odmev je dneva modrih vijolin. V daljavi mesto je zažgalo svod, do tal gori mu pozlačeni rob. Strme oblaki gluho vanj z višin.
Topolov vrsta v črnih kutah gre za cestnim robom in prepeva tožno. Ob njih pokopališče. Mrtvece
požira daljni soj izvablja ven in na obzidju jih obseva rožno. Smejoč se plešejo v odsevu tem.
ŽALUJOČA    KURTIZANA
FRANC   ONIč
Sloneča vrhu polnočnih višav, v lepoti svoji se smejoča, naga, kot bajka skrita v mesečino draga sem stala sredi vas, jaz sen daljav.
Pijanost silno, sladki njen trepet v očeh sem skrivala ko venec zvezd, ovila v temne jo noči prelest — tako sem dala vam svoj čarni cvet!
V lase povezala sem plamenice,
ki iz njih strasti se plamen je sukljal...
Kot šum povodnih ptic, jaz Beatrice,
ki vodila sem vas v življenja karneval, poslušam zdaj življenje kraj pustinj, ah Sfinks, ki k sebi več ne hrepenim.
N      A         PRELOMU
ODLOMEK   —   STANKO   ZALAR
Pozorišče je razkošen vestibul; nekakšen klasičen atrij, ki je v ozadju odprt, tako da je prost razgled na razkošen park. Na levi in desni so vrata v razne prostore. Ob obeh stenah se nahajajo na podstavkih doprsni kipi antičnih bogov. Povsem v ospredju se vidijo široke stopnice, široke kakor ves vestibul. Vidnih je le dvoje
439