'Ž42 Književma poročila. Književna poročila. Dr. Taranovski Teodor: Istorija srpskog prava u Nemanjičkoj državi. I. deo: Istorija državnog prava. Beograd; Geca Kon. 1931. Str. VI-t-262. V SI. Pr. 1931., str. 293. in 294., smo podali naznanilo drugega dela gori navedene knjige, ker je izšel pred prvim delom, ki govorimo o njem tukaj. Razlogi, zakaj je bil izdan drugi del pred prvim, so bili v citiranem naznanilu navedeni. Sledil bo še t re t j i del o državljanskem pravu in sodnem postopanju. V prvem delu napoveduje Taranovski (str. 210., 211.), da bo v tretjem podrobneje razlagal o sodni imuniteti in o patrimonialnem sodstvu, o sodni pristojnosti posredujočih cblastev in o rezerviranih kaznivih dejanjih, ki so bila pridržana za državna sodišča. Omenjamo vse to, da pojasnimo razsežno zasnc vo Taranov- Književna poročila. 243 skega zgodovine srbskega prava v Nemanjiški državi. Ce smo že pri prikazu drugega dela o zgodovini kazenskega prava izrekli, da je delo tako znanstveno dejstvo, ki bo za dolgo dobe, če ne za vedno, dokončno dognanje, moramo sedaj po študiju prvega dela, našo sodbo le podčrtati in se sklicevati tudi na dejstvo, da je kritika izven naše države c Taranovskega knjigi izrazila isto sodbo. Kar diči njegova razpravljanja je predvsem globokost zajetja misli. Taranovski črpa iz vseh poznanih virov, ocenja njih vsebino prav v duhu dobe njih postanka, ali vsekakor in vsestransko socijološko. Odtod njegova pre-pričevalnost, ko pobija nazore drugih pisateljev, odtod tudi izredna zanimivost njegovega prikazovanja. Gradivo, ki ga je cbdelal, je ogromno. Seveda ni mogoče, da bi bil prišel do trdnih tal v vsakem vprašanju. Marsikje se mora ob nedostajanju pravih virov zaustaviti pri »ugibanju« (»pogadjanja«, n. pr. str. 87.); ipak se nam zde njegove domneve vse bclje fundirane nego domneve starejših pravnih zgodovinarjev. Mislimo, da je bila v tem pogledu Taranovskemu najboljša pomoč njegovo temeljito pK)znanje pravne zgodovine severnih (Slovanov. Mi južni Slovani-prečani bi si le želeli, da bi se Taranovski cziral primerjalno tudi na naše pravne institute, zlasti ko itak govori na mnogih mestih o srednjeevropskih kot germanskih pravnih prilikah. Naj navedemo nekoliko takih mest, kjer bi se dali obravnavati le(pi vzporedni primeri iz prečanske pravne zgcdovine: »krajišnici« (str. 31.) = comes marchiae, marchio; »slugi« (str. 32.) = »hlapčiči« iz narodnih pesmi Slovencev; »prostovoljno podvrgavanje svobodnih pod zaščito veleposestnikov« (str. 53.) = primer župana Stinka iz Ptuja, ki se podvrže 1277. leta nemški viteški kcmendi v Veliki nedelji; »manastiri veleposednici« (str. 88.) = Runa, Žiče, Stična, pa tudi Oglej itd. če Taranovski pri raznih prilikah navaja v podporo svojih izvajanj ruske, poljske, litavske primere, bi bil krog dokazovanj le še popolneje strnjen, ako bi ga razširil tudi v smeri hrvatskega in slovenskega življa, ki se je nahajal, lahko rečemo, v dobi Nemanjiške državnosti prav v podobnih prilikah kot srbski živelj. N. pr. posledice prebega tlačana od enega patri-monijalnega gospoda k drugemu, ki so obravnavane na str. 68. po čl. 201. Dušanovega zakonika, bi se dale po našem mnenju uspešno zasledcvati s primerjanjem hrvaško-slovenskih virov o Istem dejstvu, zlasti ker je omenjeni čl. 201. vzet iz raJtovaškega prepisa, ki datira razmeroma iz mlajše dobe. — Od srbskih pravnih uredb, ki jih je Taranovski skoro povsem na nova znEinstvena tla postavil, bi imenovali »sebre«, »sokalnike«, »pronijarje«. Zelo mncgo novih izsledkov podaja tudi poglavje o »vladalcu« in pa o razmerju vlastelinov do države. O prosluli normi čl. 171., 172. iz Dušanovega zakona, da mcrajo sodniki soditi samo po zakonu, tudi če bi vladar hotel drugače, je Taranovski sprejel Radojčičevo tezo o bizantinskem izvoru te norme. Vendar smatra to le za nekakšno sokomponento ob razvoju, ki da je že po naravnem potu, tcrej iz srbske miselnosti same, vedel do priznanja potrebnosti te norme. Morda je šel Taranovski, ki sam piše (str. 228.), da je bila »odredba čl. 171-og više od deklarativnog, nego od efektivnog značaja«, tu vendar le nekoliko predaleč, če se sklicuje tudi na Dubrovnik in Kotor. Saj jih je izločil iz razpravljanja, češ »da Je njihova avtonomija stranog porekla i bazira se na principima, koji 244 Književna poročila. su inače bili tudji Nemanjičkoj državi« (str. 213.). Mislimo, da stoji v tem pog-ledu na str. 230. se nahajajoča trditev v nasprotjiu: »Ima dakle, kao što mislimo, razloga, da se navedena glava kotorskega Statuta ubroji u izvore čl. 171-og Dušanevog Zakonika«; ali do definitivne sodbe v tem vprašanju pač ne pridemo, ker ni misliti, da bi se zgodovina kodifikacije Dušanovega zakonika mogla izpopolniti v smeri razrešitve tako pc drobnih vprašanj. Vsekakor svedoči tudi ta primer, s kakšno temeljitostjo se bavi pisatelj s (problemi pravne zgodovine, želimo, da bi tretji del knjige kmalu izšel, pisatelju v čast, jugoslovenskim pravnim zgodovinarjem v pobudo, celokupnemu znanstvenemu svetu Slovanov pa v ponos. Dr. Metod Dolenc. Dr. Werk Hugo: Teoretsko- praktični priručnik jugoslavenskog" gradjanskog pamičnog prara. Pr^i deo: Gradjanski pamični postupalc n teoriji i praksi. Svezak prvi. Sa 82 obrasca i primera. Zagreb 1932. Vlastito izdanje. Str. Xin-h558. Cena 250 Din. Prvi zvezek že željno pričakovanega Werkovega dela obsega teoretski prikaz grajanskega postopka pred zbc mirni sodišči, torej oni del, ki ga obravnava grajanski pravdni postopnik kot pravilo. Razložen je ves postopek od vložitve tožbe do pravomočne rešitve spora vklju-čivši tudi izredna pravna sredstva. Izpuščene in pridržane drugemu zvezku pa so nauke, ki se po avtorjevem naziranju tičejo v prvi vrsti sodišč in njih delovanja (organizacija in pristojnost sodišč, pravdni stroški z Tsemi modifikacijami, zapisniki, postopek pred sreskimi sodišči in posebne vrste postopka). Ta svojski način obravnavanja naj ima svoje opravičilo po avtorjevih besedah v tem, da naj najde praktični pravnik v tem prvem zvezku v glavnem vse, kar mu je potrebno, kadar uporablja postopnik v praksi. Temu namenu služi tudi pridanih 82 obrazcev, ki so povečini kom.en-tirani s številnimi in vsebinsko bogatimi opombami. Ni dvoma, da nudi takšen sistem, zgrajen pod vidikom tekoče pravde in opisujoč posamezne razvojne stopnje procesa, kakor si sledijo od vložitve tožbe dalje, zlasti praktiku, ki se po zakonu samem še ne spozna prav trdno, veliko prednosti, posebno še možnost hitrega razgledanja. V tem pogledu bo knjiga kakor nalašč za uvod v postopek v krajinah, ki jim je ta nov. Na drugi strani pa je tudi res, da ima odložitev nekaterih splošnih ustanov postopka za posledico, da so te deloma vendar obravnavane na mestih, kamor ne spadajo, n. pr. o sodiščih, pristojnih za reševanje rekurzov (str. 317.), da se ni bilo moči povsem izogniti ponavljanju (zlasti pri obrazcih) ali da so te ustanove vendarle deloma obravnavane, čeprav po svojem bistvu še niso bile razložene, n. pr. govor o prekinitvi in počivanju postopka zgolj na višjih stopnjah (str. 278.), o varščini za pravdne stroške na prizivni stopnji (str. 281.). No, ko bo izdan še drugi zvezek, bo slednji očitek odpravljen. Priročnik ni kratek oris osnovnih načel, marveč precej na široko razt>leten sistem, ki se osobito ne ogiba tudi spornim vprašanjem, kakor so se pojavila v praksi. V razmotrivanja o avtorjevih odločitvah o teh spornih vprašanjih, ki jih je polno v grajanskem postopniku, se ni spuščati. Avtor je povsod podkrepil, zakaj se je odločil na eno in! ne na drugo stran. Opozoriti je le na dvoje, troje netočnosti, ki so se navzlic skrbnemu pregledu v knjigo vtihotapile. Relativnega obveznega nastopanja po od- Književna poroiMla. 245 vetnikih novi zakon ne pozna več. Tako pravilno tudi Werk na str. 91., 141., 190., napačno, očividno pod vplivom avstrijskega zakona pa na str. 29., 44. in 87. Odst. 1. § 445. le strankam ne daje prsebnega pravnega sredstva zoper odločbo o tem, ali je priča upravičeno odrekla, pričati ali priseči ali odgovoriti na vprašanje, piiča ga ima pa takoj, kar naglasa tudi na kraju knjige pridano obrazloženje (nasprotne str. 161.). Pravilno navaja knjiga tudi na str. 18., 141. in 148., katera dokazila sme sodnik uradoma, brez strankinega predloga izvesti, odstopa pa od izraženega na str. 139. dn 380. Preveč na kratko stoji na str. 68., da pri prostem sosp r-ništvu ni nasledstva v pravdi. To je tudi glede izpadlih prostih sosporni-kov, a pravda glede ostalih sospornikov se zbog ne tega ne prekinja. Motiti utegne tudi, da je mcž pooblaščen, zastopati ženo brez pooblastila, kadar upravlja njeno prosto imovino (str. 83.). To bo veljalo le za primere, kadar sme upravnik sploh sam voditi pravdo. Pri naštevanju pravno-pomočnih prgodb (str. 195.) bi bilo vsaj omeniti tudi še zadevne pogodbe z Bolgarijo, Češkoslovaško in Madžarsko. Vse omenjeno so le malenkosti nasproti vrlinam velikega W e r-k o v e g a dela. Omenjena je že bila ena prednost te knjige, namreč njen praktični sestav. Novincem se z njeno pomočjo ne bo težko znajti v novem postopniku, posebno, ko je umel avtor združiti vzgledn- oblikovana teoretska razpmotrivanja srečno s praktičnimi primeri. Navesti je poleg tega osobito še, da je p- svetil avtor mnogo pozornosti vodilnim načelom grajanskega postopnika, ki v prvi vrsti kažejo razliko in napredek nasproti nekaterim dosedanjim zastarelim procesom. Nazorno podajanje teh načel, zlasti tudi na raznih mestih knjige krepko poudarjanje čvrstega .pravdnega vodstva je najboljši uvod v novi postopnik. Ta poglavja zaslužijo tudi v starih pokrajinah civilnega postopn''!ca poglobljene pozornosti. Dasi se knjiga izdaja za delo ipraktika za prakr. R. Sajovic. Dr. Mlrkovlč Mijo: Spoljna trgovinska politika. Beograd. Izda-vaCka knjlžara Gece Kona. 1932. Str. 179. To simpatično novo publikacijo dr. Mirkoviča bodo pozdravili osobito akademiki na Juridičnih fakultetah in višjih gospodarskih šolah, ravno tako pa tudi vsi izobraženci, ki bi se radi informirali o sedanjem stanju trgovinskopolitične problematike. V jugoslovenski gospodarsko-politični literaturi kljub opetovanim poskusom nimamo spisa, ki bi mo-.¦^e' ustreči bolje enim kakor drugim. Naj nikogar ne straši, da obsega spis le 179 strani; na njih je mogoče o trgovinski politiki mncgo povedati, vsaj vse, kar je bistvenega, če ume pisatelj, kakor g. Mirkovič, osnovne prvine kratko In jedrnato formulirati in izsledke primemo zgoščene razporediti po srečno na-členjenih poglavjih, zaglavjih In oddelkih. Ugovor, da mora tak spis 16 246 iKajiževina poročila. zaradi razmeroma male obsežnosti izgledati preveč enciklopedično, ne drži; tega znaka se ne iznebi tudi petkrat obširnejši spis, ker je snov izredno obsežna, trgovinsko-politične metode in sredstva pa tako mno-golična, da je treba omejevanja po vseh plateh, ako naj spis preveč ne nabrekne. Sicer pa velja danes to za spise vseh strok; ako niso čisto teoretični, so enciklopedični vsi. Avtcir je razporedil snov tako, da govori v prvem delu o predmetih mednarodnega gospodarskega prometa, o njegovem učinkovanju na ustvarjanje narodnega blagostanja ter o plačilni bilanci; v drugem delu obravnava trgovinsko-politične sisteme, v tretjem cilje in idejne pravce, v četrtem pa sredstva. Da bi v kratkem poročilu načel kakšno podrobno kritiko posameznih pisateljevih trditev, ne obeta ne bravcu ne avtorju bog zna kaj haska. Saj je na področju trgovinske politike toliko tez, kolikor subjektivističnih pogledov na svet, in toliko učenih kontroverz, kolikorkrat se je moči zmotiti o konkretni primernost: po-samnega sredstva. Genus proximuni pojma trgovinske politike je pač politika, ne pa gospodarska tehnika. Dr. Mirkovičevo delo, ki se odlikuje tudi s preprostim, jasnim prednašanjem, se bo prikupilo še zategadelj, ker zna pisatelj široke komplekse problemov, kakor so n. pr. oni o carinski zaščiti in njeni tehniki, o administrativnem protekcionizmu, o mednarodnem glavničnem prometu, o trgovinskih pogodbah, uvoznih monopolih i. dr. prikazati iz primerne perspektive, tako da se glavne črte ostro izrazijo ter jasno vtisnejo čitatelju v spomin, ne da bi zatemnjevala podobe vsota detajlov. To zahteva precej discipline, kajti komplicirana narava omenjenih tvarin zavaja kaj rada h gostobesednim razmotrivanjem. V dobro je knjigi nadalje še šteti, da prikazuje ob koncu posameznih oddelkov stanje in razvojne pravce Jugoslovanske trgovinske politike. Tvarino ponazorujejo srečno izbrani statistični podatki; pa ti so porazdeljeni med besedilom zmerno in vešče, tako da ne bodo motili bravca, ki ni vajen razbirati vsebine statističnih tablic. Skratka; Mirkovičevo delo pomeni velik na,predek v primeri z učbeniki o trgovinski politiki, kakor ste Jih bili vajeni dve generaciji našega razumništva, one, ki se nahaja zdaj v »najboljših«, in druge, ki se nahaja v še boljših letih. Albin Ogris. Bettiol Oiuseppe: 1! efficacia della consuetudine nel diritto pe-nale, Milano 1931. Societž, editrlce »Vita e pensiero«; VI-t-56. Cena 5 lir. To delo Je izšlo kot 32. zvezek publikacij milanske katoliške \m\-verze in ga prikažemo zato, ker se nam zdi problem, ki Je tu obravnavan, tudi za nas zelo važen. Vajeni smo namreč, da naša književnost prehaja glede vprašanja učinkovitosti običajev v kazenskem pravu presto na dnevni red, češ, saj velja nullum crimen, nulla poena sine lege. To načelo je tudi v naši ustavi zasidrano. Ali baš najnovejša zakonodaja iz kazenskega prava kaže precej torišč, kjer si moramo biti na čistem, gre-li navadam ali običajem poleg zapisanega prava vendar nekaj prmena, z drugimi besedami, ali more nastati iz vednih običajev tudi običajno pravo, če govori naš kazenski zakonik o oceni po svobodnem prepričan.lu; če ustanavlja pojme iz občnega dela, ki pomenijo neko vrednotenje določenega obsega, n, pr. prekoračenje silobrana, skrajna sila, ne.znatnost primera itd., če slednjič posebni del l^azenskega iCnjiževinst poročila. 247 zakonika govori o razžalitvi (»uvredi«), ne da bi pojem definiral; — v vseh teh primerih moremo govoriti o neki splošno veljajoči rabi pojmov, ki ni nič drugega nego uporaba za uporabo, navada za navado, a utegne postati slednjič ipredpis po običajnem pravu. Pisatelj Bettiol hodi po še širših potih. Pričenja svoja razmotrivanja z naukom o navadah vobče; preiskuje razmerje med navadami in zapisanim zakonom; ustanavlja, da je treba drugače kakcr v privatnem pravu — razpravljati v javnem pravu, zlasti pa kazenskem, o tem, ali se navada udej-stvuje tam, kjer bi javni činitelji in sodniki hoteli zadeti s sankcijo kaznivo delo, ki ni v zapisanem zakonu zabranjeno, a 1 i hoteli ga odtegniti imperativu norme v danem primeru, ali pa hoteli utemeljiti dopustnost nekega čkveškega zadržanja v izjemnih prilikah (str. 10.). Na teh osnovnih vidikih razpravlja pisatelj o običaju kot ustvaritelju kazenskopravne norme. Zlasti se bavi tu z R i 111 e r j e m, ki je izklesal značilni izraz »tatbeatandbildende Kraft« običaja. Bettiol ga po pravici proglaša za »il piu vlvace e oonvinto assertore della vitalita della eonsuetudlne penale«. Posledek Bettiolovih izvajanj pa je, po našem mnenju pravilno, negativen. Običaji, pridaja pisatelj, smejo samo pomagati pri razlagi zapisanega zakona; tu bi se moglo govoriti o socijalnih ali tolmačečih običajih k zapisanemu zakonu. V nadaljnem poglavju naznanjene monografije razpravlja o običaju kot izpopolnjevalcu kazenskega prava. Bettiol kaže izrecno na izjemno stališče ruskega sovjetskega kazenskega zakonika, ki dopušča analogno kaznovanje dejanj, ki so socijalno nevarna, pa se ne nahajajo v kodeksu; dalje razpravlja o določbi osnutka za kazenski zakonik v Nemčiji iz 1. 1925., kjer se prepušča sodniku preskušnja odredb pravnega reda, ki se tičejo opra-vičbe v konkretnem primeru. Zaključuje, da običaj praviloma ne sme biti upoštevan contra legem, če pa nastopa »sotto la veste di praeter legem«, bi utegnil izpolniti vrzeli v zakonu. V zadnjem poglavju je govora o razveljavni moči običaja, po katerem se je uporabljanje kazenskopravne norme opustilo. Zaključek je zopet popolnoma negativen. Kakor je iz tesnega okvira tega naznanila razvidno, se giblje Bettiol povsem v pravcu, ki je takorekcKi občna last sodobne kri-minalnopravne vede. Vrline njegovih znanstvenih raziskavanj pa vidimo zlasti v obširnem in podrobnem upoštevanju modernih avtorjev in zakonskih osnutkov, ki se dotikajo vprašanj o problemu pomena običajnega prava. Lahko pa bi bil avtor, če bi bil hotel predmet izčrpno obdelati, posegel po vprašanjih iz praktičnega pravosodja, katerih smo se uvodoma a brzo roko doteknili. Dr. Metod Dolenc. Dosedanja literatura o naših novih zakonih o menici in O čeku. O teh zaikonih se je razrvila v kratkem času raizmemo bogata literatura, o kateri Slovenski Pravnik doslej ni poročal izr.^zemši ocene o knjigah K r a m e r j a »Menice, menični protesti in drugo«, dr. Pavloviča »Osnovi menlčmog prava i komentar novog meničnog zakona« in o mojem oTielu »Menični zaikon in čelkovni izaikon«. (SI. Pravnik 1930 str. 240, 1931 Str. 42 in 136). V tem komentarju sem se nataničneje potoavil z onimi deli, ki so mi prišla v roko do jeseni 1. 1929 (dr. Bartoš »Menični zakon i čelkovini zaikon«, dr. Cimič »Mjemični zaikon«, dr. ,Stražnicky »Tumač zafeona o mjenici«, dir. Vrbanič »Mjenično pravo« in »Čekovno pravo«). Ne bo, uipam, odveč, da za čitatelje »Pravnika« vsaj v glavnih 16* 248 iKmjiževfla poročila. otorisdih navedem dela o meničnem in Čekovnem (ptravu, (kd so iašla ali s katerimi sem se seiznanil pozneje. 1. Dr. čimič Emest: »MjeniCni i čekovni zakon« (drugo popunjeno izdanje v zbirki »Zakoni Kraljevine Jugrcslavije«, »Obnova«, Zagreb 1930), istr. XVI — 314, cena 80 Din J. Brez dvoma je dobro (priporočilo, da je (bila po preteku 15 mesecev potrebna nova izdaja, o kateri pisec ipreslkromno pravi, da je samo popunjena. K vsalkemu zakcnu je pisec dodal wad, v katerem razlaga osnovne pojme meničnega in čekovnega prava, zgodovino menice in čeka in zalconcdaje o njih m navaja najvažneijSo literaturo. S tem naj se knjiga usposobi tudi za učbenik. Dodani so izakoni in uredbe o praznikih, protestnem registru in določbe novega c. p. p. o meničnem (čekovnem) postopamjiu, nekaj oibrazcev menic in čekov, protesta in povratnega račima, izčrpno sitvamo kazalo k vsakemu obeh izalkonov. Pisec ne nsuvaja na ipoedinih mestih nasprotnih mnenj drugih avtorjev, pač pa so navedene isodibe istola sedmorice k prejšnjemu hrv. og. meničnemu zaikoniu (novih v času, ko je izšla drmga izdaja, še ni ibilo). Razlaga je vobče dobra, jaiko nazorna, jezik tudi za Slovenca prav lahko irazumJijiv. V podrobnositih Ibd se dalo včasih kaj pri-igovaiijati; Skoda je, da niso popravlijene nekatere trditve prve izdaje, glede katerih nepravilnosti skoro ne more ibiti dvoma, talko da treiba misliti na redakcijske hibe; marsikaj je pa ipopravljeno napram prvi izdaji. 2. 'Dr. Deželic Stanko: >xMenično pravo« (Beograd, Geca Kon, 1930, Btr. 127, cena 25 Din). Knjiga je namenjena trgovstttim alkademijam, za katere je pisec že 1. 1923 izdal učbenik meničnega prava. Merilo učbenika za trgH>vinislke srednje Sole z znanstvenega vidika ne more biti prestrogo, kritičnih raamatranj v njem ne pričakujemo, prav talko ne ožje zveze z občim državljanskim in trgoviniskun pravom. Točnost v izražanju, lahka umljivost in zlasti čim večja zanesljivost glede Skladnosti izvajanj z zakor«sikim besedilom je glavne. KajU od praktikov nepravnikov, 'kakor se vzgajajo v trgovskih šolah, redno ni niti pričakovati niti zahtevati, da ibeisedilo učbenika motre z zakonom ral sem samo par primerov, nepravilnosti je mnogo več. Ako se tanjiiga raibi na trgovskih šolah azljiveje, kajti tudi iz komentarja k me-ničneanu zakonu se vidi, da si je pisec mnogo prizadeval, nego, po mojem minenju, glavno to, da je bil pisec glede meničnega zakona, deloma zavestno, deloma podzavestno, pod vpHvom in v sipcnah prejšnjega srbskega meničnega prava. Saj se iz uvoda vidi, da pisec novi zakon krit'!kuje IS stališča franoo^ega sistema -meničnega prava, in povsem prirodno je. da 'ga potem tudi razlaga raz to stališiče. Ne da tai se spuščal v temeljno vprašanje, kateri sistem je btljši, rzanimivo Je vendar, ida tudi ženevska konferenca ni bistveno odstopila od haškega reglemana, ki je po sistemu brez dvoma bližji germanskemu nego francoskemu sistemu. Morali se 'bomo torej vsi sprijazniti z mislijo, da na evropskem kantinentu prevla- Književna poročila. 251 diuje geimaniski sisteni, kakcr je že iprej prevladoval v naši kraljevini in kakor se je že prej poznal 'v nekaterih določbah snbekega meničnega (trg.) zaJkonika. Ne ibomo se pa, dosledno, mogli eprijaKiniti s piščevo trditvijo, da unifikacija meničnega in čekovnega prava ne more postati in-temacijonalizacija. Res je stvarna internacije nalizacija adviisna od mnogih činiteljev, ki se ne dajo urediti niti meddržavno nitd z domačimi zakoni, tako da se toodo po vsebini enaiki zakoni v vsaki državi — tudi zaradi ostalih neizenačenih zakonov — uporabljali različno, toda vendar bo olb vseJbinisko enakih zakonih takih razlik neprimerno manj nego jih je sedaj, tako da je izenačevanje vsaj prometnih zakonov brez dvoma silno koristno, še več bi ibilo seveda doseženo, ako bi se moglo za izenačene zalkone ustanoviti meddržavne vrhovno »sodišče«, ki rbi dajalo v spornih vprašanjih vsaj smernice za rešitev. To je pač ideal bodočnosti, aiimpak stremljenje za izenačenjem prometnih zakonov je danes že tako jasno, da bo pisec s svojim naziranjem ostal v manjšini. Saj niti dosleden ni, ko zagevarja unifikacijo v isti državi, dasi so gospodarske prilike v raznih predelih dste države v trenutku, ko zakon nastane, lahko različnejše negoli v rasnih državah. Knjiga vsebuje celo vrsto Jako dobrih, celo finih misli, vendar pa tudi nekaj očitih nepravilnosti. Nekatere, najvažnejše, naj omenim, ne sipuščajoč se tu v siporna viprašanja. Sam menični zakon ne zahteva overjenega peolblastila za prevzemanje meničnih zavez, razen po § 98,. pisec to zahteva isplošmo (str. 3), nejasno str. 12. Ni res, da bi se menica, iz katere se ne more točno 'videti dospetek, smatrala za vpoglednico (str. 5). Povsem krivo Je, da toi pri trati na lastni uikaz šele indosament proizvel »dejstvo menice« (str. 6). Netočna je razlaga domicila in plačilnega mesta (str. 8, 9), sicer je ipa to res eno najslaibših mest odredb haSkega reglemana in našega zakona. Refleks francoskega prava je trditev, da indosament prenaša lastnino menice, naš zaikon stvareopravnega vprašanja ne ureja (str. 15). Indosament na akceptanta pomeni ugasnitev vsled konfuzije pač šele o dcspetku, ne pa taikoj (str. 16). Mdosiranje cele menične vsote več osebam ne pomeni delnega indosamenta, pisec trdi nasprotno (str. 17). Dokaj neraiziumljivo in pomanjkljivo je tolmačenje § 16. odst. 2. Nabrajanje primerov, v katerih trasat more odbiti akcept, zavaja v zmoto, kakor da bi ne nastopile iste posledice, če se akcept odlbije iz idrugih razlogov ali aploh brez razloga (str. 30, refleks francoske teorije o prcviziii?). Krivo je, da menica vipoglednica ne more biti akceptirana (str. 31). Radoveden bi bil, kako bi pisec utemeljil svojo tiiditev (str. 50), da se menica radi plačila predloži — z istim učinkom — lahlko akceptantu ali njegovemu avalisbu! Da bi toila intervencija menična negotiorum gestio (str. 74), za pozvano intervencije gotovo ne velja, prav talko ne, da bi zadostoval akcept za čast, zapisan v protestu (Str. 76), sploh je v nauku o intervenciji marsikaj netočnega. Zakaj bi se smeli delati prepisi samo, če je menica izdana v enem izvodu (str, 89) V Kalko je v skladu z zakonom trditev, da zastaranje prekinja »prebijanje duga, protivtraiibina —« («tr. 104), razen seveda če se uveljavlja s tožbo ali z vmesnim piredlogam v prarvdi ? Da bi se na osnovi amortizacij9keg"a odloka moglo zahtevati plačilo od hranitelja v akceipt peslanega izvoda (str. 118)? Zakaj? Ne velja, da bi smel imetnik čeka po analogiji S 16. odat. 2 m. z. naznačiti plačilni kraj, ki ni raizviden iz čeka, kajti S 23. 2S2 Kinjiževna poročila. št. 1 izključuje uiporabo § 16. odst. 2 pri čeku. Z definicijo aktivne čekovne gposObncsti kot sposobnosti staviti podpis na ček se bo težko sprijazniti (str. 148). Da kreditna zadruga ni trgovec, ne velja v vsej kraljevini (str. 153). Da imetnik čeka ni dolžan sprejeti delnega plačila, je res, toda dostavek »ali ček vredi za onoliiko koliko je pokriven« pač ne velja. Trditev, da je »nominativni« ček (na ime) neprenosen (str. 159) se ne da vzdržati (§ 7 čz), in prav tako ne, da so ček po naredbi »ne glasi v korist označenog lica, več po naredbi njegovoj, a u korist lica, koje ono označi« (str. 159, drugače st. 164). Pisec trdi, da velja za nezapisan indosament, ki je zavisen od pogoja (str. 166), zakcn določa, da velja za nezapisan pogoj! Nerazumljivo je, zakaj ip:sec imetniku čeka v regresu ne priznava obresti, pač pa indosantu (str. 188), in zakaj sploh ne priznava provizije; iz tega, da je v S 23. t. 7. č. z. citiran samo § 47. odst. 1 in 3 m. z., to pač ne sledi. Prav tako je na osne vi našega zakona — ne morda ,po francoskem praani — krivo, da ima imetnik tožbo zoper trasata, če ta ima pokritje, pa brez izakonekega razloga odbije plačilo, že celo pa to ne more biti actio mandati directa, kajti trasatu naloga ni dai imetnik nego trasant (str. 190, 191). Navzlic tem hibam, ki jih ni težko najti, treiba Jovanovičevo knjigo toplo priporočati tudi pravnikoan našega pravnega področja, posebno onim, ki iimajc posla pred sodišči v bivši kraljevini Srbiji, kajti verjetno je, da pisec očituje, kako nova zakona gledajo tudi drugi pravniki onega pravnega področja; poleg tega pa knjiga vsebuje, keikor že rečeno, mnoge jako dolbrih misli. Dodano je izčrpno stvarno kazalo. 7. Dr. Mišic Dušan: čekovno pravo, praksa, teorija, zakonodavstvo (Ber grad, 1931, Geca Kon, str. 192, cena 40 Din). Knjiga je reizdeljena na pet delov: 1. uvod u čekovne pravo (pojem, pravna priroda, zgodovina, gosipodarska korist, oblike, čekovna sposobnost); 2. izdamje čeka (zakonska definicija, pokritje, sankcije, pristaVki na čeklu); 3. pritoavljanje in prenrs čeka (način pribavljanja. pravni učiCTki indosamenta, odgovornost, opoziv, prenos lastnine na čekovnem pokritju); 4. plačilo čeka (rok, oblika, pravna veljavnost, odgovornost, neplačilo, izterjava po rednem civilnem postopku, zastavna in retencijska prarvica); 5. prestanek čekovnih pravic in obvez. Knjiga je, kakor je pravilno naglasil Bartoš v »Arhivu« (1931/1, str. 86), pisana bt Ij z gospodarskega kakor pravnega stališča, je jako dObro in kritično sestavljena in vsega priporočila vredna; hiba je. da se, kakor je naglasil že Bartoš, ozira skoro le na francoske in angleško, ne pa tudi na nemško literaturo. Ta enostranost je pač tudi vzrok včasih neupravičeno ostre kritike našega zakona. Ker moram voibče pritrditi Bartošu, naj omenim le par pogreškcv zoper pozitivni zakon, ki jih Bartoš ni omenil. Pisec odreka osebam, obsojenim na kazen rObije in zatočenja na osnovi i; 17. kaiz. zak., čekovno s|pc®clbnost, 1. 1931 pa je že veljal novi kaz. zakonik, ki te dcločbe nima (str. 48). Izvajanjem o sankcijah zoper izdajo nepokritega čeka (str. 77 si.) pač ne bo mogoče pritrditi, kritika zakona je neujpravičeno stroga, zdi se, kakor da pisec ni 'pravilno razumel poedinili določb in z\'eize med njimi (gl. zlasti str. 83—85). Indosament se pač ne more dati samo s pečatom (str. 100). Nepravilno je, da naše pravo ne pozna (trgovinskih) listin po naredbi (str. 103), to 1. 1931. ni več veljalo niti za sflbijansko pravno področje (akladiačnica!), in pristati ne bo mo- Književna poročila. 253 goče (str. 115), da trasamt, čigar podpis je ponarejen, ostane v obvezi, če je ponareditev omogočil s srvojo nemamositjo itd.; odgo