t


.

4

' C

ENGELBERT GANGL

ZBRANI SPISI
ZA MLADINO

ČETRTI ZVEZEK

PRIPOVEDNI SPISI

V LJUBLJANI 1918.

ooo

Last in založba „Društva za zgradbo Učiteljskega konvikta*.
Natisnila »Učiteljska tiskarna*.

carxpr:rarm

im;

R^TTHPPrKT

Založništvo si pridržuje vse pravice.


35330

030025 ^ 5 *

Vsebina.

□ □

Stran

Fantje od fare.5

Z doma.40

Bolnica.49

Generalček.55

Čestitka.62

Zadnja pot.68

Najboljše zdravilo.81

Stric iz Amerike.89

Fantje od fare.

i.

Andrejček.

ndrejček je stal pri oknu.
Zunaj je snežilo na vse pre-
tege, pa še burja je pihala,
da je bilo res že malo pre¬
več. Pa kaj Andrejčku vse
to mar!

V kotu je stala peč; v
peči je ogenj, v ognju je toplota, v toploti je pri¬
jetnost, v prijetnosti je Andrejček, v Andrejčku
je smeh.

Kar korenček striže vunkaj zimi pod klju¬
kasti nos, češ, pa pridi do mene, če moreš!

Ho, kaj pa je to-le! Andrejček kar pobledi
od presenečenja, ko droban kljunček potrka ob
šipo: Tip-tip, odpri!

6

Andrejček odpre okno, ptiček prileti v
sobo in sede Andrejčku na ramo. V sobi je An¬
drejček — no, ampak ne več sam! V sobi je
tudi ptiček. V ptičku je grlo, v grlu so strune,
v strunah je pesem, v pesmi je zahvala, v
pesmi je od kraja do konca vse!

II.

Blaže.

Blaže je hodil po dvorišču. Hodil? Čemu!
Ali ni lepše z bosimi petami drsati po tleh, da
se prah prijazno dviga tja do strehe? Tako ima
vsaj nos nekaj od tega!

No, roke v žepu, usta na žvižg: fiu-fiu!
Oči pa za oblakom prahu.

Potem ni čuda, če je zmanjkalo Blažetu tal,
da se je položil nanje, kakor je dolg in širok.

Pa se brž domisli Blaže nečesa in se ozre,
je li ga kdo ne gleda. Pa ker ga nihče ne gleda,
kar vstane in reče samemu sebi: »Blaže, kar
nič se ne jokaj, ker te nihče ne vidi. Počemu
jok!«

Namesto da bi se jokal, si je rajši zažviž¬
gal, pa je bilo tudi dobro.

7

III.

Cenko.

Cenko je na pašo hodil
in piščalke je majil,
kosa je posnemal v grmu,
kos njegove je drobil.

Liska, kravica pohlevna,
slušala je pesem to,
z repkom je pomahovala,
češ, lepo je, res lepo!

Cenko spravil je piščalko,
stopil h kravici in del:

»Dosti bo za danes, Liska,
zvon večerni je zapel!«

Zvon večerni — glas presladki!
Cenko reče: »Lahko noč!«

Sen priplaval je nevidno,
vseokrog usnivajoč ...

IV.

Črtomir.

Črtomir in pa črešnje! Glavo bi dal zanje
— da, pa kako bi jih zobal brez glave?

Črešenj je bilo vsako leto dovolj, in tako
je bilo tudi v Črtomiru vedno dovolj veselja.

8

Črešnje v klobučku — pred klobučkom
Črtomir, pa bi se kdo čudil, da je bil kmalu tudi
trebušček poln? Komaj se je deček spravil na
noge. Pa gre in se napije vode. Brez vsake po¬
trebe se je napije do mere in preko nje. Toda
črešnje in voda so se sprijele, da se Črtomir ni
nič kaj dobro počutil. Pa je tudi precej modro
sklenil: »Kadar se nazobljem črešenj, se ne
bom več napil vode!«

V.

Dragec.

Dragec je res mislil, da sega ves svet
samo do domačega plota. Pa tudi treba ni, da
bi bilo onkraj plota še kaj sveta. Da ima Dra¬
gec le svojo mater, kaj mu hoče vse drugo!

E, pa ga je le prijela zvedavost, da bi
malo pogledal preko plota, čeprav samo z
enim očesom! Ali kako? Plot je tako visok,
Dragec pa tako majhen! Pa naj se spenja še
tako na prste, nič ne pomaga.

Majhen mož — velik pogum, to je beseda!

Pa pleza Dragec, pleza in pleza, da bi res
že kmalu pokukal izza plota tja v veliki svet.
Ali — joj! Hlačice se mu zataknejo ob žrebelj,
da ne more ne naprej — ne nazaj in da res¬
nično obvisi med nebom in zemljo.

9

Seveda ni preostajalo Dragcu nič drugega,
nego da je začel premilo zavijati in klicati ma¬
ter na pomoč. In res je ubogega Dragca samo
materina roka rešila prve nezgode na prvem
potu — v svet!

VI.

Ejcek.

Ejcek — tako se je klical sam. Pravza¬
prav je bil Jernejček. A njegove govorne
zmožnosti niso še zmagovale tako dolgega
imena, zato ga je skrajšal in pristrigel po svoje,
pa je ostal Ejcek pred velikimi in majhnimi
ljudmi.

Ejcek je bil radoveden, kar se je največ
dalo. Najrajši bi imel očetovo uro. Ne morda
zato, ker je bila tako lepo svetla in je tako pri¬
jazno tiktakala, ampak zato, da bi odprl vse
pokrovce in videl, kako se sučejo kolesca. Tudi
ni bil zadovoljen, če je gledal lonček s smetano
od zunaj. Vanj je moral pogledati, pa ne mi¬
slite, da zaradi lončka samega!

Mati je poznala to Ejckovo radovednost.
Zato pa je postavila lonček smetane lepo na
polico, češ, Ejcek, zdaj ga pa le glej!

Toda višja od police je bila Ejckova rado¬
vednost. Pristavil je stol, zlezel nanj in se z
roko spel do lončka. Že ga je držal med prsti,

10

a lonček je moral biti živ, da se je prekucnil
s police in padel Ejcku na glavo, z glave pa
na tla.

Ejcek se je seveda ustrašil in si mislil:
»Kaj pa, če me je lonček ubil?«

Saj bi se pogledal sam, je li še živ ali že
mrtev, tudi s stola bi splezal — ali na oči mu
je prilezlo nekaj gostega in hladnega, da ni vi¬
del nikamor in ničesar več.

»Na!« se je zasmilil samemu sebi, »zdaj
sem pa slep!«

Na njegovo vpitje je pritekla mati, ki ga
je postavila s stola in mu razlito smetano
sprala z glave in oči. Ce se je zgodilo še kaj
drugega, naj vam Ejcek pove sam!

VII.

Flipe.

Flipe je na vrtu videl
ptičico, kako skrbno
gnezdece si je gradila
in ga čuvala lepo.

Nič ni plašil ljube ptičke,
mirno je ob strani stal,
čakal, da bo rod prenežni
v gnezdecu zaščebetal.

— 11

Res je čakal dolge dneve,
a kako je bil vesel,
ko je z drobnimi glasovi
mladi zarod peti jel!

Vse na vrtu je dehtelo,
pesem se glasila je,
dečku dobremu pa radost
srce napolnila je!

«Sg»

VIII.

Grogec.

Grogec — hm! Tako-ie za veliko pest ga
je bilo. Morda malo več, ampak rokomalh bi
ga lahko pobasal v nekoliko obilnejšo vrečo,
ako bi ga srečal kje za deveto goro.

Grogec pa bi bil rad velik, ah, velik, kar
se da. Velik kakor zvonik, kakor dimnik, kakor
hišna vrata ali pa vsaj kakor oče.

12

Kakor oče!

Pa gre Grogec, gre in obuje očetove škor¬
nje, obleče očetovo suknjo in očetov klobuk si
povezne na glavo, da mu zdajci zdrči preko
ušes, nosu in oči. In si misli deček: »Na vas
grem! To me bodo gledali — velikana!«

A bilo je mnogo truda, preden je v težkih
očetovih škornjih pridrsal do hišnega praga.
Temveč je bilo truda, ker mu je klobuk zakri¬
val oči, da ni videl pred seboj nič drugega
nego samo temo, črno kot noč. I, seveda ume-
jemo, da ni mogel videti niti praga, niti zaprtih
vrat, zato pa je butnil z glavo ob vrata, da se
mu je kar zabliskalo pred nosom.

»Grogec, kar lepo ponižno postoj!« je po¬
mislil deček. Z desnico je potegnil klobuk z gla¬
ve, z levico si je otipal nos, je li mu je še cel, z
zdravo pametjo pa je dejal: »Boljše se mi zdi,
da sem majhen in cel, nego da bi bil velik in
razbit!«

In tako čaka še današnji dan, da leta lepo
počasi dvigajo njegovo rast.

IX.

Hinek.

Hinek je bil ljubezniv otrok, snažen, reden
n marljiv. Nikoli ni čakal, da bi ljubo solnce
šele vsega pregrelo na postelji. Bil je rano na

13

nogah in je šel na vrt, kjer se je globoko pri¬
klonil, ko ga je obsijal solnčni žarek, pa mu je
zaklical jutranje pozdravilo: »Dobro jutro, ljubo
solnčece!«

Nobene stvari mu ni bilo treba ukazati dva¬
krat; kar je moral, je storil takoj brez obotav¬
ljanja. Zato so ga tudi starši od srca radi imeli.
Pa je tudi večkrat kak priboljšek padel v nje¬
gov žep; iz žepa seveda v roko, iz roke v usta
— kakor je že navadna pot vsem dobrim
rečem.

Hinka pa so cenili tudi drugi ljudje, saj se
je kmalu razvedelo po vasi, kake vrline krasijo
dečka.

»Ko bi bil tudi naš tak, kakor je Hinek!«
je govorila soseda sosedi. In taka pohvala je
bila največje veselje Hinkovim staršem.

X.

Ivo.

Ivo ni bil deček, ki bi verjel samim bese¬
dam. O vsem se je hotel prepričati, vse je hotel
videti na lastne oči, potlej je šele verjel, prej
pa ne.

V sobi je na mizi mati snažila svetilnico.
Lepa je bila. Nanjo se je dala povezniti krogla
iz motnega stekla, da ni luč preveč motila oči.

14

»Kaj praviš, mama, ali bi se ta krogla
razbila, ako bi jo vrgel ob tla?« je vprašal Ivo
mater.

»Kako to čudno izprašuješ,« je odgovorila
mati, »seveda bi se razbila; saj je iz stekla.«

Y tem je na ognjišču v kuhinji zacvrčalo.
Kuhalo se je mleko, ki je vzkipelo in se poce¬
dilo preko lončka na razgreto ognjišče.

Mati je popustila delo v sobi in je pohitela
v kuhinjo, da odstavi lonček z mlekom. Ivo je
mislil, da je sedaj najugodnejša prilika, ko se
lahko prepriča, je li bi se steklena krogla res
ubila, če jo vrže ob tla. In prime kroglo in jo
spusti na tla.

»Cink!« je reklo — in krogle ni bilo več!

Debelo je pogledal Ivo in je rekel z resnim
glasom: »Glej — res! Krogla se je ubila! Kdo
bi si mislil!«

XI.

Joško.

Joško je dobil od matere za god lepo,
sladko — ah! — gibanico. Zadovoljen je bil, da
nikoli tako! Sladka, lepa — ah! — gibanica in
pa lačen želodček — kdo si more misliti dveh
boljših prijateljev? Če bi zdajci kdo pristopil k
Jošku, pa mu dejal: »Fant, cekin ti dam, pa mi
daj svojo gibanico!« — brž bi se odrezal deček:

15

»Imej ti svoj cekin, jaz bom pa imel svojo gi¬
banico!«

Joško si je odrezal kos svoje gibanice in je
stopil k oknu, da ga tamkaj v miru in zadovolj¬
nosti použije. Tam ob oknu je bilo pač tako
lepo! Videlo se je daleč tja preko vrta in polja
do daljnjih gora: sama velika zemlja! A kar je
bilo najlepše: nikjer nikogar, ki bi se mastil s
tako gibanico, kakršna je bila Joškova! Ah! —

In ko je Joško tako lepo jedel in gledal in
bil zadovoljen, je pridrsal po cesti ubogi Jerae-
jec, slep na obe oči, za roko pa ga je vodil
mladi Tonček, edina opora slepemu starčku.
Oba je Joško poznal; njiju uboštvo je bilo znano
vsepovsod.

Pa kaj stori Joško?

Od okna stopi k mizi in ureže dva velika
kosa od svoje gibanice, zbeži na cesto in da en
kos Jernejcu, drugi kos pa Tončku. Ne da bi
čakal, kako ga ubožca zahvaljata za dar,
zbeži zopet v sobo ter se oprime svojega kosa.
In glejte, sedaj se mu je zdela gibanica mnogo
slaja!

XII.

Korlek.

Korlek je imel — kako bi dejal, da bi prav
povedal? — hudo kri. Kar mrgolela mu je po
žilah, da ni mogel (pa tudi ni hotel) biti nikoli

16

miren. Korlek pa je imel tudi leseno sabljo in
papirnato čako — vojak od peta do temena!
Sestrica Jelka pa je imela lepo punčko in blago
srce. Bilo bi torej lahko vse dobro in lepo, da
ni bilo v Korlekovih žilah tiste nemirne krvi.

Kolikokrat je morala Jelka bežati s svojo
punčko pred bratom, ki je dvigal svoj bridki
meč, kakor da hoče zdajci ljutemu sovražniku
odrobiti glavo ali mu odsekati vsaj nos. Stokrat
ga je prosila mati, naj vendar ne bo tako divji,
sicer mu vzame sabljo in jo prelomi na kolenu;
a tudi stokrat mati tega — ni storila. Zato pa je
Korlek mislil, da je enako, če sluša mater ali pa
je ne sluša.

No, in Korlek je sklenil, da mora na vsak
način poizkusiti moč svoje lesene sablje vsaj
nad Jelkino punčko, ako že ne nad Jelko samo.
Rečeno — storjeno!

Ko je šla nekega dne Jelka s svojo punčko
lepo mirno in brez vsake zle slutnje na izpre-
hod, se je Korlek stisnil za hišni vogal, da na¬
skoči »sovražnika« iz zasede. A storil je več
zla, nego je nameraval. Z lesenim orožjem, ki
ga je zavihtel z vso močjo, je oprasnil Jelko po
čelu, punčki pa je odsekal glavico, da je bila na
mestu mrtva. Bridko in glasno je Jelka zajo¬
kala, da ji je mati hipoma pritekla na pomoč.
Korleka je prijela za uho, Jelko za roko, in tako
so šli v sobo. Hčerki je mati obvezala prasko
na čelu in jo tolažila zaradi obglavljene punčke,

17

Korlek pa je moral klečati. Grdo je gledal izpod
čela, da še zapazil ni, kako je mati vrgla nje¬
govo sabljo v ogenj, ki je uničil njo in njegovo
junaštvo.

XIII.

Ljubomil.

Ljubomil je bil sin bogatega trgovca, ki je
imel v mestu veliko prodajalnico, v žepu pa
obilo denarja. Oče je pošiljal Ljubomila v ljud¬
sko šolo, čeprav bi ga dal doma lahko učiti,
kakor to delajo nekateri bogati ljudje. Ljubomi-
lov oče pa je bil mnenja, da je za dečka korist¬
nejše, če se uči z drugimi otroki vred, da se na¬
vadi občevanja z njimi in da se ne prevzame
že v mladih letih, češ, bogat sem in zato sem
več, nego ste vi, ubožnih staršev otroci!

Ob počitnicah je zahajal Ljubomil s svojo
materjo na kmete, da se okrepi in očvrsti v ve¬
drem, zdravem zraku, ki veje nad poljem, go¬
zdovi in travni!'i tamkaj zunaj v prijazni vasici.

Kmetiški otroci so v začetku gledali Lju¬
bomila samo od daleč: izza plota, izza vogla
ga je gledalo ljubko otroško oko, saj se je kme¬
tiški otrok bal stopiti v njegovo bližino, ker je
bil videti tako gosposki!

Ta strah je bil neopravičen. Ljubomil je va¬
bil vaške otroke k sebi, jim ponujal svoje

2

18

igrače, se igral in zabaval z njimi. In v isti meri,
kakor je minevala plašljivost, se je dvigala za¬
upnost, in glej, v malo dneh so si bili prijatelji.
Od Ljubomila se niso naučili samo igranja, am¬
pak tudi lepih besed, snage in dostojnega vede¬
nja — vsa vas je bila vesela dobrih otrok.

Ljubomila in njegovo mater je večkrat pri¬
šel oče obiskat, a nikoli ni došel praznih rok.
Kar pa je prinesel s seboj, ni bilo namenjeno
samo Ljubomilu, temveč je moral deček razde¬
liti tudi med svoje znance in znanke. Tako je
bil za ves mladi vaški svet vesel praznik, kadar
je prišel Ljubomilov oče.

A veseli čas počitnic je kmalu minil, in bilo
se je treba posloviti. Vsi so bili žalostni. Ostal
pa je v srcu blag spomin, zbudilo se je upanje
na veselo, veselo snidenje.

XIV.

Miško.

Miško je bil vseh muli poln. Ni bil sicer
hudoben deček, ampak vedno je preudarjal, kaj
bi se dalo napraviti, da bi bilo nekaj poseb¬
nega, nekaj nevsakdanjega. Drugi otroci so ho¬
dili po cesti, Miško je moral po jarku; po cesti
zna vendar vsakdo hoditi, a po jarku le on.
Drugi dečki so si zatikali na klobuke lepe polj-

19

ske cvetice, Miško je nosil za trakom kurje
pero in račje krivčke. In tako dalje ...

Imel je bratca Stanka, ki ga je Miško sicer
rad imel, pa mu je vendar premnogokrat naga¬
jal, ker se mu je zdelo neznansko lepo, ako se
je Stanko začel jokati. »Tako lepo se ne joče
noben otrok, kakor naš Stanko!« je trdil Miško.

Stanko je po kosilu rad zadremal. Trebu¬
šček je bil lepo poln, pa se je dalo tako span-
čkati, da nikoli tega! Stanko ni nič kaj dosti
premišljal: kjerkoli ga je prijel spanec, tam je
legel in zaspal. Miško ga je iskal toliko časa,
dokler ga ni izvohal. Potem ga je stiskal za no¬
sek, ali ga vlekel za lase, dokler se ni Stanko
prebudil in začel milo jokati.

Oče je bil kar obupan, ker ni vedel, kako
naj Miška ukroti. Sama beseda ni dosti poma¬
gala, kar naprej pa ga tudi ni hotel pretepati.
Zato je odločil, da naj Stanko po kosilu spi pri
očetu v sobi. Oče bo čital časopis, Stanko pa
naj leže in zaspi. Tako bo imel pred Miškom
mir. Da! Zato pa mora biti Miško tudi pri očetu,
da ne bo razgrajal in kričal po hiši ter budil za¬
spanega bratca. Vse dobro!

In nekaj dni je bilo tudi res tako. Ali kaj
pomaga, ko je Mišku prihajalo dolgčas: tako
brez vsega dela tudi ne more stati poleg očeta!
Ko bi znal vsaj brati, da bi gledal preko očeto¬
vih ramen v časopis. Toda Miško je znal brati
črešnje, ne pa knjig in časnikov. Izprosil si je

2 *

20

končno očetovega dovoljenja, da se sme prav
mirno in tiho igrati z žogo. Samo trkljal jo bo
po sobi, po tleh. Saj teče žoga tako tiho, da bi
prej slišal miško nego pa njo.

Dobro! — A pribrenči nezgodna muha in
sede Stanku ravno na nos. V spanju iztegne
Stanko ročico, da prežene nadležnega gosta.
Muha je sicer odbrenčala, a kmalu je priletela
nazaj ter sedla dečku zopet na nos. Miško je
mislil, da stori bratcu dobroto; zato zažene
žogo proti Stankovemu nosu, da prepodi muho.
A žoga ne zadene muhe, temveč prileti Stanku
na ubogi nosek. Ves preplašen plane deček iz
spanja in začne neusmiljeno vekati.

Oče, ki je bil zamišljen v čitanje, se zgane
in vpraša ves nevoljen: »Kaj se je zgodilo?«

»Z žogo sem ubil muho na Stankovem
nosu; sedaj se pa Stanko joče!« se odreže
Miško.

Oče je brž potolažil Stanka in napravil
nekaj takega, kar je provzročilo, da so bile solz¬
ne — Miškove oči.

XV.

Niko.

Niko je zagledal v kuhinji na mizi nož. Že
večkrat ga je mati svarila, naj ne jemlje v roke
te nevarne reči, zakaj nož ni igrača. Sedaj pa

21

ni bilo matere v kuhinji, in živ človek ne bo ve¬
del, ako si Niko izposodi nož za prav kratko
časa, da si odreže v meji palico in se petem z
njo odpravi na potovanje okrog domače hiše.
Dokler se mati ne vrne v kuhinjo, si lahko ureže
deset palic, ne pa samo ene!

Niko zbeži z nožem iz kuhinje in hiti na
dvorišče do vrtne meje. Da bi bil hitreje gotov,
ravna z nožem s tako naglico, da nož spodrsne
po gladkem lesu in mu obtiči — v prstu.

Kri preplaši dečka tako, da mu sapa kar
zastane. Šele čez dolgo časa polijejo dečka sol¬
ze, ki privabijo na dvorišče mater, vso v strahu
in skrbeh. Seveda je bilo treba ranjeni prst ob¬
vezati. A ker je bilo kazni dovolj, reče mati in
govori: »Kdor ne uboga, ga tepe nadloga!«

XVI.

Oton.

Oton je bil bojazljiv in strahopeten, da res
že ni bilo več lepo. Preplašil se je vsakega
šuma, vsakega najmanjšega ropota že ob be¬
lem dnevu. Zvečer pa ga je obšla kar kurja
polt, če se je po nerodnosti zadel ob stol, da
se je premaknil in zaropotal. Povsod je hotel
videti divjega moža, povsod je hotel videti
strahove, čeprav mu je oče že stokrat dejal,

22  —

da divjega moža ni, a strah je v sredi votel,
okrog ga pa ni nič.

A kaj je to izdalo! Oton je bil strahopeten
in bojazljiv — pa konec besed!

Hlapec je pripeljal s polja buče domov.' Se¬
daj se pa oče domisli te-le šale: Izbere bučo,
najlepšo in najdebelejšo, pa jo iztrebi in očisti,
da je bila znotraj vsa prazna. Vanjo napravi
štiri luknje: dve zgoraj — oči, eno navzdol —
nos, eno počez — usta. In ko se je zmračilo,
prižge oče svečo in povezne nanjo bučo. Pa
se je svetilo skozi vse luknje, da je bilo videti
nedolžno bučo smešno in strašno obenem.

Oče gre po dečka in ga vzame s seboj na
dvorišče. Ko Oton zagleda goreče oči, goreč
nos in goreča usta, ga obide tak strah, da bi
najrajši zbežal; ampak kam naj beži siromak,
ko se od strahu še z mesta ni mogel premakni¬
ti ! Zato pa je rajši skril glavo pod očetovo suk¬
njo, češ, zdaj se pa naj zgodi, karkoli se hoče!
Sam divji mož me gleda z ognjenimi očmi in
vsak trenutek me lahko pohrusta vsega, koli¬
kor me je v hlačah!

Oče se je seveda smejal dečkovemu
strahu.

Pa ga je odvedel tja do namišljenega div¬
jega moža, kjer se je Oton prepričal, da je ti¬
sta čudna prikazen navadna, nedolžna buča.
Tako mu je prišlo spoznanje, da so vse govo¬
rice o strahovih, divjih možeh in drugih takih
rečeh — prazne čenče!

23

XVII.

Petrček.

Petrček je prosil mater, naj mu sešije
lepo vrečico.

»Nekaj takega napravim,« je dejala, »da se
ti niti ne sanja.«

Mati mu je seveda ustregla, ker je imel
Petrček mater rad, ona pa je njega rada imela.
Pa tudi malo radovedna je bila, kaj namerava
deček z vrečico.

Petrček se je zadovoljno smejal, ko je ko¬
rakal z vrečico pod pazduho vunkaj na ravno
polje.

Bližal se je materin god, in deček jo je ho¬
tel razveseliti s posebnim darilom, kakršnega
še nihče ni dal svoji mamici! Pa je šel Petr¬
ček vunkaj na ravno polje, koder je solnce sve¬
tilo z vso svojo neopisno milino in lepoto. Pa
je nastavil vrečico solnčnim žarkom, rekoč:
»Le pojdite semkaj v to mojo vrečico, solnčni
žarki, da vas nekaj ujamem in dam mamici za
god!«

In ko je Petrček mislil, da je vrečica že
polna solnčnih žarkov, jo je skrbno zavezal,
skril pod suknjo in jo odnesel domov. Doma pa
jo je skril za peč, da jo drugi dan razveže in
obsiplje mater s solnčnimi žarki.

24

Drugi dan je Petrček vstal in je vzel vre¬
čico izza peči in je stopil pred mater.

»Glej, mama, mamica,« je dejal, »za god
sem ti nalovil v to-le vrečico solnčnih žarkov.
Na jih, tvoji so!«

In je razvezal vrečico, a solnčnih žarkov
ni bilo!

»Joj,« je zatožil deček, »ušli so mi!«

Mati pa se je nasmehnila in je rekla: »Nič
ne de, moj ljubi otrok! Srečna sem, da imam
le tebe, ti moj zlatkani solnček!«

•' 38 ='

XVIII.

Rajko.

Rajko je otrok bil vljuden
in od srca staršem vdan,
vedno je zato bil hvaljen,
a nikoli kaznovan.

Vsi so radi ga imeli,
govorili so tako:

»Ko bi tudi naš bil takšen,
to nam bilo bi lepo!«

Modrovali so otroci,
mislili na vse strani,
kaj store naj, da bi Rajku
v lepem bili slični vsi.


UL'Ji..

25  -

»Lahko njemu,« so dejali,
»ki vse to že ve in zna;
težko nam, ki nam nikoli
žilica miru ne da!«

XIX.

Silvo.

Silvo je bil učiteljev sin. Dokler še ni hodil
v šolo — ej, lahko njemu! Igral se je z drugimi
otroki na vasi in je z njimi vred užival vso
zlato svobodo brezskrbnih mladih let.

Pa je tudi njemu dospela doba, ko je mo¬
ral dati slovo samemu igranju. Prišel je čas,
da je moral v šolo — seveda k svojemu očetu,
ker ni bilo v vasi drugega učitelja.

Oče je Silva poklical k sebi in mu dejal z
resnim glasom: »Sedaj pojdeš v učilnico. Da
mi boš miren in pazljiv; zakaj kakor proti vsa¬
komur bom tudi proti tebi strog in neizprosen,
ako ne boš tak, kakršen mora biti vsak učenec
med poukom!«

Od kraja je res bilo tako: Silvo je sedel
lepo mirno, roke na klopi, oči pa uprte v uči¬
telja — očeta.

Pa si je deček začel misliti: »Hm, moj oče
je moj učitelj. Zato mi pa gre vendarle nekaj
več pravic, nego jih imajo drugi učenci.«

In začel se je premikati na sedežu in naga¬
jati sosedu - součencu na levi in desni, da je
bilo tudi očetu - učitelju preveč. Ta je vstal
izza mize, stopil do'Silvove klopi, brez vsake
besede prijel dečka za roko in ga odtiral — v
kot! — Ostali učenci pa so spoznali, da so v
soli učitelju res vsi enaki, ker ne prizanaša
niti lastnemu sinu. In odslej so ljubili učitelja
še bolj in so bili pridni in pazljivi. Pa Silvo
tudi.

XX.

Šime.

Šime je pasel na grivi za mlinom mlinar¬
jevega oslička — pohlevno, potrpežljivo žival.
Najbrž je bilo Šimnu dolgočasno. Ker si ni ve¬
del drugače preganjati dolgega časa, je v gr¬
mu urezal šibo, pa je z njo kar tako brez vsake
potrebe dražil in preganjal ubogega oslička.

Osliček je pač preudarjal, kaj li je zakrivil,
da ga Šime tako neusmiljeno šiba. A ni se mo¬
gel domisliti nobene krivde. In hudo mu je bilo,
seveda; zakaj nihče ni rad brez vzroka tepen,
tudi ubogi sivec ne.

»Ej, da ti morem do živega, to bi ti vrnil
tvojo neusmiljenost, « si je želel osliček. A ka¬
ko mu naj pride do živega, ko je pa bila Šim-
nova šiba tako dolga, da ni'mogel mimo nje

27

ali pod njo do pastirja, ki se je še vrhutega
oprezno ogibal oslovih kopit.

Naposled pa je bilo Šimnu tepeža dovolj.
Domislil se je, da bi bilo prijetneje, ko bi osli¬
čka zajahal in se lepo — ponosni jezdez — iz-
prehajal po grivi. Zavihtel se je torej od tal
in obsedel na oslovem hrbtu.

»Ha-ha,« se posmeje dolgoušec, »sedaj te
pa imam v pesteh!«

Pa gre osliček, gre in gre počasi do tja;
kjer se griva strmo spušča proti cesti.

Lepo je bilo Šimnu: sedel je na osličku,
zavihtel klobuk in zaukal na ves glas: »Juhu-
hu! Hej, glejte me jezdeca!«

Osliček pa pobesi glavo; kakor bi trenil,
dvigne zadnje noge v zrak — Šimen pa — po¬
nosni jezdec — zleti z njegovega hrbta in pre¬
ko osličkove glave po strmini na cesto.

XXI.

Tonček.

Tončku je rekla mati že neštetokrat: »Ne
bodi kakor burja! Vihraš po dvorišču, da se
dviga oblak prahu izpod nog. Petelin in kokoši
beže pred teboj, kakor bi jim bila lisica za pe¬
tami.«

Vedno je Tonček obljubljal: »Mama, ni¬
koli več!«

28

A komaj je izrekel obljubo, je tudi že po¬
zabil nanjo.

In gre Tonček in sede na dvorišče v hlad.
Šolsko tablico dene na kolena, pomodruje sam
s seboj in reče in govori: »Sedaj imam najlep¬
ši čas, da malo poračunam.«

Pride petelin, postoji in gleda Tončka.

»Ali se godi čudo? Tonček miruje!« se
začudi.

Komaj pa odpre kljun od samega začude¬
nja, že vstane Tonček: »O, prijatelj krivore-
pec, ali se bova malo poigrala?«

Plane za njim in trešči tablico za splašeno
živaljo. Petelin je pa hitrejši od Tončkove tab¬
lice, zato ta ne zadene petelina, ampak pade
na kamen in se razbije.

Brž si misli Tonček: »To-le pa ne bo nič
dobrega!«

In res ni bilo.

Mati, ki jo je šum in ropot privabil na dvo¬
rišče, ne pomišlja dolgo, ampak ukaže sinu po¬
brati tablico, ga prime za sladke in ga odvede
na vežo v kot, češ, tu-le stoj za kazen!

Petelinu se je kar zdelo, da mora priti ta¬
ko. Zatorej gre in pokuka k Tončku, kakor bi
mu hotel svareč in očitajoč zaklicati: »Danes
ineni — jutri tebi!«

29

XXII.

Urbanček.

Urbanček je imel dvoje lastnosti: neskonč¬
no rad je srebal kislo mleko in neskončno rad
je dražil sosedovega psa Pozoja.

Prvo ni bilo nič takega. Hm, kislo mleko!
Kdo ne pozna njegovih dobrot? Drugače pa je
bilo s sosedovim Pozojem. Kadar je bil prive¬
zan, seveda ni mogel do Urbančkovih hlač. Ta
ga je dražil s ceste, renčal vanj in mu kazal
dva prsta. Ubogi Pozoj je lajal na vse pretege,
se zaganjal proti dečku, a hlač mu ni mogel
pomeriti, kakor bi rad in kakor bi Urbanček
pravzaprav zaslužil — ko bi le hlač ne bilo
škoda.

Pozoju pa je bilo Urbančkove nagajivosti
več kot dovolj, zato pa je tudi sklenil, da mu o
prvi priliki vse pošteno poplača.

Urbanček je imel dobro mater in blago se¬
strico. Večkrat ju je mati poslala k sosedovim
po latvico kislega mleka, da so ga použili za
malo južino. Kislo mleko in pa v njem nadrob¬
ljen črni kruh — hm, kako je bilo to neskonč¬
no dobro!

In tako sta šla Urbanček in sestrica po ki¬
slega mleka tudi tistega dne, ko se je sosedov
Pozoj veselil zlate svobode. Gospodar ga je
bil odvezal, in Pozoj je srečen in vesel skakal

30

okolo hiše. Urbanček in sestrica pa sta šla, nič
hudega sluteč, po vasi dol: sestrica naprej, Ur¬
banček pa za njo z latvico kislega mleka v
rokah. Ves je bil zamišljen v dobroto, ki jo se¬
daj nese domoy, da jo tamkaj postavi na mizo
in globoko zajame...

Pozoj zagleda nagajivca. Brž se spomni
svojega sklepa, češ, sedaj je prilika, da se ma¬
ščujem! In se zakadi proti Urbančku in mu
pokaže zobe. Deček se tako ustraši, da posko¬
či od tal. Tedaj se pa kislo mleko pocedi iz lat-
vice ter se zlije na sestrino glavo in po njenem
žalostnem obrazu na sama umazana tla. Po-
zoju se je zdelo že te nezgode dovolj, zato ni
dal dečku pokusiti svojih zob.

Ali ni bila že to prehuda kazen? Oh, kislo
mleko! Namesto da bi šlo iz latvice na žlico
in z žlice v usta, pa se je cedilo po tleh, in na¬
mesto Urbančka ga je srebal sedaj — Pozoj!

XXIII.

Vladko.

Vladko daleč v hribih biva,
z ljubo mamico živi;
ko dolina v mraku sniva,
njemu sobice že gori.

32

Vse je svetlo, vse je jasno
tja do daljnjega neba;
ptičice pojo že glasno,
ko se v postelji vzravna.

Megla se v dolini plazi,
sobice vanjo se upre,

Vladku smeh je na obrazi;
glejte, nič več ni meglčl

Kje opiše naj beseda
lepe zemlje širni krog!

Deček se zavzet ogleda —
višje je samo še Bog!

Kadar solnce neče vstati,
in nevihta prihrumi,

Vladka je družica mati,
ki ga ljubi in uči.

Svet drhti v bobnečem gromu.
Vladko groze ne pozna:
luč gori na varnem domu
materinega srca . . .

Mati knjigo v roko vzame,
deček se nasloni k njej,
in na glas mu brati jame,
kar je nemo v knjigi tej.

33

XXIV.

Zvonko.

Zvonko ni imel večjega veselja, nego ka¬
dar je pasel domače gosi. In ker je imel mnogo
časa, jih je pasel kar naprej. Vedno je bil z
njimi tam doli ob potoku. In nič mu ni delo, če
ga je tuintam katera glasnih gosi uščipnila s
širokim kljunom v boso nogo. »Saj me ni iz
jeze,« si je mislil, pa je bilo vse dobro. Le
redkokdaj se je zgodilo, da je zavihtel Zvonko
šibo, češ: »Udarim te, če se boš še kaj uje-
dala!«

In kadar je šel na pašo, je vedno počakal,
da so odšle gosi pred njim. Vprašal se je: »Kam
neki se odzibljejo danes?« — Pa njegove gosi
so jo vedno mahnile proti potoku. Pa kam naj
bi tudi šle, če ne tja. kjer raste tako dobra
trava in kjer je takoj zraven voda, da se lahko
potapljajo v njej! Saj ne gre niti Zvonko, kadar
je lačen, nikamor drugam, nego k omari, kjer
je shranjen kruh (morda tudi kaj drugega). In
toliko pametne so tudi gosi, da gredo samo
tja, koder jim je pogrnjena miza.

Domov grede pa je stopal Zvonko vedno
prvi. Mislila mu je modra glava: »Ker je že
mrak, pa jim pokažem pot, da se mi ne izgube
in da pridem prvi domov — do kruha in
sklede, sedaj je treba tudi meni česarkoli za
pod zob!«

3

34

Pa mu je bilo vselej tako prijetno pri srcu,
kadar se je ozrl na vrsto lepih in tolstih gosi
in si poleg tega mislil, kako bo lepo šele takrat,
ko bo stala prva pečena gos pred njim na mizi.
Saj ve Zvonko še od lani, da ni na svetu ni¬
kjer nič boljšega, nego je pečena gos, ki tako
lepo diši in ki gre še lepše v slast — v Zvon¬
kov želodček! In če si je hotel prav na tihem
priznati resnico, je moral reči, da prav zaradi
lega tako rad pase domače gosi! Kaj hočemo!
Vsak ima svoje slabosti, tudi Zvonko!

Ko pa je prihajala jesen, in je bilo vreme
hladno in vlažno, da so se jele po travnikih
dvigati sive, žalostne megle, je rekla mati
Zvonku: »Danes pa pojdeš zadnjikrat na pašo.
Gosi ostanejo odslej doma in li ostaneš z njimi,
da se vsi skupaj ne prehladite!«

Zvonku je bilo hudo, ko je jemal od paše
slovo. Žalostno je stopal okrog svojih ljubih
gosi in žalostno se je oziral po pašniku, kjer
mu je bilo vse poletje tako lepo. Polegal je po
travi, koder so se pasle gosi. Zdajinzdaj so se
težko in nerodno dvignile v zrak, zagagale, se
zopet spustile na tla in se — lepo v vrsti
druga za drugo — približale svojemu pastirju
in vabljivemu potoku. Lepo je bilo!

Sedaj pa je konec temu veselju! Danes je
poslednjikrat med svojimi gosmi. Žalostno se
ozira nanje, ko namerja korake proti domu. In
kakor bi tudi gosi vedele, da jemljejo slovo,

35

hodijo danes tiho in žalostno za svojim pastir¬
jem, ki maha s šibo po zraku, kakor da si hoče
pregnati žalostne misli . . .

In ko stopa Zvonko tako žalosten proti
domu, mu hipoma šine vesela misel v glavo.
Ali ni jemal tudi lanske jeseni slovesa od paše?
Da, tudi lani je bilo tako! Ko pa je priplavala
nova, radostna pomlad, da je vse zunaj oživelo
in ozelenelo — tedaj je bilo konec prezimova¬
nju. Vunkaj pod milo nebo je zopet držala nje¬
gova pot! Tako se zgodi tudi sedaj!

Ta vesela misel potolaži Zvonka, da ni nič
več žalosten.

XXV.

Žiga.

Žiga je imel deda, ded pa je imel v sobi na
polici vse polno knjig, majhnih in velikih, de¬
belih in drobnih. Ker je bil že star, ni bil za
nobeno težko in naporno delo. Da se pa ni dol¬
gočasil, je prebiral svoje knjige, majhne in ve¬
like, debele in drobne. V mladih letih je bil
vojak. Tam se je priučil čitanju in pisanju, ker
tiste čase še ni bilo šol po kmetih. In tako ie
bil Žigov ded med tistimi redkimi očanci v
vasi, ki so znali knjigo prav držati v rokah.

3 *

36

To je vedel tudi Žiga. In kako bi tega ne
vedel? Saj ni bilo skoro dneva, da ni prišel ta
ali oni sosed k njegovemu dedu s kakšnim pi¬
sanjem, proseč ga, naj mu ga prebere in raz¬
loži. In Žiga je bil trdno prepričan, da mora
biti njegov ded silno učen mož.

Pa tudi knjige morajo biti učene! Tako
mirno in zaspano leže na polici, v njih pa je
skritih toliko čudovitih reči! Vse vedo, kar¬
koli jih povpraša ded. Z roko seže na polico,
vzame knjigo, natakne na nos očala, odpre,
pogleda — in glej: knjiga mu pove vse, kar¬
koli hoče vedeti. In to je razumljivo, da se je
nekaj te knjižne modrosti vtihotapilo v dedovo
glavo, a nekaj se je je izmuznilo tudi Žigi pod
visoko čepico: ne doseza sicer še docela de¬
dove učenosti, a do gležnjev mu že pride z
bistro svojo glavico. Tudi še ne ume tolmačiti
pomena vseh tistih čudnih kljuk in kljukic, ki
so z njimi napolnjene vse knjige — saj Žiga še
ne hodi v šolo — a vendar ve, o čem knjige
govore.

Kolikokrat je že poslušal deda, ko je čital
na glas, kako so Turki preplavljali naše kraje,
kako so čarovnice jezdarile na metlah, kakšne
burke je bril Pavliha, kako je Martin Krpan
do smrti pobil Brdavsa in tako dalje . . .

Vse te in druge zgodbe si je Žiga zapomnil
tako dobro, da jih nikoli ne pozabi!

38

Kadar ni bilo deda doma, se je Žiga kaj rad
spel do police in si nagrabil knjig, da jih je ko¬
maj nesel. Kam? Naravnost pred hišo. Kdo bi
tudi čital na skrivnem v sobi, kjer ga ne vidi
živa duša? Pred hišo mora, kjer ga lahko vi¬
dijo ljudje, češ, glejte učenega Žigo!

Ta je razpoložil knjige okrog sebe, odprl
zdaj to, zdaj ono in čital na ves glas, kar mu
je ravno prišlo na misel: »Turki — so — prišli

— v — na-še — kra-je — so — Turki — v
na-še — kra-je — so — prišli — Turki — in

— so — prišli —«

Zvedavo je pogledal izpod čela, rado¬
veden, ali ni še nihče prišel, da bi ga poslušal
in občudoval.

Vendar! — Prišla je njegova sestra Ma¬
nica. Ta že hodi v šolo in tudi brati že zna. A
Žiga naj ji dokaže, da zna brati tudi on — brez
šole! In prišla je tudi sosedova Lenka, ki je
manjša in mlajša od njega, ki torej še bolj ob¬
čuduje njegovo učenost.

Žiga brž zamenja knjigo, hoteč pokazati s
tem, da zna brati iz vsake, ne samo iz ene, da,
celo iz največje. In ravno to odpre in bere še
z večjim poudarkom.

»Turki — so — prišli — v — na-še —
kra-je — so — prišli — Turki — in — so

— Turki — prišli —«

Manica je seveda švignila po knjigi in po
bratcu s pomilovalnimi pogledi in si je mislila

39

satna pri sebi: »Kaj boš, siromak, ki si še tako
otročji in neuk, da celo knjigo narobe držiš!«

Lenki pa je dečkova učenost tako silno
ugajala, da se je od smehu sklanjala v pasu.
Toda čimbolj se je Lenka smejala za njegovim
hrbtom, tem glasneje je vpil Žiga, misleč si
moško in samozavestno: »Le, le! Moje učeno¬
sti pa vendar ne prevpije noben smeh!«

Z doma.

tarši so mu umrli, ko je bil še
čisto majhen. Najprej mu je
umrl oče, leto pozneje mati.
A ker je bil še čisto majhen,
ni vedel, koga je izgubil in
koga so mu zagrebli v zem¬
ljo. Ostala mu je samo stara
mati. Ob njeni gorki ljubezni je preživel svojo
mladost. Ali tak ni bil, kot so drugi otroci, ki
so polni življenja in veselja. Na njegove mlade
dni ni svetila materina in očetova ljubezen, zato
je bil Habjanov Janez tih in resen otrok. Do¬
stikrat je videl, kako ima stara mamica objo¬
kane oči. Pozno zvečer, ko je legel v posteljo,
pa ni mogel zaspati, je videl izpod odeje, da
sedi njegova stara mamica še vedno za mizo,
da neprestano giblje z ustni, a po licu ji teko

41

solze, debele in vroče. Zato je bil tudi Habja¬
nov Janez vedno tih, resen in otožen ter do¬
stikrat solznih oči.

Ko je že toliko dorastel, da je začel hoditi
v šolo, je kmalu izprevidel, da je sirota na
svetu. Drugi otroci so mu pripovedovali, kako
jim je lepo doma, kjer skrbe zanje njih dobri
starši, in takrat je izprevidel Habjanov Janez,
da je sirota, da nima očeta in matere in zato
je bil tih, resen in otožen ter dostikrat solznih
oči.

A svojo staro mamico je ljubil s čistim
srcem. Dobro je vedel, kako skrbi zanj, kako se
trudi na stare dni, da bi mu osladila osamljeno
mladost, kako moli in joka zaradi njega, ker
ga je pustil ljubi Bog tako samega in zapušče¬
nega. In svoje stare mamice se je oklenil z vso
vdano ljubeznijo. Že v mladih letih je sklenil,
da hoče biti dober, pošten in priden, da bo
dobri stari mamki v veselje, da bo njene zime
pomlad.

V šoli je napredoval, da je bil vedno eden
med najboljšimi učenci. Učenje mu ni delalo
nobene preglavice, nobene sitnosti. Zdelo se
mu je celo, da se ima vedno premalo učiti. Zato
je prosil gospoda učitelja, naj mu posoja knjige,
ki jih je potem prebiral doma. Čital je s slastjo,
z razumom. Knjige so mu bile najboljše prija¬
teljice. V družbo drugih otrok ni zahajal. Ni
se mogel privaditi njih živahnosti, zato je rajši

42

nosedal doma. Tako lepo se mu je zdelo doma!
Poleg stare mamice je sedel, pa je čital in čital
ali pa jo je poslušal. In njegova stara mati je
znala tako lepo pripovedovati. Kolikokrat mu
je že pripovedovala o njegovih starših! Pove¬
dala mu je že obilokrat, kako dobrega očeta
je imel in kako dobro mater. In kako sta težko
umrla zaradi njega. Med boleznijo in ob zadnji
uri je jima bil samo on v mislih. Z njegovim
imenom na ustnih sta umrla, se preselila v
večnost . . .

Da, težka je bila obema smrt, ker sta mo¬
rala ostaviti njega, Janeza . . .

#

$ >;c

Ko je dovršil Janez domačo šolo, bi rad
odšel s svojimi součenci v bližnje mesto v la¬
tinske šole. Ali imel ni zato potrebnih sredstev,
pa tudi stare matere ni mogel in ni hotel pustiti
same. Zato mu je ugasnila ta želja, preden se
mu je še prav razvila. Ostal je v domačem
kraju in se šel učit krojaštva. Ni bil kakor so
drugi rokodelski učenci, ki nagajajo mojstru
in kade skrivoma tobak. Janez je bil ponižen in
slušen, zato se je kmalu izučil toliko, da mu je
izročal mojster že samostojna dela, mu tudi
plačal tuintam kaj nagrade ter ga napravil za
pomočnika prej, nego je bilo v početku dogo¬
vorjeno. Njegovi vrstniki, ki so se tudi učili
rokodelstva, so mu vse to zavidali in ga celo

48

sovražili. A Janez se je menil vrlo malo za
oboje. Vestno je opravljal svoje delo, kadar pa
je bil prost, je sedel doma pri stari materi, pre¬
biral knjige, ki jih je še zmeraj dobival od go¬
spoda učitelja ter poslušal ukovito in zabavno
pripovedovanje svoje stare matere.

A kadar je stopil k oknu v domači hiši ter
videl, kako se razprostira pred njim svet, velik
in lep, obrobljen na obzorju z visokimi, v
oblake kipečimi gorami, pregrajen z zelenimi
travniki in plodnim poljem, prekrižan z belimi,
v neskončno daljo hitečimi cestami — takrat
se ga je polastilo vroče hrepenenje po tem ve¬
likem, lepem svetu. O, ko bi mogel tja, da bi
kaj videl, kaj novega zvedel ter se potem vr¬
nil izkušen in učen domov, k stari materi!

In kadar je čital v knjigah, kako so odha¬
jali z doma rokodelčiči, kako so se po dolgih
letih vračali domov, bogati na izkušnjah,
spretni delavci, razumni možje — takrat se ga
je zopet polastilo vroče hrepenenje po tujih
krajih, po tem velikem, lepem svetu!

Ali kako naj gre od stare, podpore potreb¬
ne matere? Kako jo naj pusti samo sedaj, ko so
ji oslabele oči in lasje osiveli kot sam beli
sneg? A hrepenenje po tujih, daljnjih krajih je
raslo v njem boljinbolj, mu jemalo ponoči slad¬
ko spanje in ga odvračalo podnevi od dela. Za¬
jedlo se mu je to hrepenenje tako globoko v
dušo, da ni imel več mirnega trenutka: dan in

44

noč je samo premišljal, kaj bi storil, kaj ukre¬
nil, da bi mogel z doma.

Kolikokrat je že stopil pred staro mater s
trdnim namenom, da ji pove, kar je sklenil. Ce
ga vpraša, kaj bo z njo, ji pa poreče, da bo že
ljubi Bog napravil tako, da bo prav zanjo in
zanj. Ali kadarkoli je stopil pred staro mater,
mu je vselej obtičala beseda v grlu, da ni mo¬
gel izpregovoriti niti besedice. Zdelo se mu je,
da ni še vsega dobro premislil, zato pa tudi ne
more govoriti. Seveda: najprej mora poskrbeti,
da ga ne bo stara njegova mati pogrešala; vsaj
preveč ga ne sme pogrešati.

Jn kaj mu pride na um?

Njegov mojster ni imel svoje hiše; stano¬
val je drugod pod tujo streho. Njegova star.
mati pa ima svojo hišo, in še precej prostora je
v njej, vsaj toliko, da bi njegov mojster lahko
stanoval pri njej. Tako bi bilo pomagano stari
materi na dve strani: prvič bi ji bilo pomagano
s stanarino, drugič pa bi ji ne bilo tako dolgčas
po Janezu, ako bi imela vedno koga poleg sebe.
Če bi pa stara mati zbolela, se vrne takoj do¬
mov, pa najsi bi bil prav na koncu sveta!

Nekega dne stopi torej k svojemu mojstru
in mu vse to pove. Mojstru je bil všeč Janezov
sklep, saj mu je tudi že sam prigovarjal, naj gre
na tuje, ker bi bilo škoda zanj, za umnega mla¬
deniča, da tiči vedno doma. Mojster mu je pa
tudi obljubil, da se preseli k njegovi stari ma-

45

teri ter da ji bo podpora in pomoč ves čas, do¬
kler se ne vrne Janez.

Janezu se je zdelo zdaj vse urejeno. Po¬
gumno stopi pred staro mater ter ji brez ovin¬
kov pove, kaj namerava. — Široko je odprla
starka oči in v prvem trenutku ni vedela, ali
sliši prav ali ne. Dolgo časa je molčala. Napo¬
sled pa izpregovori mirno in vdano: »Pameten
si, Janez, in sam veš najbolje, kaj ti je storiti!
Pojdi, kamor te žene srce!«

❖

* *

In Janez se je poslavljal. Oblekel se jc v
nedeljsko opravo, pospravil svoje reči v tor¬
bico in jo obesil preko rame, pa je stopil k
mizi, kjer je sedela ljuba stara mamica.

»Zbogom, mati!« je dejal, in solze so mu
zalile oči.

Stara mati ga je gledala dolgo časa nemo
in ljubeče. Naposled pa je rekla tudi ona:
»Zbogom, Janez!« In tudi njej so zalile solze
oči. ' - ■■

»Blagoslovite me!« zaprosi Janez in se
zgrudi na kolena.

In stara mati vstane in se skloni nad Ja¬
nezovo glavo. Roke mu položi nanjo in šepeče
tiho in iskreno: »Bog te spremljaj, čuvaj in
dovedi nazaj!«

Janez odide s težkim srcem, polnim solz.
Stara mati stopi k oknu in gleda za njim, za

cmMm mp

_ 47  —

Janezom. Videla je, kako se odmiče dalje in da¬
lje po beli cesti, kako ji boljinbolj izginja izpred
oči, in tudi njeno srce je bilo težko in polno
solz. — V kotu v sobi je visel križ. Tjakaj se
obrne stara mati, pade na kolena in moli,
moli . . . Janez je hitel naprej, in molitev stare
matere je hitela za njim . . .

:Je *

Minilo je pet let. Mojster, ki je od Janezo¬
vega odhoda stanoval pri njegovi stari materi,
je umrl. Starka je ostala zopet sama. Hudo ji
je bilo tako zapuščeni!

»O, da se vrne Janez!« je tarnala. In že je
sklenila, da stopi h gospodu učitelju ter ga po¬
prosi, naj piše Janezu v njenem imenu, da ga
prosi, naj se vrne, ker je sedaj tako čisto sama.

Tedaj pa se odpro vrata. Starka tega ni
čula, zakaj izgubila je že popolnoma sluh. — Na
pragu je stal Janez. Velik je bil že, gosposko
napravljen in brke je imel pod nosom.

»Mati!« zakliče pol s smehom, pol z je¬
kom.

In kakor bi ga čula gluha starka, se obrne
k vratom, razprostre roke in — kakor bi ji
mlada moč šinila v stare ude — steče proti
Janezu in ga pritisne nase. — Od tedaj je ostal
Janez doma; začel je delati na svojo roko, in

48

nikoli mu ni manjkalo dela. Zaslovel je kmalu
daleč naokrog za izvrstnega krojača. Srečen
je bil poleg nje, poleg stare matere, a ona je
bila srečna poleg njega, poleg Janeza.

Sosedje so bili ponosni nanj, ki se je dvig¬
nil z lastno močjo na mesto uglednega in spo¬
štovanega krojaškega mojstra. A Janez se ni
prevzel ob splošni hvali, temveč je vztrajno in
pošteno izvrševal svojo obrt.

Bolnica.

i bilo v vasi človeka, ki bi ne
poznal Trčkove Ančke. Njen
oče je bil edini trgovec v
vasi, in vsi ljudje so hodili
kupovat k njemu. Ančka pa
ni bila nikjer rajša nego v
prodajalnici, kjer je gledala,
kako so prihajali in odhajali ljudje. A še bolj
je gledala očetu pod roke. Prodajal ni samo
soli, moke in kave, ampak ljudje so kupovali
tudi sladkor. Kolikor ga je kdo zahteval, toliko
ga je moral oče odsekati in odtehtati. In kadar
je sekal sladkor, se je redoma dogodilo, da je
odletela drobtinica belega sladkorja z mize na
tla ali pa kar v Ančkine roke. Da je našla
drobtinica belega sladkorja vedno pot iz
Ančkinih rok v njena usteča, ni treba posebe

4

so

poudarjati. To je umljivo samo ob sebi, a nih¬
če ni vedel tega bolje, nego Ančka sama.

Večkrat se je pripetilo, da je bila očetu
napoti. Silila mu je prav tja v tesno bližino,
da se ji je moral izogniti, ako ji ni hotel s tež¬
kimi škornji stopiti na drobno nogo. Zatorej jo
je oče vselej ob takih nadležnih prilikah zapo¬
dil z osornim glasom k materi, češ, dekle bodi
pri materi v kuhinji, a ne očetu v prodajalniei
v napotje!

Ančki se je nabralo lice v jok; žal ji je bilo
bele sladkosti, ki je nepoužita ležala po tleh.
Milo so gledale Ančkine oči, ali izkušnja jo je
izučila, da se ne kaže upirati očetovemu po¬
velju. Zato je odšla brez obotavljanja k ma¬
teri. Spotoma si je otirala solze in premišljala,
kako bi dobila nadomestila za drobni sladki
prah, ki ga ji je takorekoč izpred noska ugra¬
bil ostri očetov ukaz. Spomnila se je materi¬
nega dobrega srca in dobrega mleka, ki ga je
hranila mati v velikem vrču. Kadarkoli je ob¬
šla Ančko kakršna že bodi slabost, vselej ji je
bolečine potolažila mati z mlekom. Vzela je
mati vrč in skodelico, nagnila vrč in napolnila
skodelico z mlekom. Vzela je Ančka skodelico,
jo nagnila in izpila sladko tekočino; in deklica
je bila zdrava.

A ker je poznala Ančka dobro materino
srce, je začela preudarjati, ali bi mati tudi ne
vzela vrča in skodelice, nagnila vrč in napol-

51

nila skodelico, če bi morda Ančka rekla kar
tako v šali, da je bolna.

In res!

Kadar je morala izpred očeta in je prišla
k materi, ji je bil glas jokav in žalosten, in kar
v hipu je bila bolna in zdravila potrebna.

»Ali je naša Ančka zopet bolna?« je vpra¬
šata mati.

»Oh, tako bolna!« se je lagala Ančka.

In glej, vzela je mati vrč in skodelico, nag¬
nila vrč in napolnila skodelico z mlekom.
Vzela je Ančka skodelico, jo nagnila in izpila
sladko tekočino: in deklica je bila zdrava!

Ančka pa ni imela rada samo sladkorja in
mleka, ampak tudi punčko je imela rada,
svojo lepo, veliko punčko. Kakor je bila v vasi
samo ena Trčkova Ančka, tako je bila v vasi
tudi samo ena lepa in velika punčka, punčka
'hrčkove Ančke. Nekoč je dobil oče iz mesta
veliko zalogo blaga in vmes je bila tudi
punčka. In na njej je bilo zapisano: »To je za
Vašo Ančko.«

Zdaj jo je pestovala, zdaj nosila kar pod
pazduho, zdaj jo vlekla za seboj: ali brez

punčke ni bilo nikoli Ančke, še v postelji je le¬
žala poleg nje. Pogovarjala se je Ančka z njo
kakor z velikim in pametnim človekom in ji
dopovedovala, da bo morala z njo tudi v šolo,
da ji ne bo preveč dolgočasno.

4 *

52

Seveda je bila punčka z Ančko tudi tedaj,
kadar je prežala v prodajalnici na sladkor. A
pripetilo se je zopet, da je morala bežati pred
težkimi škornji hudega očeta. Tako naglo se
je morala umakniti, da ji je padla punčka na
tla, a trenutek potem je stal očetov škorenj na
njej. Stal je na punčki očetov škorenj z vso
svojo težo. Nekaj je zahreščalo, kakor bi kdo
prelomil palico. Ančka se je na vratih obrnila
in videla, kako se je sklonil oče k tlom, kako
je pobral punčko in jo vrgel naravnost Ančki
v tresoče se roke. Tudi je čula, kako je rekel
oče: »Ti nerodnost!« Samo tega ni vedela, ali
velja ta zbadljivka njej ali punčki ali obema
skupaj.

Toliko pa je vedela, da se je nekaj hudega
zgodilo. Ančka je hitela v kuhinjo. Žalostno je
ležala punčka v njenih rokah. Ančka je hotela
povedati materi vse od kraja do konca, a ma¬
tere tedaj ni bilo v kuhinji. Zmeraj je bila tam,
samo tedaj je ni bilo. Ančka je začela preiska-
vati punčko. Pokleknila je na tla in prislonila
punčko h klopci. Tako je storila vselej, kadar
se je hotela pozabavati z njo. In ko je Ančka
prislonila punčko h klopci, tedaj so punčki od¬
povedale noge, da se je sesedla na tla.

»Oče ji je zlomil noge!«

Ta strašna misel prešine Ančko z vso
grozo. Sapa ji zastane. Sama ni vedela, ali se naj
joče ali naj kliče na pomoč. Ker ni vedela, ali se

54

naj joče ali naj kliče na pomoč, vzame punčko
v roke in ji pogleda noge. Res! Tam nad kole¬
nom so ji bile zlomljene. Tja je stopil težki
očetov škorenj!

Joj! Kaj sedaj?

K sreči zagleda Ančka na klopci vrč z
mlekom.

»Ako pomaga mleko meni, zakaj bi ne
pomagalo punčki?«

Vrč v roke, Ančka na klopco, punčko na
kolena in mleko bolni punčki v usteča, da ji
zaceli zlomljene noge! Lepo je teklo mleko po
punčki, po Ančkini obleki in po tleh. Tako je
lepo teklo in curljalo, da je prišla tudi mama
pogledat, kako zdravi Ančka ubogo bolnico.

Toda preden se je Ančka prav zavedla, je
stal vrč visoko na polici, Ančka v enem kotu,
punčka je sfrčala v drugi kot, a mati je stala
sredi kuhinje, majala z glavo in se čudila An¬
čkini zdravilski umetnosti.

Generalček.

na polovica vaške mladine je
bila na paši, druga polovica
pa je ostala doma. Seveda:
treba je pasti ljubo domačo
živinico, pa tudi na domu
rabijo otroke. Zdaj je treba
skočiti v prodajalnico, zdaj
nacepiti nekaj drva, zdaj stopiti na vrt po ko¬
renja ali drobnjaka, zdaj zazibati najmlajšega
bratca, ki veka, da so mu oči solzne. Vsak pa¬
meten človek izprevidi takoj, da mati vsega
tega ne zmore sama, saj ni na svetu matere,
ki bi imela deset rok!

Da pa so bila vsa opravila pravilno razde¬
ljena, da ni bilo zamere ali nevoščljivosti, zato
so bili danes na paši ti otroci, jutri oni, doma

56

pa danes oni in jutri ti. Tako je na vasi vladala
pravičnost dan za dnevom.

In tisti, ki so bili onega dne na paši, so hi¬
poma zagledali prihajati po cesti čudno, nena¬
vadno družbo. Trudno in počasi je stopal po
cesti star mož. Opiral se je na palico, na vrvci
pa je vodil za seboj psička, ki je bil lepo ko¬
drast in je imel dolg, metlast rep. Tudi psiček
je stopal počasi. Bil je videti upehan in izmu¬
čen od dolge hoje. Jezik mu je visel iz gobca.
Na traku, obešenem preko desne rame, je nesel
mož nekako skrinjico, ki je bila pokrita s
prtom. Kdo bi si mislil, da so pod tem prtom
skrite orglice, prave, vesele in glasne orglice,
ki jim je treba le zavrteti kljuko, pa zapojo lepn
in ubrano. Na orglicah pa je čepela čudna,
lična, pastirjem in pastiricam doslej neznana
živa stvarca.

Pastirji in pastirice so gledali z velikimi
očmi in odprtimi usti to po dolgi in prašni cesti
prihajajočo družbo in so se čudih aa vso moč.
Spogledali so se in kar obenem so zaklicali vsi
vprek: »Generalček gre!« In še enkrat: »Ge-
neralček!« In še tretjič: »Joj, generalček!«

Da, generalček!

Ali so pa vedeli, kak je general, da so takoj
spoznali generalčka?

Kaj bi tega ne vedeli!

Saj je živel na vasi stari Klepec, mož sivih
las in napol slepih cči, ki je služil v mladih letih


grnsnagco

58

pri vojakih in se je večkrat ponosno bahal, da
je streljal na sovražnika, ko so se borili tain v
deželi laški. Starost pa je nekdanjega vojaka
Klepca popolnoma pootročila. In v otročji sa¬
njavosti se je na stare dni kar sam dvignil in
povišal od navadnega vojaka do generalske
časti. Ob posebno veselih in svečanih dneh se
je celo oblekel v generalsko uniformo, ki si jo
je bil sam skrpal in zmašil. Napravil si je rdečo
suknjo s svetlimi gumbi in z zlatimi našitki;
sešil si je bele hlače z zlato vrvco ob straneh
in preskrbel si je širok, triogelni klobuk, ki mu
je z vrha vihrala zelena perjanica. Tako na¬
pravljen je stari Klepec stopal po vasi, češ,
sedaj pa glejte generala!

Nič ni torej čudnega, da je vaška mladina
poznala »generala« Klepca. Starejši ljudje so
pač vedeli, da živi general le v Klepčevi domiš¬
ljiji, a otroci so imeli svoje misli in svojo sodbo.
Pa naj!

In tista čudna, lična, pastirjem in pastiri¬
cam nepoznana živa stvarca na moževi skri¬
njici je opravljena do pičice tako, kakor se je
našemaril stari Klepec ob posebno veselih in
svečanih časih. Zato pa ni bilo nič čudnega,
ako so kričali otroci, da prihaja generalček.

In hipoma so pozabili na pašo in živino,
ki se ni zmenila za otroško radovednost in za
trojico tujcev, ter so jo ubrali z brzitni koraki
proti vasi, kličoč venomer: »Generalček! Ge¬
neralček prihaja!«

59

To glasno, nepričakovano naznanilo je
imelo na ves vaški svet tako izreden vpliv, da
so stari in mladi otroci brž ostavili domove in
se zbrali na vasi, da vidijo generalčka.

In generalček je prišel.

Prišel je generalček, se zravnal na skri¬
njici in gledal z mežikajočimi, nemirnimi očmi
ljudi, ki so se zgrinjali okrog njega.

»Saj je opica!« so zavpili tisti, ki so že
kdaj videli tako živalco.

»Opica!« so se čudili eni.

»A oblečena je kakor general!« so govo¬
rili drugi.

Precej so se nekateri domislili, da je opica
iako ukovita žival, ki nima pod nizkim čelom
zgolj slame ali otrobov.

»Kaj neki zna?« so se izpraševali ljudje in
nestrpno čakali, da jim začne uniformovana ži¬
valca kazati svoje spretnosti. Zakaj prepričani
so bili o tem, da se nekaj mora zgoditi, ker bi
stari mož kar tako za prazen nič gotovo ne
potoval po svetu z orglicami in opico.

Lice starega moža pa je bilo mirno in
resno. Ni ga vznemirjala radovedna množica
ljudi. Nemara je bil vajen zvedavih gledalcev.
Zato mu je bilo lice mirno in resno, nekaj ka¬
kor otožnost je sevalo iz njegovih pogledov.
Toda tega ni nihče opazil. Vse oči so gledale
samo generalčka.

60

Prijazno je pogladil mož opico in jo posta¬
vil na tla. Potem je odgrnil skrinjico. V solncu
so se zasvetile drobne in vitke piščalke na
sprednji strani. Orglice! Godba! Veselje!

Psiček in generalček — oba sta gledala
moža. Bržkone sta čakala na ukaz svojega go¬
spodarja.

In res!

Ta je zaklical: »Alo, hop!« In v tem hipu
so zapele orglice. Zapele so tako lepo, tako
veselo — ah!

In ravno v tistem hipu, ko so orglice za¬
pele, se je zavihtel generalček na psičkov
hrbet, psiček pa se je zapodil v širokem kolo¬
barju okrog moža. Mož je vrtel orglice, ki so
vriskale poskočno pesem, zraven je pa še -pel z
nizkim, tresočim se glasom. Gledalci in poslu¬
šalci so čuli napev in besede, besed pa niso
umeli. Kdo ve, v kateri tuji in daljnji deželi go¬
vore take besede! In kdo ve, odkod je prišel
trudni potnik z orglicami in umnima živalcama!
In kam pojdejo iz vasi? Kje jim je dom? Kje
konec potovanju?

V občudovanju in presenečenju bi ljudje
skoro prezrli skledico, ki jo je bil položil mož
na ono mesto, kjer je prej stala opica na orgli¬
cah. Skledica je prosila: »Ne glejte samo, am¬
pak tudi kaj darujte!«

Starejši ljudje so se končno vendarle do¬
mislili, čemu je skledica na orglicah. Nasipali

61

so vanjo nekoliko drobiža. A tudi tedaj, ko je
mož spravljal darovane novce, mu je ostalo-
lice mirno in resno. Kdo ve, kje so bile njegove
misli: ali na daljnjem domu ali na daljnjem po¬
tovanju?

Na domu — ako ga sploh ima! . . . Med
gledalci je bil tudi vaški očanec Korec, ki je že
videl nekaj sveta ter vedel to in ono. Tudi on
je gledal generalčka in njegovega gospodarja,
pa si je mislil, da bi na stare dni gotovo ne ho¬
dil po svetu, ako bi imel svojo domačijo in na
njej vsega, česar mu je treba. Kdo ve, kakšna
sila ga preganja sedaj po svetu s trebuhom za
kruhom! In ko jih je Korec tako gledal, so se
mu smilili vsi trije: generalček, psiček in mož.
Še orglice niso pele Korcu tako lepo, kakor se
je to zdelo ostalim radovednežem. Kakor je
bilo moževo lice mirno in resno, tako je bil
orglicam glas turoben in tožeč. Sam pri sebi
je vzkliknil Korec: »Blagor nam, ki imamo

vsak svoj dom! Daši ni bogastva v njem, a
dom je vendarle!« Globoko je segel v žep in je
stresel v skledico še to, kar je ostalo v žepu
denarja.

Mladina je pa še mnogo časa po tem
dnevu govorila le o generalčku in o njegovi
spretnosti. A Klepec se ni več oblekel v svojo
uniformo, ker ni hotel biti podoben opici. To¬
liko zdrave pameti mu je še ostalo.

Čestitka.

ida je imela jako dobro teto;
teto, da ji ni kmalu enake.
Kadar so zavonjale prve
cvetice na njenem vrtu, je
vedno poslala po Vido, re¬
koč, naj pride k njej, da si
natrga vonjajočih cvetic.

In Vida se je takoj odpravila k teti, da si
natrga cvetic, saj jih je imela tako rada!

Pa teto tudi!

Kdo bi pa tudi ne imel rad take tete?

Kadar je teta kaj boljšega skuhala ali
spekla, je vedno poslala Vidi košček pečenke
ali kolača ali povitice — za poboljšek. Kadar je
bil semenj, je hodila teta od prodajalca do pro¬
dajalca, pa je kupovala raznih reči za Vido. Ka¬
dar se je teta kam odpeljala po opravku ali pa

63

kar tako za zabavo, je vedno povabila Vido, da
je prisedla k njej na voz in se peljala z njo.

Ah, kako je bila lepa ta vožnja! Čila ko¬
njiča sta brzela z vozičkom tja po gladki cesti,
da so drevesa in njive in travniki kar švigali
mimo voza. Na vozu pa je Vida in njena teta!
Pa bi jo morali videti, kako je sedela Vida na
tistem vozu! Tako gosposko, kakor da je
kakšna grajska gospodična! In ozirala se je v
desno in levo stran, češ: »Ali me vidijo ljudje,
kako se vozim s teto?«

In obrnila se je k teti in ji rekla: »Jej,
tetka, to ti je pa krasna vožnja!«

Kaj pa šele pozimi, ko so drčale sani po
zmrzlem snegu! Vida je bila toplo zavita, da
so ji gledali samo nosek in oči tjakaj v daljo
po beli cesti. Drugače je tičala vsa v toplem
kožuščku — vsa od peta do temena!

Ali, kako je bilo to vendar lepo!

Pa bi ne imela rada svoje tetke?

To bi bilo čisto nemogoče!

Kadar je praznovala Vida svoj god — ta¬
krat se je šele izkazala dobra teta! Dobila je
od nje v dar ali novo krilce, novo čepico, nove
čreveljčke, nove knjige, novo punčko — in Bog
ve, kaj še vse! Same lepe, nove reči!

Vrliutega pa jo-je povabila tetka popoldne
na južino in pod noč na izprehod. Šli sta tja
proti njivam, ko se je začelo solnce že nagibati
h goram, in je zavladal hlad kroginkrog. In

64

Vida in tetka sta šli proti njivam in med nji¬
vami naprej po zelenih tleh. In tetka je kazala
s prstom semintja in pravila Vidi: »To je pše¬
nica, to je rž, to so buče, to je mak, to kokolj,
to regrat, to sirek . . .«

»Lejte si no, kaj vse ne raste na tej božji
zemljici!« je vzklikala Vida.

$ %

*

Mati je dopovedovala Vidi: »Glej, tetka te
ima tako rada! Skrbeti moraš, da ji boš vedno
hvaležna za vse, kar ti stori dobrega!«

In Vida je ponavljala: »Skrbela bom, da
bom tetki vedno hvaležna za vse, kar mi stori
dobrega!«

»Tako je prav!« reče mati. »Hvaležna ji
bodi in imej jo rada!«

In kadar je prišla k teti, ji je rekla: »Tetka,
hvaležna sem ti in rada te imam!«

In tetka se je nasmehnila, zakaj dobro se
ji je zdelo.

Bližalo se je Novo leto, in mati je rekla
Vidi: »Vida, treba bo čestitati tetki za Novo
leto! V grajskem cvetičnjaku cveto lepe cve¬
tice. Naprosimo vrtnarja, da mi jih povije ne¬
koliko v šopek. A ti poneseš šopek tetki za
Novo leto!«

»Da, mamica,« se razveseli Vida, »šopek
ponesem tetki za Novo leto.«

65

»Zraven pa ji boš čestitala tako-le: Ljuba
moja tetka! Za Novo leto ti voščim obilo sreče
in zdravja! Dobri Bog naj te ohrani še mnogo
let, a meni ostani še nadalje tako dobra!« pri¬
stavi mati.

Vida je tlesknila z rokami in dejala: »Ma¬
mica, povej mi še enkrat, kako naj čestitam
tetki! Naučiti se moram vse od besede do be¬
sede. da bom prav lepo in gladko govorila.«

In res! Vida se je naučila čestitko na pa¬
met. Prav lepo jo je znala — kakor je rekla —
od besede do besede. Ali Vida je bila pametna
deklica. Mislila si je: »Kaj pa, če bi čestitko
nozabila, ali če bi se mi kako zmešalo, kadar
bom stala pred tetko, pa bi ne mogla z govo¬
rom niti naprej — niti nazaj? To bi bilo ne¬
rodno, to bi bilo v resnici nerodno!«

Pa kaj stori Vida? — Sede za mizo, vzame
papir in pero, pa napiše to-le:

Ljuba moja tetka!

Za Novo leto Ti voščim obilo sreče in
zdravja! Dobri Bog naj Te ohrani še mnogo
let, a meni ostani še nadalje tako dobra!

Tvoja Vida.

Ko napiše pismo, ga lepo zgane ter spravi
v zavitek, ki ga zapečati. Zraven pa govori:
»Ako bi pozabila, ali ako bi se mi kaj zmešalo,
pa podarim teti šopek in pismo — in vse bo v
redu!«

5



ranorg^naanErisnsso

67

Pa je prišlo Novo leto. Mamica je Vido
prav čedno umila, počesala in oblekla ter ji
rekla: »Vzemi šopek, pojdi k tetki in ji čestitaj,
kakor sem te naučila!«

Vid^ je vzela šopek, ki je bil tako lep in
tako sladko dehteč. Natihem je ponavljala če'
stitko. Šlo ji je gladko. Za vsak slučaj pa je
vendar vzela tudi pismo s seboj... Ali pisma
ji ni bilo kar nič treba. S prijaznim nasmehom
na licu, s šopkom v desnici in s pismom v le¬
vici je stala pred tetko ter ji čestitala s presrč-
nim, prijaznim glasom: »Ljuba moja tetka! Za
Novo leto ti voščim obilo sreče in zdravja!«

»Hvala lepa, hvala lepa, moj golobček!« ji
seže tetka v besedo.

A Vida se ne dd motiti, temveč nadaljuje:
»Dobri Bog naj te ohrani še mnogo let!«

In tetka ji zopet seže v besedo: »Hvala ti,
hvala, Vidka!«

A Vida se ne da motiti, temveč nadaljuje
in konča: »A meni ostani še nadalje tako

dobra!«

»O, saj ti bom, moja Vidka!« reče tetka,
ki so se ji oči že zasvetile v solzah. Skloni se
k Vidi in jo iskreno poljubi. Vida pa ji hoče po¬
dariti šopek. Ali tetkina prijaznost jo je tako
prevzela, da se je Vida vendarle zmotila: po¬
nujala je tetki namesto šopka — pismo. Ko pa
seže tetka po pismu, Vida hipoma izprevidi,
da se je zmotila. Naglo skrije pismo za hrbet.

5 *

68

a tetki ponuja šopek, rekoč: »To je zate, tetka,
to je zate!«

»A za koga je pismo?« vpraša tetka.

»Pismo? — Za nikogar!« odgovori Vida.

Potem se začne od srca smejati in pove
tetki, kako je vsa stvar s pismom. Potlej pa se
je smejala še tetka.

Kmalu pa so zvedeli o Vidini čestitki še
drugi — sosedi in sosede. Taka reč se kaj brž
razve, seveda. Zato pa je bilo povsod dovolj
smeha, ki je veljal Vidi in njeni previdnosti.
Vide ni to kar nič žalilo, ampak veselo je go¬
vorila: »Pa še vi storite tako, kadar se vam
ponudi taka prilika!«

Zadnja pot.

oj oče je začel bolehati, ko se
je bližal sedemdesetemu letu
svoje dobe. Z doma je od¬
hajal po poslu sklonjen, opi¬
rajoč se ob palico; vračal se
je izmučen, da mu je bil po¬
čitek ljubši od jedi in pijače.
Bil je visokorastel, močan mož. Ljudje so govo¬
rili, da učaka sto let. Pa ga je tako zvilo! Tako
vidno in naglo.

Odpravljal sem se z doma, kjer sem bil na
počitnicah. Bilo je lepo, sveže, mlado zgodnje-
jesensko jutro. Nemirno sta kopala konja pred
hišo; čakala sta, da sedem na voz, da me od¬
peljeta. Poslavljal sem se od matere in sestre
v sobi, oče je sedel zunaj v veži. Ko pridem do
njega in mu podam roko, me pogleda s tožnim

?0

pogledom in mi reče: »Sinko, midva se ne vi¬
diva več! Matere ne pozabi!«

Solze so mu zadušile glas. Nikoli ga še ni¬
sem videl jokati: slovo od sina mu je rodilo pr¬
vo solzo, ki sem jo videl v njegovih očeh.

Tiste besede pa je izgovoril s tako res¬
nostjo in prepričevalnostjo, da sem jim verjel.
Ni bilo glasu iz mojih ust — onemel je govor
od bolesti; strah pred resnico je bil prestrašen!

Pod vrhom Gorjancev smo se ustavili pri
gostilničarju Nacku in smo zajtrkovali. Megleno
morje je plavalo pod nami. Nanje je vrglo soln-
ce pest zlatih pramenov, da je plašno odbeg-
nilo pred svetlim jutrom: naši pogledi so svo¬
bodno pohiteli po Beli Krajini, ki se je vsa mla¬
da in lepa razprostrla tja dol do Kolpe in hr-
vatskega pogorja.

Gostilničar Nacek, kakor je bil vsakdanji
človek, je stopil pred hišo in se odkril. Roke je
prekrižal na prsih in je gledal z nami vred v
dolino. Zvonovi suhorske cerkve so zazvonili,
oglasil se je lokviški zvon, iz daljave je votlo
odmeval glas metliškega zvona... Uro daleč
in še dlje je neslo njegovo pesem zornega jutra
nevidno valovanje... Vse ozračje je bilo polno
miline, lepote in poezije. Vsa Bela Krajina je
popevala ob veselem jutranjem vstajenju!

»Povem vam tako-Ie,« je dejal Nacek
»stokrat in tisočkrat sem že stal tukaj in gledal
vse tja do hrvatske meje, pa bom še dan na dan

7 \

— do konca dni. Nikdar ni dovolj dobrote, nN
koli zadosti lepote!«

Okrenili smo se proti hiši. Po cesti z Gor¬
jancev dol je prihajal tisti čas tih potnik. Na
levi rami je nesel kovčeg, z desnico je mahal
sem in tja po zraku, kakor da se lovi in brani,
naj ga breme ne prelomi v bokih. E, ni bilo to¬
liko peze, ali potovanje je bilo dolgo in napor¬
no: romanje iz mrzle daljave pod žar doma¬
čega solnca!

Ko ga je zagledal Nacek, je udaril z dlanjo
ob dlan in — kolikor mu je bilo to mogoče —
poskočil zdaj z levo, zdaj z desno nogo.

»Ali si ali nisi, sosed Pavel Popovič?« je
vprašal Nacek prišleca. »Kakor bi te vrgel z
neba — evo, pa stojiš pred mojo hišo! Kaj pri¬
našaš iz Amerike? Ni bilo čuti glasu o tebi —
bogat prihajaš!«

Nacek je stopil do potnika in mu je ponu¬
jal obe roki v pozdrav.

Pavel Popovič je vrgel kovčeg na klop
pred hišo in je rekel s temnim glasom: »To je
vse, kar prinašam! In bolezen v vseh kosteh.
Trga in ščiplje me kot s kleščami, da nisem bil
več za delo.«

Popovič se je odkril in je pozdravil: »Do¬
bro jutro, ljubi rojaki! Bog ti daj solnca in kru¬
ha, zemlja domača!«

In kamor so gledale poprej naše oči, tjakaj
se je obrnil sedaj pogled Pavla Popoviča. Z

72

roko je potegnil po čelu, preko oči. Vzravnal se
je na klopi, zrastel je za ped višje. Globoke
brazde so mu nagubale obraz. Pesem domačih
zvonov je brnela pod sinjim nebom. In ko jo je
začul, je trudni potnik sklonil glavo nizko na
prsi, roka se je oklenila roke — obe črni, žu-
ljavi, razpokani od boja za kruh...

Molče smo stali okolo njega, kakor prirasli
na zemljo. Prvi se je zganil Nacek; jeknil je pol
tolažeč, pol očitajoč: »Bože moj, težko je dan¬
danes živeti!«

Pavel Popovič se je ozrl na nas in je odgo¬
voril, kakor prebujen iz težkega sna: »Bogme,
najtežje je živeti! A moram dalje, da pridem
prej domov; nič ne vedo, da se vračam. Hm,
čemu tudi! Kaj treba sirotam napovedi!«

Jaz sem sedel na voz, Popovič je zadel
kovčeg na ramo — šli smo vsaksebi: po cesti
naprej brza konja, v dolino nazaj upehani pot¬
nik. Gledal sem nazaj in sem videl, kako se
ziblje v bokih, kako maha z roko. Dalja ga je
vedno manjšala — skril se je mojim očem: do¬
mača zemlja je sprejela svoje ubogo dete ...

*

* ❖

Dober teden dni potem sem dobil v svoje
službeno mesto Idrijo z doma brzojavno obve¬
stilo, ki je velelo trdo in kratko: »Očeta ni več;
pridi takoj!«

Šel sem.

73

Pot je bila dolga, nikoli prej, nikoli pozneje
tako.

Najbrže je umrl lahko in mirno — poštena
smrt za poštenega moža. Res; tako so mi po¬
vedali potem doma. Dovolj je bilo trpljenja —
zadnja ura bodi plačilo!

Mislil sem spotoma tisoč misli, a ena je
podila drugo, ena se je izlivala v drugo, ne¬
godna, neizmišljena. Naslonil sem se na vozu,
da bi zaspal — spanja ni bilo. V Ljubljani sem
kupil na kolodvoru časnike, da bi čital med
vožnjo proti Dolenjski — čitati nisem mogel.
Namesto da bi drvil voz kot strela, se mi je
zdelo, da stoji na mestu. Pa kaj naj tudi po¬
maga! Pridi prej ali slej — resnica je resnica!

Morda pa je bila le hipna onemoglost, za¬
časna onemica; vsi zbegani so mislili domači,
da je hudega najhuje, pa so mi brž sporočili,
naj pridem ...

*

* *

Nacek je stal na pragu. Stopil je na cesto,
ko se je ustavil voz. Mračilo se je že, pa mi je
pogledal prav v obraz.

»Joj,« je zajavkal, »tako vzame človeka!
Stokrat je bil pri meni — iz Metlike preko Gor¬
jancev ali z Gorjancev v Metliko — sedaj pa
nič več in nikoli več!«

»Torej res!« je zatrepetalo v mojem srcu.

Večerne sence so visele daleč naokrog,
temnovišnjeve so bile gore na obzorju, cesta

—' 74

je hitela v daljo, Sivobela, neskončno dolga.
Tam nekje v hladni temoti se je nekaj užgalo,
ali zvezda od nevidne roke — ali luč v kme-
tiškem domu; kaj vem! Zatrepetalo je in ugas¬
nilo: majhna iskra, iskrica zgolj v vedno go¬
stejšem pajčelanu strašne noči!

Kaj vse to gledam; kako, da vse to vidim!

Zaprl sem oči...

Božakovec — grobar, kaj neki ta pravi se¬
daj? Kadar nima posla na pokopališču, dela pri
nas na pristavi. Z očetom sta bila prijatelja od
mladih nog. Božakovca ni užalostila nobena ne¬
zgoda. Še takrat, ko je kopal jamo svojemu si¬
nu, je ostal trd, kakor da je iz iste snovi kot
njegova lopata. Zadnjikrat, ko sva bila z oče¬
tom na pristavi, je tamkaj Božakovec delal.
Kosil je travo, ki je umirala pod njegovimi ro¬
kami.

»Glej, Martin,« mu je rekel oče, »dolgo ne
bom več gledal tvoje kose. Pri sosedu, sve¬
tem Roku, mi izkoplješ tesni dom!«

Naglo, jezno je odgovoril kosec: »Tiho

bodi in ne govori tako bedasto! Na stotine sem
jih že spravil — zemlja jim potari kosti! — tebe
pa ne bom. Ne bi hotel in ne bi mogel!«

Kaj pa sedaj: ali se Božakovec upira? Ne-
če, ne more? — Da bi prijatelju ne storil po¬
slednje dobrote?

75

Oči so se mi odprle.

Pod cesto je čepela — zadovoljnosti, po¬
nižnosti in beračije priča — kovačnica cigana
fiudoroviča.

Bil sem še oirok doma, ko sta prišla Hu-
dorovič in žena k nam. Po obedu je bilo, vsi
smo sedeli doma p :ed hišo.

lindorovič in žt na sta se ustavila pred oče¬
tom in rekla obenem: »H krstu treba, a botra
nimava. Ali bi mu bili za botra, gospod?«

Odstrla je cigai i bisago. Notri je ležal
majhen, majhen ciganček, tako lepo in srčkano
se je držal na jok, gledal pa je z velikimi, čr¬
nimi očmi kakor miška iz moke. Kdo bi mu ne
bil za botra, njemu, ubogemu, ljubkemu ci¬
gančku !

»Moje, moje detece!« je rekla mati cigan¬
ka in se sklonila nadnje prav do celca, do drob-
čkane glavice. Poljubila je ljubega otročiča ta¬
ko gorko — ah! — kakor zna samo mati. Hu-
dorovič pa, oče — cigan — si je vihal brke in
je gledal mojega očeta, češ, bo li — ne bo li!

»Dobro, Mate; idimo v cerkev!« je dejal
oče...

❖

Voz se je pomikal mimo vaških hiš. Okna
so se svetila od luči, ponekod ni bilo več videti
znamenja življenja: ljudje so šli zgodaj spat.
Tam pod klancem v Suhorju je stala Makole-

76

tova hiša. Šipe so bile zastrte z rdečimi zave¬
sami, skozi nje je prosevala rdeča svetloba.
Do tušem mi je prihajal oče naproti, kadar sem
bil namenjen domov na počitnice. Postali smo
redno pri Makoletu, v dolenji izbi je bila pogr¬
njena miza. Vesele so bile naše besede — zakaj
veseli ljudje smo si segali v roke. Nocoj ni čuti
besede. Zgoraj pokašljuje Makole; naduha ga
mori, odkar je prinesel prehlad iz Bosne. V izbi
spodaj je črna tema. Kakor ogromno, plašno
oko strme vrata na tiho vas ...

Naprej, naprej, voznik počasni, ti kruti ne-
zgodnik! Ali so konjema ohromele noge, da se
pomičeino kakor megla leno in počasi?

Vendar! Cesta se je spustila nizbrdo. Iz vi¬
šave se je izlila na zemljo bledozelena luč, ki
napravlja jesensko noč še hladnejšo. V meseč¬
no svetlobo je zakipel na cestnem ovinku pred
Metliko Korenov križ: po bronastem Kristu
se je raztopilo srebro. Zadaj tam za Kristom
križanim ob rjavi, izvoženi cesti, na ponižnem
holmu neželenem, s trnjem puščobno preras-
lem, sta gledala v vso bližnjo okolico, dol v
mesto domače, tja na Borštek, Križevsko vas, v
Polje in Ravne njive, na Ciglanico in do Mest¬
nega loga, tja v Brinje, na našo pristavo, na vse
gomile in nagrobne spomenike, v novoizkopani
grob ob obzidju — da — tjakaj in bogve kam
še in tudi name sta gledala tisti čas s črnimi,
strašnimi očmi dva patra velikana v sivih ha-

77

ljah, v visokih kapucah: zvonika dva pokopa¬
liške cerkvice svetega Roka! Velike line so ji¬
ma visele pod brado kakor dva ogromna ška-
pulirja...

*

* *

Ob proščenju na Rokovo pa ni tamkaj tihe
žalosti. Namolijo se ljudje in se napijejo božje
besede; Vlahinje — sestre v Kristu gospodu —
se plazijo ob cerkvici po nagih kolenih, proseč
v visoko nebo, naj jih očuva sveti Rok telesnih
in dušnih ran. Okrepčana z molitvijo, v milost
nevidno dvignjena množica se razlije izza po¬
kopališkega obzidja vunkai med šotore, kjer je
dovolj slaščic in medice. Sveti Rok izkuša peti
z veselim zvokom, a množica, hiteča dol v živo
mesto, ne čuje več turobnega petja žalosti po¬
svečenih glasov. Zakaj komu bodi pesem hipo¬
ma vesela, če joka brez prestanka leto in dan?

Domislil sem se soseda Zepeta, bradatega
vinskega bratca, ki je znal kakor malokdo ce¬
niti vinsko dobroto. Nekoč, ko so mu vinski
duhovi plesali po nezdravi pameti, se je dobro-
voljni pivec domislil svojega pokojnega očeta,
ki pozabljen spi pri svetem Roku. Pa kaj stori
Žepe, vrli sin? Natoči čutaro božje kapljice in
z njo privihra na očetov grob. Tamkaj mu je
žalost rodila solze, a Žepe je nagnil čutaro, da
je vince teklo na gomilo, beseda pa je govorila:
»O, dragi ate, pa še vi pijte!«

78

V resnici, Žepe, malo je takih sinov!

*

* > 5 «

»Matere ne pozabi!« se zbudi v meni po¬
slednja očetova beseda.

Da! — Sedaj sem doma. Korakoma gresta
konja po zadnjem klancu, mestne hiše se sti¬
skajo ob cesti. Gruča ljudi stoji blizu naše hiše.
Gotovo se razgovarjajo o očetu, ki so ga rav¬
nokar pokropili. Moški se odkrijejo: Pozdrav¬
ljen od nas — on te ne more več!

Sedaj je treba miru, spokojnosti. Nobene
solze, da žalost ne poveča žalosti, da mati,
uboga mamica, ne skoprni od bolesti!

Ljuba hiša domača, streha očetova — dom!

Vrata v vežo so bila odprta nastežaj. Vsa
hiša je bila razsvetljena kakcfr ob slovesni pri¬
liki. Voz se je ustavil. Iz hiše je odjeknil jok,
žalosti odmev. Zavonjalo je po svečah, po ve¬
nečem cvetju. Skočil sem z voza in sem odhi¬
tel po stopnicah — videl sem mater in sestro
in vse polno ljudi. Na odru pa je ležal on:

Res je: očel

Kolena so se upognila, dlani so prestregle
glavo...

Vstal sem in sem ga gledal; ves tisti, do¬
brota sama, samo oči so zaprte vekomaj! Po
čelu vzdolž se je zadolbla globoka črta: zad¬
nji spomin trpljenja. Dotaknil sem se sklenjenih
rok. Led — smrt!


80

»In oče tvoj pride za menoj — njemu pa
posteljete od mene poševno tamkaj ob zidu, ka¬
mor lahko neovirano gledajo tvoje oči z griča
na očetovi pristavi onkraj ceste!« Tako mi je
govorila beseda očetovega prijatelja, ki je umrl

nekaj let pred mojim očetom.

v

* *

In zgodilo se je tako!

Božakovec se ni upiral. »Če mu jaz ne iz¬
kopljem groba, kdo mu ga naj? Prihajal bi me
motit v spanju, češ, pozabil si me, Martin, ko
sem najbolj rabil tvoje lopate! Drugega mu ne
morem dati in ničesar drugega mu ni treba več
— pa mu napravim grob. Hej, Polde, vstani, da
ležem jaz na tvoje mesto!«

Tudi stari grobar je poznal solzo!

Očeta smo spremili lepo in pobožno. Mati
ni mogla z nami, postarala se je za deset bolnih
let. Preden smo odšli z doma na očetovo zad¬
njo pot, nam je rekla, da tega udarca ne pre¬
boli. In res! Leto dni potem smo pokopali tudi
njo... |

Najboljše zdravilo.

ve Režek je imel svojo do¬
mačijo na Sinjem vrhu, ki
se razprostira na prisojni
rebri dobro uro hoda od
Metlike. Njive, travniki in
vinogradi so oklepali njegov
prijazni kmetiški dom. Mož
je bil majhne postave, dobrovoljnega lica in
veselih besed. Imel je sina Joška, ki ga je šo¬
lal — težko sicer, a vendar brez mrmranja in
slabe volje — v novomeški gimnaziji.

V Novo mesto se je oče Režek večkrat
napotil. Dogovoril se je z Joškovo gospodinjo,
da ji bo toliko in toliko plačeval v gotovem
denarju, večinoma pa bo prispeval z živili. Sinu
torej ne bo treba stradati, ampak bo lahko slu¬
žil svojim dijaškim dolžnostim, ako bo le ho-

6

82

tel. Oče je vozil vsako toliko časa živež v No¬
vo mesto, pa tudi sicer je imel tam opravka:
ali je prodajal novomeškim gostilničarjem svoj
vinski pridelek ali je trgoval s prašiči in z go¬
vejo živino.

Kadarkoli je prišel v Novo mesto, je se¬
veda vedno obiskal Joška in njegovo gospo¬
dinjo, pa tudi v gimnaziji je povprašal pri go¬
spodih profesorjih, kako napreduje njegov sin.
Vselej pa je potrkal na vrata gospoda odvetni¬
ka doktorja Poznika, ki sta bila že dolgoletna
znanca. Odvetnik mu je večkrat pomagal s
svetom, kadar so očeta Režka pestili gostilni¬
čarji in trgovci, da se je čutil prikrajšanega v
svojih trgovskih uspehih. Vedno se je ob takih
prilikah zatekel z zaupanjem k svojemu dok¬
torju, a nikdar ne zaman.

Prijateljstvo, ki je vezalo oba očeta, se je
prepletlo tudi na njiju sinova, zakaj tudi doktor
Poznik je imel dijaka Dušana, ki je hodil z
Režkovim Joškom v isti razred. In Dušan in
Jožek sta bila zvesta prijatelja, ki sta bila po¬
nosna na prijateljstvo svojih očetov. Pravtako
sta tudi očeta rada videla, da sta njiju sinova
tako tesno sklenjena z vezmi mladega, zve¬
stega tovarištva.

Kadar je obiskal oče Režek doktorja Poz¬
nika, sta se moža pogovarjala o tem in onem,
kar je pač oba zanimalo. A nista govorila le
o kupčijah, o vremenu in letini, temveč sta se

83

tudi pomenila o svojih sinovih. Posebnih tožba
ni bilo čuti niti o Jošku — niti o Dušanu. Ven¬
dar je Poznik venomer zatrjeval, da bi bil za-
dovoljnejši, ako bi bil njegov Dušan tak, kakr¬
šen je bil Režkov Jožek, ki je mirnejše nravi
in prijaznejšega vedenja nego Dušan.

Doktor Poznik se je ves razvnel, kadar je
govoril o napakah svojega sina: »Trmast je in
svojeglav, da Bog pomagaj! Roke mu smuk¬
nejo v hlačne žepe, nos se mu pobesi, ustna se
mu napno v šobo, razkuštrani lasje mu padejo
na čelo — nd, pa imaš trdo bučo pred seboj!
Najrajši bi ga položil na kolena in mu jih nabri-
sal petindvajset z leskovko!«

Doktor Poznik si je med pripovedovanjem
jezno sukal brke in brado in si popravljal na¬
očnike, ki so mu silili na konec nosu. Z rokami
je segel proti glavi, a je hipoma dejal z vese¬
lim glasom: »Dušanove grive pa vam ne mo¬
rem pokazati, ker imam preveliko plešo!«

Moža sta se glasno zasmejala, vendar se
je smeh kmalu izprevrgel v resnobo.

»No, sedaj mi pa povejte, kaj naj storim s
tem paglavcem?« vpraša doktor. »V šoli mu
že še gladko gre, ampak ta trma, ta svojegla¬
vost doma — to mi dela sive lase, kolikor jjh
še imam!«

Oče Režek malo pomisli, potem pa reče:
»Veste, kaj vam povem, gospod doktor? Ti-le
mestni otroci so vsi enaki, tako se ml vidi!

6 *

84

Zmeraj tiče med mestnim zidovjem; nič se te¬
lesno ne gibljejo in ne trudijo. Pregosposki so
in premehkužni. Zato pa sitnarijo in kuhajo je¬
zico, vi in drugi se pa togotite kot purani —
oprostite!...«

»No, in kaj sedaj?« vrže vmes doktor
vprašanje.

»Kaj sedaj?« ponovi Režek in nadaljuje:
»Poglejte našega Joška, to kmetiško teslo!
Med šolskim letom se ubija in gospodiči v tem
ljubem Novem mestu, ko ga pa počitnice pri-

85

ženo domov — kaj je z njim? Zopet je kmeti -
ško dete, kakor je bil in kakor ostane! Pase
mi živino, pomaga na njivah in v trtju, kosi
in grabi, tudi cepec vzame v roke — z eno
besedo: na kmetih kmetuje!«

»Tako, tako!« prikima doktor.

»No, pa mu ne ostane nobenega časa, da
bi mu kake nepotrebne muhe rojile in brenčale
po glavi. Dan na dan prebije z delom, ob veče¬
rih pa komaj čaka, da zleze v posteljo. Kar mu
postavi mati na mizo, to použije s slastjo brez
godrnjanja in izbirčnosti. In ko minejo počitnic
ce, je zdrav in čil kot riba v vodi in jastreb v
zraku, pa hajdi zopet v novomeške šole! Tako
zdravo kmetiško delo je tista palica, ki mu iz¬
bije in prežene trmoglavost in podmurljivost,
četudi bi imel kaj nagnenja do nje!«

Oče Režek je govoril z mirnim glasom, a
tako prepričevalno, da mu je doktor Poznik
neprestano pritrjeval in si zadovoljno mel ro¬
ke, rekoč: »To bi bilo najboljše zdravilo tudi
za mojega Dušana!«

»Prepričan sem, da bi bilo res!« pristavi
oče Režek, zadovoljno se smehljajoč, ker mu
je bilo všeč, da je tako brž preveril učenega
prijatelja s svojo zdravo kmetiško pametjo.

»Kaj hočeva torej, prijatelj Ive?« vpraša
doktor.

»Dušan naj pride z Joškom na Sinji vrh!
Vse drugo opravim že jaz!« reče kratko Režek.

86

In tako se je tudi zgodilo.

Ko je minilo šolsko leto, sta se Dušan in
Jožek odpravila v Belo Krajino na Režkov
dom, ki je oba mlada prijatelja prijazno in go¬
stoljubno sprejel. Posebno Joškova mati je bila
srčno vesela obeh študentov. Odkazala jima je
čumnato, kamor sta spravila svoje stvari, po¬
tem pa je jima postregla z izborno domačo jed¬
jo: postavila je pred njiju skledo kislega zelja,
ki so bila v njem kuhana temnordeča, tako pre¬
lepo dišeča rebrca, in k skledi je primaknila
hleb kruha domače peke.

»Sedaj pa jejta, kolikor se komu zljubi!
Pri nas ne bosta stradala!« bodri dobrodušna
mati lačna fanta.

Dijaka sta globoko zajemala in jedla z vid¬
no slastjo. Zlasti gosposkemu Dušanu je izbor¬
no teknila izdatna kmetiška hrana.

Drugega dne sta se prijatelja takoj lotila
dela. Ves dan sta žagala in cepila drva. Od
kraja sta se prav junaško držala, a ko se je
nagnilo solnce čez poldan proti večerni strani,
je jima začela pešati nevajena moč. Komaj sta
čakala večerje in postelje. Oba sta legla in ta¬
koj zaspala, a drugega dne sta se zbudila dob¬
re volje. Čutila sta sicer nekoliko utrujenosti
v rokah in v hrbtu, zato se pa nista poprijela
zopet žaganja in cepljenja, temveč sta čedila
hlev in pripravljala nov nastelj. Vsak dan je
bilo dela dovolj, a ne enoličnega, puščobnega

8 ?

dela, temveč izprememb polnega kmetiškega
opravila, ki je zdravo in zabavno obenem, ki
zbuja dobro slast in daje mirno, krepilno
spanje.

Kar je mati skuhala in spekla, to sta pou-
žila. Žganci z mlekom; krompir, zabeljen z
ocvirki; češpljeva kaša; štruklji z zeljem ali
repo; prekajeno meso; pečena kokoš; ob ne¬
deljah govedina; za praznike gibanica ali po-
vitica — hm, kar tiho bodimo!

V jasnem, zdravem, svobodnem zraku so
prsi veselo dihale, lica so cvetela kot rdeči
mak; nobene temne, muhaste misli ni bilo v
vedro glavo! Pogledi so radostno hiteli v lepo,
slikovito, pisano daljo; preko njiv, vrtov, trav¬
nikov, gozdov in trtja je odmevajoč plavala
vesela popevka mladih, krepkih, veselih dveh
prijateljev. Ob nedeljah in praznikih so se lepo
pražnje oblekli in so šli vsi Režkovi v Metliko,
da so bili pri maši in so se malo razgledali po
mestu. A vabljivost Sinjega vrha jih je kmalu
zopet dvignila na pot proti domu, kjer so ob
zidanici v senci košate brajde moževali in po¬
čivali.

Sredi počitnic je prišel doktor Poznik ob¬
iskat sina Dušana. Ves vesel je bil, ko je
videl zdravega dečka, kako zadovoljnega se
počuti na kmetih. O trmi in muhavosti ni bilo
nobenega sledu! Kar smejalo se je doktorju

— 88

lice, ko se je vračal domov. Od vsega srca je
bil hvaležen Režku za tako uspešno zdravilo.

Bliskoma so minile počitnice. Težko je bilo
slovo od drage kmetiške hiše. V Novo mesto
sta se vrnila Dušan in Jožek — dva vrla slo¬
venska dijaka sta se ozdravljena čvrsto in po¬
gumno zopet lotila knjig.

Le domotožje — oj, to čudno hrepenenje
po svobodi, po zlatem času veselega dela, ra¬
dosti in pesmi je dvigalo spomin izmed tesnili
mestnih zidov in ga nosilo na solnčne višave
Sinjega vrha!

Stric iz Amerike.

ivela je na Dobravi vdova
Lenka, ki je imela edinca
Markca, ljubeznivega, živah¬
nega dečka. Bivala sta v pri¬
jazni hišici sredi vasi. Okrog
hišice se je razprostiral vrt,
dehtečemu šopku enak, ki ga
je skrbno gojila gospodinja Lenka. V hišici pa
je bilo na eni strani stanovanje, na drugi strani
pa je bila majhna prodajalnica, kjer so kupovali
vaščani svoje najnujnejše potrebščine, da jim
ni bilo treba za vsako malenkost hiteti v bliž¬
nje mesto. Otroci, zreli za šolo, so hodili sicer
vsak dan tja, ker na Dobravi še niso imeli šole ;
toda vsega, česar so potrebovali starši, mla¬
dina tudi ni mogla znositi domov. Vihravim
otrokom je bilo težko zaupati mnogo denarja,
ker bi ga lahko izgubili; s pozabljivci je pa po
vsem svetu tako, da jim smeš eno in isto reč

90

stokrat naročiti, a jo tudi natanko stokrat po¬
zabijo.

Zato so bili Dobravci veseli, da so imeli
Lenko, ki jim je vedno postregla z dobrim in
cenim blagom, kolikor so ga nujno potrebovali:
sol, kis, olje, poper, igle, šivanke, trakovi —
vsega tega in drugega blaga je bilo pri Lenki
na izbiro. Veseli pa so bili Dobravci tudi zato,
ker ni bilo treba otrokom begati po mestu od
trgovca do trgovca, ampak so jo lahko takoj
po končanem pouku mahnili proti domu. Vkljub
temu pa je bilo vendarle vsak dan nekoliko za¬
mudnikov, ki so pozno prihajali domov. Spoto¬
ma jih je že zmotila ta ali ona reč, da so otroci
stregli svoji radovednosti in pozabili na ponov¬
na naročila staršev. Ti pa so imeli vsak dan iste
skrbi, da se ne bi dečku ali deklici pripetila
kaka nezgoda ob postopanju po cestah in ob za¬
poznelem povratku. Ni bilo skoro dneva na Do¬
bravi, da se ni tuintam oglasila želja: »O, ko
bi imeli šolo doma, da bi ne bilo teh večnih
skrbi!«

Lenki se je prav dobro godilo, kakor pra¬
vimo. Prodajalnica ji je prinašala toliko dohod¬
kov, da je krila svoje izdatke in skrbela za red
in snago v hišici in okolo nje. Markec še ni ho¬
dil v šolo, zato je lahko vedno nanj pazilo lju¬
beče materino oko. Večkrat pa je došlo na Len¬
ko tudi ljubo pisemce od brata Antona iz dalj-
nje Amerike, kamor je odšel že pred kakimi

91

petnajstimi leti, ko Markca še ni bilo na svetu.
S pisemci pa je dohajal tudi denar, ki ga je
Anton pošiljal Lenki, da bi ne trpela pomanjka¬
nja. In čim dalje glasneje je govoril Anton v pis¬
mih, da ga vleče srce domov, ker je že sit živ¬
ljenja v tujini in si želi na stare dni počitka v
domačem kraju. Naj ima Lenka zanj priprav¬
ljeno sobo na podstrešju. In ko je Lenka dobila
Markca, ni stric Anton nikoli pozabil v pismu
pristaviti srčnih pozdravov nanj. Ko pa je Len¬
ki umrl mož, da je ostala z Markcem sama, je
pisal stric iz Amerike, naj se Lenka preveč ne
žalosti, ker bo že on skrbel za ljubega svojega
nečaka. Ubožec je sicer, ker nima več očeta,
zato pa ima strica, ki nikoli ne pozabi nanj.

Lenka je lepo priredila sobico na podstreš¬
ju. Bila je tako prijazna in vabljiva, da bi bilo
bivanje v njej všeč še tako razvajenemu člo¬
veku ! Imela je mirno poslikane stene z rožastim
pasom ob vrhu, ki se je vil ob stropu kakor vo-
njiv venec. V kotu je stala belo pregrajena po¬
stelja, dalje je bilo ob stenah razpostavljeno
drugo pohištvo, ob dveh oknih pa so viseli beli
zastori. Izpred njih so se spuščale na zunanji zid
goste, zelene brade nagljev, posipane z rdeči¬
mi cvetovi. Skozi te dve okni je plaval pogled
v svetlo daljavo, ki je mrgolela v jasni solnčni
luči, vsa pogrnjena z njivami in travniki, ob si¬
njih gorah na obzorju omejena s temnozelenimi,
šumečimi, pretajne pesmi pojočimi gozdovi.

Tu bodi pokojno bivališče stricu Antonu, ko
se vrne iz viharne tujine pod ljubljeno domačo
streho!

Neštetokrat je stopila Lenka v to izbo, da
je pobrisala prah s pohištva, jo prezračila in
pregledala, je li stoji vsaka stvar na svojem
mestu, vsak hip pripravljena, da sprejme in po¬
zdravi novega stanovalca. Vedno je bil Mar-
kec z materjo, saj je hotel tudi on imeti svoj
delež ob tem, kako ljubeče roke pripravljajo
mirno sobico, belo izbico, njemu, ki se vrne —
stricu iz Amerike!

Zdolaj v sobi, kjer sta bivala z materjo, je
visela na steni njegova podoba. Ni bilo dneva,
da bi se je ne dotaknile Markčeve oči. Gledale
so prijazno lice znanega neznanca — ljubo lice,
tako slično licu drage, edine matere! Markče-
va dobra roka je utrgala na polju cvet, na vrtu
rožo in ju prinesla stricu v dar, v neizgovorjeno
pozdravilo. In ko je ob pozlačenem okvirju
ivetje ovenelo in se žalostno pobesilo, pa ga
je nečak nadomestil z drugim. A Markcu ni bilo
dovolj tega nemega strica. Želel si je pravega,
živega, govorečega! Vedno je priganjal mater,
naj mu piše, da je že davno vse zanj pripravlje¬
no, naj torej kar nič več ne odlaša s povrat¬
kom, ampak pogumno naj stopi na čoln ali na
ladjo, da ga potegne preko tega silnega morja!
Če bi morje kaj sitnarilo — nič strahu! Mark-
čeva prošnja ga ukroti, da mu ne pogoltne stri-

93

ca. In s kako pravico bi mu ga vzelo? Do stri¬
ca Antona nima nihče drugi pravice, kakor on,
Markec!

Tako je dečku lepetala presrčna beseda,
izvirajoča iz domišljije, ki mu jo je budilo ma¬
terino pripovedovanje. Markec je vedel, da ni
morje vaška mlaka, a vedel je tudi, da ni njegov
ameriški stric strahopeten zajec, ki bi se zbal
morskih valov. In kakor je prišel v Ameriko,
tako pride tudi na Dobravo. Saj je vendar mož!

In končno se je raznesel po vsej Dobravi
glas: »Stric iz Amerike se vrača!«

Markec je bil tisti, ki ga je gnala do naj¬
višje radosti razigrana dobra volja po vasi raz¬
glašat veselo novico: »Stric iz Amerike pri¬
haja! Pisal je mami, da je že na poti! Vsak dan
lahko pride! Morda je že doma pri mami! Naj¬
debelejšo kokoš mu mama zakolje in speče, ka¬
dar pride! Ju-hu-hu!...«

Tako je govoril in vriskal Markec, ko je
dirjal po vasi. Kmalu se mu je pridružila vaška
mladina, ki se je radovala z njim. Markec ni
samo dirjal po vasi,, ampak tudi skakal je od
veselja, plesal in se vrtel kakor na svatbi. »Ju-
hu-hu! Hopsasa-tralala!« je odmevalo po vsej
Dobravi, »stric iz Amerike, stric iz Amerike!«

Markec se je zasukal in zakrilil z rokami,
kakor da se zdajci požene v poletu od zemelj¬
skih tal. Otroci so se brž sklenili z rokami v ši¬
rok krog in so veselo zarajali na prostorni trati-

94

ni kraj vasi. Vsi so se radovali z Markcem, vsi
so željno pričakovali prihoda strica Antona. Od
poskočne razigranosti so jim žarela lepa, zdrava

lica; vsi so blagrovali Markca. Ko so se začele
bližati večerne sence, je mladina šele odšla do¬
mov. In v vsaki hiši so govorili zvečer o Anto¬
novem prihodu in o srečnem Markcu, ki ga je

95

tako težko pričakoval in ga končno tudi pri¬
čakal.

In ko je naposled res prišel stric iz Ame¬
rike, ni bilo Markca nikjer več videti samega,
a tudi strica Antona ne. Vedno sta bila skupaj.
Lepo za roke sta se držala in sta hodila od so¬
seda do soseda. Anton je pozdravljal svoje
znance in prijatelje izza mladosti in se je se¬
znanjal z onimi, ki so v dobi njegove odsotnosti
dorasli in zagospodarili na domačijah svojih
očetov. Ponosno je stopal Markec poleg strica.
Dvigal je proti njemu vesele poglede in poslušal
njegovo pripovedovanje.

Večinoma pa sta bila Anton in Markec
doma.

Gospodinja Lenka je stregla bratu Antonu,
kolikor je največ mogla. Posebno jo je veselilo,
da mu je lepa sobica tako prijala. Bratu je pri¬
povedovala do podrobnosti natanko, kako se ji
je godilo, ko ga ni bilo doma; a tudi Anton je
imel dovolj pripovedovanja. Markec ga je ver¬
no poslušal. Tako je lahko posnel iz stričevih
besed, kako se mu je godilo v Ameriki.

V začetku je moral trdo delati po rudnikih
in tvomicah. Ker pa ni razmetal zaslužka, si je
prištedil toliko denarja, da je mogel od znanega
trgovca prevzeti trgovino, ko se je prvi lastnik
preselil v domovino. Sreča mu je bila mila.
Ljudje so mu zaupali. Z delom in poštenostjo si
je pridobil dobro ime. Posla je imel vedno do-

96

volj. Njegovo imetje se je lepo množilo. In ved¬
no glasneje se je v njem zbujala želja, da bi se
vrnil v domači kraj, kjer hoče preživeti stara
leta in skrbeti za Markca. Prodal je trgovino
in — glej, sedaj je doma!

Stric Anton je prinesel lepe denarce s se¬
boj! To se je brž razvedelo po vasi. A nihče mu
ni bil tega nevoščljiv, ker je bil resni mož z
vsakim prijazen. Kdor se je zatekel k njemu, je
vsakemu pomagal z nasvetom in dejanjem. S
seboj je prinesel tudi mnogo izkušenj in dobre,
radodarne roke.

Lenki je preuredil in popolnil trgovino, da
je bila lično in bogato založena. Sam ji je po*
inagal tudi v prodajalnici, da se je Lenka lažje
posvetila gospodinjstvu. Prikupil je toliko po¬
sestva, da bo za domačo rabo vedno dovolj
poljskih pridelkov, če bo letina količkaj ugod¬
na. Plašil in sramoval se ni nobenega dela
niti doma niti na polju: »Delo ni sramota; le¬
noba je sramota!« tako se je glasilo načelo
strica iz Amerike. Njegov zgled je blagodejno
vplival na vso okolico. »Ako ni Antona sram
delati, tudi nas ne sme biti!« so govorili
možje in žene, pa so veselo in uspešno hi¬
teli za svojimi posli. Tudi Markec je bil zvest
posnemovalec svojega strica. Nikoli ni malo¬
marno posedal in zdehal od dolgega časa, am¬
pak vedno je dobil doma in zunaj hiše kaj opra¬
vila, ki so ga zmogle njegove šibke moči. Z za-

97

dovoljnimi pogledi se je oziral nanj stric, ki je
imel svojega nečaka res srčno rad.

Kakega pol leta potem, ko se je Anton vrnil
domov, je poklical sestro Lenko v svojo izbo in
ji je dejal: »Preračunal in preudaril sem vse
tako, da bo prav zate, za Markca in zame! Pa
tudi za vso Dobravo!«

Potem ji je povedal, koliko denarja ima pri¬
hranjenega. Od tega naj ostane toliko in toliko
za dom in Markca, a del njegovega imetja bodi
darovan javnim koristim.

Markca, ki je nevabljen prikoracal za ma¬
terjo, je stric dvignil k sebi na kolena, mu gla¬
dil mehko lice in govoril: »Predvsem bova z
materjo skrbela zate, Markec! Kar te bo ve¬
selilo, to pa boš. Če boš hotel biti doma v tr¬
govini, pa boš. Ampak učiti se boš moral in pri¬
den boš moral biti!«

Markcu je tako dobro del prijazni glas stri¬
ca Antona. Takrat bi mu obljubil, karkoli bi ho¬
tel stric. V navalu srčne ginjenosti pa ni Mar¬
kec dobil prave besede. Z rokami se je spel do
stričevega vratu, ga objel in tesno pritisnil
svoje ličece na njegovo lice. Materi je bilo tako
mehko v duši, da se ji je utrnila solza radosti.

»Na Dobravi sezidamo šolo, svojo šolo!« je
nadaljeval stric. »Da se ne boste, poniglave!
grdi, potepali po cestah in da ne bodo vaši star¬
ši venomer v skrbeh!«

Markec je široko odprl oči in vprašal z
začudenim glasom: »Šolo — šolo dobimo?«

»Šolo, pravo pravcato šolo!« je potrdil
stric. »Jaz prispevam z denarjem, sosedje pa
naj pomagajo z delom, z lesom, s kamenjem,
z vožnjo. Kar kdo ima in more, to naj da! Pa
se kmalu dvigne na Dobravi nova, velika hiša
— hram znanja in omike! Danes še ne umeš
tega, dragi moj Markec, a ko dorasteš, ti pride
spoznanje, da nisi nič brez znanja in omike!«

Stric Anton je hodil od soseda do soseda,
prigovarjal vsakemu in vnemal vsakega toliko
časa, da je vsa vas odobrila njegovo namero
in mu obljubila najizdatnejšo pomoč. Dogovoril
se je s stavbenikom v mestu, ki mu je napra¬
vil načrt in stroškovnik. Obljubil mu je stric na
račun iz svojega desettisoč. kron, s čimer je bilo
delo plačano, a vse drugo nanosijo, navozijo
in darujejo Dobravci. Oblast mu je odobrila na¬
črt ter dala stavbno dovoljenje.

In na Dobravi se je začelo življenje, kakr¬
šnega prej in poslej ni bilo tam. Eni so kopali
temeljne jarke; drugi so dovažali kamenje, pe¬
sek, opeko, apno; tretji so pripravljali les. Vsa
vas se je gibala v veselem delu. Zidarji so mar¬
ljivo gradili, da so zidovi kar Vidoma rasli iz
tal. Bilo je že treba postaviti ob njih odre. Stric
Anton je pomagal, kjer je bilo treba. Razkladal
je vozove, podajal opeko, primerjal zidanje z
načrtom, in ko je bila zgradba dozidana, je po-

99

magal dvigati tramove ostrešja, ki so ga spret¬
no sestavljali vešči tesarji.

Markec je stal ob cesti in je — roke skle¬
njene na hrbtu — zavzeto gledal visokopritlično
hišo pred seboj. Na desno stran je bilo priprav¬
ljeno učiteljevo stanovanje, na levo pa je stala
prostorna učna soba z visokimi okni. Prostor
okrog šole je bil sicer založen z raznim grad¬
benim blagom, a tamkaj se pozneje razprostre
pisan in dehteč vrt — enak onemu ob domači
hiši. O vsem tem ga je poučil stric, zato je pa
Markec vse to vedel in zato je Markec vse to
razlagal vsakemu, ki ga je hotel poslušati.

»Bog ve, koga dobimo za učitelja? Ali bo
hud ali ne bo hud?« vpraša Markec samega
sebe.

Tedaj pa se pojavi zgoraj ob strešnem sto¬
lu stric Anton in v desnici drži veliko zastavo
— našo trobojnico. Spenja se po strehi, oprije¬
majoč se z levico letev. In ko pripleza do sle¬
mena, ga zajaše, se pomakne do roba na pro¬
čelju ter tjakaj pribije in pričvrsti slovensko
zastavo. In troje plamenečih jezikov, združenih
v nerazvezno celoto, v belo-modro-rdečih po¬
gonih radostno in ponosno zaplameni v solnč-
nem, velikem opoldnevu, ki se je bil razlil veli¬
častno in dobrotno nad novo šolo in nad vso
Dobravo!

»Kaj delaš, stric?« jekne vprašanje s ceste.

100

»Ali jo vidiš, Markec? Vidiš li našo zasta¬
vo?« odgovori stric.

»Vidim jo, da!« pritrdi deček in poskoči in
zaploska od prevelike radosti.

»Zastava je naša, šola je naša, vse je naše,
kar objemajo sedaj moji pogledi!« govori z mo¬
gočnim glasom stric Anton.

»Naše — naše!« odmeva od vseh strani!

4 *

y