Or* ' in?
* .•* V	-V*	-■
Ji *	*	*. . . .г
■ ? O 4 i t" "■' J Г*1УГ*'*» "• *1	-
v. ,a.	..*,	•. ' .m#	«■•	v	•■•	.	j	.4»	'	s	L*	JL	>.	^	^
i: :,louc i;:io• raslobr ’si 1;,r v:i)ur:•.:?!•:br asic
j
?\ v» . 71. r> h i* * •’	••‘Л	'j
> >..	...	.	J;	k.y	*.«.*•	4	S*	•-/	'	i
■ * n ! • P I |Л
* —^ * V ...	:' 4. i J-
L>
š
X. 4.^ -im ^.«С'
J. o ora;
.•j,1*>.■«.'JU
лп:». obrasiobrj
iu’ i asio bro.zld* io^r. г I o brazio bra2io brazio br as; ) bra zincrosiroraslo br as iobrasipbra siobr i-cbra^iobrasidlr s?.io§ raslo brasio br&siob;
i 2 i o br 2 si p b r a s i o b	?	■;.«	i	c	bra	s	lo	b	r	a	zt	<
Vraslo bra з!ођгаз2^в1Ш&г> brasio braslobr
fv.i'■■' 'b
-V * —m V
Ul Ji J
~A- * s*4m •-/
W<" fO
‘1
..•-t ►
'oslob ■i. U«-JI-4.^ >■»
• obra s io b rasi# f i o bra?. 1. o br aa$j
'rasio brasiobršž 1 braslobras1obras
'iobrasio br azio ђф, -rasle b rasi a * br as i o b r ■ ■ alojfi‘ " •obraslo bris
s io brasio oras: ^raziobrasiobJ
Straši o bra&iol
-J ib
* b	r j	■'■ **♦ --'j ■ -
v».
*’;• r* •: ' .	/•	.•	•;	#r-	*	■>*«;	iv
4 J **» » •«*	«Л»	fA	/.	*	1	V.	.Г	♦	*
*oraslo bra aio b:
‘io.urasio bra si o B?
h ** *
« •
V 0*i Лл ri V* • ■• '“‘■'‘I	•.	<**
-JD * -*-• '«r	*	* JF	#
;B brasio brasio toM jSresio brasio.feraalobri L o b r a s lo brii^ioi ui. v c '.siobraolo ђ^оз
bi^AislobrazloUri
^4rasio
o brasla brcale i4&io brasiobrsi;
br *si a b t a&ia to lio brsasiotosio tosio ‘s
3 i o bra 2:1 Q br :1 si pbr r.s±e b
iisio bruzio br slo bra siobmsio br-i«lo ar -.bi brasi. uc.asiobr .siobr .siloa,rosi. загла!atr";
i л a.	1 ^ < • j’*-.-'-* > I bi
Cv i' i Л /», <i
' И «. .. i m
•i* i *>i
TOMO ŠETOR
VOŽNJA
življenje je vožnja z vlakom na postaji kjer vanj vstopiš stoji
ko potegne nisi edini v vagonu če izstopiš na drvečem se zagotovo ubiješ če izstopiš na postaji in vlak odpelje v isto smer ne živiš več
ker se je eno življenje odpeljalo naprej ti lahko mirno gledaš za njim in se veseliš
ko težki vlak izginja za ovinkom in počakaš na brzca ki prispe na cilj pred prvim življenjem če hočeš
drugače boš sam umri v ne življenju
nihče tega ne bo vadel
razen
razen tistega ki te bo našel in takoj nadaljeval pot in se takoj vrnil v življenje kjer bo sčvekal kar je videl če si bil prisiljen izstopiti ker na primer nisi imel vozovnice niti denarja da bi jo plačal na vlaku boš jezen metal kamenje na zadnje vagone
in preklinjal kontrolorja ali ubijalca za denar ali zaradi denarja na vlaku so ljudje ki se peljejo v isto smer izstopajo in vstopajo na različnih postajah na vlaku se vsi potniki med seboj ne poznajo in tudi ne vidijo samo nekateri ubijalec pa vso vožnjo teka naprej in nazaj proti začetku in proti koncu življenja da preluknja novince on vidi vse potnike vendar vseh ne pozna rad se vozim z vlakom sovražim postaje in luknjača
LITERARNA PRILOGA
ob razi
ŠTEVILKA 3 4.4. 1978 UREDILA: DANILA OREŠEK LIKOVNOST IN OPREMA GORAN DEVID§
POPOTOVANJE OD POHUJŠANJA DO POMLAJENJA
[imel sem prijatelje — napotil sem se iskati njihove sledi)
tam nekje nič ne vidim
vse zamrzne sredi množim pogled brez ovinkov solzne oči
pivnica
lahko se zanesem nate toplota iz sredine hodimo v križanke tam se žgemo po želodcih
(da bi pogledal v nedolžnost)
ameriško sonce nad Vietnamom kadar ne moreš uiti z dirjajočega konja sladko se cedi limona nekje je zvezda plava
ptič po mislih in serje na glavo seme
na karnevalu je sonce v oči
moja ideja je dišeče cvetje
ne pridem do dna ker ga tvoj vodnjak
nima
zato tudi ne upam kometa vreči vanj sicer pa je v temnem obrobju mesta vedno
tema
tako da ptiči ne vidijo več nazaj (ok)
kmalu bom indijanec
in bom lahko skakal po horizontu
globoko dihal
imel bom prijeten okus
in poželenje
po smrti
na pobočju
BENO SREBRE
ALEKSANDER LOGAR
KLASJE LJUBEZNI Kaj stojiš,
luna nebeška tvoj sij, tvoja lepota me omamlja, daleč sem,
zrem tja visoko v modro nebo, luna ti, tvoj sij.
Lasje v vetru ljubezni plapolajo, kakor klasje, nebeške oči, beli zobje,
luna tvoj sij me omamlja.
BOLJŠA CELICA
Rodiš se le enkrat, tvoj paradiž je le tvoj. In preklet bodi človek, ki ti uniči življenje, tvoje cilje, zmogljivosti.
Le luna, samotni hrast, posušena jelka vesta kdo sem jaz.
Potoček med skalovjem, vije se tja v svet, ptice, ki letite
zakaj ste mi prepreka. Njeni lasje, njeni rjavi zlatorjavi lasje, beli zobje, za poljubom, njene ustnice.
Kakor klasje, kakor blag vetrič.
Kdo sem, da zrem, hodim nasproti ljubezni narave. Ustavite,
ustavite mojo pot, saj je siva, dolga.
Ustavite mojo pot med klasjem klasjem, večnosti.
Zvezde,
oddaljeni planeti, neraziskano, vesolje, zakaj še živim.
Umreš lahko večkrat,
in človek,
ki umre le enkrat
ni človek,
marveč
pohojena
izmučena žival.
Le luna, njeni žarki, sij rumeni, njena lepota, vesta kdo sem jaz.
Umreš,
ni več življenja v tvojem telesu,
predaš se le večni tvoji temi.
Med rojenjem in smrtjo, je ljubezen, sovraštvo,
samota in celica temna, med rojstvom in smrtjo, je življenje, tvoje.
Življenja ne izpiješ, sod mogočni, ljubezni ne predaš se, ne sovražiš, samotariš, boljša zate
celica je temna...........
ANDREJA DAN
Kaj sva
— nič.
Kaj hočeva
o	- n*^-
Zakaj sploh živiva
— za nič.
Vsa ja za nič
tudi midva sva zanič.
Razbito ogledalo
košček za koščkom mi polzi skozi dlani
skeleče in boli
kristali rdečijo
kri na razbitih koščkih
in na mojih dlaneh.
Zakaj?
Droben spodrsljaj popačena kretnja in ko misliš, da si srečen se ti zlomi zrcalo po naključju
razbitine se pomešajo s tvojo krvjo.
Ti pa samo gledaš Ničesar ne poskušaš Ničesar ne ukreneš Prepuščaš se času.
Pustiš, da teče kri;
da izteče grenkoba Ti je žal?
se zavedaš, da imajo v trgovini še veliko zrcal?!
bonbon sladek si!
mislila sem, a ti nisem rekla čutila in ljubila, a ne pokazala . ... in posta! si grenak
Voda za led Led za sladoled sladoled za kavo kava za kolegico kolegica zate kaj pa jaz?
C- V\,T w
• *.' • ’ ■
Ш Д':Л
Plamen sveče reže mrak, ki se plazi v sobo.
Odhajam za svetlobo.
Pravzaprav ne jaz, le moje misli hočejo biti svetle, ker so nedolžne in čiste.
Bela svetloba od rdeče sveče
in mrak, ki se staplja z mrakom v mojem
srcu.
Ostejam kot prilepljena v temi vešča mi sedi na prsih in me duši misli pa so pri svedobi pri sveči, ki gori.
Nabiram moči, da strem okove da odvržem mrakobo s svojega telesa, da premagam stare vešče da te pozabim?
imam kaj pozabiti?
Zakaj se žrem
in se zatekam v spanje?
Nič lepega ne sanjam glava me boli ne vem kaj hočem?
Kaj želim?
Strla bom okove in tabuje in moje telo bo čisto In nedolžno kot so moje misli.
Takrat ne bom več vzdržala v temi
verige v katere si me vklenil bodo
popustile
in bela svetloba
rdeče sveče bo samo moja
in v njenem plamenu bom samo jaz.
Ne moreš ml vzet1 nasmeha, na moreš mi vzeti solz in bolečine.
Ne moreš mi vzeti ljubezni. . .
Vse kar mi lahko vzameš je tako malo v primerjav! s tem kar imam.
m