statistična monografija
o rimi Jana Kochanowskega
Vladyslaw Lubaš, Rym Jana Kochanow-skiego. Proba lingwystycznej chaiaktery-styki i oceny. Place naukowe Universyletu Šl^skiego w Katowicach, nr. 108. Katovice 1975, m Str.
121
Na Poljskem so se z vprašanji poetičnega jezika, verza in njegove rime ukvarjali znani jezikoslovci (npr. J. Loš in K. Nitscli) že v prvih desetletjih 20. stol., vendar lahko govorimo o pravem raziskovalnem razmahu na tem področju šele v zadnjih dveh desetletjih, ko so ideje ruskih formalistov in praške lingvistične šole v sicer modificirani obliki začele globlje prodirati v zavest mlajših jezikovnih in literarnih teoretikov. V poljščino so bila prevedena nekatera temeljna teoretična dela iz območja poetike, večinoma v izboru M. R. Mayenowe, katere znanstvena in organizacijska prizadevanja za uveljavitev te vede so tudi sicer pomembna. Med verzologi je že več desetletij znano ime Marie Dluske, v zadnjem času pa se je posebno uveljavila Lucyila Pszczolowska.
Avtor pričujoče monografije W. Lubaš, ki je bil doslej znan predvsem kot proučeva-lec južnoslovanske in poljske onomastike, se zavestno giblje samo v okvirih jezikoslovnih statističnih analiz rime v pesniških delih Jana Kochanowskega, ki ga štejejo za najpomembnejšega oblikovalca poljskega knjižnega jezika v drugi polovici 16. stoletja in za enega največjih poljskih pesnikov snloh. Razen opisa in klasifikacije slovničnih in neslovničnih rim Kochanowskega želi avtor razkriti tudi odnos med prvinami jezikovne strukture v besedilu zunaj rime in tistimi, ki jih obseže rima. Statistično so obdelovali verz in rimo že davno, pri Rusih npr. Andrej Belyj in B. V. Tomaševskij,' toda te analize niso bile dovolj vsestranske in izčrpne, medtem ko Lubašev opis zajema vse slovnične, leksi-kalne in fonetične komponente, ki jih je mogoče razbrati v rimanem gradivu pesnika poljske renesanse.
Analizirani rimani opus J. K. obsega okrog 16 tisoč verzov; to pomeni, da je moral Lubaš klasificirati in razložiti 8 tisoč rima-nih parov. Točne rime ali popolno sozvočje od zadnjega naglašenega samoglasnika v verzu naprej je razdelil v slovnične in ne-slovnične; enako deli tudi netočne rime, vendar je njihovo število pri Kochanow-skem komaj omembe vredno. O slovničnih rimah govori avtor samo takrat, kadar se v glasovnem sozvočju stikajo iste slovnične kategorije, npr. dva samostalnika moškega spola v rodilniku ednine; popolno glasovno ujemanje različnih slovničnih kategorij šteje za neslovnične rime. Statistična primerjava slovničnih in neslovničnih rim je pokazala, da slovnične za nekaj odstotkov presegajo neslovnične; največ
slovničnih rim srečamo v pesnitvi Zgoda (68%) in najmanj v pesnitvi Dryas (40%), vsa druga dela so razvrščena vmes.
Pri obravnavi kategorije besednih vrst avtor ugotavlja, da sta v slovnični rimi največkrat uporabljena glagolska para (57%), pridevnik s pridevniškim zaimkom doseže 23 %, samostalniški pari pa komaj 17%; vse druge besedne vrste skupaj premorejo vsega 3 % slovničnih rim. Zanimiva je razpredelnica obremenitve posameznih sklonov; samostalnik in pridevnik se precej razhajata, tako da si skupnih 96% med vsemi sklonljivimi besedami v rimi razdelita po sklonih takole:*
samostalnik (41%): N —7, G —14, D —4, A —7, V—1, L —3, 1 — 5; pridevnik  (55%):  N —30, G —6, D —5, A —9, V—1, L —2, 1 — 3.
Glagoli so v rimah J. K. največkrat zastopani v osebnih oblikah (88%), in od tega odpade kar 4/5 primerov na 3. osebo; med neosebnimi oblikami glagola je najmočneje zastopan nedoločnik. Avtor nekoliko obotavljivo zavrača mnenja, da glagolske rime pesnikom niso preveč v čast; kljub temu ugotavlja, da glagoli omejujejo sintaktični manevrski prostor in da se z glagolom na koncu verza navadno konča tudi poved; na drugi strani pa dajejo glagoli zaradi pisane morfemske strukturiranosti in številnih oblik rimi precej možnosti. Med oblikami je po osebah v rimah J. K. v sedanjem času tole razmerje: 1. os. — 8; 2. os. — 8; 3. os.—41; v preteklem času v rimah ni najti 1. in 2. osebe. Našteta razmerja so povprečna, v posameznih pesnitvah so ti odnosi precej menjajo glede na vsebino (tabele 11—13).
V tabelah 14—31 avtor prikazuje odnos med rabo posameznih besednih vrst, sklonov, časov, oseb itd. v rimi in v besedilu zunaj rime; pri tem nastane vprašanje, ali je besedilo zunaj rime res »naravno« in nam lahko ponazarja »normalno« jezikovno strukturo, ali pa so tudi tu že znamenja jezikovne »deformacije«, ki jo do določene mere povzroča rima. Podatke o teh razmer-
' Prim. lan K. Lilly anđ Barry P. Scherr, Rassiatt Verse Theory since 1960: a Commentary and Biblto-graphy. International Journal of Slavic Linguistics and Poetics XXII (1976), str. 75—116. Bibliografijo o rimi gl. na str. 100; gl. tudi uporabo statistike v primerjalni slovanski metriki (Tone Pretnar, Primerjalna slovanska metrika. Ritmični slovar. SR XXIII, 2 (1975), Str. 22J—256).
2 Zanimiva je primerjava frekvence sklonskih oblik v ruščini (gl. V. Kiparsky, Russische historische Grammatik 2. Heidelberg 1967, str. 16).
122
jih pri J. K. avtor primerja z nekaterimi drugimi pesniki istega ali bližnjega obdobja (Szymowic, Klonowic, Piotr Kochanow-ski, Roždzienski); posebno opazen je odmik teh pesnikov v tem, da vsi uporabljajo v rimi več samostalnikov in zato manj glagolskih oblik. Znotraj glagolskih oblik pri vseh prevladuje 3. oseba, in pri neosebnih oblikah nedoločnik.
Na koncu poglavja o slovnični rimi J. K. predstavi Lubaš odnos pesnika do številnih oblikovnih variant v sklanjatvi samostalnika in pridevnika v poljščini 16. stoletja. 2e bežen pogled na tabelo št. 32 nam pove, da se je J. K. v rimi izogibal redko rabljenih arhaičnih končnic, pa tudi oblikovnih neologizmov in dialektizmov. Vse to kaže, da se je J. K. dobro zavedal enotnosti knjižnega jezika in je strogo gojil in uporabljal žive in splošno utrjene oblike.
V poglavju o neslovnični rimi J. K. avtor z nekaj primeri najprej pojasni, kateri tipi končnih glasovnih sekvenc spadajo v to skupino rim; da rima ni slovnična, zadostuje že neujemanje vsaj v eni kategoriji: rima ... w nocy — ... ku pomocy je ne-slovnična, ker gre za razhajanje v sklonu (L:D). V tabeli 36 avtor prikazuje v odstotkih in v absolutnih številkah rabo posameznih besednih vrst v slovnični in neslovnični rimi J. K. Ker so odstopanja zelo bistvena, je vredno omeniti ta razmerja vsaj za glavne tri besedne vrste: samostalnik v slovnični rimi je zastopan s 17 "/o, v neslovnični z 49% (+32)j pridevnik v slovnični rimi s 23 %, v neslovnični z 32 % (-f 9) J glagol v slovnični r. s 57 %, v neslovnični komaj z 11 % (—46). V neslovnični rimi se je precej spremenil tudi odnos v obremenjenosti sklonov (tabela 37); pri glagolih v neslovnični rimi se je zvišala udeležba osebnih oblik na 99 % (od 88 % v slovnični r.), in med njimi se je 3. oseba še bolj okrepila (na račun 2. osebe); izrazito se je povečal delež sedanjika na škodo preteklega časa (za 23 %). Neslovničnih rim z eno kategorialno opozicijo je 27 %, z dvema opozicijama 41 %, s tremi 24 % in s štirimi 6%.
V obravnavi morfološke strukture rime J. K. razlikuje avtor tele prvine: besedni koren, motivirana pripona, glagolska končnica, sklonska končnica, predpona. Avtor ugotavlja, da so glagolske oblike v rimi nosilci »najrevnejših« morfoloških kontrastov, so pa na frekvenčni lestvici najviše (40%), korenski element je na drugem mestu (36%), končnice zavzemajo tretje mesto (18%), motivirana pripona pa je ude-
ležena v rimi samo s 4 %. Toda v neslovničnih rimah je pogostnost posameznih ka-tegorialnih prvin čisto drugačna: sklonske končnice 51 %, koren — 38 %, motivirana pripona — 7%, glagoska oblika — 4%.
Za ocenjevanje rime J. K. so posebno važne ugotovitve v poglavju o leksikalni strukturi rime. Znano je, da je izraz na koncu verza (v rimi) »privilegiran« glede na možnost semantične dominacije; dogaja pa se, da pesnik v iskanju izvirne zvočne podobe »pozabi« na pomensko plat in se zadovolji z izrazom, ki s te strani ni najbolj adekvaten. Avtorjeve analize potrjujejo staro pravilo, da so stilistično dragoceni tisti »sestavi«, ki vsebujejo več vrednot: da so semantično ustrezni, da imajo nizko leksikalno, formalno in glasovno frekvenco. Med 16.000 rimanimi izrazi najdemo pri Kochanowskem okrog 4.000 različnih, kar pomeni, da se povprečno vsak izraz ponovi štirikrat. Brez primerjave ni mogoče reči, ali je to ponavljanje veliko ali majhno; dejstvo, da se približno 2.000 izrazov sploh ne ponavlja (50%), kaže, da stopnja ponavljanja ni velika. V besedilu, ki je nasičeno z izrazi visoke pogostnosti, obstaja nevarnost, da pride do semantične monotonije; pesnik se tej monotoniji iz-ogiblje na dva načina: v sozvočju stika redko in pogostno besedo, ali skrbi za to, da so pogostni izrazi v besedilu čim bolj oddaljeni drug od drugega. Med izrazi z najvišjo frekvenco so zaimki sw6j (324), moj (165), twöj (158), si?, siebiq (132), ty (125), on (115). Zaradi njihove precej »prazne« semantike jih ima avtor za leksikalno »vato«, ki zapolnjuje verz samo glasovno. Precej blizu pomensko »praznim« zaimkom so tudi izrazi być (179), mieć (175), pan (155); skupno dosežejo v rimi J. K. ti izrazi število 1500; to pomeni, da prideta dva taka izraza na tri pomensko »polne« enkratno rabljene besede. Avtor prenaša to ugotovitev tudi na glasovno ravnino, kjer ima skoraj polovica sozvočnega glasovnega tkiva v različni stopnji »razredčeno« seman-tiko, najbolj pač v zaimkovih rimah.
Avtor razvrsti rimane izraze z nizko pogostnostjo v semantična polja in pri tem ugotavlja, da gre predvsem za konkreta (izrazi za živali, rastline, predmete, poklice itd.) ali za emocionalno obarvane (pozitivno ali negativno) izraze, kot so: cud-ny, biagač, bizydki, mordowac ipd. Na sploh je ena od značilnih potez semantike v rimi J. K. stilna označenost izrazov v sozvočju, ki nastaja in se v pozitivni ali v negativni smeri stopnjuje z rabo antoni-
123
mičnih besed; npr. wesolo — smutno (we-sele, weselic, wesoly; smucić, smuiek, smutnie, smutny); daleko — blisko; ch^ć — niech^ć; maly — wielki; mqdry — glupi; gröd — wies; bogaty — ubogi, ipd. Ta an-titetičnost med dobrim in slabim se najlepše pokaže v visoki frekvenci para dobio — zlo. Stopnja »banalnosti« v rimah j. K. ni v vseh delih enaka. »Najslabše« rime ima Psalterz (tobie — sobie, poganie — Panie), ki je obenem najdaljša pesnitev . (3038 rim!), njegovo pravo nasprotje glede kvalitete rim pa so Treny (295 rim), kjer pride ena banalna (zaimkova) rima komaj na vsako 24. rimo.
V zadnjem poglavju obravnava W. Lubaš glasovno strukturo rime. Ta je odvisna predvsem od fonološkega sistema danega jezika, ki ima določeno število fonemov in omejene distribucijske možnosti. Glasovna struktura rime odloča o njeni estetski vrednosti; za vrednotenje sprejema avtor tele kriterije: diferenciranost glasovnih prvin, ponavljanje istih sozvočij, stopnja kontra-stivnosti fonemov v sozvočju. Rime je avtor razdelil glede na glasovni sestav v tri glavne tipe: ATA, ATTA, ATAT (A = katerikoli samoglasnik; T = katerikoli so-glasnik), ki zajemajo 98,5% vseh rim j. K. (tipi ATTTA, ATTAT, ATTTTA, ATATT, ATTATT, ATTTAT, ATTTTAT so s poldrugim odstotkom skorajda zanemarljivi); v številnih tabelah razdeli avtor vsakega od treh glavnih tipov še na podtipe glede na konkretna dva samoglasnika in vmesni so-glasnik (ATA), vmesni soglasniški sklop (ATTA), vmesni in končni soglasnik (ATAT). Tako je tip ATA po prvem samoglasniku razvrščen v osem podtipov (a-, e-, 0-, 6-, iy-,^ u-), ki se razdelijo še glede na enega od 36 soglasniških fonemov in glede na drugi samoglasnik (-a, -e, -Q, -o, -g, -i, -y, -u) — vse to je razvidno v tabeli 52 in dalje. Razumljivo je, da v analiziranih rimah j. K. niso izpolnjene vse kombinacije; po praznih okencih se »odlikujejo« zlasti tabele s podtipi qTA, gTA, öTA in uTA (razen rime na -uje), medtem ko se najpogosteje realizirajo v slovničnih rimah tipa ATA tele glasovne zveze: a;^ (197), ala (145), uje (134), ali (125), ony (103),iy/a (95), iyii (95), emu (90), iywy (83); na prvi pogled je jasno, da gre za glagolske in pridevniške oblike, ki imajo v slovnični rimi J. K. absolutno večino.
Najobčutljivejše področje, ki se ga je avtor lotil v tem poglavju, je gotovo ugotavljanje in vrednostno opredeljevanje kon-trastivnosti znotraj samoglasniškega in so-
glasniškega sestava, pa tudi med samoglasniki in soglasniki. Po avtorju so lahko samoglasniki kontrastni v petih stopnjah: 1) nimata različnih lastnosti — a : a...; 2) ena razlikovalna lastnost — e ; Q...; 3) dve razi. last. — e : o (prednji : zadnji, ustn. : neustn.) . ..; 4) tri razi. last. — u : e (zadnji : prednji, visok : srednji, ustn. : neustn.) ...; 5) štiri razi. last. — u ; q (zadnji : prednji, visok : srednji, ustn. : neustn., nenosni : nosni) . .. Soglasnike deli po kontrastni »vrednosti« v tri skupine: pri-porniki (so v odnosu do samoglasnikov najmanj kontrastni); zveneči zaporniki (kontrastnost glede na samoglasnike jim zmanjšuje zvenečnost); v najmočnejši opoziciji proti samoglasnikom so nezveneči soglasniki. Avtorjevo pojasnjevanje na str. 113 ni dovolj čisto, saj ni razvidno, ali ločuje tudi zveneče in nezveneče pripornike.
Osnovni tip ATA doseže v slovnični rimi j. K. 73 % in v neslovnični 83 tip ATTA je v obeh vrstah rim dokaj izenačen (10 oz. 11%), medtem ko ima tip ATAT v slovničnih rimah delež 17 %, v neslovničnih pa samo 7 %. Stopnjo kontrastivnosti med samoglasnikoma in soglasniki v vseh treh tipih rim (slovničnih in neslovničnih) ponazarja avtor v tabeli 110; najbolj izstopa dejstvo, da so najpogostnejše opozicije med samoglasnikoma s tremi razlikovalnimi lastnostmi in da med soglasniki prevladujejo pripomiki. Faktor ponavljanja istih glasovnih sekvenc v rimi znaša povprečno 6,8 (v tipu ATA 11 (10), v tipu ATTA in ATAT 3-4; to pomeni, da se v celotni rimi Kochanowskega zvrsti okrog 1200 glasovnih kombinacij. Da bi ocenil vrednost tega faktorja, primerja avtor stopnjo ponavljanja istih glasovnih sekvenc pri drugih pesnikih, vendar sam priznava, da je za trdnejše sklepanje o tem še vse premalo celostnih analiz. Na koncu ne smemo mimo zanimivega avtorjevega izsledka, da je frekvenčno razmerje med samoglasniki in soglasniki, ki znaša v »normalnem« poljskem besedilu 40 : 60, v rimi Kochanowskega obrnjeno (60 : 40); v tem vidi »deformacijo« jezikovne strukture, ki jo sproža z določeno namero izbrano sozvočje.
W. Lubaš je svoje delo bralcu še posebej približal s številnimi tabelami in preglednicami (111); čeprav je poskušal ponekod »suhim« statističnim analizam (in številkam) vdihniti tudi življenje, podatki in
' Črki i in y predstavljata en fonem za mehčanimi oz, trdimi soglasniki.
124
razmerja med njimi še ne morejo v celoti zaživeti; njihova vrednost bo prišla do veljave ob primerjavi z analognimi izsledki pri drugih pesnikih. Nobenega dvoma ni, da bo avtorjeva jezikoslovno-statistična analiza rime Jana Kochanowskega dobrodošla tudi za verzološke raziskave v okviru literarne vede.
Franc  Jakopin
Filozofska fakulteta v Ljubljani
125