552 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 1/2016 Tomaž KRPIČ Erving Goffman Predstavljanje sebe v vsakdanjem življenju Studia humanitatis, Ljubljana, 2014, 305 strani, 23,00 EUR (ISBN 978-961-679-850-1) Pravzaprav človek ne ve več, ali bi še tarnal zaradi dejstva, da v sloven- ski prostor prevodi klasičnih družbo- slovnih in humanističnih del kapljajo s takšno vztrajno počasnostjo, da bo zadnja pomembna tovrstna prevodna literatura verjetno izšla približno ta- krat, ko bo slovenski jezik skozi na ši- roko odprta vrata dokončno užaljeno odkorakal iz zgodovine slovenskega naroda. Tudi na prevod knjige Ervin- ga Goffmana The Presentation of Self in Everyday Life smo čakali skoraj polnih šestdeset let. Gre za njegovo prvo knjiga – temelje zanjo je menda postavil že v svojem doktorskem de- lu – in za knjigo, s katero se je šele pri svojih ne več ravno rosnih 34 letih, toda takrat dokončno, uveljavil kot vpliven sociolog. Od tedaj dalje se je Goffmanova profesionalna pot sicer strmo vzpenjala, med drugim je bil, čeprav po rodu Kanadčan, nekaj časa tudi predsednik Ameriškega sociološ- kega združenja (American Sociologi- cal Association), a uspeha svoje prve knjige ni nikoli več ponovil. Medtem ko smo slovenski socio- logi, pa tudi drugi družboslovci in humanisti, potrpežljivo in vdano ča- kali na slovenski prevod Goffmanove knjige in se pri tem “tolažili” s prebi- ranjem izvirnika, tu pa tam se je kdo zatekel tudi k srbohrvaškemu prevo- du, je bilo o Goffmanovem delu na splošno, ne le o njegovi prvi knjigi, v kritični sociološki srenji povedano skorajda vse, kar se je povedati dalo. Kaj torej danes sploh še lahko reče- mo o njegovi knjigi Predstavljanje sebe v vsakdanjem življenju, poleg te- ga, da smo njenega prevoda – mimo- grede naj še povem, da je spremno besedo h knjigi prispevala Mirjana Ule Nastran – v slovenščino iskreno veseli? Na “prvo žogo” lahko rečemo, da najbrž ne prav veliko. Navsezad- nje bi lahko pričakovali, da bo šest desetletij temeljitega premisleka in uporabe Goffmanovega dela, tako skozi empirično kakor tudi teoretič- no raziskovanje, komajda še pustilo kakšen njegov delček neraziskan. Morda se lahko vprašamo le še to, zakaj v knjigi Goffman nikjer na širo- ko ne razpravlja o pomenu, ki ga ima posameznikovo telo za teorijo repre- zentacije, a tudi to lahko hitro in učin- kovito pojasnimo z dejstvom, da je bil pač dedič čikaške sociološke šole in z njenim obratom stran od telesno- sti, ki se je zgodil z Herbertom Blu- merjem. Zato lahko, morda nekoliko nesramno, postavimo vprašanje, ali ima Goffmanova teoretska misel da- nes sploh še kakšno vrednost oziro- ma uporabnost. V luči nedavno izda- nega prevoda njegovega nedvomno temeljnega dela je takšno vprašanje gotovo nekoliko neprijetno. A zgodo- vina znanosti nas je doslej naučila, da moramo in smemo biti pri odgovorih na tovrstna vprašanja vedno nekoli- ko previdni. Pogosto se je namreč že primerilo, da nas je realnost postavila PRIKAZI, RECENZIJE 553 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 1/2016 Kakorkoli že, Goffman je dramati- zacijo vsakdanjega življenja posame- znikov vzel precej resno. Vsak posa- meznik, trdi Goffman, igra v svojem življenju praviloma več družbenih vlog. Katere vloge bo lahko odigral, je odvisno od cele vrste dejavnikov, na primer od vsakokratne družbe- ne strukture, ki vloge “kreira” in jih posamezniku ponuja v “uporabo”, do sposobnosti posameznika, da si neko vlogo sploh lahko nadene in podobno. Pomemben vidik Goffma- nove razlage je njegova ugotovitev, da posameznik samega sebe poskuša predstaviti drugim članom skupno- sti, bodisi skozi svoja dejanja bodisi skozi oblikovanje svoje podobe, a največkrat gre za kombinacijo obo- jega. Sporazumevanje na način sim- bolične interakcije v obliki podaja- nja in oddajanja sporočila drugim je pomemben vidik posameznikovega predstavljanja. Kakor se sicer zdi sa- ma ideja predstavljanja preprosta, pa je v vsakdanjem življenju vir neskonč- nih zapletov in prepletov zapletenih medčloveških odnosov, od nekonsi- stentnosti v sporazumevanju med po- samezniki prek neustreznosti družbe- ne vloge, ki jo posameznik igra glede na svoj družbeni status in politično moč, do posameznikovega ciničnega odmika od svoje lastne vloge. Vse to z namenom, včasih prikritim in neza- vednim, da bi si posameznik ali druž- bena skupina, ki ji pripada, priborila trenuten mandat nad opredelitvijo situacije, v kateri se je znašla. Ne pri sebi, ampak pri sogovorniku oziroma skupaj z njim. Pogosto to ne uspe, a tudi če, je nadzor trenuten in vezan na laž. Družbena sprememba tu in tam – in že lahko postanejo “stare” in “odslužene” družboslovne in huma- nistične razlage, teorije in paradigme za nekaj časa znova aktualne. Obupati torej ne gre. Morda pa lahko poskusimo na knjigo pogledati iz malo drugačnega zornega kota, kot je nanjo gledal njen avtor. Ni namreč nepomembno, da je bil Goffman pre- cej značilen predstavnik sociologije, če pustimo ob strani njegov pomanj- kljiv interes za makrosociologijo ozi- roma družbo kot celoto, kar so mu nekateri tudi radi očitali. V ospredje svojega raziskovalne radovednosti je torej postavljal predvsem človeš- ko družbo na mikroravni. Glede te- ga Goffman seveda tudi ni bil nič kaj drugačen od nekaterih drugih socio- logov, kot so bili na primer socialni fenomenolog Alfred Schutz, etnome- todolog Harold Garfinkel ali pa for- malist Georg Simml, od katerega je skoraj dobesedno povzel princip po- družbljanja, za kar se mu je, edinemu, v uvodu knjige tudi primerno zahva- lil. V primeru Goffmana je bil druga- čen le epistemološki model, s katerim je poskušal pojasniti mikrodelovanje družbe. Kdaj in kako je Goffman pri- šel na zamisel, da bi si model razlage družbenega delovanja izposodil pri gledališču, sicer ne vemo. Morda je zgolj “prisluhnil” svoji precej starejši sestri Frances Evelyn, ki je že v tride- setih letih prejšnjega stoletja kot mla- da dama sicer nastopala na radiu, a se ni izneverila “družinski tradiciji” in je do prvih resnih vlog na televiziji in filmu prišla šele v svojih zrelih petde- setih letih. 554 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 1/2016 na specifično družbeno časovno in prostorsko situacijo. Toliko na hitro o Goffmanovem razumevanju družbe, posameznika in igranja njegove družbene vloge, saj bo bolje, če si več o tem in bolj podrobno bralec sam prebere v knjigi. Razen seveda o morebitnem “obratu”, ki bi Goffmanovemu delu dal novega zagona, tu ni dodati česa prav veliko novega. Obrat pa bi lah- ko nakazali nekako takole: če se je Goffman kot klasični sociološki teo- retik lahko zgledoval po gledališču, zakaj si torej ne bi tisti, ki pogosto segamo onkraj predmeta proučeva- nja, ki si ga lasti sociologija, natanč- neje v področje gledališča, privoščili Goffmanovo teorijo reprezentacije in z njeno pomočjo poskušali nekaj ma- lega dodati k pojasnjevanju delovanja gledališča kot družbenega fenomena. Seveda moramo biti na tem mestu bolj natančni in dodatno pojasniti, kaj nam takšen obrat sploh omogo- ča. Vprašati se namreč moramo, o kakšnem gledališču v knjigi Goffman sploh govori. Knjiga Predstavljane sebe v vsakdanjem življenju je izšla v času, ko so se na horizontu evrop- skega in ameriškega gledališča zače- la kazati prva znamenja radikalnih sprememb. Na pohodu so bile prve oblike postmodernega gledališča, po- stdramskega gledališča, gledališča za- tiranih, aplikativnega gledališča in po- dobno. Ena od pomembnejših zna- čilnost vseh novih oblik gledališča je bil tak ali drugačen odklon od dram- skega gledališča. Da je imel Goffman v svoji knjigi v mislih prav slednjega, lahko nazorno razberemo, da pa se to sicer “prebrati” tudi med vrsticami njegove knjige, na primer iz njegove ugotovitve, da obstaja temeljna raz- lika med reakcijo gledalcev v gleda- lišču in opazovalcev v vsakdanjem življenju. Prvi ne morejo zamenjati igralca na odru, drugi pa se lahko že naslednji trenutek znajdejo v vlogi opazovanega. Nove oblike gledališča so s to distinkcijo dobesedno pome- dle in gledališče se je bolj kot kdajko- li, razen morda v svoji izvorni obliki, približalo posamezniku in njegove- mu vsakdanjemu življenju. Dvomimo lahko, da bi Goffman takšen razvoj gledališča v času na- stanka knjige kakorkoli slutil. Se pa na koncu knjige, potem ko si za tre- nutek v dobri stari družboslovni kon- struktivistični maniri nekoliko “malo- marno” izposodi od Shakespeara le del njegove misli, “da je ves svet oder” (str. 280, besedilo iz Shakespearjeve dramskega dela Kakor vam drago se namreč nadaljuje s trditvijo, da so vsi ljudje zgolj igralci), s čimer tudi na simbolen način da prednost druž- beni strukturi pred posameznikom, poslovi od gledališča kot uporabne pojasnjevalne metafore v sociologiji z naslednjimi besedami: “In zato bomo tu odvrgli jezik in maske odra. (…) To poročilo se ne ukvarja z vidiki gle- dališča, ki se prikradejo v vsakdanje življenje” (str. 280, ibid.). Glede na to, da je bilo v drugi polovici dvajsetega stoletja prav vsakdanje življenje tisto, ki se je “prikradlo” v gledališče, je bila Goffmanova odločitev, na našo veli- ko žalost, morda ena njegovih najbolj dramatičnih. Na nas je, da jo popra- vimo.