821
Razvezovanje knjige
nekoč
sem šel
prek belih črt.
Precej drugačen.
Asfalt na vrhu Cojzove je kožnat bil.
Prehod za pešce
ob drevesu
meni neznanega naziva, velikanskem,
je neskončen.
Pomlad 1975
me bo raznesla, ker sem poln videnj.
Samogovornik.
Bi hotel čas zapreti v besedo
nekoč
*
telo sveta se vije
narazen; v zrak se razvijajo
orudeli šopi trave; košenine
se vijejo v nebo; gibljem se
skozi šope oblakov;
vsa okna so odprta vsa;
razhajamo se vase, vzhajamo se razse
oni se shajamo;
si moja trava; sem vlakno
oblaka orudelega;
drget
*
Kristijan Muck
822                                                                                                         Kristijan Muck
sem hiša
bivališč; na vsakem delčku kože
žarčim trkanje sveta;
in vanj zvonim; diamantna leča
urim telo vodeno; škrtajo mišice
in sklepi vzdihajo;
v skoku razpiram opno v zrak;
prisluškam dihom vode v črkah;
plavam navzdol skoz svode
petja;
k Drevesji
nekje
med listi knjige
berem sebe.
Čudim se.
Kosci ritma v njih so vsakič drugačni.
Prostorja belih pravokotnikov
imajo, ko jih dojemam,
vselej drugačno težo in obliko.
Konec koncev
pa razmišljam v blagih matematičnih krivuljah
o teh listih.
Razvidnik.
Bi hotel izzvati vsa prostorja, ki so
nekje
*
v nebo se širi
krošnja korenin; hrib v oblakih
sonca; se kotalijo grude
iz korenin; brste obrazi
v kolenih korenin;
vijejo se prameni v hribu;
zrejo iz njih obrazi;
izvijajo se kliki;
iz grud korenin vihra zastava
davna;
knjiga
823
Razvezovanje knjige
nekoč
bom sedeč
v morju knjige.
Enak svojim junaštvom.
Bom strmeč v črno okno.
Bela koža
v koščenih statvah,
skladi sklenin, kalajoči se v mišicah,
ves čas klenkljajo večnost.
Pozabljena je odločitev davna,
za življenje menda.
Prehodnik.
Bi se hotel spomniti tistih stvari, ki se gibajo
nekje
*
Drevesja; smrti vtis
je v meni; zato sem obsijal te
skelenja si vzel; tvoj besedjak
v srebrosti kameni; Drevesja
moja; z obliski tugobe
prežel sem te
moje; skozi slike hodeč
sem bel ljubeč
begotanje
tvoje si vzel; dal
ga Dnevu Noči
*
nekje
v meni
gnitje tkiv.
Blata zorenje.
Sem vedoč, da me le smrt osvobodi lesene konice.
Drevena iver
v jeziku,
samosvojost, ki hoče razgovor,
mi bo šele takrat razumljiva.
Vase hodim,
osemkratna pomlad, polna žarečih cvetov.
Sežetnik.
B; hotel dognati, da me ni v
nekoč