Književna poročila porediti in konfrontirati v privlačno situacijsko komiko. Satire (Snujem novo društvo, Kandidiram) so boljše od humoresk. Škoda, da pisatelj ni še katerikrat, pa krepkeje podrezal v naše purgarske razmere. Črtica «Grohar Jakež» zbog svoje sentimentalnosti in pokopališke tragičnosti ne spada v tak okvir. Dr. V. Korun piše udobno čitljiv jezik. Vendar mu je slog včasih preveč na* trpan z osladnimi okrasnimi pridevki in nebistvenimi stranskimi stavki, ki po nepotrebnem motijo pripovedovanje in so neprisiljenemu razvoju komike cesto prava cokla. Mestoma naletiš na občutno predolge stavke. Tako ima zadnji stavek na 50. strani (Hero in Leander) 91 besed, takoj prihodnji pa 65. Dr. Pavel Karlin. Zvonimir Kosem: Morje. Drama v štirih dejanjih. Ljubljana 1924. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Zlata Milanovič se za odsotnosti zaročenca kapitana Blagovica seznani z dr. Vrtačnikom, ki si jo je znal osvojiti. Ob prihodu kapitana Blagovica pa se v Zlati razvname duševni boj, iz katerega se lahkoživo dekle reši s tem, da brezbrižno zavrže svojega zaročenca. Kapitan, «prerok ljubezni in človečan« stva», se mirno umakne in odpotuje spet na morje, toda njegov odhod provzroči usoden polom v družini. Darinka, Zlatina sestra, je na tihem ljubila kapitana, a brezupno, in si poišče leka nemirnemu življenju v smrti. Zlato pa razočara zakon z Vrtačnikom ter se zastrupi. Poleg glavnega dejanja so še epizodni dogodki stranskih oseb, ki se vse krečejo okrog pro* blema ljubezni. Drama se odigrava v obmorskem kraju in scenično so dejanja prav dobro pogojena. Toda: — toda drama to ni! Ne rečem: snov bi bila čisto prikladna za kako novelico, in tudi jezik bi bil za to obliko pripovedo* vanja primeren. Drama pa zahteva lapidarnosti, ostro izklesanih značajev in brezobzirne borbe. Osebe so zelo medle, nežive skoro in njih dejanje in nehanje je bledikavo. Vzemimo na pr. kapitana Blagovica. Pisatelj nam toliko govori in govori, da je bil kapitan velik bojevnik za resnico in pravico, da je bil prerok človečanstva itd., dočim napravi ta junak na nas vtis liričnega, šibkega človeka, ki sta ga sama mehkoba in dobrota, ki ni niti toliko bistroviden, da bi pregledal lokavost svojega tovariša. Sploh govore vse osebe zelo mnogo, mestoma celo vzneseno lirično, patetično, dasi je drama vendar čisto realistična! Tudi ni na* slov «Morje» nujno potreben naslov. Prav tako bi lahko prenesel to dejanje v kako drugo mesto in dal naslov «Vihar» ali pa «Nevihta» itd. Problem «lju« bezni» pa tu ni obdelan na nikak nov način, vrhutega čutiš, da je drama «sestav* ljena» pač po vseh pravilih, ki so jih izumili epigoni naturalizma, dasi sile naturalistov ni v nji. Naslovna stran je zelo neokusna. Tista ilustracija nikakor ni v čast ne slikarju, pa tudi ne založbi. Miran Jarc. Alojzij Remec: Iz moje domovine. Mlade povesti. 1922. Založila Goričar & Leskovšek. Celje. Str. 193. V pisani knjigi, katere pestra zunanjost naj menda ugaja krogu čitateljev, za katerega je pisana, je pisatelj Remec zbral svoje prvo cvetje. Vidim v beli hiši mizo, okoli katere sede vaščani v zimskem večeru in prisluškujejo zgodbam, ki jih razproža izpod svetil jke vaški študent: tem so te povesti namenjene, dasi ne vse enako posrečeno. Ne bom se spuščal v njihovo naštevanje in v navajanje njihove vsebine. S tem bi po mnenju mnogih zadostil nalogam pravega kritika, a bi tudi knjigo docela izčrpal: ker snovnost v njej prevladuje vse. O samo* niklosti sloga je še komaj možno govoriti; Cankar in Meško sta imela močen vpliv na pisca. Mnogo je mehke, sanjave sentimentalnosti, ki bo v današnji 635 Književna poročila dobi komaj našla odziva. Remec je v podnaslovu zbirke napisal oznako «mlade povesti« in prav je storil; kako je že ponosen vzpon v epilogu, napisanem v zadnjih letih, v njem že zveni zrela moška beseda. Vidno je, da je Remec tem povestim zdavnaj odrastel; zanj pomenijo pot razvoja, zadovoljen pa bo ob njih tudi marsikateri bralec. Mirko Pretnar. J. s P. s Rabate: La geste de Marko. Poemes epiques des Serbes. Tananarive. Pitot de la Beaujardiere. 1922. 214 str. «Ali bi ne mogel postati francoski jezik sredstvo, ki bi odkrivalo drugim narodom velike lepote čudovite srbske poezije in s tem obogatilo — že Goethe je izrazil tako željo — skupne temelje univerzalne književnosti?« (Iz predgovora k pričujoči knjigi, str. 10.) J.sP.sRabate, v kolonialnem mestu Tananarivi na Madagaskarju živeči, še malo znani francoski poet, je prišel med vojno v stike s Srbi in se, od njih močne narodne poezije očaran in oplojen, odločil postati guslar, glasnik naše epske pesmi v tujini in posvetiti svoje pesniške in jezikovne zmožnosti «nerazdružni intelektualni alianci med Francijo in Jugoslavijo«. Ima že nekaj prednikov. Naj navedem hitro znanega mistifikatorja Merimeeja, barona d'Avrila, potem Augustea Dozona, bivšega francoskega generalnega konzula na Balkanu (zbirko jugoslovanskih junaških pesmi, Leroux, 1888) in pa Phileasa Lebesguea (glej dr. Debeljakovo poročilo v letošnjem «Ljubljanskem Zvonu«, str. 125.!) Knjiga «L a geste de Marko«, posvečena «a la Nation serbe^croates slovene« in «au roi Alexandre 1», obsega uvodoma Zmaja Jovanoviča «Chante gouzla«, nato pa devet pesmi iz Markovega cikla. Vsaka teh pesmi je posvečena spominu enega naših starejših književnikov. Pesem «Marko in hčerka arabskega kralja« je Rabate pripisal «a la memoire de Vodnik, precurseur de la renais* sance slovene, auteur de l'Ode ,Reveil de l'Illyrie' (1811)». Zbirka ni točen pre* vod srbskih narodnih pesmi, ampak samo dokaj široka prepesnitev nekaterih odlomkov iz velike epske pesnitve, prosto preludiranje na izbrana temata iz obširne epopeje. Avtor se ni oklenil prvotnega ritma in prvobitne pesniške dikcije. Zadovoljil se je — kakor sam pravi — «a reproduire le mouvement melodique et 1'enluminure des chansons de geste«. A se mu tudi to ni preveč posrečilo. Narodna pesem je kratka, točna, jasna, Rabate pa pripoveduje na dolgo in široko, primerja, okrašuje, zavlačuje. Guslar poje: Vino pije kraljeviču Marko sa staricom Jevrosinom majkom (Oranje kr. M.). V knjigi «La geste de Marko« čitaš ta verza tako4e raztegnjena: «Marko Kralievitch, a la haute stature, avec sa mere, un soir, boit le vin noir des ceps, le vin qui met au coeur la soif des aventures et que le ciel murit aux coteaux de Prilep.« Približno taka je vsa prepesnitev, katero deloma krase, deloma pa grde lesorezi, ki jih je avtor sam zamislil ali pa precej okorno posnel po Meštrovičevih skulpturah. Ali bo mogočna pesem o junaškem kraljeviču — tako izpremenjena — dosegla svoj namen? Zanimanje za srbsko narodno epiko bo gotovo zbudila. Prave, tipične, literarne slike epskega cikla o hrabrem Marku pa si bo tuji bralec iz te zbirke mogel ustvariti bore malo. Če avtor misli, da bo to delo pomagalo Francozom «penetrer le mvstere des poesies primitives« (citat iz E. Monteguta, str. 8.) ali pa pokazati tujcem «le musicien et le poete de toute la race slave« (po Mickiewiczu, str. 8.), se pač moti. Na vsak način pa moramo biti poetu, 636