BOSANSKI OTROCI V SLOVENIJI (1945 - 1951)
Tone Kikelj
V Jugoslaviji je bilo neposredno po vojni 1,231.000 nepreskrbljenih otrok, med
njimi 485.000 enostranskih in 88.000 obojestranskih sirot. Med najbolj prizade-
timi je bila Bosna In Hercegovina s 30.000 sirotami, saj jih zaradi vojnega raz-
dejanja ni mogla sama preživeti. Tako je prišlo do odločitve, da se del nepre-
skrbljenih bosanskih otrok razmesti po drugih federalnih enotah. V Slovenijo
(brez Slovenskega Primorja) je na jesen 1945 prišlo 4.332 bosanskih otrok; pre-
zimili so v mladinskih okrevališčih, in v družinskem varstvu pri rejnikih. Začas-
ni nastanitvi otrok po drugih federalnih enotah so tedaj rekli kolonizacija otrok.
Prihod bosanskih otrok v Slovenijo
Kolonizacija bosanskih otrok v Slovenijo se je pričela v drugi polovici oktobra
1945. Transporti otrok (približno po dva tedensko) so prihajali do decembra in
sicer do sprejemnih baz v Mariboru in Kamniku.
V Mariboru je bila sprejemna baza za bosanske otroke v prostorih tedanjega
štaba za repatriacijo, v Novem bogoslovju. Del poslopja v Kamnici je bil namen-
jen zbirni bazi, del pa namestitvi osirotelih otrok.
Prva skupina, 618 bosanskih otrok, je prispela v bazo 26.10.1945. Tu so jih oko-
pali in zdravniško pregledali ter triažirali. Ker so bili otroci brez obutve in sla-
bo oblečeni, je ministrstvo za socialno politiko pri slovenski vladi sindikatom na-
ročilo, da organizirajo delavnice za izdelavo otroške obleke in obutve.
- 262 -
Trl^a in nastanitev otrok
Močno izčrpane in bolehne otroke so nastanili v mladinskih okrevališčih v Pred-
dvoru in Gozdu Martuljku, bolne v bolnici za bosanske otroke (verjetno v Kamni-
ku), ostale pa so razdelili po okrožjih in jih namestili pri družinah. V akciji No-
ben otrok ne sme ostali nepreskrbljen, ki se je pričela avgusta 1945 in je imela
jugoslovanske razsežnosti, so med drugim iskali družine, ki bi bile pripravljene
otroke sprejeti v oskrbo. Dobile so jih lahko le tiste družine, ki so bile dokazano
opredeljene za NOB. O tem, katera družina je primerna, so odločale množične or-
ganizacije (OF, AF2, ZMS in RK) na krajevnih sestankih.
število otrok v rejništvu se je stalno spreminjalo. Največ (okrog 4.000) jih je bi-
lo decembra In januarja, potem pa se je to število začelo zmanjševati, predvsem
zradi posamičnih odhodov in pobegov otrok. Sprva rejniki niso dobivali nikakršne
odškodnine. Prve rejnine so bile izplačane decembra 1945. Po podatkih iz nalogov
za izplačilo rejnin z dne 13.5.1946 je bilo pri rejnikih naslednje število bosanskih
otrok (po okrajih in brez Slovenskega Primorja):
- 263 -
- 264 -
Vsega skupaj je bilo izplačanih 2.339 rejnin v zneskih od 600 do 1.400 din.
V ilustracijo, kako spremenljivo je bilo število rejencev, naj navedem, da je
bilo decembra 1945 v mariborskem okrožju 1922, v novomeškem 710 in v ljub-
ljanskem 355 rejencev.
Odnosi med rejniki in rejenci
Na odnose med rejniki in rejenci so vplivale razmere tistega časa. Kolonizirani
otroci so vojno doživljali v njeni najhujši obliki, mnogi so ostali živi le po na-
ključju, ko so se bogsigavedi kako izognili pokolom. Večinoma so bili obojestran-
ske ali enostranske sirote, brez doma, ali pa niso vedeli, če so njihovi starši ži-
vi ali ne.
V Slovenijo sb bili poslani pod prisilo. Namesto pričakovane vrnitve na svoje do-
move in v znano okolje so se znašli v Sloveniji, v njim tujem okolju z drugačnim
jezikom. Mnogi so to doživljali kot krivico. Med vojno so zgubili starše, brate
in sestre, po vojni pa so bili še "pregnani" s svojih domov.
Med koloniziranimi otroki so bili borci NOV, ki po vojni zaradi mladosti niso
mogli ostati v oboroženih silah, drugi spet so bili več let v partizanih, ne sicer
kot borci, saj so bili premladi, pač pa kot njihovi stalni spremljevalci. Bili so
ponosni in pokončni in so veliko vedeli o ciljih NOB, zato se niso bili pripravlje-
ni podrediti odnosom, ki so po njihovem mnenju bili drugačni od proklamiranih.
Nekateri so se med vojno preživaljali sami, na pogoriščih in v pečinah, v stalnem
strahu pred pokoli. Zato so postali asocialni, nezaupljivi, popadljivi in napadalni,
odtujeni od ljudi. V tujem okolju so se še težje prilagodili.
Za mnoge otroke je bil žaljiv že prvi stik z rejniki, saj so jih "razstavili" na jav-
nem mestu in "razkazovali" bodočim rejnikom; ti so jih ogledovali in ocenjevali,
preden so se odločili za "svojega" rejenca. Verjetno so to distribucijo otrok po-
nekod opravili bolj diskretno in na primernejši način.
Rejniki so bili zakonci, ki so se prijavili, da bodo v oskrbo prevzeli enega ali več
- 265 -
otrok. Sprva niso dobili nadomestila, decembra 1945 pa so se začele izplačevati
rejnine.
Glede na množičnost pojava in formalni postopek je težko govoriti o rejništvu.
Z vidika današnjih spoznanj je bilo bolj smotrno govoriti o evakuaciji otrok in
njihovi začasni nastanitvi. Od rejnika se ni zahtevalo drugega kot moralno -po-
litično neoporečnost, ki je bila preverjena na sestankih množičnih organizacij.
Motivi rejnikov so bili različni, verjetno pa so bili najpogostejši naslednji:
- izguba lastnih otrok v vojni,
- potreba po delovni sili,
- izvrševanje državljanske dolžnosti.
Pri rejnikih iz prve skupine so se med rejenci in rejniki razvile zelo trdne vezi,
rejniki so postali rejencem novi-krušni starši. Te vezi so praviloma ostale traj-
ne.
Rejniki iz druge skupine so imeli z rejenci konflikte. Na to je opozoril rupr.
socialnozdravstveni odsek okrajnega LO Murska Sobota in naroČil vsem krajev-
nim LO, naj prek obiskovalk vodijo stalno evidenco o stanju koloniziranih otrok
ter se pri delu povežejo z množičnimi organizacijami, ker "...smo obveščeni, da
so ti otroci slabo oskrbovani in da nihče ne vodi pregleda o njihovem stanju.
Otroci celo šole ne obiskujejo. Družine, pri katerih so otroci kolonizirani, jih
nepravilno izrabljajo s prekomerno zaposlitvijo in večkrat jih dajo v najem celo
drugim. Z otroki se slabo postopa, nihče se ne briga o higienskih prilikah, v
katerih žive. Zgodilo se je celo, da so družine,   ki so sprejele obleko za te otro-
ke, isto prodale, otroci pa so ostali slabo oblečeni. Vse to se je lahko dogajalo
zato, ker se organi ljudske oblasti in masovne organizacije premalo zanimajo za
stanje koloniziranih otrok in sploh ne posvečajo nikakršne pažnje njihovi usodi"
(dopis SZ odseka okrajnega LO Murska Sobota krajevnim LO št. 8855/1 z dne
17.12.1946).
O slabem ravnanju z rejniki v celjskem okrožju je z dopisom opozoril načelnik II.
oddelka ministrstva za soc. politiko dne 18.5.1946: "...na vaše poročilo o evakui-
ranih Bosančkih št. 1313-IV/l vam sporočamo, da je bilo 11 otrok skrajnje zapuš-
čenih. So sicer zdravi, vendar se vidi, da so jih rejniki iz okolice Konjic Izkoriš-
- 266 -
£ali. Obiskovalke otrok iz omenjenega okraja niso vršile svoje dolžnosti in pa tu-
di učiteljstvo ni posvetilo pozornosti tem otrokom,.,".
Otroke, s katerimi so rejniki slabo ravnali, so nastanili v poslopju bivšega zdrav-
stvenega doma v Medvodah, kjer so imeli domsko oskrbo, vendar tudi tu razmere
niso bile urejene, predvsem zaradi slabih kadrov.
Čeprav primeri slabega ravnanja z rejenci niso bili redki, so bili primeri izjem-
nega razumevanja in navezanosti med rejniki in rejenci veliko pogostejši. O tem
pričajo številni pobegi otrok k rejnikom po repatriciji, številne prošnje za posvo-
jitev in prošnje za preložitev vrnitve otrok v rojstni kraj.
Posvojitve sirot iz Bosne in Hercegovine
Pri ministrstvu za socialno politiko Slovenije MSP so se leta 19A6 nabirale proš-
nje rejnikov za posvojitev bosanskih sirot ali vsaj za podaljšanje njihovega biva-
nja. Mnogi so se s starši sporazumeli, da obdržijo otroke, dokler se ne ustvari-
jo pogoji za njihovo vrnitev.
Dne 29.3.19A6 je ministrstvo za socialno skrbstvo Slovenije (v tem času se je
MSP preimenovalo v MSS, op. A.K.) poslalo MSP Bosne in Hercegovine prošnjo
rejnikov za posvojitev otrok; to pa jih je zavrnilo z utemeljitvijo, da je Bosna
in Hercegovina med vojno izgubila ogromno število otrok in mladine. Da bi rej-
niki to pravilno razumeli, je ministrstvo okrožnim LO naročilo ".,.Potrebno je,
da se potom masovnih sestankov to vprašanje tolmači in ljudi prepričuje, V pri-
merih, kjer rejniki prosijo za podaljšanje bivanja otrok na njihove lastne stroške •
in kjer mu nudijo primerno vzgojo v duhu NOB, bomo napravili to izjemo, da
otroka pustimo za zadnje transporte..." (Posvojitev otrok iz BiH, MSS okrožnemu
NOO Novo Mesto št, 1047/46,).
Z uveljavitivjo temeljnega zakona o skrbništvu in s tem v zvezi tudi zakona o po-
svojitvi (Ur,list FLRJ št. 30/74), so prešle vse pravice in dolžnosti v zvezi s skle-
panjem pogodb o posvojitvi s sodnih organov na izvršilne odbore mestnih in okraj-
nih ljudskih odborov, S tem je bila dovoljena posvojitev mladoletnih sirot padlih
borcev in žrtev fašističnega nasilja, bosanskih in primorskih sirot, ki so bile ko-
lonizirane ali v domovih na območju LR Slovenije, če so bile brez staršev ali s
- 267 -
privoljenjem preostalega roditelja.
Posvojitev je pomenila sprejem tujega otroka za svojega, pri čemer pa nI bilo
ustvarjeno sorodstveno razmerje. Zato tudi niso nastopile pravice in dolžnosti,
ki so izhajale iz sorodstvenega razmerja Posvojenec je obdržal tudi vse pravice
in dolžnosti do svojih staršev in drugih sorodnikov.
Repatriacije bosanskih otrok
Ministrstvo za socialno politiko Bosne in Hercegovine je sprejelo sklep, da mar-
ca 1946 prične z repatriacijo bosanskih otrok, slovenski vladi pa je poslalo nas-
lednji dopis:
"Ovo ministarstvo je odlučilo, da u ovom mjesecu repatriira koloniziranu djecu
u Sloveniji, koja imaju oba roditelja. Da bi se povratak djece mogao brzo izvr-
šiti, potrebno je da znamo:
1. Gdje če biti baza, odakle če se djeca transportovati.
2. Koliko djece sa oba roditelja odpada na pojedini okrug, da bi mogli obavi-
jestiti njihove nadležne okruge, jer nemarno tačnog pregleda, pošto su se
neka djeca več vratila
3. Molim, da to ministarstvo zajedno sa našim delegatima preuzme organizaciju
transporta i da odredi svoju sanitetsku (nečitljivo) a obračun za troškove do-
stavi nama na isplatu.
Cim dobijemo gornja obaveštenja, obavjestičemo nadležne okruge, na kojim če
stenicama svaki okrug svoju djecu preuzeti, da ne bi sva djeca putovala do Sa-
rajeva i opet se iz Sarajeva istim putem vračala u svoje krajeve. Mišljenja smo,
da se povratak naše djece izvrši u etapama, na isti način, kao štu su transpor-
tovana u Sloveniju...".
Na ta dopis je MSS Slovenije odgovorilo:
U zadnje vreme ustanovilo se, da prema dobrom zdravstvenom stanju djece
u oporavilištima, mogli bi pristupiti k evakuaciji ove djece (koja imaju živa oba
roditelja), jer u pismima upučenim od njihovih kuča, roditelji žele da se vrate.
- 268 -
Svakako čemo kod ove djece izvršiti opšti lekarskl pregled, koji če pokazati,
dali je oporavak još potreban, odnosno evakuacija umesna.. Time čemo bar do-
nekle smanjiti troškove, koji su u takvim ustanovama visoki". Dopis MSS Slo-
venije št. 11-3535/1, 30.3.1946.).
Zbirni bazi za repatriacijo sta bili v Mariboru in Kamnika V Kamniku je bil
prvi transport pripravljen 3. aprila 1946. V njem je bilo 224 otrok iz nasled-
njih okrožij:
Transporti so si sledili in tako je bila repatriacija julija 1946 pri kraju. Otroci
so se vrnili v Bosno in Hercegovino, kjer so jih prevzeli starši ali sorodniki,
- 269 -
ali pa so bili oddani v domsko varstvo. Mladinsko okrevališče v Preddvoru je
do 22. junija 1946 oddalo vse otroke, v Gozdu Martuljku pa so ostali samo
bolni.
Kolonizirani otroci, ki so bili pri rejnikih, so odšli, čeprav ne brez težav, saj so
se mnogi poskrili, ali pa so med potjo zt^žali in se vrnili nazaj k rejnikom, ne-
kateri tudi po večkrat.
Zbirni bazi v Mariboru in Kamniku sta bili julija ukinjeni. O tem je poročal
upravnik baze v Kamniku: "...Baza je primerna, prostorov je veliko, imamo tudi
bolnico. Doslej je šlo skozi našo bazo že 2.400 bosanskih otrok. Po evakuaciji
bosanskih otrok so bili tu dalmatinski otroci, sedaj pa bo namenjena invalidnim
otrokom, zato je potrebno nastaviti nekaj primernega osebja" (Zapisnik s seje
uprave mladinskih okrevališč z dne 29. in 30.10.1946.).
Rejniki so srT>eli zadržati otroka le tedaj, če so otrokovi starši tako želeli. Za-
drževanje obojestranskih sirot je moralo odobriti ministrstvo za socialno politiko
Bosne in Hercegovine.
Omenim naj še Dečjo bazo bosanskih otrok, ki je bila verjetno v Kamniku po-
zimi 1945/46. V njej je bilo lahko 200 otrok in bila je popolnoma zasedena Po
tedanji terminologiji so z besedo "dečji" označevali otroke v starosti do treh
let.
Bosanski otroci v slovenskih mladinskih domovih v letih 1946-1931
V drugi polovici leta 1946 je bilo z odloki vlade LR Slovenije ustanovljenih več
mladinskih domov za bosansko mladino, kolonizirano na Hrvaškem. V obrazložitvi
vseh odlokov je bilo enotno besedilo: "Z ozirom na prošnjo vlade LR Bosne in
Hercegovine, za katero je postalo šolanje koloniziranih otrok na Hrvaškem neod-
ložljivo vprašanje in z ozirom na privolitev predsednika vlade LR Slovenije, odre-
jam ustanovitev mladinskega doma.," (Ur.list LRS št. 80/46). Dne 15.dec. 1946
so bili ustanovljeni naslednji domovi za šolanje koloniziranih bosanskih otrok na
Hrvaškem:
Mladinski dom v Dobrni, namenjen ženski mladini od 7-14 leta, s 60 posteljami.
- 270 -
Mladinski dom v Medvodah, namenjen moški mladini od 7-14 leta, s 50 postelja- 1
mi. I
Mladinski dom v Mokricah, namenjen ženski in moški mladini od 7-14 leta, s
200 posteljami. 1
Mladinski dom na Vranskem, namenjen moški mladini od 7-14 leta, s 60 posteljami.1
Domovi so bili opredeljeni kot prehodni domovi in so bili pod  nadzorstvom mi- ^
nistrstva za socialno skrbstvo (medtem ko so bili mladinski domovi pod pristoj-
nostjo ministrstva za prosveto.). Bili so zamišljeni kot Improvizacija za dobo 3-4 '
let, dokler je trajalo šolanje bosanskih otrok. Ukinjeni so bili leta 1951. •
Vse navedene domove je financirala vlada Bosne in Hercegovine iz svojih proraču^
nskih sredstev.
Nekoliko drugačen status je imel Mladinski dom Slivnica Decembra 1945 so ga
uporabili za začasno nastanitev osirotelih otrok. Potem so bili v njem bosanski
otroci (do leta 1951): po končani osnovni šoli so šli v strokovne šole ali nižjo
gimnazijo. Do leta 1951 so vsi bosanski otroci odšli iz doma, vanj pa so se na-
selili osiroteli otroci, med katerimi je bilo tudi 12 vojvodinskih.
Iz poročil MSS z dne 1.10.1984 je razvidno nekoliko drugačno stanje. Ministrstvo
je upravljalo s 4 domovi za bosanske otroke: Preddvor (prej Mokrice, op.A.K,),
Medvode, Vransko in Dobrna. Kapaciteta in zasedba domov je bila naslednja:
Zaključek
Problem varstva nepreskrbljenih otrok se je z vso ostrino kazal že med vojno.
- 271 -
Na različnih krajih so ga poskušali reševati na različne načine: Na Hrvaškem z
množičnimi evakuacijami v Italijo in Egipt, v Bosni in Hercegovini z množični-
mi umiki pred sovražnikom pod zaščito partizanskih enot, v Sloveniji z ustanav-
ljanjem tajnih taborišč (Slivnlški bataljon), materinskih domov (Podzemelj) in
mobilnih taborišč (štajerska), vendar se ti načini niso obnesli. Edini in zares
enkraten primer dobre organizirane skrbi za otroke v Sloveniji je bila skrb za
ilegalčke v okupirani Ljubljani pod vodstvom Ane Ziherl.
Po vojni je bilo v Bosni in Hercegovini 30.000 otrok, ki so potrebovali domsko
varstvo. Ker se je bližala zima, so bile vse sile usmerjene v obnovo. Vlada BiH
se je zavedala težavnosti, odločitve, da del otrok, ki jih ni mogla preskrbeti sa-
ma kolonizira v druge federalne enote, zato je takoj na pomlad 1946 pristopila
k repatriaciji. S tem si je pridobila čas in doma ustvarila pogoje za domsko
varstvo otrok.
Tudi slovenska vlada ni bila brez težav. Tu je bilo 27.390 ogroženih otrok, ki
so potrebovali takojšnjo pomoč, in 13.800 otrok, ki so potrebovali domsko var-
stvo, pri sorodnikih je bilo 10.300 eno in dvostranskih sirot, pri drugih ljudeh
pa še 5.000. Odločitev, da bo Slovenija sprejela bosanske otroke, je bila izraz
resnične solidarnosti, še zlasti če upoštevamo njene lastne težave.
Ker je večino še uporabnih objektov, ki bi bili primerni za nastanitev otrok,
zasedla jugoslovanska armada, ni bilo druge rešitve, kakor dati otroke v dru-
žinsko varstvo. Po obsežni politični akciji se je prijavilo celo več družin za
sprejem otrok, kot je bilo potrebno.
Ker podobne množične evakuacije niso izključene tudi v bodočnosti, bom opo-
zoril na nekatere ukrepe, ki bi jih v takih okoliščinah morali upoštevati:
- vnaprejšnja priprava družin za sprejem evakuirancev,
- organizirana nastanitev,
- opremljanje mlajših otrok z identifikacijskimi tablicami,
- spoštovanje načela o nerazbijanju družin (brez izjem),
- nastanjenje otrok iz istega okolja, ki se poznajo, v istem okolišu,
- učinkovita poizvedovalna služba,
- 272 -
- sprotno informiranje evakuirancev,
- učinkovita evidenca evakuirancev,
- strokovna pomoč socialnega delavca.
Za to pa moramo imeti ustrezno usposobljene in motivirane kadre.
Tone Kikelj, viš. predavatelj. Višja šola za socialne delavce, Saranovičeva 5,
Ljubljana.