LEONARD UNDEN
resnica išče žrtev
spet je pomlad in stara misel zaliv
ljubezen teh ljudi	mogoče	tudi
hrepenenje
Opoldanska vročina se zajeda v razpadajoče kamnite zidove, neusmiljeno predira zelene krošnje v najbolj skrite kotičke zasanjanih vrtov. Zasanjani vrtovi še zmeraj obstajajo, čeprav jih ne vidimo več. Naše steklene krogle, ki so izgubile dušo v potovanju skozi neskončnost, so obvisele na televizijskih zaslonih in naša krepostna notranjost je izključila sleherno melanholijo kot človeku skrajno nevaren pojav. Zdi se, kot da je čas obstal v pastelni modrini neba^
Le redki beli oblaki se pomikajo prek zgoščenega ozračja. Ko doseže sonce najvišjo točko svoje poti, zadoni svetli glas zvona v kapeli vrh griča. Njegov jasni, čisti zven se spoji z oddaljenim bobnenjem težkih zvonov.
Beli marmor se svetlika.
Ulice so prazne.
Še prah leži negiben na cesti. Ozke kamnite poti se strmo vzpenjajo na grič. Vsak dan, nekaj minut pred poldnevom, se na razbeljenih kamnitih ploščah utrne postava. Pritlikavo telo se počasi vzpenja vedno više, dokler ne izgine za vogalom vrh griča. To je natanko v tistem trenutku, ko steče prek trga pred kapelo trop bosih, kričečih otrok
V kapeli je temačno in hladen zrak prinaša skrivnostni vonj. Njihovi razigrani obrazi se ztesnijo in oči se še bolj razširijo. Zdi se jim, kot da tam notri ni življenja, le sključeni črni starci sedijo po klopeh ali klečijo pred podobami Njihove ustnice se neslišno premikajo, pogledi so izgubljeni, pdlni ljubezni. Nikjer ni strahu v motnih očeh. Mehak smehljaj leži v zgubanem obrazu ženice, ki z okornimi debelimi prsti prebira jagode rožnega venca. Otroci se gnetejo med vrati in gledajo. Ne razumejo. Notranjost in razpoloženje jim je tuje. Zlati baročni angel, ki se smehlja z oltarja, ne bo priplaval mednje, da bi se igrali. Bog te ljubezni je Bog starcev in nekega preteklega sveta. Nenadoma spet planejo od vrat in stečejo za šepajočim. Kako je vendar smešen! Kakor jata ptičev se podijo okoli njega in se smejejo.
Pod velikim slamnatim senčnikom se skriva neverjetno majhna glava, posajena na debelušasto, grbasto postavo, ki jo nosi dvoje kratkih, ukrivljenih nog. Bog je torej obdaril tega človeka z vsemi vrlinami, ki mu prav gotovo zagotavljajo velik uspeh v družbi Stopala v strašno velikih usnjenih čevljih se ob hoji komajda odlepijo od tal in pri vsakem koraku se za spako dvigne oblak finega belega prahu. Obraz, obrasel z redko zelenkasto brado se ni še nikoli pritoževal svojemu bogu. Bled je in morda spominja na polt nekaj dni starega mrliča. Ta odurnost ima brez dvoma nekatere odločilne prednosti v stikih z družbo. Vse bi šlo po sreči, če ne bi bilo njegovih oči Njegovo mladost razjedajo številne gube, in vendar so oči razumevajoče.
Tople, rjavo obarvane zenice in ponošena siva suknja lezejo ob steni.
Dragi človek, če pogledaš v te oči, se prav gotovo zgroziš. Vprašal boš: zakaj? Preproste so te oči, veliko prečiste in pregloboke so, da bi vzdržal njih pogled!
Nad ravnino so se nagrmadili črni oblaki Z zahoda je hrumel vihar prek lepe dežele.
Podiral je harmonije,
razbijal družine
in
obujal strast v tvojem srcu. Tvoj brat je iskal neko notranje zadovoljstvo	v tem, da
ti je potisnil svetleče se mrzlo jeklo v prsi, toda tudi tvoja kri, ki je brizgala iz rane, je bila mrzla.
Prihaja vihar!
Užival je v tvojih bolečinah in krvoločno je sesal nemo prošnjo v tvojih steklenih kroglah.
TIŠINA.	—
Klečeča in prepojena zemlja.
V nebo se dviga goba. Kot bel oblak valovi, se pretaka.
In sonce zahaja.
Sočna, zelena trava poganja iz močvirja in zarašča ravnino.
Vlažna zemlja drhti in hlapi, čudovita brezbarvna mavricaa. .. . se vzpenja.
Brat, kdo si?
Spominjam se tvojega rojstva, ko je mati vpila v bolečinah in sreči
' Rodila je sina! Živela sva skupaj!
In vendar brat,
kdo si?
Morda je tisti hip zaslišala zvonove slovesne in otožne. Zvečer je vzela rože in odhitela na pokopališče. Vrt miru se je razprostiral po položnem pobočju. Ves se je vtapljal v
vitkih cipresah in dehtečem grmičevju. Iz tega morja umirjajočega zadovoljstva, ki je polnilo srce s čudnimi občutki neke vzvišene radosti, kjer je izginil celo tisti večni strah pred smrtjo, so poganjali v nebo beli marmornati spomeniki. Tekmovali so v razkošju in bogastvu svojih lastnikov. Ugled v družbi je nadvse pomemben! Te molčeče priče večne zvestobe in ljubezni so v jasnih nočeh žarele med skrivnostnimi krošnjami
Majhna kamnita plošča z napisom.
PRIHAJAŠ IN GREŠ Pod cipreso je ležala kamnita klop. Človek jo je bil postavil, da bi prihajal v trenutkih, ko se oglasi bolečina za umrlim bitjem, ki mu je
bilo drago, ki ga je ljubil.	URE	SREČE
Rdeče vrtnice v roki
in kolone odhajajočih, vračajočih se v življenje.
Pet minut čez poldne prispe pritlikavec v gostišče pri Agostini. Tam se vsede v temačen kot, srka segreto pivo in skozi okno opazuje pokrajino. Kozarec in prelomljena vrtnica. Smeh. Prožne kretnje mlade Siciljanke. Smeh. Bežen dotik. Smeh. Oči zadenejo srce. Pastelno modro nebo.
Zelo rad razmišljam in ne gledam televizije.
Pomikala si se vedno bliže; nisem ti verjel; hladnim kamnitim zidovom; žarečim očem neba.
Srečen sem. Vedno sem srečen, da mi je usojeno živeti. Da mi je dano občudovati vso to brezno sveta, da mi je dano ljubiti ČLOVEKA. Človek? Kadar tako strmim in ničesar ne vidim, sem srečen. Bil sem poln življenja, poln upanja, ko sem nenadoma spoznal. .. Le kaj sem spoznal?
Resnično življenje je le tista genialna vloga v gledališču. Vedno so- me pritegovale včlike in tragične vloge. Kakšna slast biti tragična osebnost. Človeku se svetlika iskrena solza v očesu. Občuduje te. Nikoli nisem priznaval režiserja. Ta stavek je neverjetno pomemben za moje življenje, in spreten psiholog bi ga lahko uporabil pri razvozlavanju moje osebnosti. Odrski delavci in statisti so mi pri srcu. Mogoče zato, ker si ne domišljajo, da so tragični in da dopadejo. Morda so mi v nečem podrejeni. Vsekakor je njihova vloga skorajda toliko kot nepomembna. Že vedno sem imel močan čut za krivico, za neskončno krivico, ki jo delamo vsem tem nepomembnim ljudem. Saj vendar Zaradi njih vzganjamo ves teater. Ni me strah ljudi, ko gledam s tega odra v veliki avditorij. Zrem na njihove zdolgočasene, posmehljive, zamišljene ali apatično zamaknjene obraze. Nekateri se mučijo z življenjem, drugi ga uživajo. Takšen je zakon narave! Nekoč sem jih zaničeval, sedaj jih spoštujem! Vsi smo ljudje in vsj iščemo nebo.
Takrat sem prvič zapazil neko bolestno prizadevanje zapustiti svet majhnih in nepomembnih. Vsak ima pravico do svoje glavne vloge. Hamlet. Svetla pena se posuši v kozarcu. Agostinine rjave oči žarijo. Njegove noge so ukrivljene. Smeh. Agosina. Srce zadene oči!
Temno nebo in temna reka. Upanje kot svetel žarek, ki se utrne v najbolj temnem predelu neba. Utrne se žarek kot čudovita bela svetloba — zvezda se vzpenja na nebo. Hiti prek svoda.
Ostal sem v svoji sobi med štirimi rumenimi stenami
Noga stopa po suhi zemlji, pokriti z rumenim listjem. Koraki so enakomerni in glava je sklonjena. Agostina. Misli in srce objemajo hladni vrtinci in odpadajoče listje. Droben smeh in dvoje temnih grozdov. Odpadajoče listje na poslednji poti Glava je velika in obraz neprivlačen — niti poprečen ni.
Travniki in polja — vse je enolično rjavo. Na tla pade prva snežinka. Vse več in več jih je. Kmalu molijo izpod snežne odeje le še mrtve črne veje.
Mrzel veter nanaša debele plasti snega.
Otroške oči so slutile nesrečo
na pesku med drobnimi školjkami
Nova pravljica. Agostina. Život nosi grbo. Zasneženi gozdovi, drobni svetlikajoči kristali med iglicami jelk. Na tisoče luči zagori, ko pade mrak na belo deželo. Okna so zaledenela in izpod streh visijo dolge ledene sveče. Ogenj prijetno prasketa in vabi naše misli v daljne kraje. Vstajajo spomini iz preteklosti; duh po sveži smoli se širi, zeleni listi trepečejo v zraku. V srcu je zmeraj glasba, le veliko ljudi jo 3 presliši. Življenja ni naenkrat konec.
ivan oman
STRMINE
vojaki korakajo v maskah na ples posiljujejo kupe dekliških teles z vžganimi vzorci na koži
zblaznele ženske s plameni v laseh kričijo na mostu napalma razgaljene bruhajo rožnate pene
črni strdki gnijoče krvi pomešani z modrimi očmi naslajajo zadke zelenih sesal
bobnenje v meglicah zaspanih gora se lepi z razbeljenim nebom za črto slačilnice mask
ZASTRULJAM, ZASTRUPLJAM
vzameš mikrofon, pihneš regratovo lučko,
besede	,
ločje zaniha, šum raste, iz brazd se kadi,
glasba
vstaja hrumenje valov, penastih skal, trobente, trobente
oktet vztraja, dež lije, mokro visijo kravate, bliska grom
mesta spijo v pajčolanih, okna štrajkajo, škripa veter
avtomobili besnijo v izložbah, organizacija ima dopust, črke
čudoviti strup za nogometne stadione, za naše izseljence, za simpozije
ŽARČENJA
glasba molči
orkester je šel pod vlak molk ranjeno rjove (HI., 1.)
ritem dežja
pada na boben
snažilka čisti plesišče (III., 6.)
cestna razsvetljava škropi snežinke svežo gaz zataji
(IV., I.)
zvezde praskajo indigo nad mrtvim mestom polnoč binglja
(V., 7.)
lučka falk
Poskočno lahko dirjamo, z lahkoto, čez drn in strn, čez katerokoli oviro.
Da je le juha ob nedeljah z rezanci in piščanec lepo zapečen.
In da je vse tisto.
Spodobni smo.
Prijazni smo.
Nikoli s polnimi usti.
In vedno dober dan in lahko noč. Pa zdravje, žena in otroci?
Da je le vse tisto.
Da je le vse tisto, kar nas vedno znova.
In smo potem veseli, ker še vedno lahko.
in v levo malo manj, da je ravno narobe, pa smo navajeni in je tako prav.
Sučejo nas.
Protest nič ne pomaga. NIKOLI SE NE USTA VI. Človek bi bruhal.
Prihajamo, da bi spregledali.
Odhajamo slepi.
Smo, da bi bili.
Bliže in bliže, k soncu hočemo.
Pa gremo samo v temo.
\
Stezamo roke, kar pomnimo,
dokler ne omahnejo utrujene, ker smo preveč želeli -zase.
edi pukšič
VITI
ko bo ta mrki svet čisto prazen in brez ruševin ko bodo iz tvojih oči zleteli
zadnji golobi boš pela luč in hrapava skorja mojih misli
bo prebodla zadnji krik
tvoj okameneli dotik bo oslepel na diagonalah mojega telesa
ko bo ta mrki svet čisto prazen
ko bodo na tvojih ustnicah
oveneli macesni
vita
te bom še vedno ljubil	4
Vrtimo se, vrtimo, veliki otroci, majhni otroci.
Na vrtiljaku se vrtimo.
Okoli in okoli in okoli.
Slabost me obhaja, samo človek sem.
Vrtimo se na pisanem vrtiljaku, s pravimi vijaki v pravih luknjah, četudi bolj v desno
/
metka ravnjak
DVOBOJ
Onemel je, odpadel list na sobni lipi Dotrajal je, steblo ga noče, on ne ve, kam; morda hoče ozeleneti v svojem srcu.
Prostor je, pognal je drugi, živel bo, dobil je boj.
Boj lista z listom mlade sobne lipe... Kmalu bo gnojilo .. .
PLAZMA GORI!
Gori med vekami
vseh tistih lepih cest, ko stopam vate z odprtimi željami. ..
Kako se obračaš, da vidiš prste,
ki trepetajoče nekaj govorijo!
Kaj se tja,
kjer se nekdo sklanja, da bi ti utrgal in prinesel cvet, ker lastovke samo navidez žvrgolijo, in trava zeleni, da bo porumenela.
Ž.ar na tvojih porah
prenaša svojo lakoto na moje prsi,
da zapeče,
ko branaš po krvni plazmi iskanja,
ker ni poti do,rož,
le sanjam dan in si čaram, čaram
tebe zase . . .
darko grabušnik
KLIC
Ne vem zakaj le zakaj me vznemirja klic divjih rac ne vem zakaj odidem za njimi ko slišim njih glas
vem da se to zgodi vsako jesen takrat zapustim svoj dom svoje dekle
a ko se vrnem v poletju nimam doma ne dekleta svojega
takrat ostanem sam hodim po ulicah mračnih do takrat ko me odpelje policaj v hišo z zamreženimi okni
ker nisem se spomnil ničesar me je pregledal zdravnik opazoval do jeseni a ko so se divje race zbrale ter odpravile na jug odšel sem za njimi
in ko v poletju sem se vrnil so me zaprli da ne bi posilil dekleta je odvedel za racami je ubil
ko sem zaslišal njih glas v jeseni sem hotel oditi za njimi žal rešetke so me zadržale	/
potem preklinjal sem tiste ki razbili so mi čašo krvi ki razbili so mi vrč življenja
še preden je uspelo oditi življenju steči izven krvi napisal sem pesem pesem v kateri živim
naprodaj
Na ogled so slike, fotografije, če želite, to niti ni tako pomembno; važno jej-da je teh podobic veliko, naravnost ogromno. Razstavljene so na vseh mogočih krajih. Potrpežljive so vsekakor bolj kot mimoidoči sprehajalci.
Nekomu celo niso všeč. Skrivaje pred ostalimi jih skuša uničevati. In zakaj ne? Ima zelo slabe živce. Nekdo drug jih občuduje, a jih je preveč, nima časa, se mu mudi na kranjsko klobaso z mnogo gorčice v bistro za vogalom. Tretjemu je zelo pomembno, koliko korakov bo naredil od prve do zadnje.
Vendar niso zanimivi ljudje, ki se sprehajajo mimo; zanimiv je predvsem izraz raztavljalca. Njegov mladeniški obraz spreletavajo grimase, ki se spreminjajo od rožnato zadovoljnih do zeleno jeznih.
„Ali mi bo tisti gospod z dežnikom kupil peto v vrsti? “ Ne, ne bo je, gre dalje.
.Poglej frkolina nemarnega, kar čez cesto je zavil, še pogledal jih ni.“
Tako nekako bi opazovalec razbral izraze mladeniča. S časom, ki mineva, je tudi teh rožnato zadovoljnih izrazov čedalje manj, in bolj ko se sonce bliža ravnini obzorja, izginjajo tudi vsi ostali obrazi razstavljalca. Proti večeru je že maska brezbrižnosti.
Prodajalci so začeli zapirati trgovine in s tem je izgubil še poslednje cenilce svoje umetnosti. Vendar, to mu je celo všeč. S tem je dobil edino resnično kritiko svojega dela. Skozi razsvetljena izložbena okna opazuje njegovo razstavo skupina lutk. Te so vedno nasmejane in stale bodo tam do konca razstave in še po njej.
Ko bi vsaj ne bilo te preklete lakote. Nekako bom že vzdržal. Jutri mi bodo gotovo kupili katero. Mogoče celo tisti gospod z dežnikom.
, Ah, pričelo je deževati. Dobro, da sem v pokritem prehodu."
Tesneje se je ovil s plaščem in se stisnil v vdolbino zidu.
„Kako prijetno se je predajati sanjarjenju! Da, nekoč bo velik umetnik. Ne bo več potrebno čakati na kupca. Ti bodo prihajali sami k njemu. In cena? To bo določal sam in ne to mravljišče, v katerem mora ždeti kot kak kustos v galeriji. Oh, moj bog, kako neprijetno je odgovarjati m neumna vprašanja. “
Vstal je, naredil nekaj korakov proti izhodu prehoda in pogledal oblačno nebo. To deževje mu je precej zagrenilo počutje. Ob jasnih nočeh je navadno precej časa strmel v mesec in opazoval, kako zvezde izginjajo v njegovi svetlobi in se na drugi strani spet pojavljajo. To mu je bilo nekako pomagalo, ki mu je pregnalo občutek za čas in mu neopazno približalo jutro.
In vendar se nov dan ni pričel najprijetneje. Ni namreč prijetno opazovati množico zabuhlih, zaspanih obrazov, ki drvijo mimo in se ne zmenijo za okolico, če se pa že, se ozrejo nate z zaničevanjem, misleč si o tvoji nekoristnosti. No, a takrat so vsaj resnični. Popoldne po svoji opravljeni službi je še huje. S krinko lažne prijaznosti se včasih kdo ustavi ob kaki podobi, jo z narejenim zanimanjem pogleda in ima mogoče v mislih nedeljski vikend. Takrat ti je pri srcu bliže vsak štirinožec, ki dvigne zadnjo nogo ob kateri izmed njih.
Poskušal je šteti vodne kaplje, ki so padale na istot mesto. Ena, dve, tri.. ., ali jih bo do konca dežja vsaj sto tisoč? Mogoče manj, mogoče več, a to ni pomembno, pomembna je vztrajnost. To ga je spominjalo latinskega pregovora in kapljice je primerjal s seboj. Pomeni, da bo naslednji dan ' vzdržal. Ko vsaj ne bi bil vezan na svoje telo.
, Prekleta hrana, pijača in spanec. “
Stopil je nazaj do svoje odprtine, sobice, kot jo je včasih v šali imenoval, in skušal zadremati.
Lutke v izložbenih oknih so zaživele. Najprej so pričele med seboj šepetati. Slišalo se je kot nekakšno enolično mrmranje, ki je sčasoma prešlo v vse bolj razumljivo govorico: „Gospa! Da, vi na skrajni levi. Kako vam je kaj všeč slika nasproti? “ Je bilo razumeti možakarja v temnem površniku.
, Tako tako, ni kaj reč L “
,JVe vem, nekoliko bleda se mi zdi," je odgovoril površnik.
„Imate prav, gospod. Resnično ji primanjkuje življenja.
„Imate prav, gospod. Resnično ji primanjkuje . }.
„Imate prav...
To niso bile več lutke. Bili so hrošči. Mavrične barve njihovih hitinjač so oslepljujoče bleščale in imele nek globlji smisel. Mogoče je bila to neskončno zapletena matematična mreža barvnih zaporedij. Pa vendar ne. Barve so izraz čustev. Matematika ne pozna čutnosti. Majhen urez z žarečim skalpelom v možgane.
, Pet in štiri je devet. “
,J)a, tovariš, pet in štiri je devet. “
,JŠe, ne dvomim o tem, tovariš."
.Jiralj? " --„Tiranija!"
„Umetnost?
-, Dekadentnost! ‘ ‘
„Socializem? “--„Svoboda!"
,Ddravi ste, lahko greste."
Mraz je bil prava odrešitev. Drgetajoč se je prebudil. Nekaj korakov pred njim si je ne meneč se za njega miška otresla gobček. Najbrž si trebi koščke sira ali klobas, ki jih je naropala v bližnji samopostrežni trgovini. Na to ga je spomnil njegov zarjaveli želodec. Prenehalo je deževati, a bito mu je vseeno. Ostalim bo to v zadovoljstvo, posebno
čistilcem ulic. Njega je prizadelo toliko, kolikor bogledal nekoliko manj čemerne obraze ljudi, ki bodo hiteli v službo. Raznašalec časopisov je že zavil za vogal. V veži nasproti si je sposodil izvod. Nič novega. Vojna. Na Bližnjem in Daljnem vzhodu ne doživlja bistvenih sprememb. Mirovna pogajanja še vedno brezsmiselna. Na Brionih sprejem. Nov val demonstracij na Irskem. Vrnil je časopis in se sprehodil vzdolč prehoda, da bi si razgrel otrple ude. Ustavil se je pred eno svojih slik. Koliko časa je potreboval, da jo je naslikal? Dan, teden, mesec ..., ni se spominjal. Smešno. Končala bo najbrž zraven kakšne podobe, ki jih prodajajo na trgu. Mrzil jo je. Primoran jo bo prodati ceneje, kot so vredne njene barve. Pa kaj, ko pajčevina v želodcu zahteva svoje mušice. Poleg njega se je nekdo ustavil. Njegovo hruškasto lice, prepredeno z vijoličastimi žilicami se je dobrodušno namsehnilo.
, Ste to naredili vi? “
Dialekt je izdajal provincialca.
, Ali so na prodaj? “
,£>a."
, Potem bi jih nekaj kupil. Selim se v novo, večje stanovanje in bi jih rad obesil na steno v kuhinji. Dajte mi tiste tri ali štiri, tiste največje
,JDa, gospod. Takoj vam jih prinesem. “
Veselilo ga je vsaj nekaj. Človek očitno nima okusa. Dobro, da ni zahteval njemu ljubših slik.
,.„Tukaj so, gospod."
Po čem so? “
„Ocenite jih. Koliko boste pač dali. “
.Prav. “
Iz žepa je potegnil zajetno listnico in jo odprl.
, Bo stotak dovolj? “
,P>a, gospod. Najlepša hvala, gospod. Na svidenje, gospod."
Prašičji hruškasti obraz se je zadovoljno raztegnil. Slike so izginile v usnjeno torbo in z njimi je izginil tudi mož.
Trpek nasmešek mu je šinil preko obraza, ko je pogledal novi bankovec. Mesec ali dva življenja sta torej enakovredna temu koščku papirja. Ni dosti manjkalo, da bi pobesnel Končano je. Slike so propadle. Počasi, z nekim sadističnim zadovoljstvom je raztrgal stotak in ostanke nekam razigrano prepustil prepihu prehoda.
Razigranost je polagoma prepustila mesto utrujenosti. Sesedel se je, položil glavo med dlani in se začel histrerično krohotati.	,	„
OSKAR JANEŽIČ
i i
roman Šalamon
BILA SVA
Bila sva sama, jaz in ti; bila sva srečna, ker se nisva poznala
SPREHOD
Šla sva po cesti, v svoji roki sem začutil tvojo, na ustih svojih sem začutil tvoja, Y	z	roko	sem lase ti mršil.
Zakaj ne umrem,
ko si tega tako zelo želim?
Zakaj ne pride gospod hudič,' ki čakam ga že dneve in noči, da me vzame, vzame v svoje naročje in me odnese v pekel? !
V pekel, kjer bi se cvrl in užival ob krikih, ob joku in stoku, stoku ljudi, ki so grešili, grešili tako kot jaz, ki sem bil morilec.
Vsem grešnikom se smejem, a oni se jočejo,
a jaz uživam ob vonju po pečenem človeškem mesu, ki tako lepo diši.
Glej!
Roka mi gori, kak užitek.
Vse me peče, o dragi ogenj žgi me, zažgi me, kot kurjač zažge papir, da bom užival.
Glej hudiča!
Ha!
Že prihaja k meni, natika me na svoje vile, prebada me z njimi, brca me s kopiti in se mi smeje, a jaz mu kažem jezik, saj sem BOG!
SILVIJE POPOVIČ: ORGANSKO TKIVO, LINOREZ 1972
vveselko koroman
ROŽIČ V TILNIKU
Šel sem in jokal
gledaje bruno v vodi
poslušajoč veter na bradi oskubeni
povsod srečavajoč svet ubogih plazilcev uš na listu skorša
ihtel sem
polno trojstvo časov cele matice noči
točil sem solze obilne tudi nohti so mi že zrasli tudi zobje so mi že razmajani tako dolgo hodim po tej vodi garjavi in se žejen priklanjam obupu
Zdavnaj
o zdavnaj je prišla ta bolečina s trikotnika in se razsula po zdrobljenem grlu
Jokal sem
videvši te na mladih hrbtih vlekoč tvoje gležnje opiraje se na tvoje smetišče
Jokal
POD KROŠNJAMI POMLADI
Tedaj je prišel čas kesanja
moji lasje so spremenili hitrost rasti trava je bila bolščava zamlja se je skrivila v levo povsem v levo
(prav do tvojega vzglavja)
nikjer ni pljusnilo toliko bogastva in sonce ogolelo ni nikjer tako pokazalo svojih mačk umazanih svojih grozdov papirnatih nasproti sta si sedli dve starki
zaigrala je zvezda izgubljena
počasi je zaigrala da ne bi zbudila zvezd najdenih
Tedaj seje začela zgodba jeseni in vesela zgodba strmih skal zavedel sem se da nisem vesel a tudi žalosti da ni v meni umirjen kakor meseček marmorni sem legel v svojo lupino
in dolgo sem tako ležal poljubljajoč svoje ležanje in sledi na katerih sem ležal
in bil sem živ
NA ROBU RAZLIK ZA ČETEK
Na zemlji živijo strigalice
marjetica
počasne žabice
p išče
votli panji
črede
slapi
Na vse štiri strani slikovito
jecljajo
šumijo
lajajo izza lokvanja rezgetajo vrtijo žvižge beketajo
gazijo pogostih žimah
V zemlji žive vedno isti vedno isti v dobi amebe iz mreže vzeti istih jutranjih jezikov
Šele na vrhu izpari tv e tam v ribniku misli se enako delita tvoj in njegov glas
ELEGIJA ZA MA VRICO
Ne morete vedeti koliko sva on in jaz
našla žalostnih gozdov po bregovih ko sva šla z meglo oprašena
kot kroglice ko sva se valila
eden ob drugem
kot kroglice na stopnišču
Šestintrideset let množeč
spet
šestdeset
in tristo dni
premetavajoč kamen s kamna vstajajoč od bolečine do bolečine
svetlobopreganjalci
mukopivci
barvita grla klicajoč
ki so tako smešna v vaših časih
da je žalostno z njimi po starem . .
o kako sem razbit mamica
II
Slutim v eni epruveti črne v drugi plave v ostalih rumene rožnate bele
v preostalih sive rjave • rdeče
celo mavrico genov ločila sva jih kakor kljuseta
gorski gen od gena z ravnine
poravnala veter uredila žarke
dokončno ločila gen od gena
III
Vi ste sedaj umetniki jezdeci morilci cele vrste pesnikov plodonosnežev izumiteljev
jata hroščev
skoraj čisti in prozorni
IV
On in jaz
dva plešoča senika
iz sredine zgodovinskega cepiva
Naju sramoti vaše opukano perje ki pogleduje izza času Midva beživa od svojega srca boječ se neprihajajočega posmeha
Prodirate v vrstah Tako ste bistri in neusmiljeni
Prihajate sredi naših iger sredi tega praha ki prši iz duše mrzle in neprecejene
Še ste daleč O kje ste?
Da sem v višjem času telo mi ne bi
razjedala mrzlica VI
Danes
tisoč devetsto devetinšestdesetega ležim nemočen kot beseda
Niti poročil se še nisem
Da sem v vašem času ne bi dovolili da zbolim
Vi bi mi že pokazali to ljubo nevesto 1 dostojno mojega plemena
O kako ste veličastne o kako ste puste
svetlikajoče se ure bodočega sveta
Prevedla: Darinka Gral, študentka PA in dr. Mate Šimundič
deževni dan
Dež - kaplje - solze -
voda - voda v morju -
voda v rekah - voda v jezerih -
voda, ki pada z neba in voda, ki pada z oči.
Svojo ladjo sem zgradil kot hišo: živo in k živosti sodijo barve. Siva je smrt. Imamo sivo civilizacijo, ki je zaznamovana od smrti, imamo umirajočo civilizacijo. Z njo nočem umreti, zato sem postal slikar.
Bila je lesena siciljanska barka, ki je že dvajset let prevažala sol in pesek med Afriko in Francijo. Sam sem jo prekrmaril iz Palerma v Benetke in jo tri leta predeloval v stari ladjedelnici v Pallestrini.
Biti slikar je nekaj strašnega. Slikarstvo nam daje možnost prodreti v neraziskane predele, ki so zelo zelo daleč od nas. Mislim, da je slikarstvo religiozno opravilo.
Izdelki, ki jih ustvarja človek, niso več v sožitju z naravo. Mnogokrat nam je glasba tuja, če prisluhnem čšumenju slapa ali petju ptice. Moje slike prodrejo v človeško bistvo le, če jih lahko primerjamo s koščkom travnika ali z drevesom.
Deževnega dne pričnejo barve svetiti, zato je oblačen dan zame najlepši dan. Lahko delam. Če dežuje, sem srečen, in če dežuje, vem, da se prične moj dan.
Ravna linija je brezbožna in nemoralna. Ravna linija ni ustvarjalna, temveč reproduktivna linija. V njej ne domujeta niti Bog niti človeški duh, marveč le udobnosti žejna, brezmožganska masa mravelj.
Zame je spirala simbol življenja. Mislim, da je'to tam, kjer preneha biti materija in postane nekaj živega. Moja spirala ni geometrična, je biološka spirala, ki se ne da izmeriti s šestilom. Razrašča se vegetativno.
Če slikam, sanjam. Ko je konec sanj, se ne spominjam več tega, kar sem sanjal. Ostane le slika, ki je žetev mojih sanj.
V Ugandi sem odlomil majhen kos termitnjaka. To je rjavci barva s posebno magijo.
Če slikar ni sam povsem presenečen nad tem, kar je ustvaril potem ni nastala dobra slika. Želim, da me presenetijo lastne slike. Rad bi jih vedno znova odkrival.
Ljudje niso pripravljeni na srečanje z lepoto. Če pokažemo raj, preden je zmagala revolucija, veljamo za izdajalce. Mogoče sem izdajalec, ki, namesto da bi kritiziral in podiral vrednote, poskuša nekaj zgraditi, pokazati ljudem kot v prihodnost, v lepši svet, kot si ga pač predstavljam.
Premikanje brez slabe vesti: človek hodi — kolesar vozi - čoln jadra .. . Jadra so lahko različno pobarvana: rdeče ali zeleno, črtano ali karirano. Če vidim jadra, pomislim na veliko potovanje.
Imam dve živali na krovu: črnega psa in črno mačko. Dodal bi še rad velikega črnega vrana, ki bo potem tako velik kot majhen črn pes in majhna črna mačka. Kaže, da se dobro razumejo; po vsej verjetnosti je za to kriva tudi črna barva.
Voda je fantastičen element, ki vsebuje veliko možnosti. Dejstvo je, da me voda zelo privlači in da najdem v njej zatočišče ali zasilni izhod, ki mi ostaja odprt.
Na potovanju vidimo le obzorje. Obzorje je velika oprijemalna točka, ki se je lahko krčevito oprimemo. Človek potrebuje pravzaprav samo obzorje, vse drugo si lahko izmisli. . .
prevedel: adrian grizold
ANDJELKA TRKULJA
pred koncem sveta
Stopil je v blato ob cesti in zvezde so ugasnile in nekdo je rekel, da ni res, da vojna mora biti, in spet je bila tema.
II.
Umazan pločnik, odvržena škatla in marjetica skrita za kupom smeti. In prišli so, da bi odnesli smeti, a odnesli so le sanje.
III.
Odtrgal je košček neba in ga vzel s seboj in zaprl ga je v kletko. In nebo je jokalo, a odtrgani košček neba je umrl.
IV
Rekli so, da obstaja ljubezen, in verjela sem njihovim lažem. In minila je polovica večnosti in še četrt ure in spoznala sem, da je vse laž.
V.
Spoznala sem, da je vse
zaprto vase, obdano
s skorjo preteklosti in
da v včeraj ni resnice in
da v danes ni bistva in da jutri ni
VI.
Hotela sem ujeti veter v kanglico in stresla sem pesek, da bi vanjo dala veter.
A veter je šel mimo, še
pogledal me ni Kanglica je ostala prazna.
10
Verjeti v nekaj, česar ni? NE!
Nisem videla mavrice, ne modre in rdeče in zelene in rumene in rožnate, ne. V tvojih očeh le hladen veter vrtinči upanja odpadlo listje.
VIII.
In spet sem na koncu poti, na pomolu nad e. Pred menoj morje razburkanih upanj in želja, nad menoj obupani oblaki samote, v penah izginja poslednja čer.
IX.
In takrat je prišel nekdo, ki je mislil, da pozna ljudi A oni so se mu smejali, da, smejali so se mu, potem pa so sneli maske in zagledal je le-kosti.
X.
Na zapuščenem oltarju sredi cerkve spominov sveča pozabe gori in gori, v stolpu samote zvonovi preteklosti oznanjajo vstajenje-žalosti.
XI.
In vendar bo napočil dan, ko bodo v nesmislu življenja našli smisel svojega obstoja, ko bodo v ranah obupa našli ozdravitev svojega upanja.
XII.
In spet je pomlad in spet je maj in še si tu, a vendar te ni.
In gledam te, a ne vidim te.
Strmim v zvezdnato nebo, a vidim ugasle oči
XIII.
Stopila sem na sončni žarek, in modra svetloba je obsijala goloba z zlomljeno perutjo in ovenelo oljkino vejico.
XIV.
Kri! S krvavimi očmi gledaš
ta svet, rdeč od krvi
In niti za hip si ne želiš
oditi od tod, ker veš, da je
krvavo povsod, kamor je stopil človek.
KONEC SVETA
XV.
Zapri oči, in videl boš svetlobo srečnega raja in slišal boš zvoke nebeške harfe in petje angelov.
Odpri oči - okrog tebe ogenj pekla.
Tisti dan, ko so gasilci igrali koračnico in ko je bila nogometna tekma, še veš; tisti dan, ko je sonce vzšlo ob šestih in dvaintrideset minut, je bil konec sveta.
XVII.
Ničesar več ni! Vse je le prah in pepel, umazano blato in kri. Povsod le kosti in ruševine, ostanki ljudi. Na nebu pa rdeča krogla žari, žari...
XVIII.
Ni več potokov, ne dreves, ne ptic.
Ni več cvetja, ne travnikov, ne polj. Ni več mirnega popoldneva, ne srede, ne petka, le brezoblična gmota se vrti v Vesolju.
XIX.
Življenja ni več, le smrt še živi.
V Vesolju se planet umrlih src vztrajno vrti. V nebesih je pekel, v peklu je raj - in vse je narobe...
Zakaj? Zakaj...?
*
UL Љ
Hans Ulrich Ostenvalder — 1972 tempera
jasna kontler
RISANJE PO NEBU
Ležala sva in gledala nebo bilo je kot velik prazen risalni list Zato sva ga porisala
roke so nama bile čopiči
in v zeleno barvo trave
sva jih namakala.
Raje bi imela nebo v barvah mavrice a nisva imela druge barve
vseeno je bilo tako lepo.
Najprej
si ti
mrisal najini imeni bilo je še dosti praznega prostora tja sem narisala marjetice Ko je bilo nebo porisano
sva počivala Nato
si si ti spet zaželel risati našel si prostor na moji koži in jaz sem ga našla na tvoji koži hitela sva prekrivati belino
z arabeskami
ko so se roke
utrudile
so bila čopiča
najina usta
saj je risanje s teboj
tako lepo
DAROVANA
Dekle je vzelo v roke
svoje bele ude vsakega posebej kot krhke vaze Veselila se je njihove
porcelanaste lepote in se spraševala ali si vas še smem lastiti zdaj
ko sem vas darovala
DEKLICA
Kar razčesi si zlepljene pramene las deklica
in te prestrašene oči okrogle podčrtaj s senco ko stojiš pred ogledalom deklica
Ali pa tam na skrivaj ogleduješ
svoje vitke ude in otrdele prsi
in nežni pokrov trebuha
kjer kot v skledi
plava tvoje dete
deklica
Saj vendar veš
da siga obsodila na smrt
o brez priziva deklica
Tu stojiš prestrašeni otrok
in hotela bi biti lepa
in na glavo skakati v reko
in živeti brez strahov
brez sadeža v sebi
ki je most do ženskosti
o deklica
ILUZIJE
Polnočni vlak mehko mehko spolzi
skozi stekleno spiralo in v njej zrcali
tisočkratno
V vse smeri
vesolja
vlaki
polnočni
odnašajo
iluzijo
najbolj
človeško
od vseh
človeških
stvari.
žarko golob
SIVO V SOBOTO
prišli so
s svojimi sivimi nezaupljivimi obrazi stopili so po cestah hodili po ulicah oni
z dvignjenimi obrvmi nasičenimi obrazi grizli so z zobmi grozili so z njimi kri
so imeli v dlesnih z drobnimi sivimi bodalci so hoteli piti kri imeli so zrcala
z majhnimi sivimi zrcali so hoteli ujeti ukrasti sonce ki je ušlo za oblak odvrgli so siva zrcala kremplji
bal sem se njihovih dolgih nemirnih prstov s prirezanimi s skrivanimi kremplji
oči
obračali so svoje neumne oči
tekel sem pred njimi tekel sem pri njih tekel sem z njimi in jim dovolil
piti mojo kri in jim branil vzeti moje oči
bal sem se bal njihovih besed skritih v strupu njihovih puščic tekel sem da bi našel skrito stezo skrit korak v katerega se še niso zažrli sivi podivjani obrazi iskal sem da bi našel svoj oblak padel sem padel
njihovi sivi glasovi so prišli pred njimi njihovi sivi glasovi so prvi segli po meni in mi raztrgali nežno tkivo mojih oči in čepeli so ob meni in gledali
sunkovite utripe strahu v mojih mišicah nato so prišli in se igrali z mojim strahom in se smejali otročje zadovoljno iz sivih zadoščenih ustnic ostal sem ostal
in slišal sem da se vračajo in vedel sem da se bodo vrnili pod sivimi oblaki v sivih kožuhih bili so sivi sivi
kakor misli
OBRAZI 1-2
LITERARNA PRILOGA KATEDRE
UREDILA: ADRIAN GRIZOLD IN EDVARD PUKŠIČ LIKOVNA OPREMA: SONJA MIHEC IN SILVIJE POPOVIČ
M
>a
ed*
O
.ta
E
Nikolaj Tomšij - 1964 marmor
marjan vešnar
ŽENA
Kakor pramen zarje v toplem večernem vetriču se je vdajala melodiji in bilke trav so sledile gibom njenega telesa in on je iskal njen pogled, ki mu je dajal ljubezen.
Godci, raztegnite mehove, naj vaša pesem raznese glas, da živi ona, med vse vetrove!
Topel je še ta drobec granate in krvave so prsi, a na materinem obrazu je nasmeh, ker čuti drobne zobke otroka, ki je ob melodiji smrti postal lačen. Ni uspavanke za ušesa, ni lepih stvari za oči malčka, vendar je srečen, ker ima njo -mater.
ukrivljen se je otresel zob, ki so te hoteli izsesati.
Ti si ptica; in na perutih tvoje ljubezni se spremenjen v fantazijo omame sprehajam med zvezdami.
Prelepa si, žena, 4 in milina biva v srcu tvojem.
Čudovita so okna duše tvoje, omamni poljub i v mojem spominu.
Glas: Tako, pokopali smo jo. Starec še vedno stoji na mrazu in bulji v kup zemlje.
On: Bila je lepa. Še sedaj. Kot starka me je pogledala večkrat tako ljubeče in njene roke so tako nežno polzele preko mojega lica.
Glas: Si videl, samo desetak je dal vsakemu. Strela požrešna! On: In smejala se je tako čudovito. . . tekala je za sinčkom . . . sonce je imela v laseh.
Glas: Alo, fantje, pojdimo! Za liter je le ...
On: Kadar sem bil utrujen, /žalosten, kako skrbeče in previdno je razgnala mojo žalost. Vedno je imela čas, le zame.. .
Zakaj ni sreče v tvojem očesu, zakaj roke trpeče si skrila pogledu?
Muči te dvom, ali živiš ali življenje teče brez tebe.
Povej, starka, povej, žena, ki nisi poznala ljubezni, povej jim, kako je za druge živeti
Mati, beseda drobna in lepa kakor odtrgana od srca. Le kdo te ne pozna, mati.
Hitiš skozi svetlobo, vsa bela v belem in jaz ves srečen strmim v tvojo podobo.
Dovoli, da ti spletem lase v kite, da se zapletem v tvoje čare.
Deklica s kitami, vsa razigrana, z iskrečimi očmi; dekle ob zaročencu, mamica s prvim otrokom, z goro vsakdanjih skrbi, starka s, spomini v očeh ...
Gradili so kipe, opevali tvojo lepoto, nosila ime si boginje. Vzeli so ti telo, da so upodobili svobodo, a sama tega nisi čutila, nisi vedela, kaj je življenje, kaj sreča iz pesmi lažnjivih, in skozi vekove te je požiralo trpljenje, a požrlo te ni, in hrbet ,
In danes želim vsem ženam, ki so dekleta in matere, osamljene starke med pustimi zidovi, naj se vam življenje razvedri, zasije naj sonce ljubezni in ogreje vam srca.
Ne samo danes, vse dni naj vam sije.
boriš čerpes
NE MISLIM?
TOREJ LJUBIM!
Vzel bi tvoje srce ga zdrobil v prah ga vrgel v veter vetru nastavil obraz
Gledal sem v nebo.
Mogoče nisem, mogoče sem bil mornar na listih jeseni?
Mogoče sem bil metulj, ki je letal
od kapljice do kapljice in šepetal o vsem lepem. Mogoče sem bil celo človek, ki ljub i?
Vetru sem šepetal besede,
da bi jih slišal ves svet.
Toda veter je utihnil, in besede so se izgubile v žalostnih, nemih
jesenskih listih.
Igral sem se s sencami, da bi me sonce razumelo,
da bi ti sonce povedalo s sencami na belem snegu - da te ljubim? ?
Spomin nečesa je objel resnico, umrl
v objemu laži
LJUBIM, IN KAJ POTEM? MISLIM?
TOREJ NE LJUBIM!
Umirajoče ideje so klicale po svobodi, po ljubezni, pa so se jim smejali,
SMEJALI,
zdaj so umrle.
Vsi jočejo!!!!!!!
V črnem ogledalu
sem gledal vdrte oči
pošasti,
ki se je smejala
vžigalicam,
ker ga niso mogle
vžgati.
Ugriznil sem v lubje in izpljunil lubadarja.
Vzel sem sekiro in šel plavat, ker je bilo na polju seno,
ki je izžarevalo martinčke. Zgleda da sem živalsko razpoložen!!!!!
Od jeze bi najraje pogrizel stenice.
Tako, sedaj grem plavat v kri nilskega vrabca, ki se prehranjuje s sloni, če hoče živeti.
Potem bom pa še jedel socialne razlike med študenti.
No ja, bom vsaj SIT!!!!
Hodil sem slep po svetu, ker sem hotel biti slep? ? ?
Hodil sem molče po svetu,
ker sem moral molčati!!!!!
Hodil sem z ljubeznijo po svetu, pa so se mi smejal U? !?
Iskanje sonca me je privedlo v gozd,
poln kamenja -zeblo me je, -ko sem čakal, da se bo pivo postavilo v bran za študentske pravice. Ruševine mladega . drevesa
so se sprehajale po parku v omami ljubezni, ki je bila vržena v potok.
Gledal sem ribe v listju in jih krmil z govori
o enakosti žensk.
Danes je mogoče torek
in list na mizi
pričakuje,
da ga bom raztrgal,
ker je nekdo nanj
napisal:
LJUBIM TE!? !?
MISLIM, IN KAJ POTEM? ? ? ?
OP - ART I. - Risba
mačk ne moreš preganjati, ker so poskrite, kaj da bi še še oziral za lepimi nogami. To sem takrat, ko sem bil doma pri svojih starših, silno rad delal. Stal sem v kleti in zrl skozi visoko okno pod krilca mimoidočih kobilic. Od tega Kati sem hotel še nekaj čisto malega poizvedeti o dežju, pa je rekla, da se danes res nima časa z menoj ukvarjati in da se ji naj izgubim izpred oči. ,Najbolje bo, da greš na dvorišče!" Pokazal sem ji osle, seveda za rejenim hrbtom, kajti drugače bi me oplazila s svojo močno roko, da bi se mi ušesa kar prilepila h glavi. Stric jo je vedno dražil, da bi lahko na vasi ustanovila žensko ligo ragbya, ko pa že imajo nekje ženski nogomet. ,Mišice imaš presneto dobre. To bi jih metala po tleh!" je navadno končal svoje drezanje v osir. Osir je bila
0
DANILO BREG
jaz in teta katra
Maloprej sem vprašal teto Katarino, zakaj dežuje. Rekla mi je, da sem najbrž malo premaknjen, ker jo sredi vročega poletja sprašujem takšne neumnosti. ,Zakaj da dežuje? “ si je siknila v brado. Pri tem je mahala z rokami in tarnala, da kaj vse mora prestati zraven takšnega otročaja. Ja, dež je pač božje darilo. Tako me je v moji mladosti učil pater Gaber, on pa bo že vedel, saj je učen mož." O tem, da je učen, nisem dvomil, le to, da daje bog dež za darilo, se mi je 15 pa res zdelo malce čudno. Hvala lepa za takšen dar! Saj še
o
Katra, kadar je bila sitna. Od 365 dni jih je bilo le nekaj, ko si je prepevala in veselo poskakovala po umazani kuhinji. Navadno je zatrjevala, da je že prestara za veselje in da ji sedaj ostajajo le še skrbi Nihče v hiši ni vedel, kje je prebrala to svojo filozofijo. Če si je kaj zabila v glavo, ga ni bilo , ki bi jo lahko prepričal v nasprotno. Dobro se spomnim strica, ki ga je nekoč prisilila, da je zabijal žebelj v cementno steno. To ti je bilo takrat smeha in kletja!
Tako, zdaj pa imaš, ko te je vrgla ven! Do kosila se ji gotovo ne bom smel prikazati Sonce se je kot pikado v tarčo zapikovalo v moje dvorišče. Bilo je grozno vroče. Liska - stričeva.kura - je obračala oči in brezumno tekala naokoli, da sem žolčno zaklel. „Gos neumna! Spravi se vendar proč s pripeke! Stisni se v kot ali kam, samo ne tekaj mi tu pred očmi." Rečem vam, da je prav besno zakokodakala, ko sem jo nežno dreznil v zadnji del. ,JVo, zdaj boš pa še užaljena, ti trapa kurja!" sem ji rekel. Odprl sem majava vrata in stopil na razdrapano poljsko cesto. Saj že dolgo zbiramo samoprispevek za asfalt, ni kaj reči. Toda prejšnji predsednik jo je z vsem vred pobrisal. Govori se, da je nekje na Dunaju, kjer da baje na veliko goljufa, in Katra ve tudi povedati, kakšen lovec na ženske je postal tam čez mejo. Kdo ve, kako dolgo bomo imeli še takšno cesto?
Pri Stari slivi sem srečal Šepastega Petra.
, Kam pa kam, stric? “
„Kaj se boš hlinil, mule! Zadnjič si pa prepeval nekaj o meni. Kako si že govoril? “
Umaknil sem se dometu njegove roke in mu med smehom zaklical:
, Peter šepa,
Mare petelinit več ne more, reva žena, v vasi išče si podpore. “
„Ti že pokažem! Jaz da ne morem, jaz! Tri hkrati ti poderem, kaj bi Mare ne mogel? Samo pridi mi v roke! Pri glavi te bom opipal na Yulbrinner fazono!"
„Stepa včeraj zaspali pred televizijo, revež. “
JDržigobec in izgini!"
Pobral je kamen in ga zalučal proti meni. Ni me dosegel, saj sem bil že daleč, le njegovo kletje je prihajalo do mojih ušes.
Ampak je res dolgočasno na tem svetu. Malo se pošališ, pa že vsi kričijo čez tebe. Kaj nas sploh kdo razume? Ne vem. Sicer so pa za to drugi, da premišljujejo o mladostnikovih problemih, ne pa jaz. Le zakaj je moral Fifi s starši na morje? Smešno. Namakal bo svojo rit v slano vodo, in ko bo prišel nazaj, bo videl, da je voda voda, pa naj si bo na kupu, ali pa naj teče iz pipe. Danes bi jo lahko kam mahnila, tako pa moram sam meriti korake po naši moderni cesti. Prekleti predsednik! Zdaj se gotovo baše s tortami na račun nas, vaščanov. Joj, kako bi jih sedaj jedel! Pa ne bo nič. Danes je petek, in Katra kuha fižol. Fuj! Kaj, pa, če bi si šel namakat bončija. Tako je! To bom storil. Pohitel sem proti našemu potoku, ki ga razen mene in nekaj mojih prijateljev ni obiskoval nihče. To ni bil potok, samo rekli smo mu tako. Bila je nekoliko večja mlaka, kjer si ob večerih lahko užival ob petju žabjega kora, ki je Bog vedi zakaj nenehno regljal svoj enolični: rega, rega ... V naše carstvo nismo spuščali deklet, ker so bili ostali proti. Meni pa je zadnje čase vedno bolj ugajalo, če sem lahko gledal kakšno punco. Včeraj sem k River kingu - uradno mlaka - povabil Marico. Hotel sem videti, če so ji grički že kaj zrastli, pa sem m svojo žalost ugotovil, da ima tam gori še vedno takšno revščino kot pred tedni, ko mi je dovolila, da sem jo potipal. V zameno za to je hotela videti mojega. ,JVak, punca, tega
pa ne. To boš že še videla, počakaj malo!" sem ji rekel. Bila je užaljena in je dejala, da me nikoli več ne bo pogledala. Ha, pa se mi je včeraj le prilepila.
Pri mlaki je sedel Dejči. Kadil je cigareto in zraven krehal kot tuberkuloznih „Kaj pa vlečeš, če ne znaš? !" sem mu zaklical namesto običajnega: kak si. ,Jčopet ti! Kot da ti nisi nikoli kašljal? Se mi je pač zaletelo!" ,X>aj sem, pa boš videl, kako moraš narediti!" Vzel sem slinast cigaret in potegnil dolg dim. Nekaj časa sem ga zadržal, tako da me je v prsih že vse peklo, nato pa sem počasi puhnil proti njemu. Čeprav je tudi mene sililo na kašelj, sem se premagal in ga posmehljivo nagovoril: „Boš znal drugič, mamin boy." Tiho se je zleknil na travo in se mučil dalje že z bolj ogorokom kot cigaretom. Sam sem se slekel in zakoračil proti kalni osvežitvi. ,ДН se ti pa čudno sveti!" mi je zaklical in si začel tudi sam odpenjati hlače. Voda je bila res odlična. Kljub temu, da so te opazovali najrazličnejši zoološki primerki, se mi je zdelo imenitno. Dejči je plaval proti meni. „Smotane alge," se je drl „spet me je ena požgečkala!" ,Jšam? " sem ga vprašal. „Kaj te briga? “ Zasmejal sem se. .Fazi, da ti ne bodo kaj odtrgale/“ Tokrat se je zasmejal on. Pa vendar se zna smejati, sem si mislil. Vsaj enkrat. Drugače se vedno drži nekam vzvišeno in se le redkokdaj nasmehne. „Greva se tunkat!" je dal predlog. ,Zakaj pa ne!" sem zavpil, in isti mah potisnil njegovo črno glavo pod vodo. Ko je prilezel na površino, je široko zeval in lovil• sapo. ,JDobro si me! Ampak .. Skok na mene je zadel v prazno. Umaknil sem se proti bregu in sedel na rob, tako da sem lahko z nogami brodil po gosti račji zeli. ,JCaipa zdaj? "meje vprašal. ,Ne vem! Najbrž bom šel domov. Želodec se mi oglaša in cigan bi rekel, da je poldne." .Prav imaš. Najbolje bo, da jo mahneva k skledi in se popoldan še kaj dobiva." Ko sem deval nogo v hlačnico, me je potegnil za roko in mi silno resno, z nekako pomembnostjo rekel, da imam kar velikega. „Kaj bi ne imel, ko pa je oče tak trust." Ni se mi dalo kaj dosti odgovarjati, saj sem bil že pošteno lačen.
Doma mi je Katra spoštljivo nadevala fižole in mi pomolila zame posebej odmerjeno količino smetane.
„Le jej, da boš močan!"
„in da bom velik ter priden kot ata" sem ji zlobno pristavil.	,
„Nič se ne norčuj! Zelenjava ima mnogo vitaminov in ti so mlademu organizmu najbolj potrebni. “ Sploh je nisem poslušal. Kje neki se mi je ljubilo, ko pa je vedno trobila eno in isto. Če nisem hotel piti mleka, me je že začela z razlago silno zanimivega predavanja o koristnosti mleka in mlečnih izdelkov, ki ga je pred kratkim čisto slučajno slišala po radiu. V začetku sem imel občUtek, da pripravljajo takšne oddaje le za Katro, kmalu pa sem ugotovil, da so po večini plod njene fantazije, ki bi me naj prepričala o nujnosti uživanja vitaminske hrane. „Strica ne bo? “ sem jo vprašal s polnimi usti. .JJajprej, ne govori, kadar ješ, drugič pa, stric je šel za nekaj dni ribarit." ,A, tako? “ No, stric, le kakšne ribe si šel lovit, sem si mislil. Le mislil, dejati ji tega nisem upal.
Po kosilu sem pomagal pospraviti tisto malo posode, ki sva jo umazala za kosilo. „Poglej, kako nenadoma se je pooblačilo!" je napol sebi mrmrala teta. „In tu so že prve kaplje," sem ji otožno, a vendar, kot da je to tako samoumevno, pristavil. Jezen sem sedel in vzel v roke neko staro knjigo, ki je izšla še v Slovenskih večernicah. Nisem mogel brati. „Teta, ali te lahko nekaj vprašam." „Seveda!"
, Paka j ne sije sonce? “
„Bog me očuvaj pred tvojim neumnim spraševanjem! Prej, ko je bilo sonce, si me gnjavil z dežjem, sedaj pa zopet s tem." Videl sem, kako so se ji tresle majhne dlake pod nosom in to je bil znak, da je jezna. Jaz pa sem bil vesel. Naj se le malo jezi! Bo vsaj resnično vedela, kaj je današnja mladina!