Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli. (Pise Gradimir.) (Dalje.) J. Bilec. (Glej 18. berilno vajo: nPastira.) Slovenski pesnik Janez Bilec se je rodil 1839.1. v Trnovem na Notranjskem, in je zdaj duhovnik v Ilirski Bistrici, kjer živi zaradi bolehnosti v pokoji. Priobčil je v posebni knjigi svoje nPesnia; a poleg teh nam je podal tudi nekaj poučnih sestavkov; tako n. pr. nahajamo v Janežičevem ,,Cvetniku" Bilčeve spise: ,,Zrno", nGospodov dan" in dr. Izmej pesni so, poleg tu natisnjene BPastir", znane njegova nDomovju" (V mislih gleda duša vedno), »Otročja leta" (Ko v tihotni noči kratka) in dr. BDr agol j ub ciu. (Glej 21. berilno vajo: nNenavadna pravda".) Ta povest je vzeta iz BDragoljubcev". »Dragoljubci" so knjižica, polna lepih povestic za slovensko mladino, katero je izdal vrli urednik lista nVrtec", g. Ivan Tomšič, učitelj v Ljubljani, 1879.1. Krummacher. (Glej 22. berilno vajo: nBožja skrinjica".) Ta povest je posneta iz nemščine. Spisal jo je nemški pisatelj Friderik Adolf Krummacher, ki je bil rojen 1768.1., a je umrl kot nemški pridigar z Bremenu 1845.1. Fran Erjavec. (Glej 26. berilno vajo: »Prave sreče dom".) Učen prirodoslovec in vrlo spreten pisatelj slovenski je Fran Erjavec. Porodil se je 1834.1. v Ljubljani in je zdaj profesor na višji realki v Gorici. Uže v Janežičevem BGlasniku" je priobčeval kaj lepe pripovesti in naravoslovne sestavke, a pozneje je objavil po flDružbi sv. Mohora", po nSlovenski Matici", »Zvonu" in drugih listih mnogo neprecenljivih spisov. Posebno pa podpira nDružbo sv. Mohora" neutrudno se svojim zlatim peresom. Tii omenjamo le krasne Erjavčeve knjige: nDomače in tuje živali", rNaše škodljive živali". Priobčil je tudi celo število šolskih knjig; n. pr. rPrirodopis živalstva", aNauk o človeškem telesu" in dr. Pa tudi v naših berilih za ljudske šole se ne manjka prekrasnih sestavkov Erjavčevih, n. pr. nahajamo v »Tretjem Berilu" sestavek nPrave sreče dom" in nČlovek"; v IV. Berilu pa lepe prirodopisne sestavke: nSeverni jelen in lama", ,,Indijski slon", »Orel", nSelilne ptice", BŽivali škodljive sadnemu drevju", nŽuželkeu in dr. Erjavec je tudi vrlo zmožen hrvaščine, v katerem jeziku je uže priobčil marsikako lepo delo. Anton Klodič. (Glej 27. berilo vajo: nMaterin blagoslov".) Anton Klodič se je rodil 1836. 1. v Hlodičih, v Videmskem okraji. Ko se je izšolal, služil je kot gimnazijalni profesor na različnih krajih (v Dalraaciji, v Gorici); naposled postane c. kr. deželni šolski nadzornik štajerskih Ijudskih šol. L. 1873. pa je bil imenovan za enako mesto na Primorskem, kakor je še zdaj v Trstu. Anton Klodič govori in piše izvrstno več jezikov in je iskren prijatelj šolski mladini. Z različninai spisi, ki jih je priobčil, pokazal je, da je spreten pisatelj. L. 1878. je ob- javil gledališko igro ,,Materin blagoslov", katere odlomek nahajamo natisnjeno v našem berilu. L. 1879. pa je sestavil in na svetlo dal knj'go BUčni načrti za ljudske šole na Primorskem". Ta knjiga je pisana v 4 iezic_ (v slovenskem, hrvatskem, laškem in nemškem jeziku), in je velike važnosti za učitelje na ljurlskih šolah. V rČetrtem Berilu" je natisnjenih tudi nekaj sestavkov Anton Klodičevih; tam nahajamo n. pr. odlomka iz njegove igre nMaterin blagosiov", namreč pesen: nKovaška" in BHvala kovačem", dalje poučna sestavka: BBankovci" in BSodružja". Vrhu tega je Klodič priobčil še več spisov, ki pričajo, da je učen jezikoslovec. Zaradi velkih zaslug, ki jih ima Anton Klodič za šolstvo, povzdignil ga je naš presvetli cesar v viteški stan s piidevkom BSab!adoski". Ljubi otrocil Vitez Anton Klodič - Sabladoski, zdanji deželni šolski nadzornik na Primorskem, bodi vam v vzpodbuden Vigled! Na njem vidite, kako se lehko oslavi človek, ako ima bistro glavo, železno voljo in je neulniclno delaven, da-si se je morda rodil le v priprosti kmetski koči! Fran Jeriša. (Glej 33. berilno vajo: aŽabi".) Pisatej in pesnik velike nadarjenosti je bil prerano umrli Fran Jeriša, čegaver basen BŽabi" smo tu čitali. Rodil se je kot s;u s;loo ubogih starišev v dan 3. aprila 1829. 1. vŠt. Martinu podŠmarijino goro (a nev Smlediiiku, kakor nekateri trdijo)*). Gimnazijo je dovršil v Ljubl.jaai 1848. !. Učil se je nekoliko časa zasebno pravoslovja v Ljubljani, a potem je odšel na Dunaj, kjer je pravoslovje dovršil ter se poprijel modroslovja, ker želel je postati profesor. A žalibng, ni se mu žeija izpolnila: umrl je meseca septembra 1855. 1. na Dunaji za koleio, še-le 26 let star. Pokojni Jeriša je uže zgodaj pokazal bistio svojo glavo ter je bil vesela nada svojih starišev, prijateljev in znanqev in vsega naroda slovcnskega! Prihajajoč iz silno ubožne rodbine, trpeti je inoral veliko pomanjkanje. A vse to ni oviralo vstrajnega njegovega delovanja! V šoli je bil zmeroaa prvi o<!ličnj:\k, ali vsaj eden pivih mej odličnimi dijaki. Vsled svoje velike nadarjenosti m bučelične piidnosti prisvojil si je uže kot dijak obširno znanje; govoril in pisal je mnogo jezikov ter je neumorno delal v blagor svojega milega slovenskega naroda, kojega je iskreno Ijubil ter se je zmerom navdušeno zanj potegoval. Poseben prijatelj pa je bil tebi, slovenska mladina; spisal je mnogo pesnic in povestic tebi v pouk, katere je podpisoval z izmišljenim imenom »Detomil". In res, pravo ime si je bil izbral: bil je v istini detomil pesnik in pisatelj slovenski! Človek se ne more dovolj načuditi, ako pregleduje, koliko izvrstnih spisov jepriobčil mladenič Fr. Jeriša po različnih časopisih slovenskih! Pisal je v mladinski list nVedež", v ,,Novicea, v nSlovenijo", v BLjub)janski časnik" in nGlasnik". Tudi je mnogo prevajal iz tujih jezikov, tako iz mnogih slovanskih narečij, iz nernščine, angleščine in drugih jezikov. Ne bodem vam našteval vseh Jeriševih umotvorov, vender nekaj vam jih tu naštejem: V BVedeži" nahajam njegove povesti MMladi kamnosek, lep izgled detinske ljubezni", BNa sv. Miklavža večer", tu natisnjeno BŽabi", potem pesence: BHvaležna solzica cesarju Ferdinandu I. o Njegovem odstopu, in ljubezni iskrica novemu cesarjn Fmncu Jožefu I.B, BNada", *) 0 tej stvari mi piše prijatclj Jerišev, slovenski posnik Fr. Ccgnar, to-le: ,,Rojstveni kraj dotičnega nepozabljivega mojcga prijatelja (namreč Fr. Jeriše) mi ni prav natanko znan. V šolah se je pisalo, da je iz Smlcdnika, toliko pa vem, da ni doma prav iz te vasi, ampak blizu nje, da pa skoro gotovo spada pod Smledniško župnijo. Njegova roditolja sta bila zelo, zelo uboga in zato je inogoče, da nista imela stalnega stanovanja, od tod lnuiida različna poročila". Pis. ,,Barkica", ^Deklici z venčkom" in kaj milo »Zvezdico". V BLjubljanskem Časniku" pa je spisal znamenite BPripovedke slovenskega naroda", ki jih je po raznih krajih nabral, in dr. Pa tudi po nekaterih slovenskih berilih je natisnjenih nekaj Jeriševih izdelkov, d. pr. v Janežičevem nCvetniku". Mislite si lebko, dragi otroci, kako britko je presunila novica o Jeriševi nenadni smrti vsakega slovenskega domoljuba! nNovice" so o tej priliki v št. 73., 1855. 1. pisale tako-le: nZ Dunaja smo žalostuo novico prejeli, da gosp. Fran Jeriša je ondi za kolero umrl. Nadepolni mladenič — bil je še-le 26 let star — ki se je zdaj po dovršenih pravoslovnih šolah pripravljal za gimnazijalno učiteljstvo, je bravcem nNovic" po mnozih lepih spisih in pesnih tako dobro znan, da lehko sami cenijo veliko zgubo, ki je s smrtjo njegovo zadela slovensko slovstvo". In res, milo se človeku stori, ko pomisli, da je nadarjeni mladenič, ki je toliko lepega še obetal svoji domovini, moral iti v prezgodnji grob, in to baš takrat, ko je kmalu za vselej imelo odklenkati njegovemu pomanjkanju; ko je imel začeti uživati sad svojega truda! . . . Po Jeriševi smrti je prišlo še nekaj njegovih spisov v nekaterih slovenskih časopisih na dan. Otroci, spominjajte se detornilega pokojnega Frana Jerišel (Dalje prih.) nVu onom vrejtneni: Po Herodešovoj smrti ovo angjeo gospodnov se je skazao vu sneh Jožefi v Egjiptomi, govoreči: stani gori, in vzemi dejte, i inater njegovo, ino idi vu zemlou Izraelsko: ar so spoiurli, ki so iskali dušo diteta. Šteri gori stanovši, vzeo je dejte, i lnater njegovo, i prišao je v Izraelsko zemlou. Slišavši pa, ka bi Archelaus kraliivao v Judaei mesto Herodeša, oče svojega, bojao se je ta idti: i opomenjeni vu sneh, odišao je na straui Galilaee. I pridouči prebivao je vu varaši, ki se zove Nazareth: da bi se spuailo, ka je povedano po prerokej: ka de se Nazarenski zvao (str. 63. 64)." XXIX. Anton Makovic, Carn. Landstrassens. (iz Kostanjevice), Anatomices, Chirurgiae et Obstetriciae artis Magister, Chirurgus urbis Labacensis, Academicus Operosus edidit: a) Prašanja inu odgovori čez všegarstvu, po navskeh bukvah Rafaela Joan. Steidela od všegarstva. Flumini apud Hradezky 1782 in 8°. et dedicavit Illmo D. Sigisfrido L. B. de Gussich. C. R. Ap. Maj. Consiliario, Officialium Provinciae Carnioliae Praesidenti, Acad. Oper. Lab. actuali Praesidi (Bibl. Carn. 34) t. j. Antona Makovica, rezvudnoste, ranocelnoste inu všegarstva Magistra inu ranocelca — der Zergliederungskunst, "VVundarznei u. Geburtshilfe . . Laubach bei J. M. Promberger. 1782. 8. 379 S. — b) Podvučenje za Babice, iz nemškiga na krajnski jezik prestavlene od Antona Makovitza, Londšaftni Ranocelnik, inu posebni Vučenik tiga Všegarstva. V Lublani. J. Fr. Eger. 1788. 8. 45 + 8. — Nahaja se v tej knjižici: Podvučenje za Babice (Hebainmen). Viža te Persege ene Babice. Od Lublanskiga Consistoriuma . . na zoanje .. Oznanilo (Kurrende) od Cessarskiga Krajleviga Gubernia v' notrajnim Oesterreihi, skuzi kateru vsim Všegarjam (den Accouchers) inu Babicam ta karst Judovskih otrok, tudi v sili prepovedanu bode. Persega za Babice v Cirkularskih (Kreisstadten) inu drugih malih itd. Na primer bodi še začetek: §. 1. BTa nevumnost teh babic je v deželah mnogih prebivavcov živlenje koštala; ne snae tedaj v letej službi obena biti, katera ny v tem zadosti zastopna, inu skušena, tudi če ni poprej od eniga dobru vučeniga Všegarja izprašana, ali če tega ny, od eniga Arcata (ali Doctarja) examinirana, inu od Krajsie (Kraisamta) ali tudi od Kommissie čez zdravie (Sanitet Comissiona) poterjena, inu v persego vzeta. V tej reči zbirovčn biti je treba ne le za volo tega, kar se zna za naprej naklučiti itd. — Krainisch - deutsch, das Krainische schlecht, wie man es schon aus detn Titel ersieht (šaf. 95. 96)." XXX. Jernej itastiancic, poznej vikarij v Radoljici, naposled dekan v Lescah, umrl 14. jan. 1818, in Carniolicuni vertit: Katholšku podvučenje od tih pervih dveh Sakramentov, s. Kersta, inu s. Firme Od Jerneja Bastiančiča v Lublanski duhovni hiši Mašnika. V Lublani, Ign. Klainmajer. 1783. 12. 147. Na razgled bodi: nPerva postava. Kdaj je ta Sakrament tiga Kersta gori postavlen, inu v' čem obstojy. Jezus Kristus je en malu pred svojim v' Nebu hojenjam k svojim Jogram rekuv: Pejte, vučyte usse ludy, Kerstyte jih v Iinenu Očeta, inu Synu, inu svetiga Duha . . Kateri bo vervov, inu bo keršen, ta bo izveličan; kateri pak nebo vervov, bo pogublen. Tukej v tih bessedah je ta goripostava tiga Kersta prov očytnu zapopadena . . — Firma se tolku pravi, koker enu Poterjenje. Tiinu drugimu Sakramentu se zato leto Ime da, kir bo on tim, kateri so že keršeni, dodelen, de bi skuz enu novu noterulivanje svetiga Duha v njeh serce oni v Veri, vupanju, inu v Lubezni, katero so oni per kerstu zadobili, poterjeni bili itd."