Anton  Medved: V prirodi.   —
Jutro.
227
narodu prav to upanje, da pridejo za njegove rojake še boljši dnevi. In to nado je zajemal iz zgodovine svojega naroda. Ce ga niso uničile niti najhujše dosedanje borbe, težave, trpljenje in poskušnje, tudi v bodočnosti ga ne morejo uničiti. L. 1849. so izdali šesti pot srbsko-pro-testantovsko biblijo. Narodni nasprotniki so ugovarjali, čemu bi se tiskala, saj je nihče ne kupi. Natisnili so 2000 izvodov in jih razprodali. Ce se kaže tolika moč samo pri jednem delu naroda, kaj porečemo šele o  celoti!
Žal, da ni narod jedne vere! Ko bi bil jedin v veri, bil bi trden v slogi in nepremagljiv. Kako umeva katoliški duhovnik delovati za narod, kako umeva on zgodovinsko nalogo narodovo, to  nam kaže sijajni vzgled Hornikov.
Kako vspodbuden je ta vzgled za nas Slovence! Gotovo smo srečnejši, kakor so lužiški
Sloveni. A poznati moramo vsi, poznati morajo vsaj razumniki nalogo svojo in nalogo celega naroda. Ce nas prešine tako spoznanje, če res ljubimo rod svoj, ne bodemo pokorno stopicali za onimi ptujci, ki nam ponujajo kulturno blago dvomljive vrednosti, ki zanašajo v naš rod sovraštvo do vere, cerkve in njenih služabnikov, ki odrivajo onega duha, ki se je ohranil v narodu do novejšega časa. Marveč v močni ljubezni do cerkve katoliške, in porabljajoč vso njeno pomoč bodemo povzdignili moči narodove do vrhunca, tako ga oblažili in okrepili tukaj, pa osrečili za bodočnost in tudi za večnost.
Vrli rojak na severu, po duhu in stanu brat, v miru počivaj!
Megl ica vlažna vzduh  opaja,
Po brdih leno spe, K nebeški luči solnca vstaja,
Dokler je ne razdme.
Jutro.
Prijetno s hladom  svojim   boža Vzbujeno  slednjo stvar.
Med travo gosto solnčna roža Pozdravlja prvi žar.
Pod nebom gostolf škorjanec Oživljen,  čil in  mlad,
Na vzari njive dober znanec Odpeva  mu,  strnad.
Jutranji veter diha v  drevji, Poljublja rosna tla,
Usiplje cvete na vejevji Vonjivega bezga.
Vijolica  pod grmom  skrita Cvetoči gleda mak,
Molče z  vonjavo  mu očita, Da zre ponosno  v  zrak.
Razume v srci vsako ptico, Ki v vejah žvrgoli,
Šepet vetrov,  celo  cvetico, Ki nema v  svet dehti'.
S  senico  kramolja  menišček Na višnji  cvetnih vej,
Prepeva z  zebo  solncu lišček: O grej nas, žarek, grej!
Anton Medved-
/-»apusti, človek, tesno sobo, Kjer v dvomih plavaš sam;
Uživaj vesne solnčno  dobo, V prirode pridi  hram!
V  prirodi.
Odpri tu vrata duši svoji, Odpri  oko,  posluh;
Z napevi, žarki se napoji, Ki zlivajo se v vzduh!
Invisibilia   enim   ipsius .  .  . per ea, quae facta sunt, intellecta conspiciuntur.
Ep. ad Rom.
Učene knjige bereš mrko, Zjasne li  v  duši mrak?
Poglej  prirodo   —   živo  črko, Moči je višje znak.
Ubrani spev, nebo sijajno, In cvetje krog in  krog,
Na stvarstvo strmi veličajno In  vprašaj: je li Bog?
Anton Medved.