F. S. FINŽGAR, LETA MOJEGA POPOTOVANJA Memoarska literatura jo pri Slovencih dovolj obsežna, zlasti na področju politične zgodovine, znatno manj pa literature, kjer srečujemo le Ernestino in Lenko Prešernovo ter po nekaj spisov Janeza Trdine in Ivana Cankarja. Zdaj se jim. pridružujejo še Pinžgarjevi spomini pod biblijskim naslovom Leta mojega popotovanja. Pisatelj, ki je pet let starejši od Cankarja in sedem od Zupančiča ter je zdaj častitljiv nestor med slovenskimi književniki, je storil prav, da se je na večer življenja odločil za ta korak in nam dal obračun o svojem življenju in delu. Knjigo, ki obsega 440 strani, je pisal v samoti svoje hišice na Mirju med sovražno okupacijo in jo v glavnem dokončal leta 1944, samo spomine na vojna leta je iz razumljivih razlogov mogel dopisati šele po osvoboditvi (1952). Založila jo je svojemu dolgoletnemu tajniku Mohorjeva družba v Celju, opremil zelo okusno Plečnikov učenec arh. Tone Bitenc in krase jo številne fotografije ter faksimile pisateljevega posvetila. Že pisateljev rodovni izvor — predniki po očetovi strani so bili revni kajžarji in krojači, ki iso se preživljali s trdim delom — govori za njegov močni socialni čut in nasprotuje trditvi,, da bi bil glasnik gruntarstva. Svoj priimek izvaja od nemškega krajevnega imena Fintschgau, od koder naj bi Finžgarji ko'; kolonisti briksenskih škofov prišli v blejsko okollico. Razlaga se zdi zelo verjetna, podobno je v naši literaturi najbrž tudi z Mencingerjevim priimkom, ker je tudi večji del Bohinja spadal pod blejsko graščino. Ime svoje rojstne vasi Dosloviče pa pisatelj, kakor je bralcem našega lista znano (glej njegov članek v JiS I, str. 289—291), razlaga od Vidoslavičev, imenovanih po prvem naseljencu Vidoslavu. Iz družinske ustne tradicije —¦ ded je v mladih letih doživel francosko okupacijo in se skrival pred njihovim novačenjem — ima Finžgar verjetno svoje gledanje na Francoze v ljudski igri Naša kri. Naše kmečko ljudstvo je nove oblastnike presojalo predvsem po občutnih vojnih dajatvah, fronkih, in ni gledalo v njih, kakor kulturni delavec Vodnik ali iz zgodovinske perspektive danes mi, nosilce svobodoumne humanosti. Sicer pa pisatelj v usta predstavnika Ilirskih provinc, častnika Renarda, preroško polaga tudi idejo južnoslovanskega združenja. V tem smislu polemizira s kritiko (Kri- stan, Župančič), ki mu je ob uprizoritvi te igre očitala nenaklonjenost do Fran- cozov in idejno-politično konservativnost. Zanimiva je nadalje pisateljeva iz- java, da se je naravnega in jedrnatega izražanja učil pri očetu in ljudstvu, kasneje pa ga je pred izumetničenostjo in ohlapnostjo v slogu opozarjal Izidor Cankar. Kakor že Joža Debevec v Vzorih in bojih tako tudi Finžgar kot posebni vrlini takratnega študentovskega rodu označuje odločno narodno zavest in etiko trdega dela, ki sta pisatelju prešli v meso in kri za vse življenje. Hribo- vita Gorenjska mu je dala odporno zdravje in trmast ponos, ki se ni navajen klanjati in poniževati, v značaju pa si je ob stiku z življenjem zgodaj izobli- koval tudi razumevanje sočloveka, politično strpnost in kulturno naprednost, zato ni čudno, da ni bil miljenček svojih predstojnikov in da je v dobrih sedmih letih kaplanovanja (1895 do 1902) moral menjati službeno mesto kar osemkrat. Dušnopastirska služba in bivanje v odročnih krajih (Bohinj, Jesenice, Kočevje, Idrija, Sv. Jost, Skofja Loka) mu nista dovoljevala globljega literarnega iz- obraževanja, mojstre svetovne književnosti je mogel prebirati le malo, največ je bil navezan na domačo slovstveno tradicijo. Sele premestitev v Ljubljano, kjer je prevzel mesto kurata v prisilni delavnici — razmere v njej nam opisuje z napetostjo, grozoto in toploto Dickensovega peresa — mu je omogo- čila bolj zbrano in uspešno leposlovno ustvarjanje. Zanimive, čeprav bolj člo- veško kot literarno, so tudi oznake sodobnikov, s katerimi se je do takrat srečaval in so seveda največ iz dominsvetovskega kroga: Toma Zupana, Antona Hribarja, Franceta Lampeta, Jan. Ev. Kreka, Antona Medveda, Matije Pre- lesnika, Antona Aškerca, Alojzija Merharja (Silvina Sardenka). Že tu moram povedati,, da ob koncu knjige pogrešam imenskega kazala oseb in del, ki bi -jtrn raziskovalcu Finžgarjevega dela in dobe s pridom služil. Na splošno pa je ta •il/ del knjige šibkejši, ker se rad drobi v sicer zanimive in duhovite, a ne vedno bistveno potrebne anekdote ter izdaja avtorja pogosteje za rojenega in rodo- vitnega fabulista kakor pa pričevalca o razmerah in težnjah svojega časa. Zato pa kot zaokrožena in polna toliko bolj zadovoljujejo naslednja poglavja, v katerih opisuje leta svojega župnikovanja v Zelimi jem, Sori in Trnovem, ko se je lahko nemoteno predajal slovstvenemu ustvarjanju, hkrati neutrudno deloval tudi kot zadružni in kulturni organizator, pri vsem tem pa živo spremljal naš družbeno-politični razvoj in življenje ter delo vseh po- membnejših sodobnikov. Predvsem pa so za proučevalca in ljubitelja naše knjdževnotsti dragoceni pisateljevi avtentični komentarji o nastanku in pomenu posameznih njegovih del in izpoved njegovega Uteramega nazora. V Zelimljem (1902—1908) je Finžgar kot župnik začel resno kmetovati in se tako tudi po tej poti zraščati z ljudstvom; preden pa je prišel do kmečke tematike v svojem pisateljevanju, je do kraja izoblikoval povest Iz modernega sveta in zasnoval ter napisal roman Pod svobodnim soncem. Za prvo je zanimivo to, da ni na- stala morda ob neposrednem opazovanju delavskega življenja na Jesenicah ali v Idriji, ampak da je po zasnovi v bistvu idealistična konstrukcij a socialnih nasprotij med tovarnarji in delavci v precej čmo-beli tehniki ter da je pisatelj zanjo negativne značaje iz kapitalističnega tabora (Seme^ Klešman) posnel po paznikih iz ljubljanske prisilne delavnice. Za roman Pod svobodnim soncem, ki ga je kasneje mislil nadaljevati s še štirimi knjigami, pripoveduje Finžgar o Krekovi idejni pobudi in študijskih pripravah;'očitno pod vplivom odklonilne kritike (Vidmar, Slodnjak) nekako opravičevaje označuje to delo za »mladinsko knjigo in ne roman« (215), kar je le prehudo podcenjevanje samega sebe. Roman ima vendarle večje, tudi estetske kvalitete, da ne omenim njegovega idejno- političnega pomena pred 1918, sicer ne bi bil še danes doma in na tujem tako iskano in priljubljeno branje. Skoraj bi dejal, da je Finžgar kot človek, vsekakor pa kot umetnik dosegel življenjski zenit v Sori (1908—1918). V fari je takoj po prihodu pomiril strankarsko klerikalno-liberalno razprtost, kot Krekov učenec praktično ures- ničeval idejo kmečkega zadružništva (zlasti na področju živinoreje) in med prvo vojno ščitil ljudi pred gospodovalno surovostjo nemških in madžarskih oficirjev. Ob tesnem sožitju z ljudmi je proniknil v duševnost našega kmeta,, v katerem je poleg ljubezni do zemlje in nravnega zdravja odkrival in zavračal tudi hude napake, zlasti strankarsko razprtost, grimtarsko nadutost, strast po pravdanju in uničujočo moč alkoholizma. Ker se je »v Sori tako tesno strnil z ljudstvom kakor dotlej še nikjer« (297) in je v tem spoju odkril tudi najbolj elementaren in adekvaten ustvarjalni vir svoji lometniški naravi, je razum- ljivo, da je v tem času ustvaril svoja najboljša dela, dela iz gorenjskega kmeč- kega življenja. Med drugim mu je ob doživetju prebujajoče se narave v hribih nad Soro nastala imenitna lovska črtica Na petelina, ob vsakdanjem in ne- posrednem sožitju z ljudmi pa povest Dekla Ančka, igra Veriga (že prej Naša kri) in ciklus Prerokovana. Za Deklo Ančko bi dejal, da je kljub docela stvar- nemu ozadju (glej avtorjeve podatke na str. 276 spodaj!) in plastičnemu pri- kazovanju kmečkega okolja njen zaključek vendarle preveč moralističen; zato nam je danes toliko bolj nerazumljivo janzenistično mračnjaško zgražanje znatnega dela pisateljevih stanovskih tovarišev ob njenem izidu. Prerokovana z Boji in Kroniko gospoda Urbana pomeni prav gotovo najbolj zrelo Finžgar- jevo delo, ker je nepotvorjeno podoživetje vojnih stisk, krivic in grozot brez izrazitega vzgojnega namena in kot takšna reaUstičen pendant Cankarjevim simbolističnim Podobam iz sanj. Pisatelj nam v tem poglavju spominov slika tudi vrsto portretov svojih sodobnikov: slikarjev Jakopiča in Groharja, Otona Zupančiča, Ivana in Izidorja Cankarja — prav v Sori je bil pogovor s Finžgar- jem za Obiske — predvsem pa Antona Medveda in Jan. Ev. Kreka, ki sta mu bila najljubša prijatelja. Tako nemirna, samotna in tragična življenjska pot trpkega miselnega lirika kakor tudi preprosta, široka, nesebična in slovansko demokratična podoba našega prvega resnično ljudskega politika sta prikazani izredno toplo in prepričljivo. Pisatelj nam v tem poglavju knjige na osnovi lastnih spominov ponazarja politično razdelitev duhov na Slovenskem ob koncu prve vojne v južnoslovansko usmerjene krekovce in redke pristaše avstrlja- 318 kantskega deželnega glavarja Sušteršiča. Kot župnik v Trnovem (1918—1936) je doživel razsulo Avstro-Ogrske in rojstvo prve Jugoslavije, ki so jo slovenske množice pozdravile s tolikšnim navdušenjem, a s svojim centralističnim in kapitalističnim ustrojem ni iz- polnila njihovih pričakovanj ne v pogledu slovenske narodne avtonomije ne rešitve perečih socialnih vprašanj. V tem času so pisatelju nastali: Razvalina življenja, najboljše odrsko delo, skrbno pretehtano tudi v tehniki in slogu, obsodba gruntarskega pohlepa in alkoholizma, ki povzročita tragedijo mladega zakona; povest Beli ženin, zgodba o starcu, ki je z novo poroko zaman iskal nadomestila za plemenito pokojno ženo; povest Strici, kjer je pisatelj spet očitno na strani kajžarske neveste in matere, ki ji gruntarsko zaničevanje obeh svakov stre srce, dasi ima tudi smisel za barvito in bahato kmečko folkloro; močna in pretresljiva, po prijemu malce naturalistična črtica Sibirija, zajeta iz življenja ljubljanskih brezposelnih delavcev v času gospodarske krize v tridesetih letih; mladinska zgodba Hudournik, s katero je hotel pisatelj mla- dino popeljati stran od osladno sentimentalnih štori j v prvobitno naravo in med živali ter se godi v Finžgarjevi nekdanji bajti Murki na pobočju Stola. Medtem ko je pisateljeva izvirna ustvarjalnost postopoma ponehavala, je te- žišče njegovega kulturnega dela prehajalo na urednikovanje in organizacijo: četrt stoletja je bil predsednik; upravnega odbora Nove založbe, ki je izdala med drugim Cankarjeve in Finžgarjeve" Zbrane spise, še dlje pa tajnik Mo- horjeve družbe, urednik njenih publikacij in lista Mladike, pobudil pa je tudi prizadevanje za odkup rojstne hiše svojega velikega rojaka Prešerna v Vrbi. V obravnavani knjigi svojih spominov nam Finžgar izpoveduje tudi svoj lite- rarni in socialni nazor ter celoten pogled na življenje. Njegov slovstveni nazor (glej strani 213, 335, 352—356) bi na kratko lahko označili takole: Kakor ro- mantik Tavčar tudi realist Finžgar odklanja razne abstraktne povojne smeri, zlasti ekspresionizem Podbevškove vrste, v prepričanju, »da bo vse to pri- siljeno duhovičenje kaj naglo izginilo, naravno zdravje pa obveljalo«. Umetnik oblikuj resničnega človeka in življenje, in sicer s svojo ustvarjalno fantazijo, ne da bi kar fotografiral določene osebe in dogodke; zato Finžgar tudi zavrača literamozgodovinsko metodo podrobnega pozitivističnega stikanja po stvarnem ozadju. Umetnina se lahko rodi le iz najgloblje avtorjeve notranje nuje^, zato ne more biti didaktično utilitarna, toda težko si je misliti umetnino brez življenjske ideje. Noben svetovni nazor avtorja a priori ne dela umetnika ali pa neumetnika (pač pa življenjska prepričljivost in oblikovalna sila), vselej pa se nehote javlja iz njegovih del in ga s svojo sistematiko tudi po svoje veže, naj bo že kakršenkoli. — Poleg narodne zavesti je bil v našem pisatelju vedno močan tudi socialni čut, utemeljen in obarvan z etiko krščanskega humanizma. Res da v njegovih delih živi tudi kmečki ponos, ki pa nikakor' ni razredna pripadnost h gruntarstvu ali odobravanje njegove miselnosti (Borš- nikova), ampak vitalna zakoreninjenost v zemlji in obredno veselje nad kmeč- kimi praznovanji, torej nekaj takega, kar je, kot vemo zlasti iz Jamnice, v precejšnji meri živelo celo v Prežihu. Zato mu je bliže trden in pošten kmet (no pohlepni in izkoriščevalski gruntar) kakor industrijski delavec, ker se mu le-ta zdi gmotno in potemtakem tudi duhovno bolj odvisen in omahljiv; zato ga boli množičen beg od zemlje v mesto, pri čemer pa se malce v patriarhalno preteklost zaverovani pisatelj ne more vživeti v resnico, da je ta pojav v veliki meri nujnost sodobnega družbenega razvoja (str. 361—363). Sicer pa je Finžgar za razliko od mnogih stanovskih tovarišev (vsaj nekdanjih), ki jim po pravici očita oblastiželjnost, starokopitnost in okostenelost, do kraja demokratičen, s smislom za napredek in široko življenje. Zato je enemu izmed njih nekoč značilno dejal: »To so mrtve črke, ki ubijajo. Jaz sem za živo življenje. To je bolj važno« (363). Tudi ob drugi vojni se je vedel častno in odločno: edino rešitev za narod je videl v osvobodilnem boju, sodelovanje z okupatorjem mu je pomenilo najhujšo gnusobo, zato so mu belogardistično usmerjeni ljudje, ne da bi se zdrznili nad svojim početjem, odkrito stregli po življenju. Finžgarjeva knjiga seveda ni brez napak, kakor ni brez njih nobeno človeško delo. Zlasti v prvi polovici moti kopičenje obrobnih anekdot in gosto- besedno kramljanje v stran. Tu pa tam se zazdi, kakor da pisatelj rad razpleta niti dogajanja iz sebe kot nečimrnega središča dogajanja. Jezik, ki je v naj- boljšem delu knjige ljudsko sočen, jedrnat in izviren, postane v dodatku o 319 okupacijskih letih nekam suh in starinski. Ker je knjiga namenjena široki javnosti, je razumljivo, da so v njej tudi stvari, ki jih bodo brali z zanimanjem n. pr. predvsem Finžgarjevi stanovski tovariši ali imajo le krajevni značaj in pomen (trnovska kronika). Na splošno pa je treba reči, da delo priteguje bralca z živahnim, razgibanim pripovedovanjem in nazornimi oznakami sodobnikov, z zrelo življenjsko modrostjo pa tudi duhovitim humorjem, predvsem pa s pošteno resnicoljubnostjo in tudi pogumno kritičnostjo na vse strani. V njem nam je kot bližnji devetdesetletnik v marsičem osvetlil lep kos naše kulturno politične zgodovine, zlasti pa odstrl pogled na svoje življenje, osebnost in delo, ki je bilo mnogostransko in bogato. Kot umetnik je bil Finžgar sodobnik modemih, a je pri tem individualno nadaljeval tradicijo mladoslovenskih realistov, po pomenu literarnega dela pa je v dobi m-odeme njegovo mesto brez dvoma takoj za četvorico. Njegova osebnost je enkratna in dragocena tudi po svojih čisto človeških vrlinah, zlasti življenjski širini, moški neupogljivosti in zvesti spojenosti z ljudstvom. Joža Mahnič 320