164 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, posebna številka /2020 pravic kot nekristjanom. Zanimiv je podatek, da sta se o tem popolnoma strinjala tako Franc Rode kot Milan Kučan, ki sta, vsak s svojega vidika, prišla do istega zaključka, da bi mora- la, kot se je izrazil Kučan, biti partija manj manihejska in bolj elastična, ko se odpira vprašanje sodelovanja kato- ličanov v polnopravnem upravljanju države (str. 246). Pričujoča knjiga je veliko delo, ne samo zato, ker kot prvo longitudinal- no ocenjuje sposobnosti generiranja družbene kritike na Slovenskem, am- pak tudi zato, ker avtor v njej pristo- pa holistično. Razumevanja družbe kritike tako ne reducira zgolj na opo- rečništvo, kar je lastno slovenski poli- tiki po osamosvojitvi, ampak jo sku- ša zaobjeti skozi vse sloje slovenske družbe. Pri tem se ne ozira na poli- tično oportunost, ampak ostaja zvest znanstvenoraziskovalnim virom in danostim, ki jih ti, danes, ko do njih lahko dostopamo, dajejo raziskoval- cu v roke, s ciljem doseganja karseda najširše možne slike. Knjigo velja te- meljito prebrati, saj omogoča uvid v čas, ki je bil poseben. Ne ideološko, ampak družbeno. Obenem pa knjiga daje uvid v to, da je bil slovenski soci- alizem drugačen – v svojem bistvu in naravi. Ni bil niti apriorno izključujoč niti vključujoč, na splošno pa je iskal določene presečne točke z drugimi svetovnonazorskimi pogledi. Seveda, kolikor jih je v svojem ideološkem naboju lahko iskal. Morda bi lahko dejali, da je bil predvsem … pragmati- čen. Knjiga daje tudi popotnico za razumevanje aktualne slovenske stvarnosti. In sicer: v času ideološke pozicioniranosti slovenskega naro- da je bil, vsaj tako avtor, dialog med različnimi stranmi lažji, kot je danes. Morda velja že zato vzeti knjigo v ro- ke, da se iz nje kaj naučimo in ne de- lamo napak, ki za napredek sloven- skega naroda niso ne potrebne in ne blagodejne. Jaša VESELINOVIČ Vrije Universiteit Amsterdam Lorenzo Fusaro Crises and Hegemonic Transitions: From Gramsci’s Quaderni to the Contemporary World Economy Brill, Leiden 2019, 317 strani, 145,00 EUR (ISBN 978-90-04-38478-1) Lorenzo Fusaro se v svoji prvi mo- nografiji, nadgradnji doktorske nalo- ge, loteva teoretsko in politično zelo aktualne teme. Potem ko se je kar nekaj desetletij vprašanju prehodov med hegemonijami – kljub občasnim panikam o zatonu ZDA – pripisovalo predvsem zgodovinski pomen, so v zadnjem desetletju odnosi med Kitaj- sko in ZDA vse bolj v ospredju, v mi- nulih dveh letih pa tudi na časopisnih naslovnicah. A Fusaro se tega loti šele v zadnjem delu svoje knjige, ki je v prvi vrsti posvečena pozornemu bra- nju opusa Antonia Gramscija, z orto- doksnim marksizmom podkrepljeni izpeljavi Gramscijevega razumevanja mednarodnih odnosov in medna- rodne politične ekonomije ter razvo- ju rigorozno gramscijevske teorije 165 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, posebna številka /2020 hegemonije (na mednarodni ravni), hegemonskih prehodov in kriz. Ta teoretski aparat je nato v drugi polo- vici uporabljen za analizo in reinter- pretacijo dveh zgodovinskih obdobij – ameriške hegemonije med obema svetovnima vojnama in njene šibitve v desetletju po krizi leta 2008. Teoretska polovica knjige je zgrajena okoli natančnega branja Gramscijevih Zaporniških zvezkov in dialoga z avtorji, ki so se – po av- torjevem mnenju neustrezno in pred- vsem nezvesto Gramsciju – ukvarjali z vprašanji hegemonije in prehodov med hegemoni. Avtorji iz precej ši- roke kategorije neogramscijanskih pristopov k mednarodnim odnosom tako po Fusarovem mnenju hege- monijo razumejo kot izključno stvar polja ekonomije in s tem vladanja s pristankom oziroma konsenzom, spregledajo pa njeno nujno naveza- nost na vojaško moč ter s tem zasi- dranost v prisili. To ni le zgodovinsko netočno, pač pa »daje slab vpogled v to, kako je hegemonija izvajana, vzpostavljena in reproducirana ter kako lahko zaide v krizo« (str. 36). Fusaro neogramscijancem poleg tega očita precej svobodno inter- pretacijo Gramscijevega sicer zelo fragmentarnega opusa in poprepro- ščeno preslikavo »notranjepolitičnih« konceptov, predvsem hegemonije, na mednarodni nivo. Na drugi strani realistična teorija hegemonske stabil- nosti (Robert Gilpin, Charles Kindle- berger) in teorija svetovnih sistemov (Immanuel Wallerstein, Giovanni Arrighi) prepoznavata pomen prisile v izgradnji hegemonije, a nanjo nato pozabljajo pri njenem vzdrževanju in upravljanju. Tako ekonomsko ope- šanje hegemona že avtomatično po- meni zaton ali kar neposredni konec hegemonije same. Fusaro poleg tega trdi, da ekonomska teorija, temelječa na Fernandu Braudelu, ki jo uporab- lja teorija svetovnih sistemov, ostaja zelo statična in ni sposobna pojasni- ti dinamičnosti in neenakega razvoja kapitalizma, ki privede do sprememb v mednarodni hierarhiji držav. Od sodobnih kritičnih pristopov k med- narodnim odnosom je Fusaru tako najbližje teorija novega imperializma, ki jo je po ameriški invaziji na Irak le- ta 2003 začel razvijati David Harvey, njen drugi najbolj vidni predstavnik pa je Fusarov doktorski mentor Alex Callinicos. Novi imperializem za izho- dišče svojega razumevanja svetovne ekonomije in kriz vzame Marxov Ka- pital, ne razvije pa teoretizacije hege- monije na mednarodni ravni. Fusaro se krpanja te luknje loti z natančnim branjem Gramscijevih Zaporniških zvezkov, kar je v medna- rodni politični ekonomiji – kljub po- gostemu sklicevanju na Gramscija – velika redkost. Fusarovi zaključki so, da Gramsci hegemonijo na nacional- nem in mednarodnem nivoju razu- me različno, čeprav sta oba koncepta povezana. Da bi določena družbena skupina ali razred na nacionalni ravni dosegla hegemonijo, to je dialektič- no enost konsenzualnega vodenja in na prisili temelječe dominacije, mora najprej osvojiti politično oblast, torej državo. Na mednarodnem nivoju pa je hegemonija za Gramscija realiza- cija ekonomske moči kot politične 166 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, posebna številka /2020 in vojaške moči. Vojna ali grožnja z njo je torej tisto, kar iz države naredi hegemonsko silo. Precej manj teže Gramsci v mednarodnih odnosih da- je ideologiji in idejam, kar je sicer v li- teraturi pogosto glavni poudarek pri sklicevanju nanj. Ideje so lahko odlo- čilne, ko je neka država že šla skozi sistemske in strukturne spremembe, medtem ko so druge države še ve- dno ujetnice starih družbenih odno- sov. Pomen idej se je tako zmanjšal s prevlado kapitalističnega sistema kot globalne socio-ekonomske strukture. Fusarov Gramsci je tako precej bližje realističnemu razumevanju mednarodnih odnosov in »v veliki meri nekompatibilen z neogramsci- janskimi pristopi« (str. 87), a obenem države vseskozi vpisuje v določen zgodovinski in ekonomski kontekst, ki na države različno vpliva, kar ga razlikuje od prevladujočih realistič- nih pristopov. Države so tako vedno že vpete v mednarodno, pri čemer je značilnost hegemonske države, da je relativno avtonomna, medtem ko je delovanje manjših držav pod močnim vplivom mednarodnega razmerja sil oziroma kar neposred- no hegemona. Obenem vzpostavitev hegemonije ni rezultat »želje« močne države, pač pa je »strukturna lastnost kapitalistične svetovne ekonomije« (str. 129), ki izhaja iz zakona ten- denčnega padanja profitne mere in protislovja med v nacionalni državi zasidranim kapitalom in njegovimi nujno mednarodnimi ambicijami. Če naj država torej zagotovi uspešno akumulacijo svojega kapitala, mora postati hegemonska. Pri tem Fusaro razlikuje različne stopnje hegemoni- je. Medtem ko polna realizacija hege- monije vsebuje ekonomske, politične in vojaške momente, pa pri »nereali- zirani obliki hegemonije« – Fusaro jo poimenuje hegemonija Sturm und Drang – prevladuje ekonomski mo- ment z nastavki političnega. Od stopnje razvitosti hegemonije je odvisen tudi vpliv kriz. Sistemske krize, za katere je značilen sočasen izbruh vseh protislovij kapitalistič- nega sistema, za polno realizirano hegemonijo namreč ne pomenijo nujno zatona ali hegemonske krize. Hegemon lahko namreč z uporabo ekonomskih, političnih in vojaških sredstev stroške prilagajanja krizi vsaj delno prevali na podrejene države in obdrži hegemonski položaj. To pa ne velja za hegemonijo Sturm und Drang, pri kateri je večja verjetnost, da bodo sistemska kriza ali zgolj re- zultati neenakega razvoja to obliko hegemonije pahnili v krizo. Ta obsežna teoretska rekonstruk- cija z ortodoksno marksistično teori- jo kriz in ekonomskega razvoja pod- krepljenega Gramscija nato Fusaru v drugem delu knjige služi kot okvir za reinterpretacijo dveh zgodovinskih epizod ameriške hegemonije. Na tem mestu bomo le na kratko predstavi- li avtorjeve zaključke. Fusaro glede medvojnega obdobja trdi, da so bile ZDA po prvi svetovni vojni prisiljene v gradnjo hegemonije, a so do velike krize uspele zgraditi le hegemonijo Sturm und Drang, ki je bila udejanje- na predvsem prek zasebnih kanalov in je bila omejena na ekonomsko di- menzijo. Ob velikem zlomu leta 1929 167 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, posebna številka /2020 tako ZDA niso bile sposobne prene- sti bremena na podrejene sile, pre- prečile pa niso niti vzpona oziroma obuditve rivalskih hegemonskih sil, predvsem Velike Britanije, Nemčije in Japonske. Do polne realizacije he- gemonije je tako prišlo šele okoli le- ta 1950, ko so po vojaški zmagi nad tekmeci ZDA svojo premoč utrdile še politično in ekonomsko. A iz tega sistema, v katerem so ZDA kljub eko- nomski krepitvi Nemčije in Japonske v 70. letih uspele preprečiti njuno povzpetje v status hegemonskih izzi- valcev, je bila (in ostaja) v veliki me- ri izključena Kitajska. Po Fusarovem mnenju sta relativni geopolitična av- tonomija in nepodrejenost ZDA omo- gočili Kitajski, da je po zadnji veliki krizi leta 2008 okrepila svoj ekonom- ski položaj v vzhodni Aziji na kvalita- tivno drugačen način kot na primer Nemčija znotraj evrskega območja. Ekonomsko krepitev Kitajske namreč spremlja tudi vse močnejši politični in vojaški položaj. Kljub temu Fusaro trdi, da relativna oslabitev ameriške hegemonije v primerjavi s Kitajsko še ne pomeni kitajske regionalne hege- monije, kaj šele hegemonskega pre- hoda. A kljub številnim ekonomskim težavam prav relativna avtonomija Kitajske za ZDA predstavlja izziv brez precedensa. Fusarov drugi, zgodovinski del se torej izteče v geopolitično analizo, sicer podkrepljeno z marksistično ekonomsko teorijo, a v drugih vidi- kih precej standardno realistično. To je precej skromnejše od obetov, ki jih prebudi branje teoretskega dela knji- ge. Nekatere omejitve svojega dela izrecno pripozna tudi Fusaro, ki po- udarja, da se v glavnem osredotoča na »strukturne, ekonomske elemente«, pri čemer »v veliki meri abstrahira od boja med razredi in znotraj njih« (str. 19). Kljub priseganju na zgolj metodološko oziroma analitično (ne pa tudi »organsko«, kot bi rekel Gram- sci) razločevanje med političnim in ekonomskim, se tako Fusaro v svoji zgodovinski analizi ujame v pripo- ved, ki obeh »aspektov« ne prepleta oziroma sodoloča zadostno. In ravno »osrednji pomen razrednega boja v določanju delovanja držav« (str. 137) je tisto, kar poudarjajo najboljši avtor- ji iz (pri Fusaru sicer ne ravno dife- rencirane) »neogramscijanske šole«. Čeprav je res, da jih ne odlikuje rigo- rozna rekonstrukcija Gramscija – te- ga tudi nikoli ne trdijo, navdihovanje po Gramsciju je precej svobodnejše sorte –, pa ne gre trditi, da ne prizna- vajo pomena vojaške moči, zato je škoda, da Fusaru služijo predvsem kot negativ proti kateremu postavlja svojo teorijo. Mestoma precej shematično Fu- sarovo delo ob pisanju najbrž ni bilo namenjeno zelo širokemu bralstvu, a bo zaradi ugodnega političnega tre- nutka najbrž doseglo več ljudi kot si- cer. To si tudi zasluži, saj kljub svojim (izrecno priznanim) omejitvam po- streže z natančnim branjem Gramsci- ja in pokaže, da je bil ta že od začetka mislec mednarodnih odnosov, zato za njegovo »uporabo« v tej disciplini ne potrebujemo nujno razširjanja in preslikovanja njegovih notranjepoli- tičnih konceptov na mednarodno ra- ven. Ključna je tudi Fusarova trditev, 168 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, posebna številka /2020 mednarodnih odnosov, ki pa naj upoštevajo še eno Gramscijevo tr- ditev, ki jo najprej poudari, nato pa zapostavi tudi Fusaro. Spremembe v strukturi, čeprav ključne, saj sploh odpirajo možnost epohalnih spre- memb, same po sebi nimajo hipne- ga vpliva na nadzgradbo, saj je spre- memba odvisna od tega, ali se ljudje konfliktov v strukturi zavejo na polju ideologij. da je Gramsci vedno začenjal svojo analizo s stališča države, ki je vedno že vpeta v mednarodno, ki torej ve- dno že obstaja v odnosih z množi- co drugih držav – ugotovitev, ki jo v zadnjih letih zelo poudarja vplivna teorija neenakega in kombinirane- ga razvoja. Nova in dosledna rekon- strukcija Gramscijeve teorije ter odpi- ranje novih raziskovalnih vprašanj si torej zasluži bralce med preučevalci