Ilustrovan gospodarski list. Uradno glasilo Kmetijske družbe za Slovenijo. »Kmetovalec« izhaja 15. in zadnji dan v mesecu ter stane 20 Din. na leto. Za inozemstvo 30 Din. — Posamezna številka stane 1 Dinar. Udje Kmetijske družbe za Slovenijo dobivajo list brezplačno. Inserati (oznanila)se zaračunjajo po nastopnih cenah: Inserat na pol strani 690 D, na 'I, strani 300 D, na '/s strani 150 D, na >/„ strani 100 D, na '/>. strani 50 D. Vsaka beseda v .Malih naznanilih" stane 25 para, najmanj pa skupaj 6 D. Urejuje Viljem Rohrman. Založba Kmetijske družbe za Slovenijo. — Tisk J. Blasnika nasledn. Vsa pisma, naročila in reklamacije je pošiljati Kmetijski družbi za Slovenijo v Ljubljani, Turjaški trg štev. 3. — Ponatisi iz »Kmetovalca« so dovoljeni le tedaj, če se navede vir. št. 1. Tjubijan^^ Letniklll Obseg: Centralna zadruga za vjiovčevanje vin. — Koliko močnih krmil je treba molznim kravam? — Odstavljanje praset. — Kurnice. — Pretakanje vina. — Pridelovanje sočivja in sadja za konserve. — Za povzdigo planinarstva. — Zgradbe iz heraklita. — Kmetijsko-šolski vestnik. — Vprašanja in odgovori. — Dopisi. — Kmetijske novice. — Ocena knjig. — Uradne vesti. — Tržne cene. Inserati. Centralna zadruga za vnovčevanje vin. Razprava o rešitvi vinske krize je stalno na dnevnem redu vseh naših gospodarskih krogov in korporacij, ki zamorejo pravilno presoditi važnost in dalekosežnost tega za našo državo, zlasti pa za našo ožjo domovino, Slovenijo, nadvse perečega vprašanja. In to je razveseljivo! Želeti je le, da bi zanimanje za to vprašanje bilo enako veliko tudi v krogih naše centralne uprave, in prepričan sem, da bi se z združenimi močmi kmalu dal najti izhod iz te zagate, v katero smo zabredli vinogradniki, ne ravno po naši krivdi. Pred očmi imam omOgočitev izvoza naših vin v sosednje države na podlagi ugodnih trgovinskih pogodb. Omogočitev izvoza prebitka našega vinskega pridelka nad lastno porabo, bi bil prvi korak, tako-rekoč glavni pogoj k rešitvi vinske krize. In temu prvemu koraku bi morali slediti nadaljnji, za končno ureditev tega vprašanja nič manj važni koraki. Za danes o enem takem koraku. Za izvoz vina v inozemstvo je treba spretne, velikopotezna vinske trgovine, ki je pa žalibog še do sedaj nimamo, ki si jo pa moramo ustvariti, naj stane, kar stančV Naša vina leže raztresena v na tisoče vinskih kleteh. Kolikor sodov, tolikor raznih tipov in sort vina! Ta vina niso kar tako sposobna za izvoz v inozemstvo. Mora se jih kakor mošt ali vsaj kmalu po prvem pretoku zbrati in spraviti v velike skupne kleti, v veliko posodo, k|er se jih skupno odgaja in zori. Le na ta način je dana možnost ustvariti si za posamezne vinske okoliše samo malo tipov vina enotne kakovosti, enotnega okusa in enotne vrednosti, ki bi pa bili na razpolago v velikih množinah: n. pr. tip Ljutomerčana, Pekrčana, Haložana, Slo-venjgoričana, Bizeljčana itd., odnosno ljutomerske graševine, šipona, silvanca in burgundca, haložkega burgundca itd., pekrske graševine itd., itd. Trgovati potem s takim blagom, ne bi bila nobena umetnost. Recept, kako postopati z vini, ki jih nameravamo spraviti na inozemski trg, je torej dokaj enostaven. Gre se le za to, če je trenutno, pod današnjimi težkimi gospodarskimi razmerami in gorostasno dragimi krediti, sploh izvedljiv. Predpogoj za to bi bila namreč gradnja velikih, moderno opremljenih vinskih kleti, za vsak vinski okoliš vsaj po eno, ozir. vsaj eno veliko centralno vinsko klet za vse vinske okoliše skupaj, kjer bi se dalo vkletiti ves vinski pridelek, ki pride za izvoz v poštev, — torej za kakih 150.000—200.000 hI vina. In to je danes nemogoče! Iskati bo torej treba drugega izhoda iz tega kritičnega položaja! Kakor že rečeno, je naša vinska trgovina (všteto obstoječe vinarske in kletarske zadruge in društva) danes veliko prešibka, izvršiti sama kako večjo akcijo v tem oziru. Pa tudi še tako močna organizacija vinogradnikov v svrho izvoza vina bi le težko uspela, predvsem, ker bi ji manjkalo za to potrebnih obratovališč (kletnih prostorov in velike vinske posode). Če bi se pa združilo vinske producente in vinsko trgovino, ta dva faktorja, ki imata eden kot drugi največji interes na tem, da se čimpreje oživo-tvori izvoz vina v inozemstvo in ki imata skupaj na razpolago tudi za to potreben obratni inventar (kleti, posodo) in si najlažje pomagata tudi v zadevah kredita, bi bile na mah odstranjene vsaj glavne težkoče. Toda, kako spraviti ta dva sicer naravna zaveznika, ki se pa vedno malce pisano gledata, pod en klobuk? Na ta način, da se njima pusti dosedanje obrate neokrnjene in se za skupno stvar porabi le to, kar jima je dosedaj ležalo zaradi skrčenega prometa ali iz kateregakoli vzroka neizrabljeno (n. pr. prazne vinske kleti, prazna posoda itd.). Vsak ostane, kar je bil, le iz njunih neizrabljenih sredstev poskusimo doseči nove vrednosti. Ta zveza naj bi se izvršila na podlagi ustanovitve ene velike centralne zadruge za vnovčevanje vin, ki bi obsegala vso Slovenijo, ozir. vse vinske okoliše, ki pridejo za izvoz vina v poštev. Člani te zadruge bi naj bili kolikor mogoče vsi vinski producenti, ki pridelujejo količkaj znatne količine vina, na drugi strani pa vsi vinski trgovci, vinarske in kletarske zadruge in društva, kakor tudi drugi posestniki, ki razpolagajo najsibo z zato primernimi večjimi kletmi, ali z večjo vinsko posodo ali s kletarskim orodjem in kletarskimi napravami in ki so voljni te deloma ali v celoti prepustiti novi zadrugi proti primerni odškodnini. Kleti bi se prepustile proti letni najemnini, kletarski inventar proti najemnini in amortizaciji. Za vsak vinski okoliš bi se določilo, koliko kletnega prostora bi bilo potrebno za zbiranje v poštev prihajajočega vinskega pridelka. V centralno ležečem kraju bi se pa morala ustanoviti centralna vzorna vinska klet, v katero bi se spravilo vinske vzorce od vseh v posameznih okoliših ležečih vin. Ta centralna vzorčna klet naj bi bila „duša" vse nove zadruge. Odtod bi se vodilo vse podjetje. Tu bi se dajalo pokušnje kupcem in prodajalo zaloge iz vseh vinskih kleti zadruge. Člani - producenti bi prepustili zadrugi ali že grozdje, ali — zlasti v početku — vinski mošt, ozir. mlada vina proti gotovem naplačilu O/s—V2 vrednosti). Cene bi se določile sporazumno po navodilu centralne vzorne kleti na podlagi vsebine sladkorja in kisline, ozir. pri vinih, na podlagi vsebine alkohola in kisline. Ostanek kupne cene bi se izplačal po preteku 9 mesecev. Na eventuelnem čistem dobičku bi participirali vsi člani zadruge. To bi bile glavne smernice za početek delovanja centralne zadruge. Podrobnosti naj bi določil poseben odbor, ki bi bil vpoklican za sestavo pravil. S tem predložim zadevo vsem prizadetim krogom v nadaljnjo nujno razpravo. Povdarjam ponovno, da vidimo edino možnost spraviti naša vina v večjih količinah na inozemski vinski trg in tamkaj uspešno konkurirati z drugimi vino izvažajočimi državami le v ustanovitvi centralne zadruge za vnovčevanje vin, kakor sem jo gori očrtal. Vsi drugi napori bodo ostali brezuspešni, če se ne bomo držali gesla združitve! Pa ne samo vinogradniki iii vinska trgovina, temveč tudi država sama, ki ji je vinarstvo važen vir dohodkov, je močno zainteresirana na tem, da se ta zadruga čimpreje ustanovi ter začne poslovati in za-raditega je pričakovati, da bo vlada to podjetje s vsemi močmi in v pričetku tudi s cenim kreditom podpirala. Puklavec. Koliko močnih krmil je treba molznim kravam? Če hočemo dosti mleka, potem je treba dobrih krav in dobre krme. Pri nas pa manjka rado obojega. Ce pogledamo v kraje, kjer je dobra molzna goved doma, najdemo povsod, da jim po teh krajih po-kladajo vse boljšo krmo in dosti več močnih krmil, kakor pri nas. Krave dobe po teh krajih poleg dobrega sena in otave še IV2 do 3 kg močnih krmil. Nič čudnega torej ni, da tako dobro molzejo. Kako pa je pri nas? Pri nas je ravno nasprotno. Po eni strani nam manjka tistih dobrih molznic, po drugi pa tiste mlečne krme, ki jo pokladajo po drugih krajih. Za molzno goved so močna krmila potrebna. Ona so kakor zabela pri naših jedilih. Z njimi se tečnost krme izboljšuje, s tem se pa tudi vsa mleč-, nost pospešuje. Močna krmila zaleže jo pri kravah najbolj'v prvi dobi mlečnosti, torej po teletu, ko krave največ molzejo. Železo je treba kovati, dokler je vroče, tako veli pregovor tudi v tem primeru. Nazadnje, ko krave ostavijo molžo, so tudi močna krmila brez pomena. Potrebna množina močnih krmil naj se ravna zato po mlečnosti v posameznih molznih dobah, ravnotako pa tudi po kakovosti vsakdanje krme, ki jo pokladamo, in navsezadnje seveda tudi po tem, kako nam ena in druga žival to krmo vnov-čuje..Dobrim molznim kravam s težo 500 kg pokladamo v prvi dobi po 3 kg pšeničnih otrobov na dan, pozneje 2 kg, nazadnje 1 kg in potem, ko ostavijo molžo, nič več. Pri nas pokladamo molznim kravam najrajše pšenične otrobi in lanene tropine. Med obema je precejšnja razlika. Dobre lanene tropine imajo prebavnih 26% beljakovin, 9% tolšče in 28% škroba in dr., dobri pšenični otrobi imajo pa 11% beljakovin, 2.4% tolšč in 44% škroba in dr. 1 kg lanenih tropin zaleže torej za več kakor za 2 kg otrobov. To se kaže tudi v ceni, kajti 1 kg lanenih tropin stane danes 4 Din (16 kron), 1 kg otrobov pa 1.75 Din (7 kron). Lanenih tropin pokladamo na dan po ¥2 do IV2 kg, pšeničnih otrobov pa 1 do 3 kg. Pokladamo jih lahko tudi skupaj. V tem primeru vzamemo po /2 do 1 kg lanenih tropin in 1 do 2 kg otrobov. Stvar gospodarja in živinorejca je, da v tem pogledu pravo pogodi. Pokladanje močnih krmil je treba v vsakem primeru spraviti v soglasje z mlečnostjo in s ceno mleka, ali z drugimi besedami rečeno, močna krmila se nam morajo izplačati. Živali, ki so od mladega vajene 'na močna krmila, nam stroške za močna krmila navadno bolj vračajo, kakor v nasprotnem primeru. R- Odstavljanje praset. Uspehi pri odstavljanju praset so pri nas vobče ugodnejši kakor pri odstavljanju telet, ki jih navadno prezgodaj in prehitro odstavljamo. Pa tudi pri pra-setih se delajo napake, ki ne obstoje tolikanj v napačni klaji kakor v tem, da gledajo naše gospodinje vse premalo na snago, na suhoto in zadostno toploto, ki so glavni pogoji za uspevanje teh malih in nežnih živali. Marsikje je dosti živeža, s katerim se nadomešča materno mleko, manjka pa prej imenovanih važnih pogojev in v tem je češče iskati vzroka, da nam mlade živali tako zanikerno rastejo in tako bolehajo za eno in drugo napako. Če je mleko pri hiši — in za taka praseta bi ga morali imeti — potem se praseta najlažje odstavljajo s pomočjo kravjega mleka, kateremu se dodaja različna druga močna klaja in krompir. Začne se pa z odstavljanjem, kakorhitro zmanjkuje mleka pri svinji. Ravna se to po njeni mlečnosti in po številu praset, ki jih mora dojiti. Navadno začnemo z navajanjem praset na mleko in drugo klajo že s 3 ali 4 tednom, izjemoma tudi že prej. Pokladamo jim v tem času neposneto kravje mleko, kateremu primešamo zmlet in presejan oves, zdrobljen ječmen ali tuščično moko. Po malem dodajamo tudi kuhan krompir. Tako klajo jim dajemo skraja po dvakrat na dan. Važno je, da jim v tem času utrjujemo tudi želodec. Mlade živalce morajo imeti priliko, da rijejo po prsti, da jo zvečejo in po potrebi uživajo. Če ni mogoče zunaj na planem, kamor jih začnemo spuščati, ko so teden dni stari, pa znotraj v svinjaku, na ta način, da jim polagamo rahlo prst v pripravnih nizkih zabojčkih. To prst jim je po večkrat preme-niti. V petem tednu so praseta posebno rada podvržena driski, če nimajo prilike, priti do prsti. Če smo v 3 in 4 tednu začeli navajati praseta na drugo klajo, potem pride glavno odstavljanje od 6 do 8 tedna, ko je treba praseta popolnoma odstaviti od maternega mleka in sesanja. V tem času je treba, da se praseta tudi ločijo od matere in hodijo le še k njej, ko so se nasitila druge klaje in pa čez noč, dokler tudi to ne preneha in se praseta* popolnoma ločijo od svinje. Med odstavljanjem naj se potrebna klaja daje zmeraj pred sesanjem, ko so praseta najbolj lačna. Nizka korita, v katerih pokladamo potrebno klajo, naj se po vsakem pokladanju skrbno očistijo, kakor je sploh gledati na največjo čistoto v takih svinjakih. Nastilja se jim le s suho slamo. — r Kurnice. Za kure ni vseeno, kako so spravljene. Ako naj se te živali dobro počutijo in naj pridno nesejo, potem morajo kurnice ustrezati svojim namenom. Kakor je treba kokošim dobre piče in pijače, tako jim je treba tudi zdravih bivališč. Naše kurnice so pa v enem in drugem oziru pomanjkljive in slabe. Pozimi *o navadno premrzle, ker so prelahko zgrajene. Veliko jih je na vetrovni strani in na prepihu. Vobce so pa polne nesnage. Naše kurnice trpe zaradi slabega zraka, ker se premalo snažijo in premalo zračijo. Veliko trpe pa kure v njih zaradi nadležnega mrčesa, zaradi kurjih uši, stenic in pršic. In kako malo je gospodinj, ki se vsega tega zavedajo in ki se za to zmenijo?! Važno je, da so kurnice pozimi tako tople, da kokoši v njih ne prezebajo. Če postavimo notri kozarec vode, nam v najstrožji zimi ne sme voda zmr-zavati. Če imamo lesene kurnice, kakor je običajno, potem je prav, če so stene dvojne in da je vmesni .prostor izpolnjen „s pepelpm ali šoto ali suho prstjo ali pa s čreslom. Žaganje ni dobro, ker se v njem rad skriva nadležni mrčes. V ostalem morajo kur- nico greti kokoši s svojo telesno toploto. Zaraditega ne sme biti kurnica prevelika. Za odraslo žival ra-čunimo kvečjemu četrt štirj. metra prostora. Pod. 1. Kurnica pri tleli, naslonjena na hlev. Poleg zadostne toplote je potrebno v kurnici dosti svetlobe in zraka. Kurnica naj ima okna, po eni strani zaradi svetlobe, po drugi strani zaradi potrebnega prezračevanja. Nesnaga in smrad zahtevata, da se kurnica pridno snaži in zrajii. Kurnica se potrebuje predvsem za prenočevanje kokoši in za varstvo pred škodljivimi živalmi in tatvino v nočnem času. Poleg kurnice je treba imeti podstrešje, kjer se kure lahko mude čez dan. Na tem prostoru se jim polaga klaja in pijača, tukaj lahko brskajo in se kopljejo, če ni zunaj, vremena za to. V mirnem kotu tega prostora se lahko napravijo tudi gnezda. Pod. 2. in 3. Zgoraj saniostoječa kurnica s brskališčem v ospredju. — Spodaj dv§ kurnici z vtnes ležečim brskališčem. Kurnice postavljamo v zvezi z drugimi prostori na pr. nad svinjakom ali nad drvarnico, itd., ali pa same zase. V enem in drugem primeru gledamo na to, da jih spravimo na solnčno stran, torej na vzhodno ali južno stran, tako da dobe zjutraj prvo solnce. Kurnica pod. 1. je pri tleh in prislonjena k hlevu in obsega prenočišče in gnezdišče.'Pred kurnico je žičnata ograja, visoka metra. Pod 2. in 3. nam kažeta dve kurnici, zgrajeni zase. Zgornja kurnica obsega no-čišoc in gnezdišče in pred njo posebno brskališče. Spodnja podoba nam kaže dve kurnici z vmes ležečim brskališčem, ki je po sredi pregrajeno. Brskališče je namenjeno za čas, če nočemo kur spuščati ali pa če ni vremena za vnanjo pašo. R. Pretakanje vina. Cas prvega pretakanja vina je prišel. Dasi opravlja vinogradnik to delo vsako leto, vendar ga vrši še vedno po eni in isti stari, preprosti navadi, ne oziraje se na kakovost niti na lastnosti vina samega. Zato je vedno in vedno treba spominjati vinogradnike, kako in kdaj naj vino pretakajo. Zdravo vino, to je vino brez vsake napake, leži vobče lahko dalje časa na drožali. To velja zlasti o naših kislejših vinih, pri katerih si želimo, da kislina pojenja in pa o vinih, ki vsebujejo še večje ostanke sladkorja, torej o vinih, ki še sladijo. V drožih se namreč nahajajo razne glivice. Po veliki večini so to kvasne ali kipelne glivice, ki iz-preminjajo sladkor v alkohol. Ako sladkorja zmanjka, razkrajajo te glivice tudi kislino. Še močnejše razkrajanje kisline povzročajo druge, v vinu se nahajajoče gliivce, ozir. bakteriji. Zato bo vino, če leži dalje časa na drožah, prvič popolnoma pokipelo in drugič bo postalo manj kislo. Oboje mu le koristi. Glivice in bakteriji delujejo pa v vinu le tedaj, ako je klet dovolj topla, to je, ako ima vsaj 12 do 15° C toplote. Ce je klet mrzla (pod 10° C), potem glivice ne morejo delovati in če vino leži na drožih. mu to nič ne koristi. Na drožih leži vino lahko toliko časa, dokler ne preti nevarnost, da bi se droži pričele razkrajati. To pa se zgodi, kadar ves sladkor pokipi, oziroma kadar nastane v kleti višja toplota (nad 15—20° C), torej spomladi. Zato lahko rečemo;1 da je potrebno, da vino vsaj do pričetka spomladi, to je do konci februarja, v prvič pretočimo. Vse tukaj navedeno pa velja le za zdravo vino, to je za vino, ki ne kaže nikake napake, oziroma ni-kake bolezni. Drugače je pa treba ravnati z vinom, ki kaže tako pomanjkljivost, na pr. vino, ki ima slab duh, slab okus (po sodu, po gnilobi, po žveplu itd.), vino, ki porjavi ali počrni, oziroma vino, ki morda cikne, se vleče (postaja volno) itd. Tako vino moramo čimprej mogoče pretočiti, najbolje takoj, ko se droži v večini poležejo na dno soda, torej že meseca novembra ali decembra. Najbolj razširjene vinske napake so slab duh in okus in pa rjavenje vina. Prvo napako spoznamo s pokušnjo, drugo pa s preskušnjo v kozarcu. Pokušnje vina ne zamudi noben vinogradnik, o tem sem brez skrbi, ampak drugo, to je preskušnjo glede stanovitnosti žal še jako malo vinogradnikov napravi. Če jo kdo napravi, je to navadno le slučajno, namreč da mu po temeljiti vinski pokušnji ostane nekaj vina v litru ali v kozarcu in na tem spozna, da vino ne drži barve. Taka brezbrižnost ni na mestu. Preskušnja vina v kozarcu mora biti redna skrb vsakega vinogradnika in kletarja, -osobito pri mladem vinu. Iz vsakega soda vzamemo kozarec vina in ga pustimo nekaj dni stati. Najbolje, če to storimo kmalu po kipenju, na vsak način pa prej, preden vino pretočimo ali prodamo. Kdor pretaka ali proda vino brez te preskušnje, je nemaren gospodar in mu lahko ta brezbrižnost prinese mnogo škode. Po preteku 24 do 48 ur bomo že na jasnem, kakšno je naše vino. Če v kozarcu v tem času po- rjavi, ali se celo zgosti, potem je vino podvrženo napaki, ki jo imenujemo rjavenje in ki jo moramo čimprej popraviti. Vino moramo čimprej zažveplati. To se zgodi, ako ga pretočimo v zažveplan sod, oziroma, ako mu dodenemo po 5 gramov svežega natrijevega bisul-fita* na 1 lil. Slednje storimo lahko že pred pretaka-kanjem,'seveda dovolj poprej, da se droži, ki jih pri tem kolikortoliko premešamo, zopet usedejo. Odtehtan bisulfit raztopimo v kozarcu vode, nalijemo to raztopino v vino in jo z vinom dobro premešamo. Na vsak način pa moramo žveplati vino najpozneje pri pretakanju. Če močno rjavi, zažgemo v čistem sodu na vsak lil vsebine eno tenko trščico azbestnega žvepla, če manj rjavi, bo zadostovala polovica tega. Takoj potem pretočimo vino v sod in gledamo pri tem, da pride čim manj mogoče z zrakom v dotiko. Najbolje bo, če se poslužujemo pri pretakanju vinske sesalke (pumpe). Ker so letošnja vina večinoma nagnjena k rjavenju, opozarjam na to naše vinogradnike še posebej. Ravno danes je bil pri meni gostilničar, ki je kupil na Bizeljskem vino pri sodu lepo čisto in ko je vino domov pripeljal, je bilo rjavo in gosto. V takih primerih nastanejo potem navadno drage pravde, ki so sitne za vinogradnika in gostilničarja. Zato preskusite vino pred prodajo in napravite stanovitno, preden ga daste iz rok! Dobro je vse vino preskusiti po preteku 8 dni še v drugič. Lahko smo pri pretakanju premalo žveplali in vino ni še dovolj stanovitno. Tu bo treba dodati še 3—5 gramov bisulfita na hI preden gre iz rok. Tudi vino z drugimi napakami ali boleznimi moramo čimprej pretočiti .in dobro zažveplati. Enako tudi vino, ki mu hočemo kislino ohraniti. Če se vino v kozarcu na zraku od vrha doli čisti, potem nanj zrak dobro vpliva. Tako vino borno pri pretakanju dobro prezračili in učistilo se bo tudi v sodu. Zmerno žveplanje (1 trak azbestnega žvepla na 3—4 hI) mu bo le koristilo. Po pretakanju mora vsako vino, zlasti če smo ga žveplali, nekaj časa mirovati, da se žveplov dvokis v njem preustroji, iz njega izloči in da se vino umiri in ugladi. To potrebuje najmanj 14 dni, pri močnejšem žveplanju 3—4 tedne, čim šibkejše vino, tem dalje. , _ Šele potem spravimo lahko vino v konsum. I o naj si zapomnijo zlasti gostilničarji. Sveže in močno žveplano vino prodajati gostom, je kaznivo. B. Skalicky, Grm. Pridelovanje sočivja in sadja za konzerve. Na Vrhniki se ie ustanovila konzervna industrija z imenom »Globus", ki utegne mnogo dobrega storiti, ako se ji posreči, pridobiti potrebna tla za pridelovanje zelenjave in sadja, ki ga potrebuje -za izdelovanje svojih konzerv, in ako bo tvormca vse te pridelke tudi dobro plačevala. Lansko leto je naročila potrebne paradižnike z Laškega. V interesu našega * Svež bisulfit močno diši po žveplenem dvokisu. Hraniti ga moramo v dobro zaprti steklenici. Slab bisulfit ne ufi.iik.uc. I zato pazite pri nakupu. kmetijstva pa je, da se ti pridelki doma proizvajajo. Tvornica sama želi stopiti v ta namen v zvezo z našimi pridelovalci in jih pogodbenim potom zavezati za dobavljanje zelenjave in sadja, tako kakor delajo povsod take tvornice, kjer se ustanove. Te pogodbe obsegajo vse potrebne pogoje, ki se tičejo po eni strani tistih vrst sočivja in sadja, ki se imajo proizvajati, po drugi strani se pa tičejo priskrbe potrebnega semena in določil, kdaj so ti sadeži zadosti zreli in kdaj jih je oddajati v tvornico. Za tvornico na Vrhniki m-ide sledeče sočivje in sadje v poštev: 1. Grah, ki ga je trgati, dokler je stročje še čisto zeleno. Potrebno seme bo priskrbela tvornica. 2. Fižol, in sicer le gotove vrste nizkega in visokega fižola. Ker je fižol v zelenem stročju občutljiv in ne prenese prevažanja po železnici, ga bo mogoče pridelovati le v okolici Vrhnike. Potrebno seme priskrbi tvornica. S pridelovanjem graha in fižola se bo lahko takoj letos začelo. 3. Špargeljni, in sicer debele vrste, ki se priporočajo le v pripravnih rokah in ugodnih prilikah. 4. Paradižniki, ki se dajo pri nas sicer povsod pridelovati, toda ne v tako izborni kakovosti, kakor v toplejših krajih. Pri nas pridejo v poštev le zgodnje vrste, ki lahko dozore, kajti dobra sladka zrelost je glavni pogoj za paradižnikove konzerve. Naši vinski kraji so za paradižnike še najbolj ugodni. 5. Kumarce, ki se dajo povsod z uspehom gojiti. Izmed sadja kupuje tvornica jabolka, vrtne jagode, ribizel, vrtne maline, rdeči agras, zelene ringlo, rumene breskve-kostenice (darancije), mirabele in višnje. Ribizel, agras in jagode se dajo pridelavati v skupnih nasadih. Jabolk za konzerve imamo dosti, drugo sadje je pa treba po naših vrtnih in drugi nasadih šele razmnožiti in vzgojiti, da bo rodilo. Vsa potrebna navodila za pridelovanje bo izdala tvornica sama. Pomagali bodo pa tudi naši strokovnjaki, v kolikor se bo pokazala potreba. Naše „Sad-jarsko in vrtnarsko društvo" bo z veseljem pospeševalo vse dobre namene, ki merijo na povzdigo vrtnarstva in sadjarstva v deželi. Sedaj je stvar tvornice, da izda potreben oklic na kmetovalce zaradi pogodbenega pridelovanja potrebnega sočivja in sadja. Tvornica naj izdela potrebna določila in naj priskrbi tudi potrebna semena. Na vsak način bo treba v ta namen nekaj pouka in sestankov v poklicanih krajih. —n. Za povzdigo planinarstva. M Lescah je bila 2. decembra 1923. seja planinskega^ odbora za .radovljiški okraj. Mnogoštevilna udeležba je pokazala, da se naši planinci čim dalje bolj zavedajo svojih nalog. Seje sta se udeležila tudi planinski nadzornik Prešel in referent pri okrožnem agrarnem uradu UIrich. Najprej je prišlo na vrsto poročilo načelnika Azmana, ki je podal sliko o dosedanjem-delovanju planinskega odbora pri cenitvah in odkupih pašnih pravic. Uspešna je bila cenitev pašnih pravic upravičencev iz Boh. Bele, ki so prejeli Belansko planino od uprave verskega zaklada potoni odkupa v svojo last. Jz debate, ki se je na to razvila, je sledilo, da se je pri odkupovanju pašnih pravic ozirati zanaprej vsikdar na krajevne razmere. Sledilo je potem obširno poročilo poljedelskega referenta Ulricha, ki se je tikalo oddaje planin po agrarni reformi v zakup in ki je priporočal, da se in-teresentje z ozirom na to, da so se dajale versko-zakladne planine brez sodelovanja agrarno reformnih uradov v 4 letni zakup, obrnejo na svoje poslance in na pristojna mesta s prošnjo, da se zakupodaja verskozakladnih planin izvede v bodoče potom agrarne reforme. Pri takem zakupu bi se moralo upoštevati edinole neporaslo in za pašo sposobno ploskev, da se zniža na ta način davek, ki ga je treba plačati. Kot zakupniki verskozakladnih planin pa bi morali v zmislu agrar. reform, zakona nastopiti pašne zadruge, v katere bi se morali združiti vsi interesenti ene ali druge planine. Nadalje priporoča, da se pri vsaki pašni zadrugi ustanovi nadzorstveni odsek, ki naj oskrbuje razne planinske naprave (hleve, vodovode, korita, ograje, pota, itd.) in naj se v ta namen napravi poseben rezervni fond, ki naj se zalaga iz letnih orispevkov včlanjenih zadružnikov. Ustanovitev tega odseka in fonda priporoča vsem zadrugam in tudi planinskemu odboru, ker se da le po tej poti preprečiti tisto zane-marjenje planinskih naprav, ki se sedaj godi in ki je posebno žalostno na planini Češnjica. Spričo take malomarnosti ni nič čudnega, če so tudi oblasti hladne nasproti težnjam gorenjskih živinorejcev, ker vidijo, da se ti premalo zavzemajo za svoje koristi. Poročevalec povdarja tudi potrebo gorenjske kmetijske šole na Brdu, da se poskrbi za potrebno izobrazbo planšarjev in da se vzgajajo vrhutega v zimskih tečajih tudi dobri planinski pastirji. Po tem poročilu je prišla v razgovor tudi zadeva planine grofa Thurna, ki jo želi dobiti mestna občina Radovljica in proti kateri kupčiji se je vložil protest. Živinorejski odsek se popolni in se izvolita od strani planinskega odbora načelnik Ažman in Soklič iz Sela. V planinski odbor se pa izvoli Jakelj kot zastopnik za občino Dovje. Med drugim sta se oglasila slednjič še zastopnika vasi Smokuč, ki sta prosila, da se zavzame planinski odbor tudi za končno ureditev pašnih pravic na Smokuški planini in za skorajšnjo vzpostavitev vodovoda za občino Breznico ali pa vsaj za vas Smokuč. Iz poteka seje se vidi, da se planinski odbor za radovljiški okraj prav krepko zavzema za napredek našega planinarstva. Nazadnje se je na predlog načelnika Ažmana še sklenilo, da se ima sklicati meseca januarja ali februarja skupna seja vseh planinskih odborov, da se določijo skupne smernice. Zgradbe iz heraklita. Arhitekt inž. Ciril M. Koch. Pri obstoječi draginji gradiva za hiše se že več let premišljuje, kako napraviti cenejše gradivo, ki bi nadomeščalo opeko ali beton. Po naključju se je posrečilo pred nekaj leti neki tvrdki na Štajerskem sestaviti tnaso, ki jo imenuje „Heraklit". Heraklit sestoji iz lesenih oblanic, koruznega ličja, trstja i. dr., napojenih z lugom (Kiserit) in mešanih s heraklitnim cementom (Magnesit). Tako nastala masa postane tekom dvanajstih ur popolnoma trda in se po preteku treh dni lahko prične z ometom heraklitnih sten. Dognalo se je, da se heraklit lahko izdeluje, da je povsem ognjevaren, da prenese vse vlažne in zračne vplive, je zvokatesen, mrčesa prost in izolira najmanj trikrat bolje kakor zid iz opeke. Petnajst centimetrov debela stena iz heraklita izolira bolje proti zunanjim vplivom, kakor 45 cm debel zid iz opeke. Stene iz heraklita so posebno uporabljive za zgradbo vil, tvornic, skladišč, čebelnjakov, planinskih in lovskih koč, ter za nazidanje starih stavb slabejše konstrukcije. Nadalje za uporabo medsten, ker se isto postavi lahko direktno na pod, brez uporabe posebnih nosilnih konstrukcij. Za strope, izolacijo tal in izzidavo podstrešnih stanovanj so posebno prikladne heraklitne plošče. Peza enega kubičnega metra heraklita je okoli 310 kg, je torej petkrat lažji kakor zid iz opeke, šestkrat lažji kakor beton in osemkrat lažji kakor zid iz kamna. Na stotine stavb iz heraklita se je izvršilo že v Nemški Avstriji. Letos se je postavilo tudi nekaj objektov v Zagrebu, ki so se pretekli mesec izročili v uporabo. Stavbe iz heraklita se izvrše na sledeči način. Temelj hiše se napravi najbolje iz betona. Na istega se postavi ogrodje hiše, ki se napravi iz lesa, železa ali železobetona. Prostor med nosilno konstrukcijo se izpolni med lesenim zapažem, ki je provizoričen, s heraklitno maso, katero se rahlo natlači. Čez tri dni se odstrani lesen zapaž in prične z ometom, kateri naj bo na zunanjih stenah do 5 cm, na notranjih pa 3 cm debel. Pokazalo se je, da so tako izvršene stavbe v teku treh tednov popolnoma suhe in uporabne. Sedanje preizkušnje so tudi pokazale, da so na ta način izvršene stavbe stavbe enakovredne masivni stavbi in za 30% ceneje kakor zidane z opeko. Ako se sezida malo enodružinsko hišico, obsega-jočo tri sobe, kuhinjo in pritikline, razdeljeno na dve etaži, z zazidano ploskvijo 64 m2, se prihrani proti enaki hišici, zidani z opeko 8 m2 zazidane ploskve, kar znači v denarju izraženo okoli 15.000 Din prihranka. Pri izdelavi heraklitnih sten se ni treba posluževati dragih zidarjev, ker jih lahko izvršujejo navadni delavci. Glede dopustnosti takih stavb v stavbnotehnič-nem oziru so se izjavile že razne stavbne oblasti, tako tudi magistrat v Zagrebu, Gradcu in na Dunaju. Oblasti so se izrekle, da ni pomisleka proti zidanju heraklitnih stavb, ako obstoje iz pritličja in kvečjemu dveh nadstropij; kleti je pa napraviti iz navadnega zidovja ali betona. Z ozirom na nevarnost ognja so se izrekle tudi že razne požarne komande in tudi tehnologični muzej na Dunaju. Konstatirali so, da je heraklitni material slab vodnik gorkote in da ni samo na površju, ampak tudi v svoji notranji sestavini popolnoma ognjevaren. Nekatere zavarovalnice, ki so imele priliko ogledati si pogorišče heraklitne stavbe, so izjavile, da je heraklitni material postaviti v isto vrsto stavb, kakor zidane iz opeke ali kamna. KMETIJSK0-Š0LSKI VESTNIK. Praktikanti (vajenci) na drž. vinarsko in sadjarsko šolo v Mariboru se sprejemajo tekom meseca februarja ali marca 1924. Pogoji: starost najmanj 16 let, dovršena najmanj ljudska šola z dobrim uspehom, telesna sposobnost. Prednost imajo kmetski sinovi, ki ostanejo pozneje doma. Praktikanti obiskujejo jezikovni in računski pouk, drugače delajo z drugimi učenci zavoda praktično v vseh panogah šolskega gospodarstva pod strokovnim vodstvom. Za to dobivajo stanovanje in hrano brezplačno ter imajo prednost pri sprejemu za prihodnje šolsko leto 1924./25. kot redni učenci; v primeru ubožnosti imajo potem tudi prednost pri podelitvi brezplačnih mest v zavodu in so ob zadovoljivem napredovanju oproščeni sprejemnega izpita. Je to najboljša pripravljaltiica za resne kmetske mladeniče s pomanjkljivo predizobrazbo za vstop v prvi letnik prihodnjega šolskega leta; bivši praktikanti so potem navadno najboljši redni učenci. Na vso polo lastnoročno pisane in kol-kovane prošnje (kolek 25 Din) za sprejem praktikantov je poslati ravnateljstvu drž. vinarske in sadjarske šole v MaViboru najkesneje do 31. januarja 1924. s sledečimi prilogami: 1. krstni list; 2. domovnica;■ 3. zadnje šolsko izpričevalo in 4. izpričevalo o nravnosti. Sprejem ali odklonitev se naznani pismeno. VPRAŠANJA IN ODGOVORI. Na vsa kmetijsko - gospodarska in druga vprašanja, ki dohajalo na Kmetijsko družbo za Slovenijo ali na uredništvo ..Kmetovalca", se načelno odgovarja le v ,,Kmetovalcu". Odgovarja se edinole na vprašanja udov, xi so podpisana s polnim imenom; brezimna vprašanja ali taka. ki so zaznamovana le z začetnimi črkami, se vržejo v koš. V ..Kmetovalcu" se pri vprašanju nikdar ne natisne vprašalčevega imena, ampak vedno le pričetne črke imena in kraja. Redno se v vsaki številki odgovori le na tista vprašanja, ki pridejo pravočasno pred izdajo lista; na pozneje došla vprašanja se odgovori v prihodnji številki. Kdor takoj želi pismenega odgovora na svoje vpiašanje, mora priložiti 2 dinarja za stroške. Odgovori na vprašanja, ki niso kmetijsko-gospodarski, zlasti pravni, morejo biti seveda le splošne vsebine, kajti uredništvo ne more poznati vseh včasih zelo važnih okoliščin in zato za take odgovore ne prevzame nikakega iamstva. Vprašanje 1. Bral sem v „Kmetovalcu", da sme vsak posestnik na svojem zemljišču lisice in kune vsak čas in na kakršenkoli način, izvzemši strelno orožje, loviti in pokončati, vlovljeno ali pokončano žival pa da mora oddati lovskemu upravičencu. Jaz sem se po tem ravnal, sedaj pa se lastnik lova sklicuje na § 68. koroškega lovskega zakona in mi preti s tožbo. Kdo ima prav? (S. K. iz C.—P.). Odgovor: Doslej še nimamo enotnega lovskega zakona za vso Slovenijo. Izenačeni so bili le predpisi o lovskih kartah in o prepovedanem lovskem času. V ostalem veljajo