POLEMIKA
PRO DOMO
V 12. številki lanskega letnika je objavil Josip Vidmar obširno oceno »Lesene žlice« I. in II. del. Nimam namena, da bi svoj »moralni razkroj« ali svojo »moralno kaotičnost« olepševal, želel bi osvetliti le nekatera mesta, zaradi katerih predvsem je Josipa Vidmarja sram za pisca, »ki piše tako površno in hkrati tako zelo svobodno«. Gre za mesta, v katerih »Pro domo« analizira  moje pisanje.
Ad L Duh ocene se izraža v stavku »V teh dveh knjigah me Kozak izroča nesmrtnosti.. .« Bolj kakor jaz je Vidmar prepričan, da z »Leseno žlico« ne bo nihče izročen nesmrtnosti. Osvetlil pa bi rad odstavek o literarnih sporih, v katere sva se zaplela, ko se je »v meni pričela borba za socialistično ideologijo«. Ko sem napisal drugo Masko, »Pogovor s kritikom-etikom«, je nanjo odgovoril Josip Vidmar v »Sodobnosti« leta 1934, str. 67 do 69- Takole piše: »Maske so predpustne stvari, tudi snemanje mask sebi ali drugim, kar se imenuje tudi razkrinkavanje, je cesto predpustna zadeva. Predpustno početje je v bistvu tudi Kozakov .Pogovor'. Naj bo torej nekoliko predpusten še odgovor ...« Dalje: »Juš Kozak ima kot pisatelj v nekem delu javnosti dovolj sreče...« Dalje: »Iz te turobe pa me je v ,Pogovoru' predramilo v nekaj bolj objestno razpoloženje samo tisto mesto, tisti očitek, ki mi govori takole: —Verujem, da se je v takih dneh (kakor so sedanji) laže razpeti iz večnosti v večnost, kakor pa sodoživljati in se viti v krčih porajajočega se sveta. — Res je, priznam Jušu Kozaku, da je prvo vsaj v nekem čisto življenjskem smislu lažje kakor drugo, zato pa mi bo Juš Kozak gotovo priznal, da je iz vseh možnosti brez dvoma najlažje: živeti v veri, da sodoživljaš s svetom in da se na vso moč viješ v krčih porajajočega se sveta, pri tem pa se niti trohico ne razpenjati iz večnosti v večnost, temveč v svoji krčeviti spojenosti s porajajočim se svetom (podčrtal J. K.) sodelovati in biti celo nekak literarni priganjač v službi narodnostno in socialno najreak-cionarnejših elementov v Sloveniji in se — viti, viti...« Če piše Josip Vidmar v sedanji oceni, da »imenovane borbe za socialistično ideologijo« ni nikjer opazil v mojem tedanjem stališču in je tudi ni izpodbijal, ima deloma prav, a vendar je razvidno iz prejšnjega citata, da je prav z aluzijami na to borbo poskušal osramotiti  — človeka.
Ad II. Josip Vidmar ostro obsoja moje občudovanje njegove odločitve, da je odšel med partizane. Posebno besede: »priznati moram, da je, konse-kventen svoji ideologiji, čeprav nikoli ni bil marksist, dejansko storil to, kar je vedno zagovarjal- Morda so ga vodili še drugi nagibi, o katerih ni vredno razmišljati in ki so postranskega pomena, če pomislim, da je s svojo odločitvijo tvegal vse.« Ker je Josip Vidmar globoko prepričan o moji »moralni kaotičnosti« in prav tako o tem, »da v mojih kalnih vodah gomaze življenjski impulzi, ki se jih niti ne zavedam«, mi je žal, da ni utegnil niti malo pomisliti na to, da sem v svojem premišljevanju o njegovem dejanju mislil na nagibe, ki so čisto človeške narave, posebno še tako komplicirane intelektualne osebnosti, ki jo on predstavlja med nami. Res je, nisem se zavedel svoje »idejne kaotičnosti«, toda zavračal sem v mislih kot postranske
6*
83
samo tiste nagibe, ki sem se jih nekoč v »Pogovoru« malce objestno (priznam) dotaknil in ki sem jih razbiral iz Vidmarjevih kritik in esejev. To so nagibi, ki se porajajo v nadpovprečnih naravah in ki ne ugasnejo na zapoved ali po povodu take ali drugačne odločitve, na primer drzno preizkuševanje volje spričo resničnih življenjskih nevarnosti, posmehljivo roganje tem nevarnostim, neke vrste avanturizem v višjih sferah tveganja in spopada s silnimi, morda celo demoničnimi doživetji, gotovo tudi ambicija (zopet v čistem odnosu do družbe) in ne nazadnje tudi slast stati med prvimi v odločilnih trenutkih.
Ad III. Josip Vidmar oporeka resničnosti mojega poročila o nameravani likvidaciji belogardistov, ki bi bila utegnila imeti za posledico usmrtitev skupine talcev, v kateri sem bil.
V noči 13. februarja 1945 na Doblički gori sem prvič slišal potek tega dogodka, in sicer prav v tej obliki — deloma tudi iz Vidmarjevih ust —¦ kakor sem ga zapisal. Kasneje ob povratku Louisa Adamiča v domovino, sem to zgodbo pri nekem kosilu ob navzočnosti Josipa Vidmarja pripovedoval Louisu. Josip Vidmar jo je smehljaje se poslušal in komentiral, ne da bi me bil opozoril na tiste netočnosti, ki mi jih v oceni očita.
Avtor ne misli braniti »Lesene žlice«, niti ji pomagati, ker se je zdaj sama prepričala, da se »čudeži« ne gode, in da bi ji prav nič ne koristilo, če bi se bila v rokopisu zatekla h kritiku po nasvete za kake popravke.
Juš Kozak
84