Spedizione abbonamenio postale — Poštnina plačana v gotovini
Štev. 7 in 8	V Ljubljani, dne 31* avgusta 1943	Leto 60.
ii nrniu||. Rastlinsko življenje in poljedeljska praksa — Kako si pripravimo oplemenjeno seme koruze? — O pridelovanju sončnič-
1 uLUlnfl. nega semena za setev — Poskusi z italijanskimi pšeničnimi sortami — Nega posevkov — žetev — Sestav in hranljivost sadja — Kako napravimo iz robidnic okusno vino — Kako ravnamo z volno pred in po striženju — Pomen vode na živalski organizem in napajanje — Zanimivosti iz živinoreje — O seskih pri svinjah — Iz našega zemljiškega prava — Borba proti razširjanju Škodljivega mrčesa v gozdovih -— Kratka navodila.
kovinasta snov (plazma), ki nima stalnega sestava, ker se v njej nepretrgoma vršijo izmenjave snovi, katerih končni proizvodi so škrob, sladkor in tolšče.
V plazmi plava navadno eno, redkeje dve ali več telesc, pogosto okrogle oblike, ki jih imenujemo jedra. Jedru pripada glavna vloga pri razmnoževanju in deljenju stanic. Ono vsebuje lastnosti, ki se prenašajo iz roda v rod. V plazmi opazimo tudi nekakšne mehurčke, polne kisle vode. Imenujemo jih vakuole in imajo vlogo celičnega želodca. V stanicah lista plavajo v plazmi zelena zrnca, klorofil. Ta ima sposobnost, da vpija sončne žarke, ki služijo kot začetna in edina energija, s pomočjo katere se razstavlja stabilnost ogljikovega dioksida in vode, da jih nato spet združi v ogljikov vodik, ki ga imenujemo škrob. Škrob je osnovni in glavni del pšeničnega zrna, iz katerega dobimo moko in kruh.
2. V semenu je pritajeno življenje.
Seme je rastlinski organ za razmnoži-tev rastlin in je nastalo iz cveta, zibelke rastlinske ljubezni. Vsako seme ima v sebi zametek ali klico, ki je nežna in nesposobna za samostojno življenje ter se v začetku hrani kakor malo dete od rezerve, ki mu jo je mati dala na življenjsko pot. Zato ima vsako seme poleg klice zbrano rezervno hrano, ki bo hranila nežno klico, tako kakor hrani materino mleko nežnega dojenčka, dokler ne bo sposobna, da si sama pripravlja hrano iz zemlje in iz zraka.
Da bi bila klica obvarovana pred vsem, kar bi ji moglo škoditi od zunaj, in da se ji ne bi tudi znotraj pokvarila in razkrojila rezervna hrana, zato ima vsako seme na zunanji strani trden oklep, lupino.
Čeprav zgleda suho seme mrtvo kakor kamen, vendar je skrito v njem skrivnostno življenje, ki čaka, da se prebudi, kakor hitro bodo za to ugodni pogoji (slika 2).
Za kalitev semena so potrebni trije či-nitelji: voda, toplota in zrak. Voda je prvi činitelj, ki budi zaspane semenske celice. Čim vpije seme vodo in se nabrekne, takoj začne v njem zanimivo presnavljanj e. Rezervna hrana se raztaplja, pronica skozi stanično membrano v smeri proti klici, ki je središče semenskega življenja. Pri tem raztapljanju rezervne hra-
Rastlinsko življenje in poljedeljska praksa
Inž. Lalevič D.:
Kadar gremo preko cvetočega travnika ali se sprehajamo po tajinstvenem gozdu, le redkokdaj pomislimo, kako čudovito življenje živi vsaka majhna travica in cvet. vsak grm, močan hrast in mahovi na njem.
Kadar jemo naš vsakdanji kruh ali lepo, sočno jabolko, nam misli še redkeje blodijo po zlatih žitnih poljih in rodovitnih sadovnjakih, ki so skrivnostno in čudovito popolno urejene tvomice življenja.
Malokdo pomisli, da je vsak naš grižljaj del sončne energije, ki redi In vzdržuje naš organizem, a skoraj nihče ne sluti, da se mora človek zahvaliti za svoj obstoj m za svoje življenje samo zeleni rastlini. Le ona je sposobna, da iz najenostavnejših prasirovin zraka, vode in zemlje v svojiih celicah sestavlja s sončno pomočjo spojine in hrano, ki od nje živi vse, kar je živega na našem planetu, od človeka do najmanjše nevidne bakterije in do ogromnega slona.
Po vsem tem so torej ljudje in žirvali le paraziti, saj izrabljajo hrano, ki jo je pripravila rastlina in dobivajo od nje gradivo za svoje življenje in za rast.
Karkoli pojemo — vse ima v sebi del senčne energije, ki jo kri raznaša po telesu, d'ai ga greje, mu daje moč za rast, razvoj, delo in miselno doživljanje. Prav tak» je del sončne energije tudi drobna slami-ca, ki jo poje krava in ki se bo pretvorila v kapljo mleka ter si bomo z maslom, iz njega izdelanim, namazali naš košček kruha. Tudi energija, ki jo porabljaš ob branju teh vrstic, razmišljanje, ki se bo porodilo nekje v zavojih tvojih možganov o čudoviti ;in veličastni zgradbi in moči rastline, vse to bo del sončne energije, ki ti jo je posredovala rastlina.
V bogati in tajinstveni prirodi se ob vsakem koraku srečamo z neštevilnimi čudeži, ki pa ne izzivajo v nas pričakovanega začudenja, ker so pogosta, mnogoštevilna, odnosno, kakor rečeno, naravna. Zato posluša človek rajši nekoristne pravljice o možnosti življenja na Marsu, kakor da se spozna z resničnimi pojavi življenja okoli sebe in v sebi samem.
Videli bomo, kako zbira zelena veja,
kopajoča se v božanskih sončnih žarkih te življenjetvorne žarke, da bi jih podarila vsem živim stvarem na zemlji.
1. Staniča je tvornica življenja.
Vsa/ živa bitja so zgrajena iz ene ali več drobnih življenjskih enot, ki jih imenujemo stanice ali celice. Lahko so raznih oblik in velikosti, vendar vsaka živa celica vsebuje neke stalne sestavne dele.
Ta čudovita tvornica, ki skriva v sebi tajne življenja, je na zunaj zgrajena zelo enostavno (slika 1). V mreni, ki je lahko mehka kot pajčevina ali ki lahko doseže trdnost jekla, je nekakšna sluzasta, belja-
Sl. 1. Rastlinska celica (v dlaki od buče) 600 X povečana
ne'sodelujejo neke isnovi nepoznanega' kemijskega sestava (encimi fermenti),.' ki čakajo v .celici,. da se prične to zapleteno delo. Nekateri encimi pretvarjajo škrob v sladkor (dijašitaža), drugi pretvarjajo ' tolšče v. glicerin (lipaza), a tretji .raztapljajo beljakovine .(proteaza): v topljive snovi:	-.'.-■'.
Drugi pogoj za kalitev je toplota, ki .je potrebna pri. vseh življenjskih pojavih in opravilih. Vsaka rastlina ima.gotove meje med najvišjo in najnižjo toploto, v katerih lahko živi; Približna sredina-med tema mejama, je ona . toplota, ki rastlini najbolj pri j a (optimum) za bujno rast.
Tretji pogoj -kaljenja-je zrak, ker vsebuje, prasnov kisik.' Brez- njega .ne mcjre živeti, rastlina, kakor tudi človek lle, saj rastlina in človek dihata. Z 'dihanjem -semena dobiva-, klica energijo, za ; presnaV-.ljanja, potrebna za rast 'mlade rastlinice, Kakor se goreče oglje spaja s> kisikom ter -proizvaja toploto, ,k;i goni kakšen stroj, tako je tudi dihanje isti -proces, kjer prav tako izgorevajo ogljikovi vodiki .(škrob,-sladkor). Iz njih se ogljik Spoji s kisikom v ogljikov dvokis ter ustvarja na ta način toploto in energijo. Tako se nam prikazuje mala stanica' kakor popolnoma dovršena tvcrnica življenja, y. katerem je stanica. parni stroj,' škrob in sladkor so. oglje za kurjavo, a Upravitelji in .regulatorji tega .stroja so. fermenti.
3. Katere sile delujejo na rast rastline?
. Mlada rastlina, ki je vznikla iz.semena, raste pokorteji. a njena koreninica v nasprotno. smer, .naravnost '.proti središču
I Z H L A P & VA N D E- VODE
\ J'%
ZRAK TOPLOTA«
ZRAČNA / VLAGA

OGLJIK 1— KISIK
	—
./Hkf-	
	
j&gP	
0GLDI	kov
DVOkIS
ZE.L&20
^ ŽVEPLO NATRIJ
^MA&NEZIJ VODA	SILICIJ
SL 3. Kako se rastlina hrani iz zemlje in zraka
zemlje. Kakor vidimo, privlačujeta rastlino dve magični sili v nasprotnih, smereh. Navzgor vlečeta rastlino svetloba in sonce, zato. Večkrat opazimo, kako rastlina ob robu gozda teži s. svojim vrhom prt>ti svetlobi, ali .sobna rastlina proti oknu. Ako opazujemo listje bukve ali bršljana, bomo I videli-; da so vsi listi, razporejeni tako, da .1 so kar največ -obrnjeni s svojo največjo j ploskvo proti soncu., j Druga sila, ki privlači rastlinsko kore-j mino navzdol,' je zemeljska .teža. Kakor je rastlinski vrh najbolj občutljiv proti svetlobi, tako je tudi vrh korenine zelo občutljiv za privlačnost zaradi težnosti zemlje.'
Darvin je popolnoma upravičeno imenoval vrh korenine »rastlinski možgani« zaradi njene občutljivosti napram zemeljski težnosti. Pozneje so znanstveno dokazali, da imajo rastline občutek normalnega položaja in ravnotežja slično kakor človek in. živali. Kakor pritiskajo v poševnem položaju v našem ušesu neka telesca (kamenčki) na živce (na steno dup-ljinice, v kateri so zaprti), da imamo občutek nenormalnega položaja," tako . ima slična zrnca tudi rastlina v vrhuncu korenine, ki pritiskajo na stanično plazmo in vodijo korenino vedno proti središču zemlje.
4; Kako sprejema rastlina hrano iz zemlje?
Pod hrano razumemo vse- one snovi, brez katerih rastlina ne more živeti. Iz zemlje sprejema : rastlina hrano s ' koreninami a le.-v vodi raztopljeno. Ta hrana mora biti zelo. razredčena ter mora zato preteči SikOzri rastlino ..'ogromna količina, vode,' da se rastlina nasiti. Da korenina laže prodira v zemljo in išče hrairto in da se pri tem ne poškoduje, je vrh korenine obvarovan s trdno plastj-o celic, ki tvorijo nekako kapico. Najvažnejši deli korenine so tanke in nežne dlačice, katere edino zmorejo sprejemati hrano.. Zgrajene so iz čiste celuloze, srkajo vodo in v njej raztopljena hranila. Razen tega izločajo tudi' kisline, ki razkrajajo tudi najtrše -kame-
nje in rudnine. Kako zelo je- razvejčena korenina rastline, ki išče- hrano v zemlji, si bomo lahko predstavljali, če vemo, da je izračunana celokupna' dolžina korenine ene pšenične rastline do' 600 m, a buče celo do '25 km. in da znaša prostornina korenine ' sončnice okrog en kubični meter.
Voda je potrebna za zgradbo vseh organskih spojin v rastlini. Sprejema jo s koreninami, v glavnem iz zemlje, a le malo iz zraka.
Dušik, fosfor iin žveplo so potrebni za . tvorbo, beljakovin. .Železo in magnezij potrebuje rastlina 'za • izgradnjo klorofila, a-.kalij pomaga tvoriti'ogljikove hidrate,'čeprav v njih ni vsebovan. Kalcii pa. potrebuje rastlina, za zgradbo lista. Cest okra; najdemo v rastlini tudi Silicij, klor in natrij, vendar te • prasnovi rastlini niso neobhodho jtatrebne.
Z ozirom na' to, ali tvori rastlina več beljakovin ali ogljikovih hidratov, moramo dati 'tudi rastlini več tega. ali -onega hranila, in to ■ upoštevamo pri gnojenju naših kulturnih rastlin. Od vseh elementov, potrebnih rastlini, moramo nadoknaditi samo štiri.; dušik N; fosfor 'P, kalij K in kalcij Ca, ki jih navadno ni v.zemlji dovolj'. •	•
Prehrano rastline predstavlja slika 3.
5. Kako sprejema rastlina hrano iz zraka (asimiliranje).
Asimilacija je tihi in veličastni proces, ki še vrši v zelenem listu rastline, kjer d-omuje vsa življenjska energija, ki giba, in hrani' vse kar je živega. Medtem ko rastlina upija več elementov iz zemlje, vsrka iz zraka samo eno prvino, vendar v velikih količinah. Ta prvina je ogljik (C), ki -tvori okoli 50%. suhe snovi v rastlini.
Ogljik se nahaja v zraku v obliki ogljikovega dvokisa, razredčen v zelo mali količini, okoli 0.04%. Ta majhna količina oskrbuje vse rastlinstvo našega planeta. Narava je zelo pametno uredila njegovo kroženje, -gaj se z dihanjem ljudi,. živali, bakterij, z gorenjem ;in razpadanjem vsega živega spet ponovno Vrača v zrak.. (Slika 4.)	'
Novejši; poizkusi so dokazali, da lahko dobimo večje pridelke, če povečamo gostoto CO2 v zraku. Dovajanje ogljikovega dvokisa s cevmi od tovarniških dimnikov se ni rentiralo zaradi ogromnih stroškov. Drugi način gnojenja z ogljikovim dvoki-' som je važnejši za' našo prakso, to je gnojenje s hlevskim gnojem ali kompostom. Gnoj in kompost se v zemlji razkrajata, pri tem pa uhaja iz zemlje ogljikov dvokis, ' ki ga listi vpijajo skozi listine reže,
5hX0tJ 5ladKor beljakovina}
ylaknma'y
tpBce
katerih je nešteyilno na spodnji listovi strani. {Slika 5.)
Vidimo torej, da je hlevski gnoj univerzalno gnojilo, ker njegova hranila ne vpija rastlina samo s korenino, temveč tudi z listi. Poizkusi dokazujejo, da le za- j dostna- prehrana, vsrkana po listju ta, ko- i Teminah, daje zadovoljiv in obilen pride- j lek. Ako ima rastlina . dovolj. koreninske j hrane (predvsem. N), a malo listne, tedaj bo imela rastlina prekomerno razvito korenino, toda visoko in slabotno steblo z redkimi cveti in pičlimi plodovi. Obratno pa, če im-a .mnogo listne hrane in tudi koreninske dovoljno, bo rastlina kratka, krepka in' odporna, ter bo donašala mnogo plodov. (	, '
Spoznali smo, .kako. veliko vlogo ima list in kako je zato napačno, če liste koruze ali repe odtrgamo in dajemo živini, saj vršimo s tem škodljivo uničevanje rastlinskih življenjskih organov, ter prav zaradi tega ne moremo pričakovati obilnega pridelka.
Tudi borba proti glivičnim boleznim ali insektom v zaščito lista in njegove asimilacijske moči mera biti pravočasna ..in. popolna, ker le tako omogočimo delo naši poljedelski tvorn.ici, katere središče je v listu:	.
6. Kako predeluje rastlina hranila iz zemlje in zraka.
Zemlja, zrak in voda so tri prasirovine,. od katerih prevzema rastlina gradivo za svoje telo. Delavnica irastliine |je itore.) njen list, sestavljen iz malih stanic, a, pogonska sila je sončna svetloba, katero upijajo klorof-ilna zrnca, nahajajoča se. v. stanični plazmi lista (slika 6).
Neobhodno potrebna hranila iz zemlje so: dušik (N), fosfor (P), kalij (K), kalcij (Ca) železo (Fe), magnezij (Mg) in žveplo (S). Iz zraka sprejema samo ogljik (C),
SI. 5. Kazkroj rastlinskih ostankov v zemlji
ki se nahaja v obliki ogljikovega dioksida (COs). Edino stročnice imajo sposobnost, da sprejemajo dušik iz zraka s pomočjo bakterij, ki žive na njihovih koreninah.
Voda (H2O) služi rastlini kot hranivo, iz katere si vzame vodik (H) in kisik (O). Uporablja jo. tudi kot transportno sredstvo,- v katerem so raztopljene hranljive rudninske snovi.
Neki znameniti prirodoslovec je dejal: »Priroda ima nalogo, da vlovi' sončno svetlobo, kot najhitrejšo od vseh sil v njenem poletu in jo spremeni v mirno stanje, ter jo na ta način shrani. Da. doseže to, je -priroda naselila zemeljsko skorjo z organizmi, ki s svojim življenjem srkajo sončno svetlobo. Ti organizmi so zelene rastline. Zato je torej rastlinski svet zbirališče, v katerem se sončni žarki fiksirajo, da se lahko po potrebi odtod koristno in udobno uporabijo«.
Sovražnikov tovorni parnik, ki ffa je torjKHlirala v Sredozemlju italijanska podmornica, se počasi potaplja
Oglejmo si zato, kako rastlina zbira to j najhitrejšo silo, svetlobo, in jo predeluje v kruh ali v sladkor.•	. .
Ako vtaknemo v steklenico s čisto destilirano vodo zeleno vejico in izravnamo tehtnico, da je v ravnotežju, ter vse skupaj prenesemo na sonce, tedaj bomo videli, da bo ona stran z zeleno vejico čez nekaj časa močno potegnila navzdol. Takoj nam je jasno, da je ta zelena vejica, čeprav je brez korenine, povečala svojo težo z nečim, kar je usrkala iz zraka, iz česa sledi, da je . zgradila novo materijo.
Nova hrana, ki je povečala težo vejice, bi morala biti sestavljena iz vode in iz zrakas, ker z drugimi snovmi vejica ni bila v zvezi. Iz zraka je upila vejica ogljikov dioksid. Ako analiziramo prvi produkt te asimilacije, ki j.e sestavljen samo iz vode in samo iz ogljikovega dioksida, bomo videli, da je to sladkor (ogljikov dioksid 6CO2 + voda 6 H2O ■ = sladkor C2H12O0 + ki sik 6 O2). Malo pozneje najdemo pri analizi v listu že škrob (ogljikov dvokis 6CO2 + 5H2O =. škrob CbHioOs + kisik-6 O2). Tu opazimo, da -se pri procesu asimilacije osvobodi kisik, ki je neobhodno potreben človeku in živalim. Na ta način čisti rastlina zrak, ker osvaja za dihanje nekoristni CO2 in pripravlja za življenje .potrebni kisik.
Sladkor ne ostane v listu, temveč' potuje v plodove, ki zaradi tega postanejo sladki in hranljivi ali pa potuje v podzemska skladišča (sladkorna repa) iz katerih pridelamo 'v človeških tovarnah sladkor ali bonbone. .
Škrob se kopiči v semenu naših žitaric do (80%) in nam je: glavna hrana v kruhu.
V nekaterih rastlinah pa se pretvori sladkor v tolšče (oljnate rastline), ki nam pridejo prav kot hrana, odnosno- kot tehnična sirovim. škrob se pretvarja v rastlinah v celulozo, ki olesani in nam daje les, kateri nas greje, ali pa se spremeni v koder belega bombaža, ki nas oblači:
Vse te različne spojine, brez katerih ne bi mogli živeti, so sestavljene samo iz vode in ogljikovega dvokisa. To so ogljikovi vodiki. Ime so dobili po tem, ker je za najmanjši delec (atom) ogljika (C) treba
toliko delcev vodika (H) in .kisika (O), kakor pri vodi (H2O). .
Vedeti moramo, da se lahko trudimo kolikor hočemo, mešamo in kuhamo vodo in ogljikov dvokis, vršimo -najrazličnejše po--izkuse v n-aijmodernjejših laboratorijih, kijub temu -bi bil . ves naš trud brezpomemben, ker nam ne bi uspelo narediti miti najenostavnejšega ogljikovega hidrata, niti koščka sladkorja. ali m-aščobne kapljice. Edino rastlina jih lahko ustvarja s pomočjo sanica. Morda bi kdo iz tega sklepal, da gnojenje ni potrebno, saj ima rastlina čudovite moči sama v sebi. Vendar temu ni tako, saj nam ,je že znano, da n. pr. apno odločujoče sodeluje pri zgradinji lista', a kalij pomaga pri.asimilaciji in pri tvorbi ogljikovega hidrata, čeprav ga v njih samih ni. Zato tudi vemo, zakaj po-
o * >•> cp.
5RDUI
trebujeta ravno repa in krompir na-jveč kalija, saj tvorita oba velike količine ogljikovih hidratov, repa sladkor, a krompir škrob.
Drugal važna skupina spojin, ki jih tvorijo rastline, so dušikove spojine, ki jih imenujemo beljakovine (ali (njim sličn|a snovi). Te zamršene spojine vsebujejo v sebi razen ogljika, vodika in kisika še dušik, fosfor in žveplo.
Način postanka teh na naši zemlji najbolj zapletenih spojin, biokemija še ni popolnoma razjasnila. Vidimo torej, da rastlina skriva še velike tajnosti, in če bi hoteli odgmiti z njih kopreno, v katero jih skrivnostno zavija, bo potrebno še mnogo truda, dela, in premišljevanja. Vemo pa tudi, da ni na vsej zemlji nobenega živega bitja, od bakterije do človeka, ki bi lahko le najkrajši čas živelo brez beljakovin, saj so one sestavni del protoplazme stanic. Beljakovine jemljejo ljudje in živali že gotove iz rastlin in jih predelavajo za svojo uporabo.
Važni zaključki za prakso
Iz zgornjih premišljevanj o življenju rastline, o njeni rasti in načinu prehrane, smo prišli do jasnih zaključkov, potrebnih za našo prakso.
1.	Vsaka žetev odvzema bodoči rastlini mnogo več hrane kakor je more rastlina pripraviti naravnim potom z razkrajanjem mineralnih delcev tal in iz organskih ostankov.
2.	Zemlji moramo dodajati dušik in fosfor, da bi mogla rastlina zgraditi beljakovine, ki so osnovna in življenjska snov vsake celice.
3.	Tudi kalcij moramo dati zemlji, saj je neobhodno potreben pri gradnji lista, najglasnejšega organa rastlinskega tele-
Koruza izborno podeduje s semenom vsa svoja dobra in slaba svojstva. Zaradi tega je jasno in važno, če koruznemu semenu posvetimo posebno pažnjo, saj hočemo doseči obilno trgatev.
Koruza je tujeplodna rastlina, zato ne moremo niti najboljše in najbolj skrbno izbrano seme sejati več kot 3—4 leta. Koruzno seme namreč zelo hitro izgubi svoje koristne in dobre lastnosti ravno zaradi križanja z drugimi vrstami koruze, saj raz-naša veter njen cvetni prah ali pelod tudi preko 1000 m daleč. Iz tega razloga moramo seme koruze večkrat menjati, ker se hitro izrodi ali degenerira.
Najboljše je, da si nabavimo koruzno seme pri kakšni priznani postaji za opleme-njevanje rastlin, vendar moramo tudi pri tem upoštevati razlike sort, če želimo dobra svojstva semena obdržati več let. Ako pa, kakor dandanes ni mogoče dobiti ople-menjenega semena, moramo sami popraviti svojo domačo vrsto. To dosežemo z večkratnim pazljivim prebiranjem. Mali trud se bo obilnio izplačal.
Preden preidemo k odbiranju semen pri koruzi, se moramo v tem nekoliko poučiti. Čistih vrst, kakor jih imamo n. pr. pri pšenici, pri koruzi ni. Zaradi že omenjenega stalnega križanja imamo v vsakem storžu nešteto vrst koruze z različnimi lastnostmi, ker vsako zrno je lahko oplojeno od drugega očeta* Toda vsa ta potomstva so med seboj v ožjem ali daljšem sorodstvu in
sa, zbiratelja sončne energije in tvornice življenja.
4.	Kalij je tudi potreben pri asimilaciji za tvorbo ogljikovih hidratov.
5.	Vse zgoraj naštete elemente vsebuje hlevski gnoj, vendar ne v zadostni količini (predvsem P), ter z njim ne vračamo v zemljo vsega, kar smo ji vzeli ob žetvi (zrno, plod). Kljub temu je hlevski gnoj najvažnejše gnojilo, saj pomaga pri asimilaciji in dobavlja ogljikov dvokis za tvorbo novih ogljikovih vodikov.
6.	Radi tega je potrebno tudi dodatno gnojenje z umetnimi gnojili, ker je pridelek le tedaj kakovosten in obilen, če vsebuje zemlja v sebi vsa hranila v do-voljni količini. To zvemo s poizkusi, če na vsaki parceli dodamo drugo gnojilo. Razlika v pridelku nam bo jasno povedala, katero hranilo je zemlji potrebno.
7.	Z razumnim obdelovanjem pripravimo zemljo tako, da najde v njej korenina najboljše pogoje za svoj razvoj, za rast in, da more usrkati dovolj vode in hrane za zgradbo rastline in ploda.
8.	Z negovanjem, obdelovanjem in zaščito pred boleznimi in škodljivci poveča-vamo količino in 'kakovost listov naših kultur, ker list je organ za vpijanje hrane in delavnica za njeno sestavo.
9.	Ker služi voda kot hrana rastlini in kot sredstvo za razmnoževanje in pretvorbo hrane, moramo z njo pravilno gospodariti, kar dosežemo z obdelovanjem in z nego posevkov.
10.	Naše kulturne rastline so najbolj dovršene delavnice na svetu, škoda, da se v njih naš poljedelec ne znajde ravno najbolje in jih matnj razume kot ostala kmetska opravila. Zato je njegov poklic težak in njegovo življenje trdo in siromašno. Kadar bo boljše razumel svojo stroko, tedaj bo tudi lepše in srečnejše živel.
predstavljajo skupaj sorto, kakor jo navadno razumemo: činkvantin, osmak, konjski zob, itd. Ca izbiramo seme izven našega gospodarstva moramo prvo poznati lastnosti vrste, da bomo izbrali tako sorto, katera V glavnem odgovarja našiim prilikam in zahtevam v pogledu rodnosti, dobe zrelosti in uporabe. Šele potem bomo iz nje izločili z izbiranjem storžev ono pavrsto, ki nas tudi v podrobnostih najbolje zadovoljuje.
Imamo najrazličnejše barvane koruze, vendar jih je največ z belim ali rumenim zrnom. Barva slicer ne vpliva na količino in dozorevanje pridelka, pač pa na kakovost, ker dobimo pri mletju belega zrna več otrobov na škodo moke.
Najvažnejša je hranljiva vrednost zrna in njen sestav. Količina olja je pri raznih vrstah različna in se menja od 2 do 8%. Čim večja je klica, tem več olja ima zrno, ker se olje nabira predvsem v klici. Za pitanje živali so najboljše vrste z velikimi klicami, za moko pa take z majhnimi, posebno še zaradi tega, ker je ta moka manj podvržena k varjen ju.
Beljakovine so v raznih vrstah različno zastopane, ter se menja njihova količina od 6 do 14%. Beljakovine se nahajajo v zunanjem rožnatem sloju, zato so zrna z debelo zunainjo plastjo bogatejša na beljakovinah. Take vrste koruze so izbama hrana za vse živali, saj so beljakovine neobhodno potrebne za rast in za razvoj.
Škroba je mnogo več pri onih vrstah, ki imajo manjšo klico in tanjši zunanji rožnati del zrna. Take vrste imajo prednost v industriji pri proizvodnji alkohola, škroba in glukoze.
Po zgoraj omenjenih lastnostih lahko sami ocenimo vrednost koruznega semena za naše svrhe.
Oblika in velikost storža sta tudi zelo važni za precenjevanje vrednosti vrste. Najobilnejše pridelke nam dajo one vrste koruze, ki imajo precej dolg in zadostno debel storž. Oblika ruaj mu bo valjasita. Priostreni in predolgi storži imajo zrno slabe kakovosti, predebeli storži pa težje dozcre in se tudi težje sušijo.
Na pridelek vpliva tudi število vrst in gostota zrn, brez praznih mest na storžu. Vrste z večjim številom vrst zrnja so rodovi te j še, vrste z manjšim številom pa hitreje dozore in se sušijo lažje.
Odnos zrna in oluščenega stržena je zelo važen za viišino pridelka. Težina suhega stržena od skupne teže storža znaša pri raznih vrstah od' 10 do 20%.
Tudi razvitost stebel vpliva na količino in na kakovost pridelka. Močnejša stebla dajejo navadno tudi večji in bolj zdrav storž. To je zlasti važno pri koruzi, katero uporabljamo za zeleno hrano in pri kateri želiimo pridelati čim več mase za zeleno hrano ali za vkisanje (ansilaža).
Čas dozcritve je važen posebno v hladnejšem podnebju ali če želimo, da po koruzi zasejemo še kakšno ozimino. Upoštevati pa moramo, da dajejo one vrste, ki bolj zgodaj dozorijo, manjši pridelek. Ker je setev ozimine po koruzi najslabša, storimo boljše, če zemljo po koruzi pred zimo globoko preorjemo, a spomladi njivo le po-branamo pred setvijo jarega posevka
Pri uvajanju kakšne nove vrste moramo biti zelo pazljivi, ker je dokazano, da je lahko prikladna vrsta za določeni kraj v drugem neprimerna. Potrebno je vsaj 2 leti, da se nova vrsta prilagodi novim prilikami Zato jo posejemo 2 do 3 leta na; malem prostoru in opazujemo njene lastnosti.
Svojo domačo vrsto lahko oplemenimo z odbitanjem, ako se držimo sledečih navodil.
1.	Odbiranje ima svrho odstraniti iz naše domače vrste vse slabe lastnosti, vse koristne pa povečati. Zato moramo temeljito poznati vse dobre in vse slabe lastnosti domače vrste.
2.	Nli, dovolj, če odbiramo semenske storže pa trgatvi iz kupa, temveč jih moramo izbrati, dokler so še na steblu. Le na ta način lahko odberemo storže od najbolj rodnih in zdravih rastlin, kar je za dosego rodovitnosti bodočega posevka najvažnejše.
3.	Če želimo odbrati vrsto, ki bolj zgodaj dozoreva, tedaj zabeležimo ona stebla, ki prva razvijejo svoje metlice. •
4.	Vedno pazimo, da odbiramo takšna stebla, ki poženejo istočasno metlice. Na ta način si pripravimo seme enakomerne klijavosti. rasti in dozorevanja,
5.	Rastline presojamo po velikosti, -čvr-stofii in po zdravi zunanjosti. Previsokih rastlin ne izbiramo, ker zasenčijo medpo-sevek (fižol, buče), pozno dozorevajo, rabijo več vlage in niso odporne proti pole-ganju. Najbolj zaželjene so srednje in čvrste rastline, ker jih lahko bolj na gosto sejemo in na ta način boljše izrabimo prostor.
6.	Izločimo vse rastline s stranskimi poganjki, ker se ta lastnost podeduje, ovira rastlinska rast in po nepotrebnem izrablja vodo in hranila.
Kako si pripravimo oplemenjeno seme koruze?
/. Izbirajmo le rastline z neprevelikim številom kolen; razdalja med njimi naj bo čim manjšai. Za suhe kraje so priklad-nejše rastline z ozkim Ustjem, a za vlažne s širšim.
8.	Višina storža na steblu od zemlje naj bo povsod enaka (1 do 1.20 m); štrclji na storžih pa kratki. Položaj storža naj bo poševno nagnjen in ne po koncu stoječ. Nagnjen štrok dež manj moči, ne splesni in ga tudi ptice ne oklu jej o.
9.	Pri odbiranju storžev pazimo, da ga vzamemo od rastlin, ki iimajo v lepo razvitem steblu samo en popolnoma razvit storž. Ako izbiramo rastlino z večjim šte-
nimo. Obseg storža naj znaša vsaj V2 do •Vi njegove celotne dolžine. Najbolj pripravna je valjasta oblika, katere gornji in dolnji kraji so malo zaokroženi.
14.	Teža oluščenega storža naj ne bo iznad 14% celotne teže, kar lahko poskusno ugotovimo za deset storžev, potem ko odstranimo zrno od storža.
15.	Barva oluščenega storža naj bo rdečkasta pri rumenih vrstah, a bela pri belih vrstah. Drugačna barva je znak, da jo vrsta nečista in podvržena degeneraciji in izrodku.
16.	Barva vseh zrn mora biti enaka; različne barve zrn izhajajo iz križanja. Kratka
vilom storžev, tedaj vzamemo s stebla le en storž in sicer najboljši.
10.	Zaznamovane storže oberemo tedaj, ko popolnoma dozore. To trganje izvršimo posebej, pred ali po glavni trgatvi. Izbrane storže ponovno ocenimo posamezno, ter neodgovarjajoče zavržemo.
11.	Važno je, da je spodnji del, debelejši kraj storža, pokrit z debelim zrnjem.
12.	Ako storžev vrh ni popolnoma pokrit z zrnjem je to lahko posledica neugodnih vremenskih prilik ob času oplodnje in ne neugodnih podedovanih lastnosti. Zato so izvrstni in zaželjeni storži s topim in z zrnjem pokritim vrhom. Ni treba, da je vrhnje zmje manjše od spodnjega in tudi med zrnji naj ne bo praznih mest.
13.	Dolžina semenskih storžev naj bo večja od povprečne dolžine storžev vrste, v kateri izbiramo, vendar predolge storže, ki nimajo zadostne debelosti, raje odstra-
zrna so v storž plitko usajena, zato je takšen storž zelo debel. Ze pri odbiranju na polju dajemo prednost štrokom z daljšim zrnjem, ki pa mora biti pravilno razvito in enake oblike. Tudi klica zrna mora biti dobro razvita.
17. Odbrane storže moramo čimprej osušiti, vendar ne na soncu, temveč v senci ali v primemo toplih prostorih. Kaljivost ohranimo delj časa, če sušenje izvršimo hitreje. Suhe storže čuvamo v prostorih, kjer jim ne more škodovati prehud mraz. Pri preizkusih so dali pravilno shranjeni storži tudi do 25% več pridelka, kakor oni storži, ki so bili shranjeni tako, kakor spravljamo koruzo za hrarwx
Ako se bomo držali navedenih navodil in vsako leto vestno odbirali koruzno seme, si bomo lastno domačo vrsto koruze tako popravili, da bo količina in kakovost pridelka večkratno poplačala naše delo in trud.
Oblika storža mora biti valj, katerega oba kraja sta zaokrožena in popolnjena z zrnjem
■i
O pridelovanju sončničnega semena za setev
Ing. Mikuž Franc
Kakor s*e pri umni živinoreji ne jemljejo teleta od vsake krave za pleme, prav tako tudi v poljedelstvu ne gre, da bi jemali za seme vse križem, kar je posejanega. Ce hočemo doseči večjo proizvodnjo v gospodarstvih, moramo uporabljati le prvovrstne živali za plemenitev — in prvovrstno seme za setev, ki morajo tudi
izhajati iz dobrega rodu. To se pravi, če hočemo živino ali pridelke izboljšati in jih zadržati na zadovoljivi stopnji proizvodnje, tedaj se moramo posluževati odbire ali selekcije, ki gre za tem, da se odbere le najboljše med dobrim za pleme, oziroma za setev.
Za posestnike je zelo važno, da poznajo
zunanje vidike, po katerih naj se odbirajo živali za pleme, odnosno rastline za seme, ker se da iz zunanjih znakov sklepati na plemensko vrednost živali, oziroma na semensko1 vrednost rastline. Oglejmo si nekoliko teh znakov pri sončnicah, ker je v interesu boljše prehrane, da se ta rastlina za izdelavo jedilnega olja tudi pri nas čimbolj razširi. Olja primanjkuje v vseh krajih že od tedaj, odkar so se uvrstile fižolove, zeljnate, krompirjeve in druge solate med poglavitne jedi naše vsakdanje hrane tudi v kmečki in delavski hiši. Še v večji meri in bolj s pridom bi se te jedi uživale, če bi bile bolje za-beljene. Zato začnimo saditi poleg buč tudi sončnico za izdelavo olja. Da bomo imeli pri tem čim, več uspeha, vzemimo za setev le pravilno odbrano seme sončnic. Seznanimo se s to pravilno odbiro semena za setev, ki jo lahko delimo v tri postopke, in sicer;
I.	Zaznamovanje odgovarjajočih rastlin (semenic) na njivah ob času popolnega razvoja cvetnih glav.
II.	Pregled zaznamovanih semenic, ko začnejo dozorevati z ozirom na kakovost glav.
III.	Ocenjevanje semenskih glav po kakovosti zrnja pri luščenju.
Ko večina rastlin razvije cvetne koše, pregledamo nasad in zaznamujemo z ap-nenim beležem ali barvo, s trakovi ali ra-fijo vse one rastline, ki obetajo velik in prvovrstni semenski pridelek. Kot take pridejo predvsem v poštev:
1.	Rastline, ki nastavljajo samo eno veliko glavo od 25—40 cm premera. Glava naj bo nadalje okrogla, zdrava in na zunaj izbočena Vdrte glave niso zaželjene. V takih rada zastaja voda, neenakomerno zorijo in dajejo po velikosti in obliki ne-izenačeno seme.
Rastline, ki so vejnate in odganjajo več glav, niso primerne za pridelovanje sončničnega semena za izdelavo olja. Te neenakomerno zorijo in dajejo na splošno manjša zrna s slabim jedrcem. Ta sorta je bolj prikladna v mešanih nasadih s koruzo za pridelovanje ensilažne krme, ker daje taka mešanica izredno veliko količino zelene krme za ensiliranje.
2.	Rastline, ki so srednje visoke, močne, zdrave lin odporne proti vetru. Obraščene naj bodo z velikimi in zdravimi listi, Pri tem pregledu je paziti, da ni rjastih peg na listih in cvetnih koših.
Z zaznamovanjem rastlin po teh vidikih je končan prvi postopek te odbire. Z odbiro nadaljujemo v drugi polovici meseca avgusta, ko začnejo rastline dozorevati. Zaznamovane rastline ponovno pregledamo in ugotovimo kakovost njih glav. Pri tej ugotovitvi, oziroma odbiranju upoštevamo naslednje lastnosti, ki so navedene v sledečih štirih točkah:
1.	da semenska glava razmeroma zgodaj diozoreva in da istočasno dozoreva vse zmje na glavi. Glave, na katerih zmje istočasno ne dozoreva, so manjvredne;
2.	da je zrnje na glavah dobro razvito in da kaže tipične lastnosti in pravo barvo posejane sorte;
3.	da je glava nagnjena pri dozorevanju navzdol, ker navzdol obrnjenih glav ne moreta poškodovati nitii dež, niti toča;
4.	da so glave zdrave in nimajo nobenih poškodb po boleznih ali škodljivcih.
Glav, ki ne odgovarjajo naštetim štirim zahtevam, ne jemljemo za seme. Da se pri spravljanju glav (žetvi) v jeseni ne zmotimo, katere rastline so torej končno določene za pridobivanje semena za setev in katere ne, je najbolje, da odstranimo pri •
tem pregledu tudi znake z rastlin, s katerimi so bile te zaznamovane pri prvem pregledu kot rastline semenice. Ko rastline popolnoma dozorijo, posekamo najprej glave z rastlin semenic, nato pa šele glave z ostalih rastlin. Razumljivo je, da spravimo glave s semenic ločeno od ostalih v zračnjih prostorih, da se dobro plosuše. Paziti je, da jih med sušenjem ne poškodujejo ptiči ali miši. Ko so zadosti suhe, začnemo z luščenjem. Glave s semenskih rastlin luščimo z roko, 'in sicer vsako posebej, ker je neobhodno potrebno, da se ugotovi kakovost zrnja vsake posamezne glave. Za seme pa pridejo v poštev le one glave, pri katerih se ugotovi, da ima vse njihovo zrnje naslednje lastnosti, in sicer:
1.	da je vse zrnje na glavi dobro izpolnjeno z jedrci;
2.	da-je vse zrnje na glavi srednje dolgo in po obliki in velikosti čimbolj izenačeno;
3.	da je vse zrnje na glavi ene in iste barve;
4.	da ima zrnje čim tanjšo luščino, ker le tako seme daje večji odstotek olja;
5.	da so vso zrna na glavi zdrava in nepoškodovana. Zlasti je paziti, da se ni v zrnju zalege! sončnični molj.
Glave, katere po kakovosti svojega zrnja ne ustrezajo gornjem pogojem, je izločiti od pridobivanja semena za setev. Predvsem pa je gledati, da se izloči seme s poškodovanih ali po bolezni napadenih glav, ker je zdravo seme tudi pri- sončnici glavni in prvi pogoj dobrega pridelka.
Naši nasadi sončnic niso sortno čisti, razen onih, kjer se je sadilo besarabsko seme (Srednje dolgo, belo zrnje s sivimi podolžnimi progami). Zaradi tega je verjetno, da bo zrnje z raznih glav tudi različne barve, oblike in velikosti. Da dobimo kolikor toliko izenačeno seme, je zmešati po luščenju le zrnje z onih glav, ki si je po barvi, obliki, velikosti in teži čimbolj podobno. Po taki porazdelitvi, oziroma združitvi slSCnega semena je razumljivo, da dobimo več skupin, kakor h. pr.: skupino sivega — podolgovatega, črnega — velikega, belega —• ovalnega,- črno — pisanega itd. sončničnega semena. Teh skupin bo tem več, čim bolj piaana. mešanica semena raznih sort in zvrst je bila posejana. Za setev je pa vzeti le -seme onih skupin, katerih zrnje se na splošno odlikuje po tem, da ima velika mastna jedrca iin tanko luščino. Več zrnja, kakor iz dveh skupin navadno ne sadimo, in sicer je saditi zrnje poedinih skupin ločeno, vsako zase. Na ta način ohranimo za v bodoče nasade bolj čiste in. izenačene, ker preveč pisane mešanice raznih sončnic niso posebno primerne za pridobivanje dobrega semena v svrho izdelave jedilnega olja.	.	•
Ni pa dovolj, da odbiramo sončnice samo za eno leto za seine. Veliko več uspeha lahko dosežemo, če tudi že iz zboljšanih nasadov sončnic ponovno odbiramo najboljše semenice po opisanem načinu. Z vsakoletnim ponovnim odbiranjem najboljših rastlin iz nasadov, bomo tudi pri nas kmalu prišli' do prvovrstnega, semena sončnice, ki bo v. vSakem- oziru odgovarjalo vseh zahtevam pridelovalca in oljne proizvodnje. Ta odbira . domačih sort je tembolj potrebna, ker ni gotovo, da se bo uvožena besarabska sorta obnesla v' vseh zemljah in legah naše Gorenjske, Notranjske 'in- Dolenjske. Besarabska- sorta, ki se je v vzhodnih in jugovzhodnih krajih izkazala kot najboljša oljna sorta, se bo morebiti morala nadomestiti .s kako zgod-
njo domačo -ali štajersko sorto, ki ima srednje visoko močno rast. eno samo velika glavo', nabito s srednje dolgim zrnjem, ki pa mora biti izpolnjeno z razmeroma velikimi, mastnimi jedrci.
Z zboljšanjem teh sort potom dosledne odbire na večjo rodovitnost in na večjo odstotnost olja, bo proizvodnja sončnic nadvse zadovoljiva, .ker bodo dajali pridelki dobrih sort 15—18 q zrnja na 1 ha. Napravljene analize so pokazale, da daje neluščeno zrnje 16—18% čistega jedilnega olja ali pa 24% olja za tehnično uporabo.
Pridelek jedilnega olja na 1 ha bi torej ' znašal 240—324 kg.
Odbire po navedenih navodilih pa se ni bati, češ, da bo za kmeta preveč dela, ker se za 1 ha površ;ine ročne setve rabi komaj 6—8 kg, strojne setve-, pa 10 do 12 kg semena. Te male količine semena se pa .lahko spravijo ob najmanjši dobri volji n,a vsakem posestvu — posebno če gospodar in gospodinja vesta, da je domača .proizvodnja rastlinskih tolšč' velikega pomena za boljšo, a cenejšo prehrano družine.
Poskusi z italijanskimi pšeničnimi sortami
Ing. J. Zaplotnik
Po nalogu Visokega komisariata je Kmetijska poskusna in. kontrolna postaja v Ljubljani leta 1941/42 in 1942/43- organizirala sortne poskuse z raznimi sortami italijanskih selekcioniranih ozimnih pšenic. Za letošnje leto sicer še nimamo zbranih vseh podatkov, vendar pa se mi zdi primerno, da že zbrane podatke pravočasno priobčim, da bi mogli pri morebitnih nabavah semenskega žita služiti kot kažipot. Zlasti še zato, ker smo lani in letos imeli nekatere italijanske pšenice v pokrajini posejane na večjih površinah.
Leta 1941/42 so bili poskusi napravljeni na Bokalcah s 26 -sortami, na Pokrajinski gospodinjski š61i na Mali Loki pa s 16 sortami. Imamo končne podatke . za to leto cd poskusov z Male Loke-. Leta 1942/43 pa so bili poskusi napravljeni na Bokalcah, na Pokrajinski kmetijski šoli na Mali Loki in na Pokrajinski kmetijski šoli. na Grmu, povsod z 22 sortami. Dokončne rezultate imam za zdaj samo za Bokal-ce; vendar' pa po stanju poskusov v juniju
slika v glavnem ne bo dosti drugačna niti na Mali Loki, niti na Grmu. Vsekakor pa bom dotične podatke naknadno priobčil.
Leta 1941/42 je bila vsaka sorta posejana samo po enkrat, leta 1942/43 pa je bila vsaka sorta' posejana po dvakrat: Parcele so bile vselej po 50 m2 velike, obliko pa smo deloma prilagodili obliki razpoložljive njive. Sejali -smo ročno, v vrste, oddaljene po 20 cm. Množina semena je znašala! povprečno 200 kg na hektar. Predsadež je bila v vseh primerih akopaviria. Preden preidemo na obravnavo rezultatov, moram še omeniti, da so blili po predpisih, ki smo jih za izvedbo teh poskusov prejeli, med posamezne parcele uvrščeni po 50 cm široki presledki. Če upoštevamo, da sp rastline črpale hrano tudi iz tega pasu, ki v površino parcele ni vračunan, bi morali višino pridelkov za določen odstotek zmanjšati. Vendar pa v razpredelnici to ni upoštevano.	-. ' • '-.. . .	•
Kakor nam je še dobro v spominu, je bila zima 1941/42 izredno ostra, ne samo
	Mala Loka 1941-42				Bokalce 1942-43				
i Sorta	slame	zrnja	vrstni		slame	zrnja	vrstni	+	opomba
	kg/ha	kg/ha .	red	—	kg/ha	kg/ha	red	, —	
Augusta-	2590	1854	IX.		4655	2245	XIV.	___	osinka 1
Cambio	4575	1848	X.						
Catria '.	4160	2252	IV.	r	4490	2757	II.	+	golica
Vettore	3600	2350 ■	III.		4305	2645	III.	+	
Terminillo	5105	2148	VI.	+	5695	2455	IX.	+	osinka
Virgilio	4380	2652	I.	+	4955	2794	I.	+	golica
Carlotta	4980	1454	XIV.	—	5380	2620	IV.	• +	osinka
Com. Novaro	2790	1854	IX.		5	,?			golica
Italo Balbo	. 3685	1926	VIII.	-T					
Littorio	5100	2156	v,-	+					osinka
Com. Baudi	2900	1974	VII.						
Ausonia	3000	2636	II.	+					golica
.C T P	5000	1826	XII.'						
Apulia pirčcoce	3165	1834	XI.	—					polosinka
Roma	3000	1412	XV.	—	4175	2324	XII. .		golica
Tirianio diritto	3960	1562	XIII.						
Mentana					3620	2529	VI.	+	osinka
Ouade-rna					3940	2109	XVIII.	—	: v ■
Riale					3670	1928	XX.		v
Impero I					4080	2470	VII.		golica
Rieti li '					4585	2413	X.	+	osinka
Gentil rosso 262					■ • 4820 -	2579	V.	+	,,
S. Luča					3375	1824	XXI.		„
220					2975	2224	.XV.		
Autarchia :					4045	2254	XIII.		golica
Tevere					3280	2120	XVII.	—.	osinka .
Inalett.ab.ile 96					4585.	2463	VIII.	+	v
S. Michele					4030	2218	XVI.		
210					4385'	2065	XIX.	_ .	v
Baionette			■		5520	2330	XI.	-	golica
Povprečje		1983				. 2351		1 1	
po stopnji mraza, ki ga .je dosegla, temveč še mnogo, bolj po dolgotrajnosti kakor tudi po izjemno dolgi zasneženosti. Saj. je sneg ležal od 120 do 150'dpi. Zato pa je bila s stališča preskušanja sort napram mrazu ' kakor nalašč. Nasprotno pa je bila zima 1942/43 izredno mila, skoraj brez. snega in brez mraza. Zato nam glede odpornosti pšeničnih sort napram' mrazu ni povedala ničesar. Prav zaradi tega smatram za posebno važno,- da uspehe tega leta po možnosti vzporedimo z rezultati- prejšnjega leta. Sicer to v celoti ni mogoče, ker je -bilo veliko število sort preskusen,ih samo po eno leto, bodisi da je to bilo v letu 1941/42, bodisi v letu 1942/43. Vendar pa je nekaj sort bilo V poskusih v obeh letih. Pri teh sortah že lahko govorimo z nekoliko gotovosti in izkušenosti. •
•	Rezultati so zbrani .v priloženi razpredelnici. Množina pridelka je podana v kg, preračunana na hektar. Množina slame in plev je dobljena tako, da je bilo snopje stehtano pred mlačvijo, po mlačvi in či-
. ščenju pa je bilo tehtano samo. zrnje; razlika med težo snopja in .težo zrnja' predstavlja težo slame in plev. ..V posebnem stolpcu je za 'vsako leto povedano, kako si. posamezne sorte slede po. množini pridelka,
•	začenši z najboljšo. Križec ali črtica pa pove, ali :je dala dotična sorta, več ali manj, kakor pa . znaša povprečni pridelek vseh sort dotičnega leta. Tako vrstni red sort kakor tudi primerjava's pbVDrečjbm .se nanaša samo na pridelek- zrnja. V opombi pa ■ je še zabeleženo, ali je sorta gollca ■ali osinka.
Nas tu predvsem zanima -onih-7-Sort, za katere najdemo podatke v obeh letih. To so sorte augusta, ca tria, vettore, terminil-lo, virgi-iio, carlotta in .roma. Predvsem vidimo, da So 1942/43 dale vse dober" pridelek, 2 malo pqd povprečjem, vseh sort,-5 pa niad povprečjem; dalje da. so tu najboljše 4. petem še 9., 12. lin 14. po vrstnem redu. Ce. pa primerjamo pridelke iz leta 1941/42, pa najdemo, da «6 bile v tem letu le štiri izmed njih nad povprečjem, dočim sO ostale tri daleč pod povprečjem. Vrstni red nam pove, da so bile te nadpovprečne sorte na prvem, tretjem, četrtem in.šestem mestu, podpovprečne pa na devetem, predzadnjem- in zadnjem mestu. Največja je ta razlika pri sprti carlotta, ki je blila• lam na predzadnjem mestu, letos- pa je med prvimi, na četrt-em mestu. Glede te sorte je naša sodba lahka: ker ne prenese žime, za naše kraje ni. Isto velja za sorto roma. Sorta .augusta se je v obeh letih izkazala za ' podpovprečno sorto, ki tudi za nas ne zasluži posebnega' zanimanja. Druga, pa je stvar glede sort virgilio, catria liri vettore. To so tri golice, s srednje dolgo, dosti, krepko Slamo, gostim, polnim klasom in veliko rodovitnostjo.- Vse kaže, da s,o to sorte,, ki so vredne, da jih obdržimo v vidu. -Vse pa imajo napako, da se precej rade osipajo. Tud-i sorta termin,illo, osinka z dolgo slamo, dolgim redkim klasom, dolgim lepim zrnjem, je videti dobra. Ni pa povsem odporna proti poleganju. Trdijo, da je dobljena iz.križanj,a pšenice rieti z ržjo...
Pri pregledu razpredelnice opazimo, da so bile letos nadpovprečne še sorte: men-tania, .nizka, rana, os.inka; impero i; nizka, rana, goliča, ki je bila sej ana po. pokrajini V večjem obsegu; dalje visoki o,sinki rieti 11 in gentil rosisb 202 ter srednje visoka osinka inalett&bile -96. Vse tri zadnje sorte so znatno poznejše od prvo. imenovanih. Poleg' sort mentana in impero I. so bile še zelo zgodnje: s. Luca, 220, qu'aderna, riale in s. Michele. Vse te sorte so zelo nizke,- s
trdo slamo,-kratkim zbitim klasom in'večinoma kratko resaste. Sorta baionetto, bela golic.a, z dolgim redkim klasom. in dolgo slamo, se ni-izkazala'odporno proti pole- I ganju. Ponovno ■ pa' moram poudariti, da' rezultati glede-teh sort niso zanesljivi, , ker je bila zima za preskus odpornosti.neugodna.. Sorta, ciom, Novaro, ki je bila v poskus uvrščena obe leti, je bila na Bokalcah tako
poškodovana,- da- ocena proizvodne sposobnosti nt bila-. možna.-
To bi bila v-kratkem pojasnila k poskusom in razlaga, oziroma mnenje, ki se Za zdaj more dati. Ko bom imel zbrane po-. datke o .kakovosti iri lastnostih zrnja, bom še o tem .v pojasnilo zainteresiranih na kratko poročal.
Nega posevkov
Pod nego posevkov razumemo vsa ona dela, ki -jih opravljamo od setve do žetve zato, da bi bila, .naša žetev, čim večja, in obilnejša. Za dosego tega cilja moramo ustvariti rastlini ugodne okolnoisti, ki. bodo omogočile . kar najboljši razvoj koreninskega., sistema in listov.' To .sta . rvain-reč ona organa, s. katerima .rastlina vpija hranila in s katerima gradi Svoje telo in svoj plod.
Pravilna nega posevkov ni samo v tem, da odstranimo škodljive vzroke, ki rastlino ovirajo (skorja, plevel), temveč v tem, da do teh škodljivih vplivov sploh ne pride, ker jih preprečiti. moramo, preden so se pojavili.
Zato lahko smatramo pravilno nego posevkov kot nekakšno higijeno rastlin, slično kakor higijeno ljudi in domačih živali, saj je rastlina prav tako živo bitje' in le od dobre, negovane, zdrave rastline lahko pričakujemo obilno žetev.
Spomladanska nega ima cilj"
a)	varčevanja z vlago;
b)	omogočenje dihanja korenin in dihanja, tal;.
c)	razmnoževanja bakterij in porriaga-nje njihovega .koristnega delovanja;
d)	uničevanja plevela;
e) preprečitev bolezni- in uničevanje škodljivcev.
Vse to dosežemo s plitvim oranjem zgornje plasti cime zemlje.
Spoznali. se. bomo še z vsemi . opravili ih ' z vsem potrebnim orodjem za 1 nego posevkov. ' .'. ','
1. Prva spomladanska - nega ozimnega pgseVka. je valjanje. Opravljamo jo z valji različne vrste, oblike ih teže. Valji z Obro-. či ali z zobmi bolj temeljito drobijo zemljo kakor, gladki. Valji z- večjim preme-' rom liste tožene uporabijo pri vlačenju manj moči kakor oni z manjšim premerom. Za vlačenje gladkega val-ja potrebna-.sila je enaka eni šestini, a za valj z obroči eni četrtini celotne- valjeve teže.
Za kmečka gospodarstva je. priporočljiv kembridžski val j ■ (slika 4) za obdelavo zemlje pred setvijo; tudi za spomladansko valjanje posevkov je primeren. Omenjeni valj ima med dvema.. obročema gladke, površine nazobčamo ploščo, kakor vidimo na Sliki.
Kakor hitro se- zemlja dovolj posuši, ,za^ čnemo valjati ozimine.' Vse žitarice so na-pram valjanju zelo odporne in se. zato nikar ne bojmo škode. Z valjanjem pritisnemo zrahljano zemljo, ki se'je v dolgem
SI. 1. A. Trodelni cambridge-valj. B. Gladka in nazobčana železna plošča, iz katerih
je valj sestavljen.
a •	6	c
si. 2. a, prekinjena kapUarnctet med zdravico 1 in	mehketo 2. — b, vpostavljsna
kapilarnost z valjanjem, č, zopet pferahlja nI vrhni	sloj mejikote, da ss prepreči
izhlapevanje
zimskem zmrzovanju privzdignila in znova vzpostavimo potrebno zvezo med korenino in zemljo. To je zelo važno spomladansko delo, ki pa je čestokrat zanemarjeno, zaradi česar porumeni in odmr-je velik del ozimine. Zato mora biti spomladansko valjanje oziihine redno delo vsakega poljedelca, saj je to opravilo izredne važnosti. Ker je torej valj zopet vzpostavil kapila/riteto, micramo takoj po valjanju branati, da se vlaga iz zemlje ne bi razgubila (slika 2).
2. Brananje je tudi važno delo spomladanske nege posevkov. Cilj mu je, da se čimbolj razrahlja zemeljska površina, s čimer dosežemo velike koristi. Pri brana-nju obvarujemo s prekinjenjem. kapilar-nosti zimsko vlago, pomagamo dihanju korenin in dihanju samih tal, pospešimo koristno delo bakterij in uničujemo plevel.
Z oziitom na težo in na trdost zemlje uporabljamo težje in lažje brane. Lahko pa tudi lahko hrano obtežimo. V zadnjem
čilskim solitrom ter nato potresemo še s superfosfatom, Če posevek potem še večkrat pobranamo, bomo dobili težek klas in obilen pridelek.
3. Okopavanje ima pri okopavinah isti smoter kakor brananje pri žitaricah, namreč, da se ustvarijo najugodnejši pogoji za razvoj kulturne rastline.
Najbolj priporočljivo je ročno okopavanje z motiko, ker se z njim okrog vsake poedine rastline zemlja izborno zrahlja, vendar pa je delo na ta način zelo drago. Tudi delamo pri takem ročnem okopavanju napake, ker lahko pregloboko okopa-
da se v zemlji plevel razbohoti in zemlja osuši, tedaj se nam bodo pri okopavanju lomile prevelike grude, ki spet ne morejo preprečiti izgubo vlage. Slika 5 nam lepo predstavlja izgubo vlage iz neokopanega in grobo okopanega zemljišča.
Za okopavanje imamo ročna orodja (slika 6), ki jih lahko menjamo z ozirom rta opravilo in na širino posameznih vrst.
Vprežnih orodij za okopavanje imamo več vrst, ih sicer za eno ali za več vrst Za en red uporabljamo planet, ki ga vleče en sam konj. Planet je zelo pripraven za okopavanje koruze in krompirja, a orodje (nože) menjamo glede na globino otepanja in širino redov (slika 7).
SI. 7. Planet za l. red z raznimi noži, ki se po potrebi menjajo
Imamo tudi okopalnike, ki obdelujejo 2 do 4 vršite naenkrat, kakor prikazuje si. 8. Primerni so za koruzo, dokler je še nizka, za krompir, repo, sojo itd.
Vprežni ofcopalniiikil za več vrst (si. 9) so primerni za 'okopavanje repe, soje, predvsem pa za žito. Širino vrst in razne dele stroja lahko po potrebi menjamo, kot kaže sllika 10.
Globina okopavanja zavisi od vrste posevka, od njegove starosti in od smotra okopavanja.
Medtem ko običajno okopa mo žitarice 3 cm globoko, izvršimo tretje okopavanje repe približno 10 cm v globino. Pri tem izgubimo sicer dosti vlage, a dovajamo obenem potreben zrak za dihanje korenine. Tudi stročnice potrebujejo za svoje korenine mnogo zraka.
Prednost vprežnega okopavanja je pred-
l.iOm --{
SI. 3. Brana »njivska krtača« — sestavljena iz gibljivih členov, zaradi čega se prilagodi neravni zemlji
SI. 5. A. Neokopana zemlja, ki se hitro suši. —i B. Grobo okopana zemlja, kjer je izguba vlage precejšnja. — C. Pravilno okopana in drobna zemlja preprečuje izhlapevanje
mo mladi posevek. S tem ne poškodujemo le korenine, temveč prekinemo tudi kapiilarno vez pod korenino. Tako delo ne koristi, temveč mnogo škodi (slika 4). Oko-pavaimo tedaj, ko je vlažnost primerna. Ako je zemlja premokra, okopavanje škodi, ker ne moremo v njei prekiniti kapi-larnost, temveč še bolj pokvarimo že neprimerno strukturo zemlje. Če čakamo,
času so izumili odlično mrežasto brano, imenovano-»njivska krtača« (si. 3). Ta brana je mrežasta in elastična ter se izborno prilagodi terenu. Zobje so ji vstavljeni precej visoko, tako da lahko brez škode brana tudil do 40 cm visok posevek. Po-branani posevek ne zgleda takoj ravno najboljše, vendar se že po dveh dneh njegova barva in izgled spremenita v naše zadovoljstvo. Nikar naj nas ne skrbi. katera1 izpuijena rastlinica, saj se obdelan posevek po brananju še lepše in hitreje razbohoti in razraste. Celo popolnoma zmrznjene posevke, ki so navadno zelo redki, lahko z obdelovanjem in s pravilno nego popravimo, da dajo zadovoljiv rezultat.
Redek posevek se odlično razraste, ako ga pognojimo z razredčeno gnojnico ali s
SI. 4. A. Pravilno okopavanje — B. Nepravilno okopavanje
SI. 9. VprežnI večredni okopalnik
vsem v tem, da se izvrši hitreje, enakomerno globoko in cenejše, a poleg tega se tudi »kopani posevek preveč ne gazi. Z ročnim lokopavanjem poteptamo okrog 40% celotne okopane površine. Priporočljiv je način okopavanja po sliki 11, kjer drugi delavec okopava ono. kar je prvi pohodil.
Težko zemljo moramo pogosto in bolj globoko okopati. Prav tako tudi tla, ki nimajo stabilne strukture, kot so n. pr. naši podzoli (izprana, brezapnena tla, kisle reakcije).
4.	Ogrnjenje koruze. O tem se pri nas in drugod mnogo razpravlja in so mišljenja precej različna ter se rezultati poizkusov ne ujemajo. To lahko raztolmačimo na ta način, da se ne more pravilno in sigurno priporočiti ogrnjenje ali neogrnje-nje za vse prilike in slučaje. Na težki in vlažni zemlji ter na vetrovnih mestih bi ogrnjenje le malo koristilo. Kjer pa, ni ni-kake nevarnosti pred vetrom in kjer mo-r?imo štediti v^ago, tpm je ogrnjenje popolnoma nesmiselno in škodljivo opravilo. V Ameriki, v domovini koruze, sploh ne poznajo ogrnjenja kakor tudi ne v nekaterih zapadnih deželah. Nedegenerirano in strokovno izbrano seme nam da, prirod-no čvrste in odporne rastline, katerim ni potrebna proti poleg,anju nikaka podpora zemlje. Kccruzovilno ogrnjene koruze tudi bolj visoko režemo, pa se podajamo v nevarnost, da ostane v spodnjih kolencih ličinka koruznega molja, ki v njih pre-zimi in naslednje leto zopet okuži koruzo.
Ogrnjenje krcmpirja je važno in koristno delo, brez ozira na vlago, ki jo pri tem izgubimo, saj povzroča donosu mnogo večjo škodo nakopičevanje ogljikovega dioksida, kateri nastane pri dihanju gomolja, a katerega z zasipanjem odstranimo. Gomolji krompirja niso nič drugega, kakor krompirjevo steblo, katero :ima svoje veje pod zemljo. Vkljub temu, da se nahaja pod zemljo, potrebuje za svoje dihanje skoro prav toliko zraka kakor vsako nadzemno rastlinsko steblo. Zato je jasno, zakaj krompir tako ljubi lahko in rahlo zemljo, v kateri gomolji laže dihajo. Krompir, ki raste v težki zemlji, moramo pogosto okopavati in bolj visoko zasipati), ker s tem pomagamo tvorbi, rasti in dihanju gomolja.
5.	Razredčevanje je delo, s katerim za-jamčimo rastlini zadosten prostor za njene organe, ki vpijajo hrano, a to so korenine in listi. To velja brez izjeme za vse kulturne rastline, le da nekatere prenesejo večjo gostoto, kot n, pr. žitarice. Toda tudi nje moramo s križnim brananjem razredčiti, ako so pregoste. Pregoste žita-
rice rode zanikrno zrno, rade poležejo in so napram glivičnim boleznim zelo neodporne.
Okopavine so bolj občutljive za prostor kakor žitarice. Zahtevajo, da jih pravočasno razredčimo ter že vsaka zakasnitev povzroči slabši pridelek, ker rastlina druga drugo duši in slabi (repa, koruza). Razen razredčevanja je n. pr. pri koruzi potrebno tudi odstranjevanje njenih stranskih poganjkov. Poganjki pri koruzi so slični onim pri žitaricah, le da je razra-ščenje priii poslednjih zaželjeno, ker nam več biljk prinese več plodov, a koruzni poganjki so v največ primerih neplodni ter kradejo samo hrano in prostor glavnim steblom.
6. Uničevanje plevela. Dobro poznamo različno škodo, ki jo na naših njivah povzroča plevel.
Dobro nam je tudi poznana težka borba proti njemu skozi dolga stoletja. Če se vprašamo, zakaj ga nismo mogli z vsemi
i N i !
i t&l
ji!
„.„. M j^MjMjNj
i \4i 141 i N ?
I i f M M ž l M

y
	
v	v )
-H", "A

temi ukrepi in borbami izkoreniniti in uničiti, bomo našli odgovor, če vemo sledeče,.
Odkar so se naše rastline prilagodile na>-šemu podnebju in odkar jlih gojimo, toliko časa je že plevel pri nas doma. Navajen je na vse krajevne prilike in odporen je proti vsem boleznim. Čeprav gojimo le eno samo rastlino, imamo vendar okoli 20 različnih vrst plevela na isti njivi. Nekateri plevel raztrese že popolnoma, nedozorelo seme, k(il dozori šele na zemlji in potem vzklije. Navadno daje plevel mnogo semena in to seme ima zelo odporno lju-sko ter dolgo časa obdrži svojo kaljivost, nekatere vrste tudi po več desetletij. Po-
3	s
10. Različno orodje za večredne okopalnike
SI. 11. Način okopavanja, pri katerem drugi delavec okoplje od prvega delavca pogaženo zemljo
znamo seme plevela, katero ima posebne priprave za letanje po zraku, da ga veter raznaša daleč na okrog (osat. cirsium ar-vense). Razen vetra raznaša njegovo seme tudi voda. Semena nekaterih plevelov imajo tudi kaveljčke, s katerimi se oprimejo človeka, živali, ptice ali metulja ter se na ta način raznašajo (kokalj, agrostema githago). Nekatere vrste plevela se zopet širijo s tem, da plod poči in seme skoči z večjo ali manjšo silo na vse strani (gor-jušica, sinopsis arvensis). Živali in ptiči širijo mnogo vrst plevela, katerega seme je tako odporno, da ne izgubi kaljivosti, tydi če preide skozi njihov prebavljalni organ.
Škoda, ki jo povzroča plevel kulturnim rastlinam, je mnogostranska.
Plevel odjemi je rastlinam prostor, vodo, svetlobo, toploto in ogromne količine hrane in zemlje. Razen tega hrani plevel tudi rastlinske in živalske škodljivce. Poznamo tudi plevel, ki je strupen za ljudi im živali (Kokalj).
Kakor vlidimo, je borba proti plevelu zelo težka, ker je neverjetno žilav in odporen. Zato se moramo truditi, da se na njivah ne vkorenini in razširi. Kakor je bolje,, da s higijeno varujemo naše zdravje, da ne zbolimo, tako se nam tudi tu najbolj izplača čuvati naše njive pred plevelom. To dosežemo na razne načine.
a) Semena moramo kupovatli le pri priznanih ustanovah, ki garantirajo za čistost in za kakovost semena. Ako seme sami proizvajamo, ga moramo zelo pazljivo očistiti, ker ima vsako seme precej plevela pomešanega.
b)	Odpadke, ki'ostanejo pri. čiščenju semena, ne smemo polagati živini ker je dokazano, da preide 60% plevelnega semena skozi živalski želodec, pri tem pa še vedno obdrži kaljivost ter s tem sami z gnojenjem sejemo plevel po njivah. Zato moramo take odpadke, "ki so preostali pri.čiščenju žita .in ki 'jih hočemo pohraniti živini, poprej zmleti ali. skuhati. Nehranlji-ve. odpadke s plevelnim semenom zažgi-mo, nikakor jih -pa ne smemo metati na gnojišče.
c)	Na strniišče ne smemo puščati živino na pašo, temveč ga moramo takoj plitko zaorati. Ob poteh, robovih kanalov in njiv moramo plevel pokositi, preden popolnoma dozori -i,n odvrže seme.
d)	Na. kislih tleh, siromašnih na apnu, se širi mnogo plevela (kislica, rumex ace-tozella), katerega uničimo z apnenjem.
e)	Z razumniim kolobarjenjem, pri kate.-rem. upoštevamo posevke, ki zasenčujejo in se. okcpavajo ter cesto negujejo, .se uspešno borimo tudi proti najbolj žilavemu plevelu, ki se širi s poganjki (pirika, triticum repens).
f)	Kemična sredstva za borbo proti plevelu lahk.o uspešno uporabimo pri žitaricah in travah, ker so njihovi listi zaščiteni z voščenim slojem.
Stročnice :in ©kopavine ne smemo škropiti ali prašiti s temi sredstvi, ker bi škodili listom in celi rastlini.
Ako smo torej uporabili čisto in izbrano seme, primerno pognojili zemljo in jo obdelali, ■ pravilno negovali posevek in se vztrajno borili proti plevelu, lahko pričakujemo dobro žetev, ki bo obilno ■poplačala ves trud in stroške.
Žete\
Vsa različna dela in napori, ki jih v poljedelstvu vršimo, imajo skupen cilj, da dobimo čim več in čim boljših pridelkov, ki nam'bodo poplačali ves naš trud, stroške in tveganje. Eno izmed najglavnejših poljedelskih opravil je zbiranje in pravilno hranjenje plodov, saj nam od tega zavisi vse naše sezcnsko delo ;in tudi končni uspeh.
Žitarice sejemo zaradi zrnja, zato izvršimo žetev v času, kp je zrno popolnoma razvito in kadar so v. njem zbrane vse dragocene snovi, iz katerih delamo naš vsakdanji kruh. Važno je, da znamo pravilno oceniti najugodnejši stadij zrelosti zrna, ki nam daje najboljši odnos med količino, keitovositjo' in izpadanjem zrna.
Pri žitaricah razlikujemo tri stopnje zrelosti.
Mlečna zrelost, v .kateri so stebelca še zelena, a zrna so v- notranjosti mlečna.
V	voščeni zrelosti sp stebelca že suha, le v zgornjih kolenelh so malo zelena in sočna, zrno je elastično in se lahko z nohtom prereže
Tretja stopnja je tako zvana popolna zrelost, v kateri je celo steblo suho, zrno je trdo in pri prerezu mokasto ali stekleno.
V	prvi dobi mlečne zrelosti ne smemo žila žeti, ker se njegovo zrno mi še napolnilo z aisimilatl, polno je še vode in se po sušenju naguba. Razen tega daje .prerana žetev mnogo manjšo količino zrnja, ki tudi ni. zadostno kaljivo.
Zadnji stadij zrelosti daje zrnje dobre kakovosti in tudi večj o količin o, vendar lahko' utrpifnp precejšno zgubo zaradi izpadanja in osipanja zrn pri žetvi, pri vezanju snopov, pri zlaganju v kope in pri prenašanju na kraj mlatitve.
Zato je srednja doba, voščena zrelost, najugodnejši čas žetve, ker je zrno že napolnjeno z asimilati, je dobro kaljivo in ne izpada.'
Ker torej: vse žitarice ne dozore v istem času, zato si bomo ogledali, kako-v praksi po zunanji, obliki določimo najugodnejši čais žetve..
1.	Pšenico in rž žanjemo v času, ko.začne prehajati voščena zrelost v popolno. Tedaj
. so še najzgornejši deli stebla nekoliko zeleni in v tem času je najugodnejši odnos med količino-, kakovostjo in izpadanjem.
2.	Ječmen žanjemo tedaj, ko je zrno popolnoma dozorelo, ker sta takrat količina-in kakovost najboljša, a zaradi osipanja nastala škoda skoraj neznatna.
Vendar tudi pri ječmenu ne'smemo preveč dolgo čakati, ker se sicer slama preveč posuši in preveč dozori ter se potem lomi steblo tik pod klasom, d'a kar. celi klasi ostanejo na polju. Na ta način odpadle klase ne moremo .niti z grabljami pograbiti, ker se prevlečejo skozi redke zobe grabelj. K takemu lomljenju in osipanju klasa je bolj nagnjen jari pivarski dvored-ni ječmen kot pa vrste posebno ozimnega ječmena.
3.	Za pravočasno žetev je najbolj občutljiv cves, ker ne dozori ves v istem času in se. zelo rad osipa. Najugodnejši čas je tedaj, ko so zgornja zrna v metlici v voščeni zrelosti. Ne oziramo se pri tem na zrna spodaj, kii še niso dozorela. Ako čakamo na zrelost spodnjih zrn, se nam bodo osiila vrhnja zrna, ki so najtežja in najboljša. Vezanje in zlaganje ovša vršimo zgodaj zjutraj ali v mraku in če 'je le mogoče, ga tedaj tudi vozimo do mlatilnice.
4.	Tudi stročnice ne dozore istočasno, ker dokler so zgornji delil' še zeleni ali celo-v cvetu (soja), so spodnji že popolnoma zreli. Vendar je nemogoče čakati dozorenja vseh delov, zato odredimo čas žetve tedaj, ko je število spodnjih stročnic v voščeni zrelosti največje. Ne smemo tega časa zamuditi, ker sicer lahko najboljše zrno izpade ■iz razpokanih stročnic. Žetev in vsa opravila do mlatitve izvršujemo v hladu, to je zjutraj in zvečer.
5.	Koruzo trgamo (v Ameriki žanjejo) v času,, ko je.popolnoma zrela in suha. Zrno mora biti ne samo trdo, temveč mora izgubiti tudi del vode, dokler je storž rta steblu, ker ga tedaj laže. sušimo in ohranimo, saj je koruza zelo dostopna za kvarjenje in plesni. Praktično najboljše odredimo, čas žetve na ta način, da storž z rokami, zvijamo okoli'njegove osi. Ako čutimo jasno in značilno ribanje suhih zrn, tedaj brez nadaljnjega začnimo s trganjem. Vendar sme koruza ostati tudi dalj časa na. steblu v krajih, kjer ni preveč deževnega vremena. ..Za take kraje so primerne one vrste koruze, pri katerih se storž, čim dozori, okre-■ne proti, zemlji in k njej .visi. Dež ga ne more zmočiti in tudi ne splesni.
Pravilen čas' žetve za vse žitarice je mnogo laže določiti, ako je zrelost enakomerna. V nasprotnem, primeru škodi nikakor ne moremo uteči, ker se. prezreli del osiplje; a zeleni del nam rodi manjša in slabša zrna. Vendar lahko dosežemo. ena-
komerno dozerelost,' ako že pri obdelovanju, gnojenju in pri setvi pazimo.
Pri obdelovanju se potrudimo, da enakomerno izravnamo in zdrobimo zemljo, da bo brez večjih grud. Gnoj naj bo povsod enakomerno razprostrt a.ne samo umetni, temveč tudi hlevski, ker ravno hlevski gnoj, poleg drugih važnih koristi, zemljo enakomerno okuži z bakterijami.
Pri setvi se potrudimo, da zrna enakomerno posejemo po površini in globini, da bi imelo vsako zrno dovolj svetlobe in hranil in da pridejo vsa v isto globino zaradi istočasnega kaljenja. To pa je možno doseči le s sejalrtim strojem.
NAČIN ŽETVE
1.	Žetev s srpom-je najstarejši način košnje'in zato tudi najprimitivnejši. Zahteva mnogo delavnih moči, če hočemo žetvo hitro iin v ugodnem času: izvršiti. Hitrost, delavcev, pravočasnost in količina potrošene delavne moči na enoto površine zemlje so važni čini tel j i za racionalno gospodarjenje. Zato železni srp, ki je zamenjal prejšnjega kamnitega, ne odgovarja več času in današnjemu napredku v poljedelstvu. Edina ■upravičena uporaba .srpa je pri zbiranju žita pred vezanjem V snope.
2.	Žetev s koso je nekoliko boljši način kot uporaba srpa, ker lahko cenejše in hitrejše izvršimo žetev. Za. žetev žita moramo navadno koso preurediti s pritrjenjem posebne žetvene priprave na kosišču, ki žito ob zamahu zlaga na levo in poševno ob stoječe latje. Ako je žetvena priprava

Stroj za žetev in odlaganje žita
primemo napravljena, ako je kosec izurjen in ako se v pravilnem času kosi, tedaj nič ne izgubimo na kakovosti in količini žita. Zato v'manjših gospodarstvih, kjer se ne more nabaviti kosilnica, lahko na ta način hitro in poceni izvršimo vso žetev. Celo zelo poležano žito lahko vešči in izurjeni kosec lepo. pokosi.
3. Žetev s stroji je dan danes najcenejši in najhitrejši način spravljanja letine ter vedno bolj 'izpodriva ročno delo. Naravno se bo nabava takega stroja izplačala le tedaj, ako .površina posestva in kolobarenje v njem zasigurata stroju primemo uporabo, da bi se izplačal in amortiziral. O teh strojih smo'lani pisali v »Kmetovalcu«.
Stroj za žetev zahteva za pravilno delo neke pogoje. Površina mora biti ravna in brez vzboklin. Ako je žito ali zemlja mokra, se hitro zamaši in je delo otežkočeno. Pred žetvijo moramo s koaQ pokositi okoli njive za širino stroja širok pas, da lahko stroj napravi prvi krog. Ako je žito poležano, tedaj ne moremo kositi od vseh štirih strani. V tem primeru kosimo žito samo od ene strani, ker je košnja- v smeri poleža-nja nemogoča, a v nasprotni smeri bi rezali pa1 klasje.
JadjahjtKO.
Sestav in hranljivost sadja
V	človeški prehrani zavzema sadje važno mesto zaradi svojega koristnega in' večstranskega učinka na organizem. Sadje hrani in krepi telo ter pospešuje prebavo in izkoriščanje druge hrane. Blagodejno vpliva na delovanje jeter in pluč, kakor tudi na vse prebavne organe. Razen v svežem'stanju sadje uživamo predelano na razne načine, v obliki mezge, sirupa, marmelade itd
Da bi boljše razumeli važnost sadja za organizem, moramo poznati njegov sestav.' Kot primer bomo vzeli najbolj razširjeno in izkoriščeno sadje — jabolko, katerega sok vsebuje:
vode . . V' . ". . . 89%
sladkorja.....-8—12%.
kisline . . .'.-/. . 4—12% tapina . . ....... 0:02-^%
beljakovin . ', . . . 4—6% . soli- . . '. '. •:.• . . '1—2% ;
Kakor vidimo, je v sadju največ vode, katera po obiranju počasi izhlapeva. Voda v glavnem povzroča kvar in . gnitje sadja, ter omogoča delo raznim mikroorganizmom. Zato višek vode odstranjujemo s predelavanjem ali sušenjem sadja, da ga na 1a način konzerviramo za poznejšo uporabo. Rudninske materije, ki So raztopljene v vodi s prešanjem prehajajo v sadni sok. Te soli so spojine raznih elementov (prasnovi), a ako sadje zažgemo ostanejo kot pepel. Nasprotno temu pa spojine, ki so Organskega izvora, vsled izgorevanja izhlapeva jo.
Premotrili bomo na- kratko posamezne vrste snovi, iz katerih je sadje sestavljeno, kakor tudi njihove lastnosti.
1.	Sladkor. Količina sladkorja v sadju je odvisna od vrste sadja, sestave zemljišča, podnebja in stopnje zrelosti Sladkor v sadju iima važno vlogo pri predelavi sadja. Nahaja se v sadnem soku in ima lastnost, da se vsled vrenja spremeni (raz-' pade) v alkohol in ogljikovo kislino. Z obzirom na vrenje sladkorja' imamo dva načina predelave sadja. S prvim načinom si prizadevamo, da ne pride do vrenja, n. pr. predelava sadja s sušenjem, vkuhava-njem. izdelovanjem brezalkoholnih osve-žuiočih pijač, itd.
V	drugo vrsto računamo vse one načir ne predelave, kjer se iz sladkorja z vrenjem v alkohol in alkoholno piiačo, izdelujejo likerji, vina, konjaki itd.
Sladkor v svežem sadju je zelo hranljiv in prebavljiv ter ga.telo s pomočjo želodca hitro osvaja in sprejema v kri.
2.	Kislina. Prijetno kiselkast okus sadia povzročajo razne kisline, kakor šo jabolčna, vinska, limonova itd. Največ jih je v svežem sadju. Z zrenjem sadia se količina kisline zmanjšuje. Kisline imajo razen prijetnega in osvežujočega okusa tudi veliko vlogo pri održavanju sadja v svežem stanju. kakor tudi pri konzerviranja predelav. Bakterijam, katere povzročajo kvare-nje in razpadanje sadja, ne pri j a jo. kisline. Tako se je narava sama pobrigala, da s kislino, nekoliko ohrani sadove od bakterij.
3.	Beljakovine. — V sadju jih je zelo malo, toda-zato je njihov značaj velik, ker služijo pri vrenju za hrano kvasnicam. Zato v praksi dodajamo, beljakovine- sadnemu soku, če je na njih reven, da na ta način pospešimo vrenje. Beljakovina je v alkoholu'netopljiva .in pada na dno, kar
je zopet koristno, ker bi drugače povzročala razkroj bakterij , in kvarjenje vina.
4.	Tanin (čreslovina) je trpka snov, katera krči sluznico kože. Največ ga je v kožici ploda, pri stiskanju in vrenju pa prehaja v sok. Iz vina in sadnih sokov odstranjujemo tanin s pomočjo beljakovin. One se spajajo s taninom :in v obliki taloga padajo ha dno posode (bistrenje vina). Tudi s . kuhanjem se zmanjša trpki' okus tanina, ravno tako če sok dolgo časa stoji, ker pri tem tanin sam razpada. Zato pridobita sadje in vino z ležanjem boljši okus.
5.	Dišavne snovi so eterična olja, katere dajejo sadju in sokovom duh in okus. Pri stiskanju prehajajo v'sok. Te dišeče, snovi se stvori j o ob zorenju; ako pa sadje preveč dozori, tedaj se zopet izgubijo. Ker dišave na kvaliteto in predelavo sadja močno vplivajoj moramo skrbeti, da sadje pravočasno oberemo.
6.	Barve se nahajajo tik pod kožo plo-
dov. Pri stiskanju prehajajo deloma v sok in ga pobarvajo. Barva, je zelo važna za izgled raznih alkoholnih pijač* posebno ' če jih hranimo v steklenicah.
7.	Pektini .in gume so v soku topljivi, prehajajo s stiskanjem v sadni sok, katerega konzervirajo. Kakor tanin, tako ima-
• jo tudi te gumijaste snovi važno, vlogo. pri bistranju vina, saj niso v alkoholu raz-topljive ter se zato taložijo .to povlačijo. s seboj še druge snovi, katere povzročajo 'motenje vina,- ,'-.
8.	Celuloza (Iesnina). Od nje so zgrajene kožice celic. Za prehrano niso važne,..ker so težko prebavljive. Pri stiskanju .celuloza ne prehaja v sadni sok.
9.	Vitamini so sestavljena beljakovina-st-a zjedinjenja, katerih kemizem še ni dovoljno proučen, vendar poznamo škodljive posledice, če jih primanjkuje. Samo zelene rastline imajo sposobnost, da asimilirajo in ustvarjajo vitamine. Za pravilni razvoj in normalno funkcijo človeškega organizma so velikega pomena. Zato jih moramo uživati čim. več v sveži hrani. Zelenjava ih sadje so glavna sirovina za oskrbovanje našega organizma z vitaminu.
Kako napravimo iz robidnic okusno vino
Robidnice so dober in prijeten sad, ker vsebujejo razen sladkorja (6%) in kisline (8%) tudi mnogo vitaminov,' železa in fosforja, ter se zaradi tega priporočajo otrokom in' slabokrvnim.
Razen divje robidnice poznamo tudi domačo, katere plod je večji in bolj sladak. Iz enih ali drugih lahko pripravimo-okusno zdravilno pijačo, samo moramo, temeljito poznati način predelave. Vino iz robidnic se lahko proda po visoki ceni-, ker je to zdravilen in. delikatesen proizvod,
Dokler so robidnice zelene, jih mi treba nabirati, ker vsebujejo v sebi preveč ki-' sline. Vendar ne nabirajmo tudi prezre-lih, ker so v njih že razvite nezaželjene bakterije ocetne kisline. Robidnice beremo in predelavamo v avgustu in septembru, ko je vreme precej toplo, kar prija ocet-nim bakterijam. Da bi se nam vino ne skisalo moramo
a)	robidnice brati v hladu, t. j. zjutraj ali zvečer in
b)	moramo jih čimprej izprešati in sok precediti.
Stiskamo in. cedimo lahko na razne načine, s posebnimi v ta namen izdelanimi pripravami ali skozi redko ■ platno (slično kot pri' siru). Navadno dobimo 50—60% soka. Da sok pravilno zavre mu dodamo 8—10 . gramov kalijevega metabisulfita in sicer na vsakih 1001 ali lg na 101 Soka. Ožvepljani sok pustimo čez noč, da se se-
seda, prihodnji dan pa ga odtočimo v posode za vrenje.
Lahko pripravimo dve vrsti vina, trpko ali sladko (desertno), s tem, da dodamo sladkorja ali vode pO sledeči tabeli.
Ako so robidnice popolnoma zrele,. tedaj ni potrebno dodajati vode'. Da nam sok. pravilno zavre in da dobimo, čim več alkohola, moramo sladkor dodajati v treh obrokih. Eno tretjino' raztopimo v soku ali vodi takoj po stiskanju, drugo tretjino dodamo čim nastopi precej močno vrenje, ves ostali sladkor pa dodamo po 2—3 dneh. Za vrenje so najboljše dobro oprane steklene posode. Sod ni primeren, ker prevzame sok duh od -soda.
Da preprečimo kvarjenje ^oka v času vrenja, je .priporočljivo uporabiti kipelno veho, ki ne dopusti od' zunaj vstopa' mikroorganizmom, ne . sprečuje pa izhlapevanje ogljikovega dvokisa, ki se pri vrenju tvori v notranjščini. Praktično lahko uporabimo tudi-platnene vrečice, v katerih je čist izpran pesek in ki jih položimo na veho posode: Tudi je uporabljiva čista Vata, s katero odprtino narahlo . zamašimo. Posode ne napolnimo čisto do vrha, da v. času vrenja sok ne prekipeva. Zato navadno. -pustimo '/4 posode praznoi Vrenje se naj izvrši v prostoru, kjer je temperatura, če je le mogoče pod 20° C-.
Vrenje ne traja dolgo, saj je že po 8 do 10 dneh končano in. se vino že začne bistriti.' Čim se je vino zbistrilo, ga takoj pretočimo v čiste posode, pri čemer pa-
I- Kakšno vinc-' želnmiCi ' •;.	Iz kakšnih ■.plodov je sok	Na vsak liter soka dodamo ' vode .	Na vsak liter. . mešanice soka in .vode dodamo . . .sladkorja
.1., Sladko'• vino	iz nepopc-lnoma ' zrelih	- Vil:	. 300—350 gr
	iz .zrelih	O '---1:'., 1) :	280- 300 gr
I '•• •.'''."'' 2. Trpko vino.	i z ne pop o l n orna -zrelih	V21 .	220—250 gr
	'iz .zrelih	('■/8:-V 4 1)	200—220 gr
zimo. da ne vzdignemo An da ne vzburka-mo usedline. Posode zažveplamo slično kot vinsko posodo. Posode lahko napolnimo z vinom čisto do vrha, zamašimo z zamaški, vendar ne preveč močno, da lah-
Volna je dragocen proizvod, iz katere se izdelujejo razne potrebščine, a kar je naj-glavnejše — z njo se oblačimo. Zaradi svojih izvanrednih lastnosti, kot so n. pr. vzdrževanje toplote, trajnost in lahka predelava, je volna že od nekdaj zavzela prvo in najvažnejše mesto pred proizvodi rastlinskega porekla (lan, konoplja). Zato je zelo iskana in cenjena, a njena cena je odvisna predvsem od njene kakovosti. Ker pa je kakovost odvisna od postopanja z vo.ino pred in po striženju ovac, zato je važno, da vemo o tem najglavnejše.
1.	Ker je ovca pokrita s toplo volno, zato prenese mnogo več mraza kot vse ostale domače živali. Zaradi tega ni potrebno, da je v ovčjih stajah bolj toplo kot na prostem. Staja naj bo ovcam le zaklonišče pred dežjem, snegom in pred najhujšim mrazom. V tesnih zadušljivih stajah se naredi vsled pokvarjenega in vlažnega zraka para, katero volna vpije, nakar začne izpadati ter se je na ta način mnogo izgubi. Škodo imamo ne samo na kakovosti, temveč tudi v količini. Zato je kot staja za ovce najugodnejši ograjen prostor, katerega ena ali dve strani so pokrite s streho, zaprto s severne strani.
2.	Mokrota in blato kvarijo v dotiku z volno njeno kakovost, ker jo izgrizejo. Zato se moramo potruditi, da bodo naše ovce imele vedno dovolj čiste in suhe stelje.
3.	Na volno vplivajo škodljivo drobni odpadki sena, slame in razne druge hrane, ki padajo na runo, se v njega po-greznejo, v-njem razpadajo ter kvarijo kakovost in otežkočijo predelavo. Zato se ne sme hrana nositi ali metati preko ovc. Pred hranjenjem naženimo ovce vstran od jasli, dokler v nje ne naložimo hrane.
4.	Tudi prah s ceste škodljivo vpliva na volno in tudi na kožo, zato nikar ne gonimo ovce po prašnih cestah in poteh in jih ne pasimo kraj njih. ker tam se najlažje naprašijo in se okužijo s srbečico (garje).
5.	Preden ovce strižemo, jih moramo okdpati, vendar vedno le v zato primerni vodi. Če nimamo blizu primerne vode, je boljše za ovce in za volno, da jih ne kopamo. Ovce okopljemo pri lepem, toplem in brezvetrnem vremenu. Voda ne sme biti premrzla, da ovce ne obale lin tudi znoj ter mast v volni ne more mrzla voda raztopiti. Razen tega mora biti voda mehka (v njej se naj milo dobro peni), da se volna ne zlepi vsled apnenca ali kakšne druge slične sestavine. Temperatura rečne vode, v kateri kopamo ovce, ne sme biti pod 17° C. Ce pa kopamo posamezne ovce v škafu, tedaj vodo lahko segrejemo do 35° C.
6.	Po kopanju 'poskrbimo, da se ovce čimprej osuše, zato jih razkropimo lin ne pustimo, da bi stale tesno v gručah. Sušimo jih v čistem prostoru, brez praha, vendar mora biti datični prostor v senci. Zelo važno je, da vemo, da opranih ovc nikdar ne smemo sušiti na premočnem soncu, ker njegovi žarki škodljivo vplivajo
ko ogljikov dvokis še1 odhaja v slučaju naknadnega vrenja Ko se je vino že drugič izbistrilo, tedaj ga še enkrat pretočimo, potem ga pa čuvamo v sodih, bučah ali v steklenicah.
na oprano volna. Pri tem zgubi volna preko polovice na kakovosti, postane krhka, ostra in zgubi svojo prožnost. To velja tudi za ostriženo volno in če jo peremo. Vedno jo moramo sušiti v senci, ker s pranjem smo odstranili z volne njeno zaščitno sredstvo, t. j. mast in znoj, ki sta čuvala volno pred vplivom direktnih sončnih žarkov. Paziti moramo, da oprane ovce naknadno ne zmoči dež, ker tedaj volna zgubi na svojem prirodnem sijaju.
7.	Ko je volna popolnoma suha, začnemo s striženjem. Pri tem moramo paziti, da ovce ne ranimo, kar se skoraj vedno zgodi; zato imejmo vedno pri roki jodo-vo tinkturo, s katero ranjeno mesto- takoj namažemo, da preprečimo okužen je. Za silo lahko namažemo poškodovano mesto tudi z močnim žganjem.
8.	Ovce strižemo večino na čistem prostoru, ki je pokrito s slamnatimi prevlekami, pregrinjali ali vrečami. Striči se začne na trebuhu in na notranjih straneh nog, odkoder krenemo, proti hrbtu. Ko dokončamo eno stran, vržemo odstriženo
Pomen vode za živalski
Pomen vode za živalsko telo je mnogo večji, kakor si to po navadi predstavljaš mo. Brez hrane živali laže izdržijo kot brez vode, ker voda vrši v telesu zelo važne in različne nialoge. Voda je temeljni del vsakega živega telesa in kot taka sodeluje v vseh življenjskih procesih. Vodo vsebujejo vsa tkiva in sokovi telesa v različnem odnosu. Tako vsebujejo kosti 22, mišičje 76 in kri 79% vode. Mlade in mršave živali vsebujejo več vode kakor starejše in dobro rejene. Živali sprejemajo vodo s hrano in z napajanjem. Voda je potrebna za prežvekovanje, prebavljanje hrane, za tvorbo mleka, za reguliranje telesne toplote in za izločevanje nepotrebnih snovi. Voda sicer.ne daje telesu ener-gijf, toda ona jo aktivira in upravlja celotno izmeno snovi v organizmu, medtem ko raznaša potrebne in izloča nepotrebne materije.
Čut pomanjkanja vode se pokaže v obliki žeje. Pri pomanjkanju vode nastanejo razne neugodnosti pri izmeni snovi in v vsem zdravstvenem stanju živali, kri postaja gostejša za nekaj odstotkov, a temperatura telesa se zvišuje. Ako žival več časa trpi žejo, onemore, omršavi in končno pogine. Potreba živali za določeno množino vode je odvisna od mnogih okoliščin, a važnejše so: vrsta in starost, živali, vrsta hrane, vlažnost in toplota zraka, posebnosti, navade itd. Od domačih živali potrebujejo svinje največ vode, a najmanj ovce in konji. Mlade živali potrebujejo več vode kot starejše, -suhe več kakor debele, delovne živali več kakor živali, ki počivajo. Živali, ki dajejo mleko, več kakor delovne in rejene živali. V toplem in suhem potrebujejo več vode kakor v vlažnem in hladnem vremenu. Suha
polovico preko ovce in ovco1 obrnemo na že odstriženo stran. Nato odstrižemo še drugo polovico ter pazimo, da runo ostane v enem kosu.
9.	Odstriženo runo razprostremo preko prevleke, na desko ali slično, da se malo osuši. Ob tej priliki odrežemo s škarjami vse dele volne, ki so se zlepili zaradi blata ali zaradi mokrote. Ciste dele, ki smo jih pri tem odvojili od runa, zložimo skupaj z njim. Zložimo pa tako, da trebušne dele zvijemo na znotraj čez runo, dokler se med seboj ne dotikajo. Nato runo po dolžini na polovico prepognemo in ga zvijemo na rahlo z obeh strani, t. j. od glave in od repa. Na ta način zvito runo preve-žemo z vrvico navzkriž, obesimo v zračen prostor, da se suši še kakih 10 dni. Šele tedaj lahko napolnimo volno v vreče ali zdenemo v kupe zaradi čuvanja na suhem kraju.
10.	Takoj po striženju stehtamo količino dobljene volne od vsake ovce in si količino in kakovost zabeležimo. To je potrebno zaradi odbiranja ovc za pleme, ker se kakovost in količina volne podedujeta. Za pleme bomo obdržali le one ovce in ovne, ki so imeli čim več volne dobre kakovosti.
Ako postopamo po teh navodilih, bomo priredili volno dobre kakovosti Iz take volne bodo izdelki boljši, lažja bo predelava in za tako volno bomo iztržili tudi višjo ceno. Če pa vršimo pri vsem tem še odbiranje plemenskih ovc in ovnov po količini in kakovosti volne, tedaj smo lahko prepričani, da postopamo strokovno kar najboljše in najbolj pametno.
organizem in napajanje
I in slana hrana zahteva več vode kakor tečna in zelena.
Povprečna potreba vode pri živali iznese na 1 kg suhe snovi v hrani pri svinjah 7—8 litrov, kravah 4—6 litrov, konjih 3—4 litre. Najbolje je, da ima žival vedno na razpolago svežo in čisto vodo (avtomatično napajanje), ker takrat ni nevarnosti, da se bo preveč napila„ ako jih na to ne silimo s preveč slano hrano, ali z vodeno (redek napoj z otrobi), ali če žival ni preveč utrujena. Prevelika količina popite vode zelo slabo vpliva na izkoriščanje hrane, zmanjša telesno toploto, povečava razkroj snovi in povzroča zgubo energije. Razen tega postane žival manj odporna, a gostoča krvne plazme se razredči. Pri tolsti živali kvari velika količina vode kakovost mesa, ker to postane vodeno. Žival, ki mnogo dela in pije mnogo vode, se hitro utrudi in spoti. Poleti žival regulira svojo temperaturo s pote-njemi, a živali, ki se le malenkostno potijo, kakor n. pr. svinje in bivoli, potrebujejo vodo za kopanje. Pes se znoji poleti iz pljuč s sopenjem skozi usta.
Mnenje, da se s .pogostim napajanjem pospešuje tvorbo maščobe ni pravilno, prav tako ni pravilno, da voda koristi pri izmenjavi beljakovin. Prav tako vegetativna voda (ona, ki jo vsebujejo žive rastlinske celice) zelene hrane ni nič bolj koristna kot navadna voda za napajanje, le da se zelena rastlinska hrana bolje izkoristi, ker za njeno prežvekovanje žival ne rabi toliko energije in slin kot za suho hrano (n. pr. za seno). Za izkoriščanje hrane je popolnoma nepomembno, ali žival napojimo pred ali po jedi. Toda važno je, da ne napajamo neposredno, niti pred, niti takoj po jedi. V prvem primeru
ŽtKfrifttefa.
Kako ravnamo z volno pred in po striženju
se sokovi za prebavo zelo razredčijo in s tem oslabe, tako da je prebava nepopolna. V drugem primeru pa se hrana z vodo zelo hitro potiska iz črev, tako da se ne prebavi dovoljno in ostane neizkoriščena.
Vedno je potrebno, da se držimo običajnega reda in časa hranjenja, kakor tudi napajanja. Napajanje s toplo vodo se ne priporoča, ker nima osvežujočega vpliva, slabi prebavljalne organe in razneži ves organizem. Samo pri molznih kravah in pri doječih svinjah dosežemo večjo proizvodnjo mleka, če nudimo živalim določeni del hrane topel (n. pr. krepko hrano).
Najpriporočljivejša temperatura vode za
napajanje je 10—15° C. Premrzla voda zmanjša prirastek telesne teže, za zdravje je nevarna, povzroči bolezni črev in želodca, a pri brejih živalih zvrženje. Živali bolj ljubijo mehko rečno vodo kot pa vodo iz vodnjaka Stoječa voda iz mlak, močvirja ali jarkov je nezdrava. Za čistost' vode so najbolj občutljivi konji in ovce. Utrujeno in znojn© žival napajamo šele potem, ko se je odpočila in osušila in ko je pred tem kaj pojedla.
Pitna voda mora biti zdrava in čista, brez barve in duha, brez organskih snovi in nitratov, brez škodljivih bakterij in ne sme biti pretrda.
Zanimivosti iz živinoreje
V zgodovini o razvoju človeka najdemo najožjo vez med živinorejo in med ljudsko izobrazbo. Ako hočemo s številom označiti čas nastanka živinoreje, moremo to napraviti le na osnovi znanstvenih predpostavk. Setegast, strokovnjak v tem vprašanju, misli, da je bilo to pred deset tisoči leti, a svoje mišljenje bazira na paleontologiji, sv. pismu in najstarejših slikah. Sedanje domače živali niso bile vse na enkrat udomačene, temveč po sledečem redu: pes, ovca, koza, govedo, svinja, kamela, mačka, kokoš, golob, konj in osel, kasneje gos, pav in čebela, a najbolj pozno raca in zajec.
Z dolgoletnim križanjem in raznimi načini vzgajanja so stvorjene mnoge nove rase, ki se po svoji zunanjosti in gospodarski vrednosti neverjetno razlikujejo. Tako n. pr. lahko konj živi 30 do 40 let, doseže višino samo 60 cm in težo 60 kg kot n. pr. šetlandski pomij,, a pri težkih rasah doseže višino do 2.15 m, a težo do 1000 kg. Kobile so lahko plodne samo do 18. in le včasih do 25. leta. Pri angleških žrebcih pa je znana najdaljša plodnost t. j. do 34. leta starosti.
Govedo sicer lahko živi 20 do 30 let, toda za pleme krav ne držimo delj kot 12 let (izvanredno do 18 let), a bikov ne čez 7 let. Velikost je rasna lastnost, v kolikor ne zavisi tudi od prehrane. Teža goveda se kreta od 150—800 kg, toda do-
bro rejeni biki lahko dosežejo tudi težo do 1500 kg. Tudi v mlečnosti najdemo ogromne razlike, rasne in tudi individualne, saj lahko znaša mlečnost od 1000 do 10.000 in tudi več 1 mleka letno. Najbolj mlečna so holandsko, vzhodnofrizij-sko in dansko govedo. Povprečna količina masti v mleku znaša 3.5%, pri holand-skih kravah pade tudi na samo 2%, pri džerdževskih kravah pa se dvigne celo do 8%.
■ Ovca je sposobna za pleme 8 do 10 let. Pri lahkih rasah znaša teža 15 do 30 kg, pri težjih 60 do 80 kg. Najboljša ovca za volno je merino, za krzno pa karakul (astrahan). Za proizvodnjo mleka so najbolj priporočljive vzhodno frizijske, ber-gamske in cigaje ovce. Dobra ovca da letno 300 do 500 1 mleka s 6 do 12% masti.
K o zo uporabljamo za pleme 6 do 8 let. Doseže težo 40 do 60 kg, a glavno korist daje z mlekom. Najbolj mlečna ]e sanska koza, ki da lahko okoli 1000 1 mleka letno. Iz dlake nekih azijskih ras delajo fine tkanine.
Svinja je najboljša angleška, ki je direktno ali indirektno silužila za zboljšanje domače svinje v vseh državah. Mlade svinje od 7 do 8 mesecev, ki se pitajo dosežejo težo do 120 kg, a odrasli primeri tudi preko 400 kg.
O seskih pri svinjah
Vsak izkušen gospodar ve, da je zadostno število dobro razvitih seskov pri svinjah zelo važen činitelj za precenitev gospodarske vrednosti očeta, matere in podmladka. Do tega spoznanja je prišel kmet potom izkušnje^ ki se je prenašala od roda do roda.
Ker je število seskov pri svinji važno za vzgojno sposobnost, zato se znanost trudi njih število spraviti v zvezo s plodnostjo svinj, da bi se potem s selekcijo povečala plodnost. Največja gospodarska vrednost svinje je pač njena plodnost in hitra rast mladičev.
Ker je naraščaj v prvih tednih izključno navezan na mleko iz seskov svoje matere, je uspeh v svinjereji odvisen od zadostne mlečnosti svinje. Mlečnost je po-dedljivo in za izbiro mater zelo važno svojstvo, kateremu moramo v svinjereji posvetiti vso pažnjo, ki jo glede na svojo važnost zasluži. Zato v matičnih knjigah selekcijskih organizacij za svinje vedno
zapisujemo število normalno razvitih seskov, ker je za vsako pasmo odrejeno najmanjše število seskov, ki jih plemenska svinja mora imeti.
Število seskov pri svinji se kreta od 8 do 18, redkeje tudi več. Seski so name-
ščeni od prs do prostora med zadnjimi nogami, na obeh straneh trebušne črte; Glede na položaj lahko pri svinjah razdelimo seske v 3 skupine.
Normalne, nadštevilne in rektalne (rit-ne).
Normalni seski so najvažnejši za spoznavanje lastnosti svinj in zato jih pri ocenjevanju živali najbolj upoštevamo.
Svinje imajo do 7 parov normalnih seskov. Prvi par se nahaja nekoliko nižje od mesta, kjer se spojijo rebra s prsnim košem, ostali pa sledijo v parih na obeh straneh trebušne linije. Pri domačih pasmah je število normalnih seskov manjše, pri oplemenjenih večje. Domače pasme imajo manjše število seskov zato, ker imajo primitivne pasme v sebi več krvi evropskega divjega prašiča, pri katerem manjkata drugi in šesti par normalnih seskov. Oplemenjene pasme pa imajo v sebi mnogo krvi kitajskega prašiča, ki je najplodnejša svinja z najbolj razvitim vimenom in z velikim številom seskov.
Med normalnimi seski se nahajajo še nadštevilni, ki so nepravilno razporejeni, slabše razviti in večinoma gluhi. Rektalne (ritne) seske imajo samo nekatere svinje; nahajajo se med zadnjimi nogami. Nadštevilni in rektalni seski so manj važni pri selekciji. Služijo pa kot znak, da je žival nagnjena k mlečnosti, toda tudi to še ni znanstveno potrjeno.
Pri odbiranju svinj za pleme polagamo največjo pažnjo na število normalnih seskov in na njih pravilno rast. Naša želja je, da bo vsak mlad prašiček imel svoj sesek, ki si ga bo obdržal vso periodo sesanja, ki traja običajno 6 tednov. V nasprotnem slučaju bi bili primorani ubiti vsakega prašička, ki je brez seska ali ga podtakniti pod drugo do j no svinjo, ki ima kak sesek prost, ali ga umetno vzgojiti, kar pa je zelo težko.
Pri isti pasmi je število seskov isto pri svinji in pri merjascu. Z raziskavanjem je dognano, da se število seskov podeduje. Podedovanje števila seskov ni vezano na spol. Zato pri odbiranju za pleme enako upoštevamo zadostno število normalno razvitih seskov, pri merjascih kot tudi pri prasicah.
Nekateri so mnenja, da sta število se~ sikov in plodnost v odvisni zvezi; toda to vprašanje še ni dovolj razjasnjeno. Med večjim številom seskov med mlečnostjo svinje pa je dokazana zveza. Zato naj vsak skrben gospodar pri izboru plemenskih svinj upošteva število seskov, da bo imel čim večje koristi.

Iz našega zemljiškega prava
Dr. Pran Spiller-Muys:
Naše zemljiško pravo je dokaj skromno. Nekaj določil o pridobitvi lastnine na zemljiščih po prirasti, o lastnini do drevja na in ob meji, o obnavljanju in popravi mej, pa smo skoro na koncu. Da odnosi do zemlje niso bolj izčrpno obravnavani v našem občedržavl jamskem zakoniku, ni čudno, če pomislimo, da velja pri nas še vedno stari avstrijski občedržavljanski zakonik, rojem 1.1811. kot otrok velike fran-
coske revolucije, ki je bila v bistvu revolucija meščanstva proti fevdalnemu plemstvu in niti ni dosegla popolne osvoboditve kmeta iz graščinskega podložništva. Ta občedržavljanski zakonik ureja podrobno bolj meščanske zadeve in odnošaje nego kmečke, :in ima le nekaj zemljiško-pravnih predpisov, ki so raztreseni po posameznih poglavjih.
ljišč vsekakor preuredit,!, pred vsem poenostaviti in skrajšati v teh zakonih predvideni uradni postopek ter ga tako poceniti in narediti kmetu, razumljivejšega in prisitopnejšega. . •
Mnogo je še zemljiškopravnih odnosov, ki zakonito niso urejeni, čeprav dejansko 'obstojajo. Tako zakonito še ni urejena in priznana pravica obračanja pluga na sosednji njivi, niti. pravica dostopa: na sosedni svet zaradi popravila obmejnega zir du ali ograje, niti pravica mlinarja, da iz-meče blato in pesek; iz mlinske struge na tuje obrežje. Neurejeno je tudi vprašanje zasenčenja in po njem povzročene škode. Ustvariiti pa ha še več novih zakonov, ka^-terih potrebo je pokazal najnovejši razvoj kmietsko-zemljiščniih in kmetij sko-social-r.h prilik tudi pri nas, tako (na pr. zakon •o ■ obdeilovatriju kmečkih zemljišč), o. prometu s kmečkimi zemljišči, zakon o ograjah, 'itd:
Zemljiške meje
Vsako zemljišče ima svoje določene meje. Kar raste na tem zemljišču, torej v teh določenih mejah, pripada lastniku do-tičnega zemljišča. On postane lastn'k vseh na • tem zemljišču zrastlih rastlin in plodov, bodisi da so vzklili naravnim potem, bodisi da jih je vsadila ali vsejala človeška reka. To velja celo tedaj, če so seme a.li sadike tuja . last. Rastline postanejo lastnina zemljiškega lastnika,, čim. poženejo korenine, seme pa že, čim je posejano (§ 420. oaz. 7). Zemljiški lastnik ne more zahtevati odstranitev tujih rastlin, pač pa jih sme odstraniti, vendar s tem, da iztrga rastlino iz tal, ne- oživi prejšnja lastnina, kajti rastlina je postala njegova in jo zato lahko zavrže. Lastnik tujega semena ali sadik ima le pravico zahtevati od zemljiškega ' lastnika odškodnino za seme oz. sadike po določbah odškodninskega prava. Le ponekod priznavajo ločeno last-. nino do sadnih dreves,. vsajenih na tuji zemlji;' tako na pr na Tirolskem in v Dalmaciji. Pa. tudi pri nas na Slovenskem so se v nekaterih krajih še • ohranili stični'
I
pravni odnosi na skupnih zemljiščih (»gmajnah«), da smejo soseskini upravičenci saditi in uživati ter presajati in posekati sadno drevje, vsajeno od njih na skupni gmajni.
Drugačnega izvora je pravica zakupnika zemljišča, - da sme odstraniti in vzeti cd njega posajena drevesa, če tO gre brez škode za zemljišče; ta zakupnikova pravica namreč izvira, iz zakupninskopravnega njegovega razmerja do zemljiškega lastnika, ki je- pa zakupnik že proti (singularnemu) nasledniku zakupodajalca ne more več uveljavljati. Pa tudi ta zakupnikova pravica velja le, če ni bil zasadil dreves v okvirju rednega gospodarjenja.
Drevo na meji
Lastnina do posameznega drevesa ali grma se ne določa po koreninah, ki rastejo in se širijo brez ozira na zemljiške i meje po- zakfcnih narave, marveč po de-j blu, ki raste iz zemljišča. Ako stoji drevo j s svojim deblom na meji dveh ali več la^t-I nikov, jim je drevo skupna last (§ 421. ! odz.) po enakih deležil (§ 839. odz.), in to. ; drevo samo t. j. deblo in veje, kakor tudi' | sadeži takega drevesa; če stoji drevo na meji dveh sosedov, je last vsakega mejaša do polovice, čeprav stoji morda večji def debla na enem zemljišču. Vsak sosed ima pravico zahtevati, da se drevo na skupne stroške odstrani in les razdeli. Deliti se morajo enako tudi sadeži. Vendar ne sme zahtevati delitve v času,' ki ni prikladen za posek drevesa, oz. Sadje rti zrelo, ali bi se sosedu naredila s sekanjem še druga škoda na Ostalem zemljišču. V tem slučaju je treba odstranitev odložiti na primeren čas.
Ni pa to edino možna rešitev vprašanja lastnine do drevesa na meji. Drevo in njega, užitek bi 6e lahko delil tudi po navpični. na meji mišljeni črti oz. ploskvi, kar bi bilo. iz fizioloških vidikov celo bolj pravično, saj črpa drevo svojo hrano iz zemlje s koreninami, ki so v splošnem razra-ščene kakor v zraku, nad njimi odgovarjajoči del krošnje.	(Dalje prihodnjič.)
Borba proti razširjanju škodljivega mrčesa v gozdih
Razvoj zasebnega prava v obče in zemljiškega prava posebej gre v pravcu, da se v nasprotju s starim rimskim in liberali-stičnim naziranjem o absolutni lastninski pravici primerno omejuje lastninska pravica do zemlje na korist splošnosti. Saj določa že stari občedržavljanski zakonik v § 365., da mora Vsak državljan, ako zahteva to obči blagor, odstopiti za primerno odškodnino celo popolno lastnino stvari. Lastnik kake stvari, more torej in sme-z njo razpolagati in jo uporabljati le v mejah, ki jih določa zakon v kčrist' posamez^ nikov ali splošnosti. Te meje so javno pravne ali privatno pravne.
Tako določajo vodiii zakoni razne omejitve na pr. da' morajo dopuščati lastniki obrežnih zemljišč pristajanje s čolni in splaVii na oblastveno določenih mestih, v sili pa kjerkoli, da smejo splavarji stopati na tuj svet, da se smejo/zgraditi vodovodi po'tujem zemljišču, seveda proti, odškodnini itd. Dalekosežne omejitve določa gezdni zakon, da. lastnik' gozda ne sme poljubno sekati, lin da mora posekane plo- ' skve pogozditi. Rudarski zakon dovoljuje' zasledovanje rude, lovski zakon pa lov divjačine po tujih zemljiščih. Po ribar-skem zakonu sme ribič hoditi po tujih zemljiščih do vode nn ob vodi.
Zakon o zasilnih potih omogoča lastniku zemljišča (tudi gozda), ki nima zveze z javno cesto, da če treba potom sodišča dobi zasilno pot po tujem svetu do javne ceste. Slično določa tudi gozdni zakon (§ 81.), da mora vsak posestnik zemljišča (torej ne samo gozda) dovoliti lastniku gozda, da izvaža gozdne proizvode čez njegovo zemljišče, če jih ni mogoče spraviti drugače iz gozda ali če bi bilo to ne-razmemo dražje. (Odloča o zahtevi po taki zasilni poti okrajno glavarstvo, ki določi smer in širino poti, način uporabljanja, rok, do katerega traja pravica uporabljati zasilno pot, in višino odškodnine. Zasilne poti čez tuje zemljišče ni dovoliti, če bi nastala s tem za lastnika zemljišča razmerno večja škoda kot je korjst za onega, ki to pot zahteva.) Značaj zasilne poti priznava gozdni zakon tudi prostorom, ki so potrebni za začasno spravljanje gozdnih proizvodov. Zemljiško lastnino omejujejo nadalje zakoni o cestah iti železnicah, o brzojavnih, telefonskih in električnih vodih, v nekaterih državah pa tudi zakoni o zrakoplovstvu in o turističnem prometu; isledmiji zabranjujejo zemljiškemu lastniku, da bi smel zapreti obstoječe poti, nove pa mora dovoliti proti odškodnini; dopustna je tudi razlastitev za postavitev planinskih koč. Omejitev zemljiške lastnine znači najvišji odlok iz leta 1819., ki -ustanavlja pravico države, da postavlja trigonometrična in slična zemljemerska znamenja.
Postavljati stavbe na svojem zemljišču sme lastnik le, v kolikor to dovoljuje gradbeni zakon, ki predvideva celo popolne stavbene prepovedi. Tudi obrtni zakon pozna omejitve zasebne lastnine, tako na primer da mora zemljiški lastnik trpeti motnje povzročene po obrtnih in industrijskih obratih, ki jih dovoli obrtno obla-stvo. Končno naj omenim še zakone o naravnih parkih in o zaščiti redkih rastlin, ki tudi omejujejo zemljiško lastnino. Agrarnopolitične irt vodnogospodarske omejitve zemlj'iške lastnine pa zahtevajo posebno obravnavo. Poudariti bi hotel tu le, da bi bilo treba zakone o agrarnih operacijah t. j. o skupnih srenjskih :in soseski-nih zemljiščih, o zaokroženju gozdnih meja in 'izločitvi osredkov, o pašnih in gozdnih služnostih ter o zlozbi kmečkih zem-
Vsem okrajnim civilnim komisariatom, županu mesta Ljubljana.
Gozdarska javnost je bila v davni preteklosti 'zelo zaskrbljena, ko so bili gozdovi na obsežnih površinah katastrofalno-čpustešeni po škodljivem mrčesu. V zadnjem času se je pojavil ta mrčes tudi v naši -pokrajini, kar povzroča bojazen, ca utegnejo nastopiti zelo težke posledice. Zaradi krajevnih razmer je bilo v teku lanskega irt letošnjega leta mnogo igličastega drevja posekanega, pri . čemer so na mnogih krajih posekana debla ostala na mestu poseka neolupljena in z vejevjem, ker pač odstranitev ni bila mogoča, To se je dogajalo zlasti pri posekih ob železnicah in cestah; pa tudi pri posekih, pri katerih je bil pozneje iz razlogov varnosti dostop zelo težaven.	-
Nadalje se je posekan les, ne da bi bil obeljen (olupljen),. izvažal v skladišča žag in se često kar. neolupljert porabil za vojaške potrebe (na pr. pri gradnji utrdb, telefonskih napeljavah itd.).
Razen tega je bilo v novomeškem okraju mnogo gozdnih požarov, pri čemer je poškodovano drevje ostalo rta mestih, kjer je bil dostop nevaren.
Vse zgoraj navedene neprilike imajo za posledico, da se škodljivi mrčes, zlasti lu-badar, zelo razmnožuje ter da se bo nato razširil tudi na zdrave gozdove.
Lansko leto je • Visoki komisariat za Ljubljansko pokrajino izdal uredbo o zatiranju gozdnih škodljivih insektov pod III.-7 'št. 447-2 z dne 30. V. 1942-XX, ter priporočal, da bi bilo pridobivanje smrekovega lubja primerno in donosno.
Čeprav so oblasti izdale ukrepe in pouk o nevarnosti navedenih insektov, obstaja v gozdarski. javnosti bojazen, da je bilo vendarle premalo storjeno, da se odvrne preteča nevarnost lubadarja in škodljivega mrčesa.
Ob upoštevanju navedenega se smatra za umestno izdati naslovnim oblastvom naslednja ' navodila: .
1. Okrajni civilni kamisariati naj po potrebi, ponovno razglase:
a)	da morajo vsi gozdni lastniki, pod-, jetniki sečenj, lesni trgovci - nakupovale} posekano igličasto drevje (posebno smfe-ko) obeliti (olupiti) in pospraviti iz gozdov vse ostanke vejevja;
c)	da se morajo vsa po insektih napadena drevesa, ki se že suše, posekati in skorja sežgati;
d)	da se ne sme j 6. iz gozdov odvažati sor-timenti igličastega lesa, ne da bi bili poprej olUpljeni (obeljeni). Če bi skladišča in žage morda imele v zalogi neobeljen (ne-olupljen) les, ga morajo nemudoma obeliti (olupiti).
2.	Okrajni civilni komisariati naj gor- ' nje razglase dostavijo tudi lokalnim vojaškim komandam z vabilom, da odredijo, da se mora takoj obeliti (olupiti) ves les, ki je bil porabljen za barake, utrdbe, za telefonske napeljave itd. ter da se popravijo in očistijo mesta, koder je poprej sekalo vojaštvo. Okrajni civilni komisariati naj zaprosijo vojaške komande, da dovolijo prost dostop v gozdove onim gozdnim posestnikom, ki hočejo opraviti očiščevalna dela.
3.	Okrajni civilni komisariati naj zainteresirajo na podlagi čl. 2, in 6. naredbe o posekih določenih gozdnih pasov z dne 8. V. 1942-XX, SI. list. št. 38-37 Komando Narodne Gozdne Milice, da ona sama prisostvuje in vrši nadzor pri očiščevalnih in pospravljalnih delih.
4.	Opozoriti je gozdne posestnike, da morajo uničiti čim prej vsa gnezdišča luba-darjev. Na to, da jih uničujejo navedeni insekti, opozarjajo drevesa, ki rumene, posebno iglavci. Priporoča se, da se na pri-
. mernih krajih poveča število lovnih dreves, da se s tem privabijo lubadarji v večjem številu; ta drevesa' je nato' o pravem času obeliti in skorjo sežgati.
Visoki komisariat bo za tako posebno delo, ki se bo hitro in uspešno opravilo, prispeval primeren znesek iz razpoložljivih sredstev tekočega proračuna. Visoki komisariat bo v korist prizadetim posredoval na predlog okrajnih civilnih komisariatov.
5.	Smatra se za umestno, da se vsem gozdnim posestnikom, ki so imeli izredne izdatke radi zatiranja škodljivih in-sektov, dovoli oprostitev plačevanja dav-
Kratka navodila
1.	Otekline, rane in žulje od jarma ali teleg. Neprikladen jarem povzroča s svojim pritiskom otekline in rane na volovem vratu. Včasih posledice prenehajo, ako pustimo žival počivati; celjenje pospešijo tudi obkladki z vinskim kisom. Ako so otekline velike, tedaj se v večini slučajev ogno-je. Da bi to gnojenje skrajšali, moramo otekline mazati z jodovo mastjo. Ako je gnojenje precej globoko, tedaj mora veterinar izvršiti operacijo.
2.	Odpadanje sadja povzročuje: a) Črvivost, katerega širjenje zmanjšamo s tem, da sadno drevo večkrat potresemo, odpadlo sadje poberemo in z njim hranimo živino. S tem sprečimo, da bi črvi zlezli iz sadja, se zabubili in dali potomstvo.
b)	Odpadanje sadja lahko povzroči pomanjkanje vode, zato je priporcčljivio včasih sadna drevesa zalivati in to ne samo ob deblu, temveč tudi v širini cele krošnje.
c)	Nadaljni vzrok odpadanja sadja je pomanjkanje kalija in fosforja v zemlji. Zato moramo sadna drevesa redno pognojiti, ne samo s hlevskim, temveč tudi z umetnim gnojem.
d)	Odpadanje povzročajo nadalje razne bolezni. Zato tako odpadlo sadje uničimo ali pohranimo, da se bolezen ne razširi še
V prihodnjem letu. Posušeno sadje, ki ostane na vejah, tkz. »mumije«, moramo odstraniti in uničiti, da preprečimo kužno širjenje.
3.	Pirika (triticum repens) je plevel, ki se ga zelo težko rešimo, ker se hitro razmnožuje, saj se odlomi j eni deli korenin na noivo okoreninijo in stvorijo novo rastlino. Zaplevljena zemljišče moramo v jeseni čim bolj globoko preorati, da pride plevel v čim večjo globino,, kjer se zaduši. Prihodnje leto moramo, zase jati okopa vino, ki jo redno okopavamo in negujemo, pri čemer istočasno uničujemo tudi piriko.
4.	Najdražja paša za živino je paša na strnišču. Strnišče, ki ga uporabljamo- za pašo, daje mnogo manjši pridelek, ker se pri tem kvari struktura zemlje, pomnoži plevel, in nastopi pomanjkanje vlage. Vsega tega se rešimo, če strnišče takoj po žetvi plitko preorjemo, s čimer dosežemo mnogovrstne koristi za zemljo irj tudi za prihodnji posevek.
5.	Da. obdržimo grozdje čim dalje časa sveže, moramo' zareze na pecljih popolnoma zdravih in zrelih grozdov zapečatiti s pečatnim voskom, stearinom ali s kakim trajnim lepilom. Obesimo jih v zračnih, svetlih in ne premrzlih prostorih. Pri tem pazimo, da se grozdi med seboj ne dotikajo. Grozde večkrat pregledamo in če
kov, ki je predvidena po zakonu o go- j zdoVih '(§ 29.), po zakonu -o neposrednih I davkih (§ 12.)' in tudi po naredbi o po- i sekih določenih gozdnih pasov (čl. 9. ured- | be št. 87 z dne 8. maja 1942-XX).
Ta razpis se je obenem priobčil:
a)	Združenju kmetovalcev Ljubljanske I pokrajine;
b)	Združenju industrijcev. in .obrtnikov i Ljubljanske pokrajine;
c)	Kmetijski družbi, in	j
d)	»Maradu« . v Ljubljani. ,
Te organizacije so zaprošene, da svoje člane opozore na težke posledice, ki bi utegnile nastopiti, ako se. odredbe pristojnih oblasti takoj ne izvedejo.
Ukrepi so nujni.
Za Visokega komisarja: Tto. (Dott. comm. David)
ŠEF GOZDARSKEGA ODSEKA VIS. KO-MISARIATA ZA LJUBLJANSKO POKRAJINO
opozarja vse prizadete gozdne posestnike, da v lastnem interesu že letošnjo jesen v čim večjem obsegu pogozdijo, če že ne v celoti, vsaj deloma svoje izsekane gozdne parcele, zlasti one, ki leže ob cestah in železnicah, ter da ne bi te pogozditve odlašali, kar bi bilo le v njihovo škodo. Poseke bi se namreč v kratkem zarastle z manjvrednimi poganjki in s plevelom, ter bi bila potem poznejša pogozditev zelo težavna in združena z neprimerno večjimi izdatki. Pogozdovalna1 dela naj' se izvršijo le, ako ne bi obstojali tozadevni zadržki od strani lokalnih vojaških poveljstev.
Prizadeti lahko dobe potrebne gozdne sadike iz pokrajinskih gozdnih drevesnic če jih čimprej e naročijo.
Posestniki, ki nimajo denarnih sredstev, lahko prejmejo, sadike, ali vsaj del naročenih sadik brezplačno', ako prošnjo utemeljijo in se dožene, da so siromašni.
opazimo kako nagnito .jagodo, jo takoj odstranimo, da ne bi'okužilo svoje okolice.
6.	Da sadno drevo ne zboli od raka, moramo začeti že ' skrbeti, ko je drevo> .še malo, ker laže je bolezen preprečiti,' nego jo zdraviti Proti raku je odpornejše jedrnato in, čvrsto lesno' .tkivo. Večjo trdnost lesa dosežemo s harmoničnim gnojenjem, z umetnimi gnojili, posebno če ne manjka apna in, kalija. Gnojnica in sploh dušikova gnojila povečajo mehkoto lesnega, tkiva pri sadnih drevescih. Svetloba in zrak delujeta ugodno na trdnost drevesa, zato moram© krošnjo obrezovati in redčiti, da imata zrak in svetloba dovolj pristopa.
7.	Pred preoranjem detelje je koristno, ' če1 jo pustimo malo narasti,' ker potem istočasno zaorjemo več zelene mase, ki je dobro gnojilo, saj poveča humus; v zemlji, popravlja njeno strukturo in pospešuje v njej razna koristna presriavljanja.
8.	Mleko je najpopolnejša hrana, ker. vsebuje vsa organizmu potrebna hranila in sicer: beljakovine, m.asti, ogljikove hidrate, mineralne soli ;in vitamine. Zato se ' priporoča otrokom, nosečim materam in dojiljam.
9.	Pranje jajc ža konzerviranje so smatrali. za škodljivo, ker se je računalo, da se s tem razkraja prirodna prevleka, ki zapira luknjice v jajčni lupini in preprečuje bakterijam vhod in kvarjenje jajca. Z znanstvenimi poizkusi se je ugotovilo, da. pranje jajc ni škodljivo in da ne vpliva na uspešnost konzerviranja.
10.	Razen železnih podkev izdelujejo tudi podkve iz aluminija, ki so lažje ;in trdnejše ter. manj drsijo na ledu, blatu ali na betonu. Razen teh se izdelujejo tudi podkve iz gumija in kaučuka,.ki so se oboje pokazale v prakšii kot trpežne in pripravno.
11.	Rdeči paradižnik ne napadajo .žužel-. ke, ker. vsebuje njegovo listje strup sličen nikotinu, katerega uspešno uporabljamo za uničevanje rastlinskih uši. Zato tudi lahko z alkoholom iz paradižnikovih listov izvlečemo (ekstrahiramo) sredstvo za škropljenje -proti škodljivcem.
12.	Brejost živali v zgodnjem štadiju lahko' spoznamo z 90% verjetnosti, če po posebnem načinu preiščemo materine dlake.
13.	Podnevno in večerno mleko je mast-
nejše kakor jutranje, često tudi za 1%. Jutranja molža daje več mleka. Kot razlog manjše maščobe smatramo, večjo časovno razdobje . med posameznimi moli-žami.
14.	Kalijeva gnojila povečavajo odpornost. rastlin proti raznim boleznim. Tako je n. pr. z znanstvenimi preizkusi potrjeno, da to gnojilo povečava odpornost rastline proti peronospori.
15.	Znanstveno je dokazano, da vsak dan Zakasnitve spomladanske setve žitaric prinese zmanjšano, žetev za 0.75—1.50%.
16.	Kopriva se , ne more ansilirati, ker tudi v manjših količinah kvari ansilažo, tvoreč ugodne pogoje, za nezaželjene bakterije, ki povzročajo gnilobo. Ako pa je posušena, daje odlično seno, a tudi zelena je izvrstna hrana za perutnino.
17.	Živali menjajo dlako v jeseni in spomladi. V tem času So občutljivejše in bolj podvržene raznim boleznim. Zato potrebujejo razen snažnosti in nege (krtačenja) tudi bolj izdatno hrano. Tudi za perutnino v času preperjenja (menjave perja) veljajo -ista pravila,
18.	Iz beljakovin, ki jih vsebuje mleko in ki se lahko iz,njega izločijo s širjenjem,
se izdelujejo »najrazličnejši predmeti in okraski, začenši pri gumbu, p'a do volne, iz katere delamo obleke.
19.	Krt je koristna žival, ker se hrani z ličinkami vseh škodljivih žuželk, vendar je včasih v vrtovih nezaželjen. Ako v njegov rov natlačimo s terpentinom ali karbolom namočeno cunjo, tedaj krta pre-ženemo in mu s tem vseeno ne škodimo.
20.	Ansilaža ugodno vpliva ne samo na prebavo in mlečnost živali, temveč tudi na njih zdravje, ker uničuje mnoge škodljive zajedalce v črevesju živali. Zato je ansilaža učinkovito preprečevalno sredstvo proti obolenju živali.
21.	Alkohol ne daje nobenega materijala za zgradnjo telesa, ker ga takoj 97% zgori, a 3% ga izločijo pljuča in znoj. Zato se kot hrana ne more priporočiti. Vendar pa alkohol lahko zamenja mast v mišicah, kjer se namesto nje razkroji. Zato se pa mast potem nalaga okoli ledvic in okoli srca alkoholikov, kar jim povzroča težave in bolezni. Večje količine popitega alkohola poškodujejo notranje organe odras-
lih, a otroci ga ne bi smeli dobiti niti v manjših količinah.
22.	Vpliv umetne svetlobe na rastline je različen. Modra svetloba zmanjšuje rast in napravi rastlino dolgo in slabotno. Ultra-violetni žarki, nasprotno udomačenemu mnenju, ne delujejo ugodno na rast, temveč jo sprečujejo in to tem bolj, čim krajše so valovne dolžine.
23.	Krtačenje je važna in potrebna nega, predvsem za konje in goveda, ker se lahko le »skozi čisto kožo vrši pravilna izmenjava snovi. Najugodnejši čas krta-čenja je zjutraj po hranjenju. Najprej se s pestjo slame očisti grobo umazanje, potem pa se uporabi še krtača. Češelj (čo-halo) se uporablja navadno le za čiščenje krtače.
24.	Soja, požeta v času mlečne zrelosti, daje odlično ansilažo za molzne živali, ker povečava v mleku odstotek masti.
25.	Prednost soljenja sena je le v tem, da omogoči spravljanje še ne dovolj posušenega sena ter zmanjšuje odpadanje listov, ki. so najbolj hranljivi. To velja po-
sebno za deteljo in lucerno, katerih listi se v suhem, stanju radi drobijo.
26.	Na prezimljenje pšenice vpliva dež v avgustu in septembru ugodno, medtem ko ji dež v oktobru in novembru škodi. To nam pojasnjuje samo poreklo pšenice, ker je pšenica rastlina stepske klime in po svoji naravi zahteva suho klimo.
27.	Sposobnost zemljišča, da se bolj ali manj segreje, je važna za vsa presnavljanja v zemlji kakor tudi za njeno plodnost Čim bolj temne barve je zemlja, tem bolj vpija sončne žarke in se hitreje segreje. Vrtnarji zato posipajo svojo zemljo s sajami ter na ta način preženejo tudi razne škodljivce. Segrevanje zemlje je odvisno tudi od vlažnosti, ker se voda štirikrat teže segreje kot zemlja.
28.	Gibanje živine na čistem zraku je koristno. Breje živali laže rodijo, plemenske živali pa obdržijo dolgotrajnejšo plemensko sposobnost, molzne živali pa dajejo mastne j še mleko. Zato mora vsak napreden živinorejec skrbeti za tekališče svojim živalim, če niso na paši.
Inserati se računajo po naslednjih cenah:
V32 strani = Lir 19.--\- Lir 1.— ogl. takse
Vie strani = Lir 38.— + Lir 1.50 ogl. takse Via strani = Lir 50.--j- Lir 1.50 ogl. takse
Vs strani = Lir 75.-—|- Lir 6.— ogl. takse
1/4 strani = Lir 150.--j- Lir 12.— ogl. takse
1/2 strani = Lir 300.--h Lir 12,— ogl. takse
1 cela stran = Lir 600.--1- Lir 24,-
oglasne takse (26 X 20 cm = 520 cm)
Priloge listu se računajo za vsakih 1000 komadov 38 Lir.
MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA
Sodno depozitni oddelek, hranilniki, tekoči računi.
PUPILARNO VARNA!
Izplačuje „A vista vloge" vsak čas, »navadne" in vezane po uredbi.
Za vse vloge in obveze hranilnice jamči
MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA
Zaupajte domačemu zavodu!
-	zadr. z neom. j.
v Ljubljani, Tavčarjeva ulica 1
Telefon št. 28-47. — Brzojavi: »Kmetski dom«. — Račun pošt. hran. 14.257. Račun pri Narodni banki
SPREJEMA VLOGE
na knjižice in žiro račune
Za vse vloge nudi popolno varnost. Otvarja tekoče račune. Eskontuje menice. Daje kratkoročna posojila. Izvršuje vse ostale denarne posle.
ŠPEDICIJA
TURK
LJUBLJANA
PROSTO JAVNO SKLADIŠČE
prevzema
Ocarinjenje	Prevažanje	Vskladiščenje
uvoznih in izvoznih pošiljk in to hitro, skrbno in po najnižji tarifi. Revizija pravilnosti zaračunanja carine in vse informacije brezplačno
vsakovrstnega blaga, kuriva, strojev, selitve v Ljubljani in izven Ljubljane z vozovi in avtomobili in to hitro ter po nizki ceni
raznega blaga, kakor tudi pohištva v lastnem, mestne trošarine in uvoznine prostem JAVNEM SKLADIŠČU Oskrba inkaso-povzetij
KREDITNI ZAVOD
ZA TRGOVINO IN INDUSTRIJO
LJUBLJANA, Prešernova ulica 50
Telefon štev.: 37-81, 37-82, 37-83, 37-84
Brzojavni naslov: KREDIT LJUBLJANA. - Podružnica Beograd, Uzun Mirkova ulica 10. Telefon it.: 29-154. Brzojavni naslov: KREDIT BEOGRAD
Obrestovanje vlog, nakup in prodaja vsakovrstnih vrednostnih papirjev, deviz in valut, borzna naročila, predujmi in krediti vsake vrste, eskompt in inkaso menic, kuponov, nakazila doma in v tujino, safe- deposits itd.