SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
Leto XV, 13 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 30. VII. 1968
BARAGOVA ZADEVA OB STOLETNICI NJEGOVE SMRTI
Dr. F. Ž.
Slovenska kulturna akcija je v petnajstih letih ponovno pokazala, da ima veliko razumevanja za Baragovo zadevo. Za stoletnico je izrazila željo, naj bi na kulturnem večeru 3. avgusta obravnavali Baragovo zadevo pod več vidiki. Tako se bomo pogovarjali o tehle vprašanjih:
1.	Ali ima v pokoncilski dobi še kak smisel delati npr. za Baraga in Slomška, ker po mnenju marsikaterih cerkveni zbor ni prav posebne naklonjen češčenju svetnikov?
2.	Ali se ob tako počasnem napredovanju Baragovega škofijskega postopka po skoraj polstoletnem prizadevanju sploh še splača s to zadevo tiščati naprej?
3.	Kako je stoletnica Baragove smrti zganila Marguette, Severno Ameriko ter Slovence doma, v zamejstvu in zdomstvu?
4.	Kaj so v zadnjih letih glede Baragovega življenja in dela novega odkrili? To nas mora še posebno zanimati.
5.	Kaj lahko posnamemo iz knjige: Baraga uslišuje.
6.	Kakšne spremembe se obetajo v novem cerkvenem zakoniku glede razglašanja blaženih in svetnikov?
7.	Kaj moremo narediti mi za Barago?
Sedem vprašanj za iskren pogovor o Baragovi zadevi, ki je vredna vse pozornosti.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Zgodovinski odsek
Sedmi kulturni večer Slovenske kulturne akcije bo v soboto 3. avgusta točno ob pol osmih v mali dvorani Slovenske hiše, R. L. Falcon 4158
BARAGOVA ZADEVA OB STOLETNICI NJEGOVE SMRTI
Predaval bo č. g. dr. Filip Žakelj
ZA PETNAJSTO LETO
JUBILEJNA ZBIRKA nas spremlja kot živ mejnik! Vendar ni samo mejnik, ampak tudi odprta knjiga z vsemi podatki o lepih, pa tudi trdih dogodkih na naši poti. Vse drugače bi bilo tak jubilej praznovati v mirnih okoliščinah na domači zemlji, kjer bi se vedno in povsod čutili na varnih tleh. Tam nam obstoja ne bi poroštvovala samo mala skupina mecenov in dobrotnikov, ampak bi se v stiski mogli obračati na naše oblasti ali druge splošno-'narodne misleče in usmerjene ustanove. V tujem svetu živimo kot majhen, neznaten otok, le ■malo viden.
Toda na širnem morju je vsak svetilnik, tudi najmanjši, viden daleč naokoli. Pri dnevni svetlobi ga ne bi nikdo opazil, izgubljal bi se v blesku sončne bogatije in se v njej dejansko kar dušil. Toda ponoči blešči kakor vsi drugi, sveti daleč v globine teme in vsi, ki se bore s silami noči, so mu hvaležni, še več, vedo, da brez njegove pomoči ne bi mogli varno pluti po širinah oceanov; na poti bi se izgubili, ali pa bi se zjutraj znašli tam, kjer so bili prejšnji večer, mogoče bi celo zablodili v čisto (Lrugo smer!
Enako je z nami na globinah po oceanih sodobnosti. Plujemo na svetlih jadrah kulturnega in duhovnega ustvarjanja in smo podnevi veseli in Bogu hvaležni, da nam je z življenjem v emigraciji odprl toliko novih zakladnic svetovne kulturne dejavnosti. Toda pride noč in se zgodi, da v skrbeh nespečnosti ne vemo, ne kod ne kam. Vse se nam zdi temno, vse je zavito v temino brezupnega begunstva.
Kaj bi bilo z nami, če si že iz domovine ne bi prinesli tolikega bogastva duhovnih in kulturnih dobrin? Kaj bi bilo z nami, če se v svetovnem dogajanju, kljub vsem udarcem usode, ne bi ujeli v korak kulturnega oblikovanja z vsemi drugimi narodi, ki nas obdajajo?
In kaj smo dosegli? Ne mi sami, ampak druge večje narodne emigrantske skupine se nam čudijo, priznavajo naše uspehe in ugotavljajo kvalitetno raven na-
O	TARIFA UDUCIDA
2 5 -	CON CCS ION «22*
S z tj	
8 i s <	R. P. t. 953701
sih stvaritev. Skozi vso zgodovino smo se v tekmi, pod nasiljem drugih narodov reševali s kulturnim delom. Po petnajstih letih se more v emigraciji pri tem delu priznavati dobršen delež tudi našemu Glasu, ki mu naj za nov pogon pomaga naša letošnja JUBILEJNA ZBeRKA.
D ar o vali so : č. g. N. N., Buenos Aires, 11.000 pesov; ga. Milena M r avla g , Buenos Aires, 2 000 pesov; g. F. M., Buenos Aires, 2.000 pesov.
Vsem se najlepše zahvaljujemo!
HIBE JEVTUŠENKOVE POEZIJE
Med sodobnimi ruskimi kritiki ima velik sloves Lev Ozerov. Za moskovski literarni mesečnik Vosprosi literaturi je napisal esej o poeziji Jevtušenka. Ozerov je tudi pesnik in je lani izdal pesniško zbirko v nakladi 50.000 izvodov in je bila po ruski navadi razprodana v nekaj dneh, in je tudi glasbenik in komponist. Esej o Jevtušenku nosi naslov: Kratek traktat o jabolki (Jevgenij Jevtušenko in drugi). Kritik Jevtušenku priznava „globalno popularnost" in ne zanika nadarjenosti in dinamičnosti. Polemizira predvsem o formalni plati Jevtušenkove poezije, zlasti o zvočni in ritmični. Kritika je vzbudila v Moskvi veliko pozornost, ker so za jesen napovedali izid antologije Jevtušenkovih pesmi in je zanjo že zdaj veliko zanimanje. Sicer priznava Jevtušenku moč izpovedovanja, pač pa ponavlja trditev, da formalno ni dozorel. Zameri mu, da se ne ozira na dosežke starejše generacije kakor so Semjon Kar-sanov, Leonid Martinov in Pavel Anto-koljski.
— Znani slovenski lingvist profesor Kudolf Kolarič je slavil sedemdesetletnico. Sedaj je profesor slovenščine na univerzi v Novem Sadu. Trenutno preučuje prleško narečje (doma je iz vasi Ilovce pri Ormožu). Namenjen je izdati o njem obširno jezikoslovno delo. Za natis pa pripravlja obsežno razpravo o brižinskih spomenikih, ki bo obsegala okrog sedemdeset tiskanih pol. Odkril je nekaj novih smeri in jezikoslovne vplive, celo arijanske.
— Prijatelji tradicij kajkavstva so v Zagrebu začeli izdajati revijo Kaj. Pred sprejetjem štokavščine so namreč Hrvati imeli že nekaj sto let staro kajkavsko književnost. Med sodelavci nove revije je tudi Miroslav Krleža, ki je junake za Glembajeve bil še vzel iz kajkavskega okolja. Kot znano je bil Krleža med dopisniki zagrebškega proglasa o samostojnosti hrvaškega jezika proti srbskim poizkusom odvzeti hrvatskemu jeziku individualnost.
— Dunajska založba Molden je izdala knjigo Otta Schulmeistra, glavnega urednika dnevnika Die Presse. Kakor velja list za vodilno glasilo v Srednji Evropi, po vrednosti enak angleškemu Guardia-nu, tako je svetovna kritika opazila tudi Schulmeistrovo „Die Zukunft Oste-reichs". Autor se ostro razračunava s preteklostjo, dasi analizira vse, kar je privedlo do tega, da je bil ravno Avstrijec Adolf Hitler doslej na j večji propagandist in izvajavec najbolj zagrizenega pangermanizma. Le škoda, tako pravi av-
PLEČNIKOVA SPOMINSKA RAZSTAVA
Narodna galerija in Društvo slovenskih arhitektov sta za desetletnico smrti arh. Plečnika priredila spominsko razstavo. Odprl jo je član akademije dr. Fr. Stele in iz njegovega govora prinašamo nekaj povzetkov:
,,. .. Deset let ne pomeni veliko v življenju narodov, še manj v življenju človeštva, saj to niti ni v razmerju do poldrugega tisoččletja, kolikor smo Slovenci od naselitve proti koncu šestega stoletja v sedanji domovini čakali nanj in si ga v letopise zapisali kot enega viškov svojih kulturnih uspehov. In prav ta desetletna sekunda pomeni prav v arhitekturi tolik korak naprej, kakor ga vsa prejšnja stoletja nismo poznali. — V naši zavesti je Plečnik že kar istoveten z arhitekturo, toda nihče ga še ni opredelil; in povodenj novih, njegovih vsaj navidezno nasprotnih teženj je v letih po smrti že kar dušila opojno melodijo njegovih umetnin. Njegova umetnost je od 1921 zvenela v sozvočju naše kulture kot eden izmed vodilnih glasov. Arhitektura je umetniško ustvarjanje, ne gola tehnika, je poezija, izražena s stavbenimi gradivi, oplemenitenimi z živo, stvariteljsko snujočo roko, zato med njo in poštenim rokodelstvom in obrtjo ni nepremostljive razlike —- tako je učil Plečnik z delom in besedo. Temu geslu je ostal zvest do smrti 7. januarja 1957, ko so že racionalizem, gola stereometrična stvarnost, tehnicizem in prefabricirana konfekcijska arhitektura začeli ogrožati njegovo dediščino.
Prav ta razstava pomeni povratek k njemu, o katerem je eden izmed naj" pomembnejših njegovih učencev in dedičev, arh. Ravnikar dejal: ‘Če bo držalo, kar je Plečnik začel, se ne bomo nikdar vrnili v čase, ko domače arhitekture neprovicionalnega značaja še ni bilo, in bo ta umetnost spremljala in pomagala spremljati naše življenje.’
. . . Pričujočo razstavo so priredili mladi arhitekti, ki so ob ugledu in racionalizmu golega železobetona in prefabriciranih elementov začutili potrebo po toploti osebnega ustvarjanja, ki je prepričljivo izžareva prav Plečnikovo delo. v znamenju takih teženj so zadnji čas izvojevali tudi zunaj Slovenije nekaj prav lepih uspehov.
Plečnik je črpal svojo moč iz globoke vere v neizčrpnost narodnega genija, ki se izraža v našem umetniškem prizadevanju. Ko j‘e dokončal svoje najpomembnejše mladostno delo, tako imenovano Zacherlovo hišo na Dunaju, je pisal bratu Andreju: ‘Ko bo moja hiša končana, jo absolutno moraš videti. Brez tekmeca bo, vseeno ali bo dobra ali slaba. Želel bi, da jo spoznaš, da ne bi za vedno propadlo^ za mojo domovino^ vse moje trpljenje, borba in vse drugo. Vanjo so vključeni moji starši, in če bi mi jo oporekali, naj moja domovina zve, da sem jo od tal do vrha sam zamislil, celo v času trpljenja, ko umetniki sicer ne ustvarjajo’. V polni meri je spoznal ustvarjalno globino tega dela Peter Alten-berg, ki mu je navdušeno pisal: ‘Videl sem zgradbo. Nepopisen je bil vtis tega plemenito preprostega, a vendar misteriozno božanskega dvorca modeme Wal-halle, sredi tisočerih papirnatih najemniških hiš... Kakor da je iz tal velemesta sama od sebe zrasla Vaša zgradba. Včeraj pa mi je dejal arhitekt Corley: ‘Kaj šele, če bi videli vestibul in stopnišče v Zacherlovi hiši, tedaj bi sploh povsem padli v ekstazo’.
Tako je tenkočutna kritika sprejela trideset let kasneje tudi zgradbo ljubljanske narodne in univerzitetne knjižnice kljub kritikam, ki so jo kar v njenem bistvu odklanjale. — Poglavitna gradiva Plečnikove arhitekture so kamen, les, opeka, kasneje tudi železobeton. Forma je v načelu plastična, njen najbolj kultivirani element je steber, oblikovan v duhu klasičnega izročila antičnega humanizma. Gradivo in formo pa je Plečnik uporabljal svobodno, kakor je najbolj ustrezalo stvariteljski zamisli. Za NUK v Ljubljani je zapisal Maks Fabiani: ‘Za temi zidovi je nakopičena izkušnja in modrost človeštva.’...
Plečnik je bil vse življenje občudovan pa tudi osovražen. Ob njegovem najpomembnejšem dunajskem delu, Zacherlovi hiši, ki nima para v svojem času, se sliši zbadljivka ‘Ein Krainerkastanienofen’; prestolonaslednik Franc Ferdinand označi železobetonsko, za tisti čas v Srednji Evropi edinstveno cerkev Sv. Duha kot ‘konjski hlev’, kljub skoraj nedotakljivemu položaju na Hradičanih so ga v Pragi žolčno napadli; tromostovje v Ljubljani je doletel vzdevek šar-latanstva, tržnice so bile nekaterim ‘Konjske Žale’ in kaj vse se je razbesnelo okrog resničnih Žal ali Propilejev. ..
Plečnik je s to razstavo sicer kar izčrpno predstavljen, opredeljen pa še dolgo ne bo. Bo pa nam memento, da bomo osiromašeni, če bomo zanemarili poetični moment in zdrknili na golo utilitarnost. Tu nam ni treba iskati oporišč v zunanjem svetu, kakor je to poskusil kralj Aleksander, ki je Masaryka prosil, naj mu pošlje kakega arhitekta, a je dobil odgovor: ‘Saj ga imate doma, to je vaš Plečnik’.
Kaj nam je Plečnik, je lapidarno formulirano v diplomi častnega doktorata, ki mu ga je podelila tehniška fakulteta v Ljubljani ob osemdesetletnici: ‘Z mislijo in delom je utrdil pojme arhitekture v zavesti slovenske skupnosti, navezal stik s pretrgano, s pomembno tradicijo domače arhitekture in našel sodobne možnosti za njeno kongenialno nadaljevanje’. Tej sodbi bi dodal samo še: ‘Bil je tvorec, čigar uspehov ni mogoče meriti in ocenjevati samo razumarsko — bil je namreč pesnik v arhitekturi!’ S tem spoznanjem se poglabljamo v njegovo delo, ki nam ga posreduje ta razstava."
tor, da je bilo njemu določeno, da se maščuje zaradi poraza vsenemške vojske pri Kraljevem gradcu leta 1866. Če bi takrat Avstrija ne bila poražena, bi se morda usoda celega nemškega ozemlja drugače razvijala, ker je bil Dunaj bolj odprt za ideje kot pa Berlin, in bi ideja avstrijske skupnosti zmagala nad pruskim militarizmom in centralizmom. Da-
lje zagovarja Schulmeister misel, da bi ravno Dunaj mogel postati središče novega evropskega gibanja.
—- Tenorist Anton Dermota je z ženo Hildo maja v mariborskem gradu priredil koncert slovenskih samospevov in slovenske narodne pesmi v priredbi Janka Ravnika in Oskarja Deva.
Založba Slovenske kulturne akcije
Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina
VPRAŠANJA NAŠEGA ČASA
je naslov zbirki izrednih izdaj Slovenske kulturne akcije. Sodobna trenja terjajo sprotno razlago in analizo, hkrati pa napotke za pravilno vzklajanje z našimi nameni in potrebami. Uredništvo zbirke je prevzel p. Alojzij Kukoviča D J. Kot prvi bo izšel zvezek
DIALOG O DIALOGU
ki bo v celoti prinesel predavanja, kakor so jih na treh zaporednih večerih pod gornjim naslovom imeli gospodje
dr. Mirko Gogala, Božidar Fink, dr. Vinko Brumen, Milan Magister in prof. Alojzij Geržinič.
Skoraj za tem bo izšla knjiga
ruda jurčec
SLOVENIJA IN NOVA EVROPA
(1848-1918-1968)
Podrobnosti bomo še objavili!
„Pohujšanje v dolini šentflorjanski". To njegovo delo je nastalo že pred tridesetimi leti pa vse doslej v celoti še ni prišlo na oder. Zdaj se je sarajevska opera odločila, da celotno opero za petdesetletnico Cankarjeve smrti uprizori.
— Združenje knjižnih prevajavcev v Sloveniji je povabilo iz Budimpešte madžarskega slavista Igorja Jožeta Olajša, da bi predaval o sodobni madžarski književnosti. Predavatelj se je v lepi slovenščini omejil na pregled madžarske moderne poezije. Sam je nekaj pesmi poslovenil.
— Dne 1. julija so v Parizu odprli razstavo evropske gotike. V paviljonu Flore v Louvru so zbrali nad 400 eksponentov evropske gotske umetnosti od XII. do XV. stoletja in so umetnostni zgodovinarji proglasili razstavo za najbolj bogato o tej dobi evropske umetnostne zgodovine. V glavnem so zbrana dela iz francoske in nemške gotike.
— Vsako leto je v Sloveniji organizirano tekmovanje mladincev s področja matematike, fizike, kemije, astronomije in biologije. Vendar je bila doslej udeležba zelo skromna. Nekatere slovenske gimnazije pa niso poslale delegatov.
— Prihodnje leto bodo v Franciji slavili stoletnico rojstra Andre Gida. Ustanovili so Društvo prijateljev Andre Gida, ki mu predseduje minister za kulturo pisatelj Andre Malraux. Sklenili so izdajati revijo Etudes gidiennes.. Revija bo izhajala periodično, sodelovali pa bodo v nji v glavnem literarni zgodovinarji.
VELIKA LAŽ
Predsednik Hrvatske seljačke stranke dr. Juraj Krnjevič živi stalno v Londonu, vendar pogosto zahaja v Kanado in ZD. Redno objavlja uvodnik v g'asilu stranke Hrvatskem glasu. Večina člankov preveva stremljenje poglobiti in zaostriti spore med Zagrebom in Belgradom in s tem morebiti podpreti odpor nekaterih članov zagrebške vlade proti srbski hegemoniji. Celotna polemika pa se usločuje v trditvi, da so bili temelji Jugoslavije zgrešeni in za Hrvate nesprejendjivi. Zato je za Krnjeviča Jugoslavija velika laž in sicer tako prva pod diktaturo Kara-djordjevičev, kakor je še bolj sedaj druga, komunistična Jugoslavija. Tako piše v HG 1. junija 1968: “.. .Najbrž niti ena evropska država ne sloni na tolikeri laži in nespoštovanju narodne volje kakor sloni na laži Jugoslavija. Že njen začetek je bil nekaj nezaslišanega... Brž ko je hrvatski narod imel prvo priliko spregovoriti svobodno, je odloččno in brez dvomov izpovedal, da dejanje iz leta 1918 ni bilo izraz njegove volje.. . Prva Jugoslavija je bila velika laž, ki se ni mogla zaključiti drugače kot se je. Sedanja komunistična Jugoslavija ni nič drugega... Danes je samo naslov drugačen, nekoč je bila kraljevina, danes je komunizem... Zato novi duh v Franciji in Češkoslovaški naravnost meri na Tita v prvi vrsti, kajti doslej se je skušal skrivati za zgledom iz leta 1948, ko se je uprl Stalinu. Toda tudi ta njegova laž se bo sedaj kmalu razkrinkala."
— Nekaj tednov pred svojim 88. rojstnim dnem je umrla ameriška pisateljica Helen Keller. Bila je gluha in slepa od detinstva. Z veliko vztrajnostjo in voljo se je naučila govoriti in pisati. Znala je navezati stike z vodilnimi pisatelji, tako tudi z Markom Twainom. Že med študi-
jem je objavila svojo prvo knjigo Zgodba mojega življenja. Pozneje je napisala še enajst knjig. Večina je prevedena v svetovne jezike. Zadnje delo „Imejmo zaupanje" je izdala leta 1941. Mnogo je potovala po vsem svetu in povsod zagovarjala pravice slepih.
— Letošnje poletne prireditve so se v Ljubljani začele 3. junija. Med najpomembnejše sodi nastop ameriškega baleta Paul Tajdorja, ki je nastopil 5. in 6. junija v Križankah. Izvajal je lastne koreografije na glasbo Vivaldija, Bacha, Beethovena, Handla in Haydna.
— Ljubljanski komorni orkester Slavko Osterc je gostoval v novi veliki dvorani Belgrajske filharmonije. Pod vodstvom dirigenta Ivo Petriča (s solistko Evo Novšak) je izvajal dela modernih skladateljev.
— V prostorih Študijske knjižnice v Mariboru so 9. maja odprli razstavo posvečeno 150-letnici rojstva Karla Marxa. Razstavo so pustili odprto do 23. maja. Zanimivo bi bilo vedeti, kakšen je bil obisk izven obveznih obiskov šolske mladine in delavskih kolektivov.
V isti knjižnici je bila tudi v prvi polovici maja odprta razstava ob 200-letnici rojstva koroškega ljudskega pesnika in dramatika Andreja Šusterja Drabosnja-ka. Slovenski etnografski muzej v Ljubljani pa je tej razstavi priključil še razstavo slovenskega ljudskega slikarstva.
— Mih ovil Logar se uvršča med najpomembnejše skladatelje srednjega rodu v Jugoslaviji. Rojen v Istri, ljubi Logarsko dolino, živi pa že čez štirideset let v Belgradu. Je avtor ..Štirih prizorov iz Shakespeara, baleta „Zlata ribica", in oper „Pomandrana tikva", „1941“ in pa
— Narodno gledališče v Splitu ima tudi komorni oder Literarne scene. Za začetek so uprizorili Tolstojevo „Kreutzer-jevo sonato". Prevod in dramatizacijo je oskrbel Janko Kušan, režiral pa je Sava Kamnenovič. Med dejanjem na odru izvajajo tudi slovito Beethovenovo sonato za violino in klavir Kreutzerjevo. Predstava je pri kritiki naletela na lep odmev, partijski tisk pa se je obregnil, češ da Tolstojeve ideje niso sprejemljive.
— Rektor ljubljanske univerze dr. ing. Roman Modic je izjavil, da ima danes Slovenija 20 visokošolskih zavodov. Vendar vse zavode ne bo mogoče. združiti v enotno univerzo. Združena univerza bi bila samo forum za razpravo o najglobljih vprašanjih višjega in visokega šolstva. Z besedami: Razlogi bi bili torej praktični, ne pa načelni, je zaključil svoja izvajanja.
Sporočilo
Odbor Slov. kult. akcije je sklenil spremeniti vrstni red prihodnjih kulturnih večerov. Že napovedani Večer s Claudelom smo prestavili na soboto 21. septembra, ker je soboto 24. avgusta izbralo Slovensko gledališče v Buenos Airesu za svojo predstavo.
Zato pa bo 8. kulturmi večer na državni praznik v soboto 17. avgusta. Predaval bo Ruda Jurcec o temi:
SODOBNOST IDEJE ZDRUŽENE EVROPE IN SLOVENCI
kronika
ZA SKLAD GLASA so darovali: g. dr. Jože Kveden, Spittal, Avstrija, 1.000 pesov; g. N. N., Castelar, 200 pesov; gdč. Anica Šemrov, Ramos Mejia, 300 pesov. Iz št. 11 Glasa popravljamo: dr. Pribič, ZDA, je daroval 5 dol. (in ne 3) ; g. Maks Osojnik, San Justo, 460 pesov (in ne 400). — Vsem se najlepše zahvaljujemo!
SESTI KULTURNI VEČER
Na 3. diskusijskem večeru o dialogu sta najprej gg. Milan Magister in prof. Geržinič podala referata o dialogu z našimi komunisti. Prvi je razbiral zlasti to, kaj so komunisti z dialogom, kadar so ga ponujali, hoteli doseči v preteklosti, in kaj hočejo doseči danes. Prof. Geržinič je prikazal razliko med napačno pojmovanim dialogom in njega zlorabo, pa pravim pogledom nanj. Za nas veljata ti dve načeli:
I.	) s komunističnimi organizacijami (partijo, režimom itd.) ne more in ne sme biti nobenega dialoga, temveč le boj. 2.) Pač pa je s privatniki možen in dopusten dialog (apostolat v najširšem pomenu besede).
V obširni debati so se obravnavali zlasti konkretni primeri in vprašanja, ki so v ožji ali ohlapnejši zvezi s temo večera.
Ob koncu se je koordinator o. Kukoviča DJ vseh teh večerov o dialogu lepo zahvalil vsem gg. sodelavcem in tudi udeležencem, ki so se odzvali vabilu SKA in večere posečali v zares rekordnem številu.
Kot javljamo v posebnem oglasu v tej številki, bodo vsa predavanja izšla v knjižni obliki.
STUDIA SLOVENICA je izdala knjigo dr. Maksimiljana Jezernika „FREDERICK BARAGA, portret prvega škofa v Marquette in sicer na podlagi arhivov Propagande fide“. Knjiga obsega 156 strani z letnico 1968. Zanimivost je tudi, da je bila tiskana na Finskem in sicer v tiskarni Centraltryckeriet Helsing-fors z letnico 1967. Finančno je izid podprl
J.	B. M. v spomin Martinu Millerju. Knjiga je razdeljena na poglavja: Uvod. — Misijonar: Misijonski poklic, Apostol Indijancev, Stiki z Rimom. — Škof: Apostolski vikar, Rezidenčni škof, Njegova smrt. — Zaključki.
—	Dodatek. — Bibliografija. — Zemljevidi.
—	Knjiga se naroča pri Studia slovenica, P. O. Box 4531, Washington D C 20017 (opozarjamo na ta novi naslov). Cena nam še ni znana.
—	Interesenti se morejo obrniti tudi na Slovensko kulturno akcijo za naročilo.
Ob tej priliki podajamo pregled dosedanjih izdaj Studia slovenica: Paul B. Alezander, Land Utilization in the Karst Region of Zgornja Pivka, Slovenia. 1967, str. VI-135 (4.50 dolarjev) ; John A. Arnež, Slovenia in European Affairs. Reflections of slovenian political histo-ry. 1958, X-204 (4 dol.). Thomas M. Barker, The Slovenes of Carinthia, a national minority problem, 1960, N-302, str. (5 dol.). Toussaint Hočevar, The Structure of the Slovenian Econo-my, 1948-1963. 1965, str. 277 (5 dol). Aloysius Kuhar, The conversion of the slovenes and the german-slav ethnic boundary in the Eastern Alps. 1959; potem izšlo še v ponatisu kot druga izdaja leta 1967. str. XI-231 (6 dol.). Aloysius Kuhar, Slovene medieval history; Selected stu-dies, Introduction by Francis Dvornik. 1962, str. XV-143 (3 dol.). V posebni zbirki je izšlo: John Arnež, Slovenci v New Torku (Slovenes in New Tork). Introduction by U.S. senator Frank J. Lausche. 1966, str. 268 (3 dol in pol).
Iskreno čestitamo vsem pri Studia Slovenica, saj se dobro zavedamo, kolik je njen delež pri uveljavljanju slovenske kulturne navzočnosti v sodobnem svetu, še posebej pa veljajo naše čestitke vodji ustanove g. Eriku Kovačiču. Za vse, ki se za zbirko zanimajo, njegov naslov: 235 Hannes Street, Silver Spring, Maryland, 20901.
ebrasi in ebserja
USTA STE Ml ZAMAŠILI...
(Aleksander Isajevič Solženicin in njegov spor s cenzuro)
».Arhiva mi niso vrnili, mojih knjig ne smejo tiskati, moje ime se ne sme omenjati1’ tako je pisal Solženicin 16. aprila letos članom Zveze književnikov Sovjetske zveze tef objavil, da ni dobil odgovora ne na pismo četrtemu kongresu zveze 16. maja, ne ^ naslednji dve. Medtem pa je prišel na zahod stenografski zapisnik sestanka, ki ga lc sklical sekretariat zveze in je bilo navzočih nad 30 sekretrjev (iz cele Rusije). Seja je bila lani 27. septembra in je trajala pet ur. Podajamo tu nekaj glavnih odstavko'' iz Solženicinovih izjav:
„... Ko moja drama Pojedina zmagovalcev po moji lastni odločitvi ni smela iziti' sem predložil za objavo roman Rakov oddelek. Hkrati pa sem predlagal vodstvu zveze’ naj prebere dramo. Drame nisem bral že deset let in sem raztrgal vse primerke, rf zen enega, ki so mi ga zaplenili in ga danes razširjajo. Že mnogokrat sem razložil, & te drame ni napisal Solženicin, temveč brezimni arestant S 232 v tistih letih, ko .Z2 politične osvobojence ni bilo nikakega upanja na svobodo in ko nobena organizacij?’ tudi zveza pisateljev ni protestirala ne z besedami in ne z dejanji proti zatirani11 celih narodov... O drami tudi ne morem debatireti, kar je pod profesionalno časti0 pisatelja razpravljati o delu, ki je bilo odvzeto iz privatnega stanovanja na način’ ki vam je dobro znan.
Predvsem tudi ni res, da bi bil zahodni radio objavljal moja pisma pred kongr^ som. Glede zaplembe Pojedine zmagovalcev pa je bila zadnji čas izmišljena verzij® zaplembi mojega arhiva. Teuš, ki je hranil moje rokopise, je bil v zvezi z neko neiin? novano osebo. Tistega človeka so baje potem zadržali na meji, nihče ne ve, na katet ’ in pri njem našli bo.gve kaj. Mojega ni bilo ničesar, vendar so se odločili, da me za varujejo pred takimi znanstvi. Vse to je laž! Pred dvema letoma so mojega zn?nc^ Teuša zasliševali, toda o kaki obtožbi ni bilo besede. Moji papirji so bili odkrit1 običajuimi metodami: z zasledovanjem po ulicah, s prisluškovanjem telefonskim V°^.f vorom in pred vrati. Toda presenetljivo je, da nova verzija ni bila dovolj naglo > istočasno razglašena po vseh delih sveta. Eden od sekretarjev je je posredoval mosk° skim prijateljem...
Česa vsega niso dejali o meni. Nekdo, ki je še vedno na pomembnem položaju, ! javno izjavil, da mu je žal, ker ni bil član ,trojke* (sodnikov), ki me je leta 1945 s0”1,,, on bi me dal ustreliti.. . Sedaj širijo moj »ultimat**, ail objaviti roman ali pa ga bo^ objavili v zamejstvu. Tega ultimata sekretariatu ne postavljam jaz, življenje ga stavi j a vam in meni. Pravim, da me vznemirja razširjanje mojega romana v pretil kanih izvodih.**
Na glasove »kako je prišlo do tega**, je odgovoril:
»Moje pisanje je odkrilo čudno karakteristiko: vztrajno ga zahtevajo v brajtij ;dor ga čita, ga prepiše na svoje stroške in ga da v branje naprej. Pred tremi ,
in kdor ga čita, ga prepiše na svoje stroske m ga a a v oranje naprej, izreci tremi , so se prav tako naglo razširile Male zgodbe ali poezija in proza: komaj sem jih v., nekaterim v branje, že so se razširile po raznih mestih SZ. Nato je dobila redakcd Novi mir pismo z zahoda, iz katerega je bilo razvidno, da so bile Male zgodbe ob j a vi J ne tudi tam. Ravno zato, da ne bi prišlo do podobnega pobega Rakovega oddelka, s® poslal sekretariatu tisto pismo. Preseneča me, da Zveza ni reagirala na moje pif kongresu in to še pred Zahodom. In tudi ni reagirala na vsa obrekovanja proti meni-
ri1!':
Uredniki časopisov, ki so tudi tovariši, ne obj‘avljajo mojih preklicev. _Ne govor , o prepovedi branja moje knjige v taboriščih, vanje ne dovolijo vstopa, pri piriskav ; so jo zaplenjevali in zanjo je veljala kazen samice celo v tistih mesecih, ko so v revije na ves glas branile En dan Ivana Denisoviča in obljubljale, ‘da se take stvari bodo več ponovile*. V zadnjih mesecih knjigo potihem odstranjujejo iz javnih knj^V,
Z mnogih strani mi pišejo, da je prepovedano posojati mojo knjigo; ukazano jin^A da naj rečejo, da je moja knjiga v vezavi. Ali v kroženju ali v nedosegljivem odd® .,
rvt	ji	•	• 1	#	_ *	.—	____.? —_*_ r 11 _ _. J	n X* s*	TZ" -v, 1	"V v*	a! n	O |v T
Skratka, izogibajo naj se posojanju. Tu je sveže pismo s Krima, Krasnodarski okr ,V okrajni knjižnici so deli le meni in pod obljubo molčečnosti (sem knjižnični aktivi® . da imajo nalog za odstranitev knjige, vseh vaših knjig. Neka uradnica mi je h°z podariti v spomin roman En dan... toda takoj je neka druga uradnica opozorila nep vidno prijateljico: Kaj delate? To je prepovedano. Če so knjigo prestavili v pose oddelek, jo je nevarno podariti...
■ t i»i
Krog lažnivosti se je brez ovir razširil celo do trditve, da sem bil v vojni ujei da sem sodeloval z Nemci. A to je še malo! Prejšnje poletje so v Bolševu na tec „
propagandistov diktirali, da sem zbežal v Egipt in da sem menjal državljanstvo, vs
— Mladinska knjiga v Ljubljani je izdala dramo Slavka Gruma »Dogodek v mestu Gogi“. Franc Zadravec je napisal uvodno študijo o Grumu.
— Matica Hrvatska je v Dubrovr^jj,
priredila proslavo stopetdesetletnice stva Petra Preradoviča. O pesniku
rt9):
govorila dr. Ivo Frangeš in Pero P° .i
— Grad na slikovitem Otočcu pri Nove mmestu so začeli spet restavrirati, da bi zavarovali freske v balkonskem stolpu. Utrdili bodo tudi stene osrednje stavbe in obnovili nekatere napise, ki doslej najbrž še niso bili prebrani. Freske pa so iz 15. in 16. stoletja.
lan, o Preradovičevih vezeh z Dubro kom pa Miljenko Foretič. Igrave? , —---------- _i.j_i.-xx_ ivr;x„ Martinj
brovniškega gledališča Miša Martin , pa je recitiral pesmi Petra Preradov
— Nemško študentovsko gledališki Gelsenu je prejelo vabilo za gostov® ^ po Franciji '	'	r’nS
sicer je vabilo P°sl
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Gledališki odsek Slovensko jubilejno gledališko leto 1868 - 1968
IVAN BUKOVEC:
OSNUTEK ILUSTRACIJE ZA OTROŠKE PESMICE MARIJE HELENE WALSH
jo ^tivisti zapišejo in stokrat razširijo naprej. In to se dogaja dva koraka od prestolnice, o-5!,druga varianta je: v Soiiskanu je major šestakov izjavil, da sem pobegnil v An-P' tn^0’ k° sern kil na turističnem potovanju. Namestnik direktorja politične sekcije tj' Pravi: Kdo bi upal ne verjeti? Ob drugi priložnosti je izjavil: ‘Solženicinu je pisa-. Uradno prepovedano.’ Vsaj v tem je blizu resnici. S tribun trdijo naprej: ‘Prekmalu ^.ga osvobodili in še brez razloga.’ Ali so biil razlogi ali ne, lahko vidimo z razsodbo jf^teškega sveta vrhovnega sodišča, oddelek za rehabilitacije. Dokument je bil predlo-|j. P sekretariatu. — Izraz prekmalu (pa) je res okusen. Prebil sem osem let kazni, me-g)S()c dni prehodnih zaporov (pri nas je to malenkost, ki je ni vredno omejati) in potem brez sodbe poslali v dosmrtno konfinacijo; s to sem prebil ‘tri leta’ pregnanstva, |f tj. Jler me ni osvobodil XX. kongres; in vsemu temu se reče ‘prekmalu’. Ta beseda ^ tanko izraža uborno pojmovanje let 1949 do 1953; če ni umrl v greznici taborišč, če jPrišel iz taborišča, pa čeprav se je plazil po kolenih, se temu pravi, da je osvobojen j^kmalu’. Kajti sodba se je glasila ‘dosmrtno’ in vse, kar se je dogodilo pred koncem, . Wlo nedvomno ‘prekmalu’. Nekdanji minister Semičastni je rad govoril o literarnih Vah in se je tudi enkrat dotaknil moje zadeve. Ena njegovih obtožb, prav komična, jijj'Je glasila: ‘Solženicin materialno podpira kapitalistični sistem, ker ne jemlje avtor-honorarjev za kakšno knjigo, ki je pač nekje izšla: Nedvomno gre za ‘En dan’, ker n iž.u&ih knjig ni. Toda če ste vi izvedeli, če ste nekje prebrali, da je absolutno nujno, da K^Pgam ta denar kapitalizmu, zakaj mi tega niste sporočili? To je farsa! Kdor prejema od zapada, se je prodal kapitalizmu, kdor ga pa ne jemlje, ga materialno pod-tretje možnosti ni. Semičastni ni več minister, toda njegova ideja še živi. Take j s. Podobne neumnosti še naprej nekaznovano pripovedujejo vsi, ki to želijo. Jaz sem ;) bi, mojih obrekovavcev pa je na stotine...“
JI
c d »USTA SO MI ZAMAŠILI IN KAKO NAJ SE POTEM BRANIM?" S temi bese-il “H je Solženicin zaključil svoje obtožbe.
De ^."otralni tajnik Fedin je ob koncu debate Solženicina pozval k pameti in ga skušal
bičati z besedami: ..Pn trdilen snndhudnib nrinnmhpb n vasem talentu in sinom
PDčati z besedami: „Po toliko spodbudnih pripombah o vašem talentu in slogi j '■e znali najti primerno obliko," nakar mu je Solženicin odgovoril:
1 »Ruski bravec vseeno ne bi razumel, za kaj gre!"
jtrlj.buoska komunistična stranka. Ko je t&^.bbška skupina prišla na francosko 0j)a .°’ ji na dveh krajih niso dovolili vsto-itoJ1.1 Se je morala vrniti v Gelsen. Fran-‘jsej. 1 bbmejni organi so postali pozorni, na nemških avtobusih mogli videti blom ^ajskih in severnovietnamskih ko-JW*u^nih zastav, med prtljago pa so ji^cjg8 • študentje vozili s seboj palice, če-lHilc^b navodila za obrambo proti sol-
— Praga in Brno sta slovesno proslavili stopetdesetletnico ustanovitve svojih Narodnih muzejev. Romantično razpoloženi kulturni delavci so v letu 1818 v Brnu in Pragi hkrati sklenili ustanoviti oba muzeja za utrjevanje narodne zavesti mladih rodov čeških nacionalistov. Prva leta so muzej vzdrževali samo zasebniki.
7. septembra 1968
besede-besede-besede
Koncert za igralca
Odrske variacije na temo LJUBEZEN - RADOST - ČAST in SMRT s prologom in epilogom in z besedo, ki so jo dali
France Balantič, Ivan Cankar, William Shakespeare, France Prešeren, Janez Svetokriški, J. B. Poguelin dit Moliere, Anton Tomaž Linhart, Oton Župančič in evangelist Janez
Zamisel, libreto in igranje
Nikolaj Jeločnik
Scenografija
arh. Jure Vombergar
Predstava bo na odru Slovenske hiše.
— SLOMŠKOV DOM je 20. julija priredil Cankarjev spominski večer z recitacijami in pevskimi vložki za petdesetletnico pisateljeve smrti, ki bo decembra 1968. Zamisel in priredba je bila dr. Jožeta Krivca, tekste pa so brali Vlada Brulova, Minka Debevčeva, Marija Tomažičeva, Stanko Jerebič, Maks Nose, Janez Špeh, Marijan Šifrer in dr. Krivec. Posamezne točke so povezovali dekliški kvintet Slomškovega doma ter moški zbor Gallus pod vodstvom dr. Savellija.
Pod zaglavjem Obrazi in obzorja objavljamo članek „Zamašili ste mi usta...", izpovedi in obtožbe pisatelja Solženicina proti cenzuri v Sovjetski zvezi. Iz Ljubljane pa sedaj poročajo, da bodo Slovenci sedaj kot eden prvih evropskih narodov dobili v prevodu novi roman Aleksandra Solženicina »Rakov oddelek". Izhajal bo najprej v prevodu kot podlistek v Delu. Kako je rokopis prišel v Ljubljano, ni znano.
— Društvo hrvaških književnikov je imelo občni zbor 21. aprila. Izvoljeni so bili Peter še-gedin za predsednika. Daliber Cvitan, tajnik, Vladko Pavletič, član koordinacijskega odbora; Veloslav Kaleb, predsednik nadzornega odbora. Hrvatski glas 8. junija dodaja, da so vsi imenovani vidni podpisniki znane zagrebške deklaracije za obrambo hrvatskega jezika. Poleg Miroslava Krleže je bil Peter šegedin najvidnejši podpisnik.
DRŽAVNA ZALOŽBA Slovenije je izdala v zbirki slovarjev velik angleško-slovenski slovar, ki je skupno delo treh avtorjev: Anton Grad, Božena Škerlj, Nada Vitrovič. Slovar prekaša vse prejšnje izdaje angleških slovarjev, saj obsega kar 1120 strani, medtem ko ima prejšnji slovar Škerljeve 812 strani. Če primerjamo podrobno oba slovarja, pa je videti, da je novi slovar nekako za 136 odstotkov večji od prejšnjega. Avtorji so vnesli v slovar tudi izraze iz sodobnega življenja z vseh področij.
— Pevski zbor osnovne šole „Toneta Žnidaršiča" je odšel na gostovanje po Slovaški. Istočasno je odpotoval tja tudi otroški zbor šole »France Osojnik". Zbora bosta v gosteh pri podobnih pevskih skupinah po Slovaškem.
V MAPO O DIALOGU
Milan Machovec je docent na praški univerzi in reden gost raznih dialo-gističnih srečanj na zohodu. Govor, ki ga je imel na konferenci krščanske študentovske svetovne zveze v Gradcu 1962, je zgovoren dokument komunistične taktike (izšel je v Junge Kirche, 10. 8. 1963).
Machovec je izjavil: „Mi komunisti ne mislimo enako s profesorjem Hromad-ko (češkim protestantskim teologom, ki je med drugim v imenu napredka teološko opravičeval sovjetski zator madžarskega upora. — op. pisca) , da bodo cerkve našle dovolj moči in bodo mogle tako začeti z nepomeščanjenim komunističnim načinom življenja. Na zunaj se strinjamo z zahodnimi meščanskimi kritiki našega profesorja Hromadke. Med nami in cerkvami so velike razlike, na primer v vprašanju o filozofiji zgodovine, o smislu človeškega življenja, v vprašanju vrednotenja večine poglavij zgodovine krščanstva itd. Celo kadar čutimo, da gre pri kristjanih za pošteno prizadevanje, bojevati se na strani napredka, za prizadevanje, preteklost cerkva iskreno samokritično presojati, nikakor nihče ne sme od nas pričakovati, da se bomo :e zategadelj pokristjanili. Ali da se bo spremenila naša vest, ki nam veleva, bojevati se še naprej za naš svetovni nazor in ga razširjati med ljudmi." Kdor govori o možnosti svetovnonazorskega ali pastoralnega „dialoga“, more biti samo v zli volji, ako pozna izjave vodilnih komunističnih ideologov samih.
Partijce zanima le politični dialog: „Zlasti cenimo dejstvo, da mnogo kristjanov — našim napadom na religijo navkljub — nastopa na pravi strani v vprašanjih, ki jih mi čislamo za najbolj pomembna. Zavedamo se, da je mogoče na relgiozen način zastaviti veliko važnih realnih vprašanj sedanjega človeka, socialna, etična, politična, eksistenčna vprašanja. Mi religiozno formo odklanjamo, v prvi vrsti pazimo na to, kakšen je odgovor na pravkar omenjena socialna, politična, etična itd. vprašanja." ,,Mnenja smo, da bi mogli prav pošteni in vneti kristjani še več storiti za razorožitev, za odpravo vojne psihoze, za razumevanje nekih prizadevanj na primer v sodobni Indiji in tudi za razumevanje prizadevanj komunističnega tabora."
Kristjani so torej povabljeni, naj se vključijo v svetovno komunistično revolucijo. Vendar se njih engagement v njej ne honorira: „S tem se nikakor1 ne obvežejo k soglašanju in sodelovanju v vsem, ali celo k neki nemoralni idili medsebojnih koncesij, ali k lagodnemu življenju brez spopadov, k ‘miru’ med nazori, kajti to ne bi bilo življenje skupaj, temveč življenje drug ob drugem. Prav zato, ker hočemo izvršiti skupno vsečloveško enoto, je nujno, da se moremo bojevati tudi med sabo. Treba se je torej bojevati, vojskovati se z vsemi svojimi umskimi, moraličnimi in čustvenimi močmi, ni pa treba, da se drug drugega nabadamo na kole ali zažigamo na grmadah." (Da je riziko grmad treba vzeti v SSSR skoro dobesedno, dokazuje mučenje baptistov v Altaju 1964.) „Prepričani smo, da največja naloga človeške zgodovine, postavljanje komunistične družbene uredbe, doprinaša tudi k razmahu najbolj zahtevnih človeških lastnosti. Ne moremo čakati do tedaj, da nam bodo nekomunisti popolnoma verjeli. Naj torej odloči večletno delo in pošten viteški boj, komu bo pripadla zmaga."
Samo že večletno udinjanje propagandi (v dejanskem pomenu slovenskega občutka ob tej tujki, ne v pomenu engagementa, kakor se je brez globljega poznanja slovenske jezikovne zgodovine predlagalo) je najbolj „zahtevne človeške lastnosti" praškega docenta moglo pripeljati tik do nesramnosti, ko je mogel govoriti o viteškem boju med nazori. Sicer pa takoj Machovec brez skrbi za svojo logiko izjavi, da komunistični režim uporablja vsa sredstva državne moči za uveljavljenje ateizma: „Oponašajo nam, da jemljemo ljudem njihovo vero. To je hkrati res in ni res. Cerkve imajo pri nas vsa sredstva in vse možnosti, da izkoristijo prižnico in individualno občevanje z ljudmi. V tem pogledu je popolna verska svoboda. Toda mi se vendar moramo z vsemi sredstvi, med drugim tudi s pomočjo šole kot organa državne uredbe, odločno bojevati z vsemi sredstvi za uveljavljenje državne ideologije, v tem pogledu za vzgojo k ateizmu."
Ni čudno, da morejo med seboj komunisti rabiti za označitev nekih geologov" tako malo laskave izraze kot „moralični vsežerci" (Komsomolskaja pravda 19. junija 1964).
— Čilski pianist Claudio Arrau je na svojem gostovanju po Nemčiji odkril doslej neznano Beethovenovo sonato. Odkupil jo je služajno od nekega miinchen-skega antikvariatnega strokovnjaka. Gre za tisto Beethvonovo sonato, ki je veljala za izgubljeno in je bila komponirana leta 1792. Arrau je izjavil, da je skladba Beethovenova mladostna kompozicija. S tvrdko Philips je Arrau podpisal pogodbo za posnetek sonate na ploščo.
— Na zapadu je zasvetila nova violinska zvezda: Vladimir Malinin. Ruski virtuoz je na turneji pa zahodni Nemčiji izvajal dela ruskih modernih skladateljev, pa tudi klasične mojstre svetovne glasbene literature. Nemška kritika postavlja Malinina v višino obeh Ojstrahov.
— Zelo slavni moskovski režiser Ljubi-mov je v enem vodilnih gledališč režiral Čehova dramo „Tri sestre". Pri režiji si je dovolil tolikšne samovoljnosti, da je oblast uprizoritev prepovedala, režiserju pa vzela pravico da nadaljnega dela.
— Šele pred leti so odkrili grob pred-renesančnega slikarja Giotta: pokopan je v cerkvi Vseh svetnikov v Florenci. Pri nadaljnjem raziskavanju so naleteli na doslej neznane freske v kapeli sv. Benedikta v isti cerkvi ter ugotovili, da je vse stene s freskami poslikal prav Giotto. Glavni središči Giottove umetnosti sta še vedno Padova in Asiz, vendar odkritja v Florenci obetajo priboriti temu mestu tretje mesto.
— Academia dei Licei je sredi maja priredila v Rimu mednarodno zborovanje o filozofih Campanellu in Vicu, in sicer za petstoto Campellovo in štiristoto Vi-covo obletnico rojstva.
— Po zadnjih političnih spremembah na Češkoslovaškem so začeli slovaški listi pisati z večjimi simpatijami o slovaških kulturnih delavcih v begunstvu, poudarjajoč, da niso vsi „politični zločinci" in naglašajoč kulturne zasluge nekaterih, zlasti zgodovinarjev in literatov, kot npr. p. Džurice, ki predava slovaški jezik in književnost na univerzi v Padovi.
— V Mariboru so odkrili spomenik pisatelju Prežihovu Vorancu. Izdelala ga je kiparka Vlasta Tihec.
— Josip Vidmar je izdal zdaj svoje „dnevnike“, ki jih je objavljal v Delu, v knjigi, ki je izšla pri Mladinski knjigi na 323 straneh. Torej bodo v knjigi tudi prosluli listi o knjigi Podbevškove „Sve-ti Urh".
ZAPLEMBA “RAZLOGA”
Javni tožilec je 6. julija v Zagrebu prepovedal zadnjo številko revije „Razlog“, ki jo izdaja univerzitetni center v Zagrebu. Članki te številke tvorijo „platformo politične dejavnosti, ki je v nasprotju s programom Zveze komunistov Jugoslavije, in zanikuje nje vodilno vlogo kot politično silo v nadaljnem razvoju socialistične družbe". Tako trdi v obrazložitev zaplembe. „Ta platforma predstavlja poiskus izsiliti večstrančni sistem, ki je v nasprotju s principi samoupravne družbe in ustave".
“NOVI ŽIVOT” O DRAGANOVIČU
„Novi Život", vzorno urejevani „katolički časopis za kulturna in duhovna pitanja", ki ga izdajajo duhovniki-kulturni delavci ob Hrvaškem zgodovinskem institutu v Rimu, je v letošnji prvi številki objavil uvodnik ured-
ništva pod naslovom „Jugoslavija na sramotnem stebru zaradi ugrabitve Draganoviča".
Jugoslovanska vlada je izginitev Draganoviča najprej po svojih plačancih v zamejstvu poskušala naprtiti med seboj sprtim emigrantskim strujam. Ko so hrvaški zdomci pred svetovno javnostjo obtožili Belgrad za ugrabitev Draganoviča in z dokazi izsilili intervencijo avstrijske vlade, je jugoslovanska vlada najprej izjavila, da nič ne ve o Draganovidu, o ugrabitvi, in zagotovljala, da ga ni v Jugoslaviji. Končno je morala — po dveh mesecih — le priznati, da se Draganovič nahaja na njenem teritoriju, začela pa je trditi, da se je „svobodno vrnil", da »razreši svoj primer".
Toda popolnoma gotovo je, da se doslej še nihče ni mogel svobodno razgovarjati z Draganovičem, vedno so bili navzoči policisti, partijski zaupniki in prisluškovalci. Draganovi-čevi najožji sorodniki, njegova prijatelja nadškofa Ala-upovič in Čekada, papežev delegat Cagna, njegovi nekdanji tovariši z zagrebške teološke fakultete niso mogli z njim govoriti na samem.
sveta ideje in dejanja
ČEKA ALTERNATIVE...
ruda jurcec
Ob sleherni prelomni ideji ali mednarodni krizi se pri narodih opažajo reakcije raznih vrst, ne nazadnje z namenom razkrivanja njihovih šibkih ali pozitivnih točk. Češkoslovaška kriza je pognala na vrh tudi pene raznih tokov v slovenski politiki in ob prvem pregledu smo takoj že pri nekaterih pred istim srečanjem s starimi elementi neodločnosti, nejasnosti, strahu in celo defetizma. Po nekaterih pojavih bi mogli soditi, da smo v vsej svetovni zgodovini pač zares edini narod, ki se še vedno trese v strahu, kadar stopi predenj nujnost samostojne slovenske države, če je le mogoče, se naglo ozremo, kje bi komu zlezli pod klobuk, ker nam te zadnje in edino naravne odločitve ne bi bilo treba sprejeti in izvesti. Toda gibanju v tej smeri se ne bomo mogli izogniti, kajti ko je narod dorastel, si mora ustanoviti samostojno državo in sicer svojo lastno. Glavno, kar nas danes loči v tolmačenju položaja, pa je podobno onemu v letu 1918 ob gibanju za zmago majniške deklaracije. Ivan Šušteršiče je trdil, da nas bo ohranila streha konfederirane Avstrije, dočim se danes enako skuša vriniti naziranje, da nas bo za bodočnost ohranila streha konfederirane Jugoslavije.
KOROŠEC: »JUGOSLAVIJA BO RAZPADLA. . .“
Bilo je v tednu, ko se je pripravljal avgusta 1939 blejski sporazum med Hrvati in Srbi. 22. avgusta 1939 je Korošec na Begunjah razlagal mednarodni položaj in usodo Slovencev ob naraščajoči krizi med Poljsko in Nemčijo. Med drugim je dejal tudi: „... po vesteh iz Moskve Rusija še dve leti ne bo v stanu, spustnti se v vojne sapletljaje in verjetno bo prišlo do pogodbe med Rusijo in Nemčijo, da se Rusija izogne vojni, oziroma odloži še za dve leti. .. Kaj z Jugoslavijo? Ta se bo izogibala vojne, ne bo se pa mogla izogniti in bo razpadla wie ein Kartenhaus... Naša vojska je ko-rumpirana, mi smo kupovali orožje v Franciji za drag deruvr, ki ga je Francija izločevala kot zastarelo in naše kanone bodo tudi v drugi svetovni vojni vlačili voli in mule... Kaj z nami Slovenci? Če je kaka možnost, da se Jugoslavija upostavi, tedaj Jugoslavija; če pa ni nobene možnosti, da se Jugoslavija obnovi, tedaj vsi pod Italijo, tam boste vzdržali in pričakali nove razmere... (Več in bolj podrobno o tem je v III. delu knjige Skozi luči in sence, ki je pred natisom).
Naslednji dan smo vsi zastrmeli ob novici iz Moskve, da je bil podpisan pakt med Hitlerjem in Stalinom...
In kako je potem prva Jugoslavija razpadla?
Padla je kot „ein Kartenhaus" s pučem 27. marca 1941, ko mi je dr. Kulovec 2. aprila 1941 izjavil: „Srbi Jugoslavije niso ustvarili in Srbi so Jugoslavijo razbili...“ Torej je ni razbila niti nemška vojska, niti oklic Neodvisne države Hr-vatske, Srbi so jo sami vrgli v prepad, preden je sovražnik prsstopil meje Jugoslavije.
Vkljub temu pa se še danes skuša graditi nekaj zanesljivega in trdnega pod streho „konfederativne Jugoslavije..
In kako je bilo z okupacijo? Še pred oklicem NDH v Zagrebu sta dva vodilna člana SLS v imenu Narodnega sveta pohitela v Celje prosit nemškega generala, naj nemška vojska zasede Slovenijo. Torej ne samo Slovenijo tja do Kostanjevice — Nemčija naj zasede vso Slovenijo in po nemških že dolgo pripravljenih načrtih bi verjetno sledila nagla preselitev vseh Slovencev na ozemlje med Poljake in Ruse in to po enako nagli likvidaciji 12.000 slovenskih intelektualcev, kakor je bilo to pripravljeno v spisih Gestapa. Prvi slovenski Katyn. ..
Koroščevi nasveti so bili pozabljeni...
NAUKI IZ PRAGE
Sedanja češkoslovaška kriza je kaj podobna slovenskim krizam v letu 1848, 1918 in sedaj v letu 1968. Spet se ponavlja dokaz, kako zelo se narodom maščuje, če pred lastno pogumno odločitvijo tekajo drugam pod streho. Masaryk je bil sicer v prvih letih po letu 1918 skorajda zagrizen nasprotnik Rusije in njenega komunizma, toda njegov že mnogo „gibčnejši“ naslednik Beneš je usodo Češkoslovaške položil Stalinu v roke, namesto da bi dopustil ureditev notranjega položaja v sporazumu s Slovaško. Nauk je znan: leta 1948 je
Stalin Benešu zavil vrat in začela se je najhujša tragedija Čehov in Slovakov v vsej dosedanji zgodovini.
Toda po merilih svetovne politike je prav Praga že od nekdaj imela pomemben položaj. Sam modri Bismarck se je spet in spet izražal: „Kdor ima Prago, ima v svojih rokah celo Evropo", in je imel v mnogem, če ne v vsem, prav. Seveda je vse prevrgla Hitlerjeva veleumna blaznost, ko je marca 1939 razglasil: „Tschechoslowakei ist ein Blindarm Europas und muss darum entfernt werden — Češkoslovaška je slepič Evrope, goden za izrezanje...“ in trideset let kasneje trde sedaj isto komunistični vladarji v Moskvi, kar samo potrjuje diagnozo, da sta nacizem in komunizem eno in isto. Sovjetska vojska je danes na mejah Češkoslovaške za enak vdor kakor Hitlerjeva v marcu 1939.
Včasih pa ni bilo tako! Oče moderne pedagogike in eden največjih mislecev svojega časa Komensky (1592 -1670) je celi Evropi zaklical: ,,Prišel je čas, da se prebudimo. Vrgli so nas v spanec, da bi pozabili na grozeče nevarnosti — oni sami si to žele in isto hočejo od drugih. Evropejci smo in naša dolžnost je, de se prvi dvignemo, drugi narodi nam bodo sledili.11 Tri sto let kasneje je pesnik Havliček (1821 - 1856), poln slavjanskega navdušenja, kot dvajsetletnik poromal v Rusijo in se po treh letih vrnil, nakar je poln gorečnosti in gneva nad preživelimi skušnjami leta 1844 zapisal: »Slovani nikakor nismo enoten narod, ampak štirje različni narodi in med nami je tako malo edinosti kot je je med drugimi evropskimi narodi. Vedno in povsod bom trdil: ‘Jaz sem Čeh, nikdar pa: jaz sem Slovan.“ Palacky (1798-1876) je po neuspelem slovanskem kongresu v Pragi in po ruski intervenciji v madžarski revoluciji v letu 1848 Dunaju v prid, nakazal, kaj naj ustvarjajo češki pisatelji: ,,.. . krajevne meje med narodi se rušijo in tako se v raznih jezikih ustvarja enotna književnost na naši evropski, da, svetovni ravnmi..." In pesnik Jan Neruda (1834- 1891): „Izogibal se bom ozkosti — moj pogled bo veljal vsej Evropi. ..“
In genij slovenstva France Prešeren v letih 1848? Stanku Vrazu in njegovemu ilirstvu (jugoslovenstvu) je odgovoril: „Jaz sem in ostanem Slovenec," pri Hrvatih pa se Vraza še danes drži očitek, da je bil uskok... In Prešeren je takrat rešil usodo slovenstva!
Nemški pisatelj Fritz Beer je v reviji Der Monat (maj 1968) napisal članek „Neue Maenner im Hradschin", kjer razlaga razvoj dogodkov v Pragi in postavlja trditev, da so idejne temelje za reševanje naroda izpod peze rdeče diktature po padcu Stalina začeli polagati pisatelji in umetniki, ker je njihovo delo zastavljeno na čistost idej; morali so to delo opraviti, ker so se politiki umaknili v molk, ponekod v mutasti molk. Toda s tem so si kulturni delavci ustvarili položaj posebne ustanove, v splošni politični praznini so postali maralna ustanova in kot taka edina in najmočnejša; za ves narod edini svetilnik.
Kako se je razvijala njihova borba, je Glas že opisal v številnih člankih lansko leto in letos, ko je poročal o kongresu češke pisateljske zveze.
Danes ima slovenska politična emigracija do svojega naroda v domovini važno moralno in neizogibno dolžnost biti v moralni službi onim, ki so prisiljeni k molku in mirovanju. Toda med to delo se vrivajo motnje, resne in neresne.
RAZNE SUMLJIVE TRANSMISIJE
Med take bi se morale prištevati razne interpretacije o vidnem naraščanju neofašizma oziroma neonacizma. Bel-grajski režim se v svoji notranjepolitični šibkosti naslanja na dvoje: izzvati hoče patriotično miselnost v Zagrebu in mogoče tudi v Sloveniji z raznimi poročili o fašistični nevarnosti, na drugi strani pa izrablja z Vatikanom sklenjeni protokol za mehčanje hrbtenice opoziciji doma, in v politični emigraciji z robatimi posegi v delo cerkvenih predstavnikov. Komunizem je doma danes kopija jožefinizma, ko je cerkvi dal koncesijo, da bo smela pri svojih službah prižigati šest namesto dvoje sveč, če se bo odpovedala »klerikalizmu"
(Dalje na 8. str.)
KARDINALNO NEZNANJE
Kardinal Tisserant je bil od 3. do 14. julija kot gost zagrebške Jugoslovanske akademije znanosti na politično-turističnem križarjenju po Jugoslaviji. Zagrebška akademija ga je sprejela za svojega člana. In sicer kot učenjaka svetovne slave v orientalistiki. O slavi ni mogoče dvomiti, nekaj drugega pa je znanstvena veljava in danes je orientalistika že precej preko Tisserantove junaške dobe, ko je priobčeval pred prvo svetovno vojsko in po njej svoje pregledne sinteze o zgodovini heretičnih cerkva na (Prednjem) Vzhodu.
Južnoslovanske narode seveda najbolj zanima kardinala Tisseranta znanost o njih zgodovini. Kot orientalist je namreč na sprejemu v Akademijo govoril o Strossmayerju, ki velja za profeta jugoslovanstva. Danes pretežna večina hrvaškega naroda po izkušnjah z jugoslovanstvom gleda z odklanjanjem na Strossmayerjevo misel. Zato pa je verjetno Belgrad dal svoj pristanek, naj kardinal svete rimske cerkve utrdi ugled ideji, ki je za Hrvate mrtva.
Da visoki bagronosec nima adekvatnih pojmov o realnih razmerah v okviru Jugoslavije, najbolj žarko kažejo njegove izjave. V Splitu je govoril o Srbohrvatih, v Dubrovniku o svoji pomoči Srbom v prvi in v drugi svetovni vojski. V Splitu ■—- kjer so se celo orjunaši upirali, da bi se tja prenesel sedež dalmatinskega episkopa srbske cerkve. V Dubrovniku — kamor sta takoj po ustanovitvi Banovine i ban šubašič i nadškof Stepinac hitela poudariti hrvaški značaj mesta.
Najbolj kardinalna napaka pa je bila narejena, ko je gost Tita pred odhodom iz Dubrovnika v Rim izjavil: „Moj vtis o Jugoslaviji je, da je to srečna dežela in da se v njej dobro razumejo med seboj različne ‘zajednice’, sestavljene iz raznih narodnosti in različnih jezikov." Veliki orientalist ne ve, da so v Jugoslaviji narodi = nacije. Moti se, če te skupnosti meri z merili prednjega Orienta in ... politične uslužnosti.
Namen Tisserantove poti so Hrvatje dobro razumeli. Tudi cerkveni predstavniki so ga sprejemali s hladom. Škofijski časniki so se omejili na par vrstic, ko so pisali o obisku. Edino Novine-Danica se je razpisovala — glasilo patriotiččnih duhovnov vdanih režimu.
Toda tudi Osservatore je molčal in mons. Vaillenc, glasnik Tajništva je časnikarjem dal razumeti, da gre kardinal na privatno potovanje.
“DVATISOČ BESED” PO “KOMUNISTU”
Belgrajski „Komunist“ (6.7.68), tednik Zveze komunistov Jugoslavije, je takoj reagiral na manifest „dvatisoč besed" češkega pisatelja Vaculika. Oznamuje ga za pojav „psevdoradikalnega avanturizma", ki služi zgolj v oviranje komunistične stranke pri izvrševanju njenega programa". Nepotrpežljivost avktorjev in podpisnikov manifesta dokazuje „njih ignoranco o pomenu sprememb, ki jih je uspelo progresističnim silam uresničiti v partiji, v političnem sistemu in v političnem življenju dežele sploh". Organ jugopartije trdi, da so sedanje napetosti v Češkoslovaški krive tudi „konservativne sile", ki se upirajo „novi liniji demokratizacije".
Vendar so za sedanjega predsednika praškega parlamenta te „konservativne sile" na levi. V artiklu, ki ga je 6.7.
objavil v Rude Pravo (glasilu partije) ob manifestu V „dvatisoč besedah", Smrkovsky piše: ,,Sile, ki se niso odpovedale upu, da bodo obnovile predjanuarski režim, so velika nevarnost, toda nikakor edina. Ekstremisti z desnice so namreč dejansko enako nevarni, ne toliko zaradi svojega pomena, kakor zaradi svojega delovanja. Ti namreč množijo šanse sektarjem, ki se poslužujejo sleherne pretveze, da bi izzvali kaos in da bi spravili ob ugled progresistične sile."
V	Beogradu na levi, v Pragi na desni— govorenje o levici in desnici je brez smisla, če se preje ne določi vsebina pojmov. Zato pa tako radi mislijo „politiko“ v terminih levica — desnica ljudje brez misli. Na take pa v prvi vrsti računa partija.
SKLEP SVETOVNEGA “SVOBODOMISELSTVA”
V	drugi tretjini junija so se v Torinu zbrali predstavniki svetovnega „svobodomiselstva“ in sklenili ob sklepu posvetovanj resolucijo, kjer najpoprej napadejo „agresijo vlade Združenih držav v Vietnamu". Potem pa Mednarodni svet Svetovne zveze svobodomiselcev „ugotavlja, da rimska cerkev s svojim dvoumnim zadržanjem nasproti amerikan-skemu militarizmu-kapitalizmu, neprenehoma izdaja poslanstvo, ki se je ošabno prilašča, poslanstvo sile miru in človeškega bratovstva."
Dalje je „svobodoumniški“ svet vznemirjen zaradi vnovičnega pojavljanja manj ali bolj pripoznanih fašizmov v nekih deželah, med katerimi sta Zapadna Nemčija in Francija. Zaradi tega obvezuje vse člane Svetovne zveze za boj z vsemi močmi zoper sile politične, socialne in religiozne reakcije, ki vedno bolj postajajo nevarne.
Svobodoumniški svet nato izraža svoje veselje zaradi revolte mladih in vabi vse napredne duhove, da jim pomagajo s sodelovanjem, vzpodbudami in nasveti.
Končno so „svobodomiselci" sklenili, da začno dialog s katoličani — sicer po obsegu in namenih čisto enak komunističnemu: ,;Upoštevanje, da se v rimski cerkvi vedno bolj vzdigujejo iskreni verniki, ki jih izpodbuja naš ideal, zoper temne sporazume hierarhije s pomagači reakcije, mednarodni svet terja od svobodomiselcev, da začno s temi verniki dialog, vendar ne nerodoviten dialog o metafizičnih stališčih, temveč tak, da se z njim tem vernikom pomaga, osvoboditi se — kolikor jo je še ostalo — od pasivne podvrženosti dogmam in klerom."
OPOZARJAMO, da smo spet prejeli pismo iz ZDA, kjer je bil priložen dolarski bankovec. Pismo je bilo brez znakov nasilja, toda bankovca v njem ni bilo. Že večkrat smo svarili: bankovci iz pisem vsi izginejo. Zato lepo prosimo: nakazila naj bodo samo v čekih in sicer na ime Rodolfo
Jurčec, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires in nikdar na ime ustanove ali publikacije.
Tudi morebitne knjižne pošiljke ali podobne zavoje, ki bi morali skozi carino, ne naslavljajte na ime SKA ali podobno, ampak vedno samo na ime osebe.
CENA. . . (dalje s 7. str.)
doma, iste cerkvene oblasti pa naj bodo po intencijah istih rdečih jožefinskih oblastnikov namoč „klerikalne“, kadar gre za razne transmisije pri spodnašanju temeljev politične emigracije v tujini in na raznih kontinentih.
Zaenkrat je verjetno bolj vidna prva transmisija, ko gre za tolmačenje nevarnosti neofašizma in neonacizma. Nekaj luči je na ves problem že vrgla sedanja sovjetska intervenci-cija v Pragi, ko hoče komunizem izrezati češkoslovaški slepič kakor ga je Hitler leta 1939. Toda ta kompliciteta med nacizmom in komunizmom sega že v Leninove čase. Začeki se je ob času podpisa rapallske pogodbe med čičerinom in Rathenauom leta 1922. Sicer so njen pomen skušali zabrisati z gospodarskimi klavzulami, toda pogodba je imela dodaten tajni protokol: Sovjetska zveza je dovolila nemški vladi začeti vežbanje nemške vojske in zlasti oficirskega kadra na svojem ozemlju pod poveljstvom generala von Seeckta. Za utrditev rdeče oblasti v Rusiji je Lenin računal
na nemški ravanšizem, okrepljen potem kot fašizem in nacizem, nemška revanža naj bi odprla vrata ruskemu komunizmu za nadvlado nad vso Evropo — duh revanše, duh sovraštva naj bi kot korelat komunizma preprečil urejanje razmer na zahodu, graditev zdrave združene Evrope, edine resnične konstruktivne politike ne samo za Evropo, ampak za ves svet.
Povezava nacizma in komunizma je avgusta 1939 sprožila drugo svetovno vojno in potem komunistom omogočila nadoblast nad polovico Evrope. Konsolidacijo preostale polovice Evrope v svobodi in demokraciji pa naj prepreči ropotanje z neonacizmom in neofašizmom, kjer se bosta sicer oba stav-Ijala v ospredje kot glavna pobornika proti komunizmu, vseh treh cilj pa je preprečiti zbiranje in združevanje vseh zdravih sil vse Evrope za tisto sožitje, kakor ga je nam Slovencem nakazal Prešeren v končnih verzih Zdravice:
„... Ko rojak, prost bo vsak — ne vrag, le sosed bo mejak!" V teh besedah pa je bil že prvi slovenski manifest za Združeno Evropo.
GLAS ur»ja Ruda Jurčac. — Tijka Editorial Baraga S.R.I., P*d*rn*ra 3253, Buanot Aires. — Vsa nakazila na: Rodolfo Jurcoc, Ram6n L. Falcčn 4158, Buenos Aires. — Editor responsablei Rodolfo Jurcec, Ram6n L Falcčn 4158, Buenos Aires.