SLOVENKA
GLASILO SLOVENSKEGA ŽENSTVA
Zvezek 23.
V Trstu, 8. novembra 1898
Letnik II.
Meseca oktobra se je obhajal god teh-le slovanskih imen :
2. Bogoljub, 4. Stanislava, 15. Radislav, 23. Živka, 28. Mila.
Meseca novembra pa sledeči :
3. Bogomila, 7. Zdenko, 8. Bogomil, g. Božidar, 13. Stanislav.
Slovenke, dajajte svojim otrokom le slovanska krstna imena!
Otožnost,*)
Ruski zložil N. Ogarjev.
Dni bivajo, ko duša ti je pusta,
Ni mislij, čutstev ni.... Molčijo usta.
Veselje, žalost — zdaj ti je vse eno. . .
Len, truden si, za delo ne nobeno.
Zaman bi iskal prave hrane duhu.
Ves svet očem se studi, gabi uhu . . .
he dolgčas, dolgčas davi te, tišči.
Življenje — kaka muka se ti zdi!
Kam bežal bi, si prsi olehčat r
(-rlej, noč ])rihaja ... v póstel, brže spat !
Prekrasno! Tiho vse, nikjer ni luči...
Xo spanja ni, in tema te le muči .. .
Prevedel  (1. 1897.) A. Aškerc.
Vrnitev.
Nasiajaje se z divnimi spomini
Pospravljala prtljago sera doma ., .
Pozabila li nisem nič v tujini?
Ne, res ne... tu stvar je ta in tam je ta...
A nekaj sem pa vendarle zgubila . . .
Bog zna, če se mi vrne ali ne !
Oh, kaj na potovanju sem ])ustila !
.Srce... oh, svoje lastno sem srce...
*) XaH;;pa = slaba volja, pobitost, čemernost, jiuščoba, potrtost, otožnost (.Spleen).
Prevodi telj.
5'28 Karol Dolenc: Srečanje.
Srečanje.
Souvenir. Spisal Karol Dolenc.
Bilo je neke sobote predpoludne sredi oktobra  meseca ....
Vračal sem se s potovanja. Na znani južnoštajarski  postaji
sem moral izstopiti ter čakati na drug vlak.
Hladno je bilo.
Pasažirji, ki so čakali kakor jaz zveze — na kolodvoru se kri-
žajo tri proge — so bili večinoma ali v topli restavraciji ali v
čakalnici. Bili so sami navadni obrazi ter me niso nikakor zanimali,
ali mi celo imponirali.
V čakalnici sem odložil prtljago ter si površno ogledal potnike,
v restavraciji sem izpil ča.šo piva in šel sem na peron.
Skoro zeblo me je. Zapel sem si svršnik ter si ogrnil čez še
havelok.
Vreme jo bilo dolgočasno, uprav jesensko. Naletoval je droben,
g-ost dež ter močil strehe vagonov, ki so stali v postaji. Drobne,
goste kapljice so enakomerno in enozvočno škrabetale ob šipe pe-
ronske strehe. Pred restavracijo I. in II. razreda je bila šipa v oknu
strehe počena. Skoz razpoklino je polzela deževnica, in od hipa do
hipa je kapnila debela kaplja na peronska tla . . .
Dolgočasil sem se. Da bi si olajšal čakanje, sem se silil z zani-
manjem gledati delavce, kako so prerivali vozove. Bral sem patentična
naznanila na zidu, ogledoval si reklamske fotografije različnih kopelj
in letovišč. A vse to me ni zanimalo. Vse to sem videl že često in
često ob istem zidu, na istem mestu. . .
Asistent Potočnik — nekdaj je bil v zavodu eno leto pred
menoj — vitek, mlad mož, prijetnega obraza in majhnih brkic, je
prišel iz pisarne naravnost proti meni.
Na lahno se je dotaknil z dolgimi prsti rdeče kape ter me
začel izpraševati, od kod in kam. Oživela sva oba in govor nama je
tekel neprisiljeno in prijetno . . .
Bila sva še v živem in zanimivem razgovoru, ko zažvižga vlak.
»Sluga ! Srečno pot !« mi je klical prijatelj,  stiskajoč mi roko.
» Z Bogom ! «
Sel je sprejet vlaka. Jaz pa sem ostal še na peronu. Vlak, s
katerim sem mislil odriniti, je imel priti še le v kakih osmih minutah.
Malomarno sem spet stopal po peronu, motreč izstopajoče pa-
sažirje. . .
Karol Dolenc: Srečanje. 529'j
Hipoma sem obstal. Srce mi je nemirno zadrhtelo, v žilah mi
je burneje zaplala kri ter mi z močnim, vročim navalom silila h glavi.
Iz kupeja II. razreda je stopila dama kakih petinštiridesetih let,
za njo pa vitko, približno devetnajstletno dekle, oblečeno napol' po-
letno napol zimsko. Obraz — ovalen, pravilen in nežen — je bil
nekoliko bled. S to bledostjo je bila v krasnem kontrastu češnjeva
rdečica mehkih ust in ogljena črnina svilnih obrvi, ki so se v krasnih
polkrogih bočile nad velikimi, sanjavo zročimi očmi. Nos je bil malce
zakrivljen. A to ni kazilo lepote obraza; baš nasprotno, dajalo mu
je nekaj antikega, grškega ter je vtiskalo celi fiziognomiji značaj
odločnosti in energije . . .
Potniki so hitro izginjali v restavracije in čakalnice. Le pred
restavracijo III. razreda je par italijanskih delavcev, vračajočih se v
domovino, zasedlo pripravljene klopi.
Starejša dama — mati mlade deve — je tudi izginila v postajo.
Sla je najbrž po vozne listke za drugo progo.
Gospodičina je stala sama ob nizki, železni ograji med peronom
za II. in III. razred.
Mene ni opazila. Zrla je v nasprotno stran. Pričakovala je pač
matere.
Polagoma, z utripajočim srcem sem se ji bližal.
»Anka !«
Tiho sem izgovoril njeno ime. Iznenađena je okrenila glavQ v
to stran.
Zadrhtela je. Spoznala me je.
Rdeče ustnice so ji vstrepetavale. Fino, skoro prozorno lice ji je
za hip še bolj obledelo. Potem pa ga je žalil tok krvi, da je bila
rdeča še po mehkem vratu dol do visoko zapete obleke. Veka so se
ji za trenutek razširila. Gledala me je z velikimi, plamtečimi očmi.
A kaj so te oči značile ljubezen ali sovraštvo, hrepenenje ali pa željo
po maščevanju, tega nisem mogel uganiti. Bile so globoke in zago-
netne kakor temno planinsko jezero . . .
Počasi so se ji dolge svilne trepalnice spet zakapljale. In ne da
bi spregovorila besedico, je stopila za korak nazaj . . .
Nepremično, s sladkim užitkom sem zrl v krasni njen obraz.
Videl sem, kako se ji nemirno dvigajo prsi, spoznal sem, da se bori
sama s seboj — in razpaljen od silo zatrte, a z elementarno močjo
spet oživele ljubezni in vroče strasti sem zašepetal še enkrat —
drhteče in proseče :
»Anka !«
530 Karol Dolenc: Srečanje.
Nervozno je dvignila majhno, orokavičeno roko — kakor bi se
me hotela na ta način obraniti. Nosnice so ji od razburjenosti po-
drhtavale. Dolge, mehke trepalnice so se ji spet za hip dvignile in
iz črnih, nikakor več sanjavo zrečih oči me je zadel pogled, da sem
zatrepetal. To je bil uničujoč blisk. In v njem je bilo celo morje
očitanj in bridkih obtožb ; iz tega pogleda je navalilo name vse ono
gorje, katero sem ji nabremenil jaz, vse ono trpljenje, ki sem ji ga
zakrivil jaz. Leden in vendar tako palec, žalosten, a zajedno skoro
sovražen je bil ta pogled. In niti najmanjši žarek ni šinil iz njega v
mojo. dušo, niti iskrice upanja ni vrgel v moje drhteče, koprneče
srce . . .
Povesil sem pogled. Ona pa je zašepetala s stisnjenim, skoro
sikajočim glasom :
»Najina ljubezen je mrtva!«
In kakor bi se me bala, je planila mimo mene. Sum njene obleke
mi je kakor vihar udarjal ob razburjene možgane . . .
Dvignil sem oči ter zrl za njo. Z elastičnimi, hitrimi koraki je
hitela nasproti materi, ki je ravnokar prišla spet na peron . . .
Meni pa so se sibila kolena od razburjenosti. Tresel sem se
kakor v mrzlici. Moral sem se oprijeti ograje ter se opirati ob njo.
Moj pogled pa se je vpiral kakor pogled pleneče zveri za Anko,
kakor bi hotel z očmi požreti, vpepeliti, uničiti to stasilo, klasično
telo--—
Vlak je zažvižgal.
Z naporom sem se toliko ojačil, da sem stopil v čakalnico po
prtljago.
Mehanično, napol nezavesten, kakor bolan ali pijan sem vstopil.
Vlak je spet zažvižgal ter se začel polagoma gibati.
Skoz okno nisem pogledal — Čemu?   »Saj  je  najina ljubezen
mrtva ! « ...
Ob steklo okna je tiho udarjal dež. Vlak je enakomerno drdraje
hitel svojo pot.
Utrujen sem se naslonil na blazine v kot kupeja. Zamislil
sem se . . .
Zamislil sem se v oni dan pred par leti, ko sem jo prvič videl
ob priliki neke veselice na deželi.
Spominjal sem se, kako sem se proti večeru šetal po bližnjem
gozdu. V neki dolinici je stal ob kraju gozda star, že napol podrt
mlm. In tamkaj pri jezu je stala ona ter zamišljeno zrla v čisto, kri-
stalno vodo. Ko sem stopil na golino, seje okrenila ter me zapazila.
Nazaj torej nisem mogel in tudi nisem — želel.
Karol Dolenc : Srečanje. 531
Ne vem, kako je prišlo — a hipoma sem jo z močnimi rokami
pritisnil na-se.
In ni se branila. Zardeli obraz se je skrival ob mojo ramo, in
njeni mehki lasci so mi božali vroče lice. Potem pa . . .
Toda čemu ti spomini! — To vse je bila neumnost, bil je greh,
ker jaznebismelvečljubiti!
Toda ! — Bil sem človek, slab človek. Ona pa me je ljubila ! —
Drugi dan sva se morala ločiti. Videla se od tedaj nisva  več.
A ljubila sva se. Vsaj pisala sva si tako. In pisala sva si često !
Par mesecev je preteklo v tem snu.  ¦
A zvedeli so o najini tajni. In prisiljen od usodnih moči, ki so
bile močnejše nego jaz, sem ji nekega dne vrnil pisma ter jo prosil,
naj ne piše več, ker je — »najina ljubezen mrtva!«
Ha ... ha . . . dete moje, ni bila mrtva ! A veš li, kaj pomeni
besedica: »Moraš!« Veš dete moje, kaj se pravi, zatajiti samega
sebe in vse svoje mišljenje in vse čutenje in vse hrepenenje, ker
drugi tako hočejo, ker nas sicer pahnejo brez milosti in brez pomoči
v življenja razburkano morje, kakor vrže mornar ničvredni, nerabni
zamašek od steklenice žganja v morja širno vodovje, kjer blodi iz-
gubljen — nezmožna igrača svojevoljnim valovom . . .
Anka . . . Anka ! — Čemu danes te besede !
Jaz sem nedolžen, jaz sem brez krivde . . . Toda . . . tudi ti si
nedolžna, tudi ti si brez krivde — —
Danes sva se srečala drugič v življenju — nemara zadnjikrat.
A bodi! —
Stisnil sem se tesneje v kot.
Prisluškaval sem škrebljanju dežja ob okno. Bilo je, kakor bi
sinica trkala s svojim majhnim kljunčkom ob okno, češ, odprite mi ? !
Prisluškaval sem enakomernemu, otlemu drdranju vlaka. In bilo
mi je, kakor bi mi zvenel iz njega v užaljeno dušo enozvočni, brez-
srčni refren : '
»Najina ljubezen je mrtva . . . mrtva . . . mrtva!«
In čutil sem, kako mi je v prsih polagoma kameiielo nekdaj
mehko, čuteče srce ...
532 PuSkin: Crni šal.
Črni šal.
(Puškin.)
Kot blazen oziram na črni se šal
In v dušo zajeda se bridka mi žal.
Ko bil lahkoveren sem, mlad in vesel,
Za mlado sem Grkinjo strastno se vnel.
Vse dala bi deva prelestna zame,
A skoro doživel sem črnega dne.
Prijatelje sklical sem v gosti nekdaj.
Kar Žid mi nesramen potrka skrivaj.
Ti z drugi piruješ, (šepetne), a znaj.
Da Grkinja tvoja te vara sedaj.
Zlata sem mu dal in ga jedko  preklel.
Služabnika vernega s sabo sem vzel.
In šla sva z rezgitnima konjema v skok ;
In duh mi je molčal v gorésti globok.
In komaj zagledal sem Grkinje prag.
Ugasnil ves čut mi je gorek in blag.
V samotno me sobo je pahnil obup —
Armenec je nanjo prižemal poljub.
Ves svet je izginil, zazvizdal je meč,
Zlodejec poljuba prekinil ni več.
Dalj časa teptal sem brezglavo telo.
Blede in molče ostrraeval na njo.
Se pomnim tekoče krvi ter prošnje —
Ljubezen in Grkinja — mrtvi obe.
Sai črni sera snel iznad njenih oči,
Krvavo orožje obrisal krvi.
Služabnik, ko svet je na večer pospal,
Telesi je vi gel v podunavski val.
Poslej več ne ljubim prelestnih oči.
Poslej ne poznam več veselih noči,
Kot blazen oziram na črni se šal,
In v dušo zajeda se bridka mi žal.
Anton Medved.
Marica II.: Prijateljska pisma uredništvu »Slovenke«. 533
Prijateljska pisma uredništvu „Slovenke"
Piše Marica II.
VI.
Slavno uredni.štvo !
Res čudna so pota Božja! Tega pa še menda nihče ni skušal
v življenju, da bi si sam odgovarjal na svoja pisma. Skoraj
gotovo se sicer nadejam, da se odzovejo velecenjene naše
dame mojemu predlogu v zadnji »Slovenki«, ker sem — dobro po-
znajoč žensko naravo — v členku »Žensko vprašanje« zapisala nekaj
izzivajočih stavkov. Menila sem namreč, ako ničesar druzega, vsaj
boj jih bo mikal in jim potisnil pero v roko. V slučaju pa, da sem
se motila, pišem Vam, velecenjena gospica urednica, to pismo spet jaz.
Torej o »ženskem vprašanju« ! Dandanes, ko ima vsak narod,
vsak stan svoje »vprašanje«, zakaj bi se ne lotile i me svojega, ka-
tero ni nič manj važno in pereče od drugih. Da, še celo trditi si
upam, da je najvažnejše, kajti bodočnost človeštva leži v naročju nje-
govega naraščaja, katerega prva, za vse življenje merodajna vzgoja
zavisi od matere — ženske. Čim sposobnejša je mati za izvrševanje
svojega poklica, tem več nam je pričakovati od bodočnosti. Vsak
človekoljub mora biti za popolno emancipacijo ženstva na vsi črti,
žena mora doseči popolno jednakopravnost z možem a vedno oziraje
se na njen naravni poklic in vpoštevaje povzdigo družinskega življenja.
Saj obitelj je steber, na katerem sloni ves svet.
In dasi nas moški spol pobija povsod, češ, ker se mu javljamo
kakor »konkurentke« njegovih sil, vendar nas to ne sme oplašiti.
Začetek je vsak težek, a brez znoja ni kruha ! Nasprotnikov imamo
res nebroj, a. cvet inteligence, naši največji misleci so na naši strani,
le žal, da nobeden teh ne zastavi svojega peresa za naše pravo !
Tiskana beseda, podkrepljena s slovitim imenom, ima dandanes ime-
nitno ulogo in največ uspeha, končno tudi radi tega, ker ji je odprt
svet s pomočjo časnikov do poslednjega gorskega zakotja.
Bolj pa nego temu, da so omikanci nasprotniki našega gibanja,
čudim se nazorom, katere goji narod o nas. Da, da, nepokvarjena
preprosta masa narodova je spas človeštva sploh. Poslušajte, gospica
urednica in strmite kakor jaz, ko sem se pogovarjala z nekim kme-
tom. Govorila sva med drugim tudi o njegovih otrocih. Pravil mi je,
da ima jednega sinčka, katerega, mora pa vzhc temu, da je mlajši
nego njegove sestre, imeti grozno v strahu, drugače bi se punicam
534 Marica II.: Prijateljska pisma uredu. >SIovenke«.
slabo godilo poleg njega, ker preveč kaže svojo gospodoželjno moško
nrav. »Da, da«, dejala sem mu jaz, »dekle je uboga stvarica na svetu,
kamor jo človek potisne«. »Res«, rekel mije kmet, »ko gledam doma
svojo gospodinjo, kako mora biti zjutraj prva na nogah, zvečer gre
poslednja v posteljo, povsod mora biti navzoča, zdaj v kuhinji, zdaj
na polji in s kakšnoj potrpežljivostjo prenaša vse težave, mislim si
pač večkrat: »Žena, žena, kako si uboga, vrhu tega pa še
moraš biti možu pokorna«. Veste, kar presenečila me je ta
njegova izjava in želela sem si le jedno, namreč to, da bi ga bili
slišali vsi naši nasprotniki in po sili izobraženci ter se sramovali svojih
tesnosrčnih nazorov.
Zakaj pa ima narod sočutje s svojoj ženoj ? Prav zaradi tega,
ker vidi, kako se ubija z možem za vsakdanji kruhek, ker jo pozna
kot požrtvovalno mater in verno družico v zakonu. In kaj je naredila
višja kultura iz naših moških? Narobe svet . . . prav radi tega, ker
se tudi hočemo postaviti na lastne noge, ker si hočemo same služiti
kruh, stavijo se nam po robu in nas devajo v nič.
Samostojna mora biti žena in samozavestna, ker drugače ne
more vcepljati samostojnosti in samozavesti v otroška srca, ako njej
nedostaje teh dveh glavnih opor značajnosti.
Da, tudi slovenska žena mora doseči popolno jednakopravnost
z možem, a prej se še mora pripravljati na njo! Kako pri-
pravljati ? ! Da, to je vprašanje ! Med narodom se mi vidijo kakor
poklicane za to važno nalogo učiteljice. Kar so poučni kurzi za žen-
stvo po mestih, bili bi lahko poučni nedeljski sestanki na kmetih.
Samo požrtvovalnosti treba, kajti to bi se moralo delati vse brez-,
plačno, sprva možno tudi brez malih uspehov. Požreti bi se morala
marsikatera pikra beseda, v žep vtakniti brez oporekanja zasmeho-
vanje, a prepričana sem, da bi se končno ženstvo cele župnije ogrelo
IZ. tako učiteljico-dobrotnico. Stvari bi se bilo treba lotiti le na pra-
vem koncu. Koliko bi se lahko storilo na tak način za narod! Dela
bi res bilo mnogo in napora, a delo je naša rešitev! A kje vzeti
takih učiteljic ? vprašali me boste, gospica urednica. Prosim, dovolite,
' da molčim ! . . .
Po mestih bi se pa morale deti dame skupaj, da bi poučevale
in probujale ženstvo iz nižjih slojev, dokler se ne popnemo do po-
sebnih kurzov za nižje sloje, kakoršne imajo n. pr. na Dunaju in v
Pragi. Širiti bi se morala slovenska knjiga, voditeljice same bi se pa
tudi morale bolj brigati za njo nego doslej. Študij nam manjka, in
pa človekoljubnosti, zaradi tega nam pa tudi nedostaje voditeljic.
Marsikatera Slovenka bi nam lahko pomagala, a Roga mi za . . .
Marica II.:   Prijateljska pisma uredn. »Slovenke«. 535
»božji Ion?« »Nesi ga v davčni urad, če ga sprejmejo«, dejal je nc-
kedaj neki kmet umazancu, dobivši od njega za storjeno uslogo »Bog
lonaj« namesto drobiža ...
Narodni davek je dandanes velik, sosebno pa v malih narodili
pride več na posameznika nego v velikih. Pa kaj za to ! Saj gre za
nas, za naš narod ! Blagor tistemu, kateri mu more služiti ! Ako ne
z denarji, naj ga podpira na drug način. Naj se odzove svoji dolžnosti
s tem, da deluje zanj po svojih močeh. Z dejanjem, z besedoj, s pe-
resom ! Najlepše plačilo za vsacega je vendar zavest, da je pomagal
narodu. Pokopljimo zavist in sebičnost, vsi za jednega, jeden za vse
in med temi gotovo nočemo poslednje biti me ženske !
Vsem tistim moškim pa, ki so v nas Slovencih zoper nas, pri-
poročam prav toplo, naj bolj proučavajo socijalne probleme in naj
se uče od drugih narodov^ koliko je vredna ženska. Ni še dolgo tega,
kar so ji odrekali zadostno kvantiteto možgan za višjo neobrazbo, a
to je že za nami. Potem so prišle na dnevni red njene slabe telesne
moči. Skušnja je pa pokazala, da ženska s svojimi slabejimi močmi
dosega vsaj iste uspehe kakor moški, kjer se pojavi kakor tekmo-
valka njegovega delovanja. Kaj pa je torej največji strah! Hm, žen-
ska je nevarna moški sreči radi tega, ker opravlja isto delo za manjšo
plačo. Kedo pa je kriv, da se žensko delo nagraja slabeje od mo-
škega ? Moški sami, ker hočejo tako, da se jim njihov trud vzpričo
večjih telesnih sil plačuje boljše nego ženski, čeprav se lahko ponaša
v mnogih slučajih ženska s svojimi slabejimi silami z boljšimi uspehi
nego moški. Gotovo je v interesu vseh moških, ako zaščiščajo in zah-
tevajo jednakopravnost za ženske, ne pa da jih prezirajo kakor manj
vredne. Ako se delodajalci prepričajo, da jim ženska moč za manjšo
plačo nadomesti dražjo moško moč, seveda tedaj postane ženska mo-
škemu nevarna tekmovalka v toliko, da se bodo morali i moški za-
dovoljiti z manjšoj plačoj ter da se ne bo oziralo več na
njihove večje ali manjše potrebe, temveč le na jednako
d e lo. Zatreti nas ne morejo več in poslati nas nazaj v . . . kuhinjo.
Jednakopravnost morarno doseči in jo tudi dosežemo prej ali slej, ker
zahtevajo to božje in človeške postave, ker nas silijo današnje soci-
jalne razmere, da se osvobodimo, da ne bomo navezane izključno na
trmo tega in tega, kedar bi nas hotel »oskrbeti« . . . Seveda se moški
lahko iznebe na najradikalnejši način ženskega tekmovanja na ta na-
čin, ako vprežejo takoj sproti vsako tekmovalko v zakonski jarem,
a to seveda ne gre, kajti veliko je poklicanih, a malo izvoljenih, živ-
ljenje je drago in seveda, žena ni za drugo, nego da pomaga možu
trositi denar, kaj ne ? O ne, vsaka ne, sosebno pa taka ne, katera si
upa živeti ob svojih lastnih žuljih.

Vida: Pesni.
Daleč, daleč smo še nazaj, a tako konservativno kakor proti
ženstvu, ne postopa se proti nobeni novi ideji. Nazori se pa gotovo
razjasne s časom našim nasprotnikom in ženstvu vremena ! Kar je
dobrega, mora prodreti in tudi ženstvo zmaga in doseže svoj smoter,
katerega se prav za prav šele temno zaveda. Polagoma, v razmerju
z naravnimi potrebami, a tem bolj gotovo in zdravo razvijal se bo
naš napredek, ki bo za to tudi premišljen in blagonosen.
Pesni.
I.
V beg podijo se oblaki
In jesen odnašajo.
Divjim krikom nad vasjo se
Vrane oponašajo . . .
V prsa čuden strah mi lega,
In srce želi drugam . . .
Tam ob morji cvete pomlad.
Palme solucijo se tam.
In valovi šepetajo
, Zvezdam bajke čarobne;
Tam bi dušo mi objele
Sanje sladko žalobne.
II.
(Naposled . .)
Pa plamteča solnca mrejo,
Zvezde se utrinjajo.
In življenja zlati dnovi
Brez sledu izginjajo.
Naposled i nama v prsih
Ogenj ta se vpepeli.
In srce nama zastane
In oko nama zaspi. —
III.
(Laži.)
Tudi teh se izpovejmo
Brezštevilnih vseh laži,
Ki smijo se nam na ustnah.
Ki rose nam iz oči — !
Često bol duši te v srci.
Pa ti jasen je obraz . . .
Ravnodušno izpovem se ,
Te laži vam zdaj i jaz . . !
Vi pa, dragi, izpovejte
Se mi, kolikrat oko
V boli se vam je topilo,
Ko je v srci — ni bilo !
Vida.
,,Z" : Dan vernih duš. 537
Dan vernih duš.
Spisala „Z."
>Blagor mu, kdor se spočije,
V črni zemlji v Bogu spi.
Lepše solnce njemu sije,
Lepša zarja rumeni«.
Mrak se polagoma spušča na mirno tiho vas,   veter jadikuje
čez plan, meče zadnje liste raz orujavela drevesa in tožno
vzdiha mej vrhovi resnih smrek.
Burja stoka nad vasjo, nad njo na griču pa se  svetlikajo beli
zidovi  cerkve,  ogromni in grozeči v neg'otovem  svitu jesenskega
večera. Zadaj na obnebju vspenjajo se temni  oblaki v  fantastičnih
kopah in prepenjajo nebo sb svojimi sivimi zastori.
A kaj miglja gori na griču krog cerkve ! ? Tu lučica, tam spet
jedna . . . dve . . . pet, šest . . . vse polno ! In njih slabi, medli odsev
pada na pozlačene križe, na priprosto izklesane spomenike in pojema
nad zastarelim zidom vaškega pokopališča. !Mej grobovi poklekajo
posamične temne osebe in njih obrisi se v medlem svitu malih svečic
negotovo rišejo iz tmine.
Zdajci se oglasijo zvonovi ; v dolgih, zategnjenih, tožečih glasovih
plove njihov odmev nad dolino in se izgublja v tajnem zdihu v go-
zdovih. In človeku se zdi, kakor da v polnem nasičenem glasu zvona
vsliši jek vzdihov umrlih in resne zvoke mrtvaških žalostink.
Doli iz vasi stopajo goste gruče k cerkvi, nemo hite po potu
in pobožno prestopajo prag Božje hiše.
Nemirno trepeče večna luč pred altarjem, v poševnih refleksih
poigrava na tabernakeljnu in obseva mili obraz žalostne Matere
Božje na oltarnej sliki. Nekaj sveč brli še po cerkvi in njih medli
žarki bore se tajno s polutemo, ki napolnjuje cerkvene kote in jo za-
vija v svoja molčeča skrivnostna krila.
Sveto spoštovanje navdaja srca vernikov in vroče molitve jim
puhtc k Bog'u. Na prižnici kleči duhovnik in moli rožnivenec. »Usmili
se vernih duš v vicah«, razlega se glas po cerkvi in iz polutmine
odmeva vsklik množice: »Bog, usmili se jih« in pobožno, iskreno in
proseče nadaljujejo glasovi: »Sveta Marija, mati Božja...«
Zunaj na pokopališču brle lučice, veter piha nad njimi, raznaša
jek molitev, ki odmevajo iz cerkve čez grobišče, skrivnostno šepečc
nad križi in žalostno toži krog mrtvašnice.
Alolitve utihnejo, odmev korakov pojema, lučice ugašajo, na nebu
pode se oblaki, veter pa vzdiha nad grobovi tiho, tožno . . .
538 ,,Z": Dan vernih duš.
Oh ta resni, žalostni finis Vseh svetnikov. — — —
In drugi dan zopet vre množica k cerkvi, pobožno moli pri
zadušnicah in plače na grobovih.
Sredi cerkve stoji oder, sveče gore okrog in svečenik stoji pred
njim, moli, kropi in poje pretresujoče mrtvaške molitve.
Pač marsikaka krsta je že stala tu sredi cerkve, in že marsikdo
je ležal v njej. Svečenik mu je pel, strežniki so .škropili, okrog pa
so jokali, oče in hči, mati in sin, brat in sestra.
Zunaj na pokopališču se vse tare ljudstva. — Kdo-li je tako
srečen, da mu še nobeno drago srce ne prhni v hladnem grobu,
kdo-li le ne objokuje milega sorodnika, blagega prijatelja ali dobrega
znanca ?
Oh, koliko gomil, druga tik druge, vrsta za vrsto . . ! Koliko jih
pač že krije ta težka prst, ta orujavela trava ! ? . . .
Tu kleči stara, šibka ženica. Polagoma ji drsi molek mej prsti,
a oko ji plava v solzah, zdaj pa zdaj utrne svečico, ki gori pred
njo ali s tresočo roko pogladi venec iz smerečja, v katero je natak-
nila par belih papirnatih cvetk. — Sin ji počiva pod tem koščekom
zemlje, ki ga ona tako nežno čisti in varuje. Lansko leto ji je zbolel.
Predelal se je v gozdu, dobil vročnico in umrl, umrl, kakor so ji že
pomrli vsi, katere je ljubila. — Samo njega je še imela, njega
edinega na svetu. Kako je bil lep in kako mlad! . . . Kako je vedno
skrbel za njo, za svojo ostarelo, slabotno mater ! — In zdaj že spi
smrtno spanje, zdaj že tu-le čaka nje. — In starki se udero solze po
upalem licu, ustne pa ji šepečejo: »O Gospod, daj da pojdem kmalu
za njim, tja k Tebi v nebesa !
Glej in tudi tu gomila ! Pet otrok se suče krog nje. Vsi šibki,
majhni, najmlajši jedva, da zna hoditi. Večja deklica je prinesla v
predpasniku nekaj belih kamenčkov in rudečih jagod babjega zoba.
Molče strese svoje bogastvo na gomilo, otroci pokleknejo na okrog
in s premrtimi ročicami jamejo kinčati grob : okrog dve vrsti rudečih
jagod, sredi pa križ iz belih kamenčkov. Tako resno opravljajo svojo
delo, tako so zatopljeni vanj, da se ne menijo za veter, ki jim mrzlo
brije krog ličic. Zdaj stisne ta, zdaj oni ročico pod tenko krilce, a
takoj hiti zopet postavljat kamenčke. — Revice ! saj se še niti ne
zavedajo, kaj jim počiva tu pod rušo ! Trudijo se, da olepšajo grob
materi, a kaj jim je bila mati niti ne vedo. — Dve leti počiva že tu.
Mož se ji je ponesrečil v Slavonskih šumah in ona se je te nesreče
vstrašila tako, da je umrla, baš ko je mali Tonček prišel na svet.
Kaj li neki ona mlada žena tako bridko plače pred onim malim
grobom!? Trava še ni prepregla zemlje, videti je, da jesenov, svež
,,Z" : Dan vernih duš. 539
grob. — Da, nova, sveža je tudi še rana, ki jo boli, peče v srcu.
Tako rada je imela svojega jedinčka, tako ljubko so jo božale nje-
gove drobne, mehke ročice in tako sladko je donel njegov mili, nežni
glasek, kadar jo je klical: »Mama, mama!« — Pa tudi njega je
poklical bledi angelj smrti v boljši svet.
Ondi blizu velicega križa sredi pokopališča pri malem kameni-
tem spominku — koga vidim ! ? — Sosed naš stoji resno, mirno,
kakor bi bil izklesan iz kamena. Zraven stoji deček kacih dvanajstih
let. Skrbno popravlja lučice, da lepše, svetleje gore. Zebe gaze, rad
bi šel domov, a ne upa si spomniti očeta.. — Vsako leto na vernih
duš dan prihaja z očetom semkaj na pokopališče, vsako leto, kar se
spominja, stoje oče tako resno in nepremakljivo dolgo, dolgo časa tu.
In če postane nemiren, pogleda ga oče resno in ostro in veli mu :
»]\Ioli za mater!« In on moli »očenaš«, »vero« in vse molitvice,
kolikor se jih je učil doma in v šoli in vmes pristavlja : »Bog jim
daj večni mir in pokoj !» za svojo ranjko mater, katere ni poznal.
Tamkaj krog onega groba je vse polno šolarjev. Nekaj vencev
leži na njem se širokimi trakovi, na katerih se svetijo velike zlate
črke. — »Svojemu dobremu učitelju — hvaležni učenci« — Da, to
je še oni venec, katerega je šolska mladina položila na krsto svojega
pred pol letom, prerano umrlega učitelja. Shranili so ga in zdaj mu
kinča grob. — Rodbine njegove ni tu, odšli so drugam, a vendar
njegova gomila ni zapuščena. Njegov naslednik je poskrbel za to in
glejte tudi otroci nočejo biti zadnji. Vsak skoro ima svečico. Lepo
po redu jih zatikajo v mokro prst in vesele se, če tako lepo mrgolijo
in migljajo »za rajnega gospoda učitelja«.
Toda, kako li to, da tam v kotu pri zidu ni lučic, da nič ne
kinča zapuščenih grobov ? Zdaj ali zdaj se morda še ustavi kaka
sključena ženica ali vele ustne kacega starčka mimoiđe zašepečejo :
»Bog jim daj večni mir« — a ni je roke, ki bi očistila mah, izpulila
koprivam korenine, ki rasto' tu. — E, to so grobovi zapuščenih ! —
Še v življenju morda niso imeli nikogar, ki bi jim brisal solze iz
očij, a kedo naj se jih spominja sedaj, po smrti, zdaj, ko so morda
njih trupla že davno razpadla v prah ! ?
O vi zapuščeni grobovi, koga li krijete, kdo počiva tu pod vami ?
Zastonj vprašujem !
In oko mi zre čez grobišče. Koliko grobov ! Koliko nad in želj
so tu zakopali ! Kako so koprnela in hrepenela ta srca, ki zdaj prhne
pod hladno zemljo ! Da, ti črna  prst  mnogo kriješ  ti strtih upov.
540 i
Zorana: Komu velja?
zamrle sreče! In vendar morda je prav, da jih kriješ ti vse te, ki
spe tu smrtno spanje. O, morda jim je bolje, da spe tu pod rujavo
rušo, neg-o da bi živeli. Koliko prevar bi jih morda še čakalo, koliko
jada, koliko bolesti! Zdaj pa spite tu tiho, ne drami svetni hrup va-
šega miru, prestali ste, prebili ste.
In pogled mi postaja turoben. Kaj mi še nameniš osoda, predno
tudi mene polože v ozkej rakvi k počitku, kaj me čaka še, predno
tudi mene zakrije črna prst ! In ko pridejo potem zopet verne duše,
ko bodo ljudje molili na grobeh, Bog zna poklekne li kdo tudi na
moj grob, bo li katera solza močila grudo, pod katero bodo meni
prhnele kosti, bode li iz katerih prsij puhtela molitev tudi za me v
sveto nebo ! ? Bog zna ! Morda bo tudi po mojem grobu stopala noga,
morda bo tudi moj grob o vsakoletnej obletnici vernih duš pokrival
le mah in trava!
In če tudi. — (rlej tu v sredi se dviga križ, solnčni žarek prodrl
je skozi oblake in zdaj slika božanstveni sij krog Kristove glave.
In meni prihajajo na um besede : »Jaz sem vstajenje in življenje, kdor
v me veruje, bode živel vekomaj !«.......
Komu velja?
Na ženina ljubeč spomin
Privel jo je na grob njegov ;
S solzami, vzdihi bolečin,
Nanj dela je šopek cvetov.
Sedaj na grobu vene cvet,
S solzami srčnimi zalit,
Kod on zvenel je v cvetu let.
Ki tu v gomili je zakrit.
Krilatec nežen kakor sen
Nad grobom žalno se solzi ;
Komu velja pogled meglen,
Ki tožno mu na grob strmi ?
Mar njemu, ki v gomili tu
Po trpkem boju spi mirno ;
Mar je hudo za cvetje mu,
Tam v vznožju velo in suho?
Nevesti mladi, se mi zdi,
Solzica biserna velja —
Krilatec beli se solzi
Nad grobom mrtvega srea !
Zorana.
Literatura za mlatUno, 541
Literatura za mladino.
Za otroke je najboljše jedva dosti dobro, pravi slaven pe-
dagog. A nikjer naj bi ne veljalo to v toliki meri, kakor
baš pri knjigi. V obče obračamo veliko premalo pozornosti
na čtivo, koje podajemo svoji deci. Da izgleda knjižica le
približno dobro, da jo je le ta ali oni dobro recenziral, pa že jo
dajemo v roke svojim otrokom brez pomisleka. Da bi pa tudi sami
pregledali knjigo, da bi se prepričali o njenej vrednosti, to nam na-
vadno ni malo ne pride na um.
Večinoma pa vladajo tudi prav čudni pojmi o dobrem čtivu za
mladino. Da ima knjiga le dobro tendenco, da naslika malim či-
talcem le uzorne junake in junakinje, ki so seveda konečno vsi po-
hvaljeni, ali pa včasih v strašilo kakega zlobneža, kojega seveda
tudi zadene zaslužena kazen, pa velja knjiga za prav izborno. Nihče
ne vpraša, ima li knjiga res kak literaren pomen, je li v nji le tro-
hica poezije, so-li ti otroci, njih starisi in učitelji tudi resnični, po
življenju naslikani ? Kaj do vsega tega, samo da jo otroci radi či-
tajo ! Saj glavni namen je vendar ta, da sedijo otroci mirni, da ne
kričijo in ne razsajajo po hiši, moteč svoje stariše, ki nimajo časa,
ali pa dobre volje, da bi se pečali ž njimi. O, taka knjiga je izvrstno
sredstvo prikovati nemirnega otroka k mizi!
Ali pa otroci res radi čitajo take knjige ? Po lastnem prepričanju
moram reči, da ne. Strogo tendencijoznih knjig otroci v obče ne
marajo. »Man merkt die Absicht und wird verstimmt«. Ti mali kri-
tiki pa tudi kaj kmalo spoznajo, da otroci res niso taki, kakor jih
slika povest.
Tako pretirano dobri in modri niso nikjer, niti ne bodo, dokler
bodo otroci res otroci. Namesto da bi jih posnemali, delajo glose
ter se smejejo »dolgočasni knjigi«. Uspeh je tedaj negativen.
Istinito radi berejo otroci le povesti, ki se odlikujejo po mno-
govrstnem dejanji, a tudi pri takih povestih se vglabljajo jedino le v
dejanje, požirajoč hlastno stran za stranjo. Saj jim tudi ne preostaja
druzega. Druzega itak ni moči najti v takih delcih. Kakšno tvarino
pa imajo navadno knjige ? Ako so namenjene dečkom, kar kipijo
šovinizma. Opisujejo samo vojske in boje s pretirano kričečimi bar-
vami, »da zbujajo v dečku ljubezen do domovine in patrijotičen duh«.
Ta smoter se pa na ta način le slabo doseže, pač pa se vzbuja v
dečku, čitajočemu take nezmožnosti junaških činov — krvoločnost,
da kar gori poželenja streljati Turke ali Indijance, kakor stekle pse.
542 Literatura za mladino, 1
Ali je tO morda vzgoja, vredna devetnajstnega stoletja, v kojem se
pogajajo velevlasti za splošno razoroženje ? Dečki so že tako često
le preveč brezsrčni. Naloga vzgoje naj bi tedcj raje bila, vzbujati
v njih le blaga, človekoljubna čutila, mesto da bi jim silila v roke
puško in meč.
Baš nasprotne so knjige za deklice. Te so pa brez konca in
kraja sentimentalne, brezkrone. Sama pohlevnost, ponižnost — kakor
nezabeljena postna juhica. Da i one niso stilistično nič boljše, je
umevno že samo ob sebi. Osebe so seveda tudi vse pretirane in ne-
resnice —¦ brez trohice poezije — česa naj se tedaj otrok uči
ob taki knjigi ? Nič, prav nič. Samo njegova fantazija raste preko
mere in njegova poželjivost po vedno novi snovi. A površnost, ki se
je je otrok navadil pri čitanju, preide ž njim v njegovo zrelo dobo.
Gluh in slep mora ostati tudi pozneje za kras jezika in poezije. Naj-
boljši dokaz za to, kako so priljubljeni ničvredni kolportage-romani,
kojih množica tudi ne čita, ampak — požira.
Mladina naj bi čitala samo res dobre stvari, ki imajo tudi li-
terarno vrednost. Saj ni da bi morale biti pisane prav nalašč za
otroke. Odbrati treba i za našo deco le ustavke prvih mojstrov ob
kojih si morejo blažiti okus in srce. Da ni vse za otroške roke, je
umevno. Zato pa tudi naj ne bi čitali otroci nikdar nobene stvari,
koje ni prečital prej njihov vzgojitelj. Umna in izobražena mati bode
izbirala sama čtivo svojim otrokom.
Koliko krasne poezije so nam podali uže naši pesniki prvaki.
Ali ne bi bilo zaslužno delo, zbrati v avtologijo vse one lirične in
epične pesmi, koje so udobne za nežno našo mladino. Koliko več bi
jim koristila taka knjiga, nego slaba skrpucala, ki se sicer rimajo, a
je poeziji podobno toliko, kolikor noč dnevu.
Prav tako imamo nebroj povesti iz peres naših prvih romano-
piscev, koje smemo dati v roke prez pomisleka vsakemu otroku.
Paziti pa treba na otroka, kako čita. On ne sme knjig le pre-
listovati, ampak čita naj je pazno, počasi in z razumom, da si prisvoja
krasoto materinskega jezika, da se mu odpre čut za krasno poezijo.
Nadalje naj bi čitali otroci več direktno poučnih, znanstvenih
stvari. Sestavke iz zgodovine, mitologije, iz zemljepisa, prirodopisa
in biografije veljavnih oseb. Kar je citai otrok v svojo zabavo, ostane
mu v spominu veliko bolj, nego predmeti, o kojih čuje izza šoLske
klopi.
Seveda naj bi bile take knjige tudi ilustrovane in sicer dobro
ilustrovane, kajti podoba še-le oživi mrtvo besedo ter ji daje pravo
moč in veljavo. Žal, da delajo pri nas vse premalo za ilustracijo.
Zorana: Xa mostu.
543
V obče pa naj mladina sploh ne čita preveč. Ozirati se je treba
tudi tu na individualnost otrokovo. Ta bode morda rajši risal, oni
bode zidal, drugi zopet modeliral, koloriral itd. Desetkrat bolj pa-
metno je dajati otrokom opravila po njihovem nagnjenju in okusu, nego
bedasto, brezmiselno siliti jih s knjigo, poleg koje si morebiti otrok
pokvari samo okus — oči. *
Na mostu.
Tam na mostu v hladnej senci
Jaz zamišljena postajam,
In s pogledom bistrih valčlcov
Tožno si srce naslajam.
V tem pogledu želje vroče
Pa mi v srcu se vzbudijo :
Ko skrivnostno, bistri valčki,
Memo mene žuborijo.
Valčki srebri, valčki čisti,
Z vami v daljo bi hitela.
In kot vi valove reke,
Jaz bi njega tam objela
Združena kot vi in reka,
Bi skoz žitje potovala ;
V morju večnosti neskončne
Nerazdružno skup ostala.
Zorana.
Grof Lev Tolstoj.
(Dalje.)
V povestih za ljudstvo« uči Tolstoj, naj narod živi po zapo-
vedih božjih, naj dela dobro in naj se ogiblje hudega. On
priporoča ljudstvu, naj ne izgublja, kar je v njem dobrega,
zajedno pa nam kaže sposobnosti nenaobraženega naroda, sposobnosti,
kojih nimajo izobraženci. V teh delih nas Tolstoj uči, naj se ustav-
ljamo zlu z vso silo ter žrtvujemo sami sebe za dobro našega bliž-
njika, naj se ne maščujemo, naj živimo zmerno, ljubimo delo, da se
ogibljamo pijančevanja, naj ne iščimo časti in bogastva, naj mirno
potrpimo in naj drage volje opraščamo.
Te povesti za narod so se tiskale v nebrojnera številu ter se
širile med ljudstvom za mal denar ali zastonj. Pisane so vse tako, da
jih more tudi prostak razumeti ter so strogo moralne in za narod
vprav spasonosne.
544 Grof LevTolstoj.
Napisane so s pravim realizmom prav srečno pomešanim z idea-
lizmom in fantazijo; vpletenih je v nje tudi več dramatiških prizorov
vprav silnega efekta
Po teh pripovestih za ljudstvo, v kterih je opisal življenje pri-
prostih ljudi, je spisal Tolstoj prekrasno delo: »Smrt Ivana Iljiča«,
ki je slika iz prosvitljenega sveta.
Predstavlja nam v tej povesti človeka izmed prosvetljencev in
sicer enega najboljih, ki ni storil nikoli nič slabega pa tudi do-
brega ne.
Obično nam je Tolstoj kazal vedno le dobre strani narodovega
življenja, da bi pa kdo ne mislil, da je v priprostem ljudstvu le dobro,
podal nam je, v drami: »Moč tmine« grozno sliko iz življenja pri-
prostega ljudstva, pokazal nam zlo in uzroke njegove. S tem nam
je dokazal, da ima sigurno, pravično in nepristransko oko, da se ne
daje voditi od predsodkov, ampak da mu je pred vsem za istino.
Evropska kritika je celo .slabo umela to dramo, umela ni
niti težnje niti svrhe pisateljeve niti različnih značajev v drami. V
Rusiji je pa nasprotno dosegla drama silen vspeh.
Tostoj jo je prečital carju in carici. Car je bil prav vznesen radi
divnega slikanja priprostega ljudstva. Cenzura je vendar zabranila,
da bi se ta drama predstavljala v javnih gledališčih ter se je smela
čitati le v privatnih društvih.
Leta 1891, je izdal Tolstoj drugo dramo »Plodovi prosvete«.
To je slika vsakdanjega življenja prosvitljenega društva.
Čitatelj ali slušatelj te drame se vprašuje : so li ti ljudje srečni?
imajo li plemenitih čustev, visokih idealov ; ali zasluži prosveta, da se
jo hvali, po svojih znanih društvenih rezultatih ? Tu vidimo imovito
rodbino, ki živi brez resnega posla, izgublja svoj čas v posetih, za-
bavah, igrah in ljubimkanju. Denarja jim preskrbujejo kmetje, ki jim
obdelujejo zemljo, v hiši imajo slug in služkinj,, kuharjev in kuharic
koji vršijo vse ostale dolžnosti.
Gospodi ni treba druzega nego da se varujejo — mikrobov!
Vsako uro jedo okusne jedi, tako, da se čudijo celo sarhi kmetje,
kako more gospoda toliko snesti. Sinovi ne spoštujejo roditeljev, za-
bredejo v dolgove in razsipajo denar. Odrasle osebe se ne sramujejo.
Žene — celo dorasle — hodijo v izrezanih oblekah ponašaje se s pol-
nostjo. Sluge so jim kakor neke osebe vstvarjene za zabavo in ko jih
izrabijo in pokvarijo, pode jih od sebe, kakor so storili z Natašo v
^) To bi bile primerne pove.sti za »Slovenske večernice« Družbe sv. Mohorja!
(Op. pis.)
Grof Lev Tolstoj. ,54,5
tej drami. Ta gospoda brez vere čuti vendar, da mora verovati nekaj
ter veruje v — praznoverje in v spiritizem !
Pisatelj nam je hotel pokazati v tej drami sliko iz vsakdanjega
življenja, brez dramatiških spletk, a gledalci morejo sami sklepati,
kakor jim je drago.
To dramo so predstavljali prvi krat sinovi in prijatelji grofa
Tolstega v Jasnej Poljani 30. decembra i88g. Drugi krat so jo pred-
stavljali 15. aprila i8go. v Tuli a tretji krat leta 1896. v »Kitajskem
gledališči« v Carskem selu.
V »K raj C er j e v e j sonati« nam hoče Tolstoj pokazati, ko-
liko moralno zlo je ženitev, ne ženitev sama na sebi, ampak kakor
se ona v društvu zlo vpotrebava.
Že v drugih svojih delih se je Tolstoj dotaknil vprašanja o
zakonu.
V »Obiteljski sreči« je pokazal, da zakon, koji se omejuje le na
vzajemno strast zaročnikov, ne more trajati srečen. Strast mora od-
stopiti novi ljubavi, ljubavi do dece kakor se je v Mariji vžgala lju-
bezen, ne do moža kakor človeka, ampak kakor očeta njenih otrok.
V »Vojni in miru« vidimo nesrečni zakon Petra Bezuhova z Jeleno
zato ker je on iskal v njej le ženske lepote. V »Ani Karenjini« pre-
saja Ana Vronskemu, ker ne išče v njej druzega razven naslade.
Proti » Kraj cerj evi sonati« seje mnogo pisalo v Evropi in Ame-
riki, v raznih knjigah in časopisih, razpravljalo se je na sestankih in
v akademijah ter se Tolstega vsled te knjige skoro obče obsojalo.
Da sam razloži svoje novele, je napisal in izdal 1. 1890. dodatek
ter navel razne dokaze svojim trditvam iz prirodoslovja, zgodovine,
filosofije in teologije. (Dalje prih.)
Književnost in umetnost.
čuvaj se Senjske roke ! Zgodovinska povest. Hrvatski spisal
Avgust S eno a, poslovenil F. vŠ. Cvetkov. Natisnila, Izdala in za-
ložila tiskarna konsorcija lista »Edinost« v Trstu. (Ponatis iz »Edi-
nosti«). Cena 35 kr. s pošto 40.
Senoa, ta jako priljubljeni hrvatski pisatalj, omilil se je tudi
nam Slovencem. Njegove zgodovinske povesti se čitajo z osobitim
zanimanjem.
Dasi je Senoa pisal v takej hrvaščini, ki je umljiva vsakemu
Slovencu, četudi ni nikoli citai  hrvaškega, vendar bode ta prevod
546 Književnost iu umetnost.
jako dobro do.šel posebno nekemu delu na.šega ženstva, ki nima po-
trplenja, da bi mislilo na jezik, ko je zanimajo dejanja.
Lično knjigo priporočamo prav toplo.
Ruski pevci v Parizu. Pod tem zaglavjem čitamo v »Figaro« :
»Slavna pevska družba gospe Ivanove je v našem mestu. Včeraj smo
povedali, da nas je družba razveselila s tem, da je pela najprej v
Figarovem salonu. Družba bode pela v gledališču Marigny na Champs-
Elysees. Ostane med nami le kratko, ker je pozvana v London po
angleški aristokraciji. Skupina umetnikov je vredna naslednica slavno
družbe .Slavjanskega, ki je vsem, ki so je slišali, še v živem spo-
minu od zadnje izložbe.
V resnici ni nič lepšega, nič čarobnega in zajedno bolj melan-
holičnega nego ti mešani zbori, ki pojó z najpopolnejšo perfektnostjo
najbolj ganljive in najbolj naivne proizvode slovanskega genija.
Družba obstoja iz tridesetih ženskih, ki so nekatere jako, neka-
tere manj krasne. Vse pa imajo čudovito diven glas, spremljajo jih
glasovi moških, ki so .mogočni in globoki kakor orgije. Oblečene so
v imenitno nošo štirinajstega stoletja, v svilo pošito se zlatim bro-
katom po raznih modelih in raznih nijansah. Sede v polukrogu,
občinstvu nasproti (možje stoje za njimi), pojó nepremične in resne se
sanjavimi očmi oprtimi v praznoto. Vsa otožnost neskončnih step,
vsa žalost mrzlega sneženega neba odseva iz njihovih oči in iz nji-
hovih pesmi. Ko pa prehajajo njih srce trgajoče melodije v vzklik
nevolje ali ljubezni, ali ko se te melodije izlivajo v plesni ritjem,
tedaj se mahoma prikaže pred vašimi solznimi očmi vsa divja in
naivna strast slovanskega plemena.
Da, vaše oči morajo biti solzne, kajti nobena glasba na svetu,
noben orkester ni tako ganljiv, kakor so ganljive te lepe žene in ti
močni možje priprosto pojoči svoje pesmi tako resne, sentimentalne
in polne ognja.
Treba reči, da pojo z največjo dovršenostjo, z nekim »ensem-
blom» neznanim našim francozkim zborom. Ali njihovi glasovi so vsi
čisti, sveži in gotovi. Vsak izmed pevk in pevcev je umetnik in nji-
hovi solisti so izbrani izmed cveta ruskega gledališča in znajo peti
— in s kakim glasom! — v največjem pomenu besede umetniški.
Voditeljica družbe je gospa Ana Zaharovna Ivanova, ki
je že petintrideset let na čelu svojemu zboru. To je žena, ki je v
Rusiji jako popularna in dvoru jako priljubljena. Njeno družbo vabijo
v palače, ko .slavijo aristokratje kako redko slavnost.
V Rusiji ni nobenega zbora, ki bi bil temu enak po vrednosti
posameznih pevcev umetnikov, ni po glasu ni po bogatih kostumih.
Razno. .5i7
Večji del pevk in pevcev, ki sestavljajo družbo, so izišli ali iz Pe-
trogradskega ali iz moskovskega konservatorija.
V Parizu bodo peli najbolj znane arije iz ruskih oper in narodne
slovanske pesmi. Veliki ruski skladatelji so nalašč za to družbo zlo-
žili več romanc z imenitnimi solo, koje pojo najboljši pevci iz družbe,
ki so plačani kakor »veliki tenorji«.
Sedaj so ti pevci med nami. Ko so ostavili Rusijo, jim je nek
veliki knez voščil srečno pot se sledečimi besedami :
»Vi potujete v Francijo, kjer vas sprejmejo lepo. Pojte jim tako
kakor pojete tukaj in gotovo dosežete vspeh, kojega zaslužite. Bog-
z vami ! «
Prekrižali so se in odpotovali se srcem polnim nad.
Mi jih pojdemo nocoj in vsak dan občudovat, občudovat nje in
duha njihove dežele, odkoder so prinesli sladke in otožne pesmi «.
Razno.
Zavod sv. Nikolaja v Trstu. V torek, dne i. t. m. je bil prvi
koncert v prid zavodu sv. Nikolaja. Veselica se je vršila v Redutni
dvorani gledališča »Politeama Rossetti«, ki je bila vsa natlačeno
polna. Največje zasluge za ta koncert moramo pripisati predsednici
zavoda, gospej Ponikvarici, ki je zopet spravila na oder igro »Stari
Ilija«, ki je privabila toliko občinstva. Razven igre je bil še govor
predsedničin in tamburanje, katero je izvajal med djanji mešani tam-
buraški zbor iz Rojana.
Po svetu. Dekadenti so zopet brez — kralja. Bog zna, kaj je
vzrok, da krona kraljevska v deželi dekadentni tako hitro menjava
svoje nosilce. Ni temu davno, odkar je umrl Verlaine, ta ženijalni
pevec iz kraljevstva dekadentnega, eto, javljajo, da je naslednjik
njegov Stephan Mallarmé ostavil svoje verne, »M er cu re de
P'rance«, »Revue blanche« in »La Plume«, zopet plakajo in
— iščejo novega kralja, novega poglavarja. In niso v nepriliki. Se-
pečejo si, da bo Jean Moreas kakor nalašč za — kralja. Vsaj
izda v kratkem v založbi lista »La Plume« svoje duševne odmeve
»Les Stances« — na japonskem papirju. Jeden eksemplar bo veljal
40 frankov ...
O umršem Mallarmeju se piše po listih jako mnogo. Lepo
studijo o njem je napisal  Pica  v zadnjem  broju »Wiener Rund-
ri4,S Kazno.
schau«-a. Spomnil se je ]\Iallarmeja tudi Max Nor d au, znani
nemški filozof. Napisal je o pokojniku v »N. Freie Presse« (prevod
prinaša zagrebški »Vienac«!) uprav grozen feljton, kjer se norčuje
iz njega, iz pisca in iz osebe. Tega pa, mislim, Mallarmé ni zaslužil.
Bil je dekadent z dušo in s telesom, no in dekadenca je naravna
posledica razvitka v literaturi. To opažam ne samo v fran-
cozki, temveč tudi pri nas doma v Hrvatih in Slovencih . . . Res, da
so dekadenti včasih zelo smešni, ali smešni so i naturalisti in ideja-
listi ! Mi velimo : svaka sila do vremena. To velja tudi v književnosti.
Citajoč Przbyzcewskega : »Epipsychdion«, naletel sem na odstavek,
ki je vreden, da ga tu priobčim v prevodu, »Jaz nisem jaz. Jaz sem
Ti — Bog, svet, priroda — pa kaj si ti, ti večna tajinstvenost, večni
posmeh. Nisem človek. Sem nadčlovek, brez vesti, ukruten, vznesen
in dobrotljiv. vSem priroda: nimam vesti, no, ni ona je nima...
nisem vreden obžalovanja, no, ni ona ga ni . . . Da: nadčlovek sem«.
(In sedaj mozg-aj in mozgaj, pa razumi, pa bodi i sam dekadent!
V Cehih se je dekadentizem precej razvil, in to ne samo med
svobodomiselnimi, temveč i mej klerikalci. Poglejte samo v letošnji
»NovV- život«, če ni to vse skupaj dekadentno (če tudi samo na
zunaj!). V obče: Cehi zelo napredujejo. Dalje časa motrim že njihovo
duševno življenje in čuditi se moram. N. pr. : ženski pokret se je v
nas Slovencih še le vzbudil, v Hrvatih še spi — nasprotno je v
Cehih že v najlepšem cvetu. »Ženske Listy« že izhajajo 26 let.
Sedaj jih urejuje znana pisateljica Eliška Krasnohorska-
Pechova. Zalaga jih pa žensko češko društvo, — »Žensk 5^ svet«
izhaja šele drugo leto. Če pogledaš vanj, se mu čudiš. Izborna re-
dakcija: urejuje ga Tereza Novakova. V dosedanjih zveščičih je
izhajala krasna studija Olge Pfibylove: »Ruska žena z lidu«. Po-
dučen je tudi spis : Divči Lycea ve Franciji. »Ženske listy« in »Žensk^
svet« sta lista za bolj izobraženo ženstvo. Ali i manj omikane deklice
in gospice niso pozabljene. Za te pak izhaja 2krat na mesec v Brnu
na Moravskem »Ženskv List«, časopis pracujici tfidy ženskeho
pohlavi. Motto mu je: I ženy žadaji svou dostojnost lidskou. V 19.
broju se je izvršil lep članek »Delnice tabakovych tovaren«. Opo-
zarjam nanj. Važen je i za nas! — Ker sem pa že pri ženskih listih,
naj še omenim »zensky list pre poučenie a zabavu: »Denn i ca«
bratov Slovakov. Pošteno sem se začudil, videč ga, a še večje je
bilo moje začudenje, .ko sem prelistal par člankov. Urejevateljica je
Teresa Vansova v Pile (pošta P"iszolz). List pak izhaja mesečno v
Ružemberku (Rozsahegy, Ogersko) ter stoji — jeden forint ! Slo-
vaki — delajo! Osobito je postala mladež, marljiva.  Zbrala se je
Razno. 549
okoli revije »Hlas«, ki je počela izhajati pred dobrimi tremi meseci.
S posnemanja vredno odločnostjo je nastopila ta mladež, dela dobro»
dal Bog, da bi vstrajala! O idejah tega lista sta obširno poročali
»Narodna Misel« in »Nova Doba«.
Tudi Poljakinje, te ponosne hčerke nekdanje slavne Poljske,
delajo marljivo. Eliza Orzesczkova, nam že znana po »Stari
Romanki« (»Slov. knjiž.« 6., 7. broj) je izdala pred kratkem zbirko
novel »Iskry« — Marija Konopnicka pa tri povesti: »Dym«,
»Nas za szkapa«, »Giupi Franek« v lepo ilustrovanem izdanju. Kri-
tika češka (Literarnv Listy) hvalijo. Ker sem pa že pri Poljakih, naj
povem še to, da je oni traged »Z e 1 a z o \v sk i«, o katerega igranju
sem poročal »Slovenki« iz Zagreba, postal režiser Lvovskega
gledališča in da se pripravlja na uloge Jana Krstitelja od Suder-
manna, Cyrana de Bergerac od Rostanda, Johna Gabriela
Bor k manna od Ibsena in kralja Oidipa od Shackespeara. (Kaj,
ko bi povabili tega trageda enkrat v Ljubljano?!)
Se nekaj predno zvršim. Zadnjič sem v neki tukajšnji akade-
mični čitalnici opazil list podnaslovom: »Češka Mladež«. Radoveden,
kaj je to, ga vzamem v roke in listam. Vzradostil me je že program !
Redaktor Jan Dolenskv pravi na platnicah »že chce Č. Mladež byti
českvm synum a dceram upf-imnym pfitelem ve chvilich oddechu, že
chce je nejen baviti u pi-imefene poucovati, ale zejména již od utlého
mladi buditi a živiti v srde ih j ej ich lasku krodnezemi, k ma-
terskemu jazyku, že chce seznamovati je se vršim, co draho a
svato každemu srdci češkemu, jakož i s veleslavnou svetodejnou
minulosti našich pfedku, s lidem, fečmi a vlastmi druchych slovan-
skych narodu a tim buditi myslenku pospolitosti a vzajem-
nosti slovanske«. No, in kakor se iz lista samega razvidi, to
niso fraze. Eto, da vidimo ! V rubriki »Slovanska čitanka« podava
pod naslovom: Ruska cvičeni Vaclav Broj kos praktične ruske
slovnice, ki se nadaljuje ter omogočuje poznavanje tega za nas tako
prepotrebnega jezika. Članek »Slovane« ima kratek pregled vseh
Slovanov ter zemljevid zemelj slovanskih. Mladi čitateljčki zamorejo
takoj videti, koliko nas je. Da je pa slika popolna, eto na platnicah
»spominskih dnij«, kjer se kratko pripoveduje, kaj se je ta in ta dan v
tem le mesecu (za kateri izide list) pred mnogimi leti v Cehih zgodilo.
»Češka Mladež« ima za motto lepe besede odličnega pesnika
Svatopluka Čecha :
Hajme sobe v lidstva ruchu
Vlastn^ barvu, vlastni zvuk,
Vkastni' pe^et svemu ducbu,
Svemu srdci vlastnf tluk. —
550 Doma.
Adolf Cerny pak je počel izdavati » Slova nsky Prechled«,
katerega že v naprej priporočam Slovencem, saj nam je Cernf, ta
poznavalec Slovanov in pesnik sam dovolj svedok.   kakšen bo list.
Praga, 15. oktobra.
Ant. K. Gorjancev.
Doma.
Prvi pogoj, da cvetlice v lončkih prospevajo, je rahla zemlja.
Gozdna zemlja, potem taka, ki se dobiva iz trhlih štorov, ta se včasih
težko dobi, pri roki je pa vedno kavina gošča, katera se najprej posuši
in potem pomeša z zemljoj v lončkih. Taka zmes je jako lahka in
pospešuje razvoj cvetlic na prav preprost način.
Bliščeči škrob. Najbolji rižev škrob se omesi z vodoj v precej
trdo goščo. Med neprestanim mašanjem se priliva vrele vode. Na
125 g. škroba se doda lepega, čistega belega voska za jeden oreh,
košček sladkorja in v vodi, katera se priliva, raztopi se jedna žličica
boraksa.
Zoper ozeblino se priporoča kopanje ozeblih udov z močnoj
zavreHcoj jelkinih igel. Igle se morajo kuhati 2 do 3 ure in v tem
mlačnem čaju se ozebli udje drže 10 do 15 minut.
Kako se preiskuje pitna voda z ozirom na nje užitnost. Pol-
literska steklenka se nalije do '/i prostora in potem se vrže v njo
I žličica semletega čistega sladkorja. Steklenka se zamaši ter postavi
na toplo. Ako se tekom 36 do 48 ur ne prikažejo v vodi beli kosmiči
ali ako sploh voda ni postala mlečnata, tedaj je užitna.
Listnica uredništa. Argo. Pravijo, da je slabo za početnike, če so preplodoviti.
In to ste vi v visoki meri. Poleg dobršne oblike ni najti v Vašili pesmik nobenega gorkega
čuta in ponajveč samo banalne misli. Gotovo ste ^e jako mladi. Morda Vas pridna vaja
in resni čas dozorita kdaj v dostojnega pesnika.
K. K.-—u. Zalvaj promenite v Svoji pesmi »Prodal bi raj« v drugi kiticimero? Dik-
cija je precej lehkotna, a sem ter tja ste pregostobesedni. Ali menite, da bi se Adam in
Eva ne bila ljubila, ko bi ne bila grešila? Xa to neutemljeno supozicijo se opira Vaša
pesem, a tega mnenja nisem ne jaz, ni verska tradicija, ni avtoriteta. Sicer pa kažete lep
dar! Le   pogumno in jasno!