748 ROMAN ROMANOV: BOŽIČNI VERZI. Tema zavija . . . Tema zavija vso sneženo plan; neskončen mir, drhtenje zvezd v višavi, zvonov polnočnih glas v mračni daljavi -o moja duša, to je sveta noč! . . . Kaj mi je mar vihar in dan njegov, kaj zemski trnjevi mi mar so poti? — O moja duša, razprostri peroti in dvigni me nad njimi v svetlo stran! Nebo se bliža . . . Divja srna je dvignila glavo in je pogledala plašno okrog: Kaj pač polnočni zvonovi zvonijo, kaj da li motijo pokojni log? Smreke glave so visoke vpognile in se ozrle v zasnežena tla, bori zmajali so temne vrhove, bele je breze tesnoba obšla. Tam na višavi nebo je smehljaje v zemljo uprlo žareče oči — Tiho, tise . . . nebo se nam bliža sredi svete noči . . . Do srečepolnih dni... Božični dan, tako krasan, priplaval je z višin : Tak6-le sredi mračnih dni tolažit dušo prihiti prelestnomil spomin. In k trnu trn se sklanja črn, šepeče v zimski čas: — Ah, zgrešil jaz poklic sem svoj, prišel je k meni nepokoj — bodeči trn sem jaz! .. . In virček tih kot sladek vzdih na spomladansko noč iz skale sive žubori, v poljanski dalji se gubi srebrno svitajoč. Neprerojen prav res noben se danes čutil ni — In v meni vstaja skrita moč, da vstanem, pojdem vriskajoč do srečepolnih dni! . . . Iz dalj temnih . .. Iz dalj temnih prišel je vzdih ah, od domačih tal — Večerne ure tečejo, spomini dušr vlečejo tja do meglenih dalj — Povsod je mir, molči večer, prihaja sveta noč; pri peči majka mi sedi, pri mizi očka mi sloni, sinu spominjajoč. —• Oh, lani še med nama je sedel vesel in mlad; nocoj je v tuji zemlji sam, morda bolan umira tam, morda bi v dom svoj rad !. . . Žari se noč, in skrita moč očetu glas mori, in dobri mamici solze na licih bledih se iskre — in moli in molči. Povsod je mir, molči večer in sveta noč hiti: morda dekle tolažit gre, ki v žalosti, v samoti mre, in v tihi grob želi. , . S seboj polnoč, spomin pekoč in zadnji up končan —: tak6-le srca hirajo, ah, hirajo, umirajo, da pride zadnji dan . . . Z večerom tih prišel je vzdih iz modrosivih dalj — Srce gorko želi naprej, naprej brez konca in brez mej do ljubih rojstnih tal . . . Prišli so koledniki... Prišli so v hišo koledniki in so zapeli na glas, mladi nevesti zapeli so, želeli so srečen čas. In vmes je prišlo žalostno, da zdaj mladost je proč: nobena pomlad več njena ne bo, nobena poletna noč. In kadar je pesmi konec bilo, nevesta je dala potic in segla je v žep in ponudila je par svetlih desetič. A drobni prsti drhteli so, na ustnih usahnil je smeh — in kakor rosica na rožicah svetilo se je v očeh . . . Kaj so višine? .. . Kaj so višine, kaj so daljine duši, kadar peroti razpne? V daljnem domovju vse misli so moje, z znanci raduje se moje srce. — Novo leto je prišlo v deželo — majka, dal srečo ti Bog, ravno pot do tihega groba, prosto težav in nadlog! — Novo leto je prišlo v deželo — ah, jaz čestitam ti, očka moj ! Dolgo življenje in lepšo bodočnost, večni po smrti pokoj! — Novo leto je prišlo v deželo — živijo, dekle mlado! Lepega ženina s težkimi žepi, naj bi zate prineslo s sebo! — Dan je današnji napolnjen z radostjo, vince se zlato v kozarcih iskri — Pijmo, pijmo na zdravje svoje, na prihodnjosti slajše dni! — Meglica vstaja . .. Meglica vstaja iz jezera in v tihe gore gre in dalje naprej čez tihe gore, čez drage in holme vse. Tam daleč je sveti večer nocoj; na nebu luna gori, a meni v tujini mrzli tod srce drhti, koprni . . . O, z Bogom, srečni dnevi vi, o, z Bogom, moja mladost! . . . Po duši se žalost razlila je, ah, žalost in bridkost . . .