12 OSREDNJA TEMA: Izumirajoča Scopolijeva naravna dediščina Slovenije – poljski kozlički Besedilo: Al Vrezec Pričujoča biodiverzitetna kriza se si- cer odraža v vseh okoljih, vendar pa so upadi in celo izginjanje vrst v nekate- rih okoljih intenzivnejši. Na kopnem so travniški ekosistemi eni najbolj priza- detih. Med pticami o največjih upadih poročajo ravno med travniškimi vrsta- mi, podobno pa je tudi med žuželkami. Največje stopnje izumiranja in upadanja so bile ugotovljene pri večini tipičnih travniških skupin žuželk, kot so metu- lji, kožekrilci (zlasti čebele) in hrošči (zlasti govnači). Velika večina prizade- tih vrst iz teh skupin je krilatih in mo- bilnih, zato se postavi vprašanje, ali so lahko neleteči travniški specialisti pod še večjim pritiskom, čeprav popolnoma spregledani v ključnih naravovarstve- nih dokumentih. Tak primer so malo poznani poljski kozlički (Dorcadion), travniški specialisti z zakrnelim drugim parom kril. A kako so takšne nepoznane vrste pri nas ogrožene, nam lahko pred- stavi le zgodovinska favnistika. Leta 1763 je sloviti naravoslovec Joannes Antonius Scopoli (1723–1788) na teda- njem Kranjskem med drugim popisal kar štiri vrste poljskih kozličkov, tri med nji- mi tudi prvič za znanost, zato je Slovenija zanje tudi tipsko nahajališče. Še več, pri nekaterih vrstah je Scopoli natančno opre- delil tudi nahajališče. Tako je denimo tip- sko nahajališče rjavega poljskega kozlička (Dorcadion fulvum) Vipava, črnega poljske- ga kozlička (D. aethiops) pa Ljubljana. Scopolijevi primerki, kot je trenutno do- mnevano, se niso ohranili. Scopoli je celo sam v pismu Linnéju poročal, da je njego- va zbirka kranjskih žuželk, po katerih so bile pripravljene ilustracije v Entomologia Carniolica (1763), na Dunaju propadla ali pa so primerke raznesli kdo ve kam. A Scopoli je leta 1762 Linnéju poslal manjšo zbirko kranjskih žuželk, ki jo je Linné tudi dobil in o njej poročal Scopoliju leta 1763. Med prejetimi primerki je navedel tudi ne- znanega kozlička (Cerambyx sp.) in morda je bil to celo eden od poljskih kozličkov. V ohranjeni Linnéjevi zbirki v Linnéjevem društvu v Londonu sta shranjena vsaj dva primerka primorskega (D. arenarium) in primerek panonskega poljskega kozlička (D. pedestre); morda kateri od njih celo iz- vira iz Scopolijeve zbirke. Vendar pa danes Scopolijevi poljski koz- lički odražajo še nekaj drugega kot zgolj taksonomsko imenitnost. V 250 letih se je narava Kranjske spremenila in se še vedno spreminja pod vplivom podnebnih in pred- vsem okoljskih sprememb, ki jih povzroča- mo ljudje. Mnogokrat se zdi, da so ti vplivi postali še posebej akutni v zadnjih 50 letih, a zgodovinski favnistični podatki kažejo, da je biotska pestrost pričela propadati že pred 300 in več leti. V delu Entomologia Carniolica iz leta 1763 je Joannes A. Scopoli s tedanje Kranjske (zahodna Slovenija) popisal štiri vrste poljskih kozličkov in tri tudi ilustriral: primorski poljski kozliček Dorcadion arenarium (Scopoli, 1763) (št. 168), panonski poljski kozliček Dorcadion pedestre (Poda, 1761) (ni ilustriran, saj ga je Scopoli obravnaval zgolj kot varieteto D. arenarium), črni poljski kozliček Dorcadion aethiops (Scopoli, 1763) (št. 169) in rjavi poljski kozliček Dorcadion fulvum (Scopoli, 1763) (št. 170). Na sliki desno so prikazane fotografije teh vrst. (foto: Andrej Kapla) Čeprav je primorski poljski kozliček (Dorcadion arenarium) danes najpogostejša vrsta poljskega kozlička pri nas, postaja vse redkejši in zgolj lokalno razširjen na Primorskem. Slika je iz Mlak pri Vipavi iz leta 2007. (foto: Al Vrezec) 13 val. Panonski poljski kozliček je stepska vrsta travnikov in pašnikov z nizko travno rušo na nižjih nadmorskih višinah in na z dušikom revnih tleh, zato ga obilno gno- jenje in kmetijska intenzifikacija lahko iz- jemno prizadeneta. V zahodni Sloveniji je vrsta najverjetneje izumrla že konec 18. ali v začetku 19. stoletja, ohranila pa se je v severovzhodni Sloveniji, kjer naj bi bila do sredine 20. stoletja še pogosta. Konec 20. stoletja je njegova populacija izjemno upadla tudi tu in mnogokje lokalno izu- mrla. V zadnjem času tako beležimo zgolj zadnjem obdobju pa kažejo, da postaja vr- sta čedalje redkejša tudi na Primorskem in je zgolj še lokalno razširjena. Scopoli je prvi in edini, ki je v zahodni Slo- veniji našel panonskega poljskega kozlička (D. pedestre), čeprav ga je obravnaval le kot obliko primorskega poljskega kozlička. Sicer je panonskega poljskega kozlička že pred Scopolijem opisal njegov sodobnik, avstrijski entomolog Nicolaus Poda von Neuhaus (1723–1798), na katerega se je Scopoli v svojih delih tudi večkrat sklice- Pri nas najpogostejša vrsta poljskega ko- zlička je primorski poljski kozliček (D. arenarium). Scopoli ga je našel na poteh v hribih in na peščenih sipinah tople Kranj- ske (In viis & collibus arenosis Carniolae calidioris). Gre za severnosredozemsko vr- sto, razširjeno od južne Francije do sever- ne Albanije, Slovenija pa pravzaprav leži v sredini razširjenosti vrste. Vrsta je takso- nomsko dokaj dobro preučena in razdro- bljena na 12 podvrst, biologija in ekologija pa sta slabo raziskani, medtem ko se o po- pulacijski dinamiki in varstvenem statusu vrste ne ve praktično nič. V Sloveniji je bil najden od morja do višinskih travnikov Na- nosa in Vremščice. Sistematičnih raziskav primorskega poljskega kozlička pri nas ni bilo, vrsto pa poznamo le iz priložnostno zbranih najdb. Na podlagi zbranih podat- kov je entomolog Savo Brelih (1927–2012) leta 2006 ugotovil, da je primorski poljski kozliček na Notranjskem večinoma izginil, pri čemer je domneval, da je populacija ne- koliko upadla. Redke terenske raziskave v Tipičen habitat primorskega poljskega kozlička (Dorcadion arenarium) so travišča z nizko travo in mestoma golimi neporaslimi zaplatami, kakršni so pašniki na Vremščici, fotografirani v Scopolijevem letu 2023. (foto: Al Vrezec) JOANNES ANTONIUS SCOPOLI IN HROŠČI Med 369 vrstami živali, pri katerih je Joannes Antonius Scopoli veljavni avtor prvega opi- sa in poimenovanja, je največ, kar 80, vrst hroščev. Večino le-teh je Scopoli opisal z oze- mlja tedanje Kranjske. Vendar pa Scopolijevo delo ni bilo docela raziskano in obdelano, saj je kot prvi opisal še veliko drugih vrst, ki so ostale spregledane in tako danes po krivici ne nosijo Scopolijevega imena. Navkljub temu pa se je Scopoli kot »kranjski Linné« zapisal v zgodovino naravoslovja kot eden prvih modernih taksonomov, s svojimi opisi pretežno kranjskih vrst pa je zapisal Slovenijo kot tipsko nahajališče za mnoge živalske, rastlinske in glivne vrste. Kar je Linné za Skandinavce, Darwin za Britance, to je gotovo Scopoli za Slovence. Scopoliju so se že za časa njegovega življenja in tudi kasneje poklonili tudi s poimenovanjem novih vrst po njem; to so npr. mali strigoš (Cerambyx scopolii), Scopolijev poljski kozliček (Dorcadion scopolii) in Scopolijev brezokec (Anophthalmus scopolii). Joannes Antonius Scopoli (1723–1788), začetnik sodobne naravoslovne znanosti na Slovenskem ter popisov favne, flore in funge na Kranjskem, čigar 300. obletnico rojstva smo obeležili v letu 2023. POLJSKI KOZLIČKI V Sloveniji je poznanih 213 vrst kozličkov (Cerambycidae), ki so pretežno dobri letalci. Izjema pa so poljski kozlički (Dorcadion) z zakrnelim parom kril, katerih pestrost se znatno poveča v jugovzhodni Evropi ter še posebej v Turčiji in prek stepskih predelov osrednje Azije vse do Kitajske. Sicer poljski kozlički sodijo v poddružino koscev (Lamii- nae), med katerimi je znanih še nekaj nekrilatih vrst kozličkov, med njimi dobro pozna- ni bukov kozliček (Morimus funereus). Poljski kozlički so tipični predstavniki večinoma suhih travišč, poraslih z nizko travo, dejavni pa so tako podnevi kot ponoči, večinoma v spomladanskem in zgodnjepoletnem času. 14 še redke priložnostne najdbe. Na Štajer- skem je bil zadnjič najden pred 20 leti med ostanki plena čuka (Athene noctua), še ene močno ogrožene »Scopolijeve vrste«, leta 2004 v Moškanjcih pri Ptuju. Istega leta je bila vrsta zadnjič opazovana tudi v Pre- kmurju, kjer jo je Špela Modic našla blizu Bokrače pri Puconcih. Vrsta je, kot kaže, v Sloveniji tik pred izumrtjem, saj je pri nas nismo opazili že skoraj 20 let, tako da tež- ko rečemo, ali pri nas sploh še živi. Močan upad populacije so zabeležili tudi drugod po vzhodni Evropi, kjer je panonski poljski kozliček razširjen. In agro Vipascensi (na območju Vipave) je Scopoli leta 1763 zapisal ob opisu rjavega poljskega kozlička (D. fulvum). Rjavi poljski kozliček je nekoliko večji in podnevi lahko zelo hiter, ko se premika skozi nizko travo. Na prvi pogled daje vtis malega bramorja, ki išče luknjo v tleh, kamor bi se zakopal. Podobno kot bramorju ustrezajo rjavemu poljskemu kozličku nekoliko bolj vlažna travniška tla v nižinah, čeprav je bil najden tudi na suhih tleh in celo v presvetljenih nižinskih gozdovih. Pri nas je vrsta upada- la že v 18. stoletju, ko jo je Scopoli odkril, saj je, kot kaže, v zahodni Sloveniji izumrla že konec 18. stoletja. Na Štajerskem je pri Lenartu sredi 19. stoletja rjavega poljskega kozlička še našel madžarsko-slovaški en- tomolog Karel Brancsik (1842–1915), kar je bil tudi zadnji podatek o pojavljanju vr- ste pri nas, ki je očitno v Sloveniji izumrla konec 19. stoletja. Brancsikov primerek ni znan, morda pa je ohranjen v njegovi zbir- ki, ki jo danes hrani Terenski naravoslovni muzej v Chicagu (Field Museum of Natural History). Danes je rjavi poljski kozliček razširjen v Panonski nižini, na severnem delu Balkanskega polotoka in do ukrajin- skih nižavij. Nam najbližje še vedno živi na Hrvaškem in Madžarskem, a, kot kaže, tudi tam postaja vse redkejši. Ena od podvrst, D. fulvum cervae, ki ji danes pripisujejo celo status vrste in živi le še na Madžar- skem, je celo uvrščena na Priloge evropske Direktive o habitatih. Kot kaže, je vrsta iz- jemno občutljiva na povečevanje produk- tivnosti travnikov. Ekstenzivna travišča v nižinah so tako začela pri nas izginjati že pred več kot 250 leti, danes pa jih praktič- no ni več. Največji med našimi poljskimi kozlički je bil črni poljski kozliček (D. aethiops), ki ga je Scopoli leta 1763 opisal po primer- ku iz okolice Ljubljane (circa Labacum). To pa je tudi edini zanesljiv podatek o po- javljanju vrste pri nas, ki je najverjetneje na celotnem ozemlju Slovenije izumrla že konec 18. ali v začetku 19. stoletja. Vrsta je razširjena v Panonski nižini in po nižavjih Balkanskega polotoka, nam najbližje na Hrvaškem v Slavoniji in na jugozahodu Ma- džarske, kjer je lokalno lahko celo pogosta. Je tipična travniška vrsta, na Madžarskem pa živi celo v urbanih parkih. Kakšni so bi- li torej vzroki, da je črni poljski kozliček iz naših krajev izginil že tako zgodaj, ni zna- no, vsekakor pa so vzroki povezani z izgi- notjem ekstenzivnih nižinskih travišč step- skega značaja. Predstavljene so štiri vrste poljskih kozlič- kov, ki so jih v 18. stoletju uspeli pri nas po- pisati Scopoli in raziskovalci, ki so mu sle- dili. A verjetnost, da niso našli vseh takrat na Slovenskem prisotnih vrst, je velika. V neposredni soseščini Slovenije, na Madžar- skem in Hrvaškem, sta znani vsaj še dve vr- sti poljskih kozličkov. Že Savo Brelih je med verjetnimi vrstami pri nas navedel dvočr- tastega poljskega kozlička (Neodorcadion bilineatum), ki so ga najbližje Sloveniji na- šli pri Zagrebu, in Scopolijevega poljskega kozlička (D. scopolii) s podatkom iz Varaž- dina. Vrsti sta verjetno na Slovenskem izu- mrli, preden ju je komu uspelo najti, česar sicer ne bomo nikoli mogli nedvoumno dokazati. Kakorkoli že, do danes se je na- ša naravna dediščina glede favne poljskih kozličkov že skrčila za najmanj polovico oziroma celo na tretjino, če upoštevamo še potencialno izginule, a neodkrite vrste. V naslednjih desetih letih nam bo ob nespre- menjenih varstvenih (ne)ukrepih ostalo le še 25 % vrst, oziroma le še skromnih 16 %, upoštevaje potencialne vrste. Ob nadalje- vanju trenda pa lahko pričakujemo, da bo- mo v 30 letih izgubili še zadnjo preostalo vrsto, primorskega poljskega kozlička. Dandanašnji se slovensko naravovarstvo ukvarja predvsem in zgolj z implementaci- jo ohranjanja populacij vrst, ki jih navajata evropski direktivi, t. i. ptičja in habitatna, med tem pa nam pred očmi izginjajo druge vrste, celo takšne, ki jih v Sloveniji sploh še nismo prepoznali za ogrožene. Navkljub dejstvu, da Slovenija velja za eno izmed biotsko najbogatejših evropskih držav, pa pri nas še vedno uporabljamo več kot 20 let star Rdeči seznam, ki temelji na seznamih ogroženih vrst, objavljenih daljnega leta 1992 v reviji Varstvo narave. Kakšni varstveni ukrepi bi bili potrebni, da se nadaljnje izumiranje poljskih koz- ličkov ustavi? Češki entomolog Lukáš Čížek je izpostavil problem, da postajajo zgodnje sukcesijske faze travišč z redko travno in nizko rušo ter neporaslimi zaplatami redkost, čeprav so pomembne za mnoge travniške specialiste, ki pravzaprav povsod že lokalno izumirajo. Pri tem predlaga več ukrepov, kot so paša, kontrolirano požiganje in košnja travne ruše ter ohranjanje populacij talnih travniških sesalcev, kot so hrčki, kunci in te- kunice, ki takšna okolja pravzaprav naravno vzdržujejo. Odpiranje neporaslih zaplat na suhih traviščih je ključno, kajti zgolj redna košnja ustvarja enoten gost travniški pokrov, ki za specialiste suhih travišč ni ugoden. Poljski kozlički lahko v takih pri nas povsem naravovarstveno spregledanih habitatih odigrajo ključno indikatorsko vlogo in bi jim zato morali namenjati več pozornosti, saj zelo hitro izginjajo. Panonski poljski kozliček (Dorcadion pedestre), ki ga je Scopoli kot prvi in tudi zadnji še našel na Kranjskem, je danes zgolj še priložnostni privid v SV Sloveniji, saj je vrsta pri nas tik pred izumrtjem, čeprav je bila še sredi 20. stoletja na Štajerskem in v Prekmurju pogosta. Slika zadnjega znanega primerka iz Prekmurja, Bokrača pri Puconcih, 27. 5. 2004. (foto: Špela Modic) 15 Zaradi svoje pomanjkljivosti in zastarelosti je zato obstoječi rdeči seznam za varstvo narave v Sloveniji bolj ali manj neupo- raben. Rdeči seznami so namreč ključno orodje naravovarstva in naravovarstvene politike pri usmerjanju naravovarstvenih aktivnosti, kakor tudi s tem povezanih fi- nančnih in kadrovskih potreb. Rdeče sezname bi bilo treba posodabljati vsakih pet let, da bi lahko sploh verodostoj- no sklepali o tem, ali naši naravovarstveni napori in z njimi povezana vlaganja ustvar- jajo omembe vredne sadove, ki prispevajo k zaviranju upadanja biotske pestrosti. Največja bojazen je, da bi bil posodobljeni rdeči seznam bolj rdeč, kot je obstoječi. In ta bojazen je pravzaprav upravičena. Danes je v evropskem naravovarstvu spri- čo stanja okolja skoraj težko še govoriti o ohranjanju, ki je med drugim najcenejši in najbolj učinkovit naravovarstveni ukrep, pač pa se trendi pomikajo vse bolj proti restavriranju nekdanjih ekosistemov. Tre- nutno bolj na področju lažje obvladljivih in poznanih vretenčarjev, vendar se vse bolj odpirajo možnosti in potrebe tudi v primeru nevretenčarskih populacij in ra- stlin. Poljski kozlički so samo odraz okolij, ki smo jih Slovenci izgubili že stoletja na- zaj in nanje pozabili, pri tem pa se danda- našnji opiramo na obujanje 100 let starih kmetijskih praks, čemur pravimo tradici- onalna raba, ki so pravzaprav do uničenja teh življenjskih okolij celo pripeljale. Zgo- dovinske analize favne, flore in funge so pri nas redke, a zelo potrebne, če želimo ugotoviti bistvene dejavnike ogrožanja, ki iztrebljajo naše živalsko, rastlinsko in gliv- no pestrost že stoletja. Če bomo želeli usta- viti ali vsaj bistveno upočasniti upadanja biotske pestrosti, moramo razviti ukrepe, ki bodo neobremenjeni z uničevalnimi tra- dicionalnimi praksami in morajo sloneti na biološkem znanju o ekosistemih in vrstah. To je edino relevantno za razvoj novih in učinkovitejših naravovarstvenih ukrepov in orodij. Seveda je redno spremljanje sta- nja prek ažurnega posodabljanja rdečega seznama edina pot, kako bomo naše ukre- pe ovrednotili, jih izboljšali in posledično komunicirali z biodiverzitetno zelo slabo podkovano slovensko javnostjo. IZBRANI VIRI IN DODATNO BRANJE: Brelih S., Drovenik B., Pirnat A. (2006): Gradivo za favno hroščev (Coleoptera) Slovenije: 2. prispevek: Polyphaga: Chrysomeloidea (= Phytophaga): Cerambycidae. Scopolia 58: 1–351. Cizek L., Hauck D., Pokluda P. (2012): Contrasting needs of grassland dwellers: habitat preferences of endangered steppe beetles ( Coleoptera). J. Insect Conserv. 16: 281–293. Keszthely S. (2015): Diversity and seasonal patterns of longhorn beetles (Coleoptera: Cerambycidae) in the Zselic region, Hungary. North-Western Journal of Zoology 11(1): 62–69. Mikšič R., Korpič M. (1985): Cerambycidae Jugoslavije. III. Akad. nauk. umjet. Bosne i Hercegovine, Dijela 62(5): 1–148. Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam (Uradni list RS, št. 82/02 in 42/10) Sánchez-Bayo F., Wyckhuys K.A.G. (2019): Worldwide decline of the entomofauna: A review of its drivers. Biological Conservation 232: 8–27. Scopoli J. A. (1763): Entomologia Carniolica exhibens insecta Carnioliae indigena et distributa in ordines, genera, species, variatates. Methodo Linnaeana. Joannis Thomae Trattner, Vindobonae. Soban D. (2004): Joannes A. Scopoli - Carl Linnaeus. Correspondence 1760-1775. Proteusova knjižnica, Slovenian Natural History Society, Ljubljana. Vrezec A. (2021): Globalno in lokalno izumiranje vrst, tudi pri nas. Alternator 47/2021, https://www.alternator.science/sl/daljse/globalno-in-lokalno-izumiranje-vrst-tudi-pri-nas Vrezec A. (2023): Zoološko delo Ioannesa Antoniusa Scopolija: taksonomija, slovenska nomenklatura in favnistika. str. 258–328. V: Bavcon J., Ravnjak B. (ur.): Ioannes Antonius Scopoli polihistor v deželi Kranjski. Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. V Prirodoslovnem muzeju Slovenije so pripravili sezname nekaterih vrst ra- stlin, gliv in sluzavk ter živali, ki jih je kot nove vrste za znanost opisal Scopo- li. Seznami so dostopni preko priložene QR kode. Nekatere od njih najdete tudi v tokratnem Fotoživu. Čeprav je Scopoli rjavega poljskega kozlička (Dorcadion fulvum) opisal po primerku iz Slovenije, je vrsta do konca 19. stoletja izumrla na celotnem območju Slovenije, v upadu pa je bila že v Scopolijevih časih. Slika je iz Spačve v Slavoniji na vzhodu Hrvaške iz leta 2022. (foto: Al Vrezec)