Še zdaj mislim osupel in poražen, na njegov izkušeni, razumevajoči pogled, ki mi je še v tem žalostnem kraju razkril dobrotno modrost človeškega srca. Ne vem, zakaj je toliko trpkosti primešane tej hvaležnosti, s katero se spominjam vsakdanji govorici tuje, pesniške besede »svoboda«, ki jo je ta preprosti človek tako nerodno izgovoril in s katero je vendar tako natanko zadel tisto edino, poglavitno, česar sam nisem povedal.
ALFONZ GSPAN
I. M. B. P.
Nikoli nisva si prav videla v oči, hitela drug sva mimo drugega molče. Nikoli in nikdar si nisva česa razodela, v molčanje sva zaklepala srce.
Živela si v čisto svojem svetu, kdo ve, kam te je nosil jasni vid? Le včasi se mi je zazdelo, da vabi daljnih te pokrajin svit.
Moj Bog, zdaj ti oko je ugasnilo!
Razbila se je kupa — konec sanj;
nič več ni zate vere ne obupa,
dospela si na kraj najskrivnejših spoznanj.
In ko ti zdaj, v tej žalostni minuti strmim v oko in se pogrezam vanj, me gledaš tudi ti skoz polpriprte veke in tvoj pogled je poln nemih vprašanj.
Čemu si nisva prej kdaj segla v roke, čemu si nisva prej pogledala v obraz? Zdaj šele vem: nikdar si nisva bila tujca, razdvojil naju je neznan ukaz.
Bila sva si kakor dve sestri reki, hiteči mimo istih belih skal, oba sva se blestela na površju, nihče pa ni pogledal naju temnih tal.
Nikoli nisva si poprej tega priznala — zdaj šele veva, ko si duh brez mej. Spet gledaš me samotna onkraj brega, kako, osamljen val, drevim naprej.
144