326 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 2 
Đ u r o S m i c b e r g e r , Partizanska sedma sila. Tisk in novinarstvo v NOB. 
Ljubljana : Partizanska knjiga, 1988. 222 strani. (Knjižnica OF ; 9) 
43 let od konca vojne smo s knjigo D. Šmicbergerja Partizanska sedma sila do­
bili poskus pregledne predstavitve partizanskega tiska, ki doslej še ni bil deležen 
znanstvene raziskave. Avtor, tudi sam sprva »bataljonski kulturnik«/»novinarski va­
jenec« (90), je iz obsežnega gradiva, raztresenega po številnih arhivih in knjižnicah 
(Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani,' NUK, Univerzitetna knjižnica v 
Mariboru, Zgodovinski arhiv CK ZKS, Arhiv Društva novinarjev Slovenije, Muzej 
ljudske ^revolucije v Ljubljani, Goriški muzej Nova Gorica, Osrednja knjižnica Ko­
per), iz spominskih spisov in izvirnih pripovedi še živečih akterjev napisal zanimivo 
in berljivo knjigo, v kateri poskuša prikazati raznovrstnost partizanskega tiska. D. 
Smicberger predstavlja pravzaprav le ilegalno periodiko, ki je nastajala v letih 1941— 
1945 v partizanskih enotah, na »zasedenem« oziroma »osvobojenem« ozemlju, poleg 
tega pa še tiste liste, ki so jih izdajali zaporniki oziroma taboriščniki. Posebej omeni 
tudi radio Kričač in Radio OF. 
Avtor obravnava periodiko po poglavjih, ki zajemajo interesne skupine bralcev: 
Partijski listi (Delo, Ljudska pravica idr.), Listi množičnih organizacij (tj. mladinski 
in ženski časopisi; npr. Mlada Slovenija/Mladina idr. ter Našim ženam/Naša žena 
idr.), Strokovna glasila (npr. Kmečki glas, Delavska enotnost idr.). Med slednja spa­
dajo tudi Vojaška glasila, ki jih avtor izvzame verjetno predvsem zaradi specifične 
situacije — vojne (npr. Slovenski partizan/Naša vojska, omenja tudi številna glasila 
po vojaških enotah, ki so izšla le malokrat/enkrat, v,,rokopisu ali šapirografirana). 
Najbolj odmevnima listoma med prebivalstvom (namenjena splošnemu naslovniku) 
nameni posebni poglavji: to sta Slovenski poročevalec, ki je med vsemi glasili izhajal 
najbolj kontinuirano, in sicer od maja 1941 naprej (številka približno na teden), in 
Partizanski dnevnik kot takratni edini ilegalni dnevnik v okupirani Evropi (izhajal 
od jeseni 1943). Dosti prostora nameni avtor lokalnemu tisku, ki se je razmahnil 
predvsem zaradi količinske omejenosti osrednje periodike (v prvih letih) in presploš-
nosti člankov le-te. Pisec poleg Gorenjske, Koroške in Štajerske posebej izpostavi 
Primorsko, ki je imela zaradi svojega zgodovinskega položaja večjo potrebo po slo­
venskem tisku in ji je vodstvo NOB tako s kadri kot s propagandnimi sredstvi po­
svečalo več pozornosti (53) ; partizanski tisk je imel na Primorskem dvojno vlogo: ne 
le »dvigovati« ljudi v upor proti okupatorju, ampak tudi prosvetljevati ljudi, saj do­
tlej niso imeli slovenskih šol. Cilj narodnoosvobodilnega boja je bil »osvoboditev in 
združitev vseh Slovencev« (prim, s programom Zedinjena Slovenija iz leta 1848), 
torej tudi priključitev Primorske Jugoslaviji. 
V drugem delu knjige (Razvoj novinarstva) dobimo podatke o udeležencih spo­
ročanja, tj. o tvorcu sporočila, ki pošilja sporočilo naslovniku. V začetnem obdobju 
so bili avtorji člankov (in uredniki časopisov) predvsem politični delavci, ki so imeli 
izkušnje pri takem delu še iz predvojnega časa (T. Tomšič, E. Kardelj, B. Ziherl, E. 
Kocbek, predvsem pa B.Kidrič, ki je veljal za »vzgojitelja novinarjev« (110)). Na 
podlagi okrožnice CK KPJ, ki je novembra 1942 prinesla navodilo o vzpostavitvi do-
pisniške mreže, so začeli vojnodopisniški službi posvečati precej pozornosti z vzgojo 
kadrov; iskali so »inteligentne, razvoja sposobne, zainteresirane ljudi, tudi če tre­
nutno niso vešči pravilnega pisanja. Glavno je, da so to ljudje, ki znajo gledati in 
opazovati, ki so duševno bistri in gibčni.« (134). Naslovniku so posvečali veliko skrb. 
Voditelji NOB so se zavedali, da jim pri mobilizaciji množic lahko v veliki meri po­
maga prav tisk. Predvsem Partija je že iz predvojnega časa vedela, kako velike važ­
nosti je tisk za vzgojo lastnih kadrov (t. i. propaganda) in za aktivacijo ljudi (t. i. agi­
tacija). Vsebina objavljenih člankov v periodiki NOB je bila do popolnosti podvržena 
času oziroma situaciji, v kateri so nastajali. V okviru enostranske komunikacije, tj. 
take, pri kateri pošiljatelj in sprejemnik zaradi prostorske in časovne distance ne 
menjata vlog, so nastajala besedila, tvorjena z namenom, ne le naslovnika o nečem 
informirati, ampak predvsem vplivati na njegova stališča in ravnanje. Ce upoštevamo 
dejstvo, da vojne razmere niso bile naklonjene ustvarjanju in razširjanju tiska, je 
treba priznati, da so vendar nastajale kvalitetne izdaje (prim, poglavje Oprema in 
fotografija). 
Za prelomnico v rasti periodike velja kapitulacija Italije in leto 1944 pomeni 
najplodovitejše leto. Naklada glavnih (tiskanih) glasil se je gibala okrog 4000 izvodov, 
bralo pa jih je verjetno (v skladu z geslom: »Ko prebereš, daj naprej!«) veliko več 
ljudi (12). Delo zaključi avtor s seznamom partizanskih novinarjev (vprašanje, kako 
popoln je), številnimi opombami in, žal, pomanjkljivo in netočno navedeno stro­
kovno literaturo. Knjiga Partizanska sedma sila prinaša zanimivo branje, ki lahko 
pritegne naključnega bralca, še posebej pa je »vznemirljiva« za strokovnjake, ki se 
zanimajo za tovrstno problematiko. 
M a r j a B e s t e r