o grozni morilki otrok, kakor se zgodilo v mestu Montoban-u na Francozkem leta 1870. -- V Montoban-u na Francozkem je presojevala kervava sodnija o hudodelstvu, kakoršnega mu še ni bilo enakega. Bila je namreč morija nedolžnih otrok v pravem pomenu besede. Ti osebi pa, ki je tako rekoč „ljudi žerla,“ je ime Joana Delpč in je med vsemi zato- ženci perva na sodnijski klopi. Ni druzega počela za svoje delo in svoj živež, kakor to, da je otroke morila. Otroka umoriti je bilo ti osebi tako v vsakdanji navadi, da še celo števila 375 nedolžnih otrčk, kolikor jih je ta gnjusobna morilka umorila, ne ve več na tanko povedati. Joana Delpč, po svojem zanikernem življenju vsa skažena ženska, je živela že za 36. leta sem v Montoban-u. Imela je hčer, ktero je na slabo pot.življenja zapeljala; mati in hči ste razujzdano živele in tako je tudi hči prišla v drugi stan. Nekega dne, ko je hči porodila, vzame mati Joana Delpč otroka svoje lastne hčere in ga umori. Dete je bilo rojeno dne 24. svečana 1857, in od leta 1859 bilo ji je morjenje otrčk dobiček in zaslužek. Prevzela je namreč otroke na videzno besedo, da jih hoče v najdenišnico kot najdenčke ali pa kaki ami v izrejo dati, denar pa, ki ga je v ta namen prejela, je obderžala sama za-se kot plačilo za svoje hudodelstvo. Ne ena mati ne, ktera ji je otroka zaupala, ni mislila, kaj se z njim godi, ker vsaka je le to verjela, da je njen otrok dobro preskerbljen; tedaj se nobena mati za to reč ni dosti več zmenila. Prigodi se pa, da v začetku letašnjega leta gospa s pol leta starim otrokom k Joani pride in ji 200 frankov za najdenišnico zraven pa tudi 20 frankov kot plačilo za pot izroči z opomnilom, naj bi otrok v dobre roke prišel. Joana vse to obljubi in gospa se poslovi. Joani se pač ni dozdevalo, da bi kdo po otroku v tako kratkem času vtegnil kaj barati, zategadelj ga brez usmiljenja tako naglo umori, kakor pred druge. Ali vreča dolgov je bila polna. V šestih tednih pride gospa z nekim gospodom v njeno stanovanje ter oba vprašata, kako kaj otroku gre. Od nepričakovanega obiskanja vsa prestrašena in raztresena ni vedela pravega odgovora zavoljo otroka na stavljene uprašanja dati, in precej sta obiskovalca, kterima se je vse čudno in strašno dozdevalo, k gosposki hitela to reč naznanit. Joano so zaperli. Ko pervikrat hišo preišejo, v kteri je stano¬ vala, najdejo košice umorjenih otrok in sicer brez truda za sedem trupel. O, to je bila prava mertvašuica človeških kosti! Ko je ta grozna morilka dne 24. sušca pred sodbo stala, ni bila v stanu več na tanko povedati, in je na vprašanje pervega sodnika razo¬ dela, da je nji izročene otroke naj večkrat z glavo v loncu — z vrelo vodo napolnjenem — deržala in jih tako zatopila, potem pa je umorjene na majhine koščike razmesarila in po različnih kotih raztresla. Ko je to obstala, so bili poslušalci tako razserdeni, da so mogli vojaki mir storiti. — Potem, ko je vse voljno in odkritoserčno bila obstala, jo sodniki k smerti obsodijo, kar se je tudi dne 28. sušca v resnici zgodilo, ker ta dan ji je glava padla. Ta grozna morilka nedolžnih otrok je do zadnje ure. dokler je bila še v ječi, brez žaljnega kesanja ostala; duhovni so si mnogo prizadevali, jo spreoberniti, pa vse zastonj! Joana Delpe je kot grozovitna morilka in terdovratna grešnica zapustila svet. Kakoršno življenje — taka smert! Žalostna prigodba, ki se je dne 12. malega serpana 1868 na Dunaju prigodiia, kjer je vdova. Avgusta Kaiser po imenu, sebi in troje svojim otrokom, kakor tudi svoji 70 let stari materi /.avdala. O grozovitnem umoru nesrečne družine beremo iz časnikov tako-le: Dne 12. malega serpana zjutraj med 7. in 8. uro je v ulicah „Stiegengasse“ prejšna hišna posestnica in vdova po možu, ki je bil uradnik pri železnici, po imenu Avgusta Kaiser, sebi in svojim otrokom: 9 let staremu Rudolfu, Tletnemu Gustavu in še le 2 leti stari Hildegardi, kakor tudi svoji 7Oletni lastni materi, ubožnici Katarini Hutman, s hudim strupom (cijankali) zavdala. Uzroki ti grozovitosti so bili silno pomanjkanje in revšina. Uboga družina, brez kakega pripoipočka, bila bi’imela ravno dan nesreče 12. ma¬ lega serpana zarubljena in iz svojega stanovanja veržena biti. Brez upanja na kako podporo in brez da bi si nesrečna mati sebi in družini kako drugo stanovanje poiskati vedela in mogla, sklene sebe in svoje pogubiti. Družinski umor pa je že delj časa mogel pripravljen biti, ker najdli so majhino stekleničko s strupom. Strašen pogled je bil, kdor je v hišo stopil. Sredi izbe leži Avgusta Kaiser na slamnici raztegnjena, zraven nje sedemletni Gustav, odet s podzglavjem; v sami postelji, ki je v izbi bila, leži naj starji deček Rudolf napravljen v svoji obleki. Pretreslo pa je vsakega, kdor je pogledal na klop; siva starost in nežna mladost ste se v smerti združile. 701etna siva stara mati sedi v desnem kotičku, glavo na roko opiraje, zraven nje pa povčez leži drugoletna deklica Hildegarda, ki je še dihala pa kmalo potem urnerla. Y sredi te mertvaške okolice stoji 41etni deček Amin nepoškodovan in zdrav. Urnčr ni bil storjen zoper voljo, ampak pripravljeni so bili vsi na smert. Mati in stara mati pokličete otroke skupaj, jim dopri- našate, da morajo enkrat umreti, pa da je vendar boljše, ako bi vsi skupaj in kmalo umerli in se tako iz vseh stisk in nadlog sveta rešili. Otroci, kolikor toliko s tim zado¬ voljni. pijejo naj pervi inorilni strup, in na zadnje še stara mati in za njo mati. Le do 41etnega Amina — mogla je božja volja tako biti — se oberne mati naposled in ga vpraša: „No, ali nočeš z nami vred k angelčkom iti?“ „Ne, nočem umreti!“ odgo¬ vori deček. Te besede in okoliščine je fantič sam pred sodnijo povedal. Siroto vzel je podobar Karol Novak kot lastnega otroka v izrejo. Zadrega in nadloga bila je nar hujša, ktero si človek le misliti more. Y poslednjih dveh ali treh tednih je pomanjkanje do verhunca prikipelo. Otroci so spali na golih tleh, skerčeni kakor kužki; ako jim je bilo treba srajc prati, letali so brez njih po sobi. Prošnje in mnogoverstne prosilne pisma je pisala uboga mati, ktere je njena edina pri- jatlica v nadlogi — blaga žena Gosman — okoli nosila, pa — vse zastonj! Y svoji obupnosti spiše tudi prošnjo do plemenitnikov in miloserčnih dobrotnikov, v kteri jim na tanko in žaljno popisuje solzni stan preuboge družine. To pismo najdli so po njeni smerti. Zadnje dni ji pade v glavo, še do strelcov, ki so ravno o tem času iz vseh nemških dežela na Dunaj privreli, prošnjo spisati ter jim revo in nadlogo cele družine na tanko razjasniti: „znabiti“ — mislila si je — „bode vendar kteri, ki bi se nas revčikov, ki nismo tega zadolžili, usmilil in nam kaj podaril. Prijatlica njena — blaga Gosman — nese prošnjo na kraj svečanosti, kjer so nemški strelci svoj god praznovali. Pa komaj tje pridši, odženejo jo nekteri poveljniki s kratkimi besedami: „Strelci so prišli sem k dobri volji se veselit, ne pa jok in stok poslušat.“ Tako tudi tukaj ni bilo nič. Zopet na druzega dobrotnika je pisala o ravno tistem času: „Če nam dobri ljudje ne pomagajo, kaj bo iz nas? Ne verjemite, da smo vsakdanji sitni lenuharji, ali pičli za¬ služek samo dvojih rok ne more 6 ljudi preroditi. Kdor naše nesreče ne vidi, je tudi ne more zapopasti i. t. d. Ali vse te prošnje so ostale gluhe, in zadnjih 14 dni ni imela stradajoča družina nič druzega jesti, kar si je na posodo dobiti mogla, ali pa kar je blaga žena Gosman za-njo iz svojega lastnega blaga zastavila. Morilka troje svojih otrok kakor tudi visokoletne matere svoje je bila, kakor jo naj boljša prijatlica njena obrazuje, kaj prenapetih misli in nagle kervi. Že ko deklica se je seznanila z možem, ki ji je dopadel, in tega je ljubila preiskreno; ker je bil pa jud, ji ni bilo mogoče na možitev misliti. Njen preljubljeni mož Kaiser je bil že namenjen, si drugo med judovskimi deklicami za ženo izbrati, in ko Avgusta to izve, zadere si klino peresnega nožka v persi, ter mora zavoljo tega dolgo bolezen prestati. Ljubljenec njen prestopi zdaj od judovske vere k luteranski, in se oženi z Avgustu, ki je tudi od ka¬ toliške vere k luteranski prestopila. Avgusta Kaiser je bila hči premožnih staršev. Oče njen je bil tergovec, ki je zgodaj umeri; mati njena in hčere so se po očetovi smerti živile s tim, da so rokovice in druge enake dela izdelovale. Zakon Avguštin ni bil srečen, ker njen mož Kaiser je zgubil svoje veliko premoženje okoli 30 do 40 tisoč gold. po nesrečnih špekulacijah na banki; živel je potem nekaj časa na Ogerskem in že je več let preteklo, kar je umeri. — Kdor Boga zapusti, Bog njega! /vaaAAA/W\a Pesem. 1. Oh, čujte v pesmi žaljni Kovico žalostno, Kako v deželi daljni Morilko najdli so. Ta ženska je umorila, Otrčk čez trikrat sto, Pa zraven pozabila, Da Bog jo vdaril bo. 2 . Prinesli so ji male Otroke matere, Da bodo se jokale, Ne mislijo več ne. Plačali so ji mnogo, In to še vse naprej, Za vsako dete vbogo — Da tiho ho odslej. 3 , Zagrabi za nožiče Otroka nežnega, In v krop ga — vrele vice! — Potakne reveža. In truplo razmesari Na drobne koščike, Potem jih v tla zašari, Da bi ne vedlo se. 4 . Dan drugi mati pride Za dete praševdt, Kako jo strah obide, Ko nima ga ji dat’. Ne vč, kaj zdaj bi rekla Preskerbni materi, Beseda ji potekla, Na koncu je laži. 5 . In mati gre jo tožit — Zdaj druga pela ho! — Pregrehe gre odložit V ječo pretemnč. In tamkej pred sodniki Je vse povedala, In res, da med jetniki ' Ni bilo hujšega. 6 . Hčer njeno oprostili Moritve grozne so, Ker niso nič dobili, Hudobe z materjo. Morilko odpeljali K morišu so jo tje In tam ob glavo djali, Kar zaslužila je. 7 . Ljudje oh, vi preljubi, Kak’ žaljna ta je smert, Če rabelj truplo snubi, Mu dal je smertni pert! Zato nas Bog obvari Hudobnega duhd, Bodimo mladi, stari Poštenega serci! Natisnila pl. Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani. — Založil F. Puls.