prejeto: 2011-03-06   UDK 930.1:343.148 
pregledni znanstveni clanek 
PRICE IN PRICEYANJA PRETEKLOSTI 
Claudio POVOLO 
Univerza Ca' Foscari v Benetkah, Oddelek za humanisticne studije, Palaca Malcanton Marcora, Dorsoduro, 3484/D, 30123 Benetke, Italija e-mail: povolo@unive.it 
IZVLECEK 
Vsako prieevanje bolj ali manj eksplicitno razSirja doloeeno zgodovinsko resnico in prevzame natanko doloeen pomen izvrSenega dejstva v luei specijienihnamer sedanjega trenutka, ki se lahko tudi ne skladajo povsem z zgodovinopisnim po­stopkom, s pomoejo katerega so bila predhodno selekcionirana in na novo ustvar­jena. Proces revizije in predelave preteklosti poteka tako, da stalno na novo opredeljuje odnose med dejstvi, dokazi in interpretacijami. Ce prva predstavljajo zelo teiko zanemarljivo dejstvo, pa je odnos med njihovo umestitvijo in njihovim dokazovanjem spremenljivka in zahteva nenehno popravljanje in prirejanje. Dejan­sko so prieevanja opredeljena kot naracije, ki pa ne morejo izkljueevati vrednosti, pripisane sledovom iz preteklosti, in smernicam, ki nam jih nakazujejo. Kulturne vrednote in politieni sistemi so v razlienihobdobjihnajbolj izrazito vplivali na spreminjajoei se pomen prieevanj in na specijieno teio, ki jo je le­to imelo znotraj vedno bolj kompleksnega interpretacijskega okvira. 
Kljuene besede: prieevanje, indici, dokazi, kulture 
Prispevki na temo pricevanja v pricujoci stevilki v vsej kulturni raznolikosti nje­govega dojemanja odrazajo raznovrstnost in kompleksnost pristopov, saj je povsem nemogoce izkljuciti odnos med sedanjostjo in preteklostjo, kakor tudi ocene o tem, kaj glede preteklosti ocenjujemo kot pomembno ali bistveno, temeljnega pomena torej za izpolnjevanje dolocene funkcije sedanjosti. 
Vsako pricevanje namrec predpostavlja neko zgodovinopisno rekonstrukcijo: iz­sek preteklosti, ki se nam zdi pomemben, prepoznamo, razberemo in interpretiramo v okviru zapletenega sistema informacij (bolj ali manj raznolikih, bolj ali manj šte­vilnih), ki ga nato v sedanjosti ponudimo kot zgodovinsko resnico.1 
Dodati velja, da vsako pricevanje, ki posreduje doloceno zgodovinsko resnico, pridobi tocno dolocen smisel in zakljucen pomen prav v funkciji specificnihciljev(ti so odraz potreb sedanjega casa), tudi kadar se le­ti ne ujemajo povsem z zgodo­vinopisnim postopkom, ki je pricevanje predhodno izbralo in obnovilo. Proces revizije in predelave preteklosti poteka tako, da nenehno na novo vzpostavlja odnos med dejstvi, dokazi in interpretacijami. Ce gre pri prvihza podatke, ki jihje tezko zanemariti, pa se odnos med le-temi in njihovo vedno novo umestitvijo ter dokazi skozi cas neizbezno spreminja in zahteva vedno nove popravke. Kajti prav inter­pretacija potrjuje in doloca verodostojnost dokazov.2 
Gre za pomembno temo, ki se je v zadnjih desetletjih do te mere dotaknila sa­mega pojma zgodovinske resnice (v najširšem vsebinskem pomenu), da so številni avtorji poudarjali podobnost in sorodnost med poklicem zgodovinarja in sodnika (Ginzburg, 1991; Ginzburg, 2000, 65–66). 
Ocitno je, da ta vidik problema zajema kulturne vrednote pricevanja, kakor tudi refleksijo o nacinu ureditve konflikta in o opredeljevanju tipologije dokazov, ki jih predvidevajo razlicni pravni sistemi.Pricevanje namrec igra odlocilno vlogo v okviru tipologije dokazov, v katerih se neizbezno odrazajo tako kulturni kot politicni vidiki. Tudi v primeru tako imenovanih transcendentnih dokazov (dokazov ki se, kot v primeru ordala ali razodetja navezujejo na nadnaravne sile) naj bi prisega, ki je bila del razlicnih oblik pricevanja, izrazala pretezno kulturne (in verske) vrednote, toda ce upoštevamo, da v druzbah, ki jo izvajajo, teze sorodstvenih vezi ni mogoce jasno lociti od politicne moci (kot v primeru zgodnjesrednjeveških germanskih plemen), izhaja, da obstaja tudi tesna povezava med razseznostjo dokazovanja in druzbenopoliticno organiziranostjo, katere produkt je dokazovanje samo. Ce se povrnemo k navedenemu primeru: kdor je bil v zgodnjem srednjem veku pozvan, naj izreee pravico, dejansko ni bil poklican k izreku sodbe, ampak k temu, da izbere vrsto dokaza, ki naj bi razrešil spor.3 Vloga tretje strani torej opredeli tipologijo dokaza in posledicno specificnost 
1  Na splošnejši ravni glej izbor, ki sta ga uredila Lackey in Sosa, 2006.  
2  Ta vidik je podrobno obdelal Evans, 2001, 99–100.  
3  Kot navaja Van Caenegem, ko v zgodnjem srednjem veku "price obeh strani niso zelele obnoviti  
svojega pricevanja in so se posledicno sodniki znasli v slepi ulici, je bil dvoboj edini mozen izhod.  

Claudio POYOLO: PRICE IN PRICEYANJA PRETEKLOSTI 15-27 
resnice, ki jo mora posredovati (Cooney, 1998, 6–8). Kot je bilo dejansko ugotovljeno, sodno dokazovanje ni bilo namenjen odkrivanju dejanske resnice, temvec bolj prepricevanju tretje strani, poklicane, da razreši spor (Rouland, 1992, 300). Ni nakljucje, da so transcendentni dokazi posebej razširjeni v tistih druzbenih in politicnih okoljih, kjer ni mogoce jasno prepoznati neke tretje, od strank v konfliktu locene strani. V tem primeru prevladujejo dvostranski dogovori in arbitraza. 
V tako imenovanihkompleksnihin polkompleksnihdruzbah4 so transcendentni dokaz postopoma nadomestili materialni dokazi, med katerimi posebej izstopa pre­iskava. Dejansko so v pravnih sistemih (in ne samo) dolga stoletja prevladovali me­šani dokazi, ki so zajemali tako materialne kot simbolicne in sakralne vidike.5 Videti je, da prisotnost zaprisege, ki je se dandanasnji znacilna za pricanje na sodiscu, kaze na izrazito simbolicno vrednost, ki jo ima tako civilni kot kazenski postopek (Garapon, 2007, 13–16). 
Te ugotovitve nam omogocajo boljse dojemanje teze dokazovanja s pricanjem, ki (tudi, ko gre za priznanje) vsebuje tako simbolicne kot materialne aspekte. Kot bomo lahko ugotovili, je bilo sodno dokazovanje dolgo casa dejansko tesno povezano z druzbeno vlogo price (spol, starost, status ...). Dejansko je tudi priznanje predstav­ljalo obliko pricanja, ki mnogokrat ni imelo prav veliko skupnega z dejanskim ma­terialnim iskanjem resnice (Brooks, 2000, passim.). Tudi priznanje, velikokrat pove­zano s sodnim instrumentom mucenja in obravnavano kot sredstvo za ugotovitev resnice, za katero je vedel obtozenec, je postopoma izgubilo svoj transcendentni pecat in je postalo pomemben del kompleksne rekonstrukcije dejanskega dogajanja (Langbein, 1976, 64–69). 
Dejansko so se velike spremembe zacele sele v 17. stol., ko se je uveljavil tako imenovani moralni dokaz, dokaz, ki je slonel na prosti sodnikovi presoji.6 
Ni nakljucje, da je ravno v okviru rekonstrukcije resnice, ki je bila v domeni preiskovalnega sodnika, pricanje postopoma izgubilo tradicionalne znacilnosti, njegov pomen je postal dokaj relativen, njegovo vlogo pa je od primera do primera opredeljeval okvir bolj kompleksne procesna resnica. 
Sodniki v nobenem primeru niso izvedli kriticnega soocenja obeh strani ali pric, ki bi lahko razkrile 
kontradiktornost", Van Caenegem, 1995, 47–48. 4 To razlocevanje, kakor pogosto opozarjajo antropologi, ne pomeni vecje ali manjse preproste struk­
ture druzb, ampak kaze na specificno razseznost njihovega pravosodja in na odnos med mocjo so­
rodstvenih in druzinskih vezi ter politicno mocjo. O dvoumnosti tovrstnega razlocevanja gl. Fabietti, 
1991, 173–174. 5 Orazlocevanjumedobematipologijamadokazovgl.Rouland, 1992,301. 6 To vprašanje sta temeljito obdelala Rosoni, 1995 in Marchetti, 1994, passim. V tekstu se Isabella 
Rosoni posebej ukvarja z rojstvom indicijskega dokaza, Paolo Marchetti pa namenja posebno pozor­
nost spremembam, ki jim je bil podvrzen instrument priznanja. 
Claudio POYOLO: PRICE IN PRICEYANJA PRETEKLOSTI 15-27 
Prav v 17. stol. lahko umestimo zametke preiskave, poverjene preiskovalnemu 
sodniku, ki se ni bil pripravljen povsem opreti na pricevanja, zbrana med preisko­
valnim postopkom (Povolo, 2007, 54–65). 
Sicer pa se zagoneten potek vsake zgodovinopisne rekonstrukcije (v najširšem pomenu besede) odvija na krhkem in ne samoumevnem polju odnosov med indici in dokazi. Prvi namrec za vsako stroko predstavljajo bolj ali manj vidno in tehtno sled preteklosti. Pricajo o dogodkihiz preteklosti. In lahko bi dejali, da se preteklost v bistvu filtrira skozi obstojece indice. Nasprotno pa so dokazi plod v sedanjosti opravljenega preverjanja obstojecihindicev. Kakor je uspesno dokazal pravnik Luigi Ferrajoli, so indici vedno ze dokazana dejstva iz preteklosti, na osnovi katerihskle­pamo o nekem drugem dejstvu. Dokaze pa predstavljamo kot dejstva, ki potrjujejo sedanjost v odnosu na dolocen dogodek iz preteklosti, so namrec predmet eksperi­mentiranja (Ferrajoli, 2000, 108–109). 
Ocitno je, da moc in verodostojnost dokaza (o preteklosti) izhaja iz verodo­stojnosti in ucinkovitosti vrste dokaza (dokumenti, pricevanja, izvedensko mnenje itd.). Lahko torej imamo verodostojne dokaze (na primer neizpodbiten dokument), pridobljene na osnovi šibkih ali ne relevantnih indicev (nepomembna vsebina samega dokumenta); ali pa nebistvene ali ne verodostojne dokaze (izvedensko mnenje, plod nenatancno izpeljanihpostopkov) ne glede na obstoj tehtnihin resnihindicev (na primer: stopinje na tleh ali domnevno pozitivna analiza DNK) (Ferrajoli, 2000, 111). 
V tem smislu je vloga ustnega pricevanja temeljnega pomena. Ne le, ker je takoj prepoznavna dokazna teza, ki izhaja iz njegove verodostojnosti, pristranskosti, vidne ali slusne percepcije, itd., kakor tudi, kot smo ze pripomnili, zato, ker izhaja iz njegove kulturne in politicne razseznosti, saj pokaze, kako razlicno se je pricevanje skozi cas in glede na razlicne druzbene okoliscine umescalo. 
Ni je vede, ki bi se pri oblikovanju lastnihteoreticnihin prakticnihmeril lahko izognila razmisleku o vrednosti in pomenu pricevanja. Gre za vidike, ki so se na primer izkazali za odlocilne, posebej se na znanstvenem podrocju. Tudi najbolj uveljavljene znanstvene paradigme so se izkazale za imanentno krhke, ker slonijo na konvencijah, ki so svojo logiko crpale iz navidezno neovrgljivih prieevanj, dejansko pa gre preprosto samo za to, da niso bile predmet ocitnega potvarjanja. Z ustvar­janjem novih paradigem pa se v bistvu izognemo dejanski reviziji poprejšnje zgo­dovinske resnice (Evans, 2001, 167).7 
Namenska raba pricevanja je torej odlocilnega pomena za dojemanje zapletenihin krhkih niti, ki povezujejo preteklost in sedanjost. Kakor tudi spreminjajoca vloga, ki jo ima pri vsaki zgodovinopisni in sodni rekonstrukciji. Zanimiva je tudi primerjava 
Anglosaški zgodovinar se navezuje na znano besedilo Thomasa Kuhna, The structure of scientific revolutions iz leta 1962, s katerim je zelel dokazati, da tudi znanost sama ne poteka nujno progresivno in da so bile prevladujoce teze le redko predmet procesa dejanskega ponarejanja. 
Claudio POYOLO: PRICE IN PRICEYANJA PRETEKLOSTI 15-27 
vloge, ki jo ima pricevanje v skupnostnihin obicajnihsistemih, z vlogo, ki jo ima v sistemih, kjer prevladuje kultura pisane besede in je druzba statusno in hierarhicno 
globoko razslojena. 
V sistemih, kjer prevladuje ustno izrocilo in jihpovezujejo obicaji, je indivi­dualno pricevanje skorajda zabrisano, ne izstopajoce, kakor da bi dejanski pomen dobilo sele, ce mu uspe reprezentirati kolektivne vrednote. Neformalni postopki njegovega posredovanja so ocitno odlocilni pri pripisovanju specificnega pomena dogodkom iz preteklosti, ki se pretezno umescajo v omejen geografski prostor in kjer je mogoce prepoznati pricevalca, posrednika informacij. Toda tudi kulturni vidiki pricevanja znotraj obicajnega okolja so bistvenega pomena za dolocanje njegove specificnosti: prenos informacij poteka preko interpretativnihkodov, ki reproducirajo vse, kar se pojavi novega, a je ze neizbezno del obstojecega idealnega sistema (vedno smo delali tako ...).8 
Velike druzbene in ekonomske spremembe v 12. stol. so temeljito zaznamovale vlogo, ki jo je imelo pricanje na osnovi obicajnega prava. Takrat je celinska Evropa ponovno odkrila Corpus juris civilis iz dobe Justinjana in pisni zakonik v razlagi pravnikov, ki jihje oblikovalo rimsko pravo, je dobil toliksen politicni pomen in tezo, da je temeljito zaznamoval dominantne kulture v naslednjihstoletjih. Primer­java z Anglijo in njenim pravnim redom, common law, jasno pokaze tako domet sprememb, do katerihje prislo v tistem casu, kakor tudi razlicno tezo, ki jo ima pri­cevanje v zelo diverzificiranihpoliticnihkontekstih. V Angliji se je uveljavila porota in nadomestila sodno rabo ordala (Van Caenegem, 1991, 32-38). Kolektivno prica­nje, slonece na vrednotahskupnosti, in tradicijo, sloneco na obicajnem pravu,9 je neizbezno ohranilo vrednost transcendentnega dokaza, ki je bil implicitno del poli­ticne teze, dodeljene poroti v drzavi, kjer se je pred vsemi ostalimi uveljavila oblast monarhije in velikih dvorov. Drugace pa je bilo v celinski Evropi, ki so jo oznacevali sistemi z zelo fragmentirano politicno kulturo. Starodavno kolektivno pricevanje, ki izvira iz obicajnega prava in na prisegi staresin v skupnosti, je kaj kmalu izgubilo svoj pomen, nadomestilo ga je pricevanje posameznika. Kot receno, je "pricanje dozivelo globoko preobrazbo: stari coniuratore, ki so skupinsko zaprisegali in tako potrjevali verodostojnost pod prisego izrecenihtrditev ene od strani, so postali price v sodobnem pomenu besede" (Taruffo, 2009, 25-26). Sodnikovo sprejemanje price­vanja posameznika je bilo ocitno namenjeno ugotavljanju drugacne resnice, ki ni imela vec miticnega in transcendentalnega znacaja. Predvsem pa je z uveljavljanjem pisnega in ucenega prava odrazala nove politicne razmere, ki so nastajale v celinski Evropi, posebej še v Italiji (Kelly, 1996, 151–183; Prodi, 2000, 133–137). 
8 Te vidike je obsezno obdelal Rouland (1992, 195 in nasl.). 
9 Glede povezave med krvnim mascevanjem, pomiritelji in drzavo gl. Bossy, 1983. 

Claudio POYOLO: PRICE IN PRICEYANJA PRETEKLOSTI 15-27 
Potrebno je se dodati, da ima v kontekstu obicajne skupnosti pricevanje na osnovi govoric velikokrat isto tezo kot neposredno pricevanje (s strani dejanskega ocividca). Pogosto je prvo celo vec vredno, ce ga povezujemo z osebnim vplivom pricevalca (ugledna oseba, starejša oseba, itd.) (Rouland, 1992, 195–200). 
Te znacilnosti se lahko dodatno okrepijo in pridobijo nepredvidljiv pomen v primeru, ko pricevanja (na obicajni ravni) izgubijo obicajne znacilnosti, ki se ponavadi pojavijo med prenosom informacij (med ljudmi, ki se prepoznajo in delijo isti geografski prostor) ter sezejo preko meja skupnosti. Med dobro preucene pojave v zvezi z velikimi strahovi sodijo novice, ki zelo hitro dobijo drugacen pomen od prvotnega, ko izgine njihov obicajni kolektivni posrednik in ob nepredvidljivih do­godkih postanejo predmet manipulacije (Lefebvre, 1973, passim.). 
Toda enaka opazanja lahko veljajo tudi za pravni nadzor znotraj le­teh. Pricevanje tezi k ohranjanju svojega pretezno ustnega in obicajnega izrocila povsod tam, kjer njegovo vlogo splosno priznavajo vsi subjekti, ki si delijo dolocen druzbeni kontekst. Tezi pa k prehodu v pisno obliko, ki postane neizbezno domena strokovnjakov (no­tarjev, pravnikov itd.) v trenutku, ko pride zaradi procesa razslojevanja in izrazite geografske in druzbene mobilnosti do preoblikovanja druzbe. 
Gre za vidik, ki je jasno prepoznaven v ureditvi, ki je urejala poroko, kot jo je pripravilo cerkveno pravo, posebej se s Tridentinskim koncilom: dve prici in zupnikova prisotnost naj bi pravno potrjevali legitimnost zakramentnega dejanja, ki je se vedno pomenilo zaobljubo, ki sta si jo izmenjala zenin in nevesta (Gaudemet, 1989, 213 in nasl.). Podobno je bila tako imenovana obieajna poroka, navaden dogo­vor med moskim in zensko, da se imata za zakonca, zelo razsirjena v Zdruzenih drzavahvse do prvihdesetletij 19. stol., posebej se tam, kjer je bilo prebivalstvo redko poseljeno in je primanjkovalo duhovnikov (Friedman, 1995, 199–201). 
Vloga pricevanj je videti bistveno drugacna v kulturnihsistemih, v katerih prevladuje pisno sporocanje, ki seze v druzbeni kontekst, kjer razslojenost temelji na statusu ali poklicni specializaciji.10 Pri pisnem sporocanju pride najprej do abstra­hiranja vsebin, odlocilna vloga pa pripade subjektu, ki nastopa kot posrednik infor­macij (to vprašanje smo podrobno obravnavali ob prejšnjem znanstvenem sestanku o interpretihkultur). Tako pricevanje je videti manj izpostavljeno manipulaciji, mora pa se podrediti predhodno postavljenim merilom. Za preucevanje so zanimiva merila, ki znotraj kultur pisane besede opredeljujejo izbor pricevanj. Ugotoviti je potrebno, ali dejansko odrazajo hierarhicne strukture ali pa odgovarjajo potrebam znotraj dolo­cenihslojev ali poklicnihskupin. Razlicna stopnja manipulacije (v primerjavi z obi­cajnimi sistemi) je ocitna pri vecji vrednosti, ki jo dobi individualno pricevanje, njegova vidna in zaznavna razseznost. Nasprotno pa so pisnemu pricevanju, ravno 
10 	O utemeljitvi in posledicah uveljavljanja pisnega sporocanja je obsirno pisal Jack Goody (Goody, 1988, passim.). 
Claudio POYOLO: PRICE IN PRICEYANJA PRETEKLOSTI 15-27 
zaradi njegove drugacne umestitev v sedanjost, pripisane funkcije, ki se pogosto od­daljujejo od predhodno opravljenih postopkov zgodovinske rekonstrukcije. Kaze, da akademije, poklicne skupine in institucionalni aparat tezijo k temu, da v primerjavi z izvirno zgodovinsko resnico pripisujejo pisnemu pricevanju zelo selektivno vred­
nost.11 
Znacilnosti razlicnihoblik pricevanja so ocitno nelocljive ne toliko in ne le od strukture dolocene skupnosti, temvec tudi od oblik druzbenega nadzora znotraj le­te.12 V kulturah, ki jih mocno zaznamuje govorica casti, simbolov, kretenj in drze, se kazejo kot nelocljiv del reprodukcije preteklosti in vsako individualno pricevanje je prezeto z reprezentacijo kolektivnihvrednot.13 Dovolj je pomisliti na najstarejše ob­like pravosodja, katerega osnovna naloga je v glavnem bila nadzirati druzbo in pre­
ganjati kriminalca, ne pa kriminalno dejanje (Lenman, Parker, 1980, 13–16). 
Razmisliti je potrebno tudi o vlogi, ki jo ima v razlicnihkulturahposebna vrsta pricevanja: trae (gossip ali rumour).14 Gre za pricevanje, slonece na govoricah, obli­kujejo ga posebni postopki, znacilni za kulturni kontekst, ki se jihposluzuje, in videti je, da se nam ponuja kot poizkus (to ga locuje od obicajne cence) ustvarjanja resnice, drugacne od uradne. 
Kakor je ze bilo omenjeno, pricevanje, kot kaze, dobi svoj specificni pomen 
znotraj institucionalnih kontekstov, kot na primer v sodnem sistemu, kjer ga uporab­
ljajo kot instrument za ugotavljanje resnice. Nelocljivo je povezano s sistemom do­
kazov, a tudi z uporabljenimi procesnimi obredi. Ob tem velja kratko spomniti na dolgo zgodovino pricevanja, najprej v okviru sistema pravnih ali ucenih dokazov in kasneje vkljucenega v kulturni kontekst, slonec na moralnem dokazu in svobodno oblikovanem prepricanju sodnika. Ceprav pricevanje obicajno razumemo kot sistem neposrednihdokazov, se le­to dejansko kaze (v okviru kompleksnega odnosa med 
dedukcijo, indukcijo in abdukcijo) kot postopek raziskovanja dogodkov iz preteklosti (indici)15 v sedanjosti. Opozoriti velja tudi na vrednost, ki jo danes pripisujemo 
znanstvenim dokazom, ki tvorijo -tako je vsaj videti -drugo obliko pricevanj (od 
11 	Kakor je dobro opredelil Peter Stein, "ze sam obstoj pisnega besedila zakonov odpira prostor za nepojmljive in interpretacije, povsem nemogoce, dokler pravo se ni bilo zapisano, kar je spodbudilo 
nastanek novega sloja strokovnjakov, ki so bili na individualni ravni pripravljeni svetovati strankam v sporu o pomenu zakona" (Stein, 1987, 90). 
12 	Kakor je opozoril Donald Black: "when a moralistic crime is handled by the police or prosecuted in court, the official definition of the event is drastically different from that of the people involved, parti­cularly from that of the alleged offender" (Black, 1983, 38). 
13 Glej razlicne eseje iz dela Onore e storia nelle societa mediterranee, posebej še esej D'Onofria, 1989, 65–67, ter še Di Bella, 2008, 75–87. 14 Kakor poudarja Coady (2006, 262): "gossip may be true and known or justifiably believed to be so, rumour has by (my) definition no strong justificatory base". 15 Gre za kompleksna vprašanja, ki so tukaj samo nakazana. O odnosu med indukcijo, dedukcijo in 
abdukcijo gl. razlicne prispevke v Eco, Sebeok, 2000. 
Claudio POYOLO: PRICE IN PRICEYANJA PRETEKLOSTI 15-27 
prstnih odtisov do DNK-ja).16 Zanimivo se je pomuditi ob vprašanju vrednosti, ki so 
jo skozi zgodovino pripisovali ustnemu pricevanju v razlicnihsodnihsistemihter njegovi pravni selekciji, zasnovani kot neke vrste katalog, ki zajema celotno druzbo (zenske, sluzabnike, prostitutke itd.). Iz procesnega pricevanja je mogoce razbrati medsebojne druzbene in sorodstvene odnose, ki se razkrijejo med sodnim postop­kom, tako kazenskim kot civilnim, ceprav ne na enak nacin in ne enako intenzivno. 
Vrednost pricevanja je ocitno zelo velika: na knjizevno­umetniski in kinemato­
grafski ravni je jasno razvidno, da gre predvsem za iskanje "sebe", lahko pa ga 
razumemo tudi kot izraz dolocenega zgodovinskega konteksta. Ceprav so postopki izbire hote "arbitrarni", lahko tovrstna pricevanja pridobijo veliko zgodovinsko vred­
nost. 
Memoaristiko zagotovo lahko uvrscamo med posebne oblike pricevanja, saj obicajno poizkusa reproducirati spomin na dolocene dogodke, kakor tudi takrat, ko predstavlja izumetniceno sintezo celega zivljenja (pomenljivi so Memoires Carla Goldonija; Bosisio, 1993). Pomisliti velja tudi na povezavo med kinematografijo in zgodovino, ki je v zadnjihletihpredmet pozornega preucevanja s strani strokov­njakov (prim. Guynn, 2006 in zlasti Rosestone, 1995 in 2006). Zanemariti ne smemo niti povezave med knjizevnostjo in zgodovino. Zaradi specificnih, zanje znacilnih tehnicnih pristopov, imata tako film kot roman izrazito sposobnost reproduciranja preteklosti, pri cemer se hote izogneta interpretaciji povezav, ki obstajajo med pre­teklostjo in sedanjostjo. Ne gre samo za problem dolocanja in razlocevanja, kot je opozarjal Alessandro Manzoni, med ver/nim in ver/jetnim, med zgodovinsko resnico, ki je na nek nacin zanesljiva (oziroma dokazana), in domnevno resnico, kjer pa za razliko od prve nimamo nikakršnega otipljivega indica.17 Dejansko je verjetno, kakor je vedno bolj odlocno nakazoval filmski pristop (pripovedna tehnika, posebni efekti, itd.), cestokrat postalo odlocujoce za nasilno poseganje v resnico, ki se pogosto ne more manifestirati zaradi nekaksne odtujitve s strani dolocenihinstitucionalnihapa­ratov, kot poudarja Marc Ferro (Ferro, 1988, 89–90). 
Pri pricevanju gre torej za sirok koncept, saj v odnose med preteklostjo in seda­njostjo vkljucuje vidike, ki niso nepomembni. Na primer, ko gre za napise in spo­minske plosce, posejane po mestihin vaseh; za spomenike padlim v vojnah(drzav­ljanskihin osvobodilnih), s pomocjo katerihso nacionalne drzave reproducirale pro­tisloven odnos med pricevanjem in kolektivno identiteto. Gre za pricevanja z velikim 
16 	Prim. Taruffo, 2009, 213–218, ki povezuje znanstveni dokaz (in njegovo zanesljivost) z izbranim postopkom: "Pravi znanstveni dokaz zagotavlja visoko stopnjo verodostojnosti informacije, ki nam jo 
ponudi, kar pa ne pomeni, da pripise tudi doloceno stopnjo potrditve [...J teze, ki je predmet znan­
stvenega dokaza". Pozitivno mnenje v zvezi z uporabo znanstvenega dokaza gl. v Haack, 2007, 118– 
119; o dvoumnosti znanstvenega dokaza v procesnem sistemu, slonecem na bremenu dokaza gl. Gas­
kins, 1992, 164–166. O zgodovini prstnih odtisov in identifikacije gl. Cole, 2001, passim. 17 O Manzonijevem besedilu gl. Viola, 1968. 
Claudio POYOLO: PRICE IN PRICEYANJA PRETEKLOSTI 15-27 
simbolnim vrednotnim nabojem v zelji, da bi ujela preteklost v toge in neunicljive 
interpretativne sheme in jih v taki obliki prenesla na potomce. Lahko bi dejali, da je 
vsaka plosca ali srednjeveski napis slavilnega znacaja prezet z doloceno politicno valenco. Je predvsem prica razsirjene prakse reproduciranja s strani oblastnihstruk­
tur, ideološko zazrtih v preteklost. Obratno pa zelo razširjena praksa damnatio memo­riae, namenjena poudarjanju vsake izrazene oblike odstopanja ali nasprotovanja, tezi k razkrivanju krhkosti konsenza, ki ga je bil delezen dolocen politicni sistem.18 
Umetniske reprezentacije nam ponujajo pogosto tezko doumljiv scenarij, kajti 
posegajo na vrsto kompleksnih ravni, pri katerih, opozarja David Freedberg, igrajo 
custva osrednjo vlogo. Pricevanje, kot nam ga ponujajo raznoliki ex voto, odstira temo bozje milosti in odnosa med zemskim in bozanskim (Freedberg, 2009, 211). 
Pricevanje kot dokumentirana reprodukcija dogodkov iz preteklosti, dobi seveda izjemen pomen na zgodovinski ravni. Navezuje se na pojem zgodovinskega dogodka, reproducira povezave med fakticnostjo resnice (na primer, ko gre za dokument, ki govori o ljudski vstaji). Pricevanje ima to danost, da se skozi interpretacijo zgodo­vinarja oblikuje v dokaz neke teze (ce se navezemo na prejsnji primer: vzroki za vstajo in nanjo vezane druzbene povezave). Poskus postmodernisticnega zgodovi­nopisja, da bi tezo pricevanja omejili samo na njegovo vrednost kot literarnega izra­za, ne odraza samo s skepticnostjo prezetega pristopa, temvec prica o makroskopski krizi poklica zgodovinarja. Morda govori celo o krizi dejanske vrednosti, pripisane preteklosti, ko jo primerjamo s sedanjostjo, naduto in nerazsodno zazrto v neko brez­oblicno prihodnost.19 
Kot smo ze omenili, je z zgodovinskega zornega kota pricanje na sodiscu se po­sebej pomembno. Ne samo, ko je na kazenski ravni vkljuceno v okvir preiskave, katere cilj je formalna procesna resnica, temvec predvsem v jurisdikcijskihsporih, kjer dobi vlogo zgodovinopisnega instrumenta, s pomocjo katerega doloca pravice, zahteve in terjatve. Dialektika pricevanj posameznihstrani, vpletenihv konflikt, razkriva proces selekcije in izlocanja virov iz preteklosti. Na kontradiktorni posto­pek, na primer, mocno vpliva pomembno vprasanje, kdo nosi dokazno breme, ki sodi v samo srz zgodovinskega in procesnega pricevanja, saj neposredno vpliva na zelo problematicen vidik, in sicer na ugotavljanje resnice.20 
Na splosno lahko pri katerikoli obliki pricevanja (zgodovinskem, literarnem, umetniškem, arheološkem ...) opazimo, da se navezuje na kulturne vrednote dolocene druzbe in dolocenega zgodovinskega obdobja. Vsako pricevanje odraza torej skupek pomenov, ki presegajo njegove imanentne znacilnosti. Manjsa vrednost individualnih znacilnosti pricevanja v primerjavi z njegovo pretezno kulturno razseznostjo pogosto 
18 Za nekatere vidike odnosa med ikonografijo in pravico gl. Ortalli, 1979 in Edgerton jr., 1985, 70–73. 
19 Za te vidike ponovno omenjam Evansa, 2001, passim. 
20 Tema, ki jo je podrobneje obdelal Taruffo, 2009, passim. 

Claudio POYOLO: PRICE IN PRICEYANJA PRETEKLOSTI 15-27 
razkriva tudi politicni in druzbeni okvir, v katerega se umesca. Podobno zanimive so analize s semanticnega zornega kota. Predvsem pri pricevanjihpravnega znacaja je razvidno, kako pri jeziku zlahka naletimo na potvarjanje ali zamolcevanje; Gre za podrocja semantike, ki vsaj teoreticno nikoli ne zaidejo na polje laznega pricevanja. Lazno pricevanje je nadvse zanimivo. V iskanju resnice je povsem nepomembno, je pa zato zgovoren odraz dolocenega druzbenega konteksta. Nasprotno pa zamolce­vanje ne definira samo posameznikovega nagnjenja k nevmesavanju, temvec tudi 
širši kulturni prostor, ki omejuje posameznika ali z njim manipulira.21 
Posebno specificnost dajejo pricevanju ne samo prenasalci informacij, temvec tudi kategorije ali skupine, ki velikokrat predstavljajo predmet pricevanj. Pri tem se pricevanje ne samo siri ali krci, ampak dobi tudi jasno razlocno politicno in kulturno razseznost, se posebej v primeru pricevanj, ki zadevajo skupine na druzbenem robu. Njihove osnovne negativne znacilnosti so se ohranile skozi cas, kar kaze, da ne osta­jajo neokrnjeni samo doloceni kulturni stereotipi, temvec tudi kontinuiteta oblik nad­zora funkcionalnihza ohranjanje druzbene strukture. Ceprav je tudi tovrstno price­vanje usojeno na spremembe ali preobrate. Ali pa bo pridobilo bolj kompleksno interpretativno relevantnost, kot v primeru oblik druibenega banditizma, ki jih je preuceval Eric Hobsbawm.22 V okviru kulturnihvrednot, ki opredeljujejo pricevanje, ima veliko tezo tudi vprasanje spola, posebej se, ce vemo, da je bil dolga stoletja druzbeni ustroj pretezno patriarhalen (Scott, 1986, 33–35). Na nadvse pestrem podrocju sodstva v srednjem veku in za casa "starega reda" je bilo zensko pricevanje dolgo casa podcenjevano. Prav paradoksalno pa je, da so spori, katerihprotagonist je bila zenska, v svojihrazlicnihdruzbenihvlogah(mati, zena, hci, vdova) potrjevali njeno pomembnost v okviru druzbe, znotraj katere so prevladovale sorodstvene vezi. Ni nakljucje, da je v zadnjihdesetletjihvprasanje spola pridobilo na tezi tudi v po­stopkih zgodovinopisne rekonstrukcije. 
Price, ki govorijo, in price, ki so neme: z njimi je posuta nasa sedanjost in opominjajo nas, da vezi s preteklostjo ni mogoce izbrisati.23 Naloga sedanjosti je dati vsem glas in pravi pomen. Moramo se pomuditi in zamisliti ob postopkih inter­pretacije, ki jih za doseganje zastavljenih ciljev izvajamo. Samo tako bomo izkazali predvsem dolzno spostovanje neizbrisni vrednosti, ki jo ima preteklost. 
Zveza med pricanjem, ki ga razumemo v njegovem razsirjenem pomenu zgo­dovinopisnega znacaja, in najglobljimi vrednotami neke druzbe je pokazatelj kom­pleksne in spremenljive soodvisnosti med preteklostjo in sedanjostjo. Ni nakljucje, da se te danes umescajo zlasti v sedanje pravne rede, ki so posebej v Zdruzenihdr­
21 O teh vidikih pricevanja gl. razlicne prispevke v Lackey, Sosa, 2006. 
22 Hobsbawm, posebej še v zadnji izdaji, govori neposredno o odnosih med druzbenim banditstvom in 

politicnim ter institucionalnim kontekstom, gl. Hobsbawm, 2000, 162-164. 23 O sodnih implikacijah silent witness gl. Laudan, 2006, 162–164. 
Claudio POYOLO: PRICE IN PRICEYANJA PRETEKLOSTI 15-27 
zavahvideti kot nosilci druzbenihpritiskov v korist restorative justice, pravu, ka­terega osnovni namen je popraviti skodo, povzroceno zrtvam (Cantarella, 2007, 197­
191). 
Omenili smo tudi doloceno vraeanje k maSeevanju, to je k izrazu nemega, a uveljavljajocega se glasu zrtve (Daems, 2004, passim.). Gre za vidik, ki kaze na drugacno vlogo pricanja in njegove vloge pri iskanju resnice, katere rekonstrukcija je bila v zadnjihdvehstoletjihvideti nadvse zapleten in razclenjen postopek, zaupan ucenemu in strokovno usposobljenemu osebju, ki ga ni bilo mogoce spregledati. Govorimo torej o vlogi, ki se vedno kaze na razpetost med transcendentnimi in simbolicnimi vrednotami na eni strani in materialnimi vidiki dokaza na drugi, ki pa v ozadju se vedno odraza napetosti, vrasle ne samo in ne pretezno v odnose med zakonom in pravico (Miller, 2000, 183–202), temvec predvsem, ko gre za protislovne vrednote, ki jih pripisujemo preteklosti na sploh. 
LITERATURA 
Black, D. (1983): Crime as social control. American sociological review, 48, 1, 34– 
45. Bosisio, P. (ed.) (1993): Carlo Goldoni. Memorie. Milano. Bossy, J. (ed.) (1983): Disputes and settlements. Law and human relations in the 
west. Cambridge. Brooks, P. (2000): Troubling confessions. Speaking guilt in law and literature. Chi­cago. Cantarella, E. (2007): Il ritorno della vendetta. Pena di morte: giustizia o assassinio? Milano, Rizzoli. Coady, C. A. J. (2006): Pathologies of testimony. In: Lackey, J., Sosa, E.: The 
epistemology of testimony. Oxford, 253–271. Cole, S. A. (2001): A history of fingerprinting and criminal identification. London. Cooney, M. (1998): Warriors and peacemakers. How third parties shape violence. 
New York. 
Daems, T. (2004): It is all right for you to talk? Restorative justice and the social analysis of penal development. European journal of crime, criminal law and criminal justice, 12, 132–149. 
Di Bella, M. P. (2008): Dire ou taire en Sicilie. Paris. D’Onofrio, S. (1989): Il gesto e l'onore. In: Fiume, G. (ed.): Onore e storia nelle societa mediterranee. Palermo, 61–84. Eco, U., Sebeok, T. A. (eds.) (2000): Il segno dei tre. Holmes, Dupin, Peirce. Milano. 
Claudio POYOLO: PRICE IN PRICEYANJA PRETEKLOSTI 15-27 
Edgerton jr., S. Y. (1985): Pictures and punishment. Art and criminal prosecution during the Florentine renaissance. New York. 
Evans, R. J. (2001): In difesa della storia. Palermo, Sellerio Editore. 
Fabietti, U. (1991): Storia dell'antropologia. Bologna. 
Ferrajoli, L. (2000): Diritto e ragione. Teoria del garantismo penale. Bari. 
Ferro, M. (1988): Cinema and history. Wayne State University Press. 
Freedberg, D. (2009): Il potere delle immagini. Il mondo delle figure: reazioni e emozioni del pubblico. Torino. 
Friedman, L. M. (1995): Storia del diritto americano. Milano. 
Garapon, A. (2001): Bien juger. Essay sur le rituel judiciaire. Paris. 
Garapon, A. (2007): Del giudicare. Saggio sul rituale giudiziario. Milano. 
Gaskins, R. H. (1992): Burdens of proof in modern discourse. New York. 
Gaudemet, J. (1989): Il matrimonio in occidente. Torino. 
Ginzburg, C. (1991): Checking the evidence: the judge and the historian. Critical Enquiry, 18, 79–92. 
Ginzburg, C. (2000): Rapporti di forza. Storia, retorica, prova. Torino. 
Goody, J. (1988): La logica della scrittura e l'organizzazione della societa. Torino. 
Guynn, W. (2006): Writing history in film. New York. 
Haack, S. (2007): Defending science within reason. New York. 
Hobsbawm, E. (2000): Bandits. New York. 
Kelly, J. M. (1996): Storia del pensiero giuridico occidentale. Bologna. 
Lackey, J. G., Sosa, E. (2006): The epistemology of testimony. Oxford. 
Langbein, J. H. (1976): Torture and the law of proof. Chicago. 
Laudan, L. (2006): Truth, error and criminal law. An essay in legal epistemology. Cambridge. 
Lefebvre, G. (1973): La grande paura del 1789.Torino. 
Lenman, B., Parker, G. (1980): The state, the community and the criminal law in Early Modern Europe. In: Gatrell, V. A. C., Lenman, B., Parker, G. (eds.): Crime and the law. The social history of crime in Western Europe since 1500. London, 11–48. 
Marchetti, P. (1994): Testis contra se. L'imputato come fonte di prova nel processo penale dell’eta moderna. Milano. 
Miller, W. I. (2000): Clint Eastwood and Equity: popular culture's theory of re­venge. In: Sarat, A., Kearns, T. R. (eds.): Law in the domains of culture. Michi­gan, 161–202. 
Ortalli, G. (1979): "... pingatur in palatio". La pittura infamante nei secoli 13–16. Roma. 
Peristiany, J. G., Pitt-Rivers, J. (eds.) (1992): Honor and grace in anthropology. Cambridge. 
Povolo, C. (2007): Processo e difesa penale in eta moderna. Bologna. 
Claudio POYOLO: PRICE IN PRICEYANJA PRETEKLOSTI 15-27 
Povolo, C. (2009): Honour and virtu in a sixteenth century aristocratic republic. In: Beltramini, G. (ed.): Andrea Palladio and the architecture of batle. With the un­published edition of Polybius' Histories. Venezia, 245–271. 
Povolo, C. (ed.) (2010): Liturgie di violenza lungo il lago. Riviera del Garda tra ‘500 e '600. Vobarno (Bs). 
Prodi, P. (2000): Una storia della giustizia. Dal pluralismo dei fori al moderno dualismo tra coscienza e diritto. Bologna. 
Rosenstone, R. A. (1995): Visions of the past. The challenge of film to our idea of history. Harvard. 
Rosenstone, R. A. (2006): History on film. Film on history. Harlow. 
Rosoni, I. (1995): Quae singula non prosunt collecta iuvant. La teoria della prova indiziaria nell'eta medievale e moderna. Milano. 
Rouland, N. (1992): Antropologia giuridica. Milano. 
Sarat, A., Kearns, T. R. (1998): Law in the domains of culture. The University of Michigan. 
Scott, J. (1986): Gender: A useful category of historical analysis. American Histo­rical Review, 91, 5, 28–49. 
Stein, P. (1987): I fondamenti del diritto europeo. Milano, Giuffre. 
Taruffo, M. (2009): La semplice verita. Il giudice e la costruzione dei fatti. Bari. 
Van Caenegem, R. (1995): Introduzione storica al diritto privato. Bologna. 
Van Caenegem, R. (2001): I signori del diritto. Milano. 
Viola, P. M. (1968): Il discorso manzoniano "Del romanzo storico" (saggio per un restauro critico). Convivium, XXXVI, 665–731.