Razglednica Ovsiš pri Podnartu iz obdobja po letu 1960. Foto: Arhiv Kroparskega muzeja (izvirnik hrani Igor Pirc iz Ljubljane) 206 ODSTIRANJE SLOVENSKIH KRAJEVNIH IMEN Ovsiše in Pržanj Ovsiše Ovsiše (na Ovsišah) so vas pri Podnartu v občini Radovljica, ki se jim v narečju pravi Voše (na Vošah, Vošani) ali tudi Ovše (Zmago Šmitek, ustno). Lavtižar (1897: 111) piše Olše in pripominja, da ljudstvo izgovarja Ovše. Historični zapisi so: 1291 Harlant, 1481 dorff Ousischo, Haberlandt, 1689 Osisch, 1780 Vousche, 1797 Wouschische (zemljevid ljubljanske kresije), FK 1826 Auschische in 1868 Ovšiše (k. o. Češnjica pri Kropi), 1843 Ovsishe, nem. Auschische (Freyerjev zemljevid Kranjske). Dušan Čop (1983: 62) je na podlagi narečne imenske oblike Woše, ne upoštevaje srednjeveških zapisov, ime rekonstruiral kot *ol'šane iz gorenjsko woša 'jelša'. Takšno razlago sprejema tudi Snoj (2002: 32; 2009: 298). Za obliko Ovsiše meni, da je suženjski prevod nemškega imena Habern, ki da je nastalo po napačni razlagi slovenskega imena. Toda historični zapisi nam izpričujejo drugačno sliko. Pisna tradicija je ves čas ohranjala prvotno ime *Ovsišče, medtem ko so Voše nastale v mlajšem narečnem razvoju: z vokalno redukcijo Ovsšče, z asimilacijo Ovše, z gorenjsko monoftongizacijo Oše, s protezo Voše. Za prvotni naglas na vzglasju govori celotni ra- zvojni potek. Podoben razvoj je doživel tudi toponim Jagršče (< *Jagodišče), zlasti pa enako umetno naglašeni imeni Laziše in Lažiše (pri Laškem in Dobju pri Planini pri Sevnici) ob lokalni izgovarjavi Laše in pridevniku lažaški (za Lažiše), ki kaže na prvotni naglas *Lazišče. Obstaja še vrsta krajevnih imen na -išče, ki niso naglašena na tej priponi, prim. Grahovše, Grobišče, Jarše, Kozaršče in Kozarišče, Lajše, Lašče, Logaršče. Oblika Ovsiše je potemtakem vendarle bistveno bližja izvirnemu stanju, saj je narečni razvoj ime spremenil do neprepoznavnosti. Zanimiv je zapis Ousischo iz leta 1481, saj še ohranja stanje tik pred gorenjsko monoftongizacijo diftongov, ki jo lahko nazorno zasledujemo v toponimu Noše (< *Novše) pri Brezjah: 1458 Nawssach, 1469 Nawschach, 1498 Noschach, 1689 Nosseshah. Ime Ovsiše je do narečne oblike Voše v enakem razmerju, kot sta imeni Laziše in Lažiše do narečne oblike Laše. Ovsiše, Laziše in Lažiše se danes umetno naglašajo na drugem zlogu, čeprav je prav nekdanji naglas na prvem zlogu povzročil redukcijo v Ovše in Voše ter Laše. Tako Laziše (k. o. Laziše) kot Lažiše (k. o. Mrzlo Polje) so v FK 1825 enako zapisane kot Laschische. Dr. Silvo Torkar, dr. znanosti s področja jezikoslovja, mag. znanosti s področja slovenskega imenoslovja, prof. ruščine in sociologije, znanstveni sodelavec, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 1000 Ljubljana, Novi trg 4, E-naslov: silvo.torkar@zrc-sazu.si Pržanj Nekdanja vasica Pržanj, ki je ob popisu leta 1817 (Haupt-Aus-weiss 1817) štela komaj 11 hiš in 68 prebivalcev, je od leta 1975 del Ljubljane. Še ne dolgo tega so ime pisali Pržanj, v zadnjih letih pa je kdove zakaj prevladala pisava Pržan. Bezlaj (1961: 125) je ime tamkajšnjega potoka Pržanec in toponim Pržanj izvajal iz apelativa prga 'z ilovico in apnom pomešani pesek, grušec', s čimer se je strinjala tudi Metka Furlan (Furlan v Bezlaj 1995: 301). Marko Snoj (2009: 336) je toponim Pržan razložil iz predložne zveze pri Žanu, češ da je bila v vasi nekdaj kmetija z imenom Žan. Toda historični zapisi v celoti demantirajo to ljudskoetimološko razlago. Dovolj je, če pogledamo katastrski zemljevid iz leta 1826 (za opozorilo se zahvaljujem arheologu Ivanu M. Hrovati-nu, prim. e-pismo z dne 31. 1. 2008), na katerem je ime vasi vpisano kot Preschgain, poleg vasi ležeče njive pa Na Persain (k. o. Dravlje). Popis iz leta 1817 prav tako navaja obliko Preschgain, medtem ko v seznamu slovenskih krajevnih imen na Kranjskem, ki so ga na Metelkovo prošnjo leta 1823 izdelali lokalni pisarji, za Pržanj najdemo zapis Preshgain, rod. Preshgaina (Metelkovo gradivo 1823). Sam Metelko je v svojem zvežčiču to ime zapisal kot Preshganje. Freyer je v svojem imeniku (1846: 79) zapisal Pershän, nem. Preschgain (župnija Šentvid), na nekem drugem mestu v istem imeniku pa nem. Preschgain (Preshganje), slov. Pershan (1846: 88). V oklepajih je podal poknjiženo obliko, ki pa se očitno ni uveljavila. Vzhodno od Ljubljane je na dolenjskem narečnem območju vas Prežganje (na Prežganjem ali na Prežganju), ki ima enake historične zapise kot Pržanj: FK 1826 Preschgain (k. o. Volavlje), 1780 Presganie, 1689 Presgain. Freyer jo je v svojem Imeniku zapisal nem. Preschgain, slov. Preshganje, župnija Preschgain (1846: 88). Iz navedenega historičnega in primerjalnega gradiva je jasno, da je imenska oblika Pržanj nastala v gorenjskem narečnem razvoju iz starejše oblike *Prežganje. Zaradi oslabljenega izgovora zapornika g je ta sčasoma lahko celo izginil, npr. na Koroškem žganki 'žganci' > žanki (Ramovš 1924: 248). Zaporniški g se je začel izgovarjati oslabljeno na večjem delu koroškega in primorskega območja ter delu severovzhodnega gorenjskega narečja. V preteklosti je bil obseg ozemlja z oslabljenim zapornikom precej večji, o čemer pričajo historični zapisi, npr. leta 1130 Roas za Rogatec, pozneje Rohats, Rohas itd., zapisi Saloch za Zalog pri Ljubljani in Novem mestu v 14. stol. itd. (Greenberg 2001: 34). Ponekod je g postal priporniški, ponekod je celo izpadel, npr. na Kneži na Koroškem: putane 'potegne, uh 'gluh', ali na Obirskem, kjer g izpade med vokaloma: čawe 'čigavi', v Tacnu pri Ljubljani žyave. Popoln izpad g-ja zasledimo tudi v vzhodnih rezijanskih in terskih govorih. Marko Snoj je Marcu Greenbergu sporočil, da so v Tacnu še okrog 1970 izgovarjali priporniški g, kar je danes skoraj v celoti izginilo (Greenberg 2001: 34, op. 12). Ta podatek kaže, da so na območju gorenjskega narečja severozahodno od Ljubljane v začetku 19. stol. g izgovarjali priporniško, kar je zlahka vodilo tudi k njegovemu izginotju. Toponim *Prežganje je nastal kot predmet glagolskega dejanja iz glagolaprežgati, ki verjetno niti ni povezan s požiganjem kot načinom krčenja zemlje, pač pa z žganjem železove rude, saj so arheologi na Pržanju prav v najnovejšem času odkrili staroslo-vansko naselje z intenzivno predelavo železa iz 7. do 9. stoletja. Zemljevid Pržanja iz prve polovice 19. stoletja Vir: Franciscejski kataster (katastrska občina Dravlje), 1826 Literatura BEZLAJ, France: Slovenska vodna imena I—II. Ljubljana: SAZU, 19561961. BEZLAJ, France: Etimološki slovar slovenskega jezika: Tretja knjiga P—S. Dopolnila in uredila Marko Snoj in Metka Furlan. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995. ČOP, Dušan: Imenoslovje zgornjesavskih dolin. Ljubljana: [D. Čop],1983 (neobjavljena doktorska disertacija). GREENBERG, Marc: Pac^eT h nageHHe jkh^hh B3ptiBHLix b cj0BeHCK0M a3tiKe. Moskva: Bonpocu nsbiKosnanun 1, 2001: 31-42. RAMOVŠ, Fran: Historična gramatika slovenskega jezika II: Konzonanti-zem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1924. SNOJ, Marko: O etimologiji osebnih in zemljepisnih imen na Slovenskem. Jezikoslovni zapiski: Slovensko imenoslovje 8/2, 2002: 37-40. SNOJ, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan in Založba ZRC, 2009. Viri Franciscejski kataster, 1826; http://www.arhiv.gov.si/. FREYER, Henrik: Alfabetisches Verzeichniss aller Ortschafts- und Schlösser-Namen des Herzogthums Krain. Ljubljana: J. Blasnik, 1846. HAUPT-AUSWEISS: Haupt-Ausweiss über die Eintheilung des Laibacher Gouvernementsgebiethe in Provinzen, Kreisen, Sektionen, Bezirke-Obrigkei- 207 ten, Hauptgemeinden, Untergemeinden und Ortschaften, nebst deren Häuser- und Seeleangahl im Jahre 1817. Ljubljana: Eger, 1817. HROVATIN, Ivan M., elektronska pošta, 31. 1. 2008. LAVTIŽAR, Jožef: Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radolica. Ljub- g ljana: Založil pisatelj, 1897. ^ METELKOVO GRADIVO: seznami krajevnih imen na Gorenjskem, Do- H lenjskem in v Beljaškem okrožju v nemščini in slovenščini, pripravljeni za S Metelka leta 1823, rokop. zbirka NUK, MS 416. S