Bazstava učil v Ljubljani.*) Kranjska IV. deželna učiteljska skupščina, ki je trajala samo dobro uro, je imela večji in boljši uspeh kakor vse tri njene prednice. Pri III. deželni učiteljski skupščini je bilo stavljenih in tudi sprejetih celo vrsto raznih predlogov v prilog ljudskemu učiteljstvu in šolstvu, a izvršil se ni niti eden. Pri letošnji deželni učiteljski skupščini je bil pa stavljen in tudi enoglasno sprejet en sam predlog, ki je pa velike važnosti in dalekosežnega pomena ne samo za kranjsko, ampak sploh za vse avstrijsko učiteljstvo. Predlog, da legitimni zastopniki kranjskega učiteljstva toliko časa ne bodo zborovali, dokler učiteljstvu ne izboljšajo plač, kakor zahteva § 55. drž. šolskega zakona, je imel en sam namen, in sicer pokazati svetu, v kaki bedi se nahaja kranjsko učiteljstvo in kako malo se brigajo poklicani faktorji za izboljšanje plač kranjskemu učiteljstvu. Ni naš namen, ob tej priliki obširneje se baviti s tem perečim vprašanjem, saj so že mnogo pisali vsi avstrijski in tudi izvenavstrijski učiteljski in politični listi prav po zaslugi in zaradi neustrašenosti naših vrlih delegatov o bedi krajnskega učiteljstva, ki je pravi škandal XX. stoletja. Skrbeli pa bomo, da se bo o tem škandalu še pisalo. Drugi veliki uspeh te zgodovinske IV, kranjske deželne učiteljske skupščine pa je bila razstava učil. Res čudno je, da ima kranjsko, do mozga izžeto in sestradano učiteljstvo še toliko moralnih in fizičnih sil v sebi, da priredi tako velikansko in tako dovršeno razstavo, kakršne bržkone še ni bilo v Avstriji. Ta drugi uspeh zadnje deželne učiteljske skupščine je pač najboljši dokaz in živa priča trudoljubivosti, delavnosti vztrajnosti in ljubezni do stanu in naŠega naroda, ki jo goji trpeče kranjsko učiteljstvo v svoj i i h dobrih m odkritih srcih. Ko bi bili poklicani činitelji takovneti intakonaklonjeni učiteljstvu, kakor je ono vneto in naklonjeno šoli, bistal naš narodna drugačnistopnjiblaginje kakor se pa, žal, nahaja dandanes. Pa škoda časa in besedi, zakaj tisti, ki imajo v rokah usodo kranjskega učiteljstva, nimajo src za nas, ampak negujejo na rovaš učiteljstva in ljudstva svoje lastne osebne koristi ter pobijajo z gnusnimi sredstvi svojega političnega nasprotnika, svoj narod pa pehajo v pogubo in nesrečo! Po tem kratkem uvodu preidimo k razstavi sami. Razstava je bila nastanjena v 20. sobah na šentjakobski dekliški šoli in deloma tudi na II. mestni šoli. V pritličju šentjakobske šole so bila razstavljena učila za veronauk, nazorni nauk, računstvo in geometriško oblekoslovje, razna učila, ki so jih priredili učitelji sami in pa raznovrstna učila, ki jih je razstavila tvrdka Pichlerjeva z Dunaja. V prvem nastropju so bili razstavljeni pismeni in risalni izdelki ljubljanskih deških ljudskih šol. Bled, Bohinjska Bistrica, Loški potok in Postojna; na desni strani pa učila za domoznanstvo, Kranjsko ter risalni izdelki c. kr. učiteljišča v Ljubljani* Na hodniku so pa razpostavile svoje izdelke tvrdke Bonač, Bahovec, Petrič in Pichler. V drugem nadstropju je bila razstava učil ljudskih šol litijskega in krškega okraja, učila za prirodopis, prirodoslovje, za zem'jepisje in zgodovino in učila za obravnavo Avstrije. *) Tega poročila nismo prijavili prej, ker nam je vedno primanjkavalo prostora. Urcdn. V telovadnici II. mestne šole so bili pa razstavljeni risarski izdelki krške meščanske šole in v 2. nadstropju na hodniku krasna tehnološka zbirka, ki jo je zbral in priredil g. nadučitelj Fr. Gabršek. To je torej splošni pregled razstave; nadrobneje bomo poročali v prihodnjih številkah. (Daljc.)