17
zadrževal, nobena roka se ga ni oklenila toplo, iskreno in prijateljsko. Nikogar ni bilo, ki bi ga s svojo ljubeznijo opomnil, naj se spominja njega in z njim rodne zemlje in svojega doma. — —
Eden bi menda bil, ki bi ga umeval. Takoj na dan po dohodu ga je obiskal, obiskal ga je tudi danes — za slovo. A govoril je le z njegovim duhom — stoječ dolgo časa ob njegovem z zimzelenom obrastlem grobu.
je spoznal iz besed drugih, posebno iz besed mojstra in učenika.
Bil je mož s čutečo dušo in z mehkim srcem, polnim ljubezni do Boga, do bližnjega in do umetnosti. Bil je plemenit mož, Iz njegovih oči sta odsevala milina in sočutje — ; celo veliko in blago njegovo srce je gledalo iz njegovih oči.
Srce tega moža bi mu danes ne bilo tuje, ono bi ga najbrže umevalo. A sedaj je
DESETNICA.
FR. DOBNIKAR.
To je bil župnik, ki mu je bil pokazal pot v življenje: že leto nato je umrl, še v mladih letih . . .
Na njegov grob je prišel s počutki tako svečanimi, kakor bi šel v svetišče. In dolgo je s sklonjeno glavo ter potopljen v misli in spomine stal ob gomili. S hvaležnostjo in ljubeznijo se je spominjal srca, ki je našlo tukaj tihi mir. Poklical ga je iz groba — in svečenik je vstal ter stal pred njim, kakor ga je videl nekdaj Jakob sam in kakor ga
„DOM IN SVET" 1903. ŠT. 1.
legel, da se od truda in dela in bolesti in prevar spočije v nezdramnem   spanju . . .
In tako ga tudi ta sedaj ne umeva, tudi s tem sta si odtujena in tujca: živi in mrtvi so si vedno in vsi tujci, in bodisi da so si v življenju bili še tako bližnji, ljubi in dragi...
Tako mu je vse odtujeno in tuje . . .
Tuja mu je tudi  mati, in on se čuti nji odtujenega.
2