ČEŠKOSLOVAŠKO SLOVSTVO
Dr. Al. Kraigher: Kontrolor Škrobar. Roman, 1. in 2. del, Ze slovinštiny preložil Bohuš Vibiral. Olomouc, R. Promberger, 1928. — Avtoiriziran prevod je izvršil izborni poznavalec našega jezika B. Vvbi-ral. Naslovno stran s pogledom na Sv. Trojico v Slov. goricah je naslikal Er. Hopliček. Prevod ni samo točen, ampak v splošnem prav dobro zajame značaj originala posebno tudi tam, kjer gre za prenos čisto slovenskih rekel, dovtipov ali narodnih pesmi (n. pr. I, 82: Regiment po cesti gre) itd., ali zopet, kjer končno (II. 301) prevede Župančičevo »Daj drug, zapoj!« Na koncu II. zvezka so dodane zelo jedrnate, a zadostujoče opazke o Kraigherju in razlage potrebnih mest v tekstu. Pri opazki II. 183 je obžalovanja vredna tiskovna napaka na poli, namesto na poti — v ceste, ker se s tem izgubi besedna igra na poti — Napotnik.
Op. I. 100 »Faraf ve Sv. Križi« iz konteksta stavka, ki pravi, da kažejo tradicije Slov. goric proti Zagrebu, ne more biti Janez Krstnik od Sv. Križa, ki je na Vipavskem.
Tudi ne morem podpisati razlage, da gre pari vinu Izabela (I. 190) za vrsto  d o b r e g a  vina.             Frst.
Dr. Josef Pata: Ksaver Meško. Listek z dejan soudobe slovinske literaturv. Brtnica, Jos. Birnbaum, 1928. Z Meškovo sliko in sliko njegove rojstne hiše. Posebni odtisk uvoda k češkemu prevodu Meškovega Volka spokornika, ki ga je oskrbel Jos. Skrbinšek.
Drobna knjižica nam z veliko simpatijo riše nastop, življenje, delo in vlogo Rs. Meška v slovenski literaturi. Na koncu je zbrana glavna literatura o njem in, kar ima tudi za nas vrednost, seznam glavnih prevodov Meškovih spisov na razne evropske jezike.
Frst.
FRANCOSKO SLOVSTVO
Dom H e n r i L e c 1 e c q : La vie chretienne primitive. Bibliothecrue generale illustree. Les editions Rieder, Pariš, 1928.
S slikami iz katakomb in druge starokrščanske umetnosti ilustrirana uvaja ta knjiga v 16 kratkih poglavjih v notranji razvoj prvega krščanstva do Konštantinovega edikta. Knjiga je brez znanstvenih ambicij; odlikuje pa jo lahko, prijetno, sem in tja skoro ambiciozno literarno obravnavanje predmeta in jasno gledanje problema.                                  Frst.
UMETNOST
Miha   Maleš:   Rdeče lučke ali risbe o ljubezni.
Samozaložba. Natisnila Jugoslovanksa tiskarna. Ljubljana, 1929. — S to knjižico je uvel Maleš novost v našo literaturo, ako smemo imenovati literarnim vsako delo, ki nosi knjižno obliko; vsekakor pa v našo publicistiko. Izdal je namreč ciklično zasnovano serijo risb, jim dodal še nekaj drugih, vsebinsko ž njo nezvezanih, a po svoji formi ž njo skladnih, postavil spred enega svojih najlepših tiskov: jarko beli profil fanta, zarisan na črnem en face-u dekleta, tako <(a se" usta obeh ubirajo v en akord, ter tej likovni zbirki pridejal za uvod štiri besedne komade, ki naj
v niotrivcu, ki so mu mogoče likovne oblike sicer težje dostopne, vzbude razpoloženje, iz katerega mu bodo liki sami brez posebnega komentarja oživeli. So to zgodbe p ljubezni in njenem razočaranju (uvodna iz »Šikinga« v lepem Gradnikovem prevodu), o sanjavem naivnem svetu dekliških mladostnih sanj (Motto), zgodbe »iz življenja sluten j in spoznanj« (Malešev uvod), zgodbe o cvetju, ki se opojno razbohoti in osuje (Gradnik »h knjigi«) —in ko si knjigo prelistal, priznaš, da so uvodi ubrali pravo struno v tvojih razpoloženjih, in začneš listati in sanjariti s temi listi, ki se jih zares drži vonj osutega cvetja in orumenelih starih ljubavnih pisem. Držiš jih v roki, opazuješ in doživljaš pri tem sebe in druge.
Za presojo teh »risb o ljubezni« prihajajo v poštev samo uvodna, omenjeni štirje besedni uvodi in prva skupina risb, obsegajoča 26 listov. Z drugim delom je Maleš zopet enkrat napravil krivico sebi in enotnosti učinka svojega dela. Če bi bil za konec dodal svoj značilni avtoportret, bi bilo čez in čez dovolj.
Za presojo njegovega »pesniškega« dela, ki ga predstavljajo Rdeče lučke, je drugi del odveč, deloma motrivca naravnost moti in ga mi sploh upoštevali ne bomo.
Njegov ciklus »Ljubezen«, ki tvori pravo vsebino te publikacije, je pa res s čuvstvom zajeta tragična zgodba prve dekliške ljubezni od prve nejasne sanje in stanja neizraženega pričakovanja nečesa velikega v življenju, čemur v pozdrav delite cvetice na oknu, krasi roža lase in za čemer oči sanjavo zro v daljavo, preko idealne slike »Dragega«, neizrečeno učinkovite Tožbe, Inspiracije, težkih slutenj in sanj, prvih pisem in razočaranj, razmišljanj in nastroja polnega Prisluškovanja in Odmeva, preko prvih spoznanj in ljubimkanj, čudovitega Zaupanja, kjer je velika solnčna roža dekletova tolažnica, do odurnega Ljubosumja. Sledi mu lirično nežna Ločitev, tužna Samota in tragični Konec — samomorilka v  valovih.
Dobro je Maleš zajel razpoloženje mladostnih sanj, mlade ljubezni, njenih hrepenenj, razočaranj in ne-zaslužene bridke tragike, ki je prepogosto njen konec. Pravo pristno mladostniško občutje preveva liste te nežne zgodbe in Malešev priljubljeni primitivno risarski način mu izboirno odgovarja. V teh črtah je pogosto zabeležena pristna neizumetničena lirika prvotnega čuvstva kakor je bolj popolno tudi besedna umetnost ne more podati. Grobe telesnosti, poltenosti, odurnega naturalizma v teh listih ni, namesto njih so diskretni znaki, preproste, samo ideji in izrazu čuvstva služeče črte in vselej omejitev na vodilni motiv. Nepozabni in neizrečeno polni globoke ekspresije so listi Pričakovanje, Tožba, Težka slutnja, Žalost, P r i s 1! u š k o va n j e , Odmev, Zaujpanje, Ločitev,   Sama in Konec.
Ugotoviti je treba, da s tem delom stopa na plan v prvi vrsti Maleš-poet-lirik in le slučajno mu je likovna umetnost sredstvo, po katerem se izraža. Njegove črte, elementi njegove risbe mu služijo slično kakor note komponistu, da si po njih zabeleži melodijo, katero doživlja njegova duša. Sorodno je njegovo delo muziki tudi v tem, da je v besednem uvodu fiksiral vodilni motiv, osnovno občutje, iz ka- , terega  je  on  to  zgodbo  doživel  in  oblikoval,  in  še
156