C. Corr. eoti la Posta
IZHAJA VSAK PETEK
Narofinina:
ITALIJA...............
INOZEMSTVO ....
Lir
	Letno	poiletna	četrtletno
	1040	520	2 60
	18-20	910	4-60
Posamezni Izvod 20 oent.
Uredništvo in upravništvo : Trst, Via Maiolica 10-12
Trst, 23. oktobra 1924. — Leto V. - Štev. 219.
Glasilo Komunistične stranke Italije
Stoletja so množice hodile v temi. Stoletja jih je gnjavila pošastna sila družbe denarnih mogočnežev.
Pa so trpini stopili iz teme ker jim je pokazal pravo pot blesk ognja, ki so ga zažgali mogočneži.
Treba pa je delati na to, da se plamen spoznanja spremeni v plamen dejanja.
9 ll
To številko smo priredili na štirih straneh, zato da zadostimo potrebi po priobčevanju raznovrstnega gradiva. Odslej bomo skušali izdajati list na štirih straneh, v pričetku vsaj enkrat na mesec. Govorimo bomo skušali in začasno samo enkrat na mesec radi tega, ker se mora gmotno stanje ustaliti tako, da bomo res imeli i z g 1 e d e za večkratno izdajanje na štirih straneh.
Marsikdo izmed sodrugov je izrazil željo, tudi na zadnjem deželnem kongresu, da bi moralo «Belo» izhajati v večji obliki. Ta zahteva je popolnoma opravičema. Toda sodrugi in somišljeniki morajo pomisliti na to, da morajo napram proletarskemu tisku izvršiti vso svojo dolžnost.
Z veseljem moramo konstatirati, da se je zanimanje za časopis v teh zadnjih časih znatno povečalo. Je mnogo krajev, kjer so sodsugi in somišljeniki izkazali nenavadno požrtvovalnost. Akcija za nabiranje prispevkov pa se mora nadaljevati. In pri tem pa bodi omenjeno to, da naj se k temu delovanju prebudijo tisti kraji, ki se db sedaj še niso izkazali. Kajti ni nikakor pravilno da bi žrtvovali samo eni in isti. V ta namen naj se povsod ustanovijo odbori za «Delo» ki bodo vspore-jevali vso akcijo,
Gledfe prispevkov pa naj sekcije gle-
dajo tudi na to, da bo izvršeno to, kar je sklenil svoječasno deželni odbor, namreč gledfe stalnega mesečnega prispevka. Nekatere sekcije so se odzvale, ne pa še vse.
Poleg prispevkov, bodisi rednih ali izrednih, je še nekaj drugega važno, za prospeh delavskega časopisja. In to je vprašanje naročnikov oziroma izkupička za prodane izvode. Ce je na eni strani nabiranje za Tiskovni skad povoljno, moramo na drugi strani ugotoviti, da je glede naročnin in izkupička za prodane izvode marsikaj zanemarjenega. Kajti dejstvo je, da ako bi bilo v tem pogledu več točnosti, ako bi vsi naročniki, poverjeniki in prodajalci storili svojo dolžnost, bi nam bilo mogoče večkrat izdajati list na štirih straneh.
Tozadevno pozivamo naročnike in poverjenike, da storijo svojo dolžnost. Zaupniki pa naj gledajo na to, da se v tem oziru napravi red. Tudi gledfe nabiranja novih naročnikov naj razvijajo najbolj intenzivno propagando. Cimveč naročnikov, čimvečja naklada časopisa, tem lažje zdržavanje stroškov. Za nabiranja novih naročnikov naj se uporabijo posebni bloki. Tisti zaupniki ki jih še nimajo, naj jih nemudoma zahtevajo.
Požrtvovalnost, točnost, disciplina, vse te lastnosti naj si jih usvojijo vsi oni, ki znajo ceniti vrednost proletarskega tiska.
UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO.
Kapitalistična nevarnost
in potrebe delavsko-kmetske enotne fronte
Delavcem in kmetom vseh dežel in vseh narodov preti nova nevarnost, nova kapitalistična ofenziva. Dawesov načrt, ki so' ga dne 30. avgusta t. 1. podpisali v Londonu zastopniki entent-nih imperialističnih držav, gre za tem, da bi na račun delavcev in kmetov preprečil neizogibno krizo kapitalističnega gospodarstva in da bi zagotovil ententnim imperialističnim državam tisti mir, ki ga potrebujejo v to, da se lahko pripravijo na nova krvopre-litja.
Da\vesov načrt je pa zlasti velikopotezni bojni načrt zoper mednaroden proletariat. Ako pride do tega, da se ta načrt uresniči, tedaj bo to pomenilo v prvi vrsti mednarodno zvišanje delovnega urnika, znižanje plač in velik narastek brezposelnosti.
Že sedaj je jasno, da stremi kapitalizem za tem, da bi znižal delavcem plače in sploh izpremenil njihov položaj v suženjski. 'Na Angleškem n. pr. so se po letu 1019. mezde znižale za 500 milijonov šterlingov, (1 šterling je 100 lir), dočim so dobički industrialcev narasli. V Ameriških Združenih državah so se v poslednjih letih mezde znižale za deset odstotkov. Na Francoskem povzroča padec vrednosti tamo-šnjega denarja sistematično znižanje mezd. Na Nemškem so delavci sramotno nizko plačani; V Čehoslovaški deželi je pa draginja najnujnejših potrebščin tako velika, da ne zadošča več nobena delavčeva mezda. Šli bi lahko naprej z naštevanjem, ali kaj bj pomagalo. Položaj je povsod enak, ker ima povsod enake vznoke. Slika, ki nam jo nudijo goriomenjene nam jo nudijo vse kapitalistične države. Mezdni delavec trpi povsod pri svoji plači glad. In kjer ni mogoče mezd več znižati, tam se je začelo daljšati delovni urnik. Na Poljskem, v Belgiji in v Avstriji je osemurni delavnik že davno izginil.
Brezposelnost narašča povsod. In ima namen še naraščati. V Ameriških Združenih državah imamo 3 milijone brezposelnih delavcev; na Angleškem imamo pa poldrugmilijon in še poldrug milijon imamo na Nemškem delavcev, ki so deloma brezposelni de-1 loma pa delajo le par dni v tednu. V j teh treh državah samo imamo še 5 milijonov brezposelnih, v največjo bodo vrženih delavcev. Ako se Dawe-sov načrt uresniči, se bo sedanji položaj delavcev poslabšal in poostril se bo boj kapitalistov proti delavcem.
Velesile, kojih zastopniki so na konferencah v Londonu in v Genovi govorili v vznešenih besedah za mir, so poslale na Kitajsko svoje bojne ladje in svoje vojske. Vsi so si mislili, da se bo dalo tam imenitno pleniti. Angleška Mac-Donaldova vlada je povzročila da je bilo razdejanih in uničenih vse polno indijskih revolucionarnih vasic in jo poslala vojaštvo tudi v Sudan, dti bi se bili -proti v revolti so nahajajočih delavcev. Španska tašistična vlada, ki ji načeluje Primo De Rivera, trosi ogromne svote denarja in povzroča ogromne žrtve za boj proti tlačenemu ljudstvu v Maroku, Ameriško Združene države organizirajo, s svojimi dolarji, protisovjetske punte v Georgiji. Poljska in Rumenija pa s pomočjo francoskega zlata organizirata vojno in razbojništvo proti sovjetski Rusiji.
Dolžnost delavcev in kmetov vseh
dežel je, da skušajo preprečiti in premagati to novo ofenzivo kapitalistične buržuazije.
Boj proletariata proti buržuaziji je pa še težak iz mnogih razlogov. Najprej je res, da se Amsterdamska sindikalna internacionala ni odzvala vabilu Rdeče sindikalne internacionale v Moskvi, ki je predlagala stvoritev enotne proletarske fronte. Socialdemokrat-je, ki imajo Amsterdamsko internacionalo v svojih rokah, menda ne vidijo preteče nevarnosti. Drugič je res tudi, da je še vse polno delavcev zlasti kmetov, ki gredo za starimi protidelavski-mi in protiljudskimi strankami. Treba je pa stvoriti enotno fronto delavcev in enotno fronto kmetov in naposled veliko mednarodno fronto delavcev in kmetov. Nikdar še ni bila potreba enotne fronte delavcev in kmetov tako velika in tako nujna kakor sedaj.
Komunistična internacionala s svojo mladinsko, sindikalno, kmetsko in žensko internacionalo je to potrebo izipre-videla in vrgla v svet besedo p enotni fronti vseh ponižanih in razžaljenih. Socialdemokratje in socialpatriotje vseh narodov se tej enotni fronti proti-vijo, toda komunistični bojevniki se tega ne smejo plašiti. Česar nočejo narediti socialdemokratični in socialpa-triotični voditelji, to morajo narediti množice same.
In bodo naredile.
Bodo naredile, bodo enotno fronto delavcev in kmetov stvorile, ker je povsod, v vseh narodih začelo delo za to veliko mednarodno enotno fronto, ki ho izšla iz delavsko-kmetskih odborov, ki jih ustanavlja že povsod.
Seveda, boj je trd in pot je dolga. Ali kaj zato? Stoletja so množice hodile v temi in po napačni poti. Če tudi bodo hodile nekaj časa po pravi poti, ne bo nobene škode. Poglavitno je', da se prično priprave za veliko bitko, ki je neizogibna. Neizogibna radi tega, ker jo razmere vsiljujejo, ker jo krvosesi hočejo imeti.
In da se prično priprave tudi pri nas. Besedičenje da smo majhni, da smo mala kapljica v velikem oceanu, ne pomeni nič. Naš delavec in naš kmet se morata oba popolnoma ločiti od klečeplazne politike in ne smeta več v nobenem oziru deliti odgovornost za politiko, ki jo vodijo takozvane krščan-sko-socialne in narodne stranke. Kvišku glave in ostro pogledati v svet! Od reakcije nimajo naši ljudje nič dobrega pričakovati. Ne v splošno socialnem, ne v gospodarskem ne v kulturnem oziru. Zmaga reakcije, bi pomenila za nage ljudi smrt. Zato je naša dolžnost, da stopimo v vrste mednarodnih bojevnikov in da iz svoje strani izvršimo tisto potrebno delo delavsko-kmetskih odborov, iz katerih bo nastala delavsko-kmetska enotna fronta in'iz katerih bo izšla proletarska zmaga.
le in jjiiogi
Komuaistične stranke
Po Matteottijevem umoru so se takozvane demokratične stranke strnile v «opozicionalni blok» in napovedale — besedni boj fašizmu. Izjavile so, da ne pojdejo več v parlament, dokler se bo Mussolini držal na vladi, dokler bo fašistovska vlada izvajala svojo diktatorsko politiko. Parlamentarna zasedanja so bila ukinjena na nedoločen čas.
Od tistega časa so se opozicije utaborile na samotnem griču in pošiljale svoje puščice, seveda le besedne, v Mussolinija. Po čascipisih so se lile cele reke napadov -na "vlado, ki da je zakrivila umor Matteottija, ampak na drugi strani, po mestih in po vaseh je tudi tekla kri proletarcev, tekla je radi tega, ker so se fašisti opogumili, videč da so napadi _opozicionalcev podobni lajanju psa, ki pa ne ugrizne. Dobršen del množic je pričel uvidevati, da je to samo komedija, da tipozicionalci, ki so ob drugih prilikah podpirali fašizem, nimajo nikakega resnega namena boriti se proti njemu, boriti se na način, da bi ga popolnoma odpravili.
Toda, opozicionalci so venomer trdili, da nočejo sodelovati s. fašistično vlado, da ne pojdejo v parlament. In kaj pa tedaj? Odprava fašizma. Dobro, ampak fašizem se ne da odpraviti z golimi besedami, temveč z dejanji.
Parlament je sklican za 12. novembra. In vspričo dejstva,, da vstrajajc opozicionalci pri svoji prvotni nameri, to je, da ne bodo sodelovali v fašističnem parlamentu, pa niti ne izjavili, kaj da bodo pravzaprav počeli, je vodstvo Komunistične stranke stavilo na direktorij opozicijskega bloka vpraša-rje, da li mislijo zares delovati v ko rist ljudstva, za odpravo fašističnega režima." To vprašanje je bilo stavljeno v pismu, ki je vsebovalo sledeče točke, glede na boj proti sedanjemu režimu:
1.) umor Matteottija je treba prenesti z juridičnega na politično polje; 2.) določiti sredstva za obrambo politične in sindikalne svobode; 3.) pozvati proletarske mase na boj zoper znižanje mezd, zvišanje delovnih ur in boj proti strašnemu podraženju 'živil, ki so neobhodno potrebne za življenje; 4 : delavstvo naj se brani s silo proti fa-šistovskim napadom; 5.) pozvati invalide, pohabljence in sploh vse bivše bojevnike, naj delujejo v istem smislu; 6.) vreči med maso dnevni red, s katerim se poživlja, naj ne plačujejo več davkov, da se tako zruši podlaga faši-stovske države; poleg tega naj bi se osnovali v državi dalavski odbori za zrušenje fašistovske diktature.
Pismo povdarja da dosledno temu ne sme opozicija ostati izven parlamenta, temveč da osnuje lastno zbornico ki naj posluje istočasno s fašistovsko.
Ta zahteva Komunistične stranke je vzbudila ogromen hrup. Toda do sedaj ni vodstvo opozicionalnega bloka dalo še nikakega odgovora.
kolovodja Regazzi, ki ima na vesti več umorov. Kakor je bilo dokazano, je on organiziral vse gonje in tudi zadnje umore in, ker je bila stvar preveč očitna, so morale oblasti vsaj pokazati, da hočejo «poseči vmes.« Proti zloglasnemu Regazziju je bilo izdanih več tiralnic, ampak vsakokrat mu se je posrečilo ubežati. Splošno se je govorilo, da je vžival protekcijo s strani oblastvenih organov. Slednjič pa, ko je uvidel, da ga iščejo, se je sam javil, z namenom, da dokaže svojo »nedolžnost.«
llialif na sodila
o reformističnih izdajalcih
Italijanski socialisti-maksimalisti so vedno trdili, da so za revolucijo, za Kom. internacionalo, da so proti reformistom, ampak da se nočejo podvreči gotovim disciplinam, ki niso prikladne za Italijo . ..
Oni trdijo, da so proti reformistom, ampak vredno je omeniti, kaj mislijo o njih tedaj kadar se zahteva od njih, da naj praktično pokažejo, da so res proti njim.
Komunistični sindikalni odbor je svoječasno poslal pismo vodstvu Maksimalistične stranke, v kojem se ga je pozivalo na stvoritev enotne fronte proti škodljivemu in naravnost izdajalskemu delu, ki ga vršijo reformisti v Splošni delavski zvezi, Ta ergtna fronta bi imela svoj pomen pojebno z ozirom na bližajoči se ko ij gre s Splošne delavske zveze.
Inodstvo Maksimalistične stranke je na to odgovorilo, da ne soglaša s tem predlogom, ker da hočejo komu
nisti s tem samo špekulirati.,. Glede reformistov pa so se izrazili tako;
«Mi se bojujemo proti voditeljem Splošne delavske zveze, radi njih metod, ki jih smatramo kot škodljive razredni vzgoji proletariata. Ne dvomimo pa o njih dobri veri in v diskusijah in polemikah z njimi se ne strinjamo z vami, namreč, da bi morali uporabiti proti njim tiste rezke oblike napadov, ki so opravičene samo za tistega, ki res misli, da se bojuje proti izdajalcem proletarskega razreda.»
Tako torej. Reformisti, tisti ki so neprestano delali in delajo še danes za poraz delavskega razreda, tisti reformisti ki so krivi, da je prišel fašizem na vlado, ti največji škodljivci so v dobri veri in zato naj bi se jim prizanašalo, naj bi se jih božalo!
Ravno to naziranje maksimalistov jih označuje kot pristne kontrarevolu-cionarje. Pokojni Lenin je dejal, da ni važno, če kdo izvrši izdajstvo v dobri veri ali v slabi veri, vedoma ali nevedoma. Proletariat občuti na svojih ramenih posledice izdajstva, pa če je ono izvršeno v dobri ali slabi veri. Buržuazija je tudi v dobri veri kadar izkorišča delavca. In reformistično izdajstvo je tudi «dobro», ker je v korist buržuazije.
K reformističnim izdajalcem proletariata lahko primerjamo vse domače «prijatelje ljudstva«, ki kričijo proti kapitalistom, na drugi strani pa zmerjajo komuniste, s «krvoločneži», ker hočejo preiti od besed k de jan jam, ker hočejo priti magnatarjem do živega.
Seveda bodo ti «prijatelji ljudstva* tudi v «dobri veri»! ,,.
i val
SADOVI .(DEMOKRATIČNEGA« VLADANJA. — V Sloveniji je bil obsojen rudar Odlazek iz Zagorja na pol leta ječe, ker je prodajal brošuro «Le-nin», ki jo je izdala knjižnica «Glasa svobode.«
Take obsodbe so le mogoče v ((demokratičnih« režimih.
Najzavednejši kmečki delavci Italije se nahajajo v Molinelli blizu Bologne. Tekom dolgih let so si, potom zavednega organizatoričnega delovanja v strokovnih, zadružnih in drugih organizacij, priborili boljše ekzistenčne pogoje, kolikortoliko ugodne delovne (pogodbe z delodajalci-agrarci. Tem seveda ni bilo prav, da imajo kmečki delavci tako silo, ampak morali so se udajati, ker je pred leti bil položaj tak, da so si delavci sploh lahko priborili kak priboljšek.
Koj pa, ko je prišel fašizem na vlado, je pričela za kmečki proletariat v Molinelli trnjeva pot. Agrarci, s pomočjo fašistov, so izvršili napad na vse organizacije. Zadruge so bile razdejane, skladišča oplenjena, skratka, reklo se je delavcem: »Vaši neodvisnosti je odbila ura, zdaj ukazujemo mi.» Ni mogoče popisati vseh muk ki so jih prestali ti pogumni delavci, ki se niso hoteli ukloniti pred nasiljem, ki so hoteli ostati zvesti svoji razredni organizaciji. Kajti, potem ko se jim je vničilo vse kar se je dalo uničiti, jim se je hotelo odvzeti še to poslednje, pravico do organiziranja. Hotelo se je po sili, da vstopijo v fašistovske sindikate, da sprejmejo delovne pogoje agrarcev. Ti so bili, vsled odpora tako pobesneli, da so delavcem odrekli delo. Zavedni proletarci pa se tudi tega niso ustrašili, temveč so vstrajali, so gladovali. Čaša njih muk pa se je vsled tega napolnila do vrha z vsemi grenkostmi, ki jih brutalni kapitalizem pripravlja za tiste, ki nočejo prodati svoje proletarske in človeške vesti.
Pričelo se je na živinski način preganjati delavce in delavke, ki so, da bi se vsaj malo preživljali, hodili paberkovati ostalo žitno klasje po poljih. Nešteto zločinov so izvršile podplače-ne fašistovske tolpe, Neštevilo delavcev in delavk je bilo na živinski način tepenih in mučenih. V tem preganjanju se je posebno odlikoval neki
Nekaj o Kitajski
Vsled dogodkov, id se vrše v tej, po obsegu nepregledni Republiki se je vznemiril ves mednarodni kapital, ker se boji za svoje ogromne profite, ki jih je izžemal iz ondotnih proletarcev.
Pa tucli proletariat se je bližje seznanil s svojim sotrpinom te dežele. Kitaj-slo si je proletariat nekako pravljično predstavljal. O njenih kmetih in delavcih je čital in slišal praviti, da živi jako bedno, suženjsko. Vedel je tuli. da jil povirje vsakotoliko na tisoče in tisoče vsled labote.
Meščansko vojna, ki vihra danes na Kitajskem mu je pokazala, da se je jel kitajski proletariat probujati in še posebno južnem delu dežele. <
V prejšnjih številkah smo podrobneje poročali o poteku dogodkov na Skrajnem Istoku. Danes podajamo našim čitateljem kratek pregled iz bližnje zgodovine kitajske politike.
Tisti pa, ki bi morebit mislil, da ga dogodki na Kitajskem prav nič ne brigajo, naj si dobro zapomni, da je vsak korak za osvobojenje, ki ga stori njegov sotrpin kterisibodi dežele, tudi zanj storjen.
Že izza preteklega stoletja je bila kmetska Kitajska s Svojimi neizmernimi pokrajinami, čijih površina znaša 11,140.000 kv. kilometrov, na kateri živi 44Q miljonov prebivalcev — predmet poželjivosti evropejskih kapitalističnih držav.
Leta 1858. je rusko carstvo zasedlo pokrajino Amur. Približno 15 let prej (1840.-42.) je naperila Anglija proti Kitajski takozvano vojno opija in ji odtrgala pristaniško mesto Hong-Kong. Ta evropska velesila je primorala s puško Nebeško cesarstvo (Kitajska), da je u-važala opij, čigar uporaba je bila v Angliji prepovedana. (Opij kadijo posebno radi orientalci, je jako opojen in zdravju silno škodljiv; vsledtega je bil tudi v Angliji prepovedan. Angleški kapitalisti pa so si mislili, da je treba ta proizvod njihovih kolonij vendar spraviti v denar in <(domovina» je prisilila s kanonom Kitajca, da je kupoval od njih strup). Leta 1857. imamo anglo-franooski pohod na Kitajsko; 1866. so Angleži in Francozi intervenirali na Kitajskem, da vzdržijo na vladi dinastijo Manču, leta 1884.-86. so Francozi odvzeli Kitajski pokrajini Tonking in Anam. 1894.-95. je napovedala Japonska, ki se je začela nadevati evropskih navad in vspodbujena po prejžnjih zgedih Kitajski vojno, da se polasti otoka Formosa, Leta 1898. si osvoji Nemčija mesta Kiau-Čau. Rusija Port-Artur, Anglija pa Wei-hai-Wei. Nacionalistično gibanje boksarjev je bilo udušeno leta 1900-901. po mednarodni vojaški ekspediciji pod poveljstvom nemškega feldmaršala Waldersee. Rusko-japonska vojna leta 1905. je donesla Japonski tedanjo Kitajsko provinco Korejo.
Po revoluciji leta 1911., ki je strmoglavila dinastijo Manču, je Kitajska razdeljena na samostojne dežele, katere stoje pod vplivom spletkarij imperialističnih velesil. Načelujeti ji dve vladi. Ena v Pekingu, ki je reakcionarna in uslužna tujcem, druga pa v Kantonu, katere predsednik je'Sun-Yat-
Sen. Značaj te vlade je nacionalno-de-mokratičen.
Leta 1913. je znašalo uvažanje na Kitajskem vrednost 2,200.000 frankov. U-važalo se je predvsem opij, sladkor, bombaž, petrolej itd. Izvažanje pa je doseglo miljardo in 550 000 frankov. Izvažalo se je čaj, svilo itd.
Od leta 1913. se je trgovinski pomen Kitajske skoraj podvojil. V kitajskem denarju — tael, čigar vrednost je frankov 7.50 za 1 tael, je prekašala celokupna trgovina Kitajske z inozemstvom leta 1913. za 973.468 taelov prejšnja leta. 1921. za 1,507.000 in leta 1922 pa za 1.600.000 taelov.
Pozornost, ki jo imperialistične države obračajo na kitajske zadeve je naravnost v zvezi z razvojem te neizmerne dežele. V trgovskih odnošajih s Kitajsko zavzema Anglija prvo mesto: njej takoj sledijo Japonska in Združene države severoameriške. V. veliki razdalji sledite Francija na četrtem in Nemčija na petem mestu. Kar se tiče paroplovne službe je Kitajska na tretjem mestu, čim je Anglija na prvem in Japonska na drugem mestu.
Današnjo intervencijo imperialističnih flot se opravičuje s tem, da se ((zaščiti Evropejce v Šangaju.« Ta izgovor oa ne drži če pomislimo da živi v Šangaju komaj 25.000 Angležev, Francozov in Amerikancev, dočim je rume-nokožcev, (domačinov) nad poldrugi rniljon !
Najvažnejši dogodki socialnega življenja na Kitajskem v zadnjih letih so: razvoj industrije, organizacija proletariata, razvoj nacionalnega gibanja, u-stanovitev, na jugu, nacionalne vlade, ki sloni na delavskih množicah in na srednjih plasteh. Vsa ta dejstva pa ogrožajo interese in načrte tujih imperialiste^ v tem delu svetu, kateremu se je posrečilo uiti formalni (praktično je bil namreč že koloniziran) razdelitvi me l kapitalističnimi velesilami.
MALE VESTI IZ RUSIJE Elektrifikacila v Sibiriji
V Sibiriji se nadaljujejo dela za čimbolj široko uporabo elektrike. V mestih se stremi za tem, da se poveča silo električnih napcav, zato da se kolikor mogoče zadosti potrebam, po električni razsvetljavi, po vodi ter da se daja eneržija mestnim industrijam. V ta namen se je-zgradila v mestu Niko-lajevsk ena električna centrala, proizvajajoča 8000 konjskih sil. Elektrarne v Omsku in Tomsku se bodo znatuo povečale. Osrednji elektrarski 1 trusl v zahodni Sibiriji izvršuje važna dela v mestih Tara, Tatarovsk, Slavgor-jd, Tsikul, Pavlodar in Petropavlovsk.
V Sibiriji se tudi opaža veliko zanimanje za elektrifikacijo v vaseh. V Barnaulski pokrajini se je ustanovil osrednji urad za elektrifikacijo vasi. Sklenjeno je bilo, da se zgradi električna centrala ob reki Čumič, ki bo oosvečena spominu Lenina.
V tem delu elektrifikacije, igra zadružništvo veliko vlogo. Vaški sovjeti so se obrnili k kmetom s pozivom, da 'aj žrtvuje vsak v ta namen dva delavna dneva in vsaka hiša 10 rubljev. Tako se v tistih krajih, ki so pod vlado carja služili kot mesta izgnanstva za revolucionarje, gradijo elektrarne, ki bodo prinašale deželi blagostanje.
Proračun za prvo četrtletje 1925
Državni proračun Rusije za prvo četrtletje prihodnjega budžetnega leta je izdelan in ne izkazuje nobenega primanjkljaja v dohodkih. Izdatki znašajo približno C00 milijonov rubljev. Med dohodki se nahaja med dr. edinstveni poljedelski davek, ki znaša 123 milijonov rubljev, pridobninski davek 18, dohodninski davek 20, rentni davek železnic 192, pošte in brzojav 16, trošarina 70, carina 34, državni gozdovi 12 in državne industrije in trgovine 14 milijonov rubljev. Od večjih izdatkov je določeno 193 milijonov za promet, za zunanjo trgovino 3, notranjo trgovino 1, finance 17, narodno gospodarstvo 5, delo 1, poljedelstvo 2, poročevalno službo 9, statistični urad 2, državno industrijo 16, podpore pasivnim krajem 19 in javna dela 5 milijonov rubljev.
Rikov o gospodarskem in finančnem položaju sovjetskih republik
1. Položaj industrije.
L. 1920. so znašali industrijski proizvodi v sovj. Rusiji približno 15% predvojne vsote. V 1. 1924. se je to stanje zvišalo na 45%, torej za trikrat. Upoštevati moramo, da je sovj. Rusija 1. 1918.-21. preživela v bojih proti notranjim in zunanjim sovražnikom, da so jo bojkotirale vse države in da je od caristienega režima podedovala sko-ro uničeno gospodarstvo, predvsem promet — in tedaj mora vsak priznati, da zaznamuje razvoj industrije velikanski napredek. Ta napredek je relativno mnogo večji kot v vsaki drugi državi na svetu. In če bo šel ta razvoj tako naprej, bo v par letih prekosila unija ruskih sovjetskih republik za-padno-evropske države.
Lahka industrija se razvija mnogo hitreje nego težka. Mnogo panog lahke industrije je že doseglo predvojno stopnjo. Elektro-tehnična industrija je dosegla 90%, a industrija lanu polnih 100%. Bombaža se je pridelalo 1. 1920. 1 milijon pudov (1 pud = 165 kg), a leta 1924. 5 milijonov pudov. Produkcija nepredelanega železa je z ras tla s 7 milijonov pudov 1. 1920.-21. za 35 milijonov.
Produkcija nafte je dosegla predvojno stanje kot tudi izvoz nafte v inozemstvo.
To splošno naraščanje produkcije v industriji vpliva povoljno tudi na zboljšanje finančnega položaja in državnih trustov. V 1. 1922.-23. so dali državni trusti čistega dobička 20 milijonov zlatih rubljev. A to leto se je ta čisti dobiček znatno povečal. Seveda vrata država največji del tega dobička za industrijo.
Trgovska bilanca kaže 100 milijonov zlatih rubljev.
Kar se tiče privatnega kapitala v industriji stoji stvar takole:	proizvodi
privatnih firm znašajo samo 4% celokupne proizvodnje sovjetske industrija. Y privatnih rokah se nahajajo samo mala podjetja, tako da ni nobene nevarnosti, da bi se kapitalisti povzdignili.
2.	Položaj delavskega razreda.
Napredek v industriji povoljno vpliva tudi na hitro zboljšanje položaja delavstva. Plače so se povečale v tem letu za 35% od lani. V vseh važnejših industrijah odgovarjajo delavske plače predvojnim. Drugi del plače dobivajo delavci v naturi. Kupujejo vse v-kon-sumih, tako da živd mnogo bolje nego v kapitalističnih državah.
S širjenjem industrije se tudi veča število delavstva. V tem letu se je povečalo število delavcev za 350.000.
Izkoriščanje otroškega dela
Več kakor milijon otrok med 10. in 15. letom še vedno dela po tovarnah v Združenih državah.
Med' vsakimi dvanajstimi ""otroki gornje starosti mora najmanj eden delati. V nekaterih najbolj nazadnjaških državah je položaj še slabši. Tam je med štirimi otroki najmanj eden delavec.
Vrhtega je še na tisoče in tisoče dečkov in deklic pod starostjo 10 let v armadi otroškega delavstva. Ali za te ne ve uradna statistika.
DANSKA DAJA VZGLEDE.... Ker je danska vlada uvidela, da bi ji ves vojaški aparat ne koristil v slučaju napada od zunaj, je sklenila razpustiti svojo vojsko.* Nekateri časopisi so v tem videli neko posebno nagnjenje do... pacifizma in da hoče danska vlada dajati prve vzglede razorožitve. Stvar pa je ta, da ker vidi, da ne more s svojo vojaško silo igrati nikake vloge, je prisiljena pustiti prosto pot drugim militarizmom.
Interesantno bi bilo, če bi bili tudi drugi veliki militaristični psi navdahnjeni s pacifističnimi čustvi in pričeli razorožavanje...
DRLO
Žensko komunistično gibanje
(Govor sodružice Krupske.)
Meseca julija, po zaključku V. kongresa Kominterne, se je vršila v Moskvi, v Gledališču revolucije, III. Mednarodna konferenca komunistinj.
Prisotne so bile delegatinje iz Sov. Rusije, Nemčije, Francije, Anglije, Čehoslovaške, Poljske, skandinavskih dežel, Rumunije, Turčije, Ukrajine, jutrovih dežel in daljnega vzhoda (Kitajska).
Ker se mora, za dober uspeh proletarske revolucije, pritegniti v politična gibanja proletariata tudi ženske, ne samo one, ki so zaposlene v industrijskih obratih, temveč tudi hišne gospodinje, one, ki so sužnje starih in reakcionarnih tradicij, ki so sužnje predsodka, da je ženska ustvarjena samo za domače gospodarstvo in da se ne sme pečati z javnim življenjem, s politiko, zato je umestno, da omenimo tudi mi nekaj o tem, kar se dogaja v svetu komunističnega ženstva.
Proletarska ženska, ki jo je kapitalistična dužba vzgojila tako, da služi kot zavora moškemu proletarskemu pokretu, mora biti osvobojena vsega kar je na nji reakcionarnega, mora biti pritegnjena v politična gibanja in mora korakati ramo ob rami z vsemi zatiranimi, v boj proti kapitalistični družbi.
V naslednjem podamo izčrp govora, ki ga je na tej konferenci izrekla sodr. Krupskaja.
Bila bi velika pogreška misliti, da se mora čakati, dokler pride v kaki deželi proletariat na vlado' in da se mora izvesti načrt obnovitve komaj tedaj, ko je proletariat prišel na vlado. To naziranje je napačno. Je napačno zategadelj, ker bo potem tratenje sil, ker bodo neproduktivni stroški za obnovitev radi pomanjkanja primerne predvzgoje, mnogo večji. Potrebno je, da ima proletariat v tistem trenutku, ko vzame v svoje roke oblast in prične obnovitveno delo, tudi potrebne izkušnje, da lahko prične s tem obnovitvenim delom. Ravno pri ruski revoluciji smo videli, da se je tratilo mnogo sil s tem pred-pripravljalnim poukom, ki se je vršil potom napak, storjenih baš radi tega, ker ni imel proletariat potrebne izkušnje. Ravno s temi pcgreškami se je proletariat učil, ampak ta pouk je stal ogromno tratenje sil. Zato je važno, da se v drugih deželah, ob vzgledih ruskih izkušenj, vrši v organizacijah potrebno vzgojevalno delo.
Posebno važno je to za proletarke, za ženske, ki stoje povsod daleč od vsakega družabnega delovanja.
V celi vrsti kapitalističnih dežel je ženska po raznik okolščinah priklenjena na družino, na domače gospodarstvo. Vse njene misli se osredo-točujejo v skrb na štedenje, na domača dela, na soproga in na otroke.
V družini, v kojem krogu živi žena v kapitalističnem režimu, vpliva se na to, da se ona odtujuje socialnemu delu. Ženske znašajo polovica delavskega razreda. In ta polovica je, če ne vsa pa vsaj dobršen del od nje, odtegnjena od družabnega delovanja. Ako govorimo o socialni vzgoji ženske, tedaj moramo tej stvari posvetiti znatno pozornost. Vsaka ženska si mora biti svesta, da je njena dolžnost udeleževati se v masovnih organizacijah. Ker je to udeleževanje v masovnih organizacijah merilo njenih moči, to udeleževanje jo krepi in jo vadi v delu z množicami. Potegniti žensko iz družinskega kroga ven na pelje družabne delavnosti, to je, kakor se mi zdi, najvažnejše o čemer moramo govoriti, ako govorimo o ženski vzgoji.
Važno je, da se pritegne žensko k temu delu tudi radi tega, ker se jo poitom tega delovanja bolj zbliža k teoriji. Po navadi se posreči le v malo slučajih postaviti žensko pred knjigo, in to radi tega, ker ji ni še jasna vez med teorijo in prakso. Ampak, ako se razume združiti teorijo s prakso, ako se ji, na podlagi praktičnega delovanja v strokovnih organizacijah, v zadrugah, v svetih starišev, sploh povsod, v vseh organizacijah, kjer delujejo ženske pokaže, kaka vez je med praktičnim delom ženske in teorijo, v tem slučaju bo privlačna sila teorije do ženske sil-nejša, proletarka bo razumela, da teorija ni nikaka abstraktna resnica, temveč potrebno vodilo v življenju.
V praksi bo ženska videla, kako ji teorija pomaga, da se v obkrožajoči jo istinitosti dobro počuti, kako ji nudi možnost, da je v stanu reševati najenostavnejša vprašanja pravilno, komunistično, z vidikom proletarske ideologije.
Prinašati vez med teorijo in prakso jasno, je potrebno pri vsakem vzgo-jevalnem delu, potom kojega hočemo vzgojiti komuniste in komunistinje. Za žensko pa, ki je, po svojem položaju v družini posebno navezana na vsakodnevno malenkostno delo, za njo je še posebne važnosti, da se ji pokaže pot, da se jo uči spravit! male stvari, ki se dogajajo v življenju, v
sklad z načeli. Pri neki priliki se je reklo, da je Vladimir Iljič izborno umel, združevati male stvari s teorijo, preiti od malih zadev k velikim načelnim vprašanjam in odkriti nezdružljivo vez, ki obstoji med malo podrobnostjo in velikim družabnim vprašanjem. Spraviti v zavest množic to vez je nujna potreba, ki jo moramo imeti vedno pred očmi, ako hočemo govoriti o vzgojnem delu med ženskami. Samo ob sebi umevno je, da se ne more ženska baviti samo z abstraktno teorijo, ampak ona bo kmalu razumela, da ji teorija odpira gotove perspektive (izglede) in to je še posebno važno radi tega, ker so zanjo ti izgledi nekako merilo njenih sil. —
Zakaj je to socialno delo tako važno v masovnih organizacijah? Ono je važno radi tega, ker je merilo sil. Pri praktičnem delovanju se proletarka prepričuje, skupno z množico o tem, kako da je razvoj in pospeševanje te ali one zadeve ovirano po kapitalistični družbi. Ona osrečuje gotove ovire in edinole potom delovanja se uči spoznavati, kako da zadržuje kapitalistični družabni red vsako delo, vse sile. Sovraštvo proti kapitalističnemu družabnemu redu, spoznanje, da so stare družabne oblike preživele, da je prišel čas, ko morajo izginiti, vse to bo postajalo tembolj realno, ako bo ženska pri praktičnem delu srečavala gotove ovire ter se iz tega učila, kako da ne more v kapitalističnem družabnem redu marsikaj izvesti.
Vladimir Iljič je tudi vedno trdil, da je vsako upravno delovanje združeno s politiko. On je zahteval, da se mora zrušiti stari državni stroj, tisti državni aparat, ki služi buržua-ziji kot orodje zatiranja. On je pozival k razrušitvi tega stroja. On je govoril o novem državnem tipu, o državi, katero bodo vladali vsi. In baš radi tega, ker jo bodo vladali vsi, ne bo pravzaprav nikaka država. On je gledal na tako državo s stališča novega razvojnega tipa in rekel, da bo v bodočnosti celo prišlo do tega, da sploh ne bo obstojalo nikake uprave, temveč, da bo vsak upravljal in organiziral, skupno z drugimi. On je govoril o skupnem upravljanju. Njegova znana parola, da mora biti vsaka kuharica v stanu vladati drža vo, je v tesni zvezi z njegovimi nazori o organizaciji življenja in organizaciji uprave. On si ni predstavljal skupno upravljanje na ta način, da bodo mno žice volile, ampak tako, da bodo razumevale vse tekoče zadeve in da bodo v stanu presoditi, kako se ima izvesti to ali ono ter da bodo, na podlagi te organizacije v stanu pod-vzeti to ali ono mero, za uresničenje komunizma.
Ako opazujemo socialno življenje, ki sedaj tako bujno cvete v Sov. Rusiji, bomo opazili stremljenje za popolnoma novim življenjem. Videli bomo, kako nastajajo v obratih in po vaseh nove življenjske in upravne oblike, čeprav v spočetnem stanju. Vidimo ogromno naraščanje iniciative množic. Samo ob sebi umevno je, da stoji to v tesni zvezi z revolucijo in z razvojem revolucije, To je pa bistvo in podlaga socialne obnovitve. Radi tega pa morajo imeti množice, po zavzetju vlasti gotovo prakso v masovnem delovanju, zato da prijjejo njih sile do pravega izraza. To je potrebno zato, da bo proletariat obvarovan pred brezplodnimi pogreškami, zato da dobi možnost stopati s trdimi koraki po poti obnovitve. V teh važnih nalogah je zapopadena tudi ta, da se k temu delovanju pritegne tudi žensko. Mnogo ruskih komunistov je poskusilo' napraviti to že tedaj, ko so se imenovali boljševike, ko niso imeli še v rokah oblasti. Napravili so to radi tega, ker so razumevali, kake važnosti je delo v masovnih organizacijah.
Vzgcjevalni učinek tega delovanja obstaja v tem, da se človek navaja presojati vsako svoje dejanje s stališča skupnih interesov. In to naziranje seveda ne ostaja brez učinka na na-ziranja družinskih zadev. To je pereče vprašanje, na katero odgovarjajo različni komunisti različno. Glede tega ne obstaja nikakega izkristaliziranega mnenja, ampak brezdvomno je, da je pritegnitev ženske k skupnemu, javnemu delovanju najbrže prava pot, ki privede k rešitvi tega vprašanja. Če združimo naše osebno življenje z družabnim življenjem, in k temu se že nahajamo na poti, ne pomeni to nikak asketizem, ne pomeni odrekati se osebnemu življenju. Ravno narobe. Spojitev našega osebnega življenja z javnim življenjem, zmožnost, gledKti na lastne interese z vidika družabnih interesov, vsebuje možnost globokih občutkov, in sicer družabnih, nenavadno silnih občutkov, tako da postane potom njih osebno življenje nenavadno bogato. To se ne sme nikakor smatrati kot asketizem, ampak narobe, kot napredek k obogatenju osebnega življenja. To življenjsko delovanje se mora spremeniti v nekaj velikega, lepega
globokejšega nego je bilo staro osebno življenje, ki se je odigravalo v malomeščanskem ozračju.
Če v zvezi s tem prinesemo na plan vprašanje družine, vemo' tedaj, kako je potekalo osebno življenje. S tega stališča lahko prinesemo na plan celo vrsto prcblemov. Na vse te misli me je privedlo to, kar sem slišala iz ust delavke v neki tovarni, kjer sem nameravala govoriti. Ta delavka, ki je vstopila potem v stranko, izvršuje z vnemo vse strankine dolžnosti ter pripada tudi tovarniškemu svetu, živa v tovarni vsesplošno spoštovanje. Ona se je izrazila sledeče: »Vstopite v stranko, ampak pomislite na to, da ako pristopite k stranki, se morate odreči od soproga in otroka.» Jaz ne verujem, da je tak način propagande vspodbudili mnogo od njih, da so pristopila k stranki. Narobe pa mislim, da je to odbilo mnogo njih. Taki način naziranja, in pa, kot je bilo izraženo, se sliši od več odgovornih delavk. Tovarniška delavka je že spregovorila besedo, s katero je zaključila svoj govor, tako da ji nisem megla nič več odvrniti. Ampak potrebno bi bilo ji odgovoriti, da komunizem ni nikaka sekta in da nikakor ne zahteva petlačitev upravičenih instinktov in čustev. Tej ženski bi se moralo odvrniti tako: «Ne, imamo še drugo pot, da pridemo do komunizma, nego je odrekanje od družine». Komunistinja, ki je postala soproga, mora napeti vse svoje sile, da napravi iz svojih otrok komuniste, da vzgoji svojega soproga do najboljšega komunista. Družinska zveza, ki
je najnaravnejša zveza, se mora izkoristiti v to, da se v njenem naročju in v vseh članih razvijejo do najvišje stopnje delovne zmožnosti za socialno stvar. Nekoč je bila družina nekaj, kar je oviralo družabno' delovanje. Sedaj pa gremo naproti takim oblikam družine, ki bodo v gotovi meri nekake stanice k pospeševanju družabnega življenja. To se bo zgodilo samo od sebe, ako bo proletarka, ako bo žena vzgojena v komunističnem duhu, ako se bo naučila gledati na svoje osebno življenje s stališča interesov proletariata, ako se bo žena naučila vršiti delo med množicami, ako se bo naučila delati v organizacijah, ako bo v sebi vzgojila človeka tako, da se bo učil gledati tudi na lastno življenje s stališča splošnih interesov in bo s tem izvršil svojo poglavitno nalogo.
Jaz bi rada izrazila to kar sem povedala, v par besedah tako: Ženska se mera učiti udeleževati se v masovnih organizacijah, navaditi se mera združevati svoje vsakodnevno delo z učenjem in s teorijo. To pa je potrebno' radi tega, zato da spozna pravo pot, zato da bo imela gotove izglede. Ako se bo naučila tekom svojega dela združevati svoje osebno življenje s socialnim delovanjem, ako se bo učila, gledati na vse s stališča skupnih interesov, tedaj bo njeno družinsko življenje zavzemalo gotove oblike, tedaj bo ona v socialnem pogledu v stanu izvesti to, kar je potrebno za uspeh bodoče revolucije, ki bo ženo osvobodila in razvila vse njene sile.
mo immi g umni umnimi «'i
Pokojnoga Lenjina proglasilo je go-sppdsko novinstvo ervenim to jest krvavim carem. Gospodski novinari učinili su to iz glupe i nadute mržnje proti svakom pokretu, ko ji dolazi iz radnoga naroda, a kojemu na čelu ne stoji ni gospodski ulizica ni gospodski placenik. Za te iste gospodske novi-nare Trocki j je još mnogo strašni ji od Lenjina. On im nije samo erven i krvav, nego je tobože pravi krvolok i ljudožder. A kad tamo Trokij je naj-kulturniji čovjek, što si ga pomisliti možemo. O tom se možemo uvjeriti iz jednoga jedinoga govora, sto ga je Troekij drfiao dne 3. srpnja no prvom sveobčem kongresu knjižničara iz či-tavoga Sovjetskog Saveza.
Več to je neobično, da vrhovni vojskovodja dolazi na kou./os Knjižniča-ra, a još je neobičnije, što je progt.vo-rio. Taj je govor izisao dušitve« u mo-skovskoj „Pravdi” na čitavoj petoj strani i on je ponovnim dokazom, Rako svi sovjetski prvaci ozbiljno i pošteno misle sa seljačkim narodom.
Kultura gospodskih danguba i kultura radnoga naroda
Trcckij je najprije razložio, da je prava kultura samo ono znanje, ona požrtvovnost, koju čovjek upotrebljava na dobro svoga bližnjega. Tako je naučao Lenjin i to je glavni smisao Lenjinizma. A sva ona gospodska znanost i umjetnost, sve gospodske vje-štine i mudrolije, kojirna se seljačtvo drži u strahu i neznanju, a radničtvo u biedi i pokornosti, to nije kultura nego divljačtvo. Lenjinizam je znanost' i sposobnost osloboditi radni narod od straha i od neznanja, od mržnje i od nesloge i probuditi u njemu spoznaju. da si jedino sam narod može pomoči i da si jedino on sam može urediti takvu državu i postaviti si takovu vla-du, koja če se pod kontrolom radnoga naroda brinuti samo za napredak ra-diša.
Glavna zadala države radnoga naroda
Takva država, kakva je danas Sovjetska Rusija, mora si biti podpuno sviestna toga, da može postojati i napredovati samo onda, ako su uz nju svi ti silni milijuni seljačtva. I zato je absolutno potrebno, da svi budemo pravi Lenjinovci i da dobro shvatimo Lenjinov nauk naročito s obzirom na seljaetvo. A tu nas je Lenjin naučao, da smo svi još premalo prosviečeni i premalo sposobni u nositi i širiti pro-svjetu medju seljačtvo.
Lenjin nas je naučao i to, da ne bu-lemo pijani od toga, što smo mi je-dini proletarijat, koji je u svoje ruke dobio vlast na ovako ogromnom po-drueju kao što Sovjetski Savez. Nama je to uspjelo ponajviše zato, što je naša buržoazija, to jest, naš gospodski svijet bio tako kukavan i jadan, da se več kroz kojih desetak godina od te buržoazije odvračala sva naša poštena inteligencija. Svi naši umnici i u istinu pravi velikani bili su več odav-ta na strani seljačtva i radničtva, a
radnička i seljacka vlada i država, ali smo i u velikoj kulturnoj zaostalosti. Iz te zaostalosti radja se strah i osje-c’aj. da za seljaka siromaka nigdje nema ni pravice ni zaštite.
Temu su samo dva lijeka. Prvi je ] i jek, kad se u narodu nadje takav čovjek, koji čuje svaki kucaj seljač-koga srdca i svaki uzdah seljačke duše i koji onda prema tomu odredjuje i ravna sveukupnu državnu politiku. Takavi je čovjek bio Vladimir Iljič Lenjin. Ali takvi se ljudi rode samo u više vjekova.
Drugi je Ijek ta j, da svaki od nas, a naročito svaki od vas, koji živite na selu, rado sasluša, pa i zapiše seljačke pritužbe, jade i n)3v(olj;e. Osobito vi knjižnicama, koji nemate vlast zatvo-
riti i oglobiti i kojik se seljak ne boji, vi upotrebite priliku, da i sami popi-tate seljake i seljakinje što im je krivo i što najviše trebaju, pa da onda to zapišete i javite Soivjetskoj vlasti.
Budite uvjereni, dok seljaka ne oslo-bodimo toga straha i toga osječaja da su svi proti njemu, dotle nema uspješ-noga kulturnoga rada na selu. Naš seljak mora biti smion, odvažan i po-litički zrio tako, da posve samostalno nastupa i slobodno stavlja svoje zah-tjeve. Kad naš seljak i opsuje urednika (činovnika), osobito ako to nije baš prostački, što ne piše sve onako kako njemu (seljaku) treba, onda če on biti podpuno na svom mjestu i tim če postati glavna posluga naše sovjetske socijalne kulture”.
0 Kmetijsko-vrtnarski zadrugi
skvi ima 20 Pio sto nepismenih, dakle jedna petina.
I zato je naša glavna zadača posti-či da ne bude kod nas nepismenih i da svakoga pismenoga čovjeka dodje barem jedna tiskana knjiga.
Dok to ne postignemo, nama se svaki čas može dogoditi, da nas silno preteku one zemlje, gdje nepismenih gotovo ni nema, to jest, da one svoju re-voluciju izgrade i provedu daleko uspješnije nego mi.
Kao siromasi moramo biti StediSe
Kao radnička i seljačka država ne smiemo niti na čas zaboraviti, da smo vrlo siromašni. Zato moramo i u svom prosvjetnom radu biti jednostavni i praktični i dobro se čuvati svake gc-spodske razkoši.
Evo ovih dana je bila 5 godišnjica naše državne književne naklade. Zai-sta kod onih malih i kukavnih, a i riedkih knjižica 1918. i 1919. mi smo danas tako napredovali, da godimice izdajemo na stotine pače i na tisuee raznih knjiga sve skupa u koji mi-lijun primjeraka. Ali tu se vidi, da smo izdali mnogo i mnogo knjiga vrlo liepih i vrlo skupih, koje su potrebne nekom ili nikomu, a da u seoskim i u drugim školama nemarno niti najpo-trebnije čitanke, računice, prirodopisa, zemljopisa itd. Ja sam uvjeren, da je nama potrebnije tiskati valjanu knji-gu u milijun i više komada, nego li kakvo raskošno djelo u par tisuča primjeraka. 1 dok mi pojedinih knjiga za seljačtvo ne budemo tiskali — ne velim u 100 tisud ili u pol milijuna, dotle se naš kulturni rad na selu ne če pravo ni poznati. ’
I s novinama moramo raditi isto tako. Svili naših novina tiska se sada oko 3 milijuna, a trebalo bi da so toliko tiskaju samo jedne valjane, posve razumljive seljačke novine. Naše velike dnevne novine seljak vrlo slabo razumije. Naročito su nerazumljivi brzojavi, koji obično i donose najvaž-nije viesti.
U svakoj čitaonici mora biti zemljovid i poiitički riječn k
Niti naši novinari još uvijek do-voljno ne shvačaju da novine samo vri jede toliko, koliko ih čitatelji podpuno razumiju. Isto tako naši učitelji i svi naši kulturni radnici na selu gotovo ni malo ne shvačaju, da ni seljak ni radnik, pa ni drugi čitatelj ne razumije pravo što čita u novinama, ako pri ruci nema zemljovida i politič-koga riječnika sa svom potrebnom uputom.
Evo ovih dana naše su novine pune brzojava iz Besarabije i Rumunjske, iz Bjelorusije, pa iz Njemačke, Englez-ke i Francezke. Da je u svakoj čitao nici na stieni barem zemljovid Evrope, kakav takav poiitički riječnik, da vidite kako bi se tu po zemljovidu i po riječniku tražilo i potraživalo, kako bi se tu širilo znanje i bistrio um u ži-vom i ozbiljnom političkom razgovoru. A ovako najvažniji brzojavi dje-luju slabo ili ni malo, prvo, jer su ta ko sastavljeni, da ih čitatelj ne razu
pljačkašima.
U zapadnoj Evropi to je sasvim Irugačije. je buržoazija sa svakoga ?ledišta mnoga jača, nego što je bila naša. I zato radničtvo i seljačtvo ima u tim zemljama proti sebi mnogo ja-čega protivnika, nego što smo ga ima-li mi.
To je dakle naša velika prednost pred Zapadom i mi imademo tomu najviše zahvaliti, što smo danas na vlasti. Ali zato mi imamo jednu ve-liku nepriliku. Imamo 57 po sto nepismenih. n to je u rielom Sovjetskom Savezu oko 80 miliuna. U samoj Mo-
proti^ svim gospjodskim tlačiteljima i mi je, a drugo, jer ni za ono, što razumije, ne zna, gdje se dogadja. I tako dolazimo do toga, da, su naše novine često forma bez sadržaja te od njih nema prave ili nikakve kulturne koristi.
Naše seljačtvo treba osloboditi od straha i od osječaja da za njega nema pravice
Mi svi znamo, kako se je naš seljak bojao carskih činovnika. Mi bi morali znati i to, da se on boji i naših sovjetskih činovnika. Nepismen čovjek uviek je plašljiv i pokoran, osobito kad ima posla s oblastima, e gospodom i s ljudima iz grada. Mi sino doduše
Nad 400 članov bivše Kmetijske-vrt-narske zadruge bo moralo pred sodišče .ato ker niso plačali tistih 72 lir, ki jih je naprtil članom likvidacijski odbor :e zadruge, kojo je zapravila fenome-lalna nesposobnost naše narodne gospode.
Med tistimi člani, ki niso še poravnali goriomenjenega likvidacijskega zneska, bo morda kedo, ki je na reč pozabil. Večina je pa takih, ki niso i-meli in nimajo niti sedaj ne, na razpolago bornih 72 lir. Morda so si z nečloveškim trudom prihranili toliko, da so prišli do malo zemlje, do kravice in sploh do pičlega posestva. Morda morajo iz oddaljenih vasic v mesto, da zaslužijo s težavo vsakdanji košček kruha sebi in družini. Tisti košček kruha, ki jim ga pest zemlje ne more zagotoviti. In naj bi plačevali škodo, ki so jo naredili ljudje, ki jih nihče ni poklical, ki so se z nelepimi sredstvi vrinili v novo zadružno telo zato, da so ga polagoma razjedali in ga končno uničili? i
Kar se je zgodilo s Kmetijsko-vrtnar-sko zadrugo, z njenimi člani in z idejo, ki se je hotelo potom zadruge razširiti in udejstviti, kar se je z vsem tem naredilo, pravimo, je nezaslišan greh. Greh, ki se ga ne more, ki se ga ne sme odpustiti.
Ki ne bo odpuščen !
Vse to je res. Je žalostno res. Ali s to konštatacijo ni pomagano nikomur. Lahko se noč in dan jezimo nad krivci; lahko poslušamo, kakor dela to nekdo, s solznimi očmi stok tistih, ki jim bodo ubili blago zato, da se pokrije zadružni deficit in brezskrbno smemo potrositi še vse ipolno novih tisočakov s potovanji v Rim, da bi tam prosjačili pomoči pri nazadnjaški in pro-tiljudski vladi. Zadružniki in kmetje sploh nebi bili zaradi tega nič na boljšem.
Tudi tedaj ako bi se posrečilo vrniti vsem članom plačane deleže in plačane likvidacijske zneske, tudi tedaj nebi bil greh še poravnan in nebi bila poravnana škoda, ki je bila iprizadjana moderni zadružni misli, mlademu telesu modernega zadružnega gibanja. Zakaj življenje takega telesa kakršno je bila Kmetijska-vrtnarska zadruga, ne smemo ceniti le po tem kar je v svojem življenju naredila, marveč in v prvi vrsti po tem kar bi bila lahko izvršila ako bi bila ostala pri življenju in ako bi bila ostala v rokah delavcev in kmetov kojim je bila namenjena. Ne smemo pazabiti, da je bd s Kmetijsko-vrtnarsko zadrugo storjen prvi večji poskus v naših krajih na polju najmodernejšega zadružništva. IN a polju tistega zadružništva, ki ni iskalo in ne išče svojega obstanka le pri razprodaji in nakupovanju ippljskih pridelkov, marveč ki ima namen rešiti kmeta in poljedelstvo vseh starih predsodkov in pijavk in napraviti iz prvega t. j. iz kmeta zavednega člana nove družbe, ki jo bo mogel jutri v družbi mestnega delavca voditi. Ta prvi poskus naših kmetov jo bil unčien. To je tista škoda napram kateri izgine tudi velika materialna škoda, ki je bila kmetom prizadjana. Tudi tista materialna škoda, ki ni samo v zadružnih deležih in v likvidacijskem znesku pač pa (pomnožena v onih ogromnih materialnih koristih, ki bi jih bila našim kmetom nedvomno prinesla in jim ublažila in olepšala življenje.
Velike socialne, moralne in materialne škode, ki ni in ne more biti izražena v izgubljenih deležih in v likvidacijskih zneskih, tiste velike ško de ne bodo mogli krivci nikdar poravnati in je ne more pokriti nobena vlada. To škodo, enako kakor ono, ki je izražena v zadružnem bilančnem deficitu, lahko poravnajo kmetje sami.
Kmetje v družbi delavcev in nihče drugi!
Danes so naši kmeti opravičeno ne-zaupni. Še nas boli srce ko pomislimo, da je bil tako frivolno uničen tako lep in bogatoobetajoči poskus. Zato razumemo nezaupnost kmetov, ki je v gotovem oziru docela opravičena. Toda tudi ta nova jim prizadjana škoda, kakor mnoge drugo, jim ne bo v nobe-nem oziru koristila ako ne bodo pogledali pogumno resnici v obraz. Pogledati pogumno resnici v obraz pa pomeni raziskati od kod poglavitna krivda, zakaj se je zgodilo tako in ne drugače. Pomeni tudi se ločiti od vseh predsodkov.
V enem izmed naših člankov smo že omvrilj direktno krivdo. S takimi re-kriminacijami ne maramo nadaljevati,
ker se nam ne zdi tako delo resno. Le ker smo pri tem povemo, da v naših očeh so enako krivi slovenski narodnjaki kakor slovenski krščanski so-cialci. Oboji so delali, roka v roki, nato, da so vzeli zadrugo iz rok sposobnih kmteov in jo izročili v roke nesposobnih ljudi. Oboji so silili zadrugo v korake, ki so bili zanjo preveliki in se nam zdi, da ako so imeli eni namen koristiti tržaški kmetski družbi, so imeli drugi pred očmi druge interese, druge svoje zveste organizme, ki so jim hoteli koristiti. Poleg tega ne verjamemo in ne moremo verjeti v poštenost stranke, ki v goriškem glasilu (Goriška Straža) se protivi stvarem, ki jih tržaško glasilo (Mali list) zagovarja. Ne verjamemo v resnost tistega boja proti narodni gospodi, ki se navadno konča z volilnim kompromisom v imenu katerega se dve stranki, narodna in krščansko socialna, zvežeta v boju proti delavcu in kmetu. Mi takim navidezno intransigentnim in površnim revolucionarnim pozam ne verjamemo, zato tudi ne verjamemo, da bi imeli eni in drugi resne namene kmetom pomagati. Toliko je res, da ne eni ne drugi niso, naredili do danes nobenih resnih korakov v to, da bi zadružnikom poravnali vsaj tekočo materialno škodo. Med seboj so se kregali, se kritizirali in se celo pretepali. Plačali so pa kmetje in delavci. Stara pesem se je ponovila tudi pri nas. Da bi vsaj ljudem oči odprla.
Mi nismo čarovniki. Ne znamo iz nič nove reči vstvarjati in zato ne gremo niti takih oslarij ljudem praviti. Smo grobo odkritosrčni. Kmetje ni treba da bi pričakovali mane z nebes. Poslanci jim ne bodo nič koristili, ker ne morejo, ker nimajo za seboj potrebnih sil, ki bi jim pomagale. V boju velja kdor je močnejši. Tistemu, ki prosjači, je usojeno da ostane večni suženj. V avstrijskem parlamentu so naši liberalni in klerikalni poslanci prodajali svoje glasove za krožničke suhe leče. Na ta način smo prišli do nekaj slovenskih tablic, za katere so po.-slanci glasovali vladi nove davke, nove milijarde za kanone in druge proti-ljudske zakone. V Italiji je danes položaj tak, da taka taktika ne nese ničesar. Čeravno se naši politikarji je ne morejo odvaditi. S svojim prosjačenjem pa ponižujejo ljudstvo, ki ga zastopajo. Te politike je že več nego dovolj. Ni treba da bi prosjačil, kdor vstvarja bogatstvo. Kmetje in delavci naj stvorijo med seboj nove organizme in naj v družbi z italijanskimi in drugimi delavci stvorijo tisto silo, tisto moč potom katero si bodo smeli svoje . pravice vzeti. Priti mora do delavsko-kmetskih odnošajev, priti mora do novih zadrug, ki bodo poravnale škodo narodne in krščansko socialne gospode. In tisti, ki danes v krščanskem taboru vpijejo proti narodnjakom, tisti naj povedo odkrito ali so za proletarsko t. j. delavsko-kmetsko ali za meščansko politiko. Ali so za delavsko kmetske odbore in ali odobravajo pro-tidelavsko politiko goriških krščanskih socialcev.
Kmetje torej se morajo osamosvojiti vseh meščanskih strank. Z zaupanjem naj pogledajo v proletarsko gibanje in naj se mu pridružijo. Ponosni naj po-‘ stanejo in naj ponosno grade skupaj z delavci tisto silo, ki jih bo naredila svobodne člane človeške družbe.
Ako bo polom Kmetijsko-vrtnarske zadruge odprl kmetom oči, jih spravil v proletarsko gibanje in bo prisilil gospode Ščeke do absolutne odkritosrčnosti, tedaj bomo storili prvi korak do poravnave tiste škode, ki jo je povzročila kmetom narodno-klerikalna gospoda.	•	M. Seljkov.
PREHAJANJE K RAZREDNIM ORGANIZACIJAM. — v Genovi jo mnogo kovinarskih delavcev pristopilo k razredni organizaciji, ker so vsi ogorčeni proti fašistovskim sindikatom.
NEMŠKI DRŽAVNI ZBOR RAZPUŠČEN. — Ker so demokratje izjavili, da nočejo ostati v vladi, ako se sprejmejo vanjo nemški nacionalci, je bila državna zbornica razpuščena.
Ce se bogatin kar valja v zlatu, postane lahko še bogatejši: tudi to malo se vzame tistemu, ki poseduje malo.
Ce pa nimaš prav nič, tedaj pusti se kar pokopali! Ker vedi dobro, da samo bogatini imajo pravico živeti.
Ileine.
Glasovi
Rufe nad Volčami
Delavni človek mora res marsikaj prenesti kar si parasitska gospoda še sanjati ne mara, o vseh križih in težavah delovnega ljudstva. Ker me kruta usoda nemilo preganja s kraja v kraj s trebuhom za kruhom, imam priliko opazovati naravnost pretresljive slučaje izmolzevanja kmetov in delavcev.
Pogovarjal sem se te dni s tukajšnjim kmetom, kateri mi je s prikup-Ijivo priprostostjo' pravil med drugim tudi sledeče.
«Letos v mesecu juliju, pozvan sem bil v Tolmin na davčni urad, da se pogodim za plačevanje dohodninskega davka. Glejte na kaj naletim. V sobi za mizo sedi lepo potikan in dobro zalit gospod. Koj ko vstopim vstane ter mi, na moije veliko začudenje, z največjo vljudnostjo ponudi stolico. Ko konča s premetavanjem nekih papirjev, me lepo nagovori: «Vi imate letnih čistih dohodkov na vaši kmetiji 990 lir.» Kar osupnil sem ko sem videl, da vsa njegova vljudnost je spretno mi nastavljena past. Nadaljeval je: «Torej, na podlagi podatkov, kar ne morete ugovarjati. Danes ste pozvan sem, da se zavežete plačevati letno lir 65. To je dohodninski davek.» — «Kaj si vendar do-mišljujete vse mogoče o dohodnini naših porušenih kmetij ter po vojni popolnoma uničenih, to ne morem razumeti gosp. davčni nadzornik», ga zavrnem. «Pomislite vendar, ako se tu ne pogodiva, primorani bodete iti na višjo davčno inštanco v Videm, kar bo- zvezano z občutnimi stroški«,
i.	t. d., na vse mogoče načine me je prepričeval samo, da bi izvekel iz mene omenjeni denar. Končna mi je po mešetarski znižal za 50 lir. Ali jaz, uvidevajoč da je ta zahteva oderuška nakana, se nisem hotel nadalje pogajati ter mu raje potrdil, da grem v Videm, se obrnil ter odšel.»
Pomislite, dragi delavci in kmetje, bodisi že kjerkoli, da je tako ravnanje izsesavanje. Niti feudalistični sistem si ni dovoljeval kaj takega, ker tu se gre sploh za spretnost in prikupljivost zakupnika davkov, gre se tudi za točno razumevanje raznih zapletljajev teh mogotcev. Slišal sem, da so že mnogo kmetov vlovili za plačevanje omenjenega davka pod pretvezo, da je samo za letos ter da k letu se obnovi zopet pogajanje. Medtem ko stvar je več kot gotova, da kdor se je zavezal plačevati, bo moral plačevati celo dobo zakupa ter polniti nenasitna bisago* zakupnika in četudi traja to 30 let. Ker se od ubogega kmeta ne mora zahtevati, da bi on kar čez noč mogel razumeti.
Prenaporno delo je kmeta duševno usužnilo in dejstva je, da išče meščanstvo ravno med kmeti primeren material za napade proti industrijskemu delavstvu. Razne šolske »reforme* pa skrbijo za to, da bi postale kmečke mase še bolj bebaste.
Rute se nahajajo nad Volčami pri Tciminu, hiše sioi jako raztresene ter mnogi kmetje so tudi do 4 km oddaljeni od vazne ceste, neki pa do 300 m visoka nad njo, taka da morajo' v slučaju prodaje vse znesti na hrbtu, drva, seno, krompir, sadje, z eno besedo vse, kar je zvezano z velikimi stroški, tako da za spraviti kvintal blaga v Gorico na trg stane 10-12 lir, medtem |ko samo nošnja stane posebe dostikrat tudi do 8 lir kvintal do ceste. Sedaj pa pomislite kaj mora izkupiti za svoj pridelek.
Gospoda, vi se vazite pa dolini z brzimi avtomobili, delate račune v zakurjeni sobi, sedite na baržuna stem naslanjaču, streže vam vitka lepa gospodična, Ali vedite, da mi, ki trpimo in garamo, da se skromno preživimo, ter zraven gremo še v dolgove, da bo prišel tudi za naa dan asvobojenja kakor je prišel za ruskega mužika.
Dragi kmetje, vedite da niste sami, na miljiotne nas je, ki se pripravljamo na veliki dan osvobojenja. Torej korajžno naprej. Oprimite se proletarskega tiska, časnika «Delo», naročajte se nanj, čitajte tfa. širite ga, podpirajte ga. Goljufivim meščanskim
PODLISTEK
IitoUiiMpniit
podložnike
Vojaška komanda iz Piacenze poroča o parmezanskih predvidevanjih upada Mazzinijancev iz Piemonta v polovici aprila. Je li kaj na tem? Vsekpkor bodi pazljiv in se dogovri z Gyulayem, kajti Parmo treba kot našo deželo braniti in varovati. V ostalem izgleda, da postaja tudi že Piemontezom težko zadrževati Mazzinijance. Tudi Cavour prihaja polagoma v nemilost pri svojem varuhu v Parizu in se ogleduje za zavarovanjem hrbta. Je to že stara tradicionalna savojska politika. S posredovanjem Pruske so so že večkrat napravili tihi poskusi za spravo z nami. Jaz pustim te prijatelje, da se plazijo in zahtevam predvsem garancij, vsled pomanjkanja katerih smo morali pretrgati diplomatske zveze.
Pred kratkim je izšel članek nekega
dežele
listom pokažite, da ste njih sovražniki, ravno tako kakor sovražniki buržuazije.
Vaš prijatelj.
Iz Idrije
Morda se zdi čudno dragim čitate-ljem «Dela», da se nihče ne oglasi o razmerah na idrijskem tehničnem zavodu. Toda kako naj bi se kdo oglasil, ko zahajajo v ta zavod sinovi premožnih starišev. Ako ga poseča proletarski fant ga preganjajo na vse mogoče načine. Da bo bralcem jasno, da je revežu nemogoče študirati navedem sledeči slučaj- Profesor Covich (Kovič) je zahteval da si nabavi vsak vse knjige, katere se rabijo pri njegovih urah (on uči namreč botaniko, zgodovino in zemljepis). Sledeče knjige bi stale nad 50 lir. Knjige morajo biti italijanske. Slovenske itak imamo, pa jih ne smemo rabiti. Ker pa nismo imeli denarja, da bi jih kupili, smo si jih izposodili pri sošolcih in se naučili. Toda to ni bilo dovolj prof. Covichu, da smo se naučili ne da bi imeli knjig. Zato je zarjul nad nami: «Koji nima pinese da bi kupio knjig neka gre clomn.» Ali ni dovolj, da dijak zna? To je jasen dokaz da njemu ni povolji, da bi študirali sinovi revežev.
Toda to še ni vse. Na tem zavodu je bil v šolskem letu 1922-23 prof. Roža, ki je večkrat povedal «kak zločin da se je zgodil v Sovjetski Rusiji.« Bil je gotovo čez 60. let star in je šel vsak dan v cerkev. Ko se je bližal konec šolskega leta 1922-23 je rekel naj si vsakdo pri njemu naroči «Povijest staroga, srednjoga in novoga vi jeka in Zemljepisa ker vse skupaj stane sarno L. 21.—. Skoraj vsi smo se prijavili in tako je dobil okoli L. 500. Ker ni bilo knjig do konca šolskega leta je rekel, ia jih dobimo po pošti na dom. Pretekle so že dvakrat počitnice in enkrat šolsko leto toda knjig vendar ni. Prodno je izginil je prosil nas naj o tej stvari molčimo, ker knjige pridejo v prvem mesecu in ta stvar mora ostati tajna. Ta, ki je vedel o «slabostih» Sovjetske Rusije je odnesel marsikateremu dijaku, oziroma njega materi-vdovi tretjino mesečne pokojnine ali očetu-rudarju eno in pol dnine.
Torej sošolci! Sinovi proletarcev! nstrajajmo kolikor mogoče v nadaljnih študijah, pri tem pa ne pozabimo, da smo sinovi proletarcev in naša dolžnost je, da gremo po poti< katero so začrtali naši učitelji Marx, Lenin, Lieb-knecht i dr.	Rdeči	dijak.
Vertojba
Drago «Delo»! Prosim te, da dovoliš tudi meni mal kotiček. Te vrstice so namenjene v prvi vrsti vsem delavcem in kmetom. Kot bivši snopar se pridružujem tudi jaz stranki, katero ti drago «Delo» zastopaš. Se pridružujem tudi jaz radi tega ker sem delavec in ker sem uvidel, da je edina pot do zboljšanja naših razmer strnjen boj dela proti vsem izkoriševalcem vseh narodnosti najsibodo fašisti ali karsi-bodi.
Bil sem snopar v svesti si, da bo moje borno življenje vsaj nekoliko človeku spodobno. Pa kako sem se varali
Z mojim vstopom v vrste revoluc;o-narnega proletariata apeliram na osta-'e delavce in kmete: pridružite se tudi vi stranki mednarodnih delavcev in kmetov, kličite z menoj «Boj izkoriščevalcem! Živela mednarodna solidarnost delavcev in kmetov!«
F. M., bivši snopar.
CeZarjl pri Kopru
Pretekle nedelje smo obhajali pri '.as «šagro».
Mladina je vprašala dovoljenje za oles. ki tpa ni bil dovoljen, ker ie ni hotela naša godba podvreči uka/om fašistov. Druga leta se je lahko plesalo, ker je ta proti volji večine godcev in pod pritiskom fašistov svirala tupa-tam «Giovinezzo». Letos pa se ni uda-Ia- Opravilo seje tudi brez plesa. Značilno pa je, da so oblasti dovolile ples v bližnji vasi, kjer je več takih, ki se radi bratijo s fašisti, samo, da so fašistom naklonjeni. S tem pa so dosegli to, da je drugi dan, pretekli pondtljek,
gotovega Perega o Rudiju, ki je bil zelo oster. Nekaj takega se ne bi smelo dogoditi in to priča o nemarnosti in krivi popustljivosti policijskih oblasti..-
...Naprošam te, da mi pošlješ, potem ko si eno leto študiral policijske razmero. popolnoma izdelan načrt za definitivno izgradnjo te toliko važne državne veje in da obdržiš pri tem pred očmi potrebo centralizacije. Naročil sem, da se ti sporoči, da ne pustiš «Donave» na veliko potovanje, ker bomo lahko vsled položaja v Turčiji in Crnigori kmalu potrebovali ladje; mislil sem pri tem tudi na Italijo, kjer bi nam pri kakem puču v Romagni (Ancona) ladje zelo koristile...
*
Poleg preglavic, ki so mu jih delali italijanski revolucionarji, se je rajnki cesar moral tudi precej pečati s pokreti svojih ne preveč zvestih podložnikov na jugu. V 1. 1882 je izbruhnila vstaja v Bosni, ki je bila z yojaštvom udusena. V madžarskem časopisu «Fiiggetlenseg» je IzSel nek članek, ki je ostro kritiziral okupacijo Bosne in Hercegovine. To je
brez nikakega «dovoljenja)) zadonela ((Internacionala«, katero so svirali godci, da dajo duška svojemu razrednemu prepričanju svojih sovaščanov.
Proletarci v Čežarjih, le po tej poti!
Živel komunizem!
Prisotni popotnik.
Marezige
Nekaj o naših občinskih volitvah
Vse slovansko meščansko in malomeščansko časopisje je v svojih poročilih o poteku in izidu tukajšnjih občinskih volitvah namignilo, da so nastopili Slovenci skupno; to se pravi, da so bili združeni nacionalisti in klerikalci s komunisti.
To ni res.
Narodnjaki so pred volitvami povabili nekega našega sodruga, ki ima vpliva med tukajšnjimi svojimi sotrpini na sestanek, na katerem bi bila morala biti sestavljena lista kandidatov. Ker se naš sodrug ni hotel mešati z narodnjakarji se vabilu ni odzval in lipovci so prišli sami k njemu ter mu predlagali skupen nastop pri volitvah ip,od pogoji, da se vpiše dva komunista kot kandidata. Ta dva naj bi bila pomešana med ostale kandidate tako, da bi ne prišla po morebitni zmagi narodne liste do besede v občinskem svetu. Zviti, kajne, narodnjaki, pa tudi naš sodrug se jim ni dal zvabiti na limanice. Odvrnil jim je kratkomalo, da noče imeti posla z nacionalisti.
Potem so zvabili dva sovaščana, ki 'sta se izdajala za komunista, da sta se dala vpisati na njihovo kandidatsko listo. Pri tem se je pa pokazalo, da do-tična nista komunista, ker ne sme pravi komunist delati razlike med slovenskim ali laškim nacionalistom. No, tema dvema želimo obilo uspeha v «narodnem« taboru.
Ljudstvo samo pa je pogruntalo, da so lipovci (postavili ta dva, kot nekako privlačno silo za njihove naklepe in se po veliki večini volitev — ni udeležilo.
Zakaj pa nismo postavili mi, komunisti, svoje liste? Ker smo že vnaprej vedeli, da bo za župana fašist... Nam je v zadoščenje, da je večina naših sotrpinov za nami in izid volitev nas prav malo briga. Prišla bo ura ko bodo naše »volitve« in tedaj bomo pomeli vso kapitalistično zalego in ne bo dolgo, ko bo ta ura odbila.
Tistim, ki še tavajo.v temi in zmedi bodi tu povedano, da bi bil čas, da bi si bili enkrat na jasnem, da je fašizem otrok nacionalizma in, da si je nacionalizem enak, pa naj bo slovenski, laški ali culukafrški. Edino svobodo dosežeta revni kmet in delavec edinole v komunistini družbi. Da pa to dosežeta se morata neprestano in požrtvovalno boriti proti vsem strankam narodnjaške barve.	—id.
Iz JelSanske opčine
U ovome članku hoču da se osvr-nem na položaj i prilike koje vladaju kod nas.
Večina opeina Julijske krajine ima-du svoga komesara, pak ti komesari vladaju samovoljno kao diktatori, ne obaziruči se na koristi opčinara. Kod nas nemarno komesara, več imademo izabranog opčinsko zastopstvo, pak bi čovjek mislio, da idu kod nas stvari nešto bolje što se tiče opčinskog gospodarstva. No stime je baš obratno. Da je naše opčinsko zastopstvo igračka u rukaina načelnika, dokazuje nam to više slučajeva.
Pred nekoliko vremena proglasio je bez znanja opč- zastopstva Musolinije za časnog člana opčine, te o tome nije bio obavješten nijedan član zastopstva, več je samo na jednoj sednici re-kao što je učinio i time je bila stvar svršena. Da ima naša opeina od tog čina „koristi” vidi se po sledečem: nekoliko vremena iza toga, (valjda opet bez znanja opč. zastopstva) pozvao je g. „sindaco” jednog umjetnika, da uz-me u načrt selo Jelšane, po kojem če biti načrtu izradjena diploma za Mussolinija, a taj je posao dotični umjet-nik obavljao dva dana, od tog je več prošlo prilično vremena, a umjetnika još nema sa dovršenim poslom. I taj če časni član stajati našu ctpčinu opet par'hiljada lira, i to sve po zaslugi na-šeg načelnika, koji vlada samovoljno, poput diktatora sve u „korist” duga naše opčine, da joj ga on opet nameče imenovanjem .časnih članova.
cesarja tako razburilo, da je takoj odposlal na gospoda Kolomana Tiszo sledečo depešo:
«Cesar ministrskemu predsedniku grofu Tiszi, Budapest,
(šifrirano)
Čeprav vem že v naprej, da ne bo nič pomagalo, se čutim primoranega, da Vas opozorim na uvodni članek v včerajšnjem «Fuggelensegu» št. 57, pri čemur treba §e posebno vzeti v poštev dejstvo, da se nahajajo na insurekcij-skem bojnem polju v uporabi tudi mnoge madžarske čete in bi bilo v takih razmerah nemogoče vzdržati pokoncu disciplino. Obenem bi Vas ob tej priliki ponovno opozoril, da vzamete v pretres, da-li bi ne bil končno čas izvršiti v osebi svojim nalogam neodgovarjajo-čega višjega državnega pravdnika izpre-membo. Franc Jožef».
Tisza je skušal sledeče pomiriti razburjenega cesarja:
«Usojam si na prevzišeni telegram odgovoriti, da sem prepričan, da uvodni članek v «Fiiggetlensegu» ne bo zapeljal madžarskih čet, da ne bi vršile svo-
Naša |e opieina fiahko bez .časnih članova, a s takvim slučajevima neka odlučuje opc. zastopstvo, koje je zato izabrano da upravlja i odlučuje stvari-ma koje tiču opčine.
Nego ako g. načelnik misli da lahko odluoi sam, čemu se onda ne imenuje opč. komesarom, a opč. zastopstvo neka pošalje kuči.
Naša ima opčina na ledjima nekoliko desetaka tisuča duga radi aprovi-zacije. Svi se dobro sječamo dok smo mi bili u vojničtvu, da naše obitelji kod kuče nisu mogle ništa dobiti na aprovizaciji, ako nisu platile sve do zadnjeg filira, stoga nastaje pitanje od-kuda taj dug za aprovizaciju i kako je nastao? I o tome trebalo bi da nešto znade opč. zastopstvo, a po tome i o-stali opčinari, a tu stvar treba bi da malo razjasni i bivši upravitelj apro-vizacije.
IJ svakom gospodarstvu treba da se vodi računa u svemu. No budu li naša gospoda narodnjaci vodili na taj način naše opčinsko gospodarstvo, imati čemo svakim danom više duga na ledjima. A kod budhčih opč- izbora trebi s tima obračunati, pak izabrati druge ljude koji budu imali više smisla za gospodarstvo opčine, a ne više izabrati kojekakve orjunaše i fašiste, koji nemaju smisla za drugo nego da se čim više priližu vladajučoj klasi, a sve drugo im je deveta briga. Toliko za sada.
Komunista.
Koiita stranka Italije
Delovanje obratnih slanic
Potrebno je, aa obratne slanice, tiste ki so se že ustanovile m tiste ki se ustanavljajo, pričnejo takoj s takim delovanjem, ki ni čisto organi-zativno in notranjega značaja, ampak, ki mora imeti politično važnost m mora biti usmerjeno v to, da se potom njega razširi strankin upliv med množicami.
To delovanje se mora vršiti nepretrgoma, potom vseh sestankov in potbm normalnega delovanja stanic m individuov, iz katerih so sestavljene. Da se da temu delovanju iniciativo ter da se mu da potrebne smernice, je strankina centrala določila, da se ima vršiti na en določen dan eno izredno zborovanje vseh obratnih stanic in strankinih skupin, zato da se razpravlja o vprašanjih, ki jih je določila centrala sama, po sledečih pravilih:
1. Vsaka obratna stanica ha sklicana v enem dnevu, med dvajsetim in tridesetim oktobrom;
2. zborovanje bo imelo izreden značaj in se bo obravnavalo samo to, kar je postavil na dnevni red lzvr. odbor stranke;
3. prvi argument bo, v tistih krajih, kojih deželne zveze so že imele kongres, poročilo s strani enega delegata na kongresu, o splosni takuki stranke;
4. druga točka bo ustanovitev delavskih m kmečkih odborov za borbo proti iašizmu;
5. tretja točka bo kongres Splošne delavske zveze, To vprašanje se bo obravnavalo na podlagi mamtesta, ki ga je izuala stranka, okušalo se bo po možnosti uprizoriti masovne manifestacije v delavnicah in sploh na mestu deia, po strankinih direktivah, za stvoritev delavske enotne tronle proti voditeljem Splošne delavske zveze,
6. vsaka obratna stanica boi morala, na mestu kjer se bo vršila zborovanje, razširiti letak, v katerem se boi pozivalo delavce, da sledijo direktivam Komunistične stranke, ki so v sedanjem momentu sledeče:
Boj do skrajnosti proti fašizmu.
Ločitev od meščanov ter ustanovitev delavskih in kmečkih odborov za boj proti fašizmu.
Zapoditi reformistične voditelje iz sindikatov, izvojevati te, da pridejo v roke revolucionarnega proletariata, pritegniti v te sindikate množice tistih delavcev, ki so ostali zvesti razrednemu boju.
Izvrševalni odbor.
je dolžnosti. Sporočam, da sem ukazal državnemu pravdniku postopanje proti omenjenemu listu, čeprav ne datm na izjave tega lista, ki stalno izgublja svo je naročnike, prevelike važnosti. Upam, da mi bo v kratkem parlamentarno zasedanje omogočilo poročati Vašemu Veličanstvu ustmeno. Tisza.»
Obenem se je začelo že polagoma pro-bujati delavsko gibanje. V novembru 1882, so izbruhnili na Dunaju večji delavski nemiri- Cesar je naslovil dne 9. novembra na tedanjega ministrskega predsednika grofa Taaffeja sledečo depešo :
«Prosim za telegrafično poročilo o včerajšnjih ekscesih na Dunaju. Izglodajo potrebni energični koraki za povečanje števila armade. Fj.»
Taaffe je odgovoril:
«Včeraj zvečer ekscesi pred zapadno železnico, Mariahilfsko in Lerchenfeld-sko. Za udušitev istih uporabljeno: dve eskadri ulanov, tri kompanije infanteri-je, 165 mož varnostne straže in 40 mož iste na konjih, razen tega odgovarjajoč alarm v vojašnicah. 6000 ekscedentov,
St. Viškagora
Z ozirom na dopis iz naše vasi, ki je bil objavljen v „Delu” z dne 9. oktobra bi imeli marsikaj za odgovoriti, ker pa ima „Delo” za obravnati važnejša vprašanja, naj zadostuje le par besedi:
Gospod dopisnik se čudi ker ni bilo na odru petja, ko imamo vendar dobrega pevovodja na razpolago. Ker pa naša mladina, ki je vedno vneta za lepo petje, ne ve kje bi bil ta mož, prosimo gospoda dopisnika naj nam blagovoli to sporočiti, zakar mu bomo iz srca hvaležni.
Sicer vemo tudi mi za izvrstnega, ne samo dobrega pevovodja, toda ne vemo ali je Št. Viškagora predaleč od njega ali je on predaleč od Št. Viske-gorež da hodi le v bolj bližnje kraje poučeval petje.
Nadalje je bila gosp. dopisniku igra »Stari grehi" pireveč nemoralna. Mi, ki seveda nismo tako sveti ljudje pa ne najdemo na tej igri, ki so jo že marsikje uprizorili prav nič pregrešnega in tudi upamo, da se pri predstavi, razen g. dopisnika, ni nihče pohujšal; zato mu pa svetujemo, naj drugič lepo doma ostane, da mu ne bo potem delal želodec sitnosti.
Diletantje.
Razširjajte »Delo"!
lisi o hilail preiskavah
(Kaj govorijo zakoni.)
Ker se često dogajajo slučaji, da izvršujejo' policijski organi, v mestu in na deželi hišne preiskave in to čisto na nezakonit način, vredno je omeniti, kaj govori tozadevno državna ustava in zakon,
Mi smo, kakor je pač naravno, že večkrat omeniti, kako spoštuje bur-žuazija svoje zakone, kadar se gre za potlačitev vsakršnega najmanjšega gibljaja z delavske strani in je potemtakem umevna, da si zatirani sloji ne smejo delati iluzij glede meščanskih zakonov. Vendar pa je koristno ako se pokaže, na podlagi dokumentacij, kaj bi smeli in kaj ne varnostni organi, pri hišnih preiskavah.
Čl. 27, italijanske državne ustave pravi:
«Bivališče je nedotakljivo. Nikaka preiskava se ne sme vršiti, ako ni izvršena na podlagi zakona in po predpisih ki ga ta določi,»
Pravica odrejenja hišnih preiskav pristoja, na podlagi obstoječih zakonov edinole sodniku ali državnemu pravdniku.
Čl, 233, kazenskega zakonika govori: «Ako obstojajo težki dokazi, da hrani kdo, ali da se nahajajo kje stvari, ki zapadejo zaplembi, ali pa, da je treba izvršiti aretacijo obtoženca ali pa osebe, ki je bila aretirana in je pobegla, tedaj sme izpraševalni sodnik ukazati, da se izvrši osebna ali hišna preiskava, ki se mora izvršiti ob prisotnosti častnikov ali sod-nijsko-policijskih agentov in, ako je potrebno, varnostnih organov, V nujnih slučajih je delegiran en častnik sodnijske policije, ki se mora držati sledečih pravil* i, t. d.
Čl. 278, kazenskega zakonika določa, «da pristoja državnemu pravdniku naročiti preiskavo, v slučajih splošnega izsledovanja*.
Izjeme: Edinole v dveh slučajih smejo sodnijski organi izvršiti preiskave brez dovoljenja sodnika ali državnega pravdnika:
1. Dejanski zločin. Čl, 167. kazenskega zakonika govori: «V slučaju, da je bil kdo zasačen pri dejanskem zločinu, sme sodnijska policija izvršiti hišno’ ali osebno preiskavo v vsakem kraju, kjer ima utemeljen razlag misliti, da se nahajajo stvari ki so podvržene zaplembi, ali pa sledovi, ki bi se lahko izbrisali ali porazgubili, ali pa, da je zasledovani krivec ali ubeženec tamkaj našel zavetje.*
2, Proti oi s e b a m, ki so podvržene posebnemu nadzorstvu, Čl, 121. a javni varnosti določa:
«Kadar ima oblast javne varnosti
"'"t"	......
obstoječih iz delavcev in sodrge, vojaštvo in straže obmetani s kamnji; orožje se ponovno uporabljalo; več ranjenih, en stražnik na konju zadet s kamenjem v obraz, en ulan padel s konja in si zlomil nogo, 63 individuov aretiranih. Ob 10.45 zvečer mir zopet vspostavljen. Proti eventualnim nadalj-nim nemirom se bo postopalo z največjo energijo z odgovarjajočim številom vojaštva.*
Vznemirjeni cesar je poslal tudi sodnemu ministru Pražaku tozadevno depešo:
«Vsled nevarnosti za bližnjo prihod-njost, ki jih imaj.0 dunajski ekscesi, pričakujem, da bodo sodišča hitro in strogo postopala proti zaprtim ekscedentom. Želeti bi bilo tudi večje strogosti državnega pravdništva napram časopisju. Fj.
L. 1883. so se nemiri ponavljali. Povodom 3 dneh trajajočih demonstracij v Budapestu je telegrafiral 10. 8. cesar Tiszu:	*	,
«Upam, da bo ponavljanje že tri večere trajajdžih ekscesov odločno preprečeno. Prosim, da se postavite v zvezo s
utemeljen sum o zločinu, lahko izvrši hišno ali osebno preiskavo pri osebah, ki so podvržene posebnemu nadzorstvu.*
Tako govorijo zakonske določbe. Ako se pomisli, da izvršujejo varnostni organi že cele mesece sem hišne in osebne preiskave pri komunistih ali pa pri delavcih ki se jih smatra kot take, v kojih slučajih ne obstoji utemeljenega razloga (dejanski zločin ali pa posebno nadzorstvo); ako se pomisli na slučaje, da so gostje v kakem javnem lokalu kar obkoljeni po agentih, in da so kar na licu mesta podvrženi otipavanju i. t. d., tedaj je razvidno, kako se kršijo gori navedene določbe,
Glede kršenja določb bodi omenjeno1 še to, da je na podlagi čl. 158. podvržen kazni zapora od treh mesecev da treh let »tisti funkcionar, ki, ne da bi obstojale potrebne okolščine in brez formalnosti ki jih predpisuje zakon, prestopi prag tujega stanovanja ali k temu pripadajoče druge prostore*. — «Če pa je ta čin združen s preiskavo, se kaznuje z enim do petih let zapora in z globo od sto do tisoč lir*!.,.
Teda, zakoni so zakoni in interesi kapitalističnega razreda sa nekaj drugega. Radi tega pa nič iluzij v meščanske zakone, temveč nadaljevanje našega delovanja za odpravo meščanskega družabnega reda, Sodrugi in somišljeniki pa bodo vsekakor lahko, sklicujoč se na omenjene doilcičbe, skušali preprečiti, da ne bodo preveč vneti varnostni organi uganjali vse to kar se jim poljubi, da ne bodo popadali v zanjke ki jim jih ti nastavljajo, za fabriciranje namišljenih «komplotov».
Mimogrede
Kakšne so to navade? Ni ravno, da bi človek a-la '«Slovenski narod» počil in še celo ni vredno, da bi si radi tega trebuh razparali. Kljub temu trdimo, da navade niso ravno enostavne. Prosim:
Imamo stranko. Krščanskosocialna ji je ime. Ima dve glasili, eno v Gorici, eno v Trstu. Goriško glasilo je bolj magmatsko, namreč za naše podeželne magnate, drugo, tržaško glasilo pa vleče bolj na stran revežev. Rad bi vedel koga hočejo ti ljudje za nos vozili, če magnate ali če reveže. Pravim za nos voziti, da si nebi mislili ljudje kaj slabega. Prosim:
Imamo stranko. Pravi, da je krščanskosocialna. Morda je tudi res. Pa se vam zgodi: Najprej sp prepirajo z narodnjaki in v prepiru padajo težke in lepe besede. Proletariat, reveži', izkoriščani, izkoriščevalci, pravica, svoboda, kruh. Prepir se neha. Kaj se je neki zgodilo?'Nič posebnega. Dogovorili so se radi razdelitve poslanskih stolčkov. Bilo jih je na razpolago malo, pa je ratal prepir. Le to bi rad vedel kdo je imel špago na nosu. Če Wilfan ali če Besednjak. Prosim:
Imamo stranko itd. Pa se zgodi: Izrednih goriškega glasila maha z lopato in piše proti vladi take članke, da rta naposled kaznujejo. Šlo se je, če se ne motim, za narodne in za ljudske pravice. Huda je bila krivica in je bilo treba za to ojstre besede. Zaradi ravno tistih narodnih in ljudskih pravic se ie pa vozil v Vidmu, v kraljevem -vremstvu gospod poslan.ee Besednjak. Če se ne motimo, je sedel v deseti koči-n. Bog vedi zakaj ravno v deseti. In Bog vedi če je Mussolinijeva vlada, proti kateri nastopa goriški urednik, kraljeva vlada?
Kakšne so to navade. Eden v zapor, irugi v kočijo kraljevega spremstva...
Oba zaradi narodnih in ljudskih pravic.	'	Zna.
Poravnajte naročnino!
Ivanka Slosar Ivan Gaberšnik
Vjenčani
Lipa - Šapjane dne 19-10-1924
Corpskomandom glede izdatne uporabe vojaštva.*
Na nove delavske demonstracije na Dunaju pred policijskim ravnateljstvom na Schottenringu, se nanaša sledeča depeša grofu Taaffeju:
«Naprošam, da me obvestite o vzroku včerajšnjih ekscesov na Dunaju. Prosim, da skrbite za takojšnjo in zelo strogo kazen aretiranih- Fj,»
Podobnih telegramov in depeš je še cela vrsta. Vsi pričajo o zelo vnetem za nimanju ranjkega cesarja za to, kaj počenjajo njegovi pohlevni in nepohlevni podaniki. No, sedaj se že nahaja v grobu in nočemo več dalje nadlegovati ne naših čitateljev, no njega s temi stvarmi. Napisali smo pa te vrstice vskd tega ker vsi kolegi njegovi ravno še niso v grobu, .ker še živijo in skrbijo za svoje podložnike na isti način in to v odrešenih in neodrešenih domovinah. No, upajmo da jih to skrbi ne bodo več dolgo nadlegovale in jim grenile mladih in starih let njihovega življenja. Plamen revolucije bo marsikomu posvetil.
Volodfa
Pavlihovi
Vstal je mož in stopil pred vladarja in mu dejal: Glej, napravil sera revolucijo. Svet še ni videl take. Ni tekla kri in niso delala vešala. Zdaj začnejo novi časi in bomo rekli in pisali: Leto Prvo.
Kakor je govoril, tako se je zgodilo. Še tisto uro so začeli novi časi in se je vsa dežela veselila. Po cestah so svirale muzike, po oknih so gorele sveče, ljudje so vriskali, se objemali in jokali od sreče.
In se je spet vzdignil mož in je stojni pred poslance. Z velikim glasom jim je rekal: Ali niste vi tisti, ki so se zmirora širokoustili in mlatili prazno slamo? Kje vas je kaj? In koliko vas je pravzaprav? Revolucija je prišla in vam je sapo zaprla, kaj ne? Srečni ste, da vsaj lahko enkrat jezike držite za zobmi. Odgovorite: Kdo so gobezdala?
In je odmevalo: Mi smo.
Govorite dalje: Kar je črno, je belo in kar je belo, je črno.
In so govorili: Orno je belo in belo je črno.
Še naprej je vprašal mož: Ali boste pokimali, kadar bom zahteval?
In je grmelo veselo: Bomo pokimali, bomo pokimali!
Dobro, je dejal mož, tako se bo zgodilo, zdaj in na vekomaj 1
In so ponavljali za njim: Zdaj in na vekomaj!
Mož pa je šel na delo. Dela je bilo veliko, ker je bilo treba vse pomesti. Pometalo se je, da je bilo veselje. Vsi so se čudili, otkod toliko metel. Kamor si pogledal, vse sama metla! Toliko debelega prahu se je vzdignilo, da ni kihčc več vedel, kje je. Prah je bil tako gost, da se že ni več videlo skozi. In je nastala nevarnost, da se ne bit v njem zaredile zarote in da se ne bi debelili komploti.
Mož dela pa je vedel, kako se mora izčistiti zrak. Zarote so vtaknili pod ključ in so bile na varnem. Precej se je vsa dežela oddahnila. Biriči so si nabrali toliko zaslug, da jim je grmela naproti čast in slava, kjer so se pokazali. Tudi komploti so leteli v luknje in jih je bilo vedno več in so semžalo-stili vsi pravični in bogudopadljivi, kjer je bilo komplotiv premalo.
Zarote in komploti so srečno prišli pod streho; če ne vsi, pa prav dosti njih. In spet je mož vstal in spet govoril. Govoril pa je zdaj tako: Denar je glavna reč. Do zdaj je šel dol, zdaj bo šel gor. Rasel bo ko kvas za ognjem. Prej so mu dajhli štrajki popra, zdaj bo brez skrbi. Imeli ga bomo ko peska. Kdor še nima avtomobila, naj si ga naprej kupi. Zraven tega se bomo še vs\ vozili v eroplanih.
Da bo pa šel denar gor, se morajo zvišati davki, takse in vse, kar je podobnega. Sneš košček kruha in je taksa vmes. Hitro pokažeš patrijotizem in še dobro ti je pri tem. Spiješ kozarček vina in sta dva davka v njem. Pokažeš, da si dober podložnik, ki vse naredi, da le kaj davka nasuje v domovinsko blagajno.
Tako je mož govoril in dal znamenje z debelo trstiko in so začele deževati takse, da se ni moglo ljudstvo načuditi. Taksa-taksa-taksa je bobnelo kakor debela toča, kadar se je dolgo pripravljala. Še predno si eno plačal, ti je že druga priletela na glavo. Mnogo ljudi je omedlelo in še več jih je napravilo samomor iz strahu pred davki. Nič ni pomagalo, če so zapirali vrata; takse so jim letele skozi olcna in dimnike v hiše in lonce. Veliko razburjenje se je polotilo vseh, zakaj nisi se več mogel nobenega dela lotiti, ker si moral vedno čakati, kakšen nov davek ti naložijo. Če bi ga prezrl, bi pa moral tri druge plačati zanj.
Tako je šel denar gor in so ga nekateri hitro imeli dvakrat toliko ko prej in so si kupovali avtomobile in so se vozili z' eroplani.
Tisti pa, ki so se vozili z avtomobili in eroplani, niso bili ljudje kakor drugi, zato je vstalo med njimi glasno mrmranje. In iz mrmranja je vstalo prerekanje in iz prerekanja obkladanje s prijaznimi besedami in prerivanje in pehanje. Vsak bi bil rad bliže čudodelnika z debelo trstiko. Priklanjali so se in prisegali vdanost in zvestobo in kdor ni mogel drugače jc vsaj po telegrafu in po telefonu naznanil, da je bolj udan ko drugi. Vzdignilo bi se bilo veliko pohujšanje in velike reči bi sc videle, da ni vstal vodja in dejal: Veliko smradu sem že doživel, pa se mi m še tako gnusilo, kakor danes.
To je rekel in stisnil nos in spet šel k poslancem.
Hosana / so vzklikali in so čakali njegove besede. Odprl je usta in popra-šul: Ali ste še tukaj? te davno bi se lahko pomeli in naredili prostor, šleve šlevaste I Ko klop se držite svojih stolčkov. Ali zdaj vam povem, vaša glorija je jyri kraju, lahko greste na sprehod. Drugi tiščijo z vsemi štirimi na vaša mesta. Jaz sem jih že zbral in ljudje jih bodo še izvolili povrh.
In so šli in so bili žalostni in so godrnjali. Skrivaj pa so še. zmiraj upali, da bodo prišli nazaj. Pa bi najbrže tudi res prišli, da se niso godile čudne reči, kakor jih svet še ni videl. Mrtvi so vstajali iz grobov in so odločali, kakšni naj bodo poslanci. In živi so hodili za mrtve okoli in so zanje govorili. In bumerang se je sukal po deželi in v žare so padali rdeči in rumeni in
spomini
beli listki in iz žar je samo črno letelo ten.
Videlo se je precej, da ni več Prvo Leto, ampak da je Drago Leto štetja.
Potem pa je nastala silno učena razprava. Šlo se je zato, da se počasti frak. Brez fraka ni bilo več mogoče biti poslanec. Vsa dežela se je razburjala samo radi fraka. Kdor je v fraku, je lahko poslanec, brez njega ne more biti. Eden se je le upal. brez fraka na plan, ali komaj so_ ga zasačili, že so ga zgrabili in odpeljali. Vožnja pa je Ida tako hitra, da se je ustrašil in po poti umrl.
Česar ni nihče pričakoval, se je zdaj zgodilo. Bili so ljudje, ki niso hoteli razumeti, da bi kdo kar od strahu umrl. In so se začeli oglašati in so vpili na paragrafe: Paragrafi, zasukajte se 1 Tolikokrat ste se že zasukali, pa sedajte še enkrat! In prav se postaviti', kljuke nerodne! Vsak por ar. ra f naj stoji pr a v in ne narobe. Če bodo vsi paragrafi stali spet enkrat prav, bomo rekli temu normalizacija.
Tako in še drugače se je vpilo vsevprek, frak pa je bil popolnoma pozabljen. Dobili so se celo, ki so dejo!/, da poslanec ni nič več, pa mi ima frak ali ne. Ti so si deli ime: opozicija in .-<■ tako grmeli, da jim je bilo treba usta zavezati. Po vsej deželi najdeš zavezanih ust, da te kar-smeh pnjehJje. Nekateri so bolj povezani, drugi manj kakor je kdo bolj ustvarjen za kričanjs.
Zadnjič jih je mož revolucije potolažil in jim dejal: Prinesel sem vam oljčno vejico, bumerang sem ga spravil. Mislim, da ste zadovoljni s svojimi obvezami. Saj jih ne boste dolgo
Kedo so
Velikanski preobrat se je dovršil v svetovni vojni ne samo v materialnem oziru ampak tudi v duševnem pogledu. Kar si je proletariat prej dobrega pridobil, to mu je vzela vojna. Pa še to kar mu je ostalo je kot pena. Danes ima službo, zasluži toliko, da živi komaj kot človek slabše sorte, a ne ve, če bo tudi jutri tega deležen. Vsak hip ga lahko odslovijo in pošljejo počivat v senco. Sigurnost, ki jo je imel pred vojno, mu je blažila njegova čustva in ga utrjevala vedno bolj v krepostnem življenju. Stalen zaslužek mu je takorekoč zatiral vse, kar se v .človeku porodi slabega iz revščine in pomanjkanja. A vsa ta sigurnost je sedaj izginila, kajti današnja kapitalistična družba skrbi za varnost in udobno življenje tistih, ki kaj imajo, ne pa za tiste, ki žive v bedi; ne za tiste torej, ki so potrebni, ampak za tiste, ki ima-jo vsega v izobilici.
Da je beda na svetu vidimo in občutimo vsi, ki nismo rojeni v mehkih pernicah takozv. gospode. Vsi, ki smo se rodili v revnih hlevčkih, smo priča te bede od prvega trenotka življenja Trpimo mi in z nami nepregledne množice. Zdi se nam, da smo zašli v temni trnjev gozd že ob rojstvu in le redko se komu posreči najti drugi del tega gozda, kjer je svetlo in ni trnja. Tam tema in trnje, tu svetloba in veselje, tam beda, tu razkošje. V temnem delu gozda se plazijo izsušene, trudne postave, ki se dan za dnem trudijo, da bi ušle iz tega strašnega kraja.
Tisti del človeštva, ki hodi po svetlobi, si je nadel «sveto» nalogo, da zatira in izkorišča vse ostale, da zamore sam živeti čim udobnejše in razkošnejše. Zatiranemu delu človeštva pridiga moralo in mu stavi vse mogoče meje in zapreke, ker se boji, da nebi ta del prišel v njihov raj in razkril njihovo moralo, ne tisto, ki jo (pridiga zatiranim, ampak ono, po kateri on živi.
Iz tega stališča dvojne morale gospodarjev in zatirancev moramo proučevati razmere v današnji družbi, ki je ustvarjena po kapitalističnem načrtu. Njihovo geslo je: Kar smem storiti jaz, ker sem kapitalist, ker sem bogat, ne smeš storiti ti, ker si proletarec, moj suženj 1 Zločine, ki jih delam jaz nad teboj so sveti in častni, če se pa upiraš ti suženj proti svojemu izkoriščevalcu, je to sramotno ter kazni vredno.
Rešiti moramo najprvo na kratko ^prašanje: odkod beda in na drugi strani toliko razkošje? Ta dva izhajata iz krivičnih socialnih razlik v človeški družbi. Na eni strani samo delo in trud, na drugi p(a brezdelje in uživanje. Kdor dela in se trudi ne more in ne sme uživati sadu svojega dela, ampak mora s tem svojim delom rediti tiste, ki nič ali pa zelo malo delajo, Te vrste družabni red razdeljuje človeštvo v dva razreda: v sužnje in v gospodarje, to je v proletarce in kapitaliste. Če pa hoče tisti, ki ne dela, živeti dobro in razkošno, mora jemati tistemu, ki dela; kajti v današnji dobi sc pridobivajo vsa sredstva za življenje edinole z delom. Na ta način se torej ustvarja beda in razkošje. Kratko lahko označimo ves ta proces s sledečimi besedami:
Kdor dela ta strada, kdor ne dela ta je!
Opisovati bedo mislim, da ni treba nikomur izmed proletarcev, ker jo vsak sam dobro pozna. Ne vidi in razume pa vsak njene sadove in posledice. Stopimo samo v takozv. delavska predme-
nosili, samo oseminpetdeset let. Potem vas ne bom več vprašal, kako je z obvezami.
In je končal: Komu jezik za zobmi?
In so vsi molčali.
In je nadaljeval: Komu bumerang?
In so spet vsi molčali.
In je še vprašal: Komu glorija?
Menil je odgovoril sam in je vsem obrnil hrbet in je začelo štetja Tretje I “to.
Fašlsfovske pobožne želje
Fašistovske korporacije so falirale na vsej črti, vse jih zapušča.
Zato so črni kar ven iz sebe, tako da ne vedo, kaj bi počeli. Voditelji fašistovske zveze v genoveški (provinci so v tej jezi videli belo to, kar je črno. Rekli so, da delovno ljudstvo Italije gleda z zaupanjem v fašizem in zato mora vlada preskrbeti, da bodo potom zakona vse delovne sile obvezne biti vpisane v fašistovskih sindikatih.
Resolucija, ki vsebuje te zahteve zaključuje s staro pesmico, da »edinole potom dela je mogoče ustvariti srečo Italije«...
Ti gospodje pa bržkone ne slišijo druge pesmi, ki jo pojejo liberalni in-dustrijalci. Ti so namreč uvideli, da potom sile se ne da nič opraviti, c:u postaja (proizvajanje v industriji slabše, ker delavstvo, ki je bilo prisiljeno delati pod bičem, proizvaja malomarno. Pričeli so apelirati na vlado, da naj odneha od svojega pritiska, da naj se pusti strokovnim organizacijam (starim) prosto gibanje. Seveda je vse to mišljeno v okvirju demokracije in, da bi bile strokovne organizacije pod vodstvom reformistov. Vendar je vse to značilno, ker kaže spoznanje, da je nemogoče obvladovati produkcijo potom odkrite diktature.
i zločinci?
stja — kajti o delavskih mestih današnja kapitalistična družba ne govori, ker delavec ne spada v mesto, kot ne pes v hišo, ampak v «kučo» privezan z verigami. Na ulicah vidimo umazane in blede obraze otrok, matere izsušenih grudi, skrivljene in tresoče se starčke, itd. itd., kajti nepregledne so posledice bede. Zdi se mi, da je ni na svetu bolj rodovitne'stvari kot je beda. Skoraj bi se človeku usilila misel, da sam bog blagoslavlja njeno rodovitost, saj pravi pregovor: kogar bog ljubi, tega tepe! In kaj je na svetu večja in strašnejša šiba kot je beda. Saj se iz bede tudi tolikokrat rodi preklinjanje tistega, ki nas je ustvaril in nas naselil na ta «božji» svet!
Toda obrnimo svoj žalostni obraz od te postaje križevega pola bednega ljudstva katerega bog ljubi in se obrnimo k tistim katere «sam bog» sovraži in poglejmo kaj jim je dal. Lepa in zdrava so njihova stanovanja, zdravi in močni so njihovi otroci in njihove matere so naravnost olimpijske postave. Ne najdeš na njih sledu dela in trpljenja, sama brezskrbnost in veselje jih je. Veselijo se sveta in zdi se nam, da se tudi ves svet njih veseli. Solnce se jim prijazno smeje in lahna sapi-ca-se vedno igra z njihovimi dišečimi kodri t A ti ubogi proletarec, povej mi, kedo čustvuje s teboj, povej? Ali se ti ne zdi, da se ti porogljivo smeje solnce, ko prilezeš iz podzemskih rovov, ves strt in truden?! Ali ne vidiš, da te zasmehujejo tudi luna in nebeške zvezdice? Kedo čustvuje s teboj? Grom in blisk, črni oblaki in strašne nevihte, ti so tvoji prijatelji, ti imajo tudi nekaj srca zate ! Nič kar je lepega in svetlega ni dano tebi, vse kar je temno in strašno, vse to je tebi odmerjeno ! Saj še sama smrt se najraje mudi v tvoji sredi.
Toda pojdimo iz nebeških višav nazaj v zemeljski raj. Oglejmo si vsaj eno najvažnejših posledic bede. Dan na dan beremo po kapitalističnih listih o raznih zločinih, ki jih naredijo po večini ubogi sužnji, proletarci. Redko boš pa videl časopis ki bo odkrival zločine kapitalistov. Rad bi vedel, koliko jih je izmed nas proletarcev, ki smo kdaj videli peljati uklenjenega kapitalista ! Mislim, da še nobeden ! Vidi se torej vsa zadeva tako, kot da bi bili zločini doma samo med proletarci, a pri njih da jih ni! Kako to, ali so oni res taki poštenjaki?
Življenje v bedi živečega človeka daje mnogo predpogojev za zločinstvo. Njegova notranjost je razburkano morje. Ko se mu neprestano gode krivice zgubi polagoma tudi on vso vero v pravičnost, ki edina zamore dati družbi pravo in smotreno življenje. Č'e opazuje tak človek svoje življenje, ki ni dru-zega kot večno trpljenje in beda in povrhu tega ga še zatirajo na vse druge mogoče načine in vsi mogoči ljudje, pade v njem še vsaka druga plemenita misel. Koliko . bi tu lahko naredila vzgoja, a poglejmo Č9 je v stanu bedna proletarska mati vzgajati svoje otroke. Koliko tisočev izdajo kapitalisti za vzgojo svojih otrok. A še vedno se jim ne zdijo dovolj dobro vzgojeni. Nikakor torej ne moremo zahtevati od uboge in neizobražene proletarske žene in matere, da bi s pomočjo svoje večne bede vzgojila svojo otroke. To pa še tem manj, če mora mati sama tudi služiti kruh izven domače hise in prepuščati otroke same sebi ali drugim .nezanesljivim osebam. Tako otroci zaidejo v slabo tovarišijo, nauče se vsega sla-
bega, a dobrega navadno nič ali pa zelo malo. Zanemarjajo šolo in pouk. Že v mladih letih jih okuži alkohol, tista zver, ki nam krade zdravje in nas .pahne še v marsikatero nesrečo <
Tak nesrečnež vidi torej povsod samo sovraštvo, namesto ljubezni do bližnjega in enakosti. Še celo tisti ga sovražijo in ga ponižujejo, ki trdijo, da so namestniki Kristusovi ! Tako začne tudi sam sovražiti soljudi in popolnoma logično je, ako se njegov srd v prvi vrsti obrača proti tistim, ki ga najbolj zatirajo in ki žive od njegovih žuljev v razkošju in razuzdanosti. Tako se vedno bolj in bolj razvijajo v njem vse možnosti in pogoji, da se spozabi nad svojim bližnjim in postane zločinec. In vse to je sad nebrzdanega kapitalizma, ki v delavcu ubija človeka in goji v njem žival.
Razne statistike, nam- jasno kažejo, da se zgodi zelo veliko zločinov tam, kjer je največ brezposelnosti. Tej pa nujno sledi beda, katera, kot smo prej videli, daje vse možnosti, da zaide človek na pot zločinstva. Ker je pa brez-
Tiskovni sklad
Prej izkazanih L 5593.45
Košana: M. Biščak, A. Banovec, Št. Penko, Iv. Željan, Ant. Gerbec, Al. Biščak po 6; J. Spetič, J. Stefančič po 2; K. Fuk 4.80;	.... L 38.80
Solkan: V protest proti nasiljem darujejo sledeči delavci: z veselim srcem dam, Razbojnik Rikardo, Jos. Škara-Lot po 5; maresciallo dei carabinieri
10;....................-L 25,—
So. Anton pri Dekanih: Nabrala Viktorija in Mirko Jakomin ob priliki podelitve imena njihovega novorojenčka Zorkota z željo, da bi se vsi proletarci spominjali ob enakih prilika!) našega razrednega glasila 18.— Volčjculraga. Nab. polo 240: Rutar Janez. R. Beltram, Fr. Bunc po 2; o-mizje, Fr. Mihelj, V. Peric, D. Arčon, St. Bajt, Franc (priimek nečitljiv), Iv. Žižmond, A. Marvin, A. A-bramič, J. Mavrič, J. Petrovčič, Iv. Ožbot, Fel. Košuta, F. Beltram, A. Keber, F. Keber, Miha prideš uvideš po 1; J. Krpan, Iv. Merljak po 1.50; Al. Petrovčič 0.50; C. Petrovčič 0.20; L. Gregorič 0 90; .... L 27.60 Bilje pri Gorici: delavci . . L 50.— Salež pri Nabrežini. Nab. pola 164: Železni komunist, Al. Pirc, J. Grilanc, Fr. Budin, ker je malu dubu, rdeči sin, stric boljševik, bledi sin, Ant. Kuret, da me ne bodo več kaznovali po 5; Avg. Perčič, Fr. Milič. L. Milič, E. Škerk, L. Budin, rdeči kajžer, J. Milič, boljševikov oče, ker mi dobro gre?, ker grem ž njim, mladi boljševik, K. škerk, K. Štolfa po 2; saležki boljševik, E. Milič, Iv. Rebula. A. Milič, K. Stubelj, N. N„ M. Grilanc, T. Škerk, V. Ostroušk, Pepi Pegan, saležki boljševik, Just Grilanc, Rdeči Franc po 1; M. Pirc 3; Leninov četaš 4; nabral s. M. Pirc med veselo družbo zavednih proletarcev 15.15; Mussolini iz Saleža 0.65; da bi živela svoboda! 0.80
Skupaj L 112.60 Bilje pri Gorici. Nab. pola 262: Iv. Frančeškin, Andrej Krpan, Abel Ur-šič, Mirko Kuštrin, Ant. Komel, Janko Kerševan, Ant. Komel, Boris, za idejo Lenina, Ant. Uršič, boljševik, V. Pregelj, L. Savnik, A. Šavnik, L. Koglot, D. Šavnik. Š. Černič, F. Gorkič, D. Komel, F. Silič, T. Orel, Iv. Martinuč, Andrej Bratkovič po t; A. Silič, Soler Adamo po 2; Leon Čuk, M. Silič, F. Komel, A. Keber, komu-
nist, F. Humar po 0.50; nabrano med veselo družbo 15; . . . .L 45.— Boršt pri Trstu: darujejo A. Petaroš in sodrugi..........................L	11.—
Renče: Nabrano na svatbi s. Dominika Špacapan in Erneste Možetič z o-pominom naj bi ne bilo naše svatbe, kjer se ne bi spominjalo našega glasila 	L	12.50
Boljunec. Nab. pola. 202. Norec, pes, Samica, K. Z„ K. R., K. K, pešpolk, bataljon, M. Žerjal, J. Ota, Ž. M., Ž. B., Ž. J., Angel Žerjal, Avg. Žerjal, Ž. M., Filipčič, za procvit proletariata po 1; regiment 3; živijo 111. Internacionala, Mingot, Željko Žerjal po 2; proletarec 5; Iv. Sancin 1.50; Mat. Ota 1.10; živijo Lenini 1.20; Gab. Ota 0.45 .	.	. .	.'L	36.25
Potok pri Dekanih: Nabrano med fanti na plesu.....................L	39-90
Števerjan jtri Gorici. Nab. pola 269: Lazar Črnogar 1.50; Iv. Klanjšček, Riko Reja, Al. Maraž	po	0.50;	L.	Maraž,
Ant. Hlede I., Mazarovič Črnogorec, Ant. Hlede II., Fr. Mačuš, Jos. Miži-goj, Ant. Knez, Emil Batištuta, Al. Škorjanc, N. N., Jos. Gravnar, Jos. Remic, Iv. Maligoj po 1; Iv. Knez Čevljar, A. Prinčič po 3; Ant. Možina, Ant. Drufovka, N. N., Mravlja. Čuk na palci po 2; trpin dani, J. Ci-glič, J. Mačuš po 0.20; Al. Gravnar
0.55; Boštjan Hlede 3.60; Vran 0.65, ker sem revež 0.60 ... L	39.—
Vsega skupaj L 6049.10 *
Darove nabrane na nab. polo 20/ (L. 54.10) objavimo v prihodnji številki.
Znesek L. <5— (25 za «Delo» in 20 za «Rdečo pomoc»), ki smo ga objavili v protli številki so darovali fantje v Boljuncu.
poselnost posledica konkurence kapitalizma, je torej jasno, da zločince neposredno ustvarjajo kapitalisti. Nimajo torej na vesti samo bede tisočev in ti-sočev delavcev, ampak tudi vse posledice, ki iz nje izvirajo. Krivci so torej oni in ne tisti, katere beda prisili, da store kak zločn.
Kakšne so pa posledice razkošja, v katerem žive kapitalisti, smo deloma videli tekom razprave. Kdor hoče živeti v razkošju mora imeti sredstva v to svrho. A kdor ne dela, ta ne pridobiva, zato pa mora jemati sredstva tistemu ki dela in ta «tisti» je delavec-proleta-rec. Ker ga pa kapitalisti oropajo in ker je ropanje zločinstvo, so oni torej krivi zločinov bednežev in obenem sami zločinci,. ker ropajo delavec. Zapomni si torej revež-proletarec, kedo je. in Kje so pravi zločinci: to so kapitalisti in tisti. ki te v njih zločinstvu podpirajo ! Ti zaslužijo vislice in temne ječe, q j ti, ki si mogoče ukradel kos kruha, da nisi umrl od lakote ti, tvoja žena in \ajini otroci !
Kljub jasnosti teh izvajanj ver,dar
Mrnto idi poidč
Vsled reakcije je prišlo v Italiji šele zadnje čase do praktičnega udejstvovanja «Med. rdeče pomoči«. Tako so se odslej vsi naši bivši odbori za politične žrtve pretvorili v pododbore ((Italijanske sekcije Med. rdeče pomoči«.
Ta proletarska ustanova se je porodila po zaslugi in požrtvovalnosti ruskih delavcev in kmetov in se potem razširila povsod, kjer se bije razredni boj. Njen namen je skrbeti za vse žrtve reakcije in žrtve kapitalistične požrešnosti. Na kratko povedano je to ((Rdeči križ« našega razrednega boja. Kapitalizem se z vsem svojim mogočnim aparatom besno bori, da si .zagotovi odiranje lačnih in raztrganih de-lavsko-kmetskih množic. Neusmiljeno zadene njegova železna pest tistega, ki zahteva pravičnejšega kruha in svobode. Na tisoče je proletarcev, ki trpijo v ječah in prognanstvu zato, ker so se potegovali za pravice proletarskih množic. Nešteto družinam je reakcija ugonobila očeta. Vaša dolžnost, delavci in kmetje, je, da si vzamete k srcu usodo teh vaših sodrugov in sirot, ki so se borili za vaše odrešenje. Res je, da živite v skromnih, da celo obupnih, razmerah, vendar bodete radevolje žrtvovali kolikor vam vaše moči dopuščajo, da omilite usodo svojim sodrugom, ki so se bili in žrtvovali tudi za vas. Vaša pomoč bo blagodejna in bodrilna za njih, ker bodo čutili, da jih proletariat ni pozabil.
Boljunec: Družba fantov daruje 20;
nabrano ob «Rdeči mizi« 13.90
Skupaj L 43.90 Ajdovščina:	nabrala vesela družba
L 7,—
Čepovan: A. B., Jan Paglavec, Leop. Rejec, Anton Mrak, Andr. Ho jak po 2; Vencel, Peter, Jer. Grobar po 1;
Št,. Skok 3;...............L 16,—
Bilje: delavci svojim sodrugom, ki trpe za proletarsko stvar ... L 50.— Deskle (Goriško): Za politične žrtve darujejo sodrugi: B. A. (v Franciji), Z. M., M. J., K. J. po 10; M. F., V. P. (globna) po 5; G. E. 2; . L 52.— Sežana: Ob priliki krsta hčerke Milke daruje veselo omizje za politične žrtve v svesti si boljše bodočnosti: M. Divjak, Sost Kocjan, žena povhna straha po 2; kom. Filip, France O-reh. ate na 43. leto, priloži tovariš Gulič po 5; Pepi R., revolucionarec ,pp 1; Pepca prvič teta, Ivanak Rodica po 2.50; Port Art 3; . . L 36.— Pobegi pri Kopru. V svesti si, da bodeta kmet in delavec dosegla svoje pravico in svobodo' edino potom komunizma smo zbrali ta znesek za so-druge, ki jih kapitalizem preganja, ker so se za to borili.
Avgust Pečarič, Salv. Bertok, Matija Pobega, Peter Jakomin, živel Komunizem! Bordon Desiderio, Josip Furlanič, Leop. Valentič, Janko Pečarič, Angel Tedeško, Karlo Pečarič po 2; Jak. Tedeško, flazarij Pečarič IX) 5; Cerkvenič Ivan, Karlo Brajnik, Mediča Peter, Peter Kocjančič, Iv. Šturman, Nazarij Bertok, Marjo Bembič, Kristjan Bertok, Jožef Ži-gante, Jos. Eler, Karlo Zidarič, Ivan Kuret, Alb. Pobega, Rihard Čepak, Valerjo Škerl, Jos. Bertok Rino, Rok Pečarič, Jos. Bolčio, Marčeto Vato-vec-Čežarji, X. X., Lovre Furlanič, Albin Pečarič, Armino Turko, Lud. Tedeško, Marjo Tedeško, Valerjo Tedeško, Angel Pobega, Jos. Furlanič, Stanko Bertok, Karel Furlanič, Jos. Bertok, Jos. Pečarič, Nazarij Bertok, Arhelaj Furlanič, Ernest Bordon, Pij Pečarič, Jos. Bordon po 1; Just. Bembič, 0.50; štirje sodrugi pri «Rdeči mizi« 3.70; družba «ptička sem vje-la« pri «Rdeči mizi« v Cezarjih 18;
Skupaj L 91.20 Nabrežina: J. Tavčer, N. N., N. N., A. Grasnich po 5; Cimador, Weffort po 1; J. Pirjevec, Lenin iz Medjeyasi po 3; Le. Ponten, Pepi Česnik, A. Go-deas, ker sem vedno isti po 2; A. Košene 1.50; Ludovico 2.50 . L 40.-— *
Mareziganska okolica:	J. Lukač, Iv,
Babič, B. Nadal, B. Vincenc, Val Truškan, B'. Josip, neomenjeni proletarec, P. Sergon, J. Umer, J. Ma-rancin, Ant. Štrukelj, Jos. Dilica, A. Umer, Andrej Babič, Iv. Koren, J. Babič, I. Babič, J. Favento, R. Babič, P. Kozlovič, Ant, Maršič živel ko-
današnja kapitalistična družba pioj -ja drugače to vprašanje. Ona ne išče tulr ko vzrokov zločinom, kako in zakaj so nastali, ampak vsa njihova pozornost je obrnjena v to, da izslede osebo, katero so sami pripeljali do zločina i Ne zakaj, ampak kedo je storil zločin, to je njihova vodilna misel ! Kdor pa nv-na tako pospešuje na popolnoma jasen način zločinstvo. Radi tega jih pa nič ne teži vest in tudi tu, kot pri vsaki stvari skušajo napeljati vodo na svoj mlin. Žive namreč v prepričanju, da je njihovo razkošno življenje mogoče le tedaj, ako zatirajo svoje sužnje in jih tišče v bedi in siromaštvu. Res je, da trenotno lahko drže s tem bičem zatiranja ubogo ljudstvo pod svojo železno pestjo. Toda kakor hitro se bo ta masa dovolj okrepila in zavedla jasno svojega položaja, tedaj bo napoči-l dan, ki si ga toliko žele vse zatirane množice sveta.!
Zatorej oklenite se delavec in kmet tiste stranke, ki hoče uničiti tiste, ki so pravi zločinci /
munizem. Fr. Jerman, Št. Jerman, Mih. Maršič, Fr. Koren, A. J., Ant. Babič, rdeči Ruski po 2; B. Avgust, Iv. Sabadin, Ant. Babič, A. Sergon, A. Marancin, P. J., «fašist», Belič A., A. Babič, mladi komunist, M. Umer,
I.	Krmac, J. Krmac, A. Krrnac, M. Krmac, F. Babič, P. Babič, K. Babič, Jos. Babič, Antonija Hrvatin, Anton Hrvatin, Jos. Maršič, J. Dobrinja, Avg. Hrvatin, Jos. Dobrinja, Frančiška Starc, Jos. Maršič, Jos. Dobrinja, Jos. Kavrečič, Slavko Kavrečič, ml. , ern», Ant. VI. rš. ;, Si. Jer man, Ant. Jerman, B. K., Ant. Ole-nič, Lazar Babič, proletarec, Jos. Koren, v Leninovem duhu po 1; Jos. Babič, A. Umer I., A. Umer II., suženj proletarec, Justin Kavrečič, Jos. Babič po 3; Iv. Hrvatin I., Iv. Hrvatin II. po 1.50; S. J., Jos. Domjo, B. D , komunist, A. Koren, A. Krmac po 5; Jos. Sabadin, Jos. Štefančič po 10; mladi komunist, V. Barbo, Venceslav Jerman, Edv. Maršič, Danijel Maršič po 0.50 (ta znesek je bil izročen' rnareziganskim proletarcem v koprskih ječah)	L	171.50
* * *
PODODBOR «M. R. P.» za GORIŠKO.
Prej izkazanih L 398.75 Nabrano med železničarji na nab. polo 101: T P. S G, B F. G G, B M, C N, P F, G B. B G, C L. P O, B A, B B, M A, N T, O P. M P, B E, B C, S R, S O, M A, N G, Z E, L A, N R, M V, L S, M N, M I. R D, B L, N N, S F, N N. P V, B E, B M, proletarka po 2; B O, T F po 3; P M, S R, P L, S O, C M, G Cpo i; A A, P P po 5; S E 1.60; somišljenik železničar 2.50 (e-nako listu «UnitA» .... L 104.10 Furlanija: Nabrano na sestanku mladincev .........................L	27.—
Vrtojba. Nabrano med sodrugi L 31.50
Vsega skupaj L 561.35
Za spomenik padlim sodrugom
Dekani: Nabrano pri «Rdeči mizi«: V. Fortuna, Fr. Grižon, Avg. Gregorič, Ant. Bernetič, Avg. Prašnikar, Avg. Gupin po 2; M. Peca, Iv. Toškan,. Dom. Piciga, Avg. Grižon, V. Toškan, Jos. Toškan, Raf. Toškan. Avg. Obad po 1;	L	20.—
Agrarni štrajki v Čile~ju
Razmere v kojih žive kmečki dclav-ci v južnoameriški državi Čile, so neznosne. Meseca junija so štrajkali ti mezdni delavci v pokrajini Chimba-rorr.o. Ta štrajk pa pokazuje v pravi luči bedne razmere teh izkoriščanih. Zahtevali so zmanjšanje delovnih ur, to je. da se določi šesturni delovni čas predpoldne in peturni popoldne. Nadalje so zahtevali polurni odmor za za-jutrek in enoinpolurni za čas kosila, povišanje plače do treh pesosov na dan za redno najete delavce in pet pesosov za sezonske delavce.
Zemljiški posestniki v Italiji
Vseli zemljiških posestnikov je v Italiji pet, miljonov. In sicer so razdeljeni sledeče: tri milijoni in 275.KO posedujejo do enega hektarja zemlje; 644 tisoč od enega do dveh hektarjev; 450 tisoč od dveh do štiri hehtarje; 348 tisoč od štiri do osem hektarjev; 250 tisoč več nego osem kehtarjev.
V Siciliji je največja razlika med malo in veliko posestjo. Tam je 1500 veleposestnikov ki monopolizirajo s! o-io eno tretjino površine dotienega otoka.
Brez kraljeve glave
Vipavsko, Cetaš: Poskrbi, da dobijo, kakor domenjeno, naročniki list, ki ga pošiljamo v skupnem zavoju na tebi znani naslov.
VolČjadraga, Vik. Ž-‘ Nabiralne pole in bloke dobite v Gorici.
V§e pošiljatve za „Delo“ nastavljajte tako:
List „DELOM Trst » Trieste Casella poslal« 93 - Centro
Odgovorni urednik : Vekoslav Rovan
St«h. Tip. (. tftiul - Trt««ti