124
Nove legende
(Bogumil   Gorenjko.)
1. Plačilo ponižnosti.
fifilato-rumeno je žarelo pšenično polje v vročem %M objemu poletnega solnca. Kar žehtela je sopara iz klasja, ki je zorelo kar vidoma. Sredi te lepe cekinaste ravni pa je rdel bahati mak, klubovaje in nasprotujoče se je dvigal iz zorečega pšeničnega morja.
In odprl je mak svoja rdeča usta in zbadljivo vprašal klas, ki se je zibal poleg njega: »No, kdaj boš pa ti tako lepo razcvetel, kakor cvetem jaz ? Ha, pa kaj te to sprašujem: saj si že star, da se sklanjaš v svoji onemoglosti skoraj do tal!«
Še globlje se je sklonil pšenični klas in tiho zašepetal: »Res nimam lepega cveta, kakor ga imaš ti. A tudi ti se ne smeš bahati, ker si nisi dal sam svoje lepe zunanjosti!«
Mimo je prišel Jezus s svojimi učenci. Stegnil je roko in utrgal klas in ga pritisnil na svoje prsi: »Bodi blagoslovljen stotisočkrat, kajti iz tebe bo moje telo, ki bo v blagoslov in tolažbo celemu člo-veštvu!«
Bodi blagoslovljen stotisočkrat, ti ponižni pše-nični klas!
2. Plačilo dela.
Srečala sta se čmrlj in čebela na velikem cvetu rumene solnčne rože. Pridna čebela je brž stegnila svoj rilček v cclico velikega cveta, čmrlj pa je lepo zadovoljno godel in nikamor se mu ni mudilo.
»Kam se ti pa tako mudi, prijateljica moja ? Odpočij se malo, poglej kako lep razgled imava s te visoke rože!« nagovori čebelo, ko se pokažc izmed prašnikov.
»Nimam časa, dragi stric čmrlj, doma so še celice prazne in dedek, ki so nam postavili tako lep čebelnjak, bi bili hudi.«
^B                         ^^^^V    125
»He, he, kaj pa imaš od vsega svojega dela?« jo zavrne čmrlj.
>Kaj imam? Ravno včeraj so se menili dedek, naš gospodar, da bodo prodali našc satovje svcčarju, in on bo vlil bele vitke sveče, da bodo gorele na oltarju Stvarniku v čast. Kaj si moreš misliti večje plačilo?« je odgovorila čebelica in odletela.