1143
ZAPISKI
VLOGA INTELEKTUALCA V SOCIALISTIČNI DRUŽBI
Francoska revija »Les Temps Modernes«, ki jo izdaja pisatelj Jean-Paul Sartre s krogom svojih somišljenikov in ki ni posvečena samo literaturi, ampak odmerja velik, če ne celo pretežen del svojega prostora razpravi o perečih vprašanjih sodobne družbe, je v eni izmed zadnjih številk1 objavila nekaj prispevkov iz Jugoslavije. To so prevodi Krleževega odlomka »Moskva 1925«, odlomka Davičevega romana »Beton in kresnice« in polemičnega eseja Petra Šegedina »Tabu«. Hkrati s tem beremo v reviji tudi odgovore Marka Rističa, Josipa Vidmarja, Marjana Matkoviča in Dobrice Čosiča na anketo o vlogi intelektualca v socialistični družbi.
V uvodu k tej anketi pravi uredništvo: »Gibanje za ,destalinizacijo' v ZSSR in v državah ljudske demokracije, oktobrski revoluciji na Poljskem in na Madžarskem so pokazali na pomemben vpliv, ki ga imajo intelektualci \ socialističnih družbah. Nedavni ukrepi na Kitajskem, v Češkoslovaški in Vzhodni Nemčiji proti nekaterim izmed njih ta vpliv še potrjujejo. Pa tudi gonja, ki se je sprožila v socialističnem taboru proti tako imenovanemu ,revizionizmu', postavlja pred te intelektualce na bolj ali manj grob način vprašanje o njihovi odgovornosti.«
1 Les Temps Modernes. Revue mensuelle. 14e annee. N° 150-151.
Uredništvo revije »Les Temps Modernes« je zastavilo jugoslovanskim pisateljem štiri vprašanja, ki naj bi poskušala — kot pravi uredništvo — to odgovornost opredeliti. Ta vprašanja so naslednja:
»1. Kako pojmujete vlogo intelektualca v socialistični družbi?
2.  Ali mora imeti po vašem mnenju socialistična država na kulturnem področju ideološko ,linijo'? Ce, katero? Če ne, zakaj ne?
3.  Kakšna je po vašem mnenju odgovornost intelektualca, člana komunistične partije? V kakšni meri lahko ta odgovornost vpliva na opravljanje njegovega umetniškega, pisateljskega itd. ,poklica'?
4.  Ali natančneje: kako spravljate v sklad izvrševanje svojega pisateljskega poklica z določenimi (v najširšem pomenu besede) ,vzgojnimi' prizadevanji sleherne socialistične države?«
Na prvi pogled je očitno, da načenja ta anketa zelo subtilna, a hkrati tudi zelo važna in zelo boleča vprašanja. Boleča ne zaradi tega, ker bi socialistična teorija teh vprašanj ne bila obravnavala in ne dajala v načelu popolnoma jasnih in dovolj nedvoumnih odgovorov nanja, marveč boleča predvsem zaradi tega, ker je zlasti v nekaterih vzhodnih državah konkretna, vsakdanja družbena praksa s svojim enookim državnim pragmatizmom in političnim utilitarizmom ta vprašanja izmaličila in zaostrila. Tako se je zgodilo, da se je v teh deželah intelektualec, posebej pa še pisatelj, znašel v položaju, ko bi se moral iz iskalca in izpovedovalca osebno doživete resnice o življenju in svetu, kar naj bi aH kar je vsaj v načelu zmerom bil, spremeniti zgolj v razglaševalca in ilustratorja že splošno sprejetih in priznanih ali uradno zaželenih in priporočenih resnic, s čimer bi se svojemu pravemu poklicu dejansko odrekel.
Pri tem pa ni toliko zaskrbljujoče dejstvo, da protislovje med uveljavljeno resnico današnjega in nepriznano, morda še ne čisto do kraja odkrito resnico jutrišnjega dne sploh obstaja in da si nova resnica s težavo utira pot, saj je ta spor imanenten sleherni družbi, in če ga poznajo tudi mlade socialistične državne tvorbe na prehodu iz razredne v brezrazredno družbo, je to samo dokaz, da se življenje v njih ni ustavilo, ampak da se pomika naprej in si išče novih, boljših in ustreznejših oblik. Kar je pri tem zaskrbljujočega, je predvsem dejstvo, da dobiva ta spor z intervencijo države ponekod tako nestrpne, grobe in tudi nečloveške oblike, da je ta spor za šibkejšega udeleženca, se pravi za razumnika, največkrat tako tragično brezizhoden, da ga tira v molk, v moralno kapitulacijo in samomor, in da so te države, s tem da so se odločile za socialistično graditev, sicer v veliki meri sprostile in razvile svoje produkcijske sile, niso pa, še zdaleč ne, omogočile niti približno enakovredne sprostitve svojega duhovnega ustvarjanja in razvoja. V tem oziru predstavlja edino resnično izjemo leninska kulturna politika v dvajsetih letih, ki je kljub tedanjim težkim materialnim in političnim pogojem, kljub kaotičnemu intelektualnemu ozračju porevolucijskega časa in kljub temu, da se je Tiveljavljala le kratko dobo. znala kulturnemu ustvarjanju zagotoviti vsestransko in v resnici bujno rast, ne da bi zaradi tega odstopala od svojih načelnih stališč. In če se danes jugoslovanska kulturna politika, kakršna je izražena v programu Zveze komunistov, sprejetem na VIL kongresu, oslanja na to rodovitno leninsko tradicijo, s tem ne sledi samo notranjim zakonitostim jugoslovanskega družbenega razvoja, ki odvzema državi značaj posebne »sile nad družbo«, ampak hkrati tudi omiljuje prej nakazano protislovje in ga zavrača v njegove naravne meje.
1144
Čeprav se vprašanja, ki jih je revija »Les Temps Modernes« zastavila jugoslovanskim pisateljem, nanašajo na konkretno družbeno prakso socialističnih dežel, bi bilo vendar napak misliti, da so to vprašanja, ki zadevajo zgolj zavest intelektualcev socialističnega sveta. Že anketa, ki nam daje povod za ta bežni zapisek, dokazuje, da vznemirjajo ta vprašanja razmišljujoče ljudi po vsem svetu in da so občutljivi zanja toliko bolj, kolikor bolj je materialno in duhovno razvita dežela, ki ji pripadajo. Pri tem kajpa ne mislim na tiste časnikarje in časnikarčke na zahodu, ki nestrpno preže na vsak utrinek, ki kane z vzhoda, zato da ž njim brž spet podnetijo in poživijo plamen hladne vojne, pač pa mislim na tiste intelektualce zahodnega sveta, ki so socialisti, in pa na tiste — in teh ni malo — ki kljub takim ali drugačnim nazorskim pridržkom niso nasprotniki socializma, temveč so se sprijaznili ž njim, ga v sebi sprejeli ter ga priznavajo za realnega in zgodovinsko zakonitega naslednika kapitalističnega sveta in za edino mogočo perspektivo jutrišnjega dne. Razumljivo je, da tem intelektualcem ni vseeno, kakšen bo ta jutrišnji dan, ki bo slej ko prej vstal tudi nad njihovo deželo, ali bo siv, pust in mračen kot zgodnje jutro na mestnem dvorišču ali pa bo vabljiv in svetel in poln obetov in semen in žive ustvarjalnosti. V tem smislu, mislim, da je treba razumeti tudi pobudo, ki jo
je dala revija »Les Temps Modernes« s svojo anketo.
Drago Šega
1145