem svojega zemeljskega življenja: „In sedaj me po¬ veličaj, Oče, z onim veličastvom, ki sem ga imel Pri tebi, preden je bil svet. 44 (Jan. 17, 5.) Ob drugi pri¬ liki pa je rekel: „ Resnično, resnično vam povem, pre- 42 den je bil Abraham, sem jaz. 44 (Jan. 8, 58.) Po svoji' človeški naravi je bil Abrahamov potomec, le po svoji božji naravi je pred njim, ker je od vekomaj. — Da ima oblast grehe odpuščati, je pokazal v dejanju. Ko je rekel mrtvo- udnemu človeku: „Zaupaj, sin, tvoji grehi šoti od- p u š č e n i “ (Mat. 9, 2 sl.), so menili nekateri pismouki, da Boga preklinja, ker si pripisuje božjo oblast. On pa je nato s ču¬ dežem pokazal, da ima res tudi oblast grehe odpuščati. — Imenuje se slednjič delivca večnega življenja, kar je tudi le božje svojstvo. Govori namreč: „Jaz sem vsta- jenje in življenje; kdor v mene veruje, bo živel, če tudi umrje; in kdorkoli živi in veruje v mene, ne bo umrl vekomaj.“ (Jan. 11, 25-26.) d) Od vseh ljudi zahteva vero v svoje božanstvo, govoreč: „Bog je svet tako ljubil, daje dal s.vojega edinorojenega Sina, da se ne pogubi, kdorkoli vanj veruje, temveč ima večno življenje... Kdor veruje vanj, ne bo sojen; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Sinu božjega. 44 (Jan. 3, 16. 18.) e) Daši je neskončno ponižen in živi v revščini, zahteva vendar, naj se mu skazuje božje češčenje. Govori namreč: „Oče ne sodi nikogar, marveč je vso sodbo izročil Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor č a s 16 Očeta. Kdor Sina ne časti, ne časti Očeta, ki ga je po¬ slal. 44 (Jan. 5, 22. 23.) II. Jezusovo pričevanje, da je Sin božji in pravi Bog, so umevali ne le apostoli, ampak tudi drugi Judje in ju¬ dovski sodni zbor z včlikim duhovnikom vred v besednem pomenu. Niso mislili, da se imenuje Sina božjega le tako, kakor imenujemo sploh pravične in pobožne ljudi otroke božje, ampak so vedeli, da govori o svoji božji naravi. In sam je tudi vedel, da ga tako umevajo, pa takemu razumetju ni ugovarjal, ampak razločno pritrjeval. a) Nekoč je vprašal Jezus svoje učence, kaj pravijo ljudje o Sinu človekovem, kdo da je. Odgovorili so mu, da ga imajo nekateri za Janeza Krstnika, drugi za koga izmed prerokov. Tedaj jih je vprašal dalje, kaj oni mislijo o njem. In odgovoril mu je Simon Peter v imenu vseh apostolov: „Ti si Kristus, 43 Sin živega Bog a.“ >) Jezus pa je odgovoril in mu rekel: »Blagor tebi, Simon, Jonov sin! Ker meso in kri ti tega nis 7 ta razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. - ' (Mat. 16, 16. 17.) Ob drugi priliki je rekel isti apostol: »Mi s m o verovali in spoznali, da si ti Kristus, Sin božji. 41 (Jan. 6, 70.) Ko je apostol Tomaž Jezusa po vstajenju spoznal na poveličanih ranah, tedaj je izpovedal svojo vero v njegovo božanstvo, rekoč: »Moj Gospod in moj B o g.“ ( c O Kvgiog fiov xai 6 dsog fiov.) (Jan. 20, 28.) — In Jezus se ni branil takega nazivanja. Sv. Janez začenja svoj evangelij z jasnim iz- pričevanjem Jezusove božje narave, pišoč: „V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in B o g j e bila Beseda... In Beseda je meso postala in med nami prebivala, in videli smo njeno slavo, kakor slavo E di n or oj e ne ga od Očeta. 44 (Jan. 1, 1. 14.) b) Ko je Jezus ozdravil človeka, ki je bil 38 let bolan, so ga Judje preganjali, ker je to storil v soboto. Jezus jim je odgovoril: »Moj Oče dela doslej, tudi jaz de- b> m .. . Karkoli namreč dela On, to dela enako tudi Sin... Zakaj, kakor Oče obuja mrtve in jih oživlja, tako tudi Sin oživlja, katere hoče. 44 Tem besedam dostavlja evangelist: »Zaradi tega pa so ga Judje še bolj skušali umoriti, ker ni le prelomil sobote, temveč je tudi Boga imenoval svojega Očeta in se je delal enakega Bogu." (Jan. 5, 18.) Ob drugi priliki je izgovoril besede: »Jaz in Oče sva eno. 44 Tedaj pa so Judje pobirali kamenje, da bi ga kamenjali. In ko jim Jo Jezus rekel: »Veliko dobrih del sem vam storil, z aradi katerega me hočete kamenjati? 44 — so mu odgovorili: »Zaradi dobrega dela te ne kamenjamo, a m pa k zaradi bogokletstva, in ker se Boga delaš, k o si človek. 44 (Jan. 10,33.) c) Najočitneje pa se je pokazalo v sodni dvorani, da je ves sodni zbor z včlikim duhovnikom vred v besednem pomenu razumel Jezusovo slovesno izjavo, da je Sin božji. »Tedaj je veliki duhovnik raztrgal svoje oblačilo, rekoč: H «ga je preklinjal; kaj potrebujemo še prič? Glejte, zdaj ste slišali preklinj evanje. Kaj se vam *) Si st 6 Xptatog & Tiog tou Bsoij tou Q®vcog. 44 zdi? Oni pa so odgovorili in rekli: Smrti je vre- den.“ (Mat. 26, 65. 66.) Daši na smrt obsojen zaradi tega, ker se je imenoval Sina božjega, Jezus vendar svoje izjave ni pre¬ klical. Gotovo je torej, da se je Jezus imenoval Sina božjega v pravem pomenu. Zato nikakor ni prav, imenovati ga samo najboljšega in n a j m o d r e j š e ga človeka. Kdor taji njegovo božan¬ stvo, ga sramoti, naj še tako povzdiguje njegovo človeško na¬ ravo, ker ga dolži neresničnega pričevanja. § 16 . Čudeži. Resničnost Jezusovega pričevanja o samem sebi, da je božji poslanec, obljubljeni Odrešenik in pravi Bog, najočitneje in najsijajneje dokazujejo čudeži, in sicer čudeži, katere je Jezus sam delal, kakor tudi oni, s katerimi ga je poveličeval nebeški Oče, zlasti njegovo vstajenje od mrtvih in njegov vnebohod. A. Splošne opomnje o čudežih. 1. Čudež je izreden dogodek v vidni naravi, katerega niso izvršile naravne sile, ampak je delo božje vsemogočnosti. Nadnaravnih dogodkov, kateri se vrše v človeški duši, n. pr. kadar kdo v zakramentu sv. krsta ali sv. pokore prejme posvečujočo milost božjo, ne prištevamo čudežem v tem smislu, dasi jih tudi izvršuje le božja vsemogočnost, ker takih notranjih del božjih ne moremo neposrednje opazovati. 2. D a se morejo goditi čudeži, to mora priznavati vsakdo, ki veruje v Boga. Bog deluje v naravi prvič po naravnih silah, n. pr., ako ob času suše usliši naše prošnje ter nam pošlje potrebnega dežja. Takih dogodkov v vidni naravi, ki se vrše z naravnimi silami in po naravnih zakonih, ne imenujemo čudežev, dasi tudi v teh deluje božja vsemogočnost in previdnost, ki ves svet ohranjuje in vlada. Bog pa drugič lahko deluje v naravi ne¬ posrednje s svojo vsemogočnostjo, ne da bi uporabljal katero¬ koli naravno silo. Tak učinek vsemogočnosti božje v naravi imenujemo čudež. Razločujemo pa dve vrsti čudežev. Prvi vrsti prištevamo izredne dogodke v naravi, kateri se z naravnimi silami sploh 45 nikdar ne morejo izvršiti (čudeži nad naravo — miracula supra naturam), n. pr. obuj en j e mrtvega človeka. Drugi vrsti pa prištevamo dogodke, kateri bi se sicer mogli izvršiti tudi z na¬ ravnimi silami, vendar pa se v danem slučaju niso tako izvršili, ampak neposrednje po božji vsemogočnosti (čudeži preko na¬ rave — miracula praeter naturam), n. pr., ko je Jezus zapo¬ vedal viharju na morju, da je utihnil, ali ko je s samo besedo ozdravljal bolnike. Najbolj lahkoumljiv dokaz, da se čudeži res morejo go¬ diti, je to, da so se resnično godili ne le ob Kristusovem času, ampak se še vedno gode, kjer in kadar Bog lioče. 1 ) Kar je istinito, mora biti tudi možno. 3. Istinitost čudežev moremo popolnoma zanes¬ ljivo spoznati. Razločevati nam je v tem oziru dogodek sam in pa sodbo, je li dogodek čudežen. Dogodek spoznamo, ako ga nismo sami videli, po zanesljivih pričah. Sodbo, je li dogodek čudežen, pa si lahko sami napravimo. Daši ne poznamo vseh naravnih sil, vendar moremo v neka¬ terih posameznih slučajih popolnoma zanesljivo soditi, da se kak dogodek ni izvršil naravnim potom, ampak da se je zgodil čudež. Ako je učinek uprav nasproten delovanju naravnih sil, (n. pr. obujenje mrtvega človeka, ki bi po naravnih zakonih moral strohneti) ali kadar je jasno, da se je dogodek izvršil brez delovanja naravnih sil (n. pr. ozdravljenje bolnika s samo besedo), moramo priznati čudež. 4. Čudeže more delati le Bog, in sicer ali nepo¬ srednje sam ali po človeku (ali angelu), kateremu Podeli čudotvorno moč. Kdor torej z lastno močjo dela čudeže, ta mora biti Bog. Človek pa (ali angel), kateri trdi, da je božji poslanec, in ka¬ teri tako trditev s čudeži dokaže, mora biti zares božji po¬ slanec, in vse, kar v tem svojem poslanstvu uči ali oznanja, mora biti resnično. Pripovedujejo se sicer čudovita dela tudi o nekaterih ljudeh, ki niso bili božji poslanci, n. pr. o egipčanskih vraž ar j ih (prim. Berilo, § 56., 1. b), o nekem Apoloniju iz Tiane, o Mohamedu i. dr. Toda nekatera izmed njih se morejo razlagati naravnim potom, druga pa se nikdar izvršila niso. Poročila o njih niso zgodovinska. ') N. pr. mnogoštevilni čudeži v Lurdu. 46 Tako je Apolonij iz Tiane živel baje že v 1. sto¬ letju po Kr., njegove „čudeže“ pa, o katerih se poprej ničesar ni vedelo, je popisal šele v 3. stoletju poganski pisatelj F i - lostrat po želji cesarja Septimija Severa in njegove soproge, da bi z njimi poganstvo podprl tako, kakor je bila krščanska vera oprta na Jezusove čudeže. Filostratova knjiga ni dosegla uspeha in se je kmalu pozabila, sveti evangeliji pa se čitajo še dandanes. Tudi o Mohamedu so se začeli šele 200 let po njegovi smrti pripovedovati čudeži; to pa je v nasprotju s poročilom Korana, ki trdi, da prerok ni imel daru čudežev. (Sur. 13,19.) Sicer so pa ti čudeži večinoma že po svoji vsebini tako malo resni in dostojni, da moramo že zaradi tega sklepati, da so le izrodki človeške domišljije. Tako n. pr. pripoveduje Filostrat, da je Apolonij iz Tiane nekega berača izpremenil v psa, da je imel v sodih zaprte vetrove in vihar, da so po njegovem povelju drevesa plesala i. dr. Kar se pripoveduje o Mohamedu, je pa naravnost nemožno, da je namreč mesec prišel z neba in ga pozdravil kakor božjega poslanca, potem mu šel v en rokav noter, iz drugega pa prišel zopet vun in se naposled razcepil v dve polovici. Jasno je, da taki nepravi in izmišljeni čudeži ne morejo oma¬ jati vere v prave in zgodovinsko dokazane — prav tako, kakor ponarejen denar ne dokazuje, da nikjer ni pristnega denarja. B. Čudeži, katere je Jezus sani delal. 1. Jezus je delal raznovrstne čudeže, s katerimi je razodeval svojo vsemogočnost in božjo oblast v vsej naravi. Vse stvari so mu bile pokorne, žive in nežive, telesa in duhovi. a) Delal je čudeže v nezavedni naravi: Izpremenil je vodo v vino na ženitovanju v Kani Galilejski (Jan. 2); dvakrat je pomnožil malo kruhov in ribic, tako da je nasitil z njimi več tisoč ljudi (Jan. 6, Mark. 8); čudežno je blagoslovil ribji lov (Luk. 5); z besedo je pomiril vihar na morju (Mat. 8); hodil je po vodi, kakor po suhem (Mat. 14); storil je, da je usehnilo figovo drevo. (Mark. 11, 14. 20.) b) S samo besedo je ozdravljal bolnike: slepe (Mat. 9, 20; Mark. 10, Jan. 9), hrome (Mat. 9, Luk. 5, 24), gluhe in neme (Mat. 9, Mark. 7) ter gbbave. (Mat. 8, Luk. 5, 13.) c) Iz obsedencev je izganjal hudobne duhove. (Mat. 8, 28 sl. 9, 32 sl. 15, 22 sl., Mark. 1, 23 sl. 5, 1 sl. 7, 25 sl. 9, 16 sl.) 47 č) Mrtve je obujal, in sicer je obudil mladeniča v Najmu (Luk. 7), Jajirovo hčer (Mar. 5) in Lazarja, ki je bil že četrti dan v grobu. (Jan. 11.) 2. Da je Jezus res izvrševal navedena čudežna dela, nam izpričujejo: a) Evangelisti, katerih popolno verodostojnost smo že do¬ kazali (§ 13.). b) Judovsko ljudstvo, ki je posebno zato v obilnem šte¬ vilu vrelo za Jezusom, ker je videlo njegova čudovita dela: „ Veli k o jih je verovalo v njegovo ime, ker so vi¬ deli njegove čudeže, ki jih je delal," pripoveduje sveti evangelij. (Jan. 2, 23.) c) Voditelji judovskega naroda, ki so jim Jezusovi čudeži delali veliko preglavico. Farizeji in pismouki so se bali, da ne bi izgubili svoje veljave med narodom, ker je vse hitelo za Jezusom. Zato so se večkrat posvetovali: „Kaj naj sto¬ rimo, ker ta človek dela veliko čudežev? Ako ga tako pustimo, bodo vsi verovali vanj.“ (Jan. 11, 47-48.) Ko je Jezus od mrtvih obudil Lazarja, so bili farizeji in včliki duhovniki v hudi zadregi, ker dogodka niso mogli utajiti. Zato so sklenili umoriti ne le Jezusa, ampak tudi Lazarja, ker je mnogo ljudi zavoljo Lazarja verovalo Jezusu. (Jan. 11,53; 12,10.) Nikodem je priznal: „Rabi, vemo, da si od Boga prišel učenik, zakaj nihče ne more delati teh znamenj, katera ti delaš, ako ni Bog z njim.“ (Jan. 3, 3.) č ) Slednjič nam potrjujejo resničnost Jezusovih čudovitih del razni pisatelji, in sicer ne le krščanski, ki se sklicujejo na evangelijske čudeže, ampak tudi judovski in poganski, kakor Jožef Flavij, Tacit, Suetonij, Plini j i. dr., ki imenujejo Jezusa nenavadnega človeka in čudodelca. (Prim.: § 13. IV.) 3. Jasno je, da so Jezusova nenavadna dela pravi čudeži. a) Večina navedenih del se z naravnimi silami nikdar ne more izvršiti. To so čudeži prve vrste — miracula supra na¬ turam —, kakor izpremenjenje vode v vino, pomnožitev kruha in rib, obujenje mrtvih. b) Čudeži druge vrste — miracula praeter naturam —, kakor poinirjenje viharja, hoja po morju, ozdravljanje bolnikov, bi se mogli morda s pripravnimi sredstvi izvršiti tudi naravnim 48 potom; a Jezus za ta svoja dela ali sploh ni uporabljal nikakih sredstev, ampak jih je izvrševal s samo besedo, ali pa se je posluževal takih vidnih znamenj, ki so učinek le naznanjala, nikakor pa ga niso mogla naravno izvršiti, n. pr., ko se je s prstom dotaknil ušes gluhonemega človeka in s slino njego¬ vega jezika. (Mark. 7, 33.) c) Jezus je delal čudeže očitno, tako da jih je vsakdo mogel videti. Ničesar ni zakrival, kakor delajo glumači, ki z raznimi pripravami in spretnim zakrivanjem rabljenih sredstev varajo gledalce. Jezusova dela so opazovali tudi učeni pismouki in farizeji, njegovi najhujši nasprotniki. A, če tudi neradi, so morali vendar priznati, da Jezusova dela niso naravna. Ker mu niso mogli drugega očitati, so trdili, da izvršuje svoja dela s pomočjo hudobnega duha. (Mat. 12, 24 sl.) č) Slednjič Jezus sam pravi, da izvršuje svoja dela „s prstom božjim 14 (Mat. 12, 28) in razlaga, da taka dela do¬ kazujejo njegovo božje poslanstvo in božjo naravo. „Dela, ki jih jaz izvršujem, pričajo zame, da me je Oče poslal. 44 (Jan. 5, 36.) Ko je Janez Krstnik v ječi čul o Jezu¬ sovih delih, je poslal k njemu dva učenca vprašat: „A 1 i si ti oni, kateri ima priti, ali naj drugega čakamo?" Jezus jima je odgovoril: „Pojdita in poročita Janezu, kar sta slišala in videla: slepi i zpr egi e du j ej o, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi pre- slišujejo, mrtvi vstajajo, ubogim se evangelij oznanjuje. 44 (Mat. 11, 2 sl.) Dalje govori Kristus: „Ako ne izvršujem del svojega Očeta, mi nikar ne ver¬ jemite; ako jih pa izvršujem, in ako meni no¬ čete verjeti, verjemite delom, da boste spo¬ znali in verovali, da je Oče v meni in jaz v Očetu." (Jan. 10, 37 sl.) Ker torej Jezus Kristus sam svoja dela imenuje nadna¬ ravna in prave čudeže in so jih kot nadnaravna dela priznali celo njegovi sovražniki, je očito protislovje, ako brezverci in omahljivci v veri trdijo, da je bil Jezus Kristus samo naj- modrejši in najblažji človek. Ako so njegova dela pravi čudeži, potem je Jezus Kristus Bog, kakor sam priča o sebi; ako pa niso čudeži, potem bi mu morali očitati krivo pričevanje in bi ga tudi blagega človeka ne smeli imenovati. 49 C. Čudeži, s katerimi je Jezusa poveličeval nebeški Oče. Čudežem, katere je Jezus Kristus sam delal, se pridružujejo čudovite dogodbe, katere so se vršile na njem in zaradi njega, in s katerimi gaje ob raznih prilikah poveličeval nebeški Oče, tako da je vse njegovo življenje čudežno. Mati mu je bila Devica, kateri je angel božji iz nebes prinesel pozdrav in veselo oznanilo. Njegovo rojstvo so angeli oznanjali betlehemskim pastirjem, čudovita zvezda pa svetim trem kraljem. Angeli se sploh pogostokrat prikazujejo v njegovem življenju, ob trpljenju, vstajenju in vnebohodu. Ko je bil Jezus v Jordanu krščen in ko se je izpremenil na gori Taboru, ga je poveličal nebeški Oče z besedami, ki so se čule z neba: „Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje." (Mat. 3, 17.) Ko je malo pred svojim trpljenjem prosil nebeškega Očeta: „Oče, poveličaj svoje ime!“ — tedaj je prišel glas z neba: „Poveličal sem ga in ga zopet poveličam." (Jan. 12,28.) Ko je na križu visel, je solnce otemnelo, in ko je dušo izdihnil, se je pretrgalo za¬ grinjalo v templju, zemlja se je stresla, skale so pokale, grobi so se odpirali in po njegovem vstajenju je mnogo mrličev vstalo in se prikazovalo v Jeruzalemu. (Mat. 27, 45. 51 sl.) Otemnenje solnca od 12. do 3. popoldanske ure ni bil navaden in naraven solnčni mrak, ki more nastati le ob mlaju, takrat pa je bila polna luna. Opazovali pa so to nenavadno solnčno otemnenje ne le v Palestini, ampak tudi po drugih deželah. To izpričujejo krščanski pisatelji, n. pr. Tertulijan (Apol., c. 21.), in se sklicujejo tudi na poganske priče. Cerkveni zgodovinar Evzebij navaja poganskega kronista Flegona, ki piše, da je v četrtem letu 202. olimpiade (to je leto Kristusove smrti) nastal nenavaden solnčni mrak. Ob 6. uri je bila taka tema, da so se zvezde videle na nebu; in potres v Bitiniji je porušil mnogo hiš v Niceji. D. Jezusovo vstajenje in vnebohod. Vsa Jezusova čudovita dela in vse nadnaravne dogodke v njegovem življenju presegata gledč na sijajnost in važnost dva čudeža, s katerima je Jezus Kristus naposled poveličal svojo lastno človeško naravo. Ta čudeža sta: Jezusovo častitljivo Vstajenje in njegov čudoviti vnebohod. 4 50 1. Jezus Kristus je resnično od mrtvih vstal. Prvi dokaz za to resnico je praznovanje nedelje in velikonočnega praznika. Nedeljo je Cerkev že v apostolskih časih postavila za Gospodov dan v spomin na Kristusovo vstajenje namesto sobote, ki se je praznovala v starem zakonu. V isti spomin se obhaja v Cerkvi tudi že od apostolskih časov velikonočni praznik, ki so ga praznovali sicer tudi Judje v starem zakonu, a v dru¬ gačnem pomenu. Drugi dokaz je soglasno pričevanje apostolov in evangelistov, katerim se je Jezus po svojem vstajenju večkrat prikazal, in ki so z mučeniško smrtjo potrdili resnič¬ nost svojega pričevanja. Tretji dokaz pa je vedenje Jezusovih sovražnikov. Ti so Jezusa na očitnem kraju vpričo obilne množice umorili in njegov grob zastražili; potem pa, ko so zvedeli od straže, da je Jezus vstal, in ko so apostoli jeli oznanjati njegovo vstajenje, so postali hipoma obupni in zmedeni. Zahtevali so od apostolov le, naj o celi stvari molče. Kako važno je Kristusovo vstajenje za dokaz resničnosti krščanske vere, poudarja sv. apostol Pavel, pišoč: „Ako pa Kristus ni vstal, tedaj je prazno naše oznanjevanje, prazna je tudi vaša vera." (I. Kor. 15, 14.) Vstajenje Gospodovo je prvič izpolnitev prerokeb. Že pre¬ roki starega zakona so napovedovali, da Mesija ne ostane v grobu, ampak da umorjen in v grob položen zopet oživi. Isto je Jezus Kristus o sebi sam prerokoval, (§ 17. C. 1.) Drugič je pa Kristusovo vstajenje največji in najsijajnejši čudež. Ako je obujenje mrtvega človeka sploh velik čudež, potem je vstajenje Gospodovo največji čudež, zato, ker je Jezus Kristus sam sebe obudil iz smrtnega spanja v novo življenje. Nihče ne more govoriti tako, kakor je on govoril: „Oblast imam, dati svoje življenje, in oblast imam, ga zopet vzeti." (Jan. 10, 18.) Ker je Jezus Kristus pokazal svojo moč tam, kjer vse stvari razodevajo le svojo popolno onemoglost, je sijajno dokazal svoje božanstvo. * Tudi nasprotniki sv. vere niso nikdar tajili velike važ¬ nosti tega čudeža. Tein bolj pa so se na razne načine prizadevali, da bi utajili resničnost dogodka samega. A dosegli so uprav nasprotno. Cim bolj so ugovarjali temu naj večjemu Jezusovemu 51 čudežu, tem več povoda so imeli branitelji sv. vere, da so ga natančno in vsestransko preiskovali ter njegovo resničnost te¬ meljito dokazali. * Izmed mnogih poizkusov, s katerimi so hoteli sovražniki krščanske vere utajiti Kristusovo vstajenje, omenjamo sledeče, in sicer s tem namenom, da spoznamo, kako se tudi tukaj uresničujejo Kristusove besede: „Luč je prišla na svet; a ljudje so bolj ljubili temo nego luč, ker so bila njihova dela hudobna." (Jan. 3, 19.) a) Že judovski duhovniki in starejšine so si izmislili jako nespreten izgovor, ko so prišli stražniki od Kristusovega groba ter jim naznanili vstajenje. Ta izgovor priča o njihovi zmede¬ nosti in ima že sam na sebi pečat lažnivosti. Dali so namreč vojakom mnogo denarja, da so le-ti govorili: Ponoči, ko smo mi spali, so prišli Jezusovi učenci in so truplo iz groba ukradli. (Mat. 28, 12 sl.) Ako bi bili vojaki res spali, bi pač ne mogli vedeti, kaj so med tem časom delali Jezusovi učenci. Vedenje starejšin proti vojakom in proti Jezusovim učencem pa jasno dokazuje, da vojaki na straži niso spali, in da Jezusovi učenci niso odprli groba in ne odnesli njegovega trupla. Ko bi se bilo namreč to res zgodilo, ne bi bili starejšine dali vojakom denarja, marveč strogo kazen bi jim bili prisodili; in od učencev ne bi bili zahtevali, naj o celi stvari molče, marveč natančno preiskavo vsega dogodka bi bili morali pričeti in krivce kaznovati. Poznejši sovražniki krščanske vere so hoteli stari judovski izgovor nekoliko izboljšati, trdeč, da grob ni bil zapečaten in ne zavarovan s stražo, ker samo evangelist Matej govori o zapečatenem grobu in o straži, trije poslednji evangelisti pa vsega tega nič ne omenjajo. .Jezusovi učenci so torej lahko ukradli truplo iz groba. — Na to odgovarjamo: Poročilo sv. Ma¬ teja nam popolnoma zadostuje. Sv. Matej je pisal svoj evangelij v prvi vrsti za kristjane in Jude v Palestini, katerim je bilo znano krivo pričevanje podkupljenih vojakov. Zato ni smel in ni mogel molčati o tem dogodku. Uprav zato pa tudi nikakor ni mogel poročati kaj neresničnega, ker bi se bilo neresničnemu poročilu v Palestini lahko ugovarjalo, a to se ni zgodilo. Ostali evangelisti pa so pisali v prvi vrsti za kristjane v bolj oddaljenih deželah, kamor bajka o ukradenem Jezusovem truplu ni pro¬ drla; zato so poročilo o straži in zapečatenem grobu lahko iz¬ pustili. Zopet drugi nasprotniki resnice so si izmislili sledeči ugovor: Kaj pa, ko bi bili Jezusovi učenci truplo iz groba u kradli še preden so duhovniki in starejšine grob zapeča¬ tili in zastražili? Odgovor: Ker je bilo Judom toliko na tem, da bi bil grob dobro zavarovan, ga brez dvoma niso zapečatili, dokler se niso prepričali, je li Jezusovo truplo notri ali ne. Ako bi pa res ne bili pogledali v grob, bi bili pač bolj naravno 4 * 52 to poudarjali in razglasili, ko se je jela širiti vest o vstajenju, nego da so podkupili vojake ter navajali speče priče za svojo trditev. Sicer je pa vsaka misel, da bi bili Jezusovi učenci ukradli njegovo mrtvo telo, brezumna. Oni učenci, ki so se polni strahu razpršili, ko so sovražniki prijeli in zvezali Učenika na Oljiski gori, oni učenci, ki so se vsi boječi in plahi zaklepali v Jeru¬ zalemu, — naj bi bili imeli srčnost, odvaliti kamen od Jezusovega groba in prenašati njegovo telo?! In kaj naj bi bili počeli s truplom umorjenega Učenika? Kako naj bi se potem razlagalo navdušenje in sveti ogenj, s katerim so — prejemši Sv. Duha — oznanjali vstajenje Gospodovo, in kako rnučeniška smrt, s katero so naposled potrdili resničnost svojega pričevanja, ako bi bili le goljufi in sleparji?! časnega dobička od oznanjevanja Jezusovega vstajenja niso imeli in tudi niso mogli pričakovati. Ako ne bi bili resnice govorili, pa tudi večnega plačila ne bi bili mogli upati. Njihovo navdušenje si moremo torej razlagati le iz trdnega prepričanja o resničnosti tega, kar so oznanjevali. b) Da apostoli niso hoteli slepariti, ampak da so bili sami prepričani o resničnem vstajenju svojega Gospoda in učenika, so morali naposled priznati tudi sovražniki krščanske vere. Zato so si izmislili drug izgovor, s katerim so upali na lažji način doseči svoj namen. Poizkušali so dokazati, da apostoli sicer niso bili sleparji, a da so bili sami varani in zaslepljeni. Ker je namreč Jezus že pred svojo smrtjo določno zatrjeval, da tretji dan vstane od mrtvih, so bili apostoli v to misel tako zatopljeni, da je zadostovala le mala očesna prevara, in bili so prepričani, da so živega videli svojega Učenika, ki so ga v duhu vedno gledali pred seboj. Kar človek iskreno želi in česar zaupno pričakuje, to tudi rad veruje; za to mu ni treba mnogo dokazov. Ta podmena o prevari apostolov je prvič oprta na napačno podlago. Ni res, da so apostoli tako trdno in zaupno pričakovali Gospodovega vstajenja. Jezus je sicer prerokoval svoje vstajenje; toda apostoli so to prerokbo, kakor tudi prerokbo o Gospodovem trpljenju in smrti šele pozneje prav umeli. Na vstajenje so tako malo mislili, da so se jim zdela prva poročila Marije Magdalene in drugih žen, ki so prišle od groba, kakor blodnje in jim niso verovali. Celo svojim lastnim očem niso verjeli, ko se jim je Jezus prvič prikazal. Verovali so šele potem, ko jim je dovolil, da so ga potipali, in ko je vpričo njih jedel. Tomaž celo vsem drugim apostolom ni hotel verovati, ampak šele potem, ko je tudi sam videl Gospoda in je položil svoj prst v rane njegovega poveličanega telesa, je padel pred Njim na kolena ter izpovedal: „Moj Gospod in moj Bog.“ (Jan. 20, 28; prim. § 13., I.) Na prevaro apostolov pa tudi zaradi tega nikakor ne mo¬ remo misliti, ker se Jezus ni prikazal le enemu, ampak vsem 53 apostolom in mnogim učencem, ne le enkrat, ampak večkrat, ne le zvečer ali ponoči, ampak tudi podnevi; in niso ga samo videli, ampak tudi potipali. Kakor pred svojo smrtjo, tako je z njimi govoril in jih poučeval. Po svojem vstajenju jim je dal oblast grehe odpuščati, in sv. Petru je slovesno izročil prvenstvo v sv. Cerkvi. Kdor premisli vse te okoliščine, ne bo govoril o prevari. cJ Brezverci novejšega časa so izumili še tretjo, izmed vseh najdrznejšo pa tudi najbolj abotno podmeno, da bi utajili čudež vstajenja. Trdijo namreč, da je Jezus sicer res vstal, a da to ni bil čudež, ampak le naravno prebujenje iz omedlevice. Kakor se marsikdaj zgodi, da je kdo le navidezno mrtev, potem pa zopet oživi, tako — menijo —- tudi Jezus na križu ni res umrl, ampak je le oslabljen izgubil zavest, in na¬ videzno mrtvega so položili v grob; tretji dan pa se je po¬ polnoma naravnim potom prebudil, in apostoli so mislili, da je od mrtvih vstal. Kako grozno nespametna je ta trditev, raz vidimo jasno, ako pomislimo vse okoliščine, kakor jih soglasno poročajo evange¬ listi. Jezusovo trpljenje je bilo toliko in tako mnogovrstno, da niti za trenutek ne moremo dvomiti o njegovi resnični smrti, marveč se moramo le čuditi, da je toliko časa ostal živ. Že na Oljiski gori je zavoljo dušnih bolečin krvavi pot potil. Kako grozno je bilo bičanje, potem trnjeva krona in pot na Golgoto! Kaj čuda, da je na poti omagoval pod težo križa! Na Golgoti so mu z žreblji prebodli roke in noge; tedaj je prelil zopet veliko krvi ter moral občutiti neizrekljive bolečine. Po triurnem smrtnem boju je zaklical slednjič: „Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo,“ — in je glavo nagnil ter dušo izdihnil. — Vsi na- vzočni so bili prepričani o njegovi smrti. Jožef iz Arimateje je prosil Pilata dovoljenja, da bi smel pokopati .Jezusa. Pilat je poklical stotnika, ki je nadzoroval križanje, in šele, ko je izvedel od njega, da je Jezus res mrtev, je podaril truplo Jožefu. Na večer so pristopili vojaki, da bi križanim potrli kosti, a ko so prišli do Jezusa, so spoznali, da je že mrtev; zato mu niso strli nobene kosti, marveč eden izmed njih mu je s sulico pre¬ bodel srce, in pritekla je iz njega kri in voda. Ako bi bil Jezus takrat še živ, bi bil moral umreti prčcej, ko mu je sulica ranila srce. — Njegovi prijatelji so ga potem s križa sneli in pokopali po judovski šegi. Ako bi bili imeli le iskrico upanja, da še živi, bi ga bili odnesli v kako hišo, ne pa položili v grob, kjer bi bil moral umreti, ako bi se bil le iz omedlevice prebudil, ker bi tako oslabljen ne bil mogel odvaliti težkega kamena. In kako bi se bil mogel — na rokah in nogah preboden — prikazovati apostolom kakor zmagovalec smrti sedaj v Jeruzalemu, sedaj zopet v daljni Galileji? — Tudi sovražniki Jezusovi so bili o njegovi smrti popolnoma prepričani. Zapečatili in zastražili so 54 grob ne zato, da bi onemogočili prebujenje iz omedlevice, ampak zato, da bi apostoli trupla iz groba ne ukradli. Zakaj pa se Kristus po vstajenju ni prikazal tudi svo¬ jim sovražnikom in vsemu ljudstvu? — Ako bi tudi ne vedeli za to nobenega vzroka, bi morali v ponižnosti moliti Odrešenikovo božjo modrost, ki neskončno presega človeško razumnost. Moremo pa izprevideti sledeče: Jezusovi sovražniki so videli mnogo čudežev, pa vendar niso verovali. Ker so za¬ vrgli toliko milosti božjih, niso bili vredni nove milosti, da bi bili gledali poveličanega Gospoda; in to tem manj, ker bi jih tudi ta milost ne bila izpreobrnila. Ako so hoteli spoznati resnico, so pa imeli nepristransko pričevanje straže, ki je prišla od Jezusovega groba; zato ni bilo potrebno, da bi se jim bil Jezus sam neposrednje razodel in prikazal. — Tudi mera milosti, namenjena judovskemu ljudstvu, je bila napolnjena. Nehvaležno je zavrglo to ljudstvo svojega Mesija. S tem se je nevrednega izkazalo, da bi ga bilo neposrednje gle¬ dalo v njegovem veličastvu. To pa tudi potrebno ni bilo, zakaj, kdor je hotel spoznati in sprejeti resnico, temu so jo oznanjali apostoli, ki so resničnost svojega pričevanja potrjevali tudi s čudeži. 2. Prav tako, kakor vstajenje, dokazuje tudi Jezusov ču¬ doviti vnebohod njegovo božje poslanstvo in božanstvo. Štirideset dni po svojem vstajenju se je prikazal Jezus poslednjikrat v Jeruzalemu zbranim apostolom, govoril jim je še o „kraljestvu božjem 11 ter obljubil, da jim pošlje Sv. Duha, potem pa je šel z njimi v Betanijo in na Oljisko goro, in tamkaj se je z lastno močjo dvignil proti nebu. Kmalu ga je zakril svetel oblak apostolom, gledajočim za njim. (Luk. 24, 49 sl.; Dej. ap. 1, 4 sl.) To je čudovit in edino primeren sklep njegovega vidnega delovanja tukaj na zemlji. § 17. Prerokbe. Resničnost Jezusovega pričevanja o samem sebi dokazujejo tudi prerokbe, in sicer mesijanske prerokbe, ki so se izpolnile na Jezusu Kristusu, in prerokbe, katere je Jezus sam izrekel, in so se tudi vse natančno izpolnile ali pa se še izpolnjujejo. 55 A. Splošne opomnje o prerokbah. 1. Prerokba je določna napoved takega prihod¬ njega dogodka, ki ga ne more spoznati noben ustvarjen razum, ampak le Bog sam ali pa človek (ali angel), kateremu ga Bog razodene. 2. Da so prerokbe možne, to mora priznavati vsak, kdor veruje v božjo vsevednost in vsemogočnost. Ker je Bog vseveden, vidi in natančno spoznava prihodnost, in ker je vse¬ mogočen, more razsvetliti tudi ljudi (ali angele), da jo spo¬ znajo. 3. Istinitost prerokeb spoznavamo na podoben način, kakor istinitost čudežev. Vprašati se moramo v vsakem slučaju prvič: Ali je bil dogodek določno napovedan, preden se je iz¬ vršil? — in drugič: Ali je napoved prava prerokba? Prvo spoznamo po zanesljivih pričah, drugo pa moremo sami pre¬ soditi. Ako je namreč napovedani in potem izpolnjeni dogodek tak, da ni v neogibni zvezi s preteklostjo ali sedanjostjo, tedaj ga človeški razum ne more spoznati; njegova določna napoved je torej v tem slučaju prava prerokba. Možno bi bilo sicer kak posamezen prihodnji dogodek katerikrat tudi le slučajno uganiti; a vsak dvom o resnično preroškem spoznanju izgine, ako je napovedovalec prihodnjih reči natančno pogodil več različnih dogodkov, ali če je opisal in določno naslikal isti neznani do¬ godek ali isto osebo v raznem oziru in od različnih strani, ter se je ta slika pozneje v svoji celoti uresničila. 4. Kakor čudeži, tako tudi prerokbe dokazujejo — seveda šele potem, ko so izpolnjene, — božanstvo ali vsaj božje po¬ slanstvo onega, ki jih je izrekel, ali pa onega, na katerem so se izpolnile, ako je bilo napovedano o njem, da bo Bog ali božji poslanec. Dalje dokazujejo resničnost in božji izvor onih naukov, katere je prerok ali napovedani božji poslanec učil. Izreki poganskih preročišč ali orakljev se bi¬ stveno razlikujejo od pravih prerokeb. Omenjeni izreki prvič niso bili določne napovedi prihodnjih dogodkov, ampak večinoma dvoumni stavki, ki so se razlagali na več strani. Drugič so ti izreki večkrat napovedovali take prihodnje reči, katere more človeški razum bolj ali manj zanesljivo naravnim potom pogoditi, ako so mu znane vse okoliščine, n. pr. srečni ali nesrečni konec kake vojske. 56 Slednjič se izreki poganskih preročišč večkrat tudi ' niso izpolnili. Marsikdaj se je dogodilo uprav nasprotno od onega, kar je bilo napovedano. To jasno priča, da oni izreki niso bile prave prerokbe. Zato so ta preročišča polagoma tudi med pogani izgubila svojo veljavo. B. Mesijanske prerokbe. Mesijanske imenujemo one prerokbe, ki so jih izrekali preroki starega zakona o obljubljenem Odrešeniku ali Mesiju. Zapisane so v sv. pismu starega zakona. O sv. pismu starega zakona govorimo v „Berilu“. Tam je dokazana zgodovinska verodostojnost svetopisemskih knjig sta¬ rega zakona. (§ 66.— 68.) Da se moremo, govoreč o mesijanskih prerokbah, sklicevati na te knjige, zadostuje prepričanje, da so bile vse knjige starega zakona spisane mnogo let pred Kristu¬ sovim rojstvom, čemur nihče ne ugovarja. 1 ) Prva mesijanska prerokba je ono prvotno veselo oznanilo — JtQcotosvayyehov — (§ 55. 4.), s katerim je Bog sam že v raju, precej po storjenem grehu obljubil človeškemu rodu Odrešenika. Po prerokih gaje potem vedno jasneje napovedoval, in preden je Odrešenik prišel, je bila v svetopisemskih knjigah starega zakona določno načrtana njegova slika. Ta slika se je v svoji celoti — poteza za potezo — uresničila na Jezusu Kristusu. Vse se je natančno izpolnilo na njem, kar so gledali in napovedovali skozi stoletja in stoletja častitljivi vidci starega zakona. To se ni moglo zgoditi samo po naključju, ampak tu imamo izpolnitev resničnih prerokeb. Iz tega pa sledi, da je Jezus Kristus res obljubljeni Odrešenik ali Mesija, torej božji poslanec in, kakor sam priča o sebi, tudi pravi Sin božji. Preroki so napovedovali o Odrešeniku: 1. Čas njegovega pri h o da. Odrešenik pride potem, ko bo vzeto Judu kraljevo žezlo (§ 55. 15.), kadar se izpolnijo letni tedni, napovedani po preroku Danielu (§ 64. 4.), v času, ko bo še stal drugi, t. j. Zorobabelov tempelj, sezidan po vrnitvi Judov iz babilonske sužnosti. (§ 65. č.) ■) Da se skrajša učna tvarina, navajamo tukaj posamezne mesijanske prerokbe le po njihovi vsebini; doslovno besedilo s potrebno razlago se nahaja v „Berilu“, kjer govorimo obširneje o vsebini svetopisemskih knjig starega zakona. (§ 55—65.) 57 * Jezus je bil rojen kmalu potem, ko so Judje izgubili svojo politiško samostojnost in so jim Rimljani postavili tujega kralja, Idumejca Heroda, 1. 40. pr. Kr. (§ 61.) Daniel je prerokoval, da preide od dane besede, da se zopet sezidaj Jeruzalem, do Kristusa vojvoda (t. j. do Mesijevega javnega nastopa) 69 letnih tednov; da bo v sredi 70. tedna Me¬ sija sklenil novo zavezo med Bogom in vsem človeštvom, njegov lastni narod pa ga bo zatajil in umoril, zato pa tudi ne bo več njegovo izvoljeno ljudstvo; klavne in jedilne daritve bodo pre¬ nehale; tuj narod bo porušil mesto in svetišče; v templju bo gnusoba razdejanja, in razdejanje bo trajalo do konca. Vse to se je izpolnilo na Jezusu Kristusu. Besedo ali dovo¬ ljenje, da se zopet sezidaj Jeruzalem kot utrjeno mesto, je dal Judom, ki so se povrnili iz babilonske sužnosti v svojo domo¬ vino, perzijski kralj Artakserks. Od onega časa, ko je bilo vsled tega dovoljenja mestno zidovje dodelano in slovesno blagoslov¬ ljeno, pa do Kristusovega rojstva je 453 let. Ako tem prištejemo še 30 let, ki so minula do Mesijevega javnega nastopa, dobimo 483 let, torej prav 69 letnih tednov. Dobra tri leta pozneje, torej v sredi 70. letnega tedna je bil Jezus umorjen, sklenivši novo zavezo med Bogom in človeštvom. Judovsko ljudstvo, ki je Jezusa zatajilo in v smrt obsodilo, je nehalo biti izvoljeno ljudstvo božje. Z Jezusovo smrtjo na križu so izgubile daritve starega zakona svoj pomen, ker so bile le predpodobe Odreše- nikove daritve. (Prim. § 59. in § 64. 4.) Zorobabelov tempelj, sezidan po vrnitvi Judov iz babilonske sužnosti, je stal do 1. 70. po Kr., in Jezus je večkrat učil v njem. L. 70. po Kr. pa je prišel tuj narod s svojim vojvodom, namreč Rim¬ ljani s poveljnikom Titom v Jeruzalem. Mesto in svetišče je bilo porušeno. V templju je bila gnusoba razdejanja in razdejanje je trajno, ker še dandanes nimajo Judje ne svojega mesta, ne templja. Zaman torej današnji Judje pričakujejo svojega Mesija. S prihodom Jezusa Kristusa je prešel prerokovani čas. 2. Njegovo rojstvo. Mesija bo potomec Semov (§ 55. 7.), Abrahamov (§55. 11. 12.), Izakov in J ako bo v ali Izra¬ elov, in sicer iz rodu Judovega (§ 55. 15.) in iz hiše Davi¬ dove (§ 58. 3. § 67. 1. c, 2. a), mati mu bo Devica (§ 64. 1. č), rojstni kraj Betlehem (§65. c.), ob priliki njegovega rojstva bo pomorjenih v Betlehemu mnogo otrok (§ 64. 2. a). O Jezusu Kristusu vse to stoji. 58 4 3. Njegovo javno delovanje. Odrešeniku bo pot pripravljal velik prerok v puščavi (§ 64. 1. b, § 65. e) in Mesija sam bo največji prerok, Mozesu enak (§ 56. 5. a), ustanovitelj nove zaveze (§ 64. 2. a), čudodelnik (§ 64. 1. f), učitelj vseh narodov (§ 64. 1. e), duhovnik po Melkizedekovem redu in kralj, ki ga bodo molili zemeljski kralji in mu služili narodi (§62. 2. č); nova, čista daritev se bode opravljala po njegovem prihodu od solnčnega vzhoda do zahoda (§ 65. e). Zgodovina Jezusovega življenja in po njem ustanovljene krščanske vere ter katoliške Cerkve izpričuje, da so se izpol¬ nile in se še izpolnjujejo vse te prerokbe na Jezusu Kristusu. 4. Njegovo božje dostojanstvo. Odrešenik bo napolnjen z vsemi darovi Sv. Duha (§ 64. 1. c). On ne bo le Sin človekov, ampak tudi Sin božji in pravi Bog (§ 62. 2. a, § 64. 1. d). Pregled vseh dokazov, ki smo jih že navedli, in ki jih še navedemo, nas prepriča, daje tudi ta prerokba izpolnjena na njem. 5. Posamezne dogodke iz njegovega življenja. Mesija, kralj miru, bo jezdil na oslici v Jeruzalem. A nehvaležno ljudstvo zavrže svojega dobrega Pastirja; sramotno plačilo 30 srebrnikov odloči njegovemu izdajalcu, ta pa vrže srebrnike v hišo Gospo¬ dovo, da pridejo naposled lončarju v roke (§ 65. d). Prerok tu slika dogodek cvetne nedelje in sramotno iz¬ dajstvo Judovo. 6. Njegovo trpljenje in smrt. O Mesijevem trpljenju je napovedanih mnogo podrobnosti, prav takih, kakoršne nam evangelisti poročajo o Jezusovem trpljenju. Preroki kakor evan¬ gelisti slikajo trpečega Odrešenika, moža bolečin, ki nima več prejšnje podobe in lepote. Četa hudobnežev ga obdaja in zasme¬ huje. Bijejo ga in zasramujejo ter celo pljuvajo vanj. Prebodli so mu roke in noge, z žolčem in kisom ga napajajo, njegova oblačila pa so si razdelili, in za njegovo suknjo so srečkah. Med hudobneže ga štejejo, on pa prosi za hudodelce. Vse rado- voljno trpi, da bi zadostil za naše grehe. Kakor jagnje molči, ko ga peljejo v smrt. (§ 62. 2. b, § 64. 1. g.) 7. Njegovo poveličanje. Daši umrje Mesija sramotne smrti, vendar bo njegov grob častitljiv, in narodi ga bodo molili. (§ 64. 1. h.) Njegovo telo ne bo strohnelo v grobu. Mesija vstane od mrtvih in pojde v nebesa. (§ 62. 2. c.) Tudi vse to se je izpolnilo na Jezusu Kristusu. 59 Utegnilo bi se komu zdeti nerazumljivo, zakaj večina Judov ni verovala, da je Jezus obljubljeni Odrešenik, ko so se tako očitno izpolnile na njem vse mesijanske prerokbe. Temu je bila vzrok 1. nravna izprijenost takratnih Judov, ki so sicer iz¬ polnjevali zunanje obrede Mozesove postave, upirali pa so se srčnemu in resničnemu izpreobrnjenju, kakoršnega je Jezus za¬ hteval; 2. odvisnost naroda od pismoukov in farizejev, ki so črtili Jezusa, ker je odkrival in obsojal njihovo svetohlinstvo; 3. napačna misel, da bode Mesija zemeljski kralj, in da zopet ustanovi mogočno Izraelsko kraljestvo. — Sicer je bilo pa tudi to prerokovano, da zataji in zavrže Odrešenika njegov lastni narod (Dan. 9, 26; § 65., 4); moralo se je torej tudi to izpolniti. C. Prerokbe, katere je Jezus Kristus sam izrekel. Jezus Kristus je tudi sam prerokoval mnogo prihodnjih reči, in vse njegove prerokbe so se natančno izpolnile ali pa se še izpolnjujejo. 1. 0 samem sebi je prerokoval razne okoliščine svoje smrti, potem svoje vstajenje in vnebohod. a) „Kakor je Mozes povišal kačo v puščavi, tako mora povišan biti Sin človekov." (Jan. 3, 14.) S temi besedami je prerokoval svojo smrt na križu. Ko so mu dobrohotno svetovali, naj se umakne iz Gali¬ leje zalezovanju kralja Heroda, je povedal naravnost, da ga čaka smrt v Jeruzalemu; „Ne zgodi se, da bi bil prerok umorjen zunaj Jeruzalema." (Luk. 13,33.) Preden se je napotil s svojimi učenci poslednjikrat v Je¬ ruzalem, jim je natančno popisal, kaj se tamkaj zgodi z njim. Govoril jim je takole: „Glejte, gremo v Jeruzalem, in Sin človekov bo izdan včlikim duhovnikom in pi- smarjem, in obsodili ga bodo v smrt ter izročili nevernikom, da ga bodo zasramovali in bičali in križali, in tretji dan bo vstal." (Mat. 20, 18—19.) Dva dni pred zadnjim velikonočnim praznikom je rekel: •n Ve s te, da bo črez dva dni velika noč, in Sin člo¬ vekov bo izdan, da bo križan." (Mat. 26,2.) To je govoril po slovesnem vhodu v Jeruzalem, ko po človeški pameti ni bilo možno soditi, da se tako hitro izpremeni mišljenje ljud¬ stva. Po človeški razsodnosti bi se bilo moglo k večjemu ugi¬ bati, da ga bodo skušali njegovi sovražniki skrivaj umoriti. 60 Zlasti pa ni bilo povoda misliti na to, da bo obsojen na križ, ker so mu njegovi sovražniki očitali, da sobote ne posvečuje in Boga preklinja. Takih pa Mozesova postava ni velevala kri¬ žati, ampak kamenjati. Zato so Judje tudi že nekaterekrati nameravali, kamenjati ga. b) Svoje vstajenje je prerokoval ob raznih prilikah. Ko je prvikrat očistil tempelj, so ga vprašali Judje, s kakim ču¬ dežem jim dokaže, da ima pravico, tako postopati. On pa jim je odgovoril: „Poderite ta tempelj, in v treh dneh ga bom postavil." In sv. evangelist dostavlja: „Govoril pa je o templju svojega telesa. Ko je torej od mrtvih vstal, so se spomnili njegovi učenci, da je to go¬ voril." (Jan. 2,19 sl.) Ob drugi priložnosti je rekel: „Kakor je bil Jona v trebuhu morskega soma tri dni in tri noči, tako bo Sin človekov v srcu zemlje tri dni in tri noči.“ (Mat. 12, 40.) Po končani zadnji večerji je obljubil apostolom, da pojde po svojem vstajenju pred njimi v Galilejo: „Kadar pa vsta¬ nem, pojdem pred vami v Galilejo." (Mark. 14,28.) c) O svojem vnebohodu je zatrjeval svojim učencem, da „ga bodo videli iti tja gori, kjer je bil poprej." (Jan. 6, 63.) Magdaleni pa je rekel, prikazavši seji po vstajenju: „Pojdi k mojim bratom in povej jim: Grem k svo¬ jemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu." (Jan.20,17.) Da je napoved vstajenja in vnebohoda prava prerokba, o tem ne more biti nikakega dvoma, ker sta to hkrati Jezusova naj večja čudeža. 2. Svojim apostolom in učencem je napovedal, da ga bodo v trpljenju zapustili (Mat. 26,31), a kmalu po njegovem vnebo¬ hodu prejeli moč Sv. Duha, in da bodo potem pričevali o njem v Jeruzalemu in po vsi Judeji in Samariji in do kraja sveta. (Dej. ap. I, 8.) Zaradi tega pa jih bodo tirali pred poglavarje in kralje in jih sodili; pretrpeti jim bo mnogo, naposled celo mu- čeniško smrt. (Mat. 10,18; Jan. 16, 2.) Posebe je še prerokoval Judovo izdajstvo (Jan. 13, 21 sl. Mat. 26, 21), okoliščine Petrove nezvestobe, da ga bo trikrat zatajil, preden bo petelin dvakrat zapel (Mat. 26, 34; Mark. 14, 30); dalje mučeniško smrt Petrovo, 61 in sicer smrt na križu, in naravno smrt apostola Janeza. (Jan. 21, 18.) Cerkvena zgodovina priča, kako natančno se je izpolnilo vse to. 3. 0 svoji Cerkvi je prerokoval, da se združijo v njej Judje in neverniki tako, da bo en hlev in en pastir (Jan. 10,16); primerjal jo je z gorčičnim zrnom in s kvasom, s čimer je napovedoval njeno čudovito razširjanje in njen blago¬ dejni vpliv na nravno življenje (Mat. 13, 31 sl.); prerokoval je, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala (Mat. 16,18), in da se bo njegov evangelij oznanjeval po vsem svetu vsem narodom v izpričevanje. (Mat, 24,14.) Vse to se je deloma že izpolnilo, deloma se še izpolnjuje. 4. Najznamenitejša pa je Jezusova prerokba o razdejanju Jeruzalemskega mesta in templja ter o usodi judovskega naroda. Ko je Jezus ob svojem slovesnem vhodu v Jeruzalem pred seboj zagledal nesrečno mesto, se je zjokal nad njim in je rekel: „Ko bi pač spoznalo tudi ti, in zlasti ta svoj dan, kaj je v tvoj mir! Zdaj pa je skrito pred tvo¬ jimi očmi. Zakaj prišli bodo dnevi nadte, in ob¬ dali te bodo tvoji sovražniki z nasipomin oblegali te bodo in stiskali od vseh strani. In na tla po¬ de r d tebe in tvoje otroke v tebi, in kamena na kamenu ne p ust 6 v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja. 44 (Luk. 19, 42.—44.) Ko so ga nekoliko pozneje vprašali njegovi učenci, bo li tudi veličastni in trdno zidani tempelj razdejan, jim je odgovoril: „Ali vidite vse to? Resnično vam povem, tukaj ne bode puščen kamen »a kamenu, kateri ne bi bil raz val j en. 44 (Mat. 24, 2.) Poprej pa bodo lažnivi preroki ljudi begali, govoreč: »Jaz sem Kristus. 44 In kadar se prikaže na svetem mestu gnusoba razdejanja, ki jo je napovedal prerok Daniel, takrat naj beži na hribe, kdor je v Judeji. Natančneje popisujoč bedo onih dni napoveduje zlasti kugo in lakoto ter dostavi slednjič: „Takrat bo velika stiska, kakoršne ni bilo od začetka sveta do zdaj, in je ne bo.“ (Mat. 24, 21.) 62 O končni usodi judovskega naroda pa govori takole: „Ve¬ lika nadloga bo po deželi in jeza nad temnarodora. In padali bodo pod ostrino meča, in v sužnost jih bodo gonili med vse narode, in neverniki bodo teptali Jeruzalem, dokler se ne izpolnijo časi na¬ rod o v.“ (Luk. 21, 23,—24.) Ne le cerkvena, ampak tudi svetna zgodovina priča, kako natančno so se izpolnile tudi vse te prerokbe. Zlasti judovski zgodovinopisec Jožef Flavij popisuje vse te dogodke, katerim je bil sam priča. Isto potrjujeta tudi rimska zgodovinopisca Tacit in Suetonij. Jeruzalem je razdejal rimski vojskovodja Tit 1. 70. po Kristusovem rojstvu, torej le 37 let po izrečenem prerokovanju, ko je še živelo mnogo onih, ki so Kristusa zavrgli in v smrt ob¬ sodili, in mnogo onih, ki so govorili pred Pilatom: „Njegova kri pridi na nas in na naše otroke!“ (Mat. 27, 25) — tudi mnogo onih, katerim so veljale Kristusove besede na križevem potu: „ Hčer e jeruzalemske, nikar se ne jokajte nad menoj, ampak jokajte se nad 'seboj in nad svojimi otroki!“ (Luk. 23, 28). Lažnivih prerokov, trdečih, da so od Boga poslani, rešit judovsko ljudstvo rimskega gospodstva, je nastopilo, kakor piše Jožef Flavij, okrog 60. Preden se je rimska vojska približala Jeruzalemu ter mesto obdala z nasipom, so se dogajali v templju umori in druga gnu- sobna dejanja, in kristjani so se spomnili Kristusovega prero¬ kovanja ter so pravočasno bežali iz Jeruzalema. Grozna je bila stiska v obleganem mestu. Kuga in lakota sta morili nesrečno ljudstvo. Jožef Flavij pripoveduje, da je neka mati spekla in použila lastno dete. Mnogo ubežnikov so rimski vojaki križali. Po petmesečnem obleganju so Rimci prodrli v mesto, kjer so neusmiljeno morili še vedno uporne in trdovratne Jude. Hiše so razdirali in požigali, in tudi krasni tempelj je proti poveljnikovi volji postal žrtev plamena. Kuga, lakota in rimski meč so pokončali krog 1,100.000 Judov, 97.000 jih je bilo prodanih v sužnost. In še dandanes je judovski narod brez prave domovine, razpršen po vsem svetu, in — kar je najbolj čudovito — po takem porazu vendarle ni izginil iz zgodovine, kakor toliko drugih, večjih narodov. Vedno še živi in se množi: jasna priča vsevednosti in božanstva Onega, ka¬ terega ni hotel sprejeti in priznati za svojega Mesija. „Per omnes gentes dispersi, testes iniquitatis suae et nostrae veri- tatis sunt“ — pravi sv. Avguštin. Vseh teh nenavadnih in deloma čudovitih podrobnosti o razdejanju Jeruzalemskega mesta in templja ter o usodi judov- 63 skega naroda po človeški razsodnosti ni bilo možno naprej vedeti ali uganiti. V četrtem stoletju po Kristusu je hotel cesar Julijan odpadnik odstraniti dokaz za resničnost krščanske vere, ki se nahaja v izpolnjeni Kristusovi prerokbi; zato je sklenil iznova zgraditi judovski tempelj. A nov čudež je preprečil iz¬ vršitev tega naklepa. Ogenj, potres in druge čudovite prikazni, ki se ne morejo razlagati naravnim potom, in o katerih poro¬ čajo judovski, krščanski in poganski pisatelji'), so prisilile de¬ lavce, da so morali pričeto delo ustaviti. Tako je dosegel brezbožni cesar prav nasprotno od onega, kar je nameraval. S prerokbo o razdejanju Jeruzalemskega mesta in templja je najtesneje spojena Kristusova prerokba o koncu sveta. Kakor se je prva natančno izpolnila, tako se brez dvoma izpolni tudi poslednja. Jezus Kristus je s čudeži razodeval svojo vsemogočnost, s prerokovanjem prihodnjih reči pa je dokazal svojo vsevednost, čudeži in prerokbe sta najočitnejša in najjasnejša dokaza nje¬ govega božanstva. Imamo pa še drugih dokazov, ki izpopolnju¬ jejo čudovito sliko božjega začetnika krščanske vere. § 18. Jezusov nauk. Jezusovo božanstvo izpričuje njegov nebeški nauk, vzorna svetost njegovega življenja in čudovita vzvišenost njegove osebe. Najprej se hočemo ozreti na njegov nauk. Jezus sam pravi o svojem nauku: „Moj nauk ni moj, ampak Njega, ki me je poslal.“ (Jan. 7,16.) Tako je go¬ voril Jezus Kristus kot človek; torej je njegov nauk božje razodetje. Resničnost te trditve razvidimo, ako premislimo, 1. kaj j e Jezus učil, 2. kako je učil. 1. Kar so najinodrejši in najboljši možje resničnega in dobrega učili o Bogu in našem razmerju do Boga, o nesmrt¬ nosti človeške duše, o čednosti i. t. d., vse to so le drobtinice v primeri z neizčrpnim zakladom resnice in modrosti, ki jo je Jezus Kristus prinesel na svet. Tudi vse ono, kar je Bog v i-) Poleg krščanskih pisateljev sta priči jud R. Ge dalj a in poganski zgodovinar ter prijatelj Julijanov, Ammianus Mareellinus. (Res gestae 23 , 1 .) 64 starem zakonu razodeval po Mozesu in drugih prerokih, je bilo le priprava na popolno krščansko razodetje. Ako je naravno človeško spoznavanje verskih resnic podobno luči, s katero svetilka razsvetljuje nočno temb, in ako božje razodetje v starem zakonu primerjamo dan napovedujoči jutranji zarji, potem je Kristusov nauk svetel solnčni žar, izvirajoč iz ne- ustvarjenega Solnca resnice. Naravne verske resnice, ki jih more sicer člo¬ veški um bolj ali manj jasno spoznati s svojo lastno močjo, ki jih pa vendar tudi največji modrijani pred Kristusom nikdar niso spoznali popolnoma in brez zmote, je učil Jezus Kristus tako jasno in tako popolno, da njegov nauk visoko nadltriljuje vse modroslovne sestave, kar jih je bilo pred njim, in da ga tudi v poznejšem času nobena človeška modrost ni mogla in ne bo mogla doseči. Poleg naravnih pa je Jezus Kristus učil tudi nadna¬ ravne verske resnice ali verske skrivnosti, n. pr. o pre¬ sveti Trojici, o podedovanem grehu, o našem odrešenju in spravi z Bogom, ako smo grešili, o presv. Rešnjem Telesu i. dr. Teh resnic ne bi bila mogla nikdar izumiti naravna človeška modrost. Tudi zdaj, ko so nam razodete, jim ne moremo priti do dna, marveč ostanejo omejenemu človeškemu umu v tem življenju vedno skrivnostne. A zato nam vendar niso popolnoma neumevne in neplodne, marveč neizmerno razširjajo ter izpo¬ polnjujejo naše versko spoznavanje in blažilno vplivajo na naše srce. Kako n. pr. nauk o podedovanem grehu pojasnjuje po¬ ganskemu modroslovju nerazumljivo uganjko: Unde ma lin n ? Kako nauk o učlovečenju Sinu božjega in našem odrešenju čudovito osvetljuje.velikost božje ljubezni in božje pravičnosti, bedo, v katero je greh pogreznil človeka, in neizmerno ceno človeške duše! Kako ustreza hrepenenju človeškega srca po neposrednjem občevanju z Bogom nauk o presvetem Rešnjem Telesu! Neskončno vzvišen nad človeško modrost je Jezusov nauk tudi gledč na nravne resnice. Nravni smoter, po katerem nam Jezus Kristus veleva hrepeneti, je božja svetost in popol¬ nost. Govori namreč: „Bodite popolni, kakor je vaš nebeški Oče popoln." (Mat. 5, 48.) Tudi neprijatelji krščan¬ ske vere morajo priznavati, da prav gledč na nravne nauke 65 krščanstvo neizmerno nadkriljuje vse modroslovne sestave pred¬ krščanske dobe. Nekaterih čednosti poganstvo niti po imenu ne pozna, n. pr. ponižnosti. In čeprav Aristotel, Seneka in drugi modroslovci priporočajo razne čednosti in so marsikaj lepega zapisali o kreposti, vendar pomočkov za lepo, krepostno življenje niso podali. Jezus Kristus je poskrbel tudi za te. On obeta in daje milost božjo. Napredek nravne vede v krščanski dobi pa je v največji meri sad krščanske vere. 1 ) 2. Svoj vzvišeni nauk je učil Jezus z neomahljivo go¬ tovostjo, s popolno zavestjo svoje nadčloveške veljave, a lahko razumljivo, v preprosti in naj po¬ lj udnej ši obliki. Najmodrejšim možem starega veka, govorečim o verskih in božjih rečeh, se vidi, da šele iščejo resnice in se hoje zmote. Zato se izražajo previdno, velikokrat zelo nedoločno. Kristus pa nikdar ne omahuje v svojih nazorih, nikdar ne dvomi, nič ne premišljuje, ne trudi se, da bi resnico našel, ampak uči — in vidi se, da govori večna Resnica. Kolika razlika je n. pr. med Cie er o no vi m „esse vide- tur“, „nesc.io an“, Platonovim „2ov.=l in Kristu¬ sovim „amen, amen dico vobis! 11 Kristus uči s popolno zavestjo svoje nadčloveške veljave, kakoršna pristoji le božjemu Učitelju. Kakor je sam popolnoma prepričan o resničnosti svojega nauka, tako zahteva tudi trdno vero svojim besedam, ne da bi jih dokazoval s člo¬ veškimi dokazi. „Kakor tak, ki ima oblast 1 ' — „sicut potestatem habens 11 — (Mat. 7, 29.) govori: „R e s nično, resnično, pove m v a min celo Mozesu nasproti se izraža enostavno: „Jaz pa vam pravim. 11 (Mat. 5, 21. 28. 32.) Daši je Kristusov nauk vzvišen nad vso človeško modrost, vendar je lahko razumljiv in dostopen tudi preprostemu ljudstvu in celo naj nežnejši mladini. Prelepe evangelijske pri¬ like, vzete iz narave in vsakdanjega življenja, v najpoljudnejši obliki živo in mično pojasnjujejo abstraktne verske resnice. Kolika razlika tudi v tem oziru med modroslovnimi se¬ stavi katerekoli dobe in med Kristusovim naukom! Kdor hoče >) Kant piše, da bi človeški um dandanes ne poznal tako dovršeno nravnih zakonov, ako bi jih ne bil poprej tako jasno in čisto učil evangelij. Podobno se izraža Rousseau. 5 66 umevati one, koliko se mora poprej učiti, koliko truditi, in kako malo jih je, ki morejo zajemati iz njih duševno hrano! Kristusov nauk pa se razlaga mladini v začetnih, srednjih in visokih bogoslovskih šolah, oznanjuje se v cerkvi vsemu ljud¬ stvu; in vsem, kateri ga verno sprejemajo, blagodejno vpliva na um in srce. Ako premislimo vse navedene okoliščine, moramo pri¬ znati: „Nikdar ni kak človek tako govoril, kakor ta človek." (Jan. 7, 46.) Kristus ni navaden človeški učitelj; njegov nauk je zares nebeški ali božji nauk. § 19. Jezusova svetost. Kar je Jezus učil, to je tudi v dejanju izvrševal. Sveto je bilo vse njegovo življenje. Da spoznamo vzorno svetost Jezusovega življenja, pre¬ mislimo, 1. da je bil popolnoma brez greha, 2. da je de¬ jansko izvrševal vse čednosti v naj popolnejši meri. 1. Vsi ljudje smo bolj nagnjeni k hudemu, nego k do¬ bremu in imamo več ali manj nravnih slabosti. Jezus Kristus pa priča o samem sebi, da je brez greha, in to izpričevalo mu potrjujejo prijatelji in sovražniki. Sv. apostol Janez piše: „Ako pravimo, da nimamo greha, varamo sami sebe, in resnice ni v nas.“ (Jan. 1, 8.) Čim boljši in blažji je kak človek, tem bolj se zaveda svoje nepopolnosti in svojih slabosti. Ako bi bil Jezus samo človek, bi moral tudi imeti to zavest. On pa se nasprotno za¬ veda, ne le, da je popolnoma brez greha, ampak da celo ne more grešiti. Nas je učil moliti: „Odpusti nam naše dolge!" — sam pa ni tako molil. Častil in poveličeval je nebeškega Očeta, a nikdar se ni kakor grešnik poniževal pred njim. „Kdo izmed vas me prepriča greha? (Jan. 8, 46) — je vprašal z mirno samozavestjo svoje najhujše nasprotnike, Prostodušno in brez bojazni je občeval tudi z očitnimi grešniki, ker je vedel, da njemu to ne more škodovati. On, ki je bil vzor ponižnosti, in ki je tolikokrat in tako ostro grajal napuh in svetohlinstvo, ne bi bil mogel tako misliti, govoriti in delati, ako bi bil le slaboten človek, kakoršni smo drugi ljudje, in ako bi se ne bil zavedal, da ni le brez greha, ampak da celo ne more grešiti, ker je pravi Bog. 67 To izpričevalo, ki si ga Jezus sam daje z besedo in deja¬ njem, mu potrjujejo prijatelji in nehote tudi sovražniki. 1 ) Učenci in apostoli, ki so ga natančno poznali, ga imenu¬ jejo „Svetega in Pravičnega". „Vi pa ste zatajili Svetega in Pravičnega . . . Umorili ste začetnika življenja" (Dej. ap. 3, 14.15) — govori sveti apostol Peter zbranim Judom. Sovražniki so ga opazovali z bistrim in škodo¬ željnim očesom, a niso mu mogli očitati in dokazati ni enega greha. Celo izdajalec Juda, ki ga je tri leta spremljal povsod, je moral naposled obupen priznati: »Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.“ (Mat. 27,4.) Poleg Kristusa je bila izmed vseli ljudi le še njegova mati, preblažena Devica Marija, vsekdar brez najmanjšega grešnega madeža. A Marija bi bila po svoji naravi mogla gre¬ šiti in je bila le po posebni milosti božji zaradi zasluženja Je¬ zusa Kristusa obvarovana vsakega greha. 2. Jezus Kristus je pa tudi nedosežen vzor vseh čednosti. — Najlepše osvetljujeta divno sliko njegovega življenja temeljni čednosti vsega krščanstva: iskrena ljubezen do Boga in do bližnjega. Ljubezen do nebeškega Očeta preveva vse njegove govore in je najvišji nagib vsemu njegovemu delovanju. Ta ljubezen ga je vodila po trudapolnem dnevnem delu v tiho samoto, kjer je prečul marsikatero noč v goreči molitvi. Pove¬ ličevati večnega Očeta in izvrševati njegovo voljo, to je bil poslednji namen Jezusovemu zemeljskemu življenju, tako da sam pravi: ,.Moja jed je, da izvršujem volj o Onega, ki me je poslal." (Jan. 4, 34.) Nebeško mila, nesebična in vseobsežna je bila njegova ljubezen do ljudi. Kako presrčno je ljubil otroke! „Pu- stite otročiče, in nikar jim ne branite k meni Priti; zakaj takih je nebeško kralj estvo.“ (Mat.19,14.) Kako usmiljeno je ravnal z grešniki, dasi je tako sovražil greh! Do žalostnih in nesrečnih je kazal sočutno srce. Čudežno je lajšal raznovrstno človeško zlo: množicam je dvakrat preskrbel kruha v puščavi, bolnike je ozdravljal, mrtve obujal. Naposled Pa je celo svoje življenje daroval iz ljubezni do ljudi. ') Najpopolnejši ljudje nikdar ne rečejo, da so brez napak, ker se zavedajo svoje slabosti; ako pa kateri človek o sebi trdi, da je brez napak, mu jih očitajo drugi. 5 * 68 Iz ljubezni do Boga in do bližnjega izvirajo vse druge čednosti, ki se tako lepo razodevajo v Jezusovem življenju. Opazujmo njegovo ponižnost, krotkost in potrpežljivost. V neskončni ponižnosti se je učlovečil ter prišel na svet. Tu si je revščino izbral, za svoj delež. Daši pravi Sin božji, je bil vendar pokoren svojim človeškim starišem. Rad je ob¬ čeval z ubogim, preprostim ljudstvom in se je prijazno razgo- varjal celo z najbolj zaničevanimi, očitnimi grešniki. Ko je obhajal s svojimi učenci zadnjo večerjo, jim je noge umival, in naposled se je dal križati med dvema razbojnikoma. Čudovita je bila Jezusova krotkost. Mirno in brez neje¬ volje je zavračal predsodke in napake apostolov in prenašal surovosti ter grozovitosti sovražnikov. Ko ga je Juda izdal s hinavskim poljubom, se ni zgrozil nad njim, ampak mu je rekel mirno in ljubeznivo: »Prijatelj, čemu si prišel? Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?" (Mat. 26,50; Luk. 22, 48.) In ko ga je Peter zatajil, se je Gospod le ozrl ter ga milo pogledal, in ta se je spomnil svojega greha in ga je obžaloval. (Luk. 22, 61.) Pretresljiv prizor popisuje sv. Luka, kako so v oni noči zasramovali Jezusa možje, ki so ga stražili: Oči so mu zakrivali in ga v obraz bili, govoreč: »Prerokuj nam, kdo Te je udaril? 14 (Luk. 22, 63 sl.) Jezus pa je z nebeško krotkostjo vse to molčč prenašal. Ako hočemo prav spoznati Jezusovo potrpežljivost, moramo pomisliti, da je bila njegova človeška narava tem bolj občutljiva za trpljenje, čim popolnejša je bila. Tudi je zaradi oseb¬ nega združenja z božjo naravo njegova človeška duša že poprej natančno pregledala grozno trpljenje, ki gaje čakalo. Zato je tri¬ krat prosil nebeškega Očeta na Oljiski gori, da bi mu odvzel čašo trpljenja, a dostavljal je s popolno vdanostjo, naj se zgodi Oče¬ tova volja. Radovoljno je potem šel v trpljenje, molčč je prestajal silne muke in umirajoč je prosil odpuščenja svojim sovražnikom. Ni človeka, ki bi se mogel v svetosti primerjati z Jezusom. Sokrat in nekateri drugi možje v predkrščanski dobi so bili sicer vobče blagi značaji, a brez hib in nepopolnosti niso bili. Svetniki krščanske dobe so Jezusovi učenci in posnemalci. Dospeli so do tem višje stopnje svetosti, čim bolj so se pri¬ bližali svojemu vzorniku; doseči ga ni mogel in ga ne more nihče. Tu ostane vedno veljaven izrek: »Učenec ni višji od u č e n i k a.“ (Mat. 10, 24.) 69 § 20. Vzvišenost Jezusove osebe. Čudovita vzvišenost Jezusove osebe se razodeva 1. v vsem njegovem vedenju in zunanjem nasto¬ panju, 2. zlasti pa v visoki nalogi, kateri je posvetil svoje življenje. 1. Daši izredno Ijudomil in ponižen, je bil Jezus Kristus vendar v svojem vedenju nedosežno resen in častitljiv. Z njego¬ vega obličja in zunanjega nastopanja je odsevalo nebeško veli¬ častvo, ki je čudovito vplivalo na vse, kateri so prišli z njim v dotiko. Srca onih, ki so bili blage volje, so bila v trenutku napolnjena s spoštovanjem, zaupanjem in ljubeznijo do njega, njegove nasprotnike pa je strah prešinjal, kadar so se mu bližali. Kot dvanajstletni deček v templju je s svojim razumom in svojimi odgovori vzbudil med judovskimi učeniki občudo¬ vanje in strmenje. (Luk. 2,47.) Ko je začel javno učiti, „so se čudili vsi poslušalci prijetnim besedam, ki so pri¬ hajale iz njegovih ust; in so strmeli ob njegovem uku, zakaj njegovo govorjenje je bilo polno obla¬ sti." (Luk. 4, 22. 32.) Ob Genezareškem jezeru je poklical svoje prve apostole: ,,Hodite za menoj!" — in precej so zapustili vse ter se mu pridružili z nepogojnim zaupanjem in srčno vdanostjo. (Mat. 4,18 sl.) Ko je slovesno jezdil v Jeruzalem, so ga množice veselo pozdravljale: „Hosana sinu Davidovemu! Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem!" (Mat. 21, 9.) Nasprotnike pa je strah prešinjal, ko so se mu bližali, tako da večkrat niso upali izvršiti svojih nakan. Ob raznih prilikah so ga hoteli prijeti, a zbali so se in „nihče ni roke nanj položil." Ko je v templju izrekel, da je Bog, tedaj so Judje pobirali kamenje, da bi ga kamenjali, a nič žalega se mu ni zgodilo, dokler ni prišla njegova ura, t. j., dokler ni sam radovoljno šel v trpljenje. (Jan. 7, 30. 44; 8, 59; 10, 31.) Proda¬ jalce in kupce je izgnal iz templja, in nihče se mu ni upal ustavljati. (Mat. 21,12.) Celo največje ponižanje ob uri trpljenja ni izbrisalo nebeškega veličastva z njegovega obličja. Nepopis- ljivo veličastno je odgovarjal v sodni dvorani včlikemu duhov- 70 niku na slovesno vprašanje, je li Sin božji? (Mat. 26, 63; 64.) Ko je stal pred Pilatom zvezan, bičan, odet s sramotilnim pla¬ ščem in s trnjevo krono na glavi, se gaje le-ta bal. (Jan. 19,8.) Umrl je med dvema razbojnikoma na križu: „Stotnik pa in oni, kateri so bili z njim in so varovali Jezusa, ko so videli potres in kar se je godilo, so se silno bali in so rekli: Resnično, ta je bil Sin božji." (Mat. 27, 54.) 2. Naloga, kateri je Jezus Kristus posvetil svoje zemeljsko življenje, je višja, nego si jo je kdaj zastavil kak človek, in to nalogo je izvršil Jezus na čudovit način. Trojno duševno zlo je trlo poleg raznovrstnega telesnega trpljenja vse človeštvo, preden je Kristus prišel na svet: prvič nevednost in zmota v najvažnejših verskih vprašanjih, drugič nenravnost, tretjič prvotno zadolženje človeštva pred Bogom ali podedovani greh, vir vsemu drugemu hudemu. Da bi rešil človeški rod tega trojnega zla, zato je Jezus Kristus prišel na svet. V prvem in drugem oziru so hoteli človeštvu pomagati že pred Kristusom nekateri modri in blagi možje. Spoznali so, da je mnogoboštvo in pogansko bogočastje grozna zmota, in da tudi v drugih prevažnili vprašanjih ves človeški rod tava v temi nevednosti ter da se vedno bolj pogreza v brezdno ne¬ nravnosti. A v primeri s Kristusom so si stavili ti možje le majhno nalogo. Bili so zadovoljni, ako so mogli le do nekoliko boljšega spoznanja privesti sodržavljane in svoj lastni narod. Popolne resnice pa niti sami niso spoznali. V nravnem oziru pa so vplivali skoraj le na omejeni krog svojih učencev. Jezus Kristus pa je hotel postati in je postal učenik resnice in čednosti ter prave svetosti vsem narodom in za vse čase. O podedovanem grehu pa modrijani starega veka niso mogli ničesar vedeti. Le nejasno slutnjo so imeli, da neko staro za¬ dolženje pred Bogom teži človeški rod. Jezus Kristus pa je prav to smatral za bistveni del svoje naloge in svojega po- slanja, da bi s svojim radovoljnim trpljenjem in s svojo smrtjo zadostil božji pravici za Adamov greh in za grehe vsega sveta, da bi nas tako odrešil večnega pogubljenja in nam zopet pri¬ dobil izgubljeno milost božjo in večno življenje. „Sin čl o- 71 vekov je prišel iskat in zveličevat, kar je bilo iz¬ gubljenega." (Luk. 19, 10.) „Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinor oj enega Sina, da se ne pogubi, kdorkoli vanj veruje, temveč ima večno življenj e.“ (Jan. 3,16.) Pa tudi način, kako je Jezus Kristus izvršil svojo nalogo, razodeva vzvišenost njegove osebe nad vsemi drugimi ljudmi. Kako so njegovi apostoli — dvanajst preprostih mož — čudovito razširjali njegov nauk, kako je ta nauk duševno raz¬ svetlil in nravno preustvaril svet, o tem bomo govorili v na¬ slednjih odstavkih. Tu premislimo le, kako je Jezus Kristus izvršil svojo spravno daritev! Svest si, da premaga svet in pekel, je govoril malo dni poprej, preden je šel radovoljno v trpljenje in smrt: „Sedaj je sodba sveta; sedaj se bo iztiral vojvoda tega sveta. In jaz, kadar bom povišan od zemlje, vse pritegnem k sebi.“ (Jan. 12, 31. 32.) Ono uro, ko so se njegovi sovražniki pripravljali na to, da ga ugonobč, je govoril apostolom: „Zaupajte! Jaz sem svet premagal." (Jan.16, 33.) In preden je izdihnil svojo dušo, je na križu viseč zaklical zmagovito: „D o polnjeno je!“ (Jan. 19, 30.) Jezus Kristus je Bog ! Do tega sklepa moramo priti, naj premišljujemo njegov nauk, njegovo življenje ali njegovo smrt. Tako, kakor on, ni mogel učiti, živeti in umreti navaden človek, ampak le učlovečeni Sin božji. § 21 . Razširjanje in vedni obstanek krščanske vere in Cerkve. Kakor Jezus Kristus sam, tako je tudi njegovo delo, krščan¬ stvo, trajen čudež, ki ga moremo vsi opazovati. Čudovito je razširjanje in vedni obstanek krščanske vere in Cerkve, pravi čudež so krščanski mučenci in istotako čudovita je prenovitev sveta po krščanstvu. Premisliti hočemo najprej čudovito razširjanje in vedni obstanek krščanske vere in Cerkve. A. Čudovito razširjanje krščanstva je Jezus prerokoval primerjajo svojo Cerkev gorčičnemu zrnu. (Mat. 13, 31 sl.) Daši je sam učil le v domači deželi, je hotel vendar ustanoviti svč- 72 tovno vero in Cerkev, kraljestvo božje na zemlji za vse narode in vse čase. Zato je rekel svojim apostolom: „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat. 28,18 — 20.) Apostoli so na čudovit način izvrševali to veliko nalogo, in katoliška Cerkev še dandanes neprestano nadaljuje njihovo delo. 1. Zgodovinska resnica je, da se je krščanstvo precej, ko je bilo ustanovljeno, s čudovito hitrostjo širilo med razne narode. Že prvo binkoštno nedeljo je prejelo v Jeruzalemu 3000 ljudi sveti krst, in odslej se je množilo število vernikov dan za dnevom. (Dej. ap. 2, 41. 47.) Trideset let po Kristusovem vnebohodu je bilo krščanstvo že razširjeno po celem Rimskem cesarstvu in preko njegovih mej, ter je mogel sv. Pavel pisati Rimljanom, „da se oznanjuje njihova vera po vsem svetu" (Rim.1,8) in *da je on od Jeruzalema na okrog tja do Ilirika vse napolnil s Kristusovim evange¬ lij em.“ (Rim. 15,19.) In sv. Peter je mogel pisati svoj prvi list kristjanom „raztresenim po Pontu, Galaciji, Kapa- d očiji, Aziji in Biti ni ji." (I. Petr. 1,1.) Sv. Justin, mučenec in apologet (f 166) piše, da „ni na¬ roda ne med barbari in ne med Grki, kjer bi se ne častil in ne hvalil Oče in Stvarnik vesoljnega sveta vimenu križanega Je z us a.“>) T er tuli j a n (1.198.) pa se izraža v knjigi, pisani rimskemu senatu v obrambo krščanstva: „Od včeraj smo, pa smo napolnili vse, kar je vašega: mesta, otoke, gradove, vasi, celo tabor, cesarski dvor in senat; samo templje smo vam p ustili.“2) ') „Nullum est genus hominum, sive Barharorum, sive Graecorum, sive etiam aliorum omnium, quocunque appellentur nomine, inter quos non fiant preces et gratiarum actiones Patri et Creatori omnium per nomen lesu Crucifixi.“ Justin. Dial. c. Tryph. 117.) 2 ) „Hesterni sumus, et vestra omnia implevimus: urbes, insulas, castella, municipia, castra ipsa, palatium, senatum; sola vobis reliquimus templaJ (Tertull. apol. c. 37.) 73 Pa tudi poganski pisatelji potrjujejo hitro razširjanje krščanstva. Tacit piše, daje cesar Neron (64—68) pomoril »neizmerno m n o ž i co k r is tj an o v.“ >) Prokonzul Plinij poroča že početkom drugega stoletja cesarju Trajanu, da je Bitinija skoraj vsa pokristjanjena, da se je krščanstvo razširilo „ne samo po mestih, ampak tudi po selih, tako da so templji že skoraj zapuščeni." * 2 ) Tristo let je trajalo krvavo preganjanje krščanstva v Rimskem cesarstvu. Najmogočnejša poganska država se je boje¬ vala z vsemi silami zoper kraljestvo božje tukaj na zemlji, a v tem boju je zmagalo zatirano krščanstvo. V treh stoletjih se je razširilo po vsem takrat znanem svetu. Kristusova prerokba se je izpolnila: iz gorčičnega zrna je zrastlo drevo, ki še vedno dalje razprostira svoje veje. 2. Tako hitro razširjanje krščanske vere je pravi čudež. To izprevidimo, ako premislimo, a) v kakih okoliščinah in b) s kakimi sredstvi se je razširjala. a) Res, da so nekatere ugodne okoliščine olajševale ozna¬ njevanje krščanske vere in nekoliko pospeševale njeno hitro rast, vendar pa te okoliščine same zase niso zadostni razlog za tako čudovit uspeh, in to tem manj, ker je v nasprotnem smislu delovalo še veliko večje število silnih zaprek, ki so razširjanje krščanstva obteževale. Ugodne okoliščine, s katerimi je božja previdnost olaj¬ ševala razširjanje krščanstva, so bile zlasti naslednje: a) Velikost Rimske države, ki je združevala toliko različnih narodov v eno celoto. — V tej ogromni državi je po dolgotrajnih vojskah zavladal ob času cesarja Avgusta splošni mir. Izvrstne ceste so vezale oddaljene kraje z Rimom in kupčijske ladje so neprestano plule po vseh morjih. Medse¬ bojno občevanje pa je olajševalo skoraj splošno znanje grškega in latinskega jezika, katerih vsaj enega so govorili omikanci vseh narodov. >) „Igitur primo conrepti, qui fatebantur, deinde, indieio eorum, multi- tudo ingens, haud perinde in crimine ineendii, quam odio humani generis, convieti sunt.“ (Tacit. Annal. 15, 44) 2 ) „Visa ost mihi res consultatione digna propter periclitantium nu- merum . . . Neque enim civitates tantum, sed vicos etiam atque agros super- stitionis istius contagio pervagata est . . . Prope iam desolata templa.“ (Plin. ep. 10, 97.) 74 ,3) Verski in nravni propad, v katerega je zabredlo človeštvo in iz katerega vse modroslovske šole niso mogle najti nikake rešilne poti, je vzbudil najboljšim možem željo in hrepenenje po neposrednji božji pomoči. To se je zgodilo tem laže, ker prerokbe o obljubljenem Odrešeniku tudi poganskim narodom niso bile popolnoma neznane. (Prim. Berilo § 71.) /) Silno bogastvo, razkošnost in krivično na- silstvo z ene strani, z druge strani pa revščina, trplje¬ nje in zlasti suženjstvo je moralo nesrečnikom omiliti in priljubiti krščansko vero, ki uči, da smo vsi ljudje ustvarjeni po božji podobi in med seboj bratje, vero, v kateri se je zlasti ona prva stoletja tako sijajno dejanski izvrševala nesebična ljubezen do bližnjega. Zapreke, ki so ovirale in obtežavale razširjanje krščanstva, pa so bile: a) Splošna in največja zapreka je bila izprijena člo¬ veška narava: napuh in mesena poželjivost. Krščanska vera uči mnogo resnic, katere presegajo naš omejeni razum, ter zahteva, da se človek svojemu Stvarniku ukloni — ponižno verujoč vse, kar je razodela neskončna božja modrost. Temu pa se upira napuh človeškega duha. Še hujšo vojsko pa napoveduje krščanstvo meseni pože- ljivosti — strogo zahtevajoč krotitev vseh grešnih strasti, zata¬ jevanje in čisto, čednostno življenje. Za vse te žrtve pa obeta krščanska vera le nevidno plačilo onstran groba. Kako težavna je bila torej naloga, za tako vero pridobiti takratni versko in nravno globoko propadli svet! /?) Judovska vera je krščanstvu sicer pot pripravljala; a vendar so se uprav med Judi pojavile še posebne zapreke, in sicer: predsodek, da Mesija reši Jude rimskega gospodstva ter ustanovi sijajno zemeljsko kraljestvo, in pa ponos judov¬ skega naroda na svoj izredni poklic v starem zakonu, ki je prenehal s pozvanjem vseh narodov v Kristusovo Cerkev. 7 ) Poganstvo je moralo z vso silo nasprotovati krščan¬ stvu. Saj mu je krščanstvo samo napovedalo smrtni boj, učeč, da je le krščanski Bog edino pravi Bog in Kristusova Cerkev edino zveličavna. Krščanstvo se ni moglo mirno združiti s po¬ ganstvom. Pasti je moralo eno ali drugo. Težko pa je bilo po¬ ganom popustiti svojo vero in svoje bogočastje, ki je bilo kar 75 najtesneje združeno z javnim in družinskim življenjem, s slov¬ stvom in umetnostjo, ter je ugajalo njih domovinskemu čuv- stvu pa tudi nižjim strastem in poželjivosti. Z javnim državljanskim življenjem je bilo pogansko bo¬ gočastje tako tesno združeno, da se je kristjanom očitalo iz¬ dajstvo, ker niso častili državnih bogov in niso hoteli kadila zažigati obožavanim cesarjem. Pa tudi javnih veselic, gledaliških iger in raznih slavnosti se kristjani niso mogli udeleževati, ker je bilo vse to prepre- ženo s poganskimi verskimi obredi. Zato so jim pogani oponašali, da so črnogledi samotarci in čudaki, in jim niso zaupali. V svojih hišah so morali kristjani odstraniti kipe domačih bogov, „penate“, in podobe obožavanih pradedov. Ako se je v poganski družini kdo pokristjanil, so ga njegovi lastni sorod¬ niki črtili ali celo izdali in zatožili oblastvoin. Z verskimi obredi so pogani združevali raznovrstne na- sladnosti, pojedine z obilno pijačo in vse, kar budi strast in ugaja pregrešni poželjivosti. Vsemu temu se je moral odpo¬ vedati, kdor je sprejel krščansko vero. Poganstvo je pa tudi mnogim ljudem in celim stanovom dajalo službo in dobiček, kakor poganskim duhovnikom, raznim trgovcem, obrtnikom in umetnikom. Vsi ti so bili zakleti so¬ vražniki krščanstva. d ) Napačni pojmi in grozni predsodki o krščan¬ ski veri in njenih oznanjevalcih so zelo ovirali razširjanje krščanstva. Učenjaki in izobraženci onega časa se večinoma niso mogli odločiti za to, da bi se bili resno pečali s krščansko vero in se prav poučili o njej. Ošabno so prezirali nauk, katerega začetnik je izšel iz judovskega naroda in je umrl sramotne smrti na križu, nauk, katerega prvi oznanjevalci so bili pre¬ prosti galilejski ribiči. Spisi apostolov in evangelistov so se jim v primeri s sijajnim pesniškim in znanstvenim poganskim slov¬ stvom zdeli barbarski. Še hujše predsodke pa je imelo preprosto in nevedno ljudstvo ter mnogoštevilni, večinoma nravno zelo pokvarjeni sužniki. O kristjanih in njihovi veri slabo poučeni, so mislili, da so bili to sami brezbožniki, ker niso hoteli častiti poganskih bogov. Mnogi so verjeli zlobnemu obrekovanju, da so kristjani grozni hudodelci, ki v svojih skrivnih zbirališčih morč nedolžne otroke ter pijejo njihovo kri. Zato so vse nesreče, ki so zade¬ vale ljudstvo, pripisovali kristjanom, češ, da s svojo brezbož- 76 nostjo vzbujajo srd preziranih in užaljenih bogov. Največkrat je uprav zaslepljeno ljudstvo zahtevalo od cesarjev krvavo pre¬ ganjanje kristjanov. 1 ) e) Tristoletno krvavo preganjanje bi bilo moralo slednjič uničiti krščanstvo, ako bi bilo to le človeška ustanova. Velikost Rimske države je v enem oziru sicer pospeševala hitro razširjanje krščanske vere, ker so bili v tej državi razni zelo oddaljeni narodi združeni v dobro urejeno celoto, a z druge strani je bila prav ta okolnost vzrok, da je bilo tudi prega¬ njanje krščanstva v prvih treh stoletjih v Rimski državi hujše in obširnejše, nego katerokoli poznejše preganjanje po raznih drugih državah. b) Sredstva, s katerimi se je ob tolikih zaprekah izvršilo tako hitro razširjanje krščanstva, niso bila naravna, ampak nadnaravna, ki dokazujejo, da krščanstvo ni človeško, ampak božje delo. Naravna sredstva, s katerimi se med ljudmi dosezajo veliki uspehi, so: oborožena sila, podpora velikašev in svetnih vladarjev, sijaj in bogastvo, časni dobiček in vse to, kar človeške strasti budi in jim ugaja. S takimi sredstvi so se mogle nekatere države in nekatere krive vere hitro razširiti daleč naokrog, kakor n. pr. Mohamedova kriva vera in Mohamedanska država, arianizem in krivoverstva 16. stoletja. A krščanstvo se ni usta¬ novilo in širilo s takimi sredstvi. Prvi oznanjevalci in širitelji krščanske vere so bili dva¬ najsteri apostoli in nekateri njihovi učenci. Ti so šli med malo naobražene narode, pa tudi med omikane, ponosne in mogočne Grke in Rimljane. S preprosto besedo so oznanjali Kristusa, križanega. Meča se niso posluževali, pa tudi ne učenega doka¬ zovanja. Svetni velikaši jih niso podpirali, marveč so jim veči¬ noma nasprotovali in jih preganjali. Bogastva niso imeli in časnega dobička ali drugih zemeljskih dobrot niso obetali, marveč učili so svoje pristaše nesebične požrtvovalnosti in zatajevanja samega sebe. Vendar pa so se klanjali njihovemu nauku ljudje vsake vrste, bogatini in reveži, učenjaki in pre- ') „Si Tiberis ascendit in moenia, si Nilus non ascendit in arva, si caelum stetit, si terra movit, si fames, si lues: stalim ,Christianos ad leonest adclamatur,“ (Tertull. Apol. cap. 40.) 77 prosto ljudstvo, izobraženi in neizobraženi narodi. Tako čudovit uspeh se ni mogel doseči naravnim potom. Razširjanje krščanstva v prvih stoletjih se je izvršilo z nadnaravnimi sredstvi, v katerih se razodeva božja vsemogoč¬ nost. Taka nadnaravna sredstva so bili poleg dejanske mi¬ losti božje, ki je razsvetljevala in krepila prve kristjane, zlasti čudeži, s katerimi je Bog na viden način opetovano dokazoval resničnost krščanske vere, dokler ni bila zadosti- ukoreninjena in razširjena. a) Apostoli so potrjevali resničnost svojega ozna¬ njevanja z mnogimi čudeži, ki so jih delali v Jezusovem imenu. Sv. evangelist Marko sklepa svoj evangelij z besedami: „Oni (apostoli) pa so šli in so učili povsod, in Go¬ spod je delal z njimi in je potrjeval besedo s ču¬ deži, ki so se potem godili.“ (Mark. 16,20.) V Jeruzalemu so storili apostoli toliko čudežev, da so ljudje polagali bolnike na ulico, koder so pričakovali, da pride Peter, zaupajoč, da jih ozdravi že njegova senca; in tudi iz okolice so prinašali bolnike v Jeruzalem. (Dej. ap. 5, 12.) V čudodelno moč sve- tegaPavla so imeli ljudje toliko zaupanje, da so njegove rutice in pasove polagali na bolnike, in 1 e - ti so bili ozdravljeni. (Dej. ap. 19, 11.) Posamezne čudeže pa sv. Luka v Dejanju apo¬ stolov izrečno navaja, n. pr., kako sta Peter in Janez v Jeru¬ zalemu ozdravila v Jezusovem imenu hromega človeka, ki je miloščine prosil pri templjevih vratih (Dej. ap. 3,1 sl.); kako je Peter od mrtvih obudil dobrodelno Tabito (Dej. ap. 9, 36 sl.) in kako je Pavel čudežno ozdravljal raznovrstne bolnike. (Dej. ap. 14, 7 sl.; 28, 8 sl.) /?) Pa tudi na apostolih samih se je zgodilo mnogo ču¬ dežev. Čudovit je bil prihod Sv. Duha, dar jezikov in hitra iz- prememba apostolov, ki so bili poprej boječi in polni pred¬ sodkov, prejemši Sv. Duha pa so postali mahoma srčni in raz¬ svetljeni oznanjevalci Jezusovih naukov. Pravi čudež je Savlovo izpreobrnjenje (Dej. ap. 9) in prav tako Petrova rešitev iz ječe. (Dej. ap. 12.) y) Ne le apostoli, ampak tudi drugi verniki v prvih treh stoletjih, zlasti sv. mučenci so delali čudeže v Jezusovem imenu. Večkrat so se tudi po smrti svetih mučencev na njihovo pri¬ prošnjo dogajali prav mnogi čudeži. Takih čudežev tudi never- 78 niki niso mogli tajiti, ampak so jih pripisovali čaranju ali po¬ dobnim skrivnim silam. B. Kakor hitro razširjanje, tako tudi vedni obstanek krščanske vere in Cerkve ni človeško, ampak je božje delo. Ko so se Judje posvetovali, bi li kazalo v smrt obsoditi apostole, da bi več ne oznanjali Jezusa Kristusa in njegove ‘vere, so naposled pritrdili izreku modrega Gamaliela: „Če je od ljudi ta naklep ali to delo (Kristusov nauk in njegova Cerkev), se poruši (samo), če je pa od Boga, ga ne boste mogli razdreti/ 1 (Dej. ap. 5, 38-39.) Velika člo¬ veška dela so se že porušila in so razpadla: mogočne države, modroslovni sestavi in druge človeške ustanove. Kristusova • Cerkev pa že blizu 2000 let vedno trdno stoji, raste in se raz- cvita, dasi je nikdar niso nehale napadati sovražne sile. V za¬ četku so jo Judje in pogani hoteli zatreti s krvavim prega¬ njanjem. Potem se je morala boriti zoper razna krivoverstva. Večkrat so ji nasprotovali mogočni vladarji. Izdajali so jo vča¬ sih tudi njeni lastni sinovi. Ako bi bila krščanska vera in Kristusova Cerkev človeška ustanova ter njena ohranitev pre¬ puščena le slabim človeškim močem, bi bila ob tolikem naspro¬ tovanju morala že davno propasti. A vzdržuje jo moč njenega božjega ustanovitelja, ki je dal preroško zagotovilo, da nje¬ gove Cerkve peklenska vrata ne bodo premagala. Posamezniki in tudi celi narodi so odpadli in odpadajo ter se pogubljajo. A na mesto teh nesrečnikov vstopajo v Kristusovo Cerkev v večjem številu novi udje. Celo vidni dokazi nadnaravnega božjega delovanja za ohra¬ nitev in neprestano razširjanje krščanske vere, namreč ču¬ deži, niso nikdar popolnoma prenehali. Dasi niso tako pogostni, kakor v začetku krščanstva, vendar so se dogajali v vseh časih in se gode še vedno, kjer božja previdnost spozna to za potrebno, da se versko prepričanje na novo poživi. Dokazali smo, da se je krščanstvo razširjalo in da se ohra¬ njuje z nadnaravnimi sredstvi, z neposrednjo božjo pomočjo. To je nov dokaz, da je začetnik krščanstva, Jezus Kristus, to, kar sam priča o sebi: božji poslanec in pravi Sin božji. 79 § 22 . Krščanski mučenci. Krščanski mučenci so oni junaški spoznavalci krščanske vere, ki so dali svoje življenje za Kristusa. Imenujejo se tudi izpričevalci (fuigrvgeg), ker izpričujejo s svojo krvjo resnič¬ nost in božji izvor krščanske vere. To pa v dvojnem oziru: 1. Prvi mučenci, apostoli in učenci Jezusovi ter mnogi njihovi sodobni vrstniki, so najverodostojnejše priče Jezusovih čude¬ žev. Ti čudeži pa so neovržni dokazi Jezusovega božanstva. Prvi mučenci so Jezusove čudeže večinoma sami videli, in kar so videli, o tem so pričali s svojo krvjo, kakor je Jezus svojim apostolom že poprej napovedal: „In boste mi priče v Jeruzalemu in po vsi Judeji in Samariji in do kraja sveta“ (Dej. ap. 1, 8); in zopet na drugem mestu: „Vi pa ste priče teh reči“ (Luk. 24, 48), da je namreč Kristus trpel, umrl in tretji dan od mrtvih vstal. Poznejši mučenci so videli čudeže, katere so v Jezusovem imenu delali apostoli in učenci Jezusovi, in s katerimi je Bog poveličeval tudi druge spoznavalce krščanske vere, največkrat prav mučence same. Kateri pa niso sami videli čudežev, tem je bilo v onem času lahko, poučiti se in tako priti do trdnega prepričanja. To je značilno znamenje vseh krščanskih mučencev, da niso šli v smrt za kako ose h no mnenje, ki more biti tudi napačno, kakor so bili napačni n. pr. verski nazori ter nauki krivoverca Husa, ampak krščanski mučenci so trpeli in umi¬ rali za prepričanje, ki je izviralo iz dejanskih dogodkov, čudežev, katere so ali sami doživeli, ali pa jim je bilo porok zanje pričevanje vse Cerkve. 2. Mučenci, ki so prelili svojo kri za krščansko vero, iz¬ pričujejo njeno resničnost in njen božji izvor tudi s tem, da so razodevali v svojem trpljenju tako čudovito srčnost in toliko stanovitnost, da si tega ne moremo razlagati iz naravne krepkosti človeške volje, ampak moramo misliti na izredno in nadnaravno božjo pomoč. Ako je pa Bog s svojo milostjo ču¬ dovito podpiral krščanske mučence, potem je to nov dokaz, da so se le-ti borili za resnico. Da popolnoma jasno spoznamo prepričevalno silo tega dokaza, moramo uvaževati število mučencev, njihove muke, 80 njihovo junaško stanovitnost, njihovo ljubezen do so¬ vražnikov in slednjič čudeže, ki so se pogosto dogajali z mučenci. a) Kdor pozna cerkveno zgodovino prvih treh stoletij, more nekoliko soditi, kako silno veliko kristjanov je samo v tej dobi pretrpelo mučeniško smrt le v Rimski državi; natančno prešteti jih ni možno. Navadno štejemo deset rimskih cesarjev, ki so preganjali kristjane. Njihovi ukazi pa so bili večinoma tako sestavljeni, da so se oblastniki po posameznih pokrajinah mogli nanje sklicevati ter nadaljevati preganjanje tudi takrat, kadar so vladali milejši cesarji. To so delali tem laže, ker so rimski državni zakoni že sami prepovedovali krščansko vero, češ, da je državi nevarna. Ne le krščanski, ampak tudi poganski pisatelji one dobe pričajo o ogromnem številu krščanskih mučencev. Ko jev začetku četrtega stoletja zavladal Konstantin V6- liki, je krvavo preganjanje kristjanov v Rimskem cesarstvu sicer ponehalo, a začelo se je po drugih krajih, zlasti v Perziji in Armeniji. V Afriki pa so z divjo grozovitostjo mučili in pre¬ ganjali pravoverne kristjane arianski Vandali. Pa tudi pozneje je moralo krščanstvo pretrpeti krvavo preganjanje skoraj po¬ vsod, kamorkoli je prodrlo, v Evropi, Afriki, na Kitajskem, Japonskem i. t. d. Ni je skoraj dežele, katere bi še ne bila po- rosila mučeniška kri. b) Muke, katere so morali prestajati krščanski mučenci, so bile grozne. Tako se niso nikdar kaznovali ne razbojniki, ne izdajalci, ne katerikoli drugi zločinci. Nezaslišana mučila so si neverniki izmišljevali, da bi premagali stanovitnost krščanskih mučencev. 1 ) Nobena vera ni imela prebiti tako hude izkušnje, kakor krščanska vera; pa tudi nobena izkušnja se še ni tako častno ponesla, kakor ta. c) Stanovitnost krščanskih mučencev je naravnost čudo¬ vita. Ni jih oplašilo morilno orodje, ne tuljenje zveri, ne temne ječe. Mirno in trezno so odgovarjali sodnikom, veseli poslušali svojo smrtno obsodbo; z nebeško radostjo na obličju so stopali na morišča. Svesti so si bili, da jih podpira milost Onega, za katerega so trpeli. i. „Tormentorum genera inaudita excogitabantur.“ (Lactantius, c. 16.) 81 Ako pomislimo, kako slaba je splošno človeška narava, kako nestanovitna je večinoma človeška volja, kadar je treba kaj žrtvovati in trpeti, si ne moremo razlagati stanovitnosti in vztrajnosti krščanskih mučencev drugače, nego da jo pripi¬ sujemo nadnaravni božji pomoči. Tudi naravna krepkost človeške volje more dovesti po¬ samezne ljudi do junaških činov. Imamo zgledov, da so po¬ gani in razni krivoverci, o katerih ne moremo misliti, da bi jih bila podpirala kaka nadnaravna božja pomoč, žrtvovali svoje življenje za kako idejo. Ato so bili le posamezniki, veči¬ noma krepki možje. Krščanskih mučencev pa jena tisoče in tisoče, in to ne le junaških mož, ampak tudi po naravi sla¬ botnih žen, boječih devic, onemoglih starčkov, nedorastlih otrok, preprostih ljudi in sužnikov, kateri ne poznajo onega ponosa in one častiželjnosti, ki naravno še najbolj krepi 'človeško voljo. Krščanskih mučencev ni navduševal ogenj slepe strasti (fanatizem). Ta ogenj včasih mogočno vzplamti, pa kmalu ugasne. Junaštvo krščanskih mučencev pa je bilo trajno: stoletja ga niso premagala, in pokazalo se je povsod, kjer se je preganjala krščanska vera. Strast človeka zaslepi in ovira trezno mišljenje. Krščanski mučenci pa so ohranili vseskozi dušni mir. Tako modro so odgovarjali sodnikom, da nas nji¬ hovi odgovori nehote spominjajo Kristusove obljube: „Dano vam 1)0 ono uro, kaj govori te.“ (Mat. 10, 19.) Tako splošno junaštvo, tako trajna in mirna stanovitnost v prenašanju najhujšega trpljenja in najmučnejše smrti, katere bi se bili mučenci lahko rešili z eno samo besedo: to je nad¬ naravna, čudovita prikazen. Bilo je sicer ob času preganjanja tudi nekoliko od¬ padnikov od krščanske vere. Ati nesrečniki ne morejo raz¬ veljaviti našega dokaza. Nadnaravna pomoč, s katero je Bog podpiral krščanske mučence, je posebna milost. Dejanska milost božja pa človeške volje k dobremu ne sili, ampak jo samo na¬ giblje in krepi, in človek mora z njo zvesto sodelovati, sicer jo prejema nepridoma. (II. Kor. 6, 1.) č) Delovanje nadnaravne milosti božje se razodeva tudi v vedenju krščanskih mučencev proti sovražnikom. Člo¬ veška narava se sovražniku upira in mu hoče škodovati ali ga uničiti. Fanatik črti in sovražno zasleduje vsakega nasprot¬ nika svoje ideje. Krščanski mučenci pa krivično preganjanje mirno trpe. Ne mislijo na upor, ne črtijo in ne preklinjajo svojih krutih zatiralcev, ampak odpuščajo jim, ljubijo jih in molijo zanje po zgledu svojega božjega Učenika in najvišjega Vzornika. 6 82 cl) Pogostokrat so očitni čudeži pričali, da je bil Bog s krščanskimi mučenci. Pojavljale so se čudovite prikazni v na¬ ravi. Mnogim mučencem niso nič škodovala raznovrstna mučila, kakor ogenj, vrelo olje i. dr. Nekateri so bili poškodovani, pa so hipoma zopet ozdraveli. Zveri so se večkrat obotavljale, mu¬ čencem kaj žalega storiti, čeprav so jih neverniki nanje kačili. Razni čudeži so se dogajali tudi po smrti mnogih mučencev na njihovo priprošnjo. Veliko nevernikov se je po teh čudežih izpreobrnilo. Drugi pa so ostali trdovratni in so dolžili kristjane čarodejstva ali rabe skrivnih, demonskih sil. Mučeništvo je torej ne le veličastna, ampak zares čudovita in nadnaravna prikazen v krščanstvu ter jasen dokaz njego¬ vega božjega izvora, torej tudi božanstva Jezusa Kristusa. Prav ta dokaz je mnogo nevernikov prepričal o resničnosti krščanske vere. Duhoviti Tertulijan, ki ga je tudi junaštvo krščanskih mučencev napotilo, da je začel resno razmišljati o krščanstvu in da je prišel do spoznanja njegove resničnosti, kliče zato poln srčnosti preganjalcem kristjanov: „Le kri¬ žajte, le mučite, le obsojajte, le zatirajte nas!... Čim večkrat nas pokosite, te m bolj se množimo; seme je kri kristjan o v.“i) § 23. Prenovitev sveta po krščanstvu. Po sadu se spoznava drevo. „Dobro drevo ne more roditi slabega sadu in slabo drevo ne roditi do¬ brega sadu.“ (Mat. 7,18.) Ako se prepričamo, da je krščanska vera rodila dober sad, da so bili in so blagodejni njeni učinki, bomo sklepali, da ne more biti slabo drevo, ampak da mora biti zares to, kar smo dokazali že z mnogih strani: nebeška rastlina, presajena na zemljo; da ji ne more biti podlaga laž ali zmota, ampak resnica. A. Krščanska vera je vseskozi najuspešneje in vsestransko blagodejno vplivala na duševni razvoj in pravo srečo človeštva. Sad krščanstva je čudovita prenovitev sveta v umstvenem, nravnem in družabnem ali socialnem oziru. i) „Cruciate, torquete, damnate, atterite nos! . . . Plures efficimur, quoties metimur a vobis; semen est sanguis christianorum.“ (Tertull, Apol. eap. 50.) 83 1. V umstvenem oziru je tavalo človeštvo, predenje Kristus prišel na svet, v temi nevednosti in zmote glede na najvažnejša vprašanja. Skoraj popolnoma se je izgubilo spoznanje pravega Boga. Mnogoboštvo in človeškega duha sramoteče malikovanje je bilo splošno razširjeno. Samo izvoljeni izraelski narod je še častil edino pravega Boga, a začasno so se celo Izraelci udajali malikovanju. Pa tudi sami sebe in svojega poslednjega namena ljudje niso več jasno poznali. Niso vedeli, čemu so na svetu, in kaj se po smrti z njimi zgodi. Vero v nesmrtnost človeške duše so sicer ohranili vsi narodi, a kako nedoločne in napačne pojme so imeli o življenju onstran groba! Zato je tudi vedno bolj ginila skrb za srečno večnost. Človeštvo je iskalo le časne sreče in hrepenelo le po čutnem uživanju. A kakor temna noč beži pred jutranjo zarjo, tako je ginila nevednost in zmota pred obličjem nebeškega Učitelja, Jezusa Kristusa. Česar ni mogel doseči ne modri Sokrat, ne njegov izvrstni učenec Platon in ne vsi drugi modrijani, to je izvršil Jezus Kristus: On je učil in naučil spoznavati pa tudi ljubiti in dostojno častiti edino pravega Boga, in sicer ne le peščico svojih učencev, ampak po teh tudi vse ljudi in vse narode do konca sveta: učenjake in preprosto ljudstvo, celo najnežnejšo deco. On je tudi odgovoril na vprašanje: „Od kod smo prišli, in kam gremo?" Razodel in pokazal je vsem ljudem, bogatinom in revežem do ubogih in zatiranih sužnjev, eden in isti vzvišeni namen: večno zveličanje v ne¬ besi h. 2. V nravnem oziru je padlo človeštvo v poganski dobi še globlje, nego v umstvenem oziru. Pomoč je bila tukaj še težja, ker je mnogo laže človeka poučiti, nego poboljšati ga. A krščan¬ stvo je izvršilo tudi poslednje. Dvignilo je milijone ljudi iz brezdna izprijenosti in pregrehe do visoke stopnje kreposti in svetosti. Tako je prenovilo svet tudi v nravnem oziru. Kjerkoli se je razširila in ukoreninila krščanska vera, povsod so se po¬ kazale tudi prelepe krščanske čednosti: ljubezen do Boga in do bližnjega in še posebe ljubezen do sovražnikov, ponižnost, čistost in mnoge druge čednosti, katere so bile nevernikom komaj po imenu znane. V vseh časih je rodilo in še dandanes poraja krščanstvo svetnike, ki so nam vzorniki kreposti in popolnosti. 6 * 84 Ako pomislimo, kako težko je poboljšati le enega nravno izprijenega človeka, kako velike uspehe pa je doseglo krščan¬ stvo, kolika je bila n. pr. razlika med življenjem nevernikov in kristjanov v Rimski državi in posebno v Rimu, moramo pri¬ znati, da to ni bilo človeško delo, ampak delo božje vsemo¬ gočnosti in milosti. Tega dokaza ne more ovreči dejstvo, da se nahaja tudi v krščanski dobi in v krščanskih deželah mnogo ljudi na prav nizki stopnji nravnosti, v katerih se malo ali nič ne razodeva blažilna in preustvarjalna moč krščanstva. 'Da je tako, temu ni krivo krščanstvo, ampak ljudje, ker nočejo rabiti sredstev, ki jim jih v obilni meri nudi Kristusova vera. 3. Krščanska vera je prenovila svet tudi v družabnem ali socialnem oziru. Razodela je človeško čast in dostojanstvo, učeč, da je vsak človek ustvarjen po božji podobi in odrešen z drago¬ ceno Kristusovo krvjo, in da smo vsi ljudje poklicani v isto večno zveličanje v nebesih. Zato je moralo v krščanstvu pola¬ goma izginiti in prenehati, kar je bilo temu dostojanstvu na¬ sprotno, kakor: sužnost, kupčevanje z ljudmi, izpostavljanje in morjenje bolehnih in pohabljenih otrok, borbe obsojencev z zve¬ rinami v razveseljevanje brezsrčnim gledalcem, razloček med Grki in brezpravnimi barbari, nečloveško ravnanje z ujetimi in premaganimi sovražniki. Jezusov izrek: „Kar ste storili kateremu teh mo¬ jih najmanjših bratov, ste meni storili 41 (Mat. 25, 40), je odprl trpečemu človeštvu neusahljiv vir dobrodelnosti. Nastali so zavodi v pomoč bolnikom, revežem, sirotam i. dr. Kristjani so izvrševali s tako gorečnostjo ljubezen do bližnjega, tudi do svojih nasprotnikov in sovražnikov, da so jih občudovali cel6 neverniki. Krščanstvo je oblažilo in posvetilo družinsko življenje, učeč, da je krščanski zakon zakrament, sveta in dosmrtna zveza med enim možem in eno ženo. Krščanskemu možu žena ni sužnica, ampak enakopravna družica. Vzgoja otrok je starišem sveta dolžnost; otrokom pa so stariši namestniki božji, zato jih morajo spoštovati, ljubiti in jim biti pokorni. Pa tudi državi daje šele krščanska vera trdno podlago. Ona uči, da je vsaka oblast od Boga, in da se moramo tudi državni oblasti pokoriti ne le zaradi kazni, ampak zaradi vesti 85 (Rim. 13). Z druge strani pa zopet uči, da so državni oblast¬ niki Bogu odgovorni za to, kar zahtevajo od svojih podložnikov. Tako daje krščanstvo zakoniti oblasti veljavo, kakoršne ji nikdar ne more dati samo zunanja moč in sila orožja; podložnike pa varuje samovoljnega in krivičnega nasilstva. Pereče „delavsko vprašanje" se more uspešno in pravično rešiti le po načelih krščanske vere. Ona uči, da je delo vsakemu človeku dolžnost. „Če kdo noče delati, naj tudi ne j č.“ (II. Tes. 3,10.) Delo ni več sramotno, odkar ga je posvetil sam božji Zveličar. Krščanska vera pa tudi uči, da je razlika med stanovi, ker smo vsi ljudje združeni tako, kakor udje enega telesa. (Rim. 12,4.) Ako bi vsakdo živel in delal tako, kakor je primerno njegovemu stanu, ter vestno izpolnjeval svoje dolžnosti, potem bi bilo zdravo celo telo. In ako bi na¬ mesto krivice in sile krščanska pravičnost in ljubezen delili ljudem zemeljske dobrote, potem bi imel vsakdo toliko, kolikor potrebuje za časno življenje, katero pa je in ostane le čas truda in pripravljanja za večno življenje. Kakšen bi moral biti komu¬ nizem ali socializem, da bi mogel zares osrečiti človeški rod, ali vsaj izdatno zmanjšati revščino in bedo, to so pokazali prvi kristjani, delujoči po izreku: „Kar je mojega, bodi tvoje!“ (— ne pa: „Kar je tvojega, bodi moje!") Česar ni mogla izvesti nobena modroslovska šola in sploh nobena človeška uredba, to je izvršilo krščanstvo. Prenovilo je svet tako, da Kristusov prihod na svet deli zgodovino človeštva na dva dela, in ima zgodovinska veda vzroka dovolj, da šteje leta od Kristusovega rojstva naprej in nazaj. Taka prenovitev v zgodovini človeštva se ni mogla izvršiti naravnim potom, ker ni bilo zadostnih naravnih vzrokov, pač pa premnogo silnih ovir. Morala se je torej izvršiti z nadnaravnimi silami, z božjo vsemogočnostjo. To pa je jasen dokaz, da je krščanska vera res pravo božje razodetje in njen začetnik, Jezus Kristus, pravi Bog. B. Krščanstvo pa ni samo blagodejno vplivalo na skupno človeštvo, marveč osrečuje tudi vsakega posameznega človeka, kateri sprejme Kristusovo vero v svoje srce in se stanovitno prizadeva, da po njej tudi živi. 1. Krščanska vera razsvetljuje človeku um, ker mu določno odgovarja na vprašanja: Od kod sem? Čemu sem 86 na svetu? Kaj je moj poslednji namen? Po kateri poti morem dospeti do tega namena? To so vprašanja, ki si jih mora sta¬ viti vsak razumen človek, na katera si pa sam ne more do¬ ločno odgovoriti. Krščanska vera pa je svetla luč, ki razsvet¬ ljuje pot življenja vsakomur, kdor ji hoče slediti. Jezus Kristus sam govori: „Jaz sem luč sveta; kdor hodi za menoj, ne hodi po temi, marveč bo imel luč življenj a.“ (Jan. 8,12.) 2. Krščanska vera krepi človeku voljo, ker ima nadnaravna sredstva, s katerimi naklanja vsakomur, kdor jih hoče uporabljati, milost in pomoč božjo. Taka sredstva so n. pr.: molitev, daritev sv. maše in posebno zakramenti. Sv. Pavel, ki bridko toži o slabosti človeške volje in o hudem nagnjenju, s katerim se je bilo tudi njemu boriti, nekako bojazljivo vzdihuje: „ J a z nesrečni človek, kdo me o t m e iz telesa te smrti?" — t. j., kdo mi da moč, da premagam hudo poželenje? A zaupno si odgovarja: „Milost božja po Jezusu Kri¬ stusu Gospodu našem. 14 (Rim. 7, 24. 25.) In čuteč, koliko moč mu daje ta milost, zatrjuje vesel: „Vse premorem v Njem, ki me krepča. 44 (Fil. 4,13.) 3. Krščanska vera s tolažbo napolnjuje človeško srce. Ona uči, da božja previdnost čuje nad nami. Dobra vest daje vernemu človeku mir srca, kakoršnega svet ne more dati. Ako ga tudi zadevajo časne nesreče, bridkosti in trpljenje, ga tolaži in krepi krščanska vera, učeč, „da se trpljenje seda¬ njega časa ne da primerjati prihodnji časti, ki se razodene nad nami.“ (Rim. 8,18.) Zlasti pa ima krščanska vera za smrtno uro tolažila in krepila, ki vernemu in pobožnemu kristjanu olajšujejo tudi poslednje in odločilne trenutke v živ¬ ljenju tako, da umirajočemu namesto strahu in groze blažen mir odseva z bledih ustnic in iz trudnih oči, ki jih zaupno vpira v križanega Zveličarja. „Draga v Gospodovih očeh je smrt njegovih svetnikov. 41 (Ps. 115, 6.) Kako osrečuje krščanska vera posameznega človeka, to more vsakdo sam na sebi opazovati, ako se prizadeva, da živi kolikor možno natančno po njenih naukih. Tedaj ga lastna izkušnja prepriča o resničnosti in božjem izvoru krščanske vere. Jezus Kristus nas sam pozivlje, naj živimo po njegovem nauku in potem sodimo, je li ta nauk od Boga. Govori namreč: „Moj 87 nauk ni moj, ampak Njega, ki me je poslal. Ako hoče kdo izpolnjevati njegovo voljo, bo spoznal, je li nauk od Boga, ali jaz sam iz sebe govorim.“ (Jan. 7,16.17.) Dobrodelni in čudoviti vpliv krščanske vere na občni blagor in na srečo posameznih ljudi dokazuje njeno resničnost in njen božji izvor. (Še veliko lepši in čudovitejši pa bi moral biti sad krščanske vere, ako bi jo spoznali vsi ljudje in bi se vsi resno prizadevali, da bi vedno živeli po njenih naukih.) § 24. Zaključek. Krščanska vera je pravo in dovršeno božje razodetje. Ker je začetnik in ustanovitelj krščanske vere, Jezus Kri¬ stus, pravi Bog, zato je krščanska vera prava od Boga raz¬ odeta vera. Krščanska vera je pa tudi dovršeno razodetje božje, t. j., njej ne more slediti zopet druga od Boga razodeta vera, kakor je judovski sledila krščanska. Krščanstvo je popolno in dovršeno božje razodetje iz sledečih razlogov: 1. Že način, kako nam je bila razodeta krščanska vera, je naj popolnejši. V starem zakonu se je Bog razodeval po pre¬ rokih, svojih poslancih. Krščansko vero pa je prinesel na svet sam božji Sin, Jezus Kristus. Sv. apostol Pavel piše: »Veli¬ kokrat in po mnogih potih je nekdaj Bog govoril očakom po prerokih, poslednjič te dni nam je go¬ voril po (svojem) Sinu.“ (Hebr. 1,1. 2.) 2. Vsi proroki kažejo na Kristusa. Kristus sam pa pravi, daje prišel dopolnit postavo in preroke: „Nikar ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, ampak dopolnit sem jih prišel." (Mat. 7, 15.) 3. Judovska vera je bila namenjena le enemu narodu in je imela le začasno veljavo. Krščansko vero pa je ustanovil Jezus Kristus za vse ljudi, za vse narode in vse čase. To je razvidno iz besedi, ki jih je govoril svojim apostolom: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode in krščujte jih v imenu 88 Očeta in Sina in Svetega Duha. Učite jih izpolnje¬ vati vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat. 28,18—20.) Jezus Kristus je sicer svojim apostolom obljubil in poslal Sv. Duha, pa ne, da bi jim le-ta razodeval nove verske resnice, ampak da bi jih razsvetljeval, tako da Iti Kristusov nauk prav umevali in ga nezmotno oznanjali. Tudi zasebna razodetja, kakoršna so prejemali nekateri svetniki, (n, pr. sv. Terezija) — krščanske vere ne izpopolnjujejo, ampak jo le razlagajo ali pojasnjujejo. Ker je krščanska vera od Boga razodeta, in sicer dovršeno razodetje božje, zato je tudi edino prava vera. Sv. apostol Pavel piše: ,Ako bi vam angel iz nebes oznanjal evan¬ gelij, razen onega, ki smo vam ga mi oznanjali, bodi izobčen." (Gal. 1, 8.) Vera, katero je .Jezus Kristus prinesel na svet, je zato tudi edino zveličavna. „Nobeno drugo ime pod ne¬ bom ni dano ljudem, v katerem bi se mogli z v e 1 i - čati.“ (Dej. ap. 4, 12.) Tretje poglavje. 0 katoliški Cerkvi. § 25. Pregled in razdelitev nauka o katoliški Cerkvi. Iz doslej povedanega je jasno, da je vera, katero je Jezus Kristus pidnesel na svet, od Boga razodeta vera, in sicer do¬ vršeno razodetje božje. S tem pa še ni dovršen naš dokaz o resničnosti katoliške vere. Prepričati se moramo še, da pristno in nepokvarjeno Kristusovo vero hrani in uči katoliška Cerkev. Nauk o katoliški Cerkvi bomo obravnavali v dveh delih. V prvem delu hočemo dokazati, da je Jezus Kristus ustanovil katoliško Cerkev. Iz tega bo sledilo, da je v svojem začetku imela in učila pravo od Boga razodeto vero, ker jo je prejela od svojega božjega ustanovitelja. A moramo se tudi prepričat i, da katoliška Cerkev še dan d a n e s 89 hrani in uči pristno in nepokvarjeno Kristusovo vero. Tega pa ne bi mogli vedeti, ako bi bil Jezus Kristus le zmotljivim ljudem izročil in prepustil oznanjevanje in razla¬ ganje svete vere. Zato hočemo v drugem delu dokazati, da Sveti Duh razsvetljuje in vodi katoliško Cerkev tako, da more izpolnjevati svoj namen. Dokaz, da je Jezus Kristus ustanovil katoliško Cerkev, ure¬ dimo takole: Najprej se prepričamo, da je Jezus Kristus ustanovil vidno versko družbo ali Cerkev, v katero naj bi vsto¬ pili vsi ljudje, kateri sprejmejo njegovo vero, in ki naj bi trajala do konca sveta. Potem hočemo pojasniti uredbo in značilna znamenja te Cerkve. Pokazati hočemo Kri¬ stusovo Cerkev, kakoršna je bila v svojem začetku, t. j. ob ustanovitvi in v prvih stoletjih, potem pa dokazati, da ima edino katoliška Cerkev uredbo in značilna zname¬ nja te Cerkve, da je torej samo ona prava, od Jezusa Kristusa ustanovljena Cerkev. — Da še natančneje spoznamo katoliško Cerkev in njen pomen za človeško družbo, bomo govorili tudi o razmerju med katoliško Cerkvijo in državo ter o Cerkveni državi in politiški sainostalnosti rimskih papežev. Da Sveti Duh razsvetljuje in vodi katoliško Cerkev, pojasnimo in dokažemo takole: Prvič se prepričamo, da so bili apostoli osebno na¬ vdihnjeni od Svetega Duha, ki jim ga je Jezus Kristus ob¬ ljubil in poslal. Drugič dokažemo, da Sveti Duh razsvetljuje in vodi tudi njihove naslednike, škofe z rimskim pa¬ pežem, ali učečo Cerkev, ki je zato nezmotljiva v ver¬ skih in nravnih naukih. — Slednjič hočemo govoriti še o virih, v katerih so shranjene razodete resnice, in iz katerih jih zajema učeča Cerkev. Iz vsega dokaza kot zaključek posnamemo, da uči kato¬ liška Cerkev isto edino pravo, od Boga razodeto vero, katero je Jezus Kristus prinesel na svet, ter da je edino pravo versko vodilo (regula tidei): „Ako hočeš prav spoznati razodeto resnico in se večno zveličati, poslušaj katoliško Cerkev in izpolnjuj njene nauke.“ Beseda „cerkev“, staroslovensko hivbkt.i, je nastala iz grške „xvqmx)'i“ (namr. ot/.ia) = Gospodova hiša, v prenesenem po¬ menu pa zaznamuje družbo vernikov, ki se zbirajo v 90 Gospodovi hiši. Tudi latinska beseda „ecclesia“ je grškega izvora: exxfar]ola zbor ali družba (pa tudi zbirališče) ver¬ nikov. Katoliška Cerkev je vidna družba vseh pravo¬ vernih kristjanov, ki verujejo iste natike, preje¬ majo iste zakramente in imajo rimskega papeža za svojega vidnega poglavarja. Da so v katoliški Cerkvi, in sicer samo v njej zbrani pravoverni kristjani, bo razvidno iz sledeče razprave. Večkrat ima beseda „Cerkev“ ožji pomen ter zaznamuje le cerkvene predstojnike ali učečo Cerkev, n.pr.: „Kdor Cerkve ne posluša, ti bodi kakor nevernik in očitni greš¬ nik." (Mat. 18, 17.) Prvi de!. Jezus Kristus je ustanovil katoliško Cerkev. A. Jezus Kristus je ustanovil vidno Cerkev za vse narode in za vse čase. § 26. Jezus Kristus je ustanovil versko družbo ali Cerkev. 1. Še preden je Jezus Kristus razodel svojo namero, da hoče ustanoviti versko družbo ali Cerkev, se je moglo to pričakovati od njegove neskončne modrosti. Verska družba je namreč prikladna in primerna človeški naravi. Človek je družabno bitje. Kakor svoje časne sreče ne more doseči posa¬ meznik ločen od vseh drugih ljudi, ampak je išče v rodbini, državi in raznih drugih manjših ali večjili družbah, tako tudi svojo večno srečo najlaže doseže v verski družbi. 2. Jezus Kristus je pa tudi z besedo in dejanjem jasno pokazal svojo namero in voljo, da hoče ustanoviti versko družbo ali Cerkev, v katero naj bi vstopili vsi ljudje, ka¬ teri sprejmejo njegovo vero. To voljo izraža v raznih prilikah o „božjem kraljestvu", o „nebeškem kraljestvu", o „svojem kraljestvu" tukaj na zemlji. Priliko o dobrem pastirju sklepa z besedami: „1 m a m še drugih ovac, katere niso iz tega hleva (iz judovskega naroda); tudi one moram pri- 91 vesti, in poslušale bodo moj glas, in bo en hlev in en pastir. 14 (Jan. 10,16.) Govori pa tudi naravnost in brez prilike o svoji Cerkvi: „Ti si Peter (skala), in na to skalo bom zidal svojo Cerkev. 44 (Mat. 16,18.) Besedam je sledilo dejanje. Zbiral je okrog sebe učence in izmed njih je odbral 12 apostolov, ki naj bi oznanjevali nje¬ gove nauke ter bili predstojniki njegove Cerkve, v katero naj bi sprejemali vernike vseh narodov. Ko jih je pripravil za ta poklic, jim je rekel pred svojim vnebohodom: „Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas. 44 (Jan. 20, 21.) „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Poj¬ dite torej in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta. 44 (Mat. 28, 18—20.) Apostoli so zvesto izvrševali sprejeto nalogo. Prejemši Sv. Duha so začeli v Jeruzalemu oznanjati Jezusov nauk in so že prvi dan krstili ter sprejeli v Kristusovo Cerkev okrog 3000 vernikov. Kmalu potem so se razšli po svetu, učit in krščevat vse narode. Povsod so ustanavljali krščanske občine, a vse te občine so bile združene v eno celoto, Cerkev Kri¬ stusovo. § 27. Kristusova Cerkev je vidna družba. Kristus je hotel, naj bodo tisti, ki sprejmejo njegove nauke, združeni tudi po zunanje, to je, njegova Cerkev naj bo vidna družba. To je razvidno iz sledečih razlogov: 1. Kristus je ustanovil vidno znamenje, s katerim se verniki sprejemajo v njegovo Cerkev, namreč sveti krst. 2. Odredil je za svojo Cerkev vidno službo božjo, zlasti daritev svete maše. 3. Dal je Cerkvi vidne predstojnike, apostole in nji¬ hove naslednike, ki naj bi vernike učili, opravljali daritev svete maše, delili svete zakramente, dajali zapovedi ter tako svoje podložnike vodili do večnega zveličanja. Vernikom pa je zapo¬ vedal, da morajo poslušni biti svojim predstojnikom. „Kdor Cerkve ne posluša, ti bodi, kakor nevernik in očitni 92 grešnik." (Mat. 18,17.) — Vse to je le možno, ako je Kristu¬ sova Cerkev vidna družba. 4. Slednjič primerja Kristus svojo Cerkev z lučjo, po¬ stavljeno na svečnik, in z mestom na gori, ki ne more ostati skrito. (Mat. 5,14.) Motijo se torej oni krivoverci, ki trdijo, da je Kristusova Cerkev nevidna družba onih kristjanov, ki so pravični v božjih očeh, in da zategadelj le Bog- more vedeti, kdo je ud Kristu¬ sove Cerkve. Udje Kristusove Cerkve so vsi ljudje, kateri so bili po svetem krstu vanjo sprejeti, naj bodo pravični ali grešniki, ako le niso bili izobčeni ali niso od nje samovoljno odpadli. Da so tudi grešniki udje Kristusove Cerkve, uči Jezus Kristus sam, ko svojo Cerkev primerja njivi, na kateri raste do časa žetve poleg pšenice tudi ljuljka, in pa mreži, v kateri so dobre in malovredne ribe. (Mat. 13, 24 sl. 47 sl.) Tudi je Jezus svojce učil moliti: „0 d pusti nam naše dolge“ (Mat. 6, 12), in ustanovil je poseben zakrament (svete pokore), v katerem se udom njegove Cerkve odpuščajo grehi. (Jan. 20, 23.) § 28. Jezus Kristus je ustanovil le eno Cerkev. Jezus Kristus je ustanovil le eno Cerkev, po kateri naj bi vsi ljudje postali deležni milosti odrešenja, in ki naj bi bila vsem ljudem voditeljica v večno zveličanje. Govori namreč vedno le o eni Cerkvi, ki jo imenuje svojo Cerkev (Mat. 16, 18); primerja jo čredi, ki se nahaja v enem hlevu in jo vodi en pastir (Jan. 10, 16), in želi, da bi bili edini med seboj vsi, kateri bodo verovali vanj, tako, kakor je sam zedinjen s svojim nebeškim Očetom. (Jan. 17, 20—21.) Sveti apostol Pavel pa pri¬ merja Kristusovo Cerkev telesu, čigar (nevidna) glava je Kristus, posamezni verniki pa so udje tega telesa. (I. Kor. 12, 27.) Ker je Kristus ustanovil le eno Cerkev, je jasno, da more izmed raznih verskih družb, ki se imenujejo krščanske cerkve, le ena biti prava Kristusova Cerkev, in da se motijo, kateri trdijo, da so vse krščanske verske ločine enako dobre ter da se človek v vsaki lahko zveliča. Zmota ne more biti enaka resnici. Le prava Kristusova Cerkev nam kaže pot do večnega zveličanja. 93 § 29. Kristusova Cerkev je ustanovljena za vse čase. Kristusova Cerkev je ustanovljena za vse čase, t. j., tra¬ jala bo do konca sveta. To moremo sklepati iz njenega namena, pa tudi iz jasnili Kristusovih izrekov. a) Kristusova Cerkev je nositeljica krščanske vere, utele¬ šeno krščanstvo. Krščanstvo pa je popolno in dovršeno razodetje božje, ki je namenjeno za vse čase (§ 24); torej mora Kristusova Cerkev trajati do konca sveta, da more iz¬ polnjevati svoj namen. b) Kristus je govoril Simonu Petru: „Ti si Peter (skala), in na to skalo bom zidal svojo Cerkev, in peklen¬ ska vrata je ne bodo premagala.” (Mat. 16,18.) Vsem apostolom in njihovim naslednikom pa je obljubil: „Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.” (Mat. 28, 20.) Iz tega je razvidno, da ne more biti prava Kristusova Cerkev nobena izmed onih verskih družb, katere se sicer ime¬ nujejo krščanske in so bile v prejšnjih časih deloma zelo raz¬ širjene, pa so pozneje ali popolnoma izginile, ali pa le še v kakem kraju životarijo, ne da bi imele zmožnost in da bi se resno prizadevale, razširiti se med vsemi narodi. B. Uredba in znamenja Kristusove Cerkve. § 30. Trojna služba in oblast apostolov. Kristusova Cerkev je podobna živemu telesu z mnogimi udi, ki imajo zelo različna opravila. Jezus Kristus je izbral izmed onih, kateri so verovali vanj, 12 apostolov. Tem je izročil izvrševanje one trojne službe, ki jo je sam opravljal tukaj na zemlji, namreč učeniške, du¬ hovniške (ali svečeniške) in kraljevske (ali pastirske) službe. a) Jezus je izročil apostolom učeniško službo, to je dolžnost in oblast, njegove nauke vedno čiste in nepokvarjene ohraniti, oznanjati in razlagati. Poučeval jih je tri leta pred svojo smrtjo, in po svojem vstajenju se jim je večkrat prikazal ter jih še natančneje seznanil s svojimi namerami, potem pa 94 jim je rekel pred svojim vnebohodom: „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat. 28,18 —20.) b) Izročil jim je duhovniško službo, to je dolžnost in oblast, opravljati daritev svete maše, deliti svete zakramente ter s temi in drugimi primernimi sredstvi naklanjati in po¬ deljevati ljudem one milosti, ki jih je on sam zaslužil s svojim trpljenjem in s svojo smrtjo na križu. Potem, ko je na večer pred svojim trpljenjem prvikrat sam opravil nekrvavo daritev, je rekel apostolom: „To delajte v moj sporni n.“ (Luk. 22,19.) Krščevati jim je zapovedal z zgoraj navedenimi besedami: „Dana mi je vsa oblast...“ Znamenito oblast, grehe od¬ puščati, jim je dal, ko se jim je prikazal po svojem vstajenju ter jim rekel: „Prejmite Svetega Duha! Katerim boste grehe odpustili, so jim odpuščeni, in katerim jih boste zadržali, so jim zadržani. 41 (Jan. 20, 22—23.) c) Slednjič jim je izročil kraljevsko službo, to je dolžnost in oblast, v njegovem imenu vernike vladati: opominjati in voditi jih k bogoljubnemu življenju, dajati jim ukaze in zapo¬ vedi, soditi jih in po potrebi tudi kaznovati. Rekel je namreč apostolom: „Resnično vam povem: Karkoli boste za¬ vezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boste razvezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih. 44 (Mat. 18,18.) „Zavezovati“ in „razvezovati“ po- menja v svetopisemskem govoru postavodajalno in sodno, torej vladarsko oblast. To trojno oblast je dal Jezus Kristus ne vsem vernikom, ampak samo apostolom, da so jo izvrševali v njegovem imenu, ne pa v imenu vernikov. Rekel je namreč apo¬ stolom: „Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas. 44 (Jan. 20, 21.) „Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil, in sem vas postavil, da greste in obrodite sad. 44 (Jan. 15, 16.) V Kristusovi Cerkvi je torej po uredbi njenega božjega ustanovitelj a razlika med učečo in poslušajočo Cerkvij o, med duhovniki in ne duhovniki, med predstojniki in podložniki. 95 § 31. Prvenstvo (primat) sv. Petra. Jezus Kristus je dal apostolom oblast, vladati Cerkev, ki jo je ustanovil. A hotel je, naj bode njegova Cerkev le ena in edina. Zato je izbral izmed apostolov, ki naj bi bili cerkveni predstojniki, enega, namreč sv. Petra, ki naj bi bil vsej Cerkvi najvišji predstojnik ali vidni poglavar. Apostolu Petru je izročil Kristus prvenstvo (primat) v svoji Cerkvi, in sicer ne le prvenstva časti, ampak tudi prvenstvo oblasti nad vso Cerkvijo (non tantum primatum honoris, sed et iurisdictionis). Tako je postal sv. Peter vidni namestnik Kristusov na zemlji in vrhovni poglavar vsej Cerkvi (supremum caput universae Ecclesiae). Da je odmenil sv. Petra za nekaj posebnega in višjega, je razodeval Jezus Kristus že s svojim vedenjem do njega. Potem je Petru z jasnimi besedami obljubil prvenstvo v svoji Cerkvi! To obljubo je izpolnil, ko mu je po svojem vstajenju izročil najvišjo cerkveno oblast. Po Kristusovem vnebohodu je Peter svoje prvenstvo tudi izvrševal, kar so priznavali vsi drugi apostoli. 1. Kristus je razodeval že s svojim vedenjem do apostola Petra, da ga je odločil za nekaj posebnega in višjega. Ob raznih prilikah ga je odlikoval pred drugimi apostoli. Ko ga je izvolil za apostola, je premenil njegovo ime Simon v pomenljivo ime Ivefa, t. j. Peter, skala. (Jan. 1, 42.) (Sirsko „Kefa“, grško „netQa li in v jzsTQog“ pomenja skalo.) S tem imenom je hotel že tedaj označiti njegov bodoči poklic. — Iz Petrovega čolna je Jezus učil in njemu je obljubil, da bode odslej lovil ljudi. (Luk. 5. 3, 10.) — Peter je bil z Jakobom in Janezom priča, ko je Jezus obudil Jajirovo hčer (Luk. 8, 51), ko se je izpremenil na. gori Taboru (Luk. 9, 28), in ko je na Oljiski gori trpel smrtne bridkosti. (Mat. 26,37.) — Petru je prvemu noge umil. (Jan. 13, 6.) — Njemu se je prikazal po svojem vstajenju posebe in prvemu izmed apostolov. (Luk. 24, 34; I. Kor. 15, 5.) — Njemu je prerokoval mučeniško smrt na križu. (Jan. 21, 19.) — Zanj je posebe molil, da bi ga potrdil v veri. Govoril mu je namreč na večer pred svojim trpljenjem: „Simon, Simon, glej, satan vasje poželel, da bi vas presejal, kakor pšenico. Jaz pa 96 sem prosil zate, da ne neha tvoja vera; ti pa po¬ trjuj svoje brate." (Luk. 22, 31—32.) 2. .Jezus Kristus je Petru z jasnimi besedami obljubil prvenstvo v svoji Cerkvi. Ko je Peter pri Cezareji Fili¬ povi v severni Galileji slovesno izpovedal svojo vero v božanstvo Jezusovo z besedami: „Ti si Kristus, Sin živega Boga,“ mu je rekel Jezus: „Blagor tebi, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti tega nista razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. In jaz ti rečem: Ti si Peter (skala), in na to skalo bom zidal svojo Cerkev, in peklenska vrata je ne bodo premagala. In tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva. In karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih. 11 (Mat. 16,17—19.) Peter naj bi bil torej temelj Kristusovi Cerkvi. Na tem temelju naj bi vsa Cerkev stala trdno ter naj bi bila vedno nepremagljiva. Kar je temelj za poslopje, to je za družbo ljudi načelnik, ki ima v družbi vrhovno oblast. Tudi ključi so znamenje oblasti in „zavezovati“ ter „razvezovati“ pomenja, izvrševati vladarsko oblast. Kristus je torej z nave¬ denimi besedami obljubil sv. Petru prvenstvo nele časti, ampak tudi oblasti v svoji Cerkvi. 3. To obljubo je izpolnil po svojem vstajenju. Ko se je prikazal apostolom pri Tiberijskem jezeru, je trikrat vprašal Simona Petra, ali ga ljubi, in sicer bolj, nego drugi apostoli. Ko mu je Peter to tudi trikrat zatrdil, mu je rekel Jezus prvič in drugič: „Pasi moja jagnjeta! 44 tretjič pa: „Pasi moje ovce! 44 (Jan. 21, 15 sl.) Postavil ga je torej pa¬ stirja celi čredi, t. j., vrhovnega vladarja in poglavarja vsej Cerkvi: navadnim vernikom in predstojnikom. Vzhodni narodi radi prispodabljajo vladarsko oblast pa¬ stirski službi. Nahaja se ta podoba večkrat v sv. pismu (Eceh. 34; Jerem. 23, 1. 2. 4; II. Kralj. 4, 2); tudi Homer imenuje vladarje »fioijAevs; A.awv“. 4. Po Kristusovem vnebohodu je sveti Peter svoje prvenstvo tudi izvrševal. On je vodil izvolitev apostola Matija; on je po prihodu Sv. Duha prvi začel oznanjati sv. evan¬ gelij in je sprejel v sv. Cerkev prve vernike; on je zastopal apostole pred judovskim velikim zborom; po posebnem božjem razodetju je sprejel v sv. Cerkev prvega pogana, stotnika Kor- 97 nelija; on je vodil apostolski zbor v Jeruzalemu in je v tem zboru prvi oddal odločilni glas; on je kakor najvišji pastir obiskoval razne cerkvene občine, katere so ustanovili drugi apostoli. (Dej.ap.) Tako je ravnal sv. Peter, ne da bi ga bili za to pooblastili drugi apostoli ali verniki, ampak zavedajoč se vrhovne oblasti, ki jo je prejel od Jezusa Kristusa. 5. Petrovo prvenstvo so priznavali vsi drugi apo¬ stoli. To se jasno vidi iz evangelijev in iz „Dejanja apostolov 41 . Tu se izmed vseh apostolov Peter imenuje največkrat in vselej na častnem mestu: (v evangelijih 60 krat, sv. Janez le 28 krat). Njegovo ime se večkrat izrečno navaja, ko se drugi apostoli le splošno omenjajo, n. pr.: „Peter, in kateri so bili z njim 44 , ali „Peter z enaj sterimi 44 — („JJevQog xai ol ovv avv) Od tod je tudi pravica Cerkve do šolstva. Otroke vzgajati je n8jprej dolžnost starišev. Stariši pa izročajo otroke odgojiteljem in učiteljem kot svojim namestnikom v skupne šole. Kakor ima torej Cerkev dolžnost lil pravico učiti vse ljudi, tako ima tudi pravico nadzorovati, oziroma vzpo¬ redno z državo sonadzorovati pouk in vzgojo po šolah, je li v soglasju s krščanskimi nauki, ali ne. 2 ) Kakor država zabranjuje družabnemu redu nevarne knjige in spise, tako Cerkev prepoveduje veri ali nravnosti nasprotna dela. Nekatere spise tudi posebe zaznamenjuje kot take. (Index librorum prohibitorum.) Take cerkvene prepovedi splošno vežejo pod smrtnim grehom, včasih pa tudi pod kaznijo izobčenja. Pod kaznijo izobčenja je prepovedano brati, hraniti, bra¬ niti, tiskati: a) knjige odpadnikov in krivovercev, katere izrečno širijo krivo vero (haeresim propugnantes); b) knjige, katere papež sam s posebnim pismom imenoma prepove (torej ne vse knjige, katere so v „indeksu“, ker te večinoma prepovedo le papeževa duhovna sodišča, kongregacije). 3 ) Le Cerkev ima pravico, urejati obrede službe božje ali liturgijo. V zapadni Cerkvi je pri sv. maši izvečine v navadi rimski obred z latinskim jezikom. V Milanu je že izza časov sv. Ambrozija običajen nekoliko drugačen obred (a m b r o zi j a n s k a liturgija). Na Španskem (v Toledo) se je deloma še ohranila takozvana mo z arabska ali gotska liturgija, podobna liturgijam vzhodnih cerkva. Po Istri, lirvatskem Primorju 125 V vseh teh rečeh je Cerkev neodvisna od države; država nima pravice, ovirati ali omejevati njenega delovanja. Vzroki neodvisnosti so: a) Cerkev je popolna družba, ki ima po svojem bistvu pravico obstanka. Iz tega sledi, da ima tudi pravico do sredstev, katera so ji potrebna, da more dosezati svoj na¬ men. Ta sredstva pa so: učeniška, duhovniška in kraljevska služba. b) Jezus Kristus, božji ustanovitelj katoliške Cerkve, je izrečno rekel sv. Petru: „Ti si Peter (skala), in na to skalo bom zidal svojo Cerkev, in peklenska vrata je ne bodo premagala. In tebi bom dal ključe ne¬ beškega kraljestva. In karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v ne¬ besih. 11 (Mat. 16,17—19.) Vsem apostolom skupno pa je govoril: „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Sv. Duha. Učite jih iz- in Dalmaciji jev navadi rimski obred s staroslovenskim jezikom. Cerkvene knjige so pisane z glagolico, zato se imenuje ta obred tudi glagolski (dasi je pravi rimski obred, le s staroslovenskim jezikom in glagoliško pisavo). V vzhodni Cerkvi so se ohranile različne liturgije. V grški cerkvi sta v navadi liturgiji sv. Bažilija in sv. Janeza Krizostoma. Ti liturgiji sta prešli tudi med Slovane, kateri so prejeli evangelij od carigrajske cerkve, le da Slovani namesto grščine rabijo staroslovenski jezik. Po razkolu se v grški cerkvi liturgija ni izpremenila, in ko se je mnogo razkolnikov tekom časa zopet zedinilo s katoliško Cerkvijo, jim je Rim dovolil, da so ohranili svojo grško liturgijo, in sicer Slovani s staroslo¬ venskim jezikom (uniatstvo). Druge vzhodne cerkve imajo različne litur¬ gije, večinoma povzete po grških, deloma tudi po stari jeruzalemski (litur¬ gija sv. Jakoba) in aleksandrijski (liturgija sv. Marka). Armenci opravljajo službo božjo v armenskem, Kopti v starokoptiškem, deloma tudi v arabskem jeziku. Vzhodne liturgije so dosti daljše od rimske. — Katoliška Cerkev čuva te stare častitljive obrede posameznih cerkva, vendar pa z ozirom na edinost ne more lahko dajati novih privilegijev. Dasi popolnoma enotna liturgija za edinost Cerkve ni absolutno potrebna, vendar bi prevelika raz¬ ličnost ne bila koristna. Poleg edinosti v veri je tudi kolikor možno enotna liturgija vez, ki brati narode v sv. Cerkvi. Glede na liturgiški jezik pa ima Cerkev še mnogo drugih vzrokov, da se drži le malega števila že v staro¬ davnih časih uvedenih (sedaj mrtvih) jezikov. 126 polnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat. 28, 18-20.) c) Katoliška Cerkev je tndi vedno izvrševala trojno službo: učeniško, duhovniško in kraljevsko, ne da bi poprej šele iskala pravice, in celo navzlic določni prepovedi svetnih oblastnikov. Tako n. pr. so odgovorili apostoli judovskemu velikemu zboru, ki jim je prepovedal učiti v Jezusovem imenu: „Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.“ (Dej. ap. 5, 29.) In ko so rimski cesarji in drugi oblastniki preganjali Cerkev in krščansko vero, so rimski papeži, škofje in mašniki z verniki vred prestajali rajši najhujše trpljenje in mučeniško smrt, nego da bi bili nehali izvrševati trojno službo, ki so jo prejeli od Jezusa Kristusa. B. Država je v svojem delokrogu neodvisna od Cerkve. Delokrog države je: skrb za časno srečo podložnikov z izvrševanjem zakonodajalne, sodne in kaznovalne oblasti. Dokler se torej skrb za časno srečo ne dotika skrbi za večno zveličanje in je ne ovira, more država popolnoma samo¬ stojno in neodvisno od Cerkve in vsake druge družbe z vsemi pravičnimi sredstvi pospeševati to srečo ter izvrševati svojo zakonodajalno, sodno in kaznovalno oblast. Jezus Kristus tudi nikdar ni hotel omejevati zakonite državne oblasti, marveč izrečno uči: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega." (Mat. 22, 21.) In sv. Pavel je zapisal za državno oblast znamenite besede: „Vsak človek bodi višjim oblastem podložen, ni namreč oblasti, razen od Boga, katere pa so, so postavljene od Boga. Kdor se torej ustavi j a oblasti, se ustavlja božji na- redbi. Kateri se pa ustavljajo, sami sebi prido¬ bivajo pogubljenje... Zato morate biti podložni ne samo zavoljo jeze, ampak tudi zavoljo vesti." (Rim. 13, 1 sl.) 3. Daši imata Cerkev in država vsaka svoj delokrog, v katerem sta druga od druge neodvisni, vendar so tudi skupne zadeve, ki spadajo v delokrog obeh družb, ker se tičejo časne in večne sreče njunih udov, n. pr. šola, zakon, praznovanje nedelj in praznikov i. dr. Take v delokrog 127 Cerkve in države spadajoče zadeve se morajo uravnati tako, da je časni in naravni namen države v soglasju z večnim in nadnaravnim namenom Cerkve, kateri je višji, ker je večno zveličanje vsakemu človeku poslednji in najvišji namen. To soglasje se doseže najlaže s skupnimi od cerkvene in državne oblasti sklenjenimi in razglašenimi zakoni, ki se imenujejo konkordati. Ako take zadeve uravnava vsaka oblast zase in stavi Cerkev svoje, država pa svoje zahteve, moramo izpolnjevati oboje, dokler si te zahteve ne nasprotujejo. Ako si pa prideta Cerkev in država s svojimi zahtevami navskriž, odločuje višji smoter človekov. Višji od časnega pa je človekov večni blagor. Večno zveličanje je vsakemu človeku najvišji namen. Ako bi torej država zahtevala kaj takega, o čemer bi Cerkev izrekla sodbo, da nasprotuje božjim zakonom in našemu večnemu zveličanju, tedaj bi se morali ravnati po pravilu: „Boga je treba bolj poslušati nego ljudi." (Dej. ap. 5, 29.) Ker je Cerkev neposrednja božja naprava, nam po njenem glasu govori Bog. 4. Za Cerkev in državo je najbolje, ako v vsem svojem delovanju ostaneta v prijateljskem medsebojnem razmerju, in ako druga drugo podpirata, da laže dosezata vsaka svoj namen. Cerkev podpira državo s tem, da pospešuje versko- nravno vzgojo ter navaja ljudi, da izpolnjujejo tudi državne zakone vestno in ne samo zaradi kazni. S tem izdatno pomaga državi vzdrževati zunanji red in varovati pravico. Država pa more podpirati Cerkev, ako ji varuje svobodo in skrbi za to, da more brez ovir in nemotena izvrševati svojo trojno službo. Zlasti more država izdatno podpirati cerkveno misijonsko delovanje. V svojo in cerkveno korist deluje država, ako zabranjuje s svojimi sredstvi razširjanje nenravnosti, pijan¬ čevanja in drugili pogubnih strasti. Katoliški vladar more brez greha tudi drugovercem v svoji de¬ želi dovoliti versko svobodo in enake državljanske pravice, kot jih imajo udje katoliške Cerkve. S tem namreč ne sodi, da so vse vere in cerkve enako dobre za večno zveličanje. Le tega ne sme pripustiti, da bi kdo svojo svobodo zlorabljal pravi veri v škodo. 128 § 41 . Cerkvena država in politiška samostalnost rimskih papežev. Katoliška Cerkev je kraljestvo božje na zemlji, različno od svetnih kraljestev in v svojem delokroga neodvisno od vsake svetne oblasti. Ker so pa udje katoliške Cerkve hkrati udje kake svetne države, so v svetnih rečeh podložni državnim vladarjem. Tudi papeži so bili v začetku podložniki rimskih cesarjev, ker so bili udje Rimske države. Da bi laže izpolnjevali svoje vzvišeno zvanje, pa jih je božja previdnost polagoma privedla do neodvisnosti od vsake svetne oblasti. Ustanovila seje Cerkvena država, in papeži so postali v p o 1 i t i š k e m oziru samo- stalni, kakor so samostalni vladarji svetnih držav. 1. Cerkvena država in politiška samostalnost rimskih papežev ni sicer neposrednja božja usta¬ nova, a nastala je zakonitim potom in ima v naravnem in po¬ zitivnem pravu utemeljeno pravico do obstanka. * To kaže zgodovina: Odkar je Konstantin Veliki ustavil preganjanje kristjanov v Rimskem cesarstvu ter dal katoliški Cerkvi pro¬ stost (313), so darovali mnogi premožni kristjani papežem hiše, zemljišča in druga posestva kot „dediščino sv. Petra“. Tako so postali papeži ne le zaradi svoje vzvišene duhovske službe, ampak tudi zaradi svojih obsežnih posestev najvplivnejše osebe v Italiji. Konstantin Veliki je prestavil cesarsko stolico iz Rima v Carigrad. Ta okolnost je še bolj povzdignila papeževo veljavo v Rimu. Cesar Teodozij V e 1 iki je razdelil 1. 395. Rimsko državo na dva dela: Vzhodno in Zahodno rimsko cesarstvo. A ko se je začelo preseljevanje narodov, se zahodnorimski cesarji niso mogli dolgo ustavljati navalu tujih narodov v Italijo. Večkrat so le papeži s svojim vplivom rešili Rim. Tako je Leon Ve¬ liki 1. 452. pregovoril k vrnitvi hunskega kralja Atila, ki se je s svojo divjo vojsko že bližal Rimu. Ko so tri leta pozneje Vandali pridrli v Rim ter več dni ropali po mestu in pokončali mnogo umetnin, je isti papež dosegel, da mesta niso popolnoma opustošili. To so si Rimljani hvaležno hranili v spominu. Odoakar je premagal 1. 476. zadnjega zahodnorimskega cesarja Ro mula Avgustula ter tako ugonobil Zahodno¬ rimsko cesarstvo. Odslej so razni germanski narodi silili v Ita¬ lijo ter drug za drugim ustanavljali tu svoja kraljestva. 129 Vzhodnorimski cesar Justinijan I. je sicer 1. 555. še en¬ krat združil Italijo z Vzhodnorimskim cesarstvom, a njegovi na¬ sledniki in njih namestniki v Raveni niso imeli ne moči in ne zadosti dobre volje, da bi bili branili Italijo proti tujemu navalu. V severni Italiji so od 1. 568. gospodovali Langobardi, ki so silili vedno dalje proti jugu. Da bi jih zadrževali, so papeži večkrat prosili pomoči v Carigradu; a vzhodno¬ rimski cesarji so jim odgovarjali, da ne morejo ničesar storiti za Italijo, in naj se papeži bra¬ nijo sami. Tako so se s svojo brezbrižnostjo sami odpovedali vladarskim pravicam v Italiji. Zato so se Rimljani in prebivalci srednje Italije, ki ne bi bili radi prišli pod langobardsko oblast, z vedno večjim zaupanjem oklepali papežev, svojih edinih zaščitnikov. Smatrali so jih za lastnike in prave gospodarje Rima, zlasti odkar je papež Gregorij Veliki 1.593. odvrnil od Rima langobardskega kralja Agilulfa na enak način, kakor nekdaj Leon Veliki hunskega kralja Atila. Agilulf se je s svojo vojno že bližal Rimu. Gregorij Veliki pa mu je šel naproti ter ga s prošnjo in preteč mu z božjimi kaznimi pregovoril, da se je vrnil. Pozneje je Agilulf celo prestopil iz arianizma v ka¬ toliško Cerkev in z njim vred mnogo velikašev in večina naroda. Bojeviti langobardski kralj Ajstulf je zopet sovražno nastopil proti papežu. Hotel je podjarmiti vso Italijo in se je 1. 753. že bližal Rimu. Papež Štefan III. je prosil pomoči v Carigradu, a brez uspeha. Tudi Ajstulf se ni dal pregovoriti. Zato je potoval papež k frankovskemu kralju Pipinu. Ta ga je sprejel z radostjo in spoštovanjem ter mu obljubil pomoč. Pipin je prišel dvakrat v Italijo, premagal Langobarde in jih prisilil, da so mu odstopili ugrabljene srednjeitalske pokrajine. To v pravični vojski pridobljeno deželo pa je po¬ daril ali „povrnil“ papežu kot „dediščino svetega Petra“. Tako je ustanovil Cerkveno državo (756). Papež je postal neodvisen vladar svoje dežele ter pridobil s tem tudi polit iško samostalnost, kakoršno imaj o svetni vladarji. Vzhodnorimski cesar je hotel z darovi pregovoriti Pipina, da bi deželo zopet vzel papežu in jo njemu prepustil. Fran¬ kovski kralj pa je odgovoril, da se ni kakemu človeku na ljubo dvakrat vojskoval, marveč iz spoštovanja in ljubezni do svetega Petra, in da ga nobena sila ne privede do tega, da bi nazaj vzel, kar je priznal kot Petrovo lastnino. Kmalu potem so jeli Langobardi zopet prodirati proti jugu in so napadli papeževo deželo. Papež Hadrijan I. je prosil pomoči Pipinovega sina Karola Velikega. Kakor oče, tako je tudi sin, Karol Veliki, papežu ustregel, prišel v Italijo, pre¬ magal poslednjega langobardskega kralja Deziderija in združil Langobardsko kraljestvo s Frankovskim (774), papežu pa je iznova priznal Cerkveno državo in jo povečal še z novimi posestvi. 9 130 2. Ustanovitev Cerkvene države je bila v mnogem oziru koristna. Po njej so dobivali papeži potrebnih dohodkov, s katerimi so mogli veliko dobrega storiti pred vsem za pod¬ ložnike Cerkvene države same z ustanavljanjem ter vzdrževanjem raznih dobrodelnih naprav, potem za Cerkev sploh s podpiranjem misijonov in drugih važnih podjetij, slednjič tudi zavedo in umet nost. 1 ) Posebno pa je politiška sam ostal n ost papežev velikega pomena za vso Cerkev: a) Spodobi se, da Kristusov namestnik na zemlji, ki so mu v duhovnem oziru podložni tudi katoliški vladarji, ni obenem podanik kakega kralja, b) Kot samostalen svetni knez je papež enako¬ vrsten drugim svetnim vladarjem in more prosto občevati z njimi, kakor tudi s podložniki raznih držav. C) Zlasti za prostost papeževe volitve in njegovega vladanja je politiška samostalnost neprecenljive vrednosti. To izpričuje čas „babilonske sužnosti“, ko so papeži le bivali v Avignonu, ne da bi bili popolni podložniki francoskih kraljev, vendar pa so bili v mnogem oziru odvisni od njih in so zaradi tega izgubili mnogo svojega ugleda in zaupanja pri drugih narodih. Odkar se je zedinila Italija v Italijansko kraljestvo, papež nima več svoje dežele; pustili so mu samo Vatikan. Vendar pa se še vedno priznava njegova politiška samostalnost; tudi italijanska vlada ga ne smatra za podložnika italijanskega kralja. 3. Cerkvena država in politiška samostalnost papežev za obstanek Cerkve nista neogibno potrebni. Še celo slavnejše čase je imela katoliška Cerkev, ko so papeži vladali iz katakomb in kot mučenci pokladali svoje življenje Bogu v dar. Vendar zato ne moremo odobravati ravnanja takrat¬ nih preganjalcev sv. Cerkve. Tako moramo tudi v sedanjem času spoštovati naravne pravice cerkvenega poglavarja ter želeti sv. Cerkvi tudi v svetnem oziru tako urejenih razmer, da lahko neovirana izvršuje svoje vzvišeno duhovno zvanje. ') S pospeševanjem splošnih koristi in namenov vesoljne Cerkve pa¬ peži niso izkoriščali in nič oškodovali prebivalcev svoje lastne dežele, ker jim v to svrho niso nalagali posebnih davkov. Cerkvena država je imela tudi v gmotnem oziru le korist od tega, da so zaradi papežev v obilnem šte¬ vilu prihajali v deželo verniki vseh narodov. 131 Drugi del. Sveti Duh razsvetljuje in vodi katoliško Cerkev. Katoliška Cerkev, dasi ustanovljena od Jezusa Kristusa, Sinu božjega, ne bi mogla izpolnjevati svojega namena, ako bi bilo njeno vodstvo prepuščeno samo človeškim močem. Razodete resnice bi se utegnile sčasoma z raznimi zmotami pomešati in poizgubiti, in mi bi dandanes ne imeli gotovosti, da katoliška Cerkev še vedno hrani in uči Kristusovo vero, in da nam še vedno kaže pravo pot do večnega zveličanja, A katoliške Cerkve Bog ni le ustanovil, ampak jo sam tudi vedno razsvetljuje in vodi. § 42. Apostoli so bili navdihnjeni od Svetega Duha. Apostoli, prvi predstojniki sv. Cerkve, so bili navdih¬ njeni od Svetega Duha. To pomeni, da jih je Sveti Duh neposrednje razsvetljeval, ko so učili, in vodil, ko so ustanavljali in urejavali cerkvene občine. Zato so njihovi nauki božja beseda, in njihove naredbe v verskih in cerkvenih zadevah imajo božjo veljavo. 1. Jezus Kristus je svojim apostolom, preden se je ločil od njih, obljubil Svetega Duha s temi besedami: „In jaz bom prosil Očeta, in dal vam bo drugega tolažnika, da ostane z vami vekomaj, Duha resnice... To- lažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in vas bo spominjal vsega, karkoli sem vam govoril . . . On bo mene poveličeval, ker bo od mojega jemal in vam ozna¬ njal." (Jan. 14, 16. 26; 16, 14.) 2. Deset dni po svojem vnebohodu ali petdeseti dan po svojem vstajenju, t. j. binkoštno nedeljo, je Jezus to obljubo izpolnil, in apostoli so prejeli Svetega Duha. „Ko je bilo do¬ polnjenih petdeset dni, so bili vsi skupaj na istem mestu. In vstal je nagloma z neba šum, kakor pri¬ hajajočega silnega piša, in napolnil vso hišo, kjer so sedeli. In prikazali so se jim razdeljeni jeziki, 9 * 132 kakor ogenj, in sedel je na slehernega izmed njih. In vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom." (Dej. ap. 2, 1 sl.) 3. Tega božjega navdihnjenja so se apostoli tudi zavedali. Zato je sv. Peter v Jeruzalemskem zboru govoril v imenu vseh apostolov: „Dopadlo je Svetemu Duhu in nam.“ (Dej. ap. 15,28.) To pomeni: Ne po svoji človeški modrosti, ampak po navdihnjenju Sv. Duha smo tako sklenili in vam ukazujemo, kako vam je ravnati. Da ta njihova zavest ni bila zmota in da je njihovo pričevanje o božjem navdihnjenju resnično, to so potrdili apostoli s čudeži, ki so jih delali. Kakor vsi apostoli skup, tako je bil tudi sleherni izmed njih osebno navdihnjen od Sv. Duha. To je bilo potrebno, da so mogli izvrševati svojo nalogo. Apostoli so bili namreč nepo- srednji Jezusovi poslanci do raznih narodov. Da je mogel vsak v svojem kraju nezmotljivo oznanjati ves Jezusov nauk ter prav urediti novo ustanovljene cerkvene občine, je moral sleherni biti osebno navdihnjen od Sv. Duha. Tudi prihod Sv. Duha v podobi gorečih jezikov kaže, da je bil vsak apostol osebno navdihnjen, ker je oni čudežni ogenj sčdel na slehernega izmed njih. 4. Sv. Pavla sicer binkoštno nedeljo še ni bilo med apostoli, vendar je bil tudi on navdihnjen od Sv. Duha. Jezus Kristus ga je sam čudežno pozval v apostolsko službo, torej mu je podaril tudi nadnaravno usposobljenost zanjo. Svojega božjega poslanstva in nadnaravnega razsvetljenja se apostol Pavel tudi zaveda. Piše namreč: „Jaz nisem sprejel evangelija od ka¬ kega človeka, ampak po razodetju Jezusa Kri¬ stusa." (Gal. 1, 12.) „Božjo modrost oznanjamo, ki je skrita... Nam pa jo je Bog razodel po svojem Duhu." (I. Kor. 2, 7.10.) Tudi sv. Pavel je s čudeži dokazal resničnost svojega pričevanja. § 43. Učeča Cerkev je v verskih in nravnih naukih nezmotljiva. Jezus Kristus, ki je apostolom obljubil in poslal Sv. Duha, je zagotovil tudi njihovim naslednikom božjo pomoč v izvrševanju apostolske, zlasti učeniške službe. Zato je učeča Cerkev v verskih in nravnih naukih 133 nezmotljiva. (Katoliška vera torej ne uči, da je kateri človek sam po sebi nezmotljiv, marveč pripisuje nezmotljivost samo Bogu.) Nezmotljivost učeče Cerkve v verskih in nravnih naukih dokazujejo: 1. Namen sv. Cerkve. Jfezus Kristus je ustanovil Cerkev v ta namen, da svoje ude po pravi poti vodi do večnega zve¬ ličanja. Tega namena bi pa Cerkev ne mogla dosezati, ako bi bilo njeno vodstvo prepuščeno le zmotljivim ljudem, ne da bi jim bila zagotovljena izredna božja pomoč, ki jih varuje zmote. Ako bi se Cerkev mogla motiti v verskih in nravnih naukih, bi morali trditi, da Jezus Kristus ali ni mogel, ali pa ni hotel poskrbeti za to, da bi bila njegova Cerkev sposobna, izvrševati svoj namen. Kaj takega pa ne smemo misliti, ker je Jezus pravi Bog, torej vsemogočen, neskončno moder in zvest v iz¬ polnjevanju svojih obljub. 2. Izreki Kristusovi, a) Ko je Jezus Kristus zapovedal apo¬ stolom, naj gredo po vsem svetu in uče vse narode, je dostavil svojim besedam obljubo: „Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta. 11 (Mat. 28,20.) Ta obljuba ne velja samo apostolom, marveč se razteza tudi na njihove naslednike, ker je Jezus vedel, da apostoli ne bodo živeli do konca sveta. Pač pa bo vedno živela njihova služba, ki jo opravljajo škofje, zdru¬ ženi z rimskim papežem. Ako je pa Jezus Kristus z učečo Cerkvijo vse dni do konca sveta, se Cerkev ne more motiti v izvrševanju apostolske in posebe učeniške službe, b) Tudi obljuba, da bo poslal Sv. Duha, ne velja apostolom le osebno, ampak tudi njihovim naslednikom. To dokazujejo besede: „da ostane z vami vekomaj. 11 Ako je pa Sv. Duh vekomaj tudi z nasledniki apostolov in jih „vsega uči in vsega spo¬ minja, karkoli je Jezus Kristus govoril, 11 je zopet gotovo, da učeča Cerkev vedno nepokvarjene hrani ter brez zmote oznanja in razlaga Kristusove nauke, c) Kristus je slednjič obljubil, da njegove Cerkve „p e k Jenska vrata ne bodo premagala. 11 Cerkev pa bi bila premagana, ako bi se zmotila v verskih ali nravnih naukih. 3. Zapoved Kristusova, da moramo Cerkev poslušati, t. j., trdno verovati njene nauke in izpolnjevati njene zapovedi. „Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas za- 134 ničuje, mene zaničuje; kdor pa mene zaničuje, za¬ ničuje Onega, ki meje poslal.“ (Luk. 10, 16.) „Kdor pa Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik. 44 (Mat. 18, 17.) Ako bi bila učeča Cerkev zmotljiva, bi se ne moglo nikomur zapovedovali, da ji mora verovati ter izpolnjevati vse, kar ukazuje. Ker je Kristus na¬ ložil poslušajoči Cerkvi dolžnost pokorščine, je moral dati učeči Cerkvi dar nezmotljivosti. 4. Izreki apostolov, ki so bili osebno navdihnjeni od Sv. Duha. Sv. apostol Pavel Cerkev primerja poslopju, kateremu je Kristus sam vdgelni kamen (Ef. 2, 20), in telesu, ka¬ teremu je Kristus glava (Ef. 1, 22). Ker je torej Kristus v tako tesni zvezi s Cerkvijo, ni možno, da bi učeča Cerkev kdaj v zmote zabredla. Isti apostol imenuje Cerkev naravnost „steber in temelj resnice. 44 (I. Tim. 3, 15.) 5. Učeča Cerkev se je vedno zavedala, daje nezmot¬ ljiva v verskih in nravnih naukih. Ker si je bila svesta, da hrani in oznanja nepokvarjen Kristusov nauk, zato je vedno oznanjala, da vsaka vera nasprotuje Kristusovemu nauku, ako se ne strinja z njenimi nauki. 6. Cerkveni očetje in pisatelji vseh stoletij razode¬ vajo isto prepričanje. Tako piše n. pr. sv. Irenej v 2. stoletju: „Kjer je Cerkev, tam je Sveti Duh; Sveti Duh pa je začetnik resnice. 44 (Ir. Adv. haeres. I. 3.) § 44. Kdo ima v Cerkvi dar nezmotljivosti? Dar nezmotljivosti ima učeča Cerkev (Magisterium Petro-apostolicum); in to so: 1. škofje, združeni s papežem, 2. papež tudi sam, kadar govori z apostolske stolice (ex ca- thedra apostolica), t. j., kadar kot najvišji učenik in pastir od¬ ločuje za vso Cerkev o verskih in nravnih naukih. 1. Škofje, združeni s papežem, so pravi nasledniki apostolov, in zato tudi njim veljajo vse one obljube, s katerimi je Jezus Kristus apostolom za vse čase zagotovil izredno božjo pomoč. Ker pa niso posamezni škofje nasledniki posameznih apo¬ stolov, ampak so vsi škofje skupaj, združeni s papežem, na¬ sledniki zbora apostolov s Petrom na čelu, zato tudi daru 135 nezmotljivosti nimajo posamezni škofje vsak zase, kakor so ga imeli apostoli, ampak le vsi škofje skupaj, združeni s papežem. Tudi namen sv. Cerkve zahteva le nezmotljivost učeče Cerkve sploh. Po njenih določilih se morajo ravnati posamezni škofje. Mašniki nimajo daru nezmotljivosti. Oni sicer tudi ozna¬ njajo božjo besedo, i>a morajo biti za to od škofov poslani in pooblaščeni in morajo učiti le to, kar škofje, združeni s pa¬ pežem, priznavajo in določijo za pravi Kristusov nauk. Zato v občnih cerkvenih zborih odločujejo o verskih in nravnih naukih le škofje s papežem vred. Ako se včasih tudi mašniki vabijo na take zbore, imajo le posvetovalen glas, ne pa odločilnega. 2. Da ima papež tudi sam dar nezmotljivosti, kadar kot najvišji učenik in pastir odločuje za vso Cerkev o verskih in nravnih naukih, je razvidno iz sledečih razlogov: a) Papež je v svoji službi naslednik sv. Petru. Kar je torej veljalo Petru, velja tudi papežu. Petru pa je govoril Jezus: „Ti si Peter (skala), in na to skalo bom zidal svojo Cerkev, in peklenska vrata je ne bodo premagala. 11 (Mat. 16,18.) Kakor Peter, tako je tudi njegov naslednik, rimski papež, skala, ki daje Cerkvi nepremagljivo trdnost. To pa je papež le tedaj, ako je v verskih in nravnih naukih nezmotljiv. Za Petra je Jezus posebe molil, „da nikdar ne neha nje¬ gova vera, 11 in dal mu je nalogo, „naj v veri potrjuje svoje brate." (Luk. 22, 32.) Tudi to velja, kakor Petru, tako tudi njegovim naslednikom. Ako bi se torej papež mogel v veri motiti, bi bila Jezusova molitev brezuspešna. In le tedaj more papež v veri potrjevati svoje brate, t. j. škofe, ako sam za vso Cerkev nezmotljivo odločuje v verskih in nravnih naukih. — Slednjič velja tudi papežu, kar je rekel Jezus Petru: „Pasi m o j a j agnj eta 1 Pasi moje ovce! 11 (Jan. 21,15.17.) Ker je papež pastir cele Kristusove črede, t. j. vernikov in škofov, mora imeti dar nezmotljivosti. Ako bi se on v veri motil, bi vso Cerkev zapeljal v zmoto, ker morajo verniki in škofje njega poslušati. In ako bi bile njegove verske odločbe šele potem nezmotljive, ko jim pritrdijo škofje, tedaj ne bi pastir vodil črede, ampak čreda bi vodila pastirja. b) Cerkveni očetje pripisujejo verskim določbam rim¬ skih papežev tako veljavo, kakoršno morejo imeti le tedaj, ako je papež nezmotljiv. Tako piše sv. Irenej v 2. stoletju, „da 136 se mora z rimsko cerkvijo strinjati vsaka druga cerkev. 11 (§ 34.3.6.) Iz tega pa sledi, da bi morala v zmote zabresti vsa Cerkev, ako bi se mogel v verskih določbah motiti predstojnik rimske cerkve, t. j. papež. Sv. Ciprijan v 3. sto¬ letju imenuje rimsko cerkev „mater in korenino kato¬ liške Cerkve, do katere nima pristopa ni kak a verska zmota. 11 (Ep. 48.) Sv. Peter Kri z o log v 5. stoletju piše, da se je treba pokoriti rimskemu papežu, „ker sveti Peter, ki živi in predseduje na svojem sedežu, uči pravo vero tiste, ki je iščejo. 11 („Beatus Petrus, qui in propria sede et vivit et praesidet, praestat quaerentibus fidei veritatem. 11 Ep. 25.) c) Papeži so že od nekdaj za vso Cerkev odlo¬ čevali o verskih vprašanjih, obsojali krive nauke ter učili, kaj je prava, od Boga razodeta resnica. Škofje pa jim te pravice niso odrekali, in celo v občnih cerkvenih zborih združeni so brez ugovora sprejemali njihove verske odločbe ter jim soglasno pritrjevali; (tako n. pr. v občnem cerkvenem zboru v Kalcedonu 1. 451. § 34. 3 .c). Papež Pij IX. je 1. 1854. razglasil brezmadežno spočetje Marije Device za versko resnico, ne da bi bil poprej sklical občni cerkveni zbor. Zapretil je s kaznijo izobčenja vsakemu, kdor bi se drznil tajiti to resnico, in nihče izmed vernikov ni ugovarjal, da nima pravice tako ravnati, marveč je vsa Cerkev njegovo versko odločbo spoštljivo sprejela; nasprotnike pa so zavrnili lurški dogodki. č) Občni cerkveni zbor v Vatikanu je 1.1869. slo¬ vesno izrekel versko resnico o papeževi nezmotljivosti. Ta resnica pa zaraditega ni nov nauk, marveč ga je katoliška Cerkev vedno učila in verovala. Potrebno pa je bilo, da je cerkveni zbor to resnico izrekel z določnimi in jasnimi bese¬ dami, ker so jo začeli v poslednjih dveh stoletjih nekateri na¬ pačno razlagati ali celo tajiti. * Določba vatikanskega zbora o papeževi nezmotljivosti slove: „Nos traditioni a fidei Christiana« exordio perceptae fideliter inhaerendo . . . docemus et divinitus revelatum dogma esse defininuis: Romanum Pontificem, cum ex cathedra loquitur, id est, cum omnium Christianorum pastoris et doctoris munere fungens pro suprema sua apostolica auctoritate doctrinam de fide vel moribus ab universa Ecclesia tenendam definit, per assistentiam divinam, ipsi in beato Petro promissam, ea infal- 137 libilitate pollere, qua divinus Redemtor Ecclesiam suam in definienda doctrina de flde vel moribus instructam esse voluit; ideoque eiusmodi Romani Pontificis definitiones ex sese, non autem ex consensu Ecclesiae, irreformabiles esse.“ (4. seja.) Pripomnja. Rimske kongregacije, t. j. zbori kar¬ dinalov in drugih učenih mož, postavljeni od papeža, da ure¬ jajo razne cerkvene zadeve, niso nezmotljive. Nezmot¬ ljivost je lastna papežu kot vrhovnemu poglavarju vesoljne Cerkve; ne razteza pa se na njegove urade, in to so rimske kongregacije. Ukrep kake kongregacije v verskih in nravnih rečeh bi bil nezmotljiv le tedaj, ako bi ga papež ne le odobril, ampak izrečno kot svoj ukrep vsej Cerkvi raz¬ glasil za razodet nauk. Torej se kaka rimska kongre¬ gacija v posameznem slučaju more zmotiti. (Prim. Galilejev slučaj.) Vendar pa so splošno katoličani dolžni, pokoriti se rimskim kongregacijam. Kot papeževi uradi imajo namreč kon¬ gregacije zakonito veljavo. Zato smo jim dolžni spoštovanje in pokorščino, kakor n. pr. starišem in predstojnikom, dasi ti niso nezmotljivi. Zmota v rimskih kongregacijah je sicer abso¬ lutno možna, a dejansko more biti vendarle zelo izreden slučaj, ako se oziramo na število, učenost in previdnost izbranih mož. § 45 . V čem je Cerkev nezmotljiva in kako izreka nezmotljive razsodbe ? 1. Cerkev je prejela dar nezmotljivosti zato, da more izpolnjevati svoj namen, t. j., da more svoje ude po pravi poti voditi do večnega zveličanja. Nezmotljiva je torej v vsem, kar je v zvezi z njenim namenom, in sicer: a) Cerkev popolnoma varno in nepokvarjene hrani, oznanja in razlaga vse verske in nravne resnice, katere so iz¬ rečno od Boga razodete in se nahajajo v sv. pismu in ustnem izročilu. b) Iz teh brez zmote izvaja druge verske in nravne resnice, ki so posledice prvih inv njih kakor v kali skrite. Vsebino božjega razodetja Cerkev tako vedno bolj razvija. Ne uči sicer novih razodetih resnic, ker je božje razodetje do¬ vršeno s Kristusom in apostoli; oznanja pa razodete resnice, ki poprej še niso bile jasne, v novi obliki in z določnejšimi izrazi. c) Kadar nastanejo dvojbe ali prepiri o verskih in nravnih naukih, Cerkev nezmotljivo razsoja, kaj je resnica in kaj zmota. 138 č) Z nezmotljivo gotovostjo uči, kateri so pravi viri božjega razodetja, t. j., katere knjige se morajo prištevati sv. pismu, in kaj je pristno ustno izročilo; pa tudi, kako je umevati te vire gledč na verske in nravne nauke. d) Cerkev je slednjič nezmotljiva v vseh onih razsodbah, odlokih in naredbah, katerih sicer ne zajema neposrednje iz božjega razodetja, ki so pa v tesni zvezi z razodetimi resnicami. Tako n. pr., ako učeča Cerkev izreče svojo sodbo o modroslovnih, naravoslovnih ali zgodovinskih vprašanjih, ko¬ likor se ta vprašanja dotikajo razodetih resnic — (quaestiones scientificae, desumptae ex philosophia, scientia naturah, historia etc., quatenus cum revelatione coliaerent). Ako vsa Cerkev pri¬ znava pravilnost občnega cerkvenega zbora ali kakega papeža, se tudi v tem ne more motiti. Ako koga svetnikom prišteje, se smemo zanašati, da je dotičnik res svetnik. Njene naredbe gledč na službo božjo in na delitev sv. zakramentov, njene za¬ povedi, s katerimi uravnava življenje vernikov ter jih z njimi navaja k svetosti in popolnosti, ne morejo biti nasprotne božjemu razodetju in volji božji; vendar jih more Cerkev po časovnih razmerah tudi izpreminjati. 2. Cerkev izreka svoje nezmotljive razsodbe na razne na¬ čine, in sicer: a) Tako, da škofje, združeni v občnem cerkvenem zboru, v verskih ali nravnih rečeh kaj sklenejo in njihovemu sklepu pritrdi papež. b) Tako, da papež izrečno in slovesno potrdi, kar je ukrenil ali določil o verskih ali nravnih rečeh kak po¬ krajinski cerkveni zbor, ki sam po sebi ni nezmotljiv. c) Tako, da papež sam kot naj višji učenik in pastir (ex catliedra) za vso Cerkev kaj odloči o verskih in nravnih naukih. č) Slednjič tako, da škofje s papežem vred, ne da bi bili združeni v občnem cerkvenem zboru, soglasno ali v veliki ve¬ čini pritrdijo kakemu verskemu ali nravnemu nauku. Tako soglasje učeče Cerkve se imenuje „consensus Ecclesiae dispersae“ in se lahko pojavlja izrečno, ali pa samo z de¬ janjem. Izrečno soglasje bi se doseglo, ako bi n. pr. papež po okrožnici vprašal škofe za njihovo mnenje o kakem verskem ali nravnem nauku, odgovori škofov pa bi se po veliki večini 139 strinjali in bi jim tudi papež pritrdil. Samo z dejanjem pa se pojavlja soglasje učeče Cerkve, ako se kak nauk po vsej Cerkvi kot razodeta verska ali nravna resnica oznanja in veruje ali dejansko izvršuje, ne da bi škofje temu ugovarjali. § 46. Viri božjega razodetja. Katoliška Cerkev je sicer od Sv. Duha razsvetljena in ne¬ zmotljiva učiteljica sv. vere; vendar pa ne prejema verskih in nravnih resnic, ki jih oznanja, po neposrednjem božjem raz- odevanju, ampak jih zajema iz dveh virov, v katerih je shra¬ njeno dovršeno božje razodetje. Ta dva vira sta sv. pismo in ustno izročilo. Tridentinski občni cerkveni zbor je določno izrekel, da sta katoliški Cerkvi sveto pismo in ustno izro¬ čilo dva enako častitljiva vira božjega razodetja. (4. seja.) § 47. Sveto pismo. 1. Sveto pismo je zbirka tistih knjig, ki so spisane po navdilinjenju Sv. Duha in jih sv. Cerkev priznava za božjo besedo. Sveto pismo delimo v sveto pismo starega in novega zakona, ali stare in nove zaveze. V svetem pismu starega zakona je to, kar je Bog razodel od ustvarjenja sveta do Jezusa Kristusa. V svetem pismu novega zakona pa je to, kar je Bog razodel po Jezusu Kristusu in njegovih apostolih. 2. Katere knjige se smejo in morajo prištevati svetemu pismu, more nezmotljivo soditi in pričati samo sveta Cerkev, ki je knjige prejela od apostolov kot božjo besedo ter jih vedno strogo ločila od vseh drugih knjig. Skazovalajim je izredno češčenje, čitala jih pri službi božji ter skrbela zato, da so se ohranile nepokvarjene do današnjega dne. To velja ne le o svetih knjigah novega zakona, ki so jih spisali apostoli in njihova vrstnika ter učenca: sv. Luka in sv. Marko, ampak tudi o knjigah starega zakona, ki so jih apostoli kot svete knjige sprejeli od judovskega naroda ter jih izročili Cerkvi. 140 Občni cerkveni zbor v Tridentu je slovesno izrekel, da se morajo prištevati svetemu pismu vse knjige starega in novega zakona in vsi posamezni deli teh knjig, kakor so se v katoliški Cerkvi vse k dar čitale, in kakor se nahajajo v stari latinski iz¬ daji Vulgati. Celo sveto pismo starega in novega zakona šteje 72 knjig, in sicer jih ima stari zakon 45, novi zakon pa 27. Stari zakon ima 21 zgodovinskih, 7 poučnih in 17 pre¬ roških knjig. Zgodovinske knjige so: Petero Mozesovih knjig (Genesis, Exodus, Leviticus, Numeri, Deuteronomium), Jozue, knjiga Sodnikov, Ruta, štiri knjige Kraljev, dve knjigi Kronike ali Paralipomenon, Ezdra, Nehemija, Tobija, Judita, Estera, dve knjigi Makabejcev. Poučne knjige so: Job, Psalmi, Pregovori, Pridigar (Ecclesiastes), Visoka pesem (Canticum canticorum), Modrost in Siraliova knjiga (Ecclesiasticns). Preroške knjige so: Štiri knjige velikih in dvanajst knjig malih prerokov in pa Baruhova knjiga, ki je združena s knjigo včlikega preroka Jeremija. Včliki preroki so: Izaija, Jeremija z Baruhom, Ecehiel in Daniel. Mali preroki so: Ozej, Joel, Atnos; Abdija, Jona, Mihej; Nahum, Habakuk, Sofonija; Agej, Caharija in Malahija. Novi zakon ima 5 zgodovinskih, 21 poučnih in 1 pre¬ roško knjigo. Zgodovinske knjige so: Štirje evangeliji, namreč: sv. Mateja, sv. Marka, sv. Luka, sv. Janeza in pa Dejanje apo¬ stolov sv. Luka. Poučne knjige so: Štirinajst listov sv. apostola Pavla, namreč: eden Rimljanom, dva Korinčanom, eden Galačanom, eden Efežanom, eden Filipljanom, eden Kološanom, dva Tesa- loničanom, dva Timoteju, eden Titu, eden Filemonu in eden Hebrejcem; en list sv. apostola Jakoba, dva lista sv. apostola Petra, trije listi sv. apostola Janeza, en list sv. apostola Juda Tadeja. Preroška knjiga je: Skrivno razodetje sv. apostola Janeza. 141 Že v 4. stoletju je Cerkev v pokrajinskih zborih v Hiponu (393) in Kartagini (397) sestavila zapisnik svetih knjig ali „kanon“, ki obsega prav te knjige, ki se nahajajo v Vulgati. Vse te knjige se imenujejo tudi „kanonične knjige“. Ker je hotel Luter zavreči list sv. Jakoba, je Tridentinski zbor vnovič slovesno določil, katere knjige so kanonične. § 48. Božji izvor ali navdihnjenje svetega pisma. 1. Navdihnjenje (inspiratio) je umevati takole: a) Sv. Duh je izpodbudil pisatelje, da so te knjige spisali, b) Sv. Duh jih je razsvetljeval in vodil, da so zapisali to, kar je On hotel, in kakor je On hotel, c) Sv. Duh jih je varoval, da niso zapisali v te knjige kake zmote. Sv. Duh je torej pravi začetnik sv. pisma. S popolno pra¬ vico se imenuje „ sveto", ker ni človeškega, ampak božjega izvora, in sv. Cerkev ga opravičeno priznava za božjo besedo. Vendar pa ne smemo misliti, da je Sv. Duh pisateljem kar narekoval, kaj in kako naj pišejo. Le to, česar sami niso vedeli in z naravnimi sredstvi niso mogli spoznati, jim je Sv. Duh razodel naravnost. To velja zlasti o verskih in nravnih naukih ter o prihodnjih rečeh, ki jih napovedujejo preroki. Mnogo drugega pa, kar navajajo sveti pisatelji v svojih knjigah, so mogli spoznati po lastnem premišljevanju ali opazovanju ter zajemati iz naravnih virov, n. pr. razne narodopisne ali zemlje¬ pisne črtice in zgodovinske dogodke. Daši jim tega Sv. Duh ni razodeval, jih je pa vendar razsvetljeval in vodil tudi v tem oziru tako, da so zapisali le to, kar je bilo po božji volji, in kakor je bilo Bogu všeč, zlasti pa vse brez kake zmote. Daši navdihnjeni od Sv. Duha, so bili torej pisatelji sveto¬ pisemskih knjig vendar tudi sami delavni. Zato piše vsak v svojem slogu. Osebni značaj, stopnja izobrazbe, narodnost in druga svojstva (tudi nepopolnost) posameznih pisateljev odse¬ vajo iz svetih knjig enako, kakor iz navadnih človeških del. Navdihnjenje od Sv. Duha je več nego dar nezmotljivosti, ki ga ima sv. Cerkev. Ono razodeva in uči, ta pa le varuje zmote. 2. Da so knjige sv. pisma spisane po navdih¬ njen ju Sv. Duha, je razvidno iz naslednjih razlogov: a) Važni notranji razlogi za to, da sveto pismo ni navadno človeško delo, ampak da je Bog sam vplival na pisa¬ telje, so: Soglasje vseh knjig starega in novega zakona, lepota 142 in vzvišenost svetopisemskih naukov ter čudovita plemenitost in svetost premnogih svetopisemskih oseb, zlasti osebe Kristusove, nadzemeljski duh, ki veje v teh knjigah, posebno pa mnogo¬ številne prerokbe, ki se nahajajo v njih in so se natančno izpolnile. b) Pisatelji svetopisemskih knjig starega zakona, Mozes in preroki, so s čudeži in prerokbami dokazali, da so bili božji poslanci, torej smemo sklepati, da so tudi svoje knjige pisali po božjem navdihnjenju. Nekateri izmed njih tudi naravnost trdijo, da jim je Bog govoril to, kar so zapisali. Pa tudi oni, kateri tega v svojih spisih ne trdijo, so morali isto pričati svojemu narodu, ko so mu knjige izročili. To smemo sklepati iz dejstva, da ves judovski narod priznava sveto pismo starega zakona za božjo besedo. Judovski pisatelj Jožef Flavij piše o svetopisemskih knjigah starega zakona: „Vsem .Judom je kakor prirojeno, da imajo te knjige za božjo besedo (0sou a).“ Contra Appion. c) Jezus Kristus in apostoli uče, da so knjige starega zakona božjega izvora, ali da so pisatelji teh knjig od Sv. Duha navdihnjeni. Tako govori Kristus, sklicujoč se na II. Mozesovo knjigo (3,6): „Ali niste čitali, kar je Bog govoril, ko vam je rekel: Jaz sem Bog Abra¬ hamov in Bog Izakov in Bog Jakobov?" (Mat. 22, 31.32.) Oziraje se na psalm 109. pa pravi, da David v Duhu (t. j. navdihnjen od Sv. Duha) imenuje Kristusa „ Go¬ spoda". (Mat. 22, 43.) (Mark. 12, 36.) Mozesove knjige imenuje „postavo božjo 11 — „mandatum Dei' 1 . (Mat. 15, 3.) — Sv. Peter uči o prerokih starega zakona, da so govorili (do¬ sledno tudi pisali) „od Svetega Duha navdihnj eni. “ (II. Petr. 1, 21.i) Sv. Pavel pa naravnost pravi, da je sv. pismo starega zakona „od Boga navdihnjeno 11 — „scriptura divinitus inspirata" — „yQa) „Spiritu Saneto inspirati (uto Hvsijia-og 'A“tod cpep6|is.voi) locuti sunt sancti Dei homines." (II. Petr. 1, 21.) 143 č) P i s a t e I,j i svetopisemskih knjig novega zakona so bili — izvzemši sv. Marka in sv. Luka — apostoli, torej navdihnjeni od Sv. Duha (§ 42.). Daši Jezusova obljuba ne go¬ vori izrečno o tem, da bo Sv. Duh razsvetljeval apostole, ko bodo knjige pisali, vendar moremo soditi, da so bili navdihnjeni ne le, ko so učili ustno, ampak tudi tedaj, ko so pisali, ker so ne le učeč, ampak tudi pišoč opravljali apostolsko službo. Sv. Marka in sv. Luka pa sta bila učenca apostolov. Evangelij sv. Marka je potrdil s svojo veljavo apostol Peter, evangelij sv. Luka pa apostol Pavel, in sv. Cerkev je spise teh dveh evan¬ gelistov sprejela s prav takim spoštovanjem, kakor spise apo¬ stolov. č/jlzpričevanje nezmotljive C e r k v e je slednjič popolni in odločilni dokaz, da je celo sveto pismo starega in novega zakona spisano po navdihuj enju Sve¬ tega Duha. Cerkev je priznavala sveto pismo vedno za božjo besedo. To pričajo izreki cerkvenih očetov. Sv. Klemen rimski ob koncu 1. stoletja piše: „či- tajte sveta pisma, ker so zares izreki Svetega Duha." (Ep. ad. Cor.) Sv. Justin v 2. stoletju imenuje novi zakon „glas božji", in sv. Irenej trdi, da so to »Go¬ spodova pisma, narekovana od Besede in Sve¬ tega Duha." (Advers. haer. 20.) Sv. Hipolit v 3. stoletju pa piše: „0 d istega Sv. Duha je novi in stari zakon.“ (Teu ocutgu nvsčfMETOg r, z.aivr, y.a\ r ( mekata šiah-Vjzvj.) Zato je katoliška Cerkev knjigam sv. pisma vsekdar ska- zovala izredno češčenje in jim tudi vedno pripisovala božjo veljavo. Že izpočetka je čitala te, in sicer samd te knjige pri službi božji. Vsekdar seje sklicevala na izreke svetega pisma, in ti so ji bili dokaz, da je kaka resnica od Boga razodeta. Ako smo tu dokazali božje navdihnjenje sv. pisma iz pričevanja nezmotljive Cerkve, poprej pa nezmotljivost Cerkve iz sv. pisma, nismo storili one napake v dokazovanju, ki jo logika zove »circulus vitiosus", marveč je naš dokaz popolnoma pravilen. Najprej smo namreč dokazali iz dejstev zgodovinsko verodostojnost enega dela svetega pisma, namreč štirih evangelijev in »Dejanja apostolov", potem na to verodostojnost oprti nezmotljivost sv. Cerkve, iz te pa ne zopet zgodovinske verodostojnosti, ampak božjo veljavo in božje navdihnjenje celega svetega pisma. 144 § 49. Sveto pismo ni edini vir božjega razodetja. Ker je sveto pismo spisano po navdihnjenjo Sv. Duha, je v pravem pomenu božja beseda. Ne more pa biti edini vir razodetih resnic, ker prvič v sv. pismu ni vsega, kar je Bog razodel, in drugič tudi zato ne, ker ni vseskozi tako jasno in lahko razumljivo, da bi se ne moglo različno in krivo razlagati. 1. V svetem pismu ni vsega, kar je Bog razodel. Sveto pismo starega zakona že zaraditega ne more obsegati vseh razodetih resnic, ker božje razodetje v starem zakonu še ni bilo dovršeno. Pa tudi v svetem pismu novega zakona ni zapi¬ sano vse, kar je Jezus učil in kar so apostoli oznanjali. Evan¬ geliji so zgodovinske knjige, ki pripovedujejo bolj Jezusovo življenje in njegova čudovita dela nego celotni razodeti nauk Jezusov. Večkrat je samo povedano, da je Jezus učil, a ni na¬ vedeno, kaj je učil. (Mat. 4, 23; 9, 35; Mark. 6, 2; 10,1; Luk. 24, 27.) Isto velja tudi o „Dejanju apostolov 11 , kjer se n. pr. (1, 3) pripoveduje, da se je Jezus po svojem vstajenju prika¬ zoval apostolom in jim govoril o kraljestvu božjem, ni pa na¬ vedeno, kaj jim je povedal o božjem kraljestvu. Tudi o apo¬ stolih je rečeno (5, 21 sl.), da so v templju učili, potem ko jih je angel rešil iz ječe; ni pa zapisano, kaj so učili. —V listih sv. Pavla in drugih apostolov se razlagajo sicer razni nauki krščanske vere, a namen tem listom ni, da bi v celoti obravnavali ves krščanski verouk. To so le priložnostna pisma, ki so jih apostoli pošiljali cerkvenim občinam ali tudi posa¬ meznim osebam, katerim je bilo treba natančneje pojasniti to ali ono versko ali nravno resnico. Ne moremo torej pričakovati, da bi se v teh listih nahajale vse razodete resnice. Slednjič pa pisatelji svetih knjig tudi nikjer ne pravijo, da bi bili vse zapisali, kar je Jezus učil, mar¬ več izjavljajo nasprotno. Sv. Janez završuje svoj evangelij z besedami: ,Je pa še mnogo drugega, kar je Jezus storil; in ko bi se to popisovalo posamez, menim, da bi tudi ves svet ne obsegel knjig, ki bi jih bilo treba napisati. 44 (Jan. 21, 25.) V svojem drugem listu pa piše isti sv. apostol: „Še veliko bi vam imel pisati, pa nisem hotel na papir in s črnilom; upam namreč, 145 da pridem k vam in vam bom govoril od ust do ust, da bode vaša radost popolna.“ (II. Jan. 12.) Vzrok pa, da apostoli niso zapisali vsega, kar je Jezus Kristus učil, je v bistveni uredbi sv. Cerkve. Kristus je hotel, da naj apostoli ljudi uče in vodijo v božje kraljestvo, samo pisane besede pa tega niso zmožne. Rekel je namreč: .Pojdite in učite vse narode." (Mat. 28, 18.) Ta zapoved nalaga apo¬ stolom dolžnost učiti, ne pa pisati. Zato so vsi apostoli ustno oznanjali sv. evangelij, knjig pa niso vsi pisali; in kateri so kaj pisali, niso smatrali za svojo nalogo, da bi sestavljali po¬ polne učne knjige, ki bi obravnavale vse razodete resnice. Zato se tudi krščanska vera v svojem začetku ni širila po pismih in knjigah, ampak po ustnem oznanjevanju božje besede. Bile so že ustanovljene znamenite krščanske občine, preden je bila spisana prva svetopisemska knjiga novega zakona. 2. Sveto pismo ni vseskozi tako jasno in lahko razum¬ ljivo, da bi se ne moglo različno in krivo razlagati. Pisano je v starodavnih časih, v katere se nam je težko zamisliti, in v oddaljenih jutrovih deželah, v katerih so bile drugačne razmere in navade nego pri nas. Že to obtežuje v marsičem razume¬ vanje svetega pisma. Zlasti pa je vsebina tako vzvišena, da se ni čuditi, ako je marsikaj težko razumljivo. Sveto pismo govori o Bogu, o našem razmerju do Boga, o najtežavnejših verskih in nravnih vprašanjih; v njem se nahajajo verske skrivnosti, ki jih človeški razum nikdar ne more popolnoma doumeti, in nravni ukazi, ki nalagajo človeku mnogo samo- zatajevanja. Kako lahko bi se zlasti glede na take resnice in zapovedi vrinila kriva razlaganja, ako bi bilo sveto pismo edini vir božjega razodetja in bi ga smel vsakdo tolmačiti po svoje! Sveto pismo tudi samo priča, da v njem ni vse lahko raz¬ umljivo. Tako piše sv. apostol Peter o listih sv. Pavla, „da so v njih nekatere reči težko razumljive." (II.Petr. 3, 16.) Isto potrjuje slednjič tudi izkušnja. Najraznovrstnejši krivo¬ verci so se že sklicevali na sv. pismo, da so z njim navidezno dokazovali svoje krive nauke, ker so besede svetega pisma svojevoljno razlagali v smislu svojih zmot. Protestantski bogoslovec Peter Werenfels je zapisal o svetem pismu sledeči vrstici: „Hic liber est, in quo quaerit sna dogmata quisque, Invenit et pariter dogmata quisque sua.“ 10 146 § 50. Ustno izročilo. 1. Ustno izročilo v širšem pomenu so vsi razodeti nauki, katere so apostoli oznanjali in jih sveta katoliška Cerkev hrani, naj bodo v svetem pismu zapisani ali ne. Ustno izročilo v širšem pomenu obsega torej vse nauke krščanske vere. Izpolnjevaje Kristusovo zapoved: „Pojdite in učite vse narode... učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal" — so oznanjali apostoli vse, kar je Jezus Kristus učil, in kar so spoznali po navdih- njenju Sv. Duha. Zato moremo za vsako razodeto resnico najti dokazov v ustnem izročilu v širšem pomenu. Ustno izročilo v ožjem pomenu so tisti razodeti nauki, katere so apostoli le ustno oznanjali, pa jih niso v svetem pismu zapisali. Ustno izročilo v ožjem pomenu sveto pismo izpopolnjuje, ker nas seznanja z razodetimi resnicami, katere se v svetem pismu ali sploh ne nahajajo, ali vsaj niso popolnoma jasno izrečene. Naukov, katere je ohranilo samo ustno izročilo, ni mnogo, toda marsičesa iz sv. pisma ne bi mogli zanesljivo razlagati brez ustnega izročila. Ustnemu izročilu v ožjem pomenu prištevamo zlasti sledeče nauke: Daje sedem svetih zakramentov; katera so bistvena znamenja pri posameznih zakramentih; da se sme deliti sv. krst tudi otrokom ; kdo sme krstiti; da je sveto pismo spisane po navdihnjenju Sv. Duha; katere knjige se morajo prištevati svetemu pismu; praznovanje nedelje namesto sobote; ali je prisega dovoljena; nauk o vicah; o češčenju svetnikov in njihovih ostankov ter podob. 2. Ustno izročilo je prav tako božja beseda, kakor sv. pismo, in zato tudi vir božjega razodetja. Razlogi za ta nauk so: a) Kakor Jezus Kristus sam ni ničesar pisal, ampak je le z živo besedo učil, tako tudi aposto¬ lom ni zapovedal, da naj zapišejo njegov nauk, ampak jim je rekel, naj gredo po vsem svetu in vse narode uče. Vernikom pa je naložil dolžnost, božjo besedo poslušati. Izpolnjujoč Go¬ spodovo zapoved so apostoli najprej ustno oznanjali sv. evan¬ gelij, krščevali one, kateri so verovali, ustanavljali krščanske občine ter jim izročali nezapisan zaklad razodetih resnic. Potem 147 šele so nekateri izmed apostolov tudi pisali svete knjige. V za¬ četku torej, ko se je krščanstvo ustanavljalo, ni bilo sveto pismo, ampak živa beseda apostolov ali ustno izro¬ čilo ono sredstvo, s katerim se je širila Kristu¬ sova vera. In tako je ostalo tudi potem, ko je bilo sveto pismo že spisano. Ustno izročilo po njem ni izgubilo svoje veljave. b) Apostoli sami priznavajo ustnemu izročilu enako ve¬ ljavo, kakor svetemu pismu. Apostol Pavel piše Tesaloničanom: „Bratje, stojte torej trdno in držite se izročil, katerih ste se naučili ali po govoru ali po našem listu.“ (II. Tes. 2,14.) Sv. apostol priporoča torej prav tako one nauke, katere je ustno oznanjal, kakor one, katere je zapisal, in pripisuje svetemu pismu in ustnemu izročilu enako veljavo. Tudi opominjajo apostoli svoje naslednike, naj zvesto ču¬ vajo ustno izročilo in naj ga izročajo zopet drugim, kateri ga bodo nepokvarjenega hranili in dalje oznanjali. Tako piše sveti Pavel svojemu učencu Timoteju: „0hrani, kar se ti je iz¬ ročilo, ogibajoč se n e s v e tih novih besedi. 44 (1. Tim. 6, 20.) „In kar si slišal od mene po mnogih pričah, to izroči zvestim ljudem, kateri bodo sposobni, učiti tudi druge." (II. Tim. 2, 2.) c) Slednjič je katoliška Cerkev vedno imela poleg svetega pisma tudi ustno izročilo za vir božjega razodetja. Že v 1. stoletju opominja sv. Ignacij vernike, naj se trdno drže apostolskih izročil. (Euseb. 3, 39.) Sv. Iren e j v 2. stoletju pravi, da je bolje krivoverce zavračati z ustnim izročilom, nego z izreki svetega pisma, ki jih radi po svoje zavijajo in krivo tolmačijo. (Adv. haeres. 1. 3.) Sv. Bazilij v 4. stoletju pripisuje ustnemu izročilu isto veljavo (rr ( v au tyjv \ay\ jv), kakor svetemu pismu. (De Špiritu S. c. 27.) Sv. Gre¬ goriju nacianškemu v 4. stoletju je ustno izročilo „kra- ijeva pot“ (j3aatXixr, 65oc). Gregorij iz Nise (v istem sto¬ letju) pa piše: „Za naš nauk je zadosten dokaz, da n a m j e izročen od očetov inje kakor dediščina od apostolov prišel do nas po njihovih naslednikih." (Contra Eunom. Or. 3.) Kadarkoli so papeži sami, ali škofje, zbrani na občnem cerkvenem zboru, odločevali o verskih rečeh, vselej so se ozirali in sklicevali ne le na sveto pismo, ampak prav tako tudi na ustno izročilo. 10 * 148 3. Sv. katoliška Cerkev ustno izročilo hrani vedno ne¬ pokvarjeno, tako da se nobena razodeta resnica ne izgubi, pa tudi nobena krivo ne razlaga. Za to nam jamči nezmotlji¬ vost učeče Cerkve v verskih in nravnih naukih. Katere nauke ali katere šege pa nam je prištevati apostolskemu ustnemu izročilu in zaraditega razodetim resnicam ali božjim ustanovam, moremo najbolje razsojati po pravilu, ki ga je izrekel cerkveni pisatelj Vincencij Lirinski (v 5. stoletju): „Tega se držimo, kar se je povsod, kar se je vedno, kar se je od vseh verovalo; zakaj to je zares in v pravem pomenu katoliško. 411 ) Kar se torej v sv. Cerkvi splošno uči ali dejansko izvršuje, o čemer se na kakoršenkoli način razodeva splošno prepričanje svete Cerkve, to je pravo apostolsko izročilo. Ni namreč možno, da bi se vsa Cerkev motila. Ako je n. pr. katoliška Cerkev v vseh časih in povsod delila zakrament sv. krsta tudi otrokom, mo¬ ramo sklepati, da je to pravo apostolsko izročilo. Vendar pa le učeči Cerkvi pristoji končna in nezmotljiva sodba o pristnosti in pravem pomenu' ustnega izročila prav tako, kakor svetega pisma. Učečo Cerkev razsvetljuje in vodi Sv. Duh, da nepokvarjeno hrani, oznanja in razlaga zapisano in nezapisano božjo besedo. 4. Viri, iz katerih zajema učeča Cerkev in bogoslovna veda ustno izročilo, so: a) Odloki občnih cerkvenih zborov in tisti odloki pokra¬ jinskih zborov, katere so rimski papeži izrečno potrdili za vso Cerkev. Odloki pokrajinskih zborov, katerih papeži niso izrečno potrdili in uveljavili za vso Cerkev, dokazujejo le, kaj se je verovalo v onem času v dotični pokrajini. b) Verski odloki rimskih papežev. c) Cerkvene veroizpovedi, zlasti: apostolska, nicejsko- carigrajska, atanazijanska in tridentinska. č) Cerkveno potrjeni katekizmi in veroučne knjige. Naj¬ znamenitejši je „Rimski katekizem 44 , sestavljen po naročilu občnega cerkvenega zbora tridentinskega. i) „Id teneamus, quod ubique, quod semper, quod ah omnibus cre- ditum est; hoc enim est vere proprieque catholicum.“ (Vincent, Lir. Com- monit. c. 2.) 149 d) Cerkvene liturgijske knjige. e) Spisi cerkvenih očetov, t. j. onih cerkvenih pisateljev starejše dobe, katere je sv. Cerkev odlikovala s tem častnim naslovom zaradi njihove učenosti, pravovernosti in svetosti. Naj znamenitejši cerkveni očetje so: Sv. Klemen rimski, mučenec (f 101); sv. Ignacij, mučenec (f 107); sv. Justin, modro- slovec in mučenec (f 166); sv. Polikarp, mučenec (f 167); sv. Irenej, mučenec (f 202); sv. Ciprijan, mučenec (j 258); sv. Atanazij (f 373); sv. Bazilij (f 379); sv. Gregorij nacianški (f 389); sv. Janez Krizostom (f 407); sv. Ambrozij (f 397); sv. Avguštin (f 430); sv. Hieronim (j 420); sv. Leon Veliki (f 461); sv. Gregorij Veliki (f 604). Oni cerkveni očetje, kateri so živeli še v apostolskih časih in so bili učenci apostolov, se imenujejo posebe apostolski očetje. Oni cerkveni očetje pa, kateri se odlikujejo s prav posebno učenostjo, se zovejo cerkveni učeniki (doctores Ecclesiae). Posebno znameniti so: štirje veliki učeniki vzhodne cerkve: Atanazij, Bazilij, Gregorij nacianški in Janez Krizo¬ stom; in pa štirje veliki učeniki zahodne cerkve: Ambrozij, Avguštin, Hieronim in Gregorij Veliki. Izmed poznejših krščanskih pisateljev in učenjakov so dobili to ime med drugimi: sv. Anzelm (f 1109); sv. Ber¬ nard (f 1153); sv. Bonaventura (f 1274); sv. Tomaž Akvinčan (f 1274); sv. Frančišek Šaleški (f 1622); sv. Alfonz Ligvorij (f 1787). Oni cerkveni pisatelji, katerim sv. Cerkev ne pri¬ znava svetosti, ali katerih nauki niso popolnoma čisti in za¬ nesljivi, se ne zovejo cerkveni očetje, ampak le cerkveni pisatelji (scriptores ecclesiastici); n. pr. Klemen aleksan¬ drijski (f 217); Tertulijan (f 240); Origen (f 254); i. dr. Posamezni cerkveni očetje se morejo sicer tudi v verskih rečeh motiti; zato ni vse verska resnica, kar se nahaja v spisih tega ali onega izmed njih. Ni pa možno, da bi se motili cer¬ kveni očetje, kadar soglasno ali po veliki večini kaj pričajo o verskih ali nravnih naukih. To bi se ne strinjalo z nezmotlji¬ vostjo sv. Cerkve. Zato je soglasje cerkvenih očetov (unanimis consensus patrum) dokaz in zanesljiv vir pravega apostolskega izročila. § 51. Versko vodilo. Versko vodilo ali pravilo (regula fidei) je navod, kako naj ravna kristjan, da zanesljivo spozna, kaj je Bog razodel, kaj mu je torej verovati. 150 Katoliško versko vodilo se glasi: Ako hočeš zanes¬ ljivo spoznati, kaj je Bog razodel in kaj moraš verovati, poslušaj učečo Cerkev; ona razodete resnice vedno čiste in nepokvarjene hrani, oznanja in brez zmote razlaga. * Protestantje so zavrgli veljavo učeče Cerkve, in njihovo versko vodilo sl&ve: Ako hočeš spoznati, kaj je Bog razodel in kaj moraš verovati, čitaj sveto pismo, ki je edini vir božjega razodetja. * To versko vodilo je nedostatno in krivo: a) Sveto pismo ni in ne more biti edini vir božjega razodetja, marveč imamo še drugi vir iste važnosti in iste božje veljave, namreč ustno izročilo, ki izpopolnjuje in pojasnjuje sveto pismo; torej ni zadosti, čitati le sveto pismo. b) Ako bi tudi bile v svetem pismu dosti jasno zapisane vse od Boga razodete resnice, bi bilo protestantsko versko vodilo vendar nedostatno, ker je le z ozirom na izpričevanje nezmotljive Cerkve možno dognati, katere knjige se smejo in morajo prištevati svetemu pismu, ter popolnoma trdno in ve¬ ljavno dokazati, da je celo sveto pismo starega in novega za¬ kona spisano po navdihnjenju Sv. Duha in torej res beseda božja ali vir božjega razodetja. c) Ako bi smel in moral vsak kristjan neposrednje iz svetega pisma zajemati svojo vero, bi se nihče ne mogel po¬ polnoma zanašati, da je resnico prav spoznal, ker bi ne imel nadnaravnega poroštva za to, da je sveto pismo prav razumel in prav razlagal. Daši ima sveto pismo božjo veljavo, vendar razlaga posameznega človeka nima božje, ampak ima le človeško veljavo in je tem manj zanesljiva, čim več se nahaja različnih in nasprotnih razlag enega in istega izreka svetega pisma. č) Mnogo ljudi svetega pisma ne more čitati, ker neka¬ teri čitati sploh ne znajo, drugi si svetega pisma ne morejo kupiti, ali pa jih vsakdanji opravki in skrbi odvračajo od či- tanja. Prav malo ljudi pa je toliko izobraženih, da bi mogli sveto pismo umeti, ker je treba za to precejšnjega jezikovnega, zemljepisnega, zgodovinskega in raznega drugega znanja. Ker pa „Bog hoče, da se vsi ljudje zveličajo in pridejo do spoznanja resnice" (I. Tim. 2, 4), zato protestantsko versko vodilo ne more biti pravo, ker bi po njem večina ljudi ne mogla priti do spoznanja onih resnic, katere so potrebne za zveličanje. d.) Protestantje se tudi sami ne morejo ravnati dosledno po svojem verskem vodilu. To vodilo so postavili, da bi mogli opravičiti svoj odpad od katoliške Cerkve. Luter in drugi re¬ formatorji so zavrgli nezmotljivost in božjo veljavo učeče Cerkve, da so mogli Cerkvi nasprotovati, zamotavati njene nauke in 151 razdirati njene naprave. Ko so pa ustanovili svoje lastne verske družbe, niso pustili posameznikom one svobode v razlaganju in umevanju svetega pisma, katero so poprej obetali, marveč so sami zase zahtevali ono veljavo, ki so jo odrekali od Je¬ zusa Kristusa ustanovljeni učeči Cerkvi. Strogo so postopali proti onim, ki se niso hoteli brezpogojno klanjati njihovim naukom in verskim uredbam. — Tudi dandanes navadni pro¬ testantje ne zajemajo svoje vere neposrednje iz svetega pisma, ampak iz katekizmov in ustnega pouka svojih pastorjev. Sveto pismo umevajo tako, kakor se jim razlaga v šoli in cerkvi. Katoliško versko vodilo je edino pravo in popolnoma prikladno. Po njem more vsak kristjan zanesljivo spoznati, kaj je Bog razodel in kaj mu je torej verovati. a) Jezus Kristus sam je dal učeči Cerkvi na¬ logo, da vedno čiste in nepokvarjene hrani, oznanja in raz¬ laga vse od Boga razodete resnice. Dekel je namreč svojim apostolom in njihovim naslednikom: „Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.“ (Jan. 20, 21.) „Pojdite torej in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Učite jih izpolnje¬ vati vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca s v eta.“ (Mat. 28, 18 — 20.) Da more učeča Cerkev izvrševati to nalogo, ji je zagotovil poleg svoje tudi vedno pomoč Sv. Duha. Vernikom pa je strogo zapovedal, naj poslušajo učečo Cerkev, govoreč apostolom in njihovim namestnikom: „Ivdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zani¬ čuje; kdor pa mene zaničuje, zaničuje Onega, ki me je poslal. 11 (Luk. 10, 16.) „Kdor pa Cerkve ne po¬ sluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik. 14 (Mat. 18, 17.) b) Sveto pismo in ustno izročilo sta sicer vira božjega razodetja; a 1 e učeča Cerkev more nezmotljivo so¬ diti o tem, katere knjige smemo in moramo prištevati sve¬ temu pismu, in kateri nauki ter uredbe so pristno apostolsko izročilo ; le nezmotljiva učeča Cerkev nam je porok za to, da je vse sveto pismo spisano po navdihnjenju Sv. Duha in torej res božja beseda; le njej pristoji končna razsodba o pravem pomenu svetega pisma in ustnega izročila. c) Katoliška Cerkev je svoje versko vodilo tudi v vseh časih dosledno izvrševala. Učeča Cerkev je vedno smatrala 152 za svojo nalogo, skrbeti za to, da čiste in nepokvarjene ohrani vse od Boga razodete resnice ; bila je vedno prepričana, da ima ne le pravico, ampak tudi dolžnost, oznanjati in razlagati te resnice ter končno odločevati v verskih rečeh. Od vernikov pa je zahtevala in še vedno zahteva, da jo poslušajo in se po- korč njenim verskim odlokom. č) Katoliško versko vodilo ima vsa ona svojstva, katera mora imeti pravo versko vodilo. Ono je prvič popolnoma zanesljivo, ker je učeča Cerkev nezmotljiva v verskih in nravnih naukih. Drugič je v elj a v n o zavse čase do konca sveta, ker ima katoliška Cerkev od Jezusa Kristusa obljubo, da bo trajala do konca sveta; s Cerkvijo vred pa bo vedno trajala tudi njena učeniška služba. Slednjič je katoliško versko vodilo za vse ljudi rabljivo. Ker namreč učeča Cerkev po škofih in mašnikih ustno uči in razlaga razodete resnice, more v vsakem slučaju svoj pouk uravnati po potrebi in iz¬ obrazbi poslušalcev. — Tako more po katoliškem verskem vo¬ dilu res vsak kristjan z lahkoto in popolnoma zanesljivo spo¬ znati, kaj je Bog razodel, kaj mu je torej verovati. § 52 . Verska resnica in pobožno mnenje. Verska resnica ali dogma je vsaka od Boga razodeta resnica,katero lcatoliškaCerkev kot tako oznanja in s tem verovati zapoveduje. Božje razodetje je s Kristusom in apostoli dovršeno. Učeča Cerkev zajema verske resnice, ki jih uči in zapoveduje vero¬ vati, iz svetega pisma in ustnega izročila. Zato ne more nikdar učiti v strogem pomenu novih verskih resnic, t. j. takih, ki bi bile nove po svoji vsebini in se ne bi nahajale v imenovanih dveh virih božjega razodetja. Vendar pa more učeča Cerkev vsebino božjega razodetja z novimi besedami pojasnjevati in vedno bolj razvijati, t. j., določno izrekati in za razodete raz¬ glašati take resnice, ki so bile poprej še skrite kakor v kali. Tako so občni cerkveni zbori ali pa tudi papeži v raznih dobah, kadar so nastale dvojbe ali prepiri o verskih in nravnih na¬ ukih, ali so se jela širiti krivoverstva, ne le obsojali zmote, ampak tudi v novi obliki in z določnejšimi besedami izrekali 153 ter zapovedovali verovati zmotam nasprotne prave razodete nauke, n. pr. tridentinski zbor one razodete nauke, katere so protestantje tajili ali napačno razlagali. Večkrat pa so tudi za verske resnice razglašali in zapovedovali verovati take nauke, o katerih poprej še ni bilo jasno izrečeno, da so od Boga raz¬ odeti. Papež Pij IX. n. pr. je 1. 1854. za versko resnico razglasil brezmadežno spočetje Marije Device. Poprej je bilo to le po¬ božno mnenje. Pobožno mnenje imenujemo nauk, o katerem ka¬ toliška Cerkev ne trdi izrečno, da je od Boga razodet, in ga zato tudi verovati ne zapoveduje, vendar ga pa odobrava in pospešuje, ker se z božjim razodetjem bolje sklada nego nasprotni nauk. Pobožni verniki takim naukom radovoljno pritrjujejo, ker ugajajo njihovim verskim čuvstvom. Pobožno mnenje je n. pr., da nam Bog vse milosti, ki nam jih je Jezus Kristus zaslužil, deli po Marijinem posredovanju; ali da je hila Marija tudi s telesom v nebo vzeta. § 53. Katoliška Cerkev je edino zveličavna. 1. Jezus Ivrisus je edini Zveličar človeškega rodu. Sv. apo¬ stol Peter določno uči, da„nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi se mogli zveličati,“ razen imena Jezusovega. (Dej. ap. 4, 12.) Krščanska vera, ki jo je Jezus Kristus prinesel na svet, nam kaže edino pravo pot v večno življenje; v njej se nahajajo tudi vsi pripomočki, s katerimi se moremo zveličati. To edino zveličavno vero z vsemi zakladi resnice in milosti je izročil Jezus Kristus svoji Cerkvi. Prava Kristusova Cerkev pa je, kakor smo dokazali, edino katoliška Cerkev. Zato se tudi kat oliška Cerkev po pra¬ vici imenuje „edino zveličavna". S tem hočemo reči, da je Jezus Kristus katoliško Cerkev odločil za redno pot, ki naj vodi ljudi v večno življenje, ker je njej izročil one pripomočke, s katerimi se moremo zveličati. Ker je pa katoliška Cerkev edino zveličavna, je dolžan vsak Človek, kateremu je to možno, postati in ostati njen ud, 154 ako se hoče zveličati. Kdor torej iz lastne krivde ni ud katoliške Cerkve, se ne more zveličati. Ta pomen ima izrek: „zunaj Cerkve ni zveličanja 41 — „extra Ecclesiam nulla salus. 44 Resnico, da se ne more zveličati, kdor iz lastne krivde ni ud katoliške Cerkve, dokazujejo Jezusove besede, kakor tudi izreki njegovih apostolov. Jezus Kristus je govoril apostolom in njihovim nasled¬ nikom, torej predstojnikom svoje Cerkve: „Kdor vas po¬ sluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje; kdor pa mene zaničuje, zaničuje Onega, ki meje p o sl al.“ (Luk. 10, 16.) „K do r pa Cerkve ne po¬ sluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik. 44 (Mat. 18, 17.) Ob drugi priliki je rekel: „Kdor veruje in se da krstiti (t. j., kdor vstopi v Kristusovo Cerkev), bo zveličan; kdor pa ne veruje, bo pogubljen. 44 (Mark. 16, 16.) „Ako kdo ni prerojen iz vode in Sve¬ tega Duha, ne more iti v božje kraljestvo. 44 (Jan. 3, 5.) Vstop v Kristusovo Cerkev je torej potreben za zveličanje. Kristusova Cerkev pa je samo katoliška Cerkev. Istotako pa je potrebno, da krščeni človek tudi ostane ud Kristusove Cerkve. Sv. apostol Pavel trdi, da je trdovraten krivoverec ali odpadnik od Cerkve „z lastno sodbo ob¬ sojen 44 — „proprio indici o c o n dem n a tu s 44 (Tit. 3, 11). Sv. Peter pa piše, da si krivi učeniki, ki so zatajili Gospoda, torej odpadniki od njegove Cerkve „nakopavajo naglo pogubljenje" — „superducentes šibi celerem per- ditionem" (II. Petr. 2, 1). V istem smislu se izražajo tudi cerkveni očetje. Sv. Cipri- jan n. pr. pravi: „N ih če ne more imeti Boga za očeta, kdor nima Cerkve za mater. 441 ) (Kam torej vodi gibanje: „Proč od Rima!"?) 2. Drugače pa je z onimi ljudmi, kateri brez lastne krivde niso udje katoliške Cerkve, kakor n. pr. ne¬ verniki, kateri še niso ničesar slišali o krščanski veri ali kato¬ liški Cerkvi, ali oni krivoverci in razkolniki, kateri so trdno prepričani, da je njihova cerkev prava, in nimajo priložnosti, i) „Habere non potest Deura patrem, ) Misliti nam je na Artakserksa I., s priimkom Dolgoroki (Longi- manus); ta je bil Darijev vnuk ter sin Kserksov. Kserksov sovladar je bil od 1.480., in od tega leta šteje sv. pismo njeg'ovo vladanje; samostojno je vladal od 1. 465 —424. pred Kr. 185 tujini je ohranil iskreno ljubezen do svojega naroda. Svoje delovanje je sam popisal v zgodovinski knjigi, ki se po njem imenuje Neli e m ij e v a knjiga in sledi v svetem pismu za Ezdrovo knjigo. Ker je poslednji tudi po svoji obliki jako po¬ dobna in jo po vsebini nadaljuje, se imenuje v Vulgati tudi druga Ezdrova knjiga. Ne h e mi j a je na dvoru perzijskega kralja verno zasle¬ doval življenje rojakov, ki so se povrnili v domovino. Ko je zvedel, da se jim v marsikaterem oziru slabo godi, in da zlasti v Jeruzalemu še vedno niso odpravljeni vsi sledovi nekdanjega poraza: (la je mestno zidovje razdrto, in da so sneta vrata, ki bi zapirala sovražnikom dohod v Jeruzalem, je v 20. letu vladanja kralja Artakserksa, torej 13 let potem, ko je bil Ezdra z drugim oddelkom Judov odšel v domovino, prosil svo¬ jega kralja, naj mu dovoli iti v Jeruzalem, da zopet sezida porušeno mestno zidovje. Kralj mu je to dovolil. Dal mu je tudi listin do kraljevih oblastnikov in vojaško varstvo na pot. Judje so nato stavili mestno zidovje z orožjem v roki, ker so jih sovražno napadali Samarijani, na čelu San a bal at, per¬ zijski deželni oblastnik v Samariji. Ko je bilo mestno zidovje dodelano, je nateknil Nehemija mestna vrata ter postavil stražo k njim. Potem se je slovesno praznoval praznik šatorov. Ezdra, ki je še vedno deloval med Judi, je čital osem dni zaporedoma Mozesovo postavo in ljudstvo je ponovilo zavezo z Bogom. Slednjič so slovesno posvetili novo mestno zidovje in se je obhajal spravni dan. (Nehem. 12, 44.) Dvanajst let je deloval Nehemija v Jeruzalemu, potem pa se je vrnil v Suzo. A prišel je vdrugič v Jeruzalem ter odpravil z veliko strogostjo nekatere razvade, ki so se bile vrinile ob njegovi odsotnosti. Med drugim se je bil poročil du¬ hovnik Man as e z Nikazo, neversko hčerjo perzijskega po¬ veljnika Sanabalata iz Samarije. Nehemija ga je zato izločil izmed števila duhovnikov. Sanabalat pa je sezidal Samarijanom na gori G ar iz im poseben tempelj, in Man as e je postal tamkaj veliki duhovnik. Samarijani so odslej na gori Garizim častili pravega Boga, imeli so svoj tempelj in svojega velikega duhovnika in se niso več udajali malikovanju. Ohranili so pa svoje staro sovraštvo do Judov, ki ni prenehalo do Kristusovega prihoda. § 60. Tobija. Judita. Estera. 1. Tobija je bil rojen iz Naftalijevega rodu v Izraelovem kraljestvu. Sredi pregrešnih rojakov, ki so se udajali celo ma¬ likovanju, je ostal pobožen in zvest pravemu Bogu. Hodil je 186 v Jeruzalem v Gospodov tempelj in opravljal vse, kar je bilo zapovedano po Mozesovi postavi. Njegovi ženi je bilo ime Ana, njegovemu sinu pa tudi To bi j a. Ko je asirski kralj S argon II. uničil Izraelovo kraljestvo ter Izraelce odvedel v asirsko sužnost, je prišel Tobija s svojo rodbino v Ninive. Tudi tu je ostal pobožen in je natančno izpolnjeval Gospodove zapovedi. Zato mu je Bog naklonil srce asirskega kralja, in smel je svobodno hoditi po vsem Asirskem kraljestvu. Obiskoval je torej Izraelce, ki so bili z njim vred v sužnosti, tolažil jih, opominjal ter jim delil razne dobrote. Potujoč daleč naokrog je prišel tudi v medijsko mesto Rages, kjer je v pregnan¬ stvu živečemu Izraelcu Gabelu posodil deset talentov srebra. Ko je mislil stari Tobija, da se bliža konec njegovemu življenju, je poklical svojega sina k sebi in mu govoril one prekrasne opomine, ki so še dandanes zlato vodilo za modro življenje. Ob tej priliki je pa tudi izročil mlademu Tobiju Ga- belovo dolžno pismo ter mu naročil, naj gre v mesto R ages, da izterja izposojene denarje. Mladega Tobija je sprem¬ ljal na poti nadangel Rafael v podobi mladeniča. Srečno gaje vodil v daljno Medijsko deželo; pomagal mu je, da je dobil ne le izposojeni denar, ampak tudi pobožno in bogato nevesto. Ko ga je slednjič privedel nazaj v očetovo hišo, kjer je čudežno ozdravil slepega očeta, se je dal nebeški poslanec srečni družini spoznati, potem pa je izginil. To je ginljiva in poučna zgodba, ki jo pripoveduje To- bijeva knjiga. 2. Juditina knjiga nam pripoveduje dogodek iz onega časa, ko so bili prebivalci severnega ali Izraelovega kraljestva že v asirski sužnosti. Mogočni asirski kralj Asurbanipal je poslal svojega vojvoda Holoferna z veliko vojsko proti zahodu, da bi mu pridobil novih dežel. Holofern je res zmagovito prodiral vedno dalje proti zahodu, in tolik je bil strah pred njim, da se mu nihče ni upal ustavljati. Radovoljno so ser podajale dežele in utrjena mesta. Mesto Betu lij a pa se ni hotelo brez boja po¬ dati predrznemu zmagovalcu. Imelo je sicer le malo prebivalcev, a bilo je dobro utrjeno in pričakovalo je pomoči iz Jeruzalema. Prišedši pred trdnjavico, je zaprl Holofern prebivalcem vodo, ki je tekla v mesto. Prebivalci so trpeli silno žejo ter 187 so slednjič sklenili, da se podado, ako jim Bog ne pošlje pomoči v petih dneh. Ta sklep je izvedela pobožna vdova Judita, imovita žena, ki je po smrti svojega moža živela na tihem v molitvi in strogem postu. Malosrčnost mestnih starejšin ji ni bila po volji, zato se je podala k njim ter jim očitala, kako predrzno je to, da so Gospodu čas odmerili, v katerem naj se jih usmili. — Po zaupni molitvi je šla, oblečena v svojo najlepšo obleko, v sovražni tabor. Tu se ji je posrečilo spečemu Holofernu od¬ sekati glavo. Tako je postala rešiteljica svojega rojstnega mesta in obenem svojega naroda. Judita je predpodoba preblažene Device Marije, ki je po svojem sinu Jezusu Kristusu premagala hudobnega duha. 3. Estera je bila pobožna Judinja iz Benjaminovega rodu. Živela je v pregnanstvu v perzijski prestolnici Suzi v onem času, ko se je bilo nekaj Judov že povrnilo v domovino in so v Jeruzalemu zidali novi tempelj. Ker so ji roditelji zgodaj pomrli, je skrbel zanjo stric in varuh Mar d oh ej, pobožen in moder mož. Po božji previdnosti se je zgodilo, da si je kralj Asuer (to je najbrže Kserks L, ki je vladal 485—465 pred Kr.) — izbral Estero za svojo soprogo, ne vedoč, da je Judinja. Tako je postala Estera perzijska kraljica, njen stric Mardohej pa je dobil službo na kraljevem dvoru. Mardohej je kmalu potem prišel na sled neki zaroti ter je rešil kralju življenje. To se je vpričo kralja zapisalo v knjigo, v katero so se vpisavale znamenite dogodbe. Prvo službo na kraljevem dvoru je takrat opravljal Aman, človek, ki je v svoji ošabnosti zahteval zase skoraj božje češčenje. Vsi dvorni služabniki so morali po jutrovi šegi poklekovati pred njim. Le Mardohej mu ni hotel skazovati te časti, ker se mu je zdelo, da bi bilo to malikovanje, ako bi svoje koleno upogibal pred človekom. Ko je Aman zvedel, da je Mardohej Jud, je sklenil, zavoljo njega maščevati se nad vsem judovskim narodom. Jude je za¬ tožil kralju, da so nepokoren narod, ki zaničuje kraljeva po¬ velja. Zato ga je kralj pooblastil, da je v njegovem imenu raz¬ glasil ukaz, naj se pomore v enem dnevu vsi Judje po celem Perzijskem kraljestvu. 188 A kraljica Estera je po Mardohejevem nasvetu razodela kralju, da je Judinja, proseč ga, naj prizanese njej in njenemu narodu. Kralj je uslišal Estero, in tako je postala rešiteljica svojega naroda ter je predpodoba preblažene Device Marije. Hudobnega Amana pa je zadela zaslužena kazen. Najprej je moral, dasi nerad, sovraženemu Mardoheju skazati javno odliko¬ vanje, ko je kralj zvedel, da Mardohej še ni prejel ni kakega plačila za odkritje one zarote; naposled pa je bil obešen na isti steber, katerega je bil sam pripravil Mardoheju. Mardohej je postal Amanov naslednik v prvi dvorni službi. Judje pa so v spomin rešitve postavili nov praznik (Purim), in mnogo Perzov je pristopilo k judovski veri. § 61. Dve knjigi Makabejcev. Judje, vrnivši se iz Babilonske sužnosti v svojo domovino, so živeli okrog 200 let srečno pod gospodstvom perzijskih kraljev. Že Neliemija jim je pridobil nekako samostojnost, in pod vod¬ stvom včlikih duhovnikov ter starejšin iz Davidove rodo¬ vine so mogli svobodno živeti po Mozesovi postavi. Njihove sreče tudi ni kalil macedonski kralj Aleksander Veliki, ki je razdrl Perzijsko kraljestvo; bil je Judom naklo¬ njen. Ko je prišel pred Jeruzalem, mu je šel včliki duhovnik v svečanostni opravi naproti. Aleksander je šel z njim v Jeru¬ zalem in je v templju opravil daritev. Judom je dovolil, da so smeli po vsem njegovem kraljestvu svobodno živeti po svojih postavah (332 pred Kr.). Odslej se je grška olika jela širiti po Palestini, kakor sploh po vzhodnih deželah. Mnogo Judov se je naselilo po raznih mestih Macedonske svetovne države. Zato so pozneje apostoli skoraj po vseh - mestih Male Azije, Mače- donije in Grecije našli judovske shodnice. Ko je po Aleksandrovi smrti razpadlo njegovo kraljestvo, so prišli Judje pod oblast egipčanskega kralja P tol o mej a I. Lagi. Tedaj se je mnogo Judov preselilo v Egipet, kjer so se popolnoma udomačili. Kot spretni trgovci so si pridobili mnogo bogastva. Celo tempelj so si postavili v Egiptu, tako da so imeli Judje odslej dva templja, dasi jim Mozesova postava dovoljuje le enega. Samarijani pa so si bili že poprej postavili svoj tempelj 189 na gori „Garizim“. Tudi sveto pismo je bilo v Aleksandriji prevedeno na grški jezik. Ta prevod se imenuje „Septua- ginta“, in sicer zato, ker neko staro poročilo pravi, daje prevajalo sveto pismo 72 učenih Judov, katere je baje k temu izpodbudil ter pri delu podpiral egipčanski kralj P tol omej Filadelf (okrog 1. 250. pred Kr.).') Septuaginta je dosegla kmalu pri vseli Judih veliko veljavo, in pisatelji novega zakona navadno iz nje navajajo izreke svetega pisma starega zakona. Hudi časi pa so se začeli za Jude, ko so prišli izpod oblasti učenih in za vedo vnetih Ptolomejcev pod oblast sir¬ skih kraljev. Leta 203. pred Kr. je sirski kralj Antioh III. premagal egipčanskega kralja Ptolomeja IV. in si osvojil tudi Palestino. Izprva se je kazal Judom prijaznega, a kmalu se ga je polastila neka nezaupnost, ker se je bal, da bi se Judje ne zvezali zopet z Egiptom. Njegovi nasledniki pa so hrepeneli tudi po bogatih zakladih jeruzalemskega templja. Antioh IV. s priimkom Epifan (175—164 pred Kr.) je pobral iz templja vse zaklade in svete posode in celb dragoceno zagrinjalo. Hotel je tudi zatreti judovsko vero ter prisiliti Jude k malikovanju. Zgodovina ga imenuje sirskega Nerona; in res je z Ne¬ ronovo grozovitostjo zatiral in mučil Jude, kateri so zvesti ostali svoji veri in Mozesovi postavi. Prava mučeniška doba je prišla tedaj nad judovski narod. Mnogo Judov je odpadlo od vere, drugi so zbežali v puščavo, prav mnogi pa so z junaško stanovitnostjo prestajali preganjanje in vse trpljenje ter z muče- niško smrtjo proslavili sveto vero svojih očetov. Preganjanje in zatiranje svete vere je vzbudilo naposled med Judi junaško srčnost, s katero so se v bran postavili svojim zatiralcem. Navdušen za Gospodovo postavo in za svo¬ bodo svojega naroda, se je vzdignil duhovnik Matatija s svojimi peterimi sinovi ter mnogimi zvestimi tovariši zoper sirske zatiralce. Podirali so malikovalske oltarje in z občudo¬ vanja vredno srčnostjo so vodili sveto vojsko, dokler Judje niso bili rešeni svojih tlačiteljev. To mučeniško in junaško dobo judovskega naroda nam popisujeta zadnji zgodovinski knjigi starega zakona, ki se zo- veta »knjigi Makabejcev 11 . ') To poročilo se je sicer izkazalo za nepristno, a toliko je gotovo,, da je več učenih prevajalcev izdelalo ta prevod. 190 Ime „Makabejec“ je bilo izprva priimek Matatijevega naj¬ starejšega sinu Juda, ki je po očetovi smrti vodil boj zoper sirske kralje, in so ga zaradi njegovega vrlega junaštva nazi- vali Makabejca, t. j. Kladivarja ali Kovača (od hebrejske be¬ sede „makkaba“ = kladivo). Po njem pa imenujemo Makabejce vse, kateri so se z njim vred, ali malo pred ali za njim voj¬ skovali za vero in svobodo. Prva knjiga Makabejcev nam popisuje na drobno boje Makabejcev s sirskimi vladarji od 1.176. — 136. pred Kr. — Druga knjiga ni nadaljevanje prve, marveč pripoveduje dogodbe, ki so se vršile skoraj v istem času, s katerim se začenja prva knjiga, namreč od 1. 177,—161. pred Kr. Obširno in posebno lepo se pri¬ poveduje v šestem in sedmem poglavju druge knjige junaška smrt Eleazarjeva in smrt makabejske matere ter njenih sedmero sinov. Prvi Makabejci, Juda in njegovi bratje, so s svojim juna¬ štvom osvobodili judovski narod tujega nasilstva. Njihovi na¬ sledniki pa so bili v vednih prepirih med seboj. Bratje so se vojskovali z brati ter so drug drugega morili. Naposled so poklicali Rimljane na pomoč. Ti pa so se sami polastili Judeje ter postavili Judom tujega kralja, Idumejca Heroda (1. 40. pred Kr.). Kraljevo žezlo je bilo tedaj odvzeto Judovemu rodu, in približal se je čas, ko je imel priti obljubljeni Odrešenik, Jezus Kristus. § 62. Poučne knjige starega zakona. 1. Jobova knjiga. Po mislih mnogih svetih očetov in razla- gateljev svetega pisma je živel Job takrat, ko so bili Izraelci v egipčanski sužnosti. Prebival je v deželi Hus, v Pusti Ara¬ biji. Bil je bogat pastirski knez, ki je imel mnogo družine in živine, mož poštenjak, ki je edino pravega Boga molil ter mu zvesto služil. Bog je hotel njegovo čednost poizkusiti ter jo še bolj utrditi in očistiti. Zato je dopustil, da mu je satan zadal veliko hudega. Najprej mu je pokončal imetje in otroke, potem pa ga je udaril s silno bolečimi turovi od temena do podplatov. Job je potrpežljivo prenašal hude udarce. Tudi očitanje nadležne žene mu ni moglo skaliti dušnega miru. Popolnoma vdan v božjo voljo je govoril: „ Ako smo dobro prejemali iz roke božje, zakaj ne bi hudega sprejeli?*' (Job 2,10.) 191 Slednjič pa mu satan vzame tudi dušni mir, ki ga je do¬ slej osrčeval tudi v najhujši nesreči. Zdelo se mu je, da je od Boga zapuščen in da ne more več prenašati hudih udarcev. Njegova volja je ostala sicer vedno vdana v božjo voljo, a nje¬ gova čutna narava je omagovala v hudih bolečinah in izkuš- njavah. Bridko je tožil in se vpraševal: Od kod toliko trpljenja, in zakaj me Bog tako silno tepe? Želel si je smrti, ki bi ga rešila iz nadloge. V teh hudih stiskah so obiskali Joba prijatelji (brž¬ kone sosedni edoinski knezi). A bili so mu slabi tolažniki. Ko so čuti njegove tožbe, so ga zaraditega grajali. Bogokletne so imenovali njegove pritožbe, ki so bile le zdihovanje trpeče in hudo izkušane narave, ne pa izrazi upornega duha in božjim sklepom nasprotujoče volje. Ti nadležni tolažniki so tiščali v Joba, naj svoje trpljenje spozna za kazen, katero mu je Bog poslal zavoljo njegovih grehov. Očitali so mu, da mora imeti na svoji vesti pač najhujše pregrehe, ker ga tako tepe pravični Bog, ki pošilja pobožnim ljudem srečo, hudobne pa kaznuje z nesrečo. Tako se je začel med Jobom in njegovimi obiskovalci daljši razgovor o vzrokih trpljenja. Job odgovarja prijateljem, da on sam ne taji svoje nepopolnosti in slabosti v primeri z Bogom, najsvetejšim in najpravičnejšim. Priznava, da Bog v vsakem človeku lahko najde dovolj vzrokov, da ga kaznuje; vendar pa ugovarja, da bi bil on tako velik grešnik, kakor mu očitajo. S prepričevalno zgovornostjo brani svojo nedolžnost glede na velike pregrehe, katere mu prijatelji podtikajo. Da bi jih popolnoma prepričal, želi, naj bi Bog sam odgovoril, zakaj mu pošilja toliko hudega, in kake namene ima, kadar pusti, da trpe tudi nedolžni. Nazadnje res Bog sam razsodi med Jobom in njegovimi prijatelji. — Svari sicer Joba, ker se je bil predrznil, da je njega zaradi trpljenja klical na odgovor; še bolj pa graja nje¬ gove prijatelje zavoljo nemile sodbe in krivega natolcevanja. Na Jobovo vprašanje, zakaj ga je zadelo trpljenje, ne odgovarja naravnost, ampak v veličastnem govoru kaže na svojo ne¬ skončno modrost in vsemogočnost ter s tem naznanja, da človek Boga ne sme predrzno na odgovor klicati, če tudi ne more vselej umeti njegovih sklepov. — Naposled je Bog bogato po¬ plačal Jobovo zvestobo in potrpežljivost. 192 To .je vsebina Jobovi knjigi, ki se odlikuje po vzvišenih mislih in poetično lepih izrazih. Povest ima zgodovinsko pod¬ lago. Job je res živel in trpel. Daši na zgodovinski podlagi stoječ, se pa vendar pisatelj prosto giblje. Namen mu je pisati poučno knjigo v pesniški obliki. Brez dvombe se vsaj dolgi govori, ki se vrste drug za drugim, niso vršili doslovno tako, kakor jih čitamo v knjigi. 2. Psalmi. Grška beseda „ipaA 1 u.dg“ pomenja brenkanje na struno, potem pa tudi pesem, ki jo brenkanje spremlja. Knjiga psalmov je zbornik 150 svetih spevov, ki so jih zložili razni pesniki starega zakona, največ kralj David. Zbrala sta jih E z dr a in Nehemija po vrnitvi naroda iz babilonske sužnosti. V biblijskem pesništvu sploh in tako tudi posebe v psalmih ne nahajamo naše pesniške mere, ne rime sedanjih jezikov. Lepota tega pesništva je zlasti notranja: vzvišene misli, izražene v veličastnih in živih podobah. Zunanje lepotičje so takozvana vzporedja ali paralelizmi, t. j. ista misel, izražena v dveh, včasih tudi v več zaporednih izrekih. Po svoji vsebini so psalmi raznovrstni. Z nedosežno res¬ ničnostjo in krasnim pesniškim vznosom so izražena v teh spevih plemenita verska čuvstva od presrčne radosti in svetega veselja, ki napolnjuje srce bogoljubni duši, pa do naj bridkejšega kesanja, ki pretresa spokornemu grešniku kosti in mozeg. Že Judom je bila knjiga psalmov najljubši molitvenik, a tudi v krščanski dobi se molijo in prepevajo psalmi pri službi božji, in dnevne molitve katoliških duhovnikov so večinoma sestav¬ ljene iz psalmov. Najvažnejši so takozvani „ mesijanski psalmi “, ki se nanašajo na obljubljenega Odrešenika ali Mesija ter prerokujejo o njem mnoge posameznosti: a) Mesija bo Sin božji in kralj vseh narodov. Psalmist navaja v preroškem duhu Mesija govorečega: „ Go¬ spod mi je rekel: Moj Sin si ti, danes sem te rodil. Zahtevaj od mene, in dal ti bom narodevtvojo dedi¬ ščino, in v tvojo last pokrajine zemlje.“ (Ps. 2, 7—8.) b) O trpljenju Mesij e vem je napovedanih mnogo podrobnosti. Kralj David, s preroškim duhom napolnjen, gleda trpečega Mesija, ki sam o sebi govori: „Bog, moj Bog, ozri se name; zakaj si me zapustil? Jaz pa sem črv in ne človek; 193 v zasramovanje ljudem in izvržek izmed ljudstva. Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo. Četa hudobnežev me je obdala. Prebodli so mi roke in noge; vse kosti so mi prešteli. Razdelili so si moja oblačila, in za mojo suknjo so vadljali." (Ps. 21.) — „Dajejo mi žolča v jed, in v moji žeji me napajajo s kisom.“ (Ps.68,22.) Citajooim to prerokbo se nam zdi, kakor da bi stali pod Kristusovim križem in poslušali njegovo tožbo: „Moj Bog-, moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Mat. 27, 46.) c) Prerokovano je Odrešeni k ovo vstajenje in vnebohod: „Moje meso bo počivalo v upanju, ker ne boš pustil moje dušev peklu, in tudi ne boš dal svojemu Svetniku gledati trohnobe." (Ps. 15, 9—10.) „Šel si v višavo, vzel si (s seboj) jetnike 44 (t.j. duše pravičnih, ki so pred peklom čakale odrešenja). (Ps. 67, 19.) č) Slednjič imenuje psalmist (kralj David) v 109. psalmu M e si j a sv oj e g a G o s p o da in govori o njegovem večnem duliovstvu in kraljestvu. Psalm 109. Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler ne denem tvojih sovražnikov v podnožje tvojih nog. Mogočno tvoje žezlo pošlje Gospod s Siona; vladaj sredi svojih sovražnikov. S teboj je gospod s tvo na dan tvoje moči v svetem blišču; iz sebe sem te rodil pred zgodnjo danico. Prisegel je Gospod in ne bo se kesal: Ti si duhovnik vekomaj po Melkizedekovem redu. Gospod na tvoji desnici bo zdrobil kralje na dan svoje jeze. 13 194 Sodil bo narode, dopolnjeval poraze, razdrobil bo glave v deželi mnogoterih. Iz potoka na potu bo pil; zato bo povzdignil glavo. Jezus Kristus se sam sklicuje na ta psalm, dokazujoč farizejem, da Mesija ni le sin Davidov, ampak tudi Sin božji. (Mat. 22, 41 sl.) O Mesijevem kraljestvu govori tudi psalm 71,8. 11.: In vladal bo od morja do morja in od reke do zemeljskih mej. In molili ga bodo vsi zemeljski kralji; vsi narodi mu bodo služili. Pisatelj in pesnik je bil tudi Davidov sin in naslednik Salomon. Prva doba srečnega in sijajnega Salomonovega vladanja je zlata doba izraelskega slovstva. Tri poučne knjige starega zakona se prilastujejo kralju Salomonu, in sicer knjiga Pregovorov, Pridigar in Visoka pesem. 3. Knjiga pregovorov je zbirka kratkih in krepkih izrekov, s katerimi modri Salomon uči svoj narod prave modrosti v prikupni pesniški obliki, po šegi vzhodnih narodov, ki niso spiso- vali učenih in urejenih modroslovnih razprav, marveč so radi gojili modroslovje v obliki pregovorov. Salomonova modrost ima svoje korenine v božjem razodetju. Bistvo modrosti mu je natančno umevanje božje postave, ki naj bo človeku tudi stalno vodilo za življenje. 4. Pridigar (Eccl esiastes) je knjiga, v kateri kralj Sa¬ lomon, sklicujoč se na lastno izkušnjo, razlaga, kako minljive in ničemurne so radosti in dobrote tega sveta, in da človek v njih ne more najti prave sreče. Sklepa se iz vsebine, da je Salomon to knjigo spisal proti koncu svojega življenja. Kdo bi laže govoril o ničemur- nosti posvetnega uživanja, nego on, ki je bil najmogočnejši, najbogatejši in najmodrejši izraelski kralj, pa mu je bogastvo in uživanje prineslo le bridko prevaro in nemir srca? Zato mnogi po pravici menijo, da je Salomon v svoji starosti spoznal in obžaloval svoje prejšnje zmote in umrl spokorjen. 5. Visoka pesem (Canticum canticorum) je knjiga, v kateri popisuje Salomon v pesniški obliki, polni živih podob, 195 božjo ljubezen do izvoljenega izraelskega ljudstva. Ta ljubezen je pa hkrati predpodoba one ljubezni, s katero nebeški ženin Jezus Kristus ljubi svojo nevesto, sveto katoliško Cerkev, in vsako posamezno pravično dušo, posebno pa tiste duše, ki se mu posvečujejo v popolni čistosti in vednem devištvu. Ker nobena duša ni bila v popolnejši čistosti posvečena Bogu, nego duša brezmadežne Device Marije, sveta Cerkev posebno nanjo nanaša to Salomonovo pesem in ob nekaterih Marijinih pra¬ znikih za berilo pri sv. maši določuje najlepše oddelke iz te knjige. 6. Knjiga modrosti. Vsebina tej jako poučni knjigi je v glavnih potezah sledeča: Prava modrost, t.j. sveta vera in živ¬ ljenje po njej, osrečuje človeka že na tem svetu, vlivajoč mu v dušo sladak mir in tolažeč ga v bridkostih in trpljenju. Kako srečni pa bodo modri šele pri sodbi, kjer bodo krivičniki in hudobneži spoznali njih srečo ter obžalovali svojo nespamet, a prepozno! 7. Sirahova knjiga (Eccl esiaticus). To je poslednja po¬ učna knjiga svetega pisma starega zakona. Spisal jo je okrog 1. 180. pred Kr. v hebrejskem jeziku pobožen Jud v Jeruzalemu z imenom Jezus-Sirah, po katerem se tudi imenuje. Kakih pet¬ deset let pozneje je bila v Egiptu prevedena v grški jezik. Vulgata imenuje to knjigo „Ecclesiasticus“ (sc. liber), t. j. „Cerkvena knjiga". Sirahova knjiga je sestavljena po vzoru Salomonovih Pre¬ govorov in Pridigarja. Posamezni izreki, opomini in nauki se vrste v knjigi brez tesnejše medsebojne zveze. Nauki so tako tehtni in vsestranski, da je knjiga prekoristno berilo vsem sta¬ novom in vsaki starosti. Poglavar in podložnik, učenjak in preprost človek, bogatin in ubožec, stariši in otroci: vsi na¬ hajajo tu krepkih budil in nagibov k čednosti ter pobožnosti. § 63. 0 prerokih. Preroki so bili poslanci božji, od Boga navdihnjeni in po¬ učeni. Hebrejsko so se imenovali „nebiim“, t.j. navdihnjeni, od Boga poučeni. Imeli so dvojno nalogo : bili so oznanjevalci in čuvarji božje postave pa tudi napovedovalci prihodnjih reči; 13 * 196 od tod grško ime „n;QO(prjTcu u . 1 ) Zlasti šo napovedovali prihod ob¬ ljubljenega Odrešenika, da so v Izraelskem narodu vedno na novo poživljali upanje vanj in hrepenenje po njem. Svoje božje po¬ slanstvo so dokazovali s čudeži, deloma pa tudi s takimi pre¬ rokbami, ki so se izpolnile v bližnji bodočnosti; uresničenje teh prerokeb je bilo poroštvo za to, da se ob svojem času izpolni tudi ono, kar so napovedovali o bolj oddaljenih dogodkih, zlasti o pričakovanem Odrešeniku. Preroki niso bili iz kakega določenega rodu ali iz kake izvoljene rodbine, kakor duhovniki in kralji; tudi se preroški poklic ni dedoval. Bog je dajal po svoji previdnosti in neskončni modrosti preroškega duha možem različnega stanu in, poklica. Prerok David je bil kralj, Daniel iz odlične rodbine, Amos pre¬ prost pastir. Ker Bog po besedah sv. Pavla (I. Kor. 12, 7 sl.) pre¬ roškega duha daje ne zavoljo prerokov samih, ampak drugim ljudem v prid, zato preroški dar ni vedno združen z osebno svetostjo. Večinoma so bili sicer preroki pobožni in sveti možje, vendar pa se nahaja med njimi ne le Jona, ki se je upiral božjemu povelju, ampak celo Balaam, ki se je pečal z vede¬ ževanjem, kakor neverniki. Izraelci so imeli tudi preroške učilnice ali šole, ki so imele nekako samostansko uravnavo. Predstojnik taki šoli je bil kak prerok. Učenci so ga imenovali svojega očeta, sami pa so se zvali prerokovi sinovi. V takih učilnicah so se go¬ jenci le splošno poučevali o božji postavi ter se vadili v lepem in pobožnem življenju. Prerokovanja se tu niso mogli naučiti, ker to ni kaka veda, ampak preroški duh je božji dar. Zato tudi niso vsi gojenci takih šol postali preroki. Vendar je pa Bog marsikateremu izmed njih podelil preroškega duha. Prihodnje reči je razodeval Bog prerokom ali tako, da jim je neposrednje razsvetljeval samo duha, da so spoznali to, kar je bilo skrito drugim ljudem, ali pa tako, da so v čutnih pojavih, v sanjah ali zamaknjenju tudi s svojimi telesnimi čutili opazovali, gledali ali poslušali razne dogodke, kakor da bi se vršili v njihovi navzočnosti. Zato so jih Izraelci imenovali tudi „roim“, t. j. vidce ali gledalce. Čas in prostor ne omeju¬ jeta prerokovega zaznavanja. Dogodke pozne bodočnosti gleda ') Od Trpotcu, kar pomenja 1. namesto koga drugega govoriti (prim. II. Mo z. 7, 1) — 2. prihodnje reci oznanjevati. 197 v sedanjosti, in kar se vrši v oddaljenem kraju, vidi v pre¬ roškem zamaknjenju neposrednje pred seboj. Zato govore pre¬ roki o prihodnjih rečeh večkrat v sedanjem ali celo v preteklem času, ker pripovedujejo ali zapisujejo to, kar vidijo ali slišijo, ali kar so videli ali slišali v preroškem zamaknjenju. Večkrat tudi združujejo bližnje dogodke z najbolj oddaljenimi, ker je bilo namreč v preroški sliki, ki so jo gledali, oboje tesno spo¬ jeno. Zato so pa tudi nekatere prerokbe težko razumljive in se popolnoma pojasnijo šele tedaj, kadar se izpolnijo. Le od sedemnajstih prerokov imamo preroške knji¬ ge, v katerih so zapisane njihove prerokbe. Nekateri štejejo le 16 knjig, ker knjižico preroka Baru ha priklopljajo Jere¬ mijevi preroški knjigi. Poleg teh sedemnajstih pa je še mnogo drugih prerokov, katerih prerokbe so zapisane v zgodo¬ vinskih svetopisemskih knjigah in v psalmih. Takim prerokom moramo iz starejših časov prištevati zlasti Mozesa, potem Jozueta, Samuela, Davida in še nekaj drugih, manj zna¬ menitih. V nekoliko poznejši dobi pa sta bila posebno sloveča preroka Elija in Elizej, katerih delovanje je popisano v tretji in četrti knjigi Kraljev. (Prim. § 58. 6.) Iz vsebine preroških knjig hočemo navesti le najzname¬ nitejše mesijanske prerokbe. § 64. Veliki preroki. 1. Izaija je izvrševal preroški poklic v Judovem kraljestvu. Nastopil je 1. 747. pred Kr. ter deloval nad 50 let. Sveti Justin pripoveduje, da gaje ukazal umoriti brezbožni kralj Manase, ki ni hotel več poslušati njegovih opominov. Prerok Izaija nam popisuje Mesijevo življenje 700 let pred njegovim prihodom s toliko natančnostjo, da ga smemo po sodbi sv. Hieronima imenovati „evangelista starega zalcona“. a) Hrepenenje po obljubljenem Odrešeniku: „Rosite ga, nebesa, od zgoraj, in oblaki, dežite Pravičnega; odpre naj se zemlja in rodi naj Zveli¬ čarja." (Iz. 45, 8.) b) Prihod in delovanje Mesijevega napovedovalca, sv. Janeza Krstnika: „Glas v pijočega v puščavi: Pri- 198 pravite pot Gospodu, poravnajte v samoti stez© našemu Bogu.“ (Iz. 40, 3.) c) Odrešenik bo iz Davidove rodovine: „In po¬ žene mladika iz Jesejeve korenine, (Jese je bil Da¬ vidov oče.) In Gospodov duh bo na njem počival: duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh vednosti in pobožnosti, in duh strahu božjega ga bo n a p o 1 n j e v a l.“ (Iz. 11, 1—3.) č) Devica mu bo mati: „Glej, Devica bo spo¬ čela in rodila Sina, in njegovo ime se bo imeno¬ valo Emanuel' 1 (Bog z nami). (Iz. 7, 14.) d) Odrešenik bo pravi Bog in pravi človek. Stoječ v preroškem zamaknjenju pred novorojenim Odreše¬ nikom in v duhu opazujoč njegovo prihodnje delovanje govori prerok: „D e te nam je rojeno, in Sin nam je dan, in na njegovi rami je poglavarstvo, in imenoval se bo: Prečudni, Svetovalec, Bog, Močni, Oče prihod¬ njih časov, Poglavar miru. Njegovo kraljestvo se bo razširjalo, in miru ne bo konca; na Davidovem sedežu in v njegovem kraljestvu bo sedel, da ga bo utrjeval in podpiral s sodbo in pravico zdaj in vekomaj.“ (Iz. 9, 6—7.) e) Narodi se mu bodo klanjali, in iz Jut rove dežele pridejo kralji ter mu prineso darov: „Vstani, bodi razsvetljen, Jeruzalem, ker prihaja tvoja luč, in Gospodovo veličastvo vzhaja nad teboj. Zakaj glej, tema pokriva zemljo in mrak ljudstva; nad teboj pa vzide Gospod, in njegova čast se bo videla v tebi. In narodi bodo hodili v tvoji luči in kralji v svetlobi, katera tebi vzide... Povodenj velblodov te zagrne, dromedarji iz Madiana in Efe; vsi pridejo iz Sabe ter pri ne s 6 zlata in ka¬ dila in bodo oznanjevali Gospodovo hvalo. 14 (Iz. 60, 1 - 6 .) f) Da bo Mesija čudeže delal, prerokuje Izaija z besedami: „Bog sam bo prišel in vas bo rešil. Tedaj se bodo slepim odprle oči, in ušesa gluhih bodo' odmašena. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, in jezik mutastih bo razvezan. 44 (Iz. 35, 4 — 6.) 199 g) Občudovanja vredna je Izaijeva prerokba o M e s i j e v e ra trpljenju: „Nima ne podobe ne lepote; videli smo ga... zaničevanega in naj zadnjega med ljudmi, moža bolečin in izkušenega v slabosti; in kakor zakrito je bilo njegovo obličje, in bil je zaniče¬ van... Resnično, on je prevzel naše bolezni in nosil naše bolečine; in nam se je zdel, kakor'go¬ bav in udarjen od Boga in ponižan; on pa je bil ranjen zavoljo naših grehov, potrt zavoljo naših hudobij; pok or j en j e j e bilo nad njim zavoljo na¬ šega miru, in z njegovimi ranami smo bili mi ozdrav- Ijeni... Gospodje nanj naložil pregreho nas vseh. Darovan je bil, ker je sam hotel, in ni odprl svojih ust. Kakor ovco ga peljejo v zaklanje in kakor jagnje, ki molči pred nj im, ki ga st ri že, in ne odpre svojih ust... In med hudobneže je bil štet..., in je prosil za h u d o de I ni k e.“ (Iz. 53.) Na drugem mestu navaja prerok Odrešenika samega go¬ vorečega: „Svoje telo sem dal njim, ki so me bili...; svojega obličja nisem obrnil od njih, ki so me za¬ sramovali In v me pljuvali. 41 (Iz. 50,6.) h) Slednjič prerokuje Izaija Mesij e v o poveličanje: „Oni dan.bo Jesejeva korenina stala v znamenje ljudstvom; njega bodo narodi molili, in njegov grob bo častitljiv. 14 (Iz. 11,10.) Izaija pa ni prerokoval le o obljubljenem Odrešeniku, ampak je napovedoval tudi dogodke bližnje bodočnosti. Po¬ sebno zanimiva je prerokba o rešitvi judovskega na¬ roda iz babilonske sužnosti. (Iz. 44, 24—28; 45,1—4.) Ko je živel Izaija, so bili Judje še v domači deželi. A on jim je prerokoval ne le babilonsko sužnost, ampak tudi to, da je perzijski kralj C ir od Boga izvoljen, da si osvoji Babilonsko kraljestvo ter Jude reši iz sužnosti. Prerokba se je natančno izpolnila. (Prim. § 59. 1.) 2. Jeremija je deloval eno stoletje pozneje od Izaija, in sicer tudi v Judovem kraljestvu. Še mladenič je bil od Boga pozvan v preroško službo 1. 626. pred Kr. To službo je izvrševal potem 42 let. Doživel in preživel je razrušenje Jeruzalema 1. 588. pred Kr. V babilonsko sužnost ga niso odpeljali, ampak ostal je z nekaterimi bolj ubožnimi Judi v domači deželi. Po- 200 zneje je šel s temi v Egipet, kjer so ga (po poročilu Epifanija) nehvaležneži umorili, ker jih je ostro karal zaradi maliko¬ vanja. a) Hudi časi so bili takrat, ko je živel prerok Jeremija. Pregrehe so se širile med Judi, vera v pravega Boga je ugaše- vala, narod se je vdajal malikovanju. Prerok v tužnih podobah popisuje ta propad, potem pa z odločnimi besedami napoveduje konec Judovemu kraljestvu in sedemdesetletno babilonsko suž- nost. (Jer. 25, 8—11.) Vendar pa sebe in ljudstvo tolaži s tem, da bo ta sužnost le začasna kazen, in da se povrnejo Izraelcem srečnejši časi, ko iz Davidove korenine požene nova mladika, obljubljeni Mesija: „One dni in oni čas bom dal pognati Davidu mladiko pravičnosti ..., in to je ime, s ka¬ terim jo bodo imenovali: Gospod, naš Pravični.“ (Jerem. 33, 15—16.) Ko pride obljubljeni Odrešenik, bo sklenil Bog novo za¬ vezo s svojim ljudstvom: „Glej, dnevi pridejo, govori Gospod, in naredil bom z Izraelovo hišo in z Ju¬ dovo hišo novo zavezo, ne take zaveze, kakoršno sem bil naredil z njihovimi očeti oni dan, ko sem jih bil za roko prijel, da sem jih izpeljal iz Egip¬ čanske dežele, katero zavezo so prelomili; in z a - raditega sem jih pestil, pravi Gospod. Ampak taka bo zaveza, ki jo naredim z Izraelovo hišo po teh dneh, govori Gospod: Dal jim bom svojo postavo v osrčje, in v srce jim jo bom zapisal; in jaz bom njihov Bog, oni pa bodo moj e ljudstvo..., ker jim bom odpustil hudobijo in se njihovega greha ne bom več spominjal. (Jerem. 31, 31 34.) Mesijanska je tudi prerokba o umoru betlehem¬ skih otrok. Glasi se: „Glas na visokem seje zaslišal: plakanja, žalovanja in joka Rahele, ki objokuje svoje otroke in se ne da utolažiti zavoljo njih, ker jih ni več.“ (Jerem. 31, 15.) b) Jeremijevi preroški knjigi so priklopljene njegove „ža- lostinke“ (frgijvoi, lamentationes), to je petero spevov, v katerih prerok, sedeč na razvalinah razrušenega Jeruzalema, izraža svojo žalost zavoljo grozne nesreče, ki je zadela sveto mesto. 201 V izvirniku se v teh spevih — izvzemši petega — vsaka vrstica začenja z drugo črko po vrsti hebrejske abecede. V katoliški Cerkvi se te žalostinke prepevajo v jutranjicah zadnje tri dni velikega tedna. Opevaje grozne kazni, ki so zavoljo greha zadele sveto mesto in njegove prebivalce, kaže sveta Cerkev na Jezusa Kristusa, trpečega za grehe vsega človeštva. Hkrati pa so te žalostinke pretresljiv klic do nas, naj žalu¬ jemo zavoljo svojih lastnih grehov, ki so bili tudi vzrok Odre- šenikovemu trpljenju. c) Neposrednje za Jeremijevimi žalostinkami se nahaja v Vulgati mala preroška knjiga njegovega učenca Bar n h a. Banih je z Jeremijem vred doživel poraz jeruzalemskega mesta in je spremljal potem svojega učitelja tudi v Egipet. Od tod je potoval v Babilon, kjer so bili Judje v pregnanstvu. Tz Babilona je pisal list onim Judom, ki so še ostali v domači deželi. Temu listu je pridejan preroški pouk, da je Izrael zato kaznovan, ker je zapustil modrost ali božjo postavo, da pa ni popolnoma prepuščen pogubi, marveč da se vesel pogrne v svojo domovino. Ta list s preroškim poukom vred je vsebina Barubove knjige. V poslednjem poglavju je dostavljeno Jere¬ mijevo pismo, namenjeno Judom v Babilonu. 3. Ecehiel je bil s kraljem Jehonijem vred dvanajst let pred porušenjem Jeruzalema odveden v babilonsko sužnost. Tu v pregnanstvu je izvrševal svoj preroški poklic v istem času, ko je v domači deželi prerokoval Jeremija. Vsebina Ecehielovi preroški knjigi je napoved hudih kazni, ki bodo zadevale Judovo kraljestvo, pa tudi napoved rešenja in ustanovitve novega Jeruzalema in srečnega Mesijevega kra¬ ljestva. Prerok imenuje Mesija „ Dobrega pastir j a“. (Eceh. 34, 23.) Ecehiel je gledal prihodnje reči v preroških slikah ali vizijah. Pomen teh vizij mu navadno Bog sam razlaga. Veli¬ častna je preroška slika v 37. poglavju, kjer prerok popisuje, kako je videl v zamaknjenju veliko polje, polno človeških kosti, ki so vse oživele. S to vizijo mu je Bog razodel, kako hoče v pregnanstvu potrti narod po prestani kazni obuditi k no¬ vemu življenju. Po vsem obsegu pa se ta vizija izpolni šele ob vstajenju mrtvih. 4. Daniel je deloval med Judi, ki so bili v pregnanstvu v Babilonu. Žo pred Ecehielom je prišel v pregnanstvo 1. 605. pred Kr. Takrat je odvedel Nabuhodonozor iz Jeruzalema v Babilon del templjevih zakladov in mnogo odličnih Judov, med poslednjimi tudi Daniela in njegove tri tovariše, Ananija, Mizaela 202 in Azarija. (Prim. § 58. 7.) Na kraljevem dvoru so vzgajali Da¬ niela in tovariše, da bi vstopili pozneje v Nabuhodonozorjevo službo. Danielu so dali kaldejsko ime Baltazar. Pridno se je nadarjeni mladenič učil kaldejske modrosti, ob tem pa ni pozabil svoje domače vere: molil je pravega Boga in zvesto izpolnjeval njegovo postavo. S svojo modrostjo je dosegel kmalu veliko slavo med rojaki v pregnanstvu, ker je smrti rešil po nedolžnem obsojeno Suzano. (Dan. 13, 5 sl.) Pa tudi kralj Nabuhodonozor ga je jako čislal, zlasti ker mu je razložil sanje o štirih velikih kraljestvih pred Kristusovim rojstvom. Velika kraljestva: Asirsko-babilonsko, Medijsko-perzijsko, Macedonsko kraljestvo Aleksandra Velikega in Rimsko cesar¬ stvo bodo drugo za drugim razpadla, za njimi pa pride večno Mesijevo kraljestvo. O poslednjem govori Daniel takole: „V dnevih onih kraljestev pa bo nebeški Bog obudil kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano, in nje¬ govo kraljestvo ne bo dano drugemu narodu; raz¬ drobilo in pokončalo pa bo vsa kraljestva, in samo bo stalo vekomaj." (Dan. 2, 44.) Po Nabuhodonozorjevi smrti je bil Daniel bržkone od¬ slovljen s kraljevega dvora in je živel v samoti, ker so morali poslednjega babilonskega kralja, Baltazarja, Nabuhodono- zorjevega vnuka, šele opozoriti nanj, da mu je razložil na steni zapisane besede: Mane, Tekel, F ar e s. Razložil pa mu jih je takole: Mane = Seštel — je Bog leta tvojega kralje¬ vanja, in so že pri koncu. Tekel = Tehtan — si bil na tehtnici in prelahak najden. Fares Razdeljeno — je tvoje kraljestvo in dano Medom in Perzom. (Dan. 5, 25 sl.) Ta razlaga je bila prerokba, ki se je hitro izpolnila. Se tisto noč je prišel perzijski kralj Cir s svojo vojsko v Ba¬ bilon, in kralj Baltazar je bil umorjen. Medijski kralj Darij (po Ksenofontu Kiaksar II.) in Cir sta premagala Babilonsko kraljestvo in sta si ga razdelila 1. 538. pred Kr. Že Darij je zopet povzdignil Daniela do velike časti. A prav tedaj, ko mu je mislil dati še večjo oblast, so ga zatožili njegovi sovražniki, da je nepokoren kraljevim poveljem. Zato je bil vržen v levnjak, kjer pa se mu ni nič žalega zgodilo. Se bolj nego Darij, je Daniela spoštoval in ljubil njegov naslednik Cir. Daniel je odkril Čiru lokavost malikovalskih duhovnikov, ki so ponoči použivali, kar so podnevi ljudje da¬ rovali maliku Belu. Kralj je ukazal malikovalske duhovnike pomoriti, Danielu pa je dal oblast, da je pokončal malika Bela in njegov tempelj. Tudi je Daniel ugonobil zmaja, katerega so 203 Babilonci po božje častili. Radi upora med ljudstvom je moral kralj sicer pripustiti, da je druhal Daniela vdrugo pehnila v levnjak, a tudi takrat se mu ni zgodilo nič žalega. Izmed Danielovih prerokovanj je brez dvombe najvažnejša njegova prerokba o času Mesijevega prihoda in Mesijeve smrti. V prvem letu Darijevega kraljevanja, t. j. 1. 537. pred Kr., je premišljeval Daniel Jeremijevo prerokbo o sedemdesetletni ba¬ bilonski sužnosti judovskega naroda in molil, da bi kmalu prišla rešitev. Po tej molitvi mu je razodel angel Gabriel, kaj se bo zgodilo, in Daniel je zapisal prerokbo: »Sedemdeset tednov je okrajšanih nad tvojim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom... Vedi torej in razu mej: Od dane besede, da se zopet se¬ zidaj Jeruzalem, do Kristusa vojvoda bo sedem tednov in dvainšestdeset tednov; in zopet se bodo zidale ulice in zidovi v težavnih časih. In po dva¬ inšestdesetih tednih bo Kristus umorjen, in ljud¬ stvo, ki ga bo zatajilo, ne bo (več) njegovo. In mesto ter svetišče bo porušilo ljudstvo z vojvo¬ dom, ki pride, in njegov konec bo razdejanje, in po končani vojski je odmenjena pustota. Sklenil pa bo z mnogimi zavezo v enem tednu, in sredi tedna bo prenehala klavna in jedilna daritev; in v templju bo gnusoba razdejanja, in do končanja in konca bo trajalo raz dejanj e. “ (Dan. 9, 24—27.) Da razvidimo, kako se je prerokba izpolnila, moramo vedeti prvič, od katerega časa, in drugič, do katerega časa nam je šteti napovedane letne tedne. 1. Čas, od katerega moramo šteti Danielove letne tedne, je določen v prerokbi takole: „Od dane besede, da se zopet sezidaj Jeruzalem" —- (Ab exitu sermonis, ut iterum aedificetur Jerusalem). Že kralj Cir je 1. 536. pred Kr. dovolil Judom, da so se vrnili v svojo domovino ter si zopet sezidali mesto Jeruzalem in tempelj. A mesto je ostalo še brez utrdbe ter bilo v vedni nevarnosti, da ga napadejo sovražniki. Tedaj je domoljubni Jud Nehemija prosil perzijskega kralja Artakserksa, naj mu dovoli iti v Jeruzalem, da bi ondi zopet sezidal porušeno mestno' zidovje ter tako dovršil začeto delo svojih rojakov. Kralj mu 204 je to dovolil. (Glej § 59. 2.) S tem je bila dana kraljeva beseda, ki je dovoljevala sezidati Jeruzalem kot utrjeno mesto. Nehe- mijeva knjiga pripoveduje, da se je to zgodilo v 20. letu kralja Artakserksa. (Neb. 2, 1 — 8.) Da določimo, katero leto je bilo to, moramo primerjati ta podatek svetega pisma z zgodovinsko knjigo Jožefa Flavija, ki piše o istem dogodku, in pravi, da je šel Nehemija v Jeruzalem v 25. letu kralja Kserksa. (Jos. Flav. Antiq. L. 11. C. 5. n. 7.) 25. Kserksovo leto je torej vzporedno z 20. letom Artakserksa. Kserks je začel vladati 1. 485. pred Kr. To je njegovo prvo leto; 25. leto je torej leto 461. pred Kr. To je tudi 20. leto Artakserksa, ki je bil od 1. 480. pred Kr. 1 ) Kserksov sovladar. Beseda, da se zopet sezidaj Jeruzalem, pa ni le kraljevo dovoljenje, da se sme zidati, ampak je tudi božja obljuba, da se zidanje izvrši. Šteti nam bo torej od časa, ko se je izpolnila tudi božja beseda, t. j. od časa, ko je bilo zidanje mestnih utrdeb že izvršeno. Ko je prišel Nehemija v Jeruzalem, se je začelo zidati mestno zidovje. Nehemijeva knjiga popisuje ovire, ki so delo obteževale. Koliko časa so trajale te ovire, tega ne pove, ampak samo to, da je bilo slednjič delo dokončano v 52 dneh. Mora pa se umevati: v 52 dneh po odstranjenih ovirah. Vsega dela bi tudi v bolj ugodnih okoliščinah ne bilo možno izvršiti v 52 dneh. Jožef Flavij (Antiq. L. 11. C. 5, 8) piše, da je vse delo trajalo dve leti in štiri mesece ter je bilo dokončano v 28. letu Kserksove vlade; to je leto 458. pred Kr. Zidovje so potem slovesno bla¬ goslovili in obhajal se je spravni dan dne - 10. tišrija, to je 11. dan našega meseca oktobra. (Neb. 12, 27. 44.) Z mesecem oktobrom 1. 458. pred Kr. se torej začenjajo Danielovi letni tedni. Takrat je bila izvršena od kralja Artakserksa dana beseda, da se Jeruzalem zopet sezidaj; takrat je bila izpolnjena prva v prerokbi izrečena božja obljuba. 2 ) 2. Čas, do katerega nam je šteti 7 — |— 62 = 69 letnih tednov ali 483 let, je v prerokbi naznanjen z besedami „do Kri¬ stusa vojvoda" — (usque ad Ohristum ducem). Vojvoda se ') To leto je šel Kserks na vojsko proti Greciji, in ol) taki priliki je bila navada, da sije kralj izvolil namestnika in sovladarja. Prim.Herodot7, 2. 2 ) Prim. „Zur Berechnung der 70 \Vochen Daniels 11 von Jobann Raška, emer. Prof. in Budvreis. Quartalschrift 1904. Stran lil sl. 205 je pokazal Mesija šele, ko je javno nastopil, začenši ustanavljati svoje kraljestvo. To pa se je zgodilo potem, ko je bil Kristus od Janeza Krstnika v Jordanu krščen. Do Kristusovega krsta v Jordanu mora biti torej 69 letnih tednov. Njegova smrt pa je napovedana v sredini 70. tedna, t. j. tri in pol leta pozneje. Vedeti moramo torej le še, katerega leta je bil Jezus Kristus rojen, kdaj je začel javno učiti in kdaj je umrl. O tem učenjaki do najnovejšega časa niso bili edini. Daši štejemo leta po Kristusovem rojstvu, vendar je gotovo, da naša štetev ni pravilna, ampak za nekaj let prepozna. Vzrok je ta, ker so šele v 6. stoletju začeli šteti po Kr. rojstvu, takrat pa so se v računih zmotili, ker nekaterih poročil niso upoštevali, druga pa so napačno tolmačili. Sedaj se računi: a) Jezus Kristus je bil rojen dne 25. decembra 749 p. U. c.,, to je 5. leto pred začetkom naše štetve. 1 ) b) Jezus Kristus je javno nastopil potem, ko je bil v Jor¬ danu krščen. Takrat je imel po sporočilu sv. evangelista Luka blizu 30 let — „erat incipiens quasi annorum triginta.“ (Luk. 3,1.) To je bilo torej proti koncu 1. 779. p. U. c., ali po naši štetvi proti koncu 1. 26. po Kr. 2 ) Od začetka Danielovih tednov, t. j. od 0 Cerkveni očetje sporočajo staro krščansko izročilo, da je bil Jezus; Kristus rojen v 41. letu cesarja Avgusta. Tako Tertulijan (Adv. Jud. c. 8), Hieronim (In c. 2. Isa.iae), Irenej (Adv. liaeres. III. 25). To krščansko izročilo so cerkveni očetje umevali in tolmačili v smislu Rimcev, ki so šteli Avgu¬ stova leta šele od onega časa, ko je nastopil konzulat, t. j. od 1. 711. p. U. c., po naši štetvi od 1. 43. pred Kr. Potem bi bilo 41. leto cesarja Avgusta po naši štetvi 3. leto pred Kr. To pa ni pravo. Kot krščansko izročilo so zgoraj navedena poročila cerkvenih očetov judovsko-krščanskega izvora in se morajo tolmačiti v judovsko-krščanskem smislu. Judje pa so šteli Avgu¬ stova leta že od smrti Julija Cezarja. Julij Cezar je bil umorjen 15. marca 710 p. U. c., ali 1. 44. pred Kr. Tudi so šteli Judje leta od jeseni do jeseni, Rimci pa od pomladi do pomladi. Prvo Avgustovo leto je torej od marca 710 p. U. c. do jeseni 710 p. U. č., ali 44. leto pred Kr. Drugo leto je do jeseni 711 p. IT. c., ali 44—43 pred Kr. 41. leto torej od jeseni 749 do jeseni 750 p. U. c., ali 5 — 4 pred Kr. Kristus je bil torej rojen 25. decembra 749 p. U. c., ali po naši štetvi 25. decembra 1. 5. pred Kr. 2 ) Sv. evangelist Luka sporoča tudi, da je bil Jezus Kristus v Jordanu: krščen v 15. letu cesarja Tiberija. (Luk. 3, 1.) Tudi tega poročila ne smemo umevati v smislu Rimljanov, namreč o Tiberijevi samovladi, ampak v .smislu; judovskih kristjanov o njegovem sovladanju z Avgustom. Tiberij je bil tri leta Avgustov sovladar. 15. leto cesarja Tiberija je torej 12. leto njegove 206 11. oktobra 458 pred Kr. do Kristusovega javnega nastopa je torej 457 —(— 26 == 483 let ali 69 letnih tednov. c) Jezus Kristus je umrl v petek 7. aprila 1. 783. p. U. c., to je po naši štetvi 1. 30. po Kr. Od njegovega javnega nastopa do njegove smrti je tri in pol leta; umrl je torej, kakor napo¬ veduje prerokba, v sredi 70. Danielovega tedna. 1 ) Da je Jezus Kristus res umrl po naši štetvi 1. 30. po Kr., se je astronomično dokazalo po luninih i/.preminiti, ki so se preračunih za nazaj. Potrjuje pa to tudi izročilo, ki govori, da je umrl Kristus v 15. letu (samovlade) cesarja Tiberija. Tako Klemen Aleksandrijski (Strom. I. 21, 25), Tertulijan (Adv. Jud. c. 8), Laktancij (Institut, div. IV. 10) in drugi. § 65. Mali preroki. Malih prerokov je (brez Baruha) dvanajst; živeli in delo¬ vali so v raznih časih in okoliščinah med 9. in 4. stoletjem pred Kr. Vulgatajih navaja v sledečem redu: Ozej, Joel, Amos, Abdija, Jona, Mihej, Nahum, Habakuk, Solonija, Agej, Caharija in Malahija. Gledč na čas in kraj njihovega delovanja jih lahko raz¬ vrstimo v sledeče tri skupine: 1. V Izraelovem kraljestvu so prerokovali: Ozej, Amos in Jona. 2. V Judovem kraljestvu: Joel, Abdija, Mihej, Nahum, Habakuk in Sofonija. 3. Po babilonski sužnosti so delovali med Judi, ki so se povrnili v domovino: Agej, Caharija in Malahija. Posebe hočemo omeniti le nekaterih malih prerokov. a) Joel napoveduje prihod Svetega Duha z bese¬ dami: „Svojega Duha bom izlil nad vse meso (t. j. nad vse ljudi), in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere.“ (Joel 2, 28.) samovlade, in to je leto 779. p. U. c., ali 26. po Kr. Tertulijan (Adv. Mareion. I. 15) sporoča navidezno v nasprotju s sv. evangelijem, a po zgoraj nave¬ deni razlagi v popolnem soglasju z njim, da je bil Kristus krščen v 12. letu cesarja Tiberija. Sv. Luka šteje Tiberijeva leta v smislu judovskih kristjanov, Tertulijan pa v smislu Rimljanov. J Prim. Natur und Offenbarung 1904: „Zur Datierung des Todestages iChristi“ von R. Handmann S. I. 207 b) Jona pripoveduje v svoji knjigi, kako se mu je godilo, ko gaje Bog poslal v Ninive. Daši ta povest ni prerokba, ampak resnična zgodba, vendar naznanja tudi bodočnost v obliki pred- podob. S svojimi spokornimi govori je dosegel Jona Spreobr¬ njenje Ninivljanov; tako je v predpodobi pokazal, da so tudi ne¬ verniki poklicani v Kristusovo kraljestvo ali v sveto Cerkev. Ko pa je bil tri dni v trebuhu morske ribe, ki ga je slednjič vrgla na suho, je bil predpodoba Kristusovega tridnevnega po¬ čivanja v grobu in njegovega častitljivega vstajenja. Velika riba, katera je preroka požrla, je bila bržkone „morski volk“ (canis carcharias), ki je do 9 m dolg, želodec pa ima tako velik, da ima človek dosti prostora v njem. To pa seveda je bil velik čudež božje vsemogočnosti, da je Jona tri dni prebil v ribi, in da ga je tretji dan nepoškodovanega vrgla na 'suho. c) Mihej naznanja kraj Mesijevega rojstva: „In ti, Bet¬ lehem Efrata, majhen si med tisoči v Judu; iz tebe mi pride Gospodovalec v Izraelu, in njegov izhod je od začetka, od večnih dni.“ (Mih. 5, 2.) Ko so Modri iz Jutrove dežele v Jeruzalemu iskali no¬ vorojenega Odrešenika, so razlagali pismouki, oprti na to prerokbo, da mora Mesija biti rojen v Betlehemu. Modri so tudi našli nebeško Dete, a oni, katerim je bila prerokba dana, in ki so jo tudi prav razlagali, so bili tako malomarni, da se za prerokbo in prerokovanega Odrešenika niso dalje menili. č) Agej je prerokoval Judom, kateri so se vrnili iz babi¬ lonske sužnosti. Ko se je dozidaval v Jeruzalemu Zorobabelov tempelj, je živelo še nekaj starih mož, ki so pomnili Salomonov tempelj. Ti so bili žalostni, ker so videli, da novi tempelj ne doseza starega ne po velikosti, ne po krasoti. (Prim. § 59. 1.) Tedaj jih je tolažil prerok Agej, napovedujoč, da bo novi tempelj še veličastnejši od Salomonovega, ker Mesija sam poveliča ta tempelj s svojo navzočnostjo. Ta prerokba slove: „To go¬ vori Gospod vojnih čet: Še malo časa je,... in pride Zaželeni vsem narodom; in napolnil bom to hišo z veličastvom, govori Gospod vojnih čet... Večje bo veličastvo te poslednje hiše, nego prve,... in na tem kraju bom dal mir, govori Gospod voj¬ nih čet.“ (Ag. 2, 7 — 10.) 208 d) Caharija je prerokoval istodobno z Agejem. Načrtal je mnogo novih potez iz življenja in trpljenja obljubljenega Odre¬ šenika. Mesija, kralj miru, bo jezdil na oslici v Jeruzalem: „Raduj se, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj pride k tebi, pravičen in Odrešenik; reven je in sedeč na oslici, in sicer na mladem osličinem žrebetu. 11 (Cah. 9,9.) Mesija bo „Dobri pastir* 1 , ki ga bo nehvaležno ljud¬ stvo zavrglo; odločilo bo njegovemu izdajalcu sramotno plačilo 30 srebrnikov. ‘ Prerok gleda že izvršeno to nečastno kupčijo, zato navaja „Dobrega pastirja 11 govorečega: „In rekel sem jim: Če se vam prav zdi, dajte mi plačilo; in če ne, pustite. In odtehtali so mi plačilo trideset srebrnikov. In Gospod mi je rekel: Vrzi jo lončarju, lepo ceno, po kateri so me ce¬ nili. In vzel sem trideset srebrnikov in sem jih vrgel v hišo Gospodovo lončarju." (Cah. 11, 12 — 13.) Isto podobo „Dobrega pastirja 11 slika prerok tudi v na¬ slednji prerokbi, s katero napoveduje, da se razkrope Mesijevi učenci, ko bodo sovražniki prijeli učenika: „Udari Pastirja, in ovce se bodo razkropile. 11 (Cah. 13, 7.) Na trpečega Odrešenika nanaša sv. Cerkev v svojih mo¬ litvah tudi prerokove besede: „In reklo se mu bo: Kaj so tiste rane sredi tvojih rok? In rekel bo: S temi sem bil ranjen v hiši onih, ki so me ljubili. 11 (Cah.13,6.) Istotako besede: „ln gledali bodo v mene, katerega so prebodli. 11 (Cah. 12, 10.) e) Malahija, poslednji izmed prerokov, je deloval okrog 1. 420. pred Kr., ko je bil novi Zorobabelov tempelj že dodelan in se je zopet opravljala v njem po Mozesovi postavi zapove¬ dana služba božja. O daritvah starega zakona napoveduje, da prenehajo, in da na njihovo mesto pride nova, čista daritev (t. j. daritev svete maše). Piše namreč: „Niste mi po volji, govori Gospod vojnih čet, in daru ne bom sprejemal iz vaših rok. Zakaj od solnčnega vzhoda do zahoda je moje ime veliko med narodi, in na vseh krajih se daruje in se opravlja mojemu imenu čista daritev; zakaj ve¬ liko je moje ime med narodi, govori Gospod vojnih čet. 11 (Mal. 1, 10 — 11.) 209 Tudi Mesijevega predhodnika napoveduje Malahija ter sled¬ njič zatrjuje, da kmalu pride Mesija sam, gospodovalec in angel zaveze. Piše namreč: „Glej, jaz pošljem svojega an¬ gela, in bo pot pripravljal pred mojim obličjem. In zdajci pride k svojemu templju gospodovalec, ki ga vi iščete, in angel zaveze, ki ga želite. Glej, pride, govori Gospod vojnih čet.“ (Mal. 3, 1.) „Glej, pride!“ — to je poslednji preroški vzklik v starem zakonu. Za tem vzklikom je utihnilo prerokovanje. V tihoti so pričakovali Judje in tudi drugi narodi obljubljenega Odrešenika, ki ga je naposled pokazal sv. Janez Krstnik, govoreč: „Glej, Jagnje božje!" (Jan. 1, 36.) II. Zgodovinska verodostojnost svetopisemskih knjig starega zakona. § 66 . Sveto pismo starega zakona je pristno. A. Mozesove knjige so pristne, t. j. spisal jih je res Mozes okrog leta 1500 pred Kr. To dokazujejo: I. Notranji razlogi. Vsebina in oblika teh knjig kaže, da so nastale v Mozesovein času, in da jih je spisal Mozes. 1. Poslednje štiri Mozesove knjige so brez dvombe nastale v Mozesove m času. a) Te knjige imajo toliko in tako natančnih podat¬ kov iz Mozesovega časa, da jih nikakor ni mogel spisati kak poznejši pisatelj. Kdor tako piše, kakor so pisane te knjige, je moral sam doživeti in videti vse to, kar pripoveduje. Na¬ tančno so popisani posamezni kraji, v katere so prihajali Iz¬ raelci ob svojem potovanju po puščavi, točno je povedano, kateri dan se je kaj zgodilo, imenovane so tudi malo pomenljive osebe in druge nevažne okoliščine. b) Posamezni zakoni, raztreseni po vseh štirih knjigah, se nahajajo v istem redu, v katerem jih je ljudstvo prejemalo, kar jasno priča, da jih je pisatelj zapisoval sproti. Kak poznejši pisatelj bi jih bil uredil po vsebini. Vse te zapo¬ vedi in uredbe je na ta način mogel zapisati le kak Izraelec, kateri je vse to sam doživel; najlaže zakonodajalec sam. 14 210 c) Premnogi zakoni kažejo že po svoji vsebini na to, da so morali biti dani narodu, živečemu v puščavi. Tako n. pr. je zapovedano v tretji knjigi, da se morata tele in kozel zaklati in darovati v spravo za greh ter sežgati zunaj ta¬ borišča. (III. Moz. 16, 27.) Drugi zakoni se navajajo z uvodom, ki kaže, da so bili Izraelci takrat šele na poti v obljubljeno deželo, ko so bili dani in zapisani ti zakoni. Tako n. pr.: „Ko pridete v Kanaansko deželo, ki vam jo hočem dati,... “ (III. Moz. 14, 34.) 2. Jasno je tudi, da prva Mozesova knjiga, ki pripoveduje dogodke iz davne preteklosti, ni mogla biti spisana po¬ zneje od poslednjih štirih, ker je ta knjiga naslednjim nekak uvod in z njimi v najtesnejši zvezi. Ta zveza je raz¬ vidna precej iz začetnih besedi druge knjige: „To so imena Izraelovih sinov, ki so prišli z Jakobom v Egipet...“ (II. Moz. 1, 1.) Prva knjiga se pa končuje s poročilom o Jako¬ bovi smrti v Egiptu. Tudi sicer se naslednje knjige večkrat ozirajo in sklicujejo na vsebino prve. Vse te knjige so torej nastale v Mozesovem času. Spisal jih je Izraelec, ki je sam potoval takrat iz Egipta skozi puščavo v obljubljeno Kanaansko deželo. 3. Vse pa dalje kaže na to, da pisatelj teh knjig ni nihče drugi nego Mozes sam. a) Mozes je bil za tako delo najsposobnejši. Bil je vzgojen na Faraonovem dvoru ter izurjen v egipčanskih vedah. Njemu je bilo možno, seznaniti se z običaji na kraljevem dvoru in z upravo egipčanskega kraljestva tako natančno, kakor se kaže pisatelj teh knjig veščega o vsem tem, zlasti v ginljivi povesti o Jožefu. b) V peti knjigi je naravnost povedano, da je pisatelj Mozes: „Mozes je torej zapisal ta zakon in ga je dal duhovnikom, L e v i j e v i m sinovom, ki so nosili skrinjo zaveze Gospodove, in vsem starejšinam Izraelovim. 44 (V. Moz. 31, 9.) In nekaj vrstic pozneje zopet: „Potem torej, ko je bil Mozes zapisal besede tega zakona v knjigo in jo je dokončal, je ukazal 1 e - vitom, ki so nosili skrinjo zaveze, rekoč: Vzemite to knjigo in položite jo poleg skrinje zaveze Gospoda svojega Boga. 44 (V. Moz. 31, 24.) 211 II. Zunanji razlogi. 1. Ves judovski narod priča, daje Mozes spisal te knjige. Nikjer se ne imenuje kak drug pisatelj, marveč v vseh časih so bili Judje trdno prepričani, da je Mozes pisatelj nji¬ hovega zakonika. Uprav zaradi tega prepričanja so imeli te knjige v toliki časti, dasi so jim nalagale težke dolžnosti, in dasi večkrat opisujejo značaj judovskega naroda jako ne¬ ugodno. Pričevanje judovskega naroda je važno, ker so Judje knjige prejeli iz pisateljevih rok; knjig s tako vsebino ne bi bili sprejeli, ako ne bi bili vedeli, kdo jih je spisal. Tudi Sa¬ marijani so imeli Mozesove knjige, ter prav tako, kakor Judje, izpričujejo njihovo pristnost. 2. Pisateljem naslednjih svetopisemskih knjig starega zakona so Mozesove knjige dobro znane. Večkrat se sklicujejo nanje ter imenujejo Mozesa pisatelja teh knjig. 3. Slednjič Jezus Kristus sam izpričuje pristnost Mo- zesovih knjig. Govori namreč: „0 mrtvih pa, da vsta¬ nejo, niste li čitali v Mozesovi knjigi, kako je Bog z njim govoril v grmu, rekoč: Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov? 11 (Mark. 12,26.) „Nikar ne mislite, da vas bom jaz tožil pred Očetom; Mozes, v katerega zaupate, on je, ki vas toži. Ako hi namreč Mozesu verovali, bi pač ve¬ rovali tudi meni, zakaj on je o meni pisal. Ako pa njegovim spisom ne verujete, kako boste vero¬ vali mojim besedam?" (Jan. 5, 45—47.) Nekak dodatek Mozesovim knjigam je poslednje poglavje pete knjige, kjer se pripoveduje Mozesova smrt. Bržkone je to poročilo, s katerim se naravno završuje povest o čudovitem delovanju velikega voditelja in od Boga razsvetljenega zakono¬ dajalca izraelskega naroda, spisal in Mozesovim knjigam do¬ stavil Jozue. Tudi to je možno, da se nahaja v pentatevhu poleg Jo- zuetovega dodatka o Mozesovi smrti še kaj drugih malih do¬ stavkov iz poznejšega časa. S takimi dostavki se zlasti neka¬ tera določila Mozesovega zakonika natančneje razlagajo ali izpopolnjujejo. Ko so prišli Izraelci v obljubljeno deželo, je bilo treba v marsikaterem oziru novim okoliščinam primernih novih določil. Kritiki menijo, da je nekaj takih določil v smislu in duhu Mozesovega zakonika napisal in Mozesovim knjigam 14 * 212 pridejal že Jozue, nekaj pa Samuel. Oba ta dva moža sta bila, kakor Mozes, od Sv. Duha razsvetljena pisatelja, torej opravičena, razlagati in izpopolnjevati Mozesovo postavo. B. Tudi vse druge svetopisemske knjige starega zakona so pristne. I. Notranji razlogi: 1. Iz vsebine posameznih knjig se more sklepati, da so bile spisane v onem času, v katerega jih stavi ustno izročilo. Popisujejo namreč razne dogodke, osebe in kraje prav tako, kakor jih spoznavamo iz drugih zgodovinskih virov, govorečih o istem času. 2. Jezi k in slog sta v različnih knjigah različna; na¬ tančno se opazuje v njih razvoj hebrejskega jezika in vpliv tujih jezikov na one pisatelje, kateri so pisali v pregnanstvu ali so bili sicer v dotiki s tujimi narodi. 3. Vse te knjige so v tako tesni zvezi med seboj, da druga drugi jamčijo pristnost. Pisatelji poznejših knjig se skli¬ cujejo na prejšnje in so prepričani, da je vsebina prejšnjih knjig njihovim čitateljem znana. II. Zunanji razlogi; 1. Najvažnejši razlog je s o d b a j ud o vs ke ga naroda, kije bil popolnoma prepričan o pristnosti. teh knjig. Judje niso imeli velikega slovstva, zato jim je bilo lahko, natančno poznati svoje knjige in njih pisatelje. Knjige so bile namenjene javnemu življenju; večkrat so se narodu čitale, nalagale so mu verske in državljanske dolžnosti. Brez dvoma se je torej vpra¬ šalo, ko se je prvikrat čitala nova knjiga: „Kdo jo je pisal?•“ V teh knjigah se večkrat riše značaj judovskega naroda v jako neugodni luči, kakor v Mozesovih knjigah. Ako bi narod ne bil prepričan o njihovi pristnosti, bi jih ne bil sprejel in bi jim ne bil skazoval tolikega spoštovanja. 2. Sodbi judovskega naroda o pristnosti teh knjig se pri¬ družuje tudi sodba prvih kristjanov. Pisatelji svetopi¬ semskih knjig novega zakona in razni drugi cerkveni pisatelji se neprestano sklicujejo na sveto pismo starega zakona, kar dokazuje, da so bili prepričani o njegovi pristnosti. 213 § 67. Sveto pismo starega zakona se je ohranilo nepokvarjeno. Nihče ne more dokazati, da bi se bila svetopisemskim knjigam starega zakona vsebina kdaj bistveno izpremenila. Ob prepisovanju teh knjig se je sicertuintam zgodilo, da so se v posamezne rokopise vrinile vkljub pazljivosti kake nebistvene razlike ali pomote v pisavi; zlasti je verjetno, da so se več¬ krat napačno prepisovale razne številke, ker so bile pisane s hebrejskimi črkami, ki so si včasih tako podobne, da se prav lahko druga z drugo zamenjajo. To dela poleg drugih vzrokov biblično kronologijo nezanesljivo. Tudi je za nekatere knjige starega zakona dokazano, da so v tej obliki, v kateri so nam ohranjene, in v kateri jih je za svete knjige sprejel in častil judovski narod, nastale polagoma, tako namreč, da je sveti pisatelj, kateri je knjigo izdal, porabil razne starejše zapiske drugih pisateljev, ali da so se priklopili že spisani knjigi mali dodatki poznejših od Sv. Duha razsvetljenih mož, kakor smo zgoraj omenili o Mozesovih knjigah. A z vsem tem vsebina svetih knjig ni bistveno izpremenjena ali pokvarjena. Bistveni so pred vsem verski in nravni nauki, ki nam jih podaja sveto pismo kot božje razodetje, in pa zgodovinski dogodki, ako se božje razodetje nanje naslanja, zlasti čudeži in prerokbe, ki dokazujejo resničnost božjega razodetja. Da so v svojem bistvu vse svetopisemske knjige starega zakona ostale nepokvarjene, za to imamo zadosti tehtnih razlogov: 1. Judje so imeli veliko spoštovanje do svojih svetih knjig. Hranili so jih v templju, pozneje v sinagogah, in Mozes je izrečno zapovedal, da se morajo njegove knjige hraniti v presvetišču, poleg skrinje zaveze. Zato si ne moremo misliti, da bi se bil kdo predrznil, kvariti katero izmed svetopisemskih knjig. Vsak tak poizkus bi se bil smatral za bogoskrunsko početje. 2. Vsebina teh knjig je bila narodu znana, in ako bi bil kak prepisovalec v svojem prepisu bodisi po pomoti, bodisi z namenom kaj bistvenega izpremenil, bi taka izpre- memba ne bila mogla ostati dolgo prikrita. Zlasti je bila vsemu narodu dobro znana vsebina Mozesovih knjig. Te so bile Izra- 214 elcem verski in državljanski zakonik. Po njem so se morali vesti duhovniki, po njem so sodniki sodili. Iz teh knjig se je mladina učila, in duhovniki so jih morali vsemu ljudstvu večkrat čitati in razlagati. Po razdelitvi kraljestva v Izraelsko in Ju¬ dovsko so ohranile Mozesove knjige v obeh kraljestvih enako veljavo, in prav tako svete so bile tudi Samarijanom, ki so skrbno hranili star rokopis Mozesovih knjig. Razmerje med Izraelskim in Judovskim kraljestvom je bilo vedno napeto, isto- tako razmerje med Judi in Samarijani: z bistrim očesom so opazovali drug drugega, in kar so mogli, so očitali drug dru¬ gemu. A da bi bili kje pokvarili Mozesove ali katere druge svetopisemske knjige, tega ni mogla nobena stranka drugi očitati. — Tudi preroki, ki so brezobzirno bičali vsakoršne na¬ pake in hudobije svojega naroda, niso nikdar nikomur očitali, da bi bil pokvaril svete knjige; take graje tudi pozneje niso izrekli ne Kristus, ne apostoli. 3. Ako bi se bilo v teh knjigah katerikrat kaj izpremi- njalo ali kvarilo, bi se bila gotovo izpustila ali izpremenila pred vsem drugim taka mesta, ki niso častna za izraelski narod; a prav takih mest je v svetopisemskih knjigah sta¬ rega zakona obilo. 4. Slednjič je bilo zlasti v poznejših stoletjih prav mnogo prepisov svetopisemskih knjig v rokah posameznih Judov in po judovskih shodnicah. Ti prepisi, kakor tudi prevodi sve¬ tega pisma so še bolj varovali svete knjige, da se jim vsebina ni mogla bistveno izpremeniti. § 68 . Pisatelji svetopisemskih knjig starega zakona so osebno verodostojni. I. Vsi pisatelji svetopisemskih knjig starega zakona so bili dobro poučeni o tem, kar so pisali, tako da so mogli po¬ ro čati resnico. A. Mozes je bil dobro poučen in je mogel pisati resnico. 1. Kar pripoveduje v štirih poslednjih knjigah, je sam doživel, videl in slišal. On sam je poglavitna oseba skoraj v vseh dogodkih, katere tu popisuje. 2. Onih dogodkov, katere pripoveduje v prvi knjigi, sam sicer ni doživel, vendar pa se je tudi o njih lahko poučil, tako da se smemo zanašati na njegovo besedo. Viri, iz katerih je Mozes zajemal, so bili poleg božjega razodetja a) ustno izročilo in b) naj hrže tudi starejši pismeni zaznamki. B. Kakor Mozes, tako so bili tudi pisatelji vseh drugih knjig svetega pisma starega zakona dobro poučeni o tem, o čemer so pisali. Mnogo dogodkov so sami do¬ živeli, o drugih pa so zajemali svoja poročila iz zanesljivih javnih zapisnikov. II. Pisatelji svetega pisma starega zakona so bili pa tudi resnicoljubni; zanašati se smemo, da so hoteli pisati resnico. 1. Pisatelji so bili pobožni in sveti možje, ki gotovo niso imeli namena, poročati kaj neresničnega. 2. Prav posebno nam iz najstarejše Mozesove knjige od¬ seva pisateljeva popolna o dkritosr čno st in resnicoljubnost. V svoji prvi knjigi je imel Mozes priložnost, izmišljevati si do¬ godke in jih poetično olepšavati. A tega ni storil. Kar vč iz najstarejše dobe, to poroča preprosto in popolnoma trezno. Česar pa ne vč, o tem molči; cela stoletja preskoči, ne da bi izpopolnjeval nedostatna poročila z izmišljotinami, kar tako radi delajo drugi pisatelji najstarejše zgodovine raznih narodov. 3. Vsi pisatelji svetega pisma razodevajo svojo nepristra- nost in odkritosrčnot tudi s tem, da ne popisujejo samo dobrih strani, ampak tudi slabosti in napake svojega naroda in večkrat tudi svoje lastne pogreške. (N. pr. IV. Moz. 20, Jon. 1.) Nočejo se prilizovati svojemu narodu, marveč brez ovinkov strogo grajajo vse, kar je graje vrednega, dasi morajo mnogi zaraditega trpeti preganjanje. III. Neresnice bi ti možje celo ne bili mogli poročati, ako bi bili tudi hoteli. Njihovi vrstniki bi bili neresnico lahko spoznali, in potem bi njihovih knjig ne bili sprejeli med svete knjige in bi jih ne bili v toliki časti imeli. Ustno izročilo o starih časih je bilo tudi vrstnikom pisateljev znano; in ker jim je bilo to izročilo sveto, bi se bili gotovo z vso silo uprli, ako bi bil kateri izmed pisateljev poročal kaj nasprotnega. Viri, iz katerih so zajemali pisatelji svetih knjig, so bili bolj ali manj pristopni vsem Judom, istodobne dogodke pa so poznali iz lastne izkušnje. 216 III. Stari zakon je božja uredba. § 69. Mozes je božji poslanec. Na podlagi zgodovinske verodostojnosti svetopisemskih knjig starega zakona hočemo dokazati, da je stari zakon božja uredba, ali da verski nauki ter zapovedi, ki se nahajajo v svetem pismu starega zakona, niso iznajdbe človeškega uma. Najznamenitejša oseba starega zakona in pisatelj petorice najstarejših ter velevažnih svetopisemskih knjig je Mozes. O njem hočemo najprej dokazati, da ni bil le zanesljiv in vesten zgodovinopisec ter moder zakonodajalec, ampak da je bil božji poslanec. Zato tudi njegove knjige niso le plod njegovega bistrega duha, ampak so delo Duha božjega, — Svetega Duha, ki je navdihoval pisatelja. Da je bil Mozes res božji poslanec, je razvidno iz sledečili razlogov: 1. Mozes sam določno pravi, da je božji poslanec. V tretjem poglavju druge knjige pripoveduje, kako se mu je Bog prikazal v gorečem grmu in ga je poslal, naj reši izraelsko ljudstvo iz egipčanske sužnosti. V naslednjih knjigah ponavljaje zatrjuje, da mu je Bog govoril, kaj naj stori in kaj naj Iz¬ raelcem ukaže. Tudi ustvarjenje sveta in prvotno zgodovino člo¬ veštva in izraelskega naroda pripoveduje kot božje razodetje. Ako Mozesova trditev, da je božji poslanec, ni resnična, je hotel Mozes ali druge v zmoto zapeljati, ali pa je bil sam v zmoti. Prvega si ne moremo misliti, ker nimamo prav nika- kega razloga, da bi takemu možu podtikali sleparstvo. Mozesov značaj je vzvišen in čist. Ne vodi ga ne slavohlepnost, ne do- bičkaželjnost, ampak čista in nesebična ljubezen do Boga in do bližnjega. Pa tudi drugo je nemožno, da bi bil Mozes sam v zmoti. Njegovi zakoni so trezni in polni modrosti. 2. Vsebina Mozesovih knjig je tako vzvišena, in njegovi verski nauki tako čudovito presegajo vse, kar se nahaja v drugih narodih istega časa, da se ta vzvišenost more razlagati le iz neposrednjega božjega pouka. Kake pojme so imeli takratni in tudi poznejši narodi o Bogu! Niti Sokrat, Platon, Aristotel — prvi mislitelji izobraženega naroda — niso imeli tako po- 217 polnega spoznanja, kakor voditelj Izraelcev; njihovi nauki o Bogu so nejasni in le deloma resnični. Mozes pa je jasno spoznal edinega, večnega, osebnega Boga. Ako Mozes ne bi bil zapisal ničesar drugega, nego le oni čudoviti pogovor z Bogom v gorečem grmu, kjer mu je Bog povedal svoje ime (II. Moz. 3), bi že morali soditi, da je bil božji poslanec. Kako trezen, in vendar kako vzvišen je dalje Mozesov nauk o ustvarjenju sveta, ako ga primerjamo s tem, kar si je o postanku vseli reči izmišljeval človeški razum, in kar so o tem predmetu ugibali najmodrejši možje raznih narodov! Občudovanja vreden je nravni zakon, ki ga je Mozes tako na kratko, pa tako nedosežno dobro zapisal v deseterih božjih zapovedih. Te zapovedi so pristen izraz onega svetega zakona, ki je vsakemu človeku zapisan v srce, in so še dandanes pod¬ laga vsemu pravu in vsej nravnosti. — Vse to pač jasno izpri¬ čuje, da je Mozesovega duha razsvetljevala višja, nebeška luč: božje razodetje. 3. Najtrdnejši dokaz za božje poslanstvo Mozesovo pa so čudeži, ki jih je delal vpričo Egipčanov in vpričo izrael¬ skega ljudstva. (Prim. § 56.) S temi čudeži je prisilil E"araona, da je izpustil Izraelce iz Egipta. Na te čudeže je oprl svoj verski in državljanski zakon z vsemi strogimi zahtevami. Vse to je bilo le možno, ako so bili čudeži tako očitni, da se ni moglo dvomiti o njihovi resničnosti. Mozes se tudi naravnost sklicuje na svoje čudeže, trdeč, da so neovržni dokazi njego¬ vega božjega poslanstva. Piše namreč: „Po tem boste spo¬ znali, da me je Gospod poslal delat vse, kar vi¬ dite." (IV. Moz. 16, 28.) 4. Isto, kar čudeži, dokazujejo slednjič tudi prerokbe, ki jih je Mozes mnogo izrekel; vse so se natančno izpolnile. Že čudeže, s katerimi je dokazoval svoje božje poslanstvo, je navadno poprej napovedoval prav tako, kakor so se potem resnično dogajali. Tako je napovedal desetero čudovitih nadlog, s katerimi je Bog kaznoval Egipčane (II. Moz. 3, 20; 7, 17 i. dr.), potem čudežno razdelitev Rdečega morja (II. Moz. 14, 13. 16), mano v puščavi (II. Moz. 16, 8), in slednjič je napovedal, da zemlja žive požre upornike Koreta, Datana in Abirona, kar se je precej potem zgodilo. (IV. Moz. 16, 29—33.) Dalje je Mozes prerokoval, da izmed Izraelcev, kateri so imeli ob izhodu iz 218 Egipta nad 20 let, samo Jozue in Kaleb dospeta v obljubljeno deželo (IV. Moz. 14, 29 — 30), kar je mogel vedeti le po božjem razodetju. Tudi mesijanske prerokbe, zapisane v Mozesovih knjigah, dokazujejo ne le Odrešenikovo božanstvo, ampak tudi Mozesovo božje poslanstvo. Pomenljivo je dalje Mozesovo za¬ gotovilo, da bode Bog ljudstvu pošiljal časnega blagoslova, ako bo živelo po njegovih zakonih, ako pa ne, da ga bodo zadevale časne kazni. (V. Moz. 11, 13—17.) Ako bi se te prerokbe ne bile izpolnjevale, bi bil Mozes z njimi sam omajal in uničil veljavo svojim zakonom. A Mozes je vedel, da se bo vse to natančno izpolnilo, ker mu je Bog tako razodel, in zato je te prerokbe zapisal v svojo knjigo. § 70. Tudi drugi preroki in sveti možje starega zakona so bili božji poslanci. Kakor Mozes, tako so bili tudi drugi preroki in sveti možje, zlasti pa pisatelji vseh svetopisemskih knjig starega zakona božji poslanci ter od Boga navdihnjeni. 1. Preroki sami pravijo, da jim je Bog govoril to, kar so zapisali, ali da so v nadnaravnih preroških slikah gledali prihodnje reči, katere napovedujejo. Tako n. pr. piše prerok Izaija: „Poslušajte nebesa, in zemlja vleci na ušesa, ker Gospod govori.“ (Iz. 1, 2.) Ecehiel začenja svojo pre¬ roško knjigo z zagotovilom, da je videl „božje prikazni in mu je bila razodeta Gospodova beseda.“ (Eceh. 1, 1— 2 .) Podobno se izražajo drugi preroki. (Prim. Dan. 2, 27 sl.) Pa tudi v drugih svetopisemskih knjigah starega zakona se navajajo verski nauki in uredbe v tem smislu, da so božje razodetje in božja povelja. Tako n. pr. pripoveduje prva knjiga Kraljev (3, 4 sl.), kako je Bog v spanju poklical Samuela, in kaj mu je razodel. V Tobi- jevi knjigi (12, 6 sl.) daje angel Rafael Tobiju lepih nravnih naukov. Preroki in pisatelji svetopisemskih knjig torej sami trdijo, da so božji poslanci, da so pisali božjo besedo, božje razodetje. Ako ta trditev ni resnična, so hoteli ali v zmoto zapeljati druge, ali pa so bili sami v zmoti. A ne moremo si misliti ne enega, ne drugega. Preroki so sveti možje, natančni v izpolnje- 219 vanju svojega težavnega poklica; preganjanje mogotcev jih ne plaši; mnogi izmed njih so pretrpeli mučeniško smrt. Vsi pisa¬ telji svetih knjig in vsi tisti, ki so posredovali božje razode- vanje, stoje s svojim mirnim, trezno mislečim duhom, s svojim kremenitim značajem in drugimi osebnimi vrlinami visoko nad svojimi vrstniki. 2. Kakor Mozesovim, tako je tudi drugim svetopisemskim knjigam starega zakona vsebina v verskem in nravnem oziru tako vzvišena nad vse, kar se nahaja v drugih narodih istega časa, da se more razlagati le iz neposrednjega božjega pouka ali iz božjega razodetja. Pisatelji teh knjig svojih naukov o Bogu in našem razmerju do Boga niso mogli zajemati iz ver¬ skih naukov sosednih narodov, zakaj ti so živeli v brezdnu nevednosti in malikovanja. Pa tudi iz svoje lastne moči bi se Izraelci ne bili mogli povzdigniti v verskem oziru tako visoko nad vse druge narode ter se ohraniti na tej stopnji, ako bi jih ne bilo razsvetljevalo vedno razodevanje božje. Okoliščine namreč, v katerih so živeli: v egipčanski sužnosti, v puščavi, pozneje v Palestini, strogo ločeni od vseh drugih izobraženih narodov, slednjič v asirski in babilonski sužnosti, — take oko¬ liščine niso bile primerne, da bi se bil mali narod s svojo lastno močjo brez nadnaravne božje pomoči popel tako visoko nad vse druge narode ter se vzdržal na tej višini. Tudi izraelski narod je bil nagnjen k malikovanju in se mu je večkrat hudo udal, in gotovo bi bil izgubil spoznanje in češčenje pravega Boga, ako bi ga ne bilo varovalo in tudi po hudem padcu vselej zopet dvignilo božje razodevanje. 3. Tudi čudeži dokazujejo božje poslanstvo prerokov in drugih svetih mož starega zakona. Kakor Mozes, tako so de¬ lali čudeže tudi Jozue (§ 57. 1), Elija in Elizej (§ 58. 6); s ču¬ dežem je bil ozdravljen slepi Tobija (§ 60. 1), ohranjen Daniel v levnjaku (§ 64. 4) in trije mladeniči v razbeljeni peči (Dan. 3) ter Jona v trebuhu morske ribe (§ 65. b). Da so se ti čudeži res zgodili, je razvidno iz zgodovinske verodostojnosti sveto¬ pisemskih knjig starega zakona, ki smo jo dokazali. Pisatelji teh knjig torej tudi resnico trdijo, ako sami sebe imenujejo božje poslance in vsebino svojih knjig božje razodetje. 4. Ta dokaz potrjujejo in dovršujejo tudi izpolnjene pre¬ rokbe, ki se navajajo v teh knjigah. Jeremija je napovedoval 220 701etno babilonsko sužnost in konec Babilonskega kraljestva (Jer. 25), Ecehiel porušenje takrat mogočnega Tira (Eceh. 26), Daniel štiri svetovne države, ki bodo druga drugi sledile, slednjič pa se bodo vse morale umekniti duhovnemu kraljestvu božjemu, ki bo stalo na veke (§ 64. 4). Te in vse druge prerokbe, zapi¬ sane v svetem pismu starega zakona, so se deloma že izpol¬ nile, deloma pa se še izpolnjujejo. In kako natančno so pre¬ roki naslikali obljubljenega Odrešenika! Vse poteze te slike so se v lepo celoto združene prikazale na Jezusu Kristusu, ki je prišel, ko se je dopolnil čas obljube. § 71. Pričakovanje obljubljenega Odrešenika. Več nego 4000 let je minulo, odkar je človeški rod bival na zemlji. Srečen je bil začetek tega bivanja — v raju. To je bila zlata doba človeškega rodu. Po prvem grehu je bilo konec te srečne dobe; zemlja je postala solzna dolina, vendar je že prvim starišem precej v začetku posijal žarek veselega upanja: to je bila prva obljuba Odrešenika. Ta obljuba se je ponavljala potem od časa do časa v različnih oblikah, in preroki so vedno določneje napovedovali in vedno jasneje slikali obljubljenega Odrešenika. Slednjič je bila njegova podoba v značilnih potezah dovršena ter začrtana v svetih knjigah, ki jih je hranilo izvo¬ ljeno izraelsko ljudstvo. Zgodovina razodevanja božjega v starem zakonu, ki je zapisana v teh knjigah, je tudi zgodovina pri¬ pravljanja človeškega rodu na obljubljenega Odrešenika. Ko je potekal čas obljube in se je bližal Odrešenikov pri¬ hod, je bil človeški rod pripravljen, da ga sprejme. Ne le Judje so hrepeneli po njem, ampak tudi poganski narodi so čutili potrebo Rešitelja iz nebes. Judje so videli, da poteka prerokovani čas Mesijevega pri¬ hoda. Sedemdeset letnih tednov v Danielovi prerokbi se je nagibalo h koncu. Že dolgo je stal Zorobabelov tempelj, o ka¬ terem je prerokoval Agej, da vstopi vanj „vsem narodom Zaželeni 11 . Judovemu rodu je bilo vzeto „kraljevo žezlo 11 . Do leta 40. pred Kr. so bili Judovi potomci narodu načelniki. To leto pa je rimski senat Idumejca Heroda imenoval judov¬ skim kraljem. — Čim več znamenj je bilo dopolnjenih, tem bolj splošno je bilo med Judi pričakovanje Odrešenikovega pri¬ hoda, tem silnejše je bilo hrepenenje po njem. Odkar je Ezdra Judom, kateri so se vrnili iz babilonske sužnosti, zopet uredil službo božjo, so opravljali v judovskih shodnicah posebno mo¬ litev, v kateri se izraža upanje in prošnja, da bi kmalu prišel zaželeni Davidov potomec. Večina ljudstva je po zgledu fa¬ rizejev sicer pričakovala, da bo Odrešenik mogočen zemeljski kralj, in da reši Jude rimskega gospodstva ter zopet ustanovi mogočno Davidovo kraljestvo, a mnogi pobožni Judje, n. pi\ Caharija, Simeon, Ana, Marija, so bili popolnoma vdani v božje namene, naj bi se izvršili kakorkoli. Pa tudi poganski narodi so spoznali potrebo neposrednje božje pomoči. Zabredli so bili v tako globoko brezdno neved¬ nosti in zmote v verskih rečeh in v tako globok nravni prepad, da si sami niso znali in niso mogli pomagati. Poleg tega je sužnost in mnogotero drugo zlo trlo tako velik del človeštva, da tudi najboljši in najrazumnejši možje niti razmišljevali niso več, kje bi našli uspešnega leka tako splošni bolezni. Zato je umevno, da so se radi poprijeli misli in upanja na posebno božjo pomoč. Tako upanje so mogli poganski narodi zajemati prvič iz prvotnega veselega oznanila v raju, ki je bilo sicer zelo zatemnjeno, vendar pa se je v svojem bistvu ohranilo v pravljicah raznih narodov. Drugič pa so prav mnogi narodi na vzhodu in na zahodu prišli z Judi v dotiko; nekateri so se mogli seznaniti tudi z njihovimi verskimi, t. j. svetopisemskimi knjigami. — Zahodni narodi so pričakovali božjega Rešitelja od vzhoda, vzhodni pa (n. pr. Kitajci) od zahoda. Tudi po zunanje je bil svet pripravljen na Mesijev prihod. Mnogoštevilni narodi so bili zedinjeni v mogočnem Rimskem cesarstvu. V najbolj oddaljene dežele so vodile dobre ceste, in daleč na okrog sta se glasila in umevala grški in latinski jezik, v katerih je bilo možno prvim oznanjevalcem sv. evangelija govoriti najraznovrstnejšim narodom. Po širnem Rimskem ce¬ sarstvu so ponehale vojske, Janovo svetišče je bilo zaprto: — in tedaj se je porodil v hlevu na betlehemskih poljanah kralj miru, obljubljeni Odrešenik Jezus Kristus. Angeli na na nebu so prepevali ob njegovem rojstvu: „Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji!" 222 IV. Poučne knjige in preroška knjiga novega zakona ter pisatelji teh knjig. .§ 72. Listi sv. apostola Pavla. Dve tretjini izmed poučnih knjig novega zakona je spisal sv. apostol Pavel, namreč 14 listov, poslanih raznim krščanskim občinam, deloma tudi posameznim osebam. Iz teh neprecenljivih pisem odseva pisateljev mogočni duh in vzorni značaj. 0 življenju in delovanju sv. Pavia. 1 ) Prvotno ime Pavlovo je Savel. Bil je Izraelec iz rodu Benjaminovega in je zagledal luč sveta v Tar zu, glavnem mestu Cilicije, približno v oni dobi, kakor Jezus Kristus in sv. Štefan, prvenec krščanskih mučencev. Oče Simon, rimski državljan, je odločil svojega nadarjenega sina za rabija ali pismouka. Zgodaj ga je poslal v Jeruzalem, da je poslušal tamkaj glasovite učitelje, posebno Gainaliela, slovečega uči¬ telja svetega pisma. Tu se je učil tako uspešno svetopisemskih knjig starega zakona, da je bil še prav mlad prištet uče¬ nim farizejem in je v vernosti in gorečnosti prekašal svoje součence. (Gal. 1, 14.) V dobi Savlovega bivanja v Jeruzalemu se je naglo širil Jezusov nauk po palestinski prestolnici, kakor tudi po ostalih mestih, trgih in vaseh Palestine in sosedne Sirije. Mladega in vročekrvnega farizeja je oznanjevanje doslej še nepoznanih resnic hudo razpalilo, ker je menil, da ti nauki nasprotujejo judovski veri. Njegov ognjeviti značaj ga je silil k od¬ ločnemu odporu, tako da v svoji gorečnosti za Mozesovo postavo ni poznal plemenitejšega boja, nego zalezovati spoznavalce in zagovornike Kristusovega nauka, vklepati jih in izročevati sodnikom. Ko je razdivjana množica kamenjala sv. Štefana, je bil Savel navzoč. Molitev sv. Štefana za sovražnike pa mu je izprosila nenavadno milost božjo, ki ga je kmalu čudovito preobrazila. Neposrednje po Štefanovi mu- čeniški smrti je sicer v Savlovem srcu le še rastlo sovraštvo do ') Primerjaj: Sveti Pavel, apostol sveta in učitelj narodov. Njegovo življenje in delovanje — opisal dr. Mihael Napotnik, knez in škof lavantinski. Druga, popravljena in pomnožena izdaja. Kristusove vere, in kmalu mu več ni zadostovalo preganjanje vernikov v Jeruzalemu. Gnalo gaje v Damask, kjer sije novi nauk pridobil že prav mnogo spoznavalcev. A pred vrati slo¬ večega sirskega mesta ga je prehitela božja milost, ki ga je poklicala na čudovit način v drugačen 'stan. Od nebeške svet¬ lobe na tla podrt, je zaslišal besede: „Savel, Savel, zakaj me preganjaš? 11 Savel je odgovoril z vprašanjem: „Kdo si, Go¬ spod ?“ — „ Jezus nazareški sem, katerega ti preganjaš," — mu je zadonelo na uho. Da je ta dogodek izpreobrnil Savla, glasno priča njegov modri odgovor: „Gospod, kaj hočeš, da naj storim?“ — Poslan je bil po tem svojem vprašanju v Damask k Ananiju, možu po volji božji. Telesno oko Savlovo je sicer ob tej nenavadni prikazni oslepelo, a notranje oko žive vere, neomahljivega upanja in plameneče ljubezni je izpregle- dalo ter je v trenutku razjasnilo in osvetlilo njegovo dušo. Iz Savla, preganjalca Kristusove vere, je postal Boga ljubeč in od Boga ljubljeni Pavel, apostol narodov. Dospevši v Damask je Pavel molil in se postil tri dni. Bila je ta doba — doba duhovnih vaj in duševne izpremembe. — Ananija, prišedši po božjem povelju k Spreobrnjenemu Savlu, ga je krstil. Tedaj se mu je povrnila tudi luč njegovih telesnih oči. Pavel, prerojen po svetem krstu, je začel nemu¬ doma Judom v Damasku govoriti o Jezusu, daje on Kri¬ stus, obljubljeni Mesija. Potem pa se je podal v Arabsko puščavo, da bi se pripravljal na vzvišeni poklic, za katerega je bil izvoljen na tako čudovit način. Njegovo izpreobrnjenje se je izvršilo približno v drugem letu po Kristusovi smrti. V samoti pa je bival potem tri leta. Tukaj — v tihi puščavi — je dobival Pavel nedvomno od Gospoda Jezusa Kristusa razno¬ tera razodetja, o katerih večkrat govori v svojih listih. Iz samotne Arabske puščave se je napotil sv. Pavel najprej nazaj v Damask. Tu je takoj javno nastopil v judovski shodnici in je prepričevalno dokazoval strmečemu ljudstvu, da je Jezus Kristus Sin božji. Toda moral se je hitro umekniti razkačenim rojakom. Da si je rešil življenje, so ga verniki po noči spustili v košu črez mestno ozidje. Od tod je potoval v Jeruzalem, da se je sešel s sv. Petrom, prvakom apo¬ stolov in poglavarjem vesoljne Cerkve. Iz Jeruzalema je šel v 224 svoje rojstno mesto Tar z, od tod pa v Antiohijo. Tu seje trudil Pavel dolgo in mnogo, dokler ni postala Antiohija ognjišče krščanstva poganom, kakor je bil Jeruzalem Judom. V Antiohiji je prejel z Barnabom vred posvečenje v apostolsko službo; potem pa je nastopil svoja tri velika misijonska potovanja po širnem svetu. Prepotoval je goreči apostol skoraj ves tedanji omikani svet. V premnogih krajih je osnoval krščanske občine. Skoraj vsa velika in slavna mesta starega veka so gledala v svoji sredini apostola poganov ter strme poslušala nove nauke iz ust učitelja narodov. Ko je prehodil Palestino, Sirijo in velik del Male Azije, mu je bilo na stari klasiški zemlji trojanski — v Troadi po skrivnostni prikazni macedonskega moža naročeno, naj se poda črez Helespont v Evropo, da prižge tudi v tem delu sveta luč svetega evangelija. In napotil se je brez odloga v Macedonijo ter obiskal macedonski mesti Filipe in Solun. Potem je prepo¬ toval Grško, obiskal in za sveto vero pridobil slavne Atene in bogati Korint. Svoje življenje pa je sklenil v Rimu. Dvakrat je bil jetnik v rimski ječi. Po prvem, dve leti trajajočem za¬ poru je dobil zopet svobodo in je potem še potoval dalje proti zapadu: kako daleč, se ne more natančno določiti; verjetno je, da je prišel celo v Španijo. Neron je obsodil sv. Pavla vdrugič v ječo, in sicer v mamertinsko temnico hkrati s sv. Petrom ; 2 9. dan meseca junija leta 6 7. po Kristusovem rojstvu so oba prvaka apostolov, sv. Petra in sv. Pavla, odpeljali v mu- čeniško smrt. Listi sv. Pavla ne razpravljajo verskih in nravnih resnic v kakem določenem redu, ampak so priložnostni spisi. Kjer se je pokazala potreba, tam je sv. Pavel, ako ustno ni mogel, po svojih listih učil, opominjal, karal ali tolažil, zdaj posamezne vernike, zdaj cele krščanske občine. Vendar pa je vsebina teh listov nad vse bogata. Ni je skoraj verske ali nravne resnice, za katero bi ne našli dokaza in primernega izraza v Pavlovih pismih. V vseh okoliščinah zasebnega in jav¬ nega življenja nahajamo v teh spisih jasnih navodil in večno veljavnih pravil, po katerih se nam je vesti. Cerkveni pisatelji od dobe cerkvenih očetov pa do današnjega dne so zajemali in še zajemajo iz Pavlovih listov. Sv. Pavel uči, opominja in 225 svari, tolaži, povzdiguje in navdušuje iz ust krščanskih učiteljev in duhovnih pastirjev. V svojih listih razpravlja o milosti božji in našem odre¬ šenju, o svobodi človeške volje, o njeni slabosti pa tudi o krep- kosti, do katere se more povzdigniti s pomočjo milosti božje. Tu piše o zakonu in o devištvu, o dolžnostih škofov in du¬ hovnih pastirjev, o medsebojnem razmerju gospodarjev in slu¬ žabnikov, vladarjev in podložnikov, o cerkveni in državni oblasti, o ljubezni do Boga in do bližnjega, več ali manj skoraj o vseh krščanskih čednostih. Kdo pač more povedati, koliko blagoslova, koliko luči ter moči in tolažbe je prihajalo in še vedno prihaja iz Pavlovih pisem? Težko bi bilo z malo besedami povedati vsebino vseh po¬ sameznih listov. Namestu tega slede tu dcslovno nekateri zna¬ čilni Pavlovi izreki. Notranji boj v človeku, boj med „mesom in du- hom“, opisuje z besedami: ..Dobrega, kar hočem, ne de¬ lam, ampak hudo, kar sovražim, to delam... Zakaj jaz vem, da ne prebiva v meni, to jev mojem mesu, dobro; zakaj hotenje, to je pri meni, a da bi do¬ vršil dobro, tega ne nahajam... Zakaj veselim se postave božje po notranjem človeku, ali v svojih udih vidim drugo postavo, ki se ustavlja postavi mojega uma in me spravlja pod jarem grešne po¬ stave, katera je v mojih udih. Ojaz nesrečni člo¬ vek! kdo me otme iz telesa te smrti? Milost božja po Jezusu Kristusu, Gospodu našem.“ (Rim. 7,15 sl.) Da nas milost božja dviga do nadnaravne časti otrok božjih in dedičev nebeškega kraljestva, za¬ trjuje z besedami: „Duh sam n a m r eč i z pri čuj e našemu duhu, da smo otroci božji. Če smo pa otroci, smo tudi dediči; in sicer dediči božji, sodediči pa Kri- stusovi.“ (Rim. 8, 16 — 17.) 0 državni oblasti piše: „Vsak človek bodi višjim oblastem podložen; ni namreč oblasti, razen od Boga, katere pa so, so postavljene od Boga. Kdor se tore j ustavlja oblasti, se ustavlja božji na - redbi. Kateri se pa ustavljajo, sami sebi prido¬ bivajo pogubljenje... Zato morate biti podložni, 15 ,226 ne samo zavoljo jeze, ampak tudi zavoljo vesti." (Rim. 13, 1 sl.) 0 ljubezni, prvi in temeljni krščanski čednosti, naha¬ jamo v Pavlovih listih polno najlepših izrekov. „Sedaj pa ostane j o: vera, upanje, ljubezen, — to troje; naj¬ večja izmed teh pa je ljubezen. 11 (I. Kor. 13, 13.) „Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, bi bil kakor bučeč bron ali zvoneč zvonec... Ljubezen je potrpežljiva, je dobrotIjiva; ljubezen ni nevoščljiva, ne ravna napačno, se ne napihuje, ni častilakomna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega; se neveseli kri¬ vice, veseli se pa resnice; vse prestaja, vse veruje, vse upa, vse prenaša." (I. Kor. 13, 1 sl.) Mnogo je v Pavlovih listih kratkih in krepkih iz¬ rekov, polnih tolažbe in resnice, luči in kreposti. N. pr.: „Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati prihodnji slavi, ki se razodene nad nami." (Rim.8,18.) „Kristus nam mora kraljevati" (I. Kor. 15, 25.) Kristus mora vladati v Cerkvi, v državi, v šoli in v družinah, ako hočemo, da bo človeški rod srečen. — „Zna¬ nos t (brez ljubezni) napihuje, ljubezen povzdiguje." (1. Kor. 8, 1.) S tem je apostol preresnično označil praznoto člo¬ veške vednosti brez božje ljubezni. Izredno nadarjeni in od Boga razsvetljeni duh, kakor tudi ljubezni plamteče srce sv. Pavla se razodeva no le v vsebini, ampak tudi v slogu njegovih listov. Najkrasnejše ideje se vrstč včasih tako hitro druga za drugo, da ne moremo lahko slediti njihovemu toku. Odtod prihaja, da so Pavlovi listi na mnogih mestih težko razumljivi. Kdaj je sv. Pavel spisal posamezne liste, se pri vseh ne da natančno določiti. Vulgata jih ne navaja po časovnem redu, marveč se ozira bolj na važnost krščanskih občin, katerim so bili poslani. Najverjetneje je, da so nastali posamezni listi v sledečem redu: a) Na svojem drugem misijonskem potovanju okrog 1. 53. je pisal sv. Pavel iz Korinta prvi in drugi list Tesalo- ničanom. b) Na tretjem misijonskem potovanju (55—58) je pisal štiri liste: Iz Efeza Galačanom in prvi list Korinča- 227 n o m, iz Macedonije drugi list K o ri n č a n o m in iz Korinta Rimlj anom. c) Štiri liste je napisal, ko je bil prvikrat v rimski ječi (61—63), in sicer po en list: Filip Ij anom, Efežanom, K o 1 o š a n o m in Filemonu. č) V času med prvim in drugim jetništvom (63—66) je pisal Hebrejcem, prvi list Timoteju in Titu. d) Drugi list Timoteju pa je , isal malo pred svojo smrtjo iz drugega zapora 1. 66. ali 67. § 73. Listi drugih apostolov in Skrivno razodetje sv. Janeza. 1. List sv. apostola Jakoba. Apostol Jakob mlajši, Kri¬ stusov sorodnik in škof v Jeruzalemu, je pisal okrog 1. 61. onim Judom, ki so sprejeli krščansko vero, pa so bili raztreseni po raznih deželah izvun Palestine. V listu zatrjuje zlasti potrebo dobrih del: ..Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Ga bo li vera mogla zve¬ ličati?... Kak o r j e namreč telo brez duše mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva. 1 ' (Jak. 2, 14. 26.) Piše tudi o svetem poslednjem olju. (Jak. 3, 14 -15.) 2. Dva lista sv. apostola Petra. Oba sta bila namenjena krščanskim občinam v Mali Aziji in spisana v Rimu. Prvi listje napisal sv. Peter, preden je cesar Neron začel preganjati kri¬ stjane. Z njim je hotel vernike nekako pripraviti na prega¬ njanje. Priporoča jim stanovitnost v veri, v potrpežljivosti in vseh krščanskih čednostih zlasti z ozirom na to, da bi ne¬ verniki kristjanom ne mogli ničesar po pravici očitati. Vse pismo preveva duh krotkosti, kije duh Gospoda Jezusa Kristusa. Drugi listje spisal sv. Peter neposrednje pred svojo muče- niško smrtjo leta 66. ali 67. Prvak apostolov in vidni poglavar vesoljne Cerkve si je svest, da se bliža konec njegovemu ze¬ meljskemu življenju. Zato še poslednjič izvršuje svoj poklic, „brate polrjevati v veri,’ 1 pišoč: „0 z nanj e vali smo vam moč in pričuj očnost Gospoda našega Jezusa Kri¬ stusa, ne kakor bi se držali izmišljenih pravljic, marveč ker smo postali priče njegovega veliča- stva.“ (II. Petr. 1, 16.) V dokaz temu pripoveduje, da je videl Kristusa veličastno izpremenjenega na gori. Potem se sklicuje 15* 228 na preroke, ki so že v davni preteklosti napovedovali to, kar so apostoli doživeli in gledali, ter dostavlja: „Od Svetega Duha navdihnjeni so govorili sveti možje božji.“ (II. Petr. 1, 21) Svari tudi vernike, naj se ne dajo premotiti za¬ peljivcem, ki se posmehujejo nauku o drugem Gospodovem pri¬ hodu k sodbi ter žive po svojem poželenju. Gospod sicer odlaša, a pride gotovo, zakaj „en dan je pri Gospodu kakor tisoč let, in tisoč let kakor en dan.“ (II. Petr. 3, 8.) 3. Trije listi sv. apostola Janeza. Kakor evangelij, tako tudi listi sv. Janeza razodevajo apostola ljubezni. Prvi list je nekaka spremnica evangeliju sv. Janeza. Glavna misel tega lista je: „V tem se je pokazala ljubezen božja do nas, da je Bog svojega edinorojenega Sina poslal na svet, da bi po njem živeli." (I.Jan.4,9.) Iz tega pa sledi: „Ako nas je Bog tako ljubil, moramo tudi mi drug drugega ljubiti.“ (I. Jan.4, 11.) Drugi list je pisal sv. Janez neki „izvoljeni gospč in njenim otrokom 14 , to so bržkone: neka cerkvena občina in verniki tiste občine. V listu priporoča krščansko ljubezen, ki se razodeva v izpolnjevanju božjih zapovedi. Prepoveduje pa zaupno občevanje z nasprotniki Kristusovega nauka. Tretji list, enako kratek kakor drugi, je bolj zasebnega značaja. Sv. apostol gaje poslal nekemu Gaju; hvali ga zavoljo njegove gostoljubnosti. V obeh listih izraža upanje, da se kmalu vidijo ter ustno kaj več pogovorč. 4. List sv. apostola Juda Tadeja. Ta apostol je bil brat Ja¬ koba mlajšega, jeruzalemskega škofa. Po starem izročilu je oznanjal sv. evangelij v Mezopotamiji. Po mučeniški smrti Jako¬ bovi so poskušali neverniki in razni krivoverci begati kristjane v Palestini. Zato je Juda opozoril svoje rojake na pretečo ne¬ varnost z listom, ki je po svoji vsebini precej podoben dru¬ gemu listu sv. Petra. 5. Skrivno razodetje sv. Janeza. To je edina preroška knjiga novega zakona. Živeč v pregnanstvu na otoku Patmu je videl sv. Janez, od Svetega Duha razsvetljen, bodočo usodo Mesije- vega kraljestva, t. j. katoliške Cerkve. V veličastnih, a težko razumljivih preroških slikah napoveduje hude boje in končno zmago sv. Cerkve nad judovstvom in neverništvom ob koncu 229 sveta. Kristus bo kraljeval s svojimi izvoljenci v novem, ne¬ beškem Jeruzalemu vekomaj. V zadnjem oddelku (Skr. raz. 20, 11—12; 21, 1—6) slika konec sveta, poslednjo sodbo, prenovljeno in poveličano naravo in v posebno lepila podobah zveličanje izvoljenih v nebesih: „In videl sem velik bel sedež in Njega, kije na njem sedel, izpred čigar obličja sta pobegnila zemlja in nebo, in jima ni bilo najti mesta. In videl sem mrtve, velike in male, stati pred sedeže m;...in knjiga se je odprla, katera je knjiga življenja; in mrtvi so bili sojeni po tem, kar je bilo zapisano v knjigi, po svojih delih... In videl sem novo nebo in novo zemljo, zakaj prvo nebo in prva zemlja sta prešla... In jaz Janez sem videl sveto mesto, novi Jeruza¬ lem, priti z neba od Boga, opravljeno kakor ne¬ vesto, ozališano svojemu ženinu. In slišal sem velik glas govoriti s sedeža: Glej, prebivališče božje z ljudmi, in prebival bo z njimi!... In Bog bo obrisal vse solze z njih oči, in smrti ne bo več; tudi ne bo več ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine, zakaj prejšnje je minulo. In kateri je sedel na sedežu, je rekel: Glej, novo storim vse. In rekel mi je: Zgo¬ dilo se je. Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec." v m