Poštnin platina i gotovini modra ptica * leposlovna revija, izhaja vsak mesec enkrat na dveh polah (32 straneh). Vsak letnik se prične z decembrom in se konča z novembrom naslednjega leta. Letna naročnina samo na revijo, ki je vključena v redne publikacije Založbe Modre ptice, znaša Din 100—. Posamezna številka Din 10—. Naročniki na redne publikacije prejemajo list kot dopolnilo h knjigam brezplačno. — Urednik Janez Žagar. Rokopisi se ne vračajo. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Rimska cesta štev. 3. Telefon 3163. št. čekovnega računa 15.369. Vsebina 9. številke: (Avgust) Louis Adamič: Kralj Lukaš. John Landquist: življenje Knuta Hamsuna. Milena Mohoričeva: Nemška moderna lirika. — Iz nemške moderne lirike. Josip Vidmar: Iz dnevnika. III. Poročila. Razno. Iz založbe in uredništva. KRALJ LUKAS LOUIS ADAMIČ Parnik, ki sem se z njim vozil, se je ustavil za nekaj ur v Manili. Brzojavil sem brezžično Weberju in sestala sva se na dokih. »Vse kraljestvo sem moral prepustiti stradežu,« je dejal in se na-mrgodil, »da sem prišel danes semkaj na sestanek.« Rekel sem, da ga ne razumem, na kar se je zopet nakremžil. »Po-vedem te na kak miren kraj, da se bova lahko pomenila.« Weber je narednik pri obrežnem trdnjavskem topništvu blizu Manile; star, regularen vojak s približno dvajsetimi leti službe. Bila sva si vojaška tovariša v svetovni vojni in se polagoma, na Bog ve kakšen način, sprijateljila. Pozneje sva vzdrževala stike z nerednim dopisovanjem. Izven njegovega vojaškega življenja mi je kaj malo znanega o njem. Po enkrat na mesec mi pošlje deset dolarjev in me prosi, naj mu pošljem nekaj najnovejših knjig. Rad ima Conrada, Tomlinsona, McFeeja, W. M. Hudsona, Cabella, Menckena. Sploh kaj romantičnega. Po zunanjosti je tipičen podčastnik redne armade, ki je služil dolgo časa v tropičnih pokrajinah — mršav, svež, čeden in živahnega, lilastavega vedenja. Človek, za katerega je nekam nenavadno, da je posvetil najboljši del svojega življenja armadi. »Toda,« mi je nekoč pisal, »kaj je naposled na tem, kako ravnaš sam s seboj? Saj ni vojaška služba na vse zadnje nič bolj prazno opravilo kakor kak drug poklic.« Tedaj je bil v zgodnjih štiridesetih letih, a danes ima svojih šest križev. Po svetovni vojni živi na otokih in ko čez nekaj let odide v pokoj, ostane bržkone tamkaj. Nekoč sva prebila dobršen del popoldneva v zadnji sobi neke Manil-ske krčme. »Povedal ti bom kaj malega o stradajoči kraljevini,« je izpregovoril Weber z na pol nejevoljnim, na pol šaljivim nasmehom, ki mu je oživljal obraz malone ves čas, ko mi je pripovedoval dalje ... »V pokrajini Pampangi, kakih sto kilometrov od tod, v severnem delu Luzona, prebiva majhno črno pleme. Ozemlje se zožuje nekaj milj vzdolž reke Bambana, dokler ne preide na spodnji strani Marijinega telesa v pogorje, ki je na naših vojaških zemljevidih označeno s tem imenom najbrž zaradi tega, ker spominja v silhueti na ženski trup. Ne vem, kdo ga je prvi tako nazval; in to ni naposled tudi nič pomembnega. V jeziku Tagalogov se imenujejo Balukaši. Ameriška uprava in Filipinska vlada jih pustita pri miru. Tudi druga zamorska plemena so na Luzonu in drugod na Archipelagu. Bržkone so bili na otočju že pred prihodom Malajcev. Kako so zašli semkaj, to je etnološka skrivnost Filipinov. Po vsem videzu so afriškega porekla; kakor da bi bili nekaka miniaturna izdaja primitivnih črncev, kakršne vidimo v zemljepisnih magazinih. Po mojem mnenju so nekoč prebivali v nižjih predelih, toda po prihodu močnejših plemen, nemara Malajcev, so bili prisiljeni umakniti se v gorovja. 17 257 Ti ljudje so pritlikavi — izpod petili čevljev — in tehtajo po kakih devetdeset funtov. Polt jim je temnorjava, lasje so jim čopasti, malce kodrasti, mršavi so po obrazu in telesu. Glava jim je svojevrstne oblike: velika približno kakor kokosov oreh, kratka, široka in nizka. Imajo raven nos, debele ustnice, drobne, brezmečne noge in okorna stopala, a trebuh jim z leti dobi obliko lonca. Lovijo ribe in divjačino ter rujejo koreninice. Pogosto stradajo. Kadar dobijo hrano, jo jedo surovo; včasih jo malo osušijo ali ožgejo. Imajo nekaj malih bivališč, »barrio« zvanih, toda večidel se potikajo v malih skupinah po gozdovih in prenočujejo okoli skupnih taborišnih kresov. Izdelujejo nekake preproste košare, pa loke in puščice za lov in za vojskovanje. Za konice svojih puščic rabijo sploščene žeblje. Toda vojskujejo se kar najmanj mogoče. Nekateri od njih nosijo izrezljano jermenje in prav malokateri ima veselje do uhanov, zapestnic, nagležnjic in ogrlic, stkanih iz palmovih vlaken. Gorsko ozračje jim je prehladno in hrana se jim krči od leta do leta. Stoletja in stoletja so zatirali tamošnje živalstvo; razen tega ima dandanes vojaštvo veliko vežbališče za premakljivo topništvo vprav pod Marijinim telesom, kjer se dvakrat na leto vežbamo v streljanju, in topovsko grmenje je skoraj docela pregnalo še tisto divjačino, ki so jo izgrešile puščice Balukašev. Z drugimi besedami: prehrana je tamkaj zelo pičla in pleme naglo propada. V tridesetih letih je padlo število prebivalstva z več tisočev na kakih osem sto duš. Njihov jezik ima nekaj sto besed in pogrkov, ki se jih je lahko naučiti. Njihova vera je nekako čaščenje prednikov in razmeroma goreči so glede njihovih grobov. Razum jim je komaj za trohico nad živalskim — če izvzamemo njihovega kralja Lukaša. Tako se imenuje plemenski glavar Balukašev in zgodovina tega naziva je prav za prav zgodovina vsega plemena zadnjih pet in dvajsetih let. Ko so Američani osvojili otočje, je bil poglavar Balukašev v srednjih letih in je že nekaj časa gospodaril nad njimi. Pleme je bolj in bolj izumiralo. Tedaj se je dogodilo, da je prišlo v dobre razmere z ameriškim konjiškim častnikom, polkovnikom Lukašem, poveljujočim nekemu pisanemu polku; ta je posvetil mnogo svojega časa lovu, pregledovanju in raziskovanju okolice Marijinega telesa. Polkovnik je bil kajpada belokožec na znotraj in na zunaj in je dostojno ravnal s črnci. Prinašal jim je darila. Samo to ni povsem jasno, kaj ga je pripravilo do tega, da se je tako zanimal za Balukaše. Saj ni moglo biti med njim in pritlikavim zamorskim poglavarjem nobene življenjsko pomembne skupnosti in pleme je bilo za ameriško upravo kaj malo vredno. Po mojih mislih je bil polkovnik dobrodušen prileten mož, ki je imel smisel za mirno pustolovsko življenje in je rad opazoval primitivni način življenja. Vsekakor je bil pogosten gost pri plemenskih obredih Balukašev, ki pa, če so bili taki, kakršni so danes, niso bili posebno zanimivi. Toda sčasoma ga je pričelo pleme smatrati za nekako veliko prikazen, za nekakega boga, ki se zanima zlasti za njegovo blaginjo in ga zategadelj rad obiskuje. Bržkone je ta mala čudo-žaba — poglavar — podžigal to božansko misel, nemara zaradi tega, ker zveni ime ,polkovnik Lukaš' nekam po- dobno nazivu ,Balukaši\ Zavedal se je, da je ta človek visoka glava med belci. Zavoljo njegovega prijateljstva so zadobili Balukaši na onih planinah nekakšno premoč, ki je prej niso imeli. Saj so bili izumirajoče ljudstvo, prepuščeni leta in leta bolj ali manj milosti in nemilosti svojih sosedov (takisto črncev), a zdaj, ko so si pridobili dobro voljo tega velikega belega boga, so jih neprijateljska plemena nehala nadlegovati. Seveda se je moral poglavar boriti tudi z nasprotniki v svojem rodnem plemenu, pa mu je prijateljevanje z belim človekom pripomoglo k temu, da je lahko uspešno uravnaval svoje notranjeplemenske politične zadeve. Polkovnik Lukaš je seveda sprevidel, kako pomemben činitelj v življenju plemena je nevede postal, in je po mojem mnenju užival v tej vlogi. Toda tedaj je potekla njegova službena doba na otočju in poklicali so ga nazaj v Združene države. Preden je odplul s parnikom, je odjezdil k poglavarju, ki je prebival v majhnem .barrioju', da bi se poslovil od njega. Poglavarja je ta novica razburila, kajti spomnil se je, kakšne težave ga čakajo, kadar bodo njegovi sosedje zvedeli za odhod njegovega mogočnega belega prijatelja z otočja, pa preglavic, ki jih bo nemara imel v svojem rodnem plemenu. In tedaj si je polkovnik, bodisi namenoma ali pa na nepričakovan nagib, odpasal sabljo, slekel svojo službeno obleko s častnimi znaki in izročil oboje pritlikavemu golemu možičku. rekoč, naj se obleče in opaše; s tem je nedvomno hotel simbolično prenesti nanj svojo oblast, ali bolje svojega pokroviteljskega duha nad plemenom. Polkovnik je bil velikan in njegova obleka je bila črncu seveda trikrat prevelika. Toda ta se ni brigal za to in jo je vpričo svojih Balu-kašev oblekel. On je meril samo štiri čevlje, pa mu je segal plašč vse do gležnjev, rokavi so mu mahedrali preko drobnih črnih prstov in glava se mu je malone skrila v prevelikem ovratniku. Bil je podobnejši strašilu za vrane kakor pa kralju; toda najsi bi bil to tudi opazil — kar ni neverjetno -— to ga ne bi bilo prav nič osupnilo. Tudi meč mu je bil nekaj neznanskega, toda mahoma si ga je pripasal in polkovnik mu je pomagal pri težavnem zapenjanju; in polagoma — tako naglo je ta mali ščurek spoznal, kaj namerava njegov veliki prijatelj s to svojo kretnjo — si je nadel ime ,polkovnik Lukaš, kralj Ba-lukašev'. Ne vem, kako se je imenoval poprej, če je sploh imel kako ime; toda posihmal je bil kralj Lukaš za vedno. Drugo leto je postal polkovnik Lukaš v Združenih državah brigadni general in ko je kralj Lukaš to zvedel — od nekega ameriškega črnokožnega krčmarja z imenom Jackson v Angelesu, mestu pod Marijinim telesom — se je pri tej priliki tudi sam povišal in Jackson mu je priskrbel nekaj generalskih zvezdic, ki naj bi z njimi zamenjal orle na svojem plašču. Takoj vam bom povedal kaj več o Jacksonu. Pravi general Lukaš je že pred kakimi desetimi ali petnajstimi leti umrl; toda kralj Lukaš ima še nadalje nadvse fino in kar najpatetič-nejšo vlogo v političnem življenju otočja. Marsikaj sem zvedel o kralju Lukašu še pred svetovno vojno od starih vojakov, ki so služili v teh krajih, toda malone vse, kar so mi pripovedovali o njem, je bilo malemu črncu v porogo. Po svetovni vojni, sem 17- 259 se, kakor vam je znano, dal zopet vpisati za službo na otočju; in nisem bil tukaj niti leto dni, pa sta me pričela Lukaš in njegova zgodovina mikati bolj ko vse drugo. Že čez nekaj mesecev, odkar sem prišel semkaj, je imel naš oddelek strelne vaje na vežbališču pod Marijinim telesom in neki dan se je pri-drevilo z gorovja krdelo nagih pritlikavcev, kakih sto po številu, z loki m puščicami, sulicami in kopji. Vojaki so začeli vzklikati: ,Lukaš! Lukaš in njegovi Balukaši.' Nekateri izmed moštva so vedeli marsikaj o Lukašu. Povedali so mi, da pride vsakikrat, kadar zasliši topovsko grmenje, v nižave, da izkaže plemensko spoštovanje svojim ameriškim prijateljem. Tedaj zbere svoje ljudi, si nadene stari plašč in meč — oprema, ki mu jo je bil podaril polkovnik Lukaš — in jih povede po dvanajst kilometrov dolgi sta oljni tisk ' , ' "°Cem° ,lobene umetnosti demokratizirati. najmanj rTvop-;t ^ T ™" THT8Un jC naSt°pil tudi — norveški pravopis in to v brošuri »Jezik v nevarnosti« (1917) Drugi Hamsunovi članki pa še bolj naravnost zastopajo nazor, ki ga e izrazil v poznejših knjigah. Znano dejstvo na Norveškem je, d. urad- pfe JansJo k ^ ^ ^^ ščenje na'Severu kot pregnanstvo ki so ga voljni vzeti nase le za nekaj mladih let da si pridobijo sloves zaslužnosti. Hamsun je pa kot severnjaški rodoKnb hotel norveško ljudstvo prepričati, da je Sever pripraven in lep za b vanje. Značilen v tem oziru je članek »Bogoslovec v pravljični deželi« Morgenbladet 6. jan. 1926). ki deloma zasmehuje duhovnike kiT^ na jug, ko je vendar na Severu več fara, ki so nezasedene, deloma pa skuša na skoraj ginljiv način pokazati prednosti bivanja na Severu mesTn1' " ^ A* TT " V ^'o8« -sto kakor pa ZTJ I tUdl kolonizaciJ° Finmarkena. Razlaga zložnost in S • simPatične tamošnjega prebivalstva. »Prebiva stvo severa m žilavo in mrko kot zapadnjaki in še manj to-o rinin;::1r,r> kv.z\o,h,iaki- Seve^aki« A*««** in potrpi kot t .kai n " rinej° f SkOZi Življe,lje S P°hlePno >kopoitjo kot tukaj na jugu, neomejeno ribiško življenje, ki so ga tu živeli jih je napravilo mnogo bolj širokogrudne.« " ' 1 Vprašuje se, kakemu »svilnato občutljivemu plemstvu neki pripadajo ti gospodje bogoslovci, da ne morejo vzdržati v Tromsoski opatiji. Po-nikag»Pana«! PesniškeSa slika«ja ^verne narave, ki je vredno pes- »Bogoslovec naj bi bil ubral drugo pot; svoji osebnosti bi moral dati vec vsebine 111 teze, to bi moral, saj je na Severu za to obilno prilike. Plača je prav tako dobra kot na jugu; toda gori na severu je zvezdna noc in severni sij kakor tu nikdar. In poleti čudo samotno pozabljenem m preziranega rastlinja, cvetje na gorah, grmovje po dolini, bledo živ- 2 parlament (prev.) 266 lienje, tišina. Potem časi viharja, ko se mešata zemlja in nebo in bucijo orgle večnosti. Potem ribarjenje, mrgolenje čolnov, vse te ladje, bitje in žitje, ljudje iz vseh krajev. Potem spet poletje sončno čudo vsako noč, šumeči ptičji svet - vse to človeka vleče od robatih misli na korist k premišljajočemu, religijoznemu življenju.« .... Hamsun je tudi v tisku pokazal v soglasju s tendenco svojih poznejših knjig (»Zadnja radost«, »Blagoslov zemlje«) na moralno škodo ki jo prinaša prebivalstvu tujski promet, »ki bo njegov narod izmalicil »v iudstvo hotelirjev in natakarjev«. »Naša duhovna globina izginja,« pise v sijajnem članku (Verdens Gang 3. jul. 1910), izginja nežnost, mir, ponos, poštenje pojemajo, ne mislimo na prav ničesar vec kot samo na snubljenje turistov. Naj narod rajši,« pravi Hamsun, »obdeluje norveško zemljo in naj sicer gostoljubno sprejema inozemce, ee liocejo to zemljo sprejeti in ' gledati tako, kakršna je. Sušili bomo svoja barja, sadili gozdove, kolonizirali prostrani Sever. - In to bomo pisali v liste, drugo ni vredno niti brzojava. To je le bežen opoj neumnega turistov-skega amerikanizma. Kmet lahko dela dalje, zemlja lezi mirno pred njim.« Brezdomski romantik Hamsun je končno izpovedal vero v naj-stanovitnejšo življenjsko obliko, v zemljo, iz katere je izšel. 1920 je švedska akademija v Stockholmu dala Hamsunu Nobelovo nagrado s posebnim ozirom na naseljeniški roman »Blagoslov zemlje«. Ta življenjepisu! uvod se bo morda komu zdel mršav Vendar vsebuje vse poglavitno kar vemo o Hamsunu - razen mnoštva bolj ah manj ver-jetnih zgodbic, ki krožijo o njem po severnih deželah - m vsebuje vse določne podatke, kar jih je povedal o sebi sam. Značilna poteza na Hamsunu je, da se ne zanima za lastni življenjepis m tudi ne za lastno analizo, ki teži za tem, da bi pojasnila razvoj lastne osebnosti. Njegova poezija je po obliki pogostoma poudarjanje jaza vendar je prav Hamsun kot le malokateri veliki pesnik dosledno ohranil brezimnost lastne osebnosti Tudi ni nobeden drugi ostal tako tuj do moderne reklame kot prav Hamsun. Nikdar ni storil niti koraka, da bi izzval pozornost za svoje delo, nikdar ni odgovarjal napadom na svoje knjige, ah da bi PU*d koga drugega odgovarjati; ni bral knjig, ki so napisane o njem di m maral popravljati neštevilnih netočnosti, ki jih nahajamo po knjigah, po člankih in priročnikih vsega sveta o njem. Pisatelj M Lewin pripoveduje (Verdeis Gang 4. avg. 1910), da so mu ruski zalozniki ponujali omotično visoke vsote za biografsko delo o Hamsunu, »ee ga more preskrbeti.« »Nekdo je ponudil Hamsunu tisoe kron' za eno uro raz govora. da bi dobil na ta način snovi za ziv jenjepis, a Hamsun je odklonil in sploh ni hotel nič slišati o teh sijajnih ponudbah. Kljub vsemu pa so naprej in naprej pisali življenjepise in bajali najrazno-vrstne j še reči o najljubšem ruskem pisatelju.« Ta odljudnost je vec kot načelo; korenini v sramežljivem ponosu, ki je nepomsljiv. Toda ta ravnodušnost do zunanjih mejnikov njegovega življenja je pri Hamsunu tudi umetnostno načelo. Kar najnatančneje se ujema z njegovim pisateljskim načinom, kot ga je razodel že v »Gladu«. V njem je Prelomil z naturalizmom, ki je hotel sprejemati v umetnost neobdelane skale z resničnosti, kakor tudi z naturalističnim intelektualizmom, ki je na te S predvojnih norveških, kar hi zneslo po približni cenitvi danes gotovo 50.000 dinarjev (prev.) skale polagal mrežo abstraktnih misli o nravnih in družabnih vodilih, ali, ki je, da povemo na kratko, »dajal probleme v debato.« Ta zunanja dejstvenost in te okorele misli so bile za Hamsuna nekaj pesništvu tujega, ker niso bile neposredno notranje življenje, in zato nekaj mrtvega, ne v najpristnejšem smislu resničnega. Hamsunovo umetniško načelo je neke vrste pesniški bergsonizem, ki ga je pesnik čutil in doživljal delno, že preden so se pojavili nauki francoskega filozofa o vzajemnih določanjih prostora in časa, inteligence in intuicije. Kar po Hamsunovem spada v pesništvo, je prav tisto, kar francoski filozof imenuje globoko življenje, notranje trajanje (la vie profonde, la duree). Toda v prostornosti razširjeni in po razumu razdeljeni svet ali po razumu razdeljeni psihološki svet je za umetnost mrtev. Pesništvo je izraz napevov notranjega življenja. Kakor ima prizma ultravioletne žarke, tako ima ta napev zvoke, ki jih ne more ujeti še nobena umetnost. Od tu izvira tudi utrujenost nad literaturo, ki jo tenkočutni duh ni malokdaj izrazil. Od tu izvira tudi z estetske strani umetnikova brezbrižnost do lastnih življenjepisnih podatkov, do mrtvih ostankov življenja. Ne priznava ničesar drugega, kakor tisto, kar se mu je približalo za toliko, da mu je v svoji poeziji mogel dati umeniško življenje. V Hamsunovi molčečnosti pa seveda leži še nekaj več. V tem leži plemeniti gon, ki ga je nekoč izrazal z bolj omejenega stališča filozofije o sreči Epikuros: živi skrito (/.ude fhebong). Molk je celo za moža in žensko zapoved neposrednega in globokega življenja. Nobena psihoanaliza ne bo mogla omajati veljavnosti tega zakona. Demonski pesniški dar je Hamsuna postavil v neko nasprotje z lastno vročo željo, da bi živel skrito. Tem odločnejša pa je zdaj njegova zahteva, naj njegovo osebo pustijo ob strani v prostosti in naj jo, v kolikor je le možno, varujejo celo pred slavo, ki obžarja njegova dela. V svoji odljudni samotnosti je pokazal lastni moški značaj in s tem pristnosti češčenja, ki ga v svoji poeziji izkazuje samotnemu človeku, pritisnil zadnji pečat. Če je pa Hamsun iz dobrohotnosti piscu te knjige sporočil nekaj ob-krajnih podatkov, je vendar spet izrazil svojo brezbrižnost do teh zunanjosti in svoj odpor do tega, da se ljudje bavijo neprestano z njegovo osebo, ki je — kakor pravi — nekaj, »kar ga nič več prav posebno ne briga. «Dobro označajo bistveno plat Hamsunove osebnosti te besede:4 »---- Sicer pa je vendar pač popolnoma vseeno, ali so moji živ- ljenjepisni podatki pravilni ali ne. Iz vseh dežela dobivam vprašanja o teh popolnoma brezpomembnih stvareh, ki da jih bodo porabili za priročnike, knjige in članke — vselej odgovorim odklanjajoče ali pa sploh ne odgovorim. Zdaj sem absolutno prvikrat napravil izjemo za Vas, gospod Landcpiist. — Moja dela naj brigajo javnost, moje zasebno življenje pa se mi zdi, da vsebuje vse premalo zanimivosti za ljudi — V teh letih sem dobil šest ali osem knjig o sebi, pa nisem bral niti ene, da bi jo mogel jezikovno razumeti, čas je v meni zatrl takorekoč vse zanimanje za samega sebe, sam sebe nič več posebno ne brigam, ostala mi je le velika notranja sramežljivost, ki se me loti, kadar me kdo hvali. Ne vzdržim, da bi kaj takega prebral, zakrijem si oči. To je pač neke vrste histerija. A naj bo, kakor že hoče.« — Prevel Mirko J a v o r n i k 4 Primerjaj Papinijev »Obisk pri Hamsunu« v lanski Modri Ptici. NEMŠKA MODERNA LIRIKA1 MILENA MOHORIČEVA Težko je v množici imen in del iskati jasne linije, težko je dobiti pregled v tej mnogobarvni skali misli in čustev. Včasih se skoro zdi, da bi bilo mogoče primerjati dobršen del nemške moderne lirike, predvsem one, ki se je v skrajnem individualizmu razživljala, ki je vzrastla v odporu proti naturalizmu in socialnim tendencam, ki so ga spremljale, nekako liriki poznega srednjega veka. Ko je bila ta doba že na zatonu, ko so se pojavljale že vidne preosnove družbe in življenja, tedaj vzrastla kot poslednji cvet tega sveta religijozna lirika, Marijine pesmi, blesteče, mistične rože. Realizem in naturalizem, ki sta v Evropi postala glasnika novih smeri, ki so bile tedaj često šele bolj zaslutene kot jasno izražene, sta tudi v Nemčiji liriko potisnila odločno ob stran. Sicer je v Nemčiji od leta 1840 do leta 1880 izšlo mnogo pesniških zbirk, ne najdemo pa v njih stvarjalcev, ki bi jim bila lirika glavno in edino sredstvo izpovedi. Srečujemo dramatike (Hebbel), epike ( G. Keller, C. F. Meyer, Storm), ki so bili pesniki šele v drugi vrsti. Bil je to čas velikih pripovednikov. (Keller, Gotthelf, Stifter, Raabe, Meyer, Fontane, Ebner-Eschenbach.) Vse od teh dob, in lahko rečemo, vse do naših dni, pa je vzrasla v Nemčiji dolga vrsta ljudi, ki jim je lirika poglavitna in skoro edinstvena možnost izpovedi, ki začenja z Liliencronom in sega nekako do Werfla. V osemdesetih letih je realizem prešel v naturalizem: verno sprejemanje in podajanje utisov je postalo geslo. Za pesnika te dobe, kakor za slikarja te dobe (Liebermann) je prišel čas: impresijonizem je postal končna formulacija. Linijo impresijonističnih pesnikov bi mogli označiti z imeni: Liliencron, Arno Holz, Štefan George, Hugo v. Hoff-mannsthal, Dehmel, Nietzsche, morda spada še sem Rainer Maria Rilke. Časovno bi jo opredelili od osemdesetih let do svetovne vojne. Že Hoff-mannsthal je iskal v refleksiji svojega izraza, on je nekak most k Nietzsche ju, k pesniku svetovnega nazora: Weltanscliaungsdicliter. Značilna za impresijonizem je forma, prvotno še metrično pravilna, čedalje svobodnejša, čedalje bolj ritmus kot metrum, bolj melodija kot rima, bolj mirna, vnesena, včasih dolga, drugič sunkovita, nikakor pa ne lahkotno običajna, vedno enaka v svojih postopih, kakor navita ura. Miselno moremo označiti impresijonizem z individualizmom, često z Nietzschejan-stvom, čeprav se često, kot n. pr. pri Dehmelu porajajo socialni motivi; on stremi za tem svojo osebnost privesti k najvišjim ciljem, tako se sreča včasih z mladimi, nikakor pa njegove težnje niso kar je brezpogojni altruizem mladine. Detle v v. Liliencron (1844—1909) je v našem izboru zastopan s pesmijo »Marčev dan«. Bil je natančen opazovalec in risar dojete resničnosti, bil je neizrekljivo skrben delavec, njegove pesmi so izdelane do poslednjih fines in vendar so njegovi verzi tako lahkotni, da se bli- 1 Oskar Walzel: Die deutsche Dichtung seit Goethes Tod. Berlin 1920. — Dr. Hans Roll: Geschichte der deutschen Dichtung. Leipzig 1930. — Dr. Hans Roll: Deutsche Lyriker von Liliencron bis Werfel. 1931. — Gustav Wenz: Deutsche Lyrik von Johann Gottfried Herder bis Štefan George. Leipzig 1927. — Kurt Pinthus: Menschheits-dammerung, Symphonie jiingster Dichtung. 1920. Deutsche Dichten. žajo poslušalcu skoraj kot improvizacije. Značilna za njegovo poezijo je ognjevitost, brezmejno veselje nad viharnim življenjem, strastjo, — kri, pokolj, divjanje, instinkti mase — vse to so bili spremljevalci njegove muze. Njegovi romani in drame razodevajo impresijonista, to niso miselno zaključene celote, ampak muzikalično podoživljene slike in sličice iz življenja. Njegov verz je zmagovit, gibčen, mavrično barvit. Večno mlad je v svojih ljubezenskih pesmih. Blizu mu je dolga vrsta pesnikov: Gustav Falke, Otto Julius Bierbaum, Kari Busse, Ludvvig Jacobowski, Julius Hartleben. — Po svojih, preroditeljskili potih je hodil A r n o H o l z (1863—1929), osvetlil je vprašanje lirične forme na čisto nov način. Zanj je umetnosti problem vedno tudi vprašanje volje. Stremel je za obnovo pesniških izraznih sredstev, izginila je resnično skoro sleherna razdalja med pesmijo in življenjem, povzpel se je, skoro lahko rečemo, do skrajne možnosti stopnjevane forme baroka v obeh ekstremih svojega stavka: v čezmernem, dolgem, in lapidarnem, skoro vzklicnem stavku. Njegovo delo je bilo drzen eksperiment, ki ga je izvršil v zavesti iskalca in od-kritelja novih poti. Ne pozna običajno rime, metra, ne strofe — njegov slog je ritmična proza (Polymeter, Streckvers). Približal se je rapso-dičnemu, proroškemu izrazu biblije. Kozmično občutje, ki mu je lastno, daje njegovim pesmim nesluteno širino. Zunanje-oblikovno so Holzove pesmi grafični liki. Bitmus mu je diametralno nasprotje metriki, osrednja os pesmi je prapodoba ritma. Holza dramatika so do danes malo igrali, zato ni še ocenjeno njegovo odrsko delo. Znano je, da je umrl prav tedaj, ko so ga predlagali za Noblovo nagrado. Sledilo mu jih je mnogo, med njimi: Paul Ernst, Casar Flaischlen, Johannes Schlaf. Kakor je Holz hotel glasni melodiki običajnega verza odvzeti kričavost, mehaničnost in jo je zavrl, da je bila pridušena in trepetajoča, se je Štefan G e o r g e (1868) odvrnil od resnične sedanjosti in povdarjal v nasprotju s socialno tendenco posebnost individualističnih, izjemnih ljudi. To kaže zunanjost njegovih pesmi: zavrgel je pravopis, interpunkcijo. Njegova pesem ne zabava, marveč učinkuje (»Keine Unterhaltung, sondern Eindruck«.) Dostojanstvenost, sigurnost označujeta njegovo umetnost, vendar čitatelja nikdar ne priklepa z magično silo nase. Kri, srce, duša, vest, človečnost, usoda, minljivost, — vse je postalo forma, umetnija, da je skoro že tuje življenju. Toda formalizem, umetnost radi umetnosti Geor-geju ni vse življenje zadoščala, zato je po vojni postal klicar, buditelj, in se je tudi v formi približal mali, melodijozni kitici narodne pesmi. Na religijoznem temelju sloneči, svečeniško resni, plemenito samozavestni nazor Georgejev je osvojila njegova šola: Max Dauthendey, R. Scliaukal, Cliristian Morgenstern in v začetkih Else Lasker-Schiiler. Če je pri Georgeju prevladovala jasnost, strnjenost forme, je ubiral nemirni Dunajčan H li g o v. H o f f m a n n s t h a l (1874—1929) drugačne strune. Skromnost izraza z izredno tankim sluhom, z izbrano umetnostjo gradnje je odlika njegovih pesmi. Vsestranosti življenja je prisluškoval in ji skušal najti razjasnitve, iskal je rešitve svetovnim skrivnostim, ne da bi jo našel. S tesnobo išče pomena svojega življenja in stvari, ki ga obdajajo. On ni vesoljstvo, odraža ga le in se skoro izgubl ja v njem. Njegove strune so neverjetno občutljive za najsubtilnejše odtenke in sposobne polnega doživetja. Mehak in prožen je njegov glas in verz, on je iskalec, ki mu tli bilo dano najti in doseči cilja svojega iskanja. Glasnik je umetniško občutenega relativizma. V svoji refleksiji je blizu Dehmelu.. Nietzscheju in Rilkeju,loči se bistveno od njih po svoji resignaciji.—Anti-socijalni, individualistični svetovni nazor je dosegel vrhunec v formulaciji, ki jo je izdelal F riedrich Nietzsche (1844—1900). V njem ni le nemška filozofija dobila izrazitega zastopnika, mnogo večjega pomena je njegov upliv morda v nemški književnosti. Njegov izraz je veličasten, vse prej kot suhoparno učenjaški, njegova beseda je mogočna, silna in sugestivna. Nemščina bi lahko od Nietzschejevih dni štela novo dobo. Vso silno moč njegovega izraza in besede razodeva njegova ritmična proza kakor poezija. Prevajalcu je v Nietzscheju stavljena prav gotovo ena najtežjih nalog. Njegovo življenjsko občutje, veselje do boja radi boja razodeva tudi Richard Dehmel (1863—1920). Tudi on ne pozna meja čustev in volje, ne drugega smotra kot oblikovanje lastne osebnosti, čeprav pri njem, ki, kakor vsaka prava osebnost dojema življenje brez dogme, zazveni socialni motiv, zazveni razumevanje tegobe — težav svojega bližnjega. Težke ljubezenske stiske, motna in temna erotika zveni iz njegovih verzov. Spoznati hoče vso slast, užiti vse ugodje, a to oplemenititi, duhovno uravnati. Lastno osebnost hoče voditi k najvišjim ciljem. Njegova poezija je jasna, prijemljiva, plastična. Med Bogom in svetom je hodil in je našel svet, v vseh iskrečih svetlih in temačnih barvah ga je upodobil. — Orisi sveta so zamegljeni, stroga forma izginja v pesmih, ki jih je zapel v Pragi rojeni, v Franciji, v krogu Augusta Rodina vzrasli Rainer Maria Rilke (1875— 1926). Predrzno je posegel v zakonitosti jezika in verza, prelomil s tradicijo. Njegov verz je stopnjevano gibljiv, daleč oddeljen Georgejevi mirnosti. Rima je v skladju stavkov dobila često nenavadno mesto, ne-naglašene in podrejene besede (atributivni adjektiv, člen) srečujemo v rimi. Globoko se pogreza v skrivnost predmeta, ki mu prodira do najglobljih skrivnosti. Njegov predmet niso le ljudje, osebnosti, često sploh nima modela, ustavlja se pri živalih, grbih, zlatu, portalili, vse mu je postalo umetnostno doživetje. Ne ustavlja se ob trenutnem utisu — pogreza se v središče, žarišče in bistvo svojega predmeta, skuša ga dojeti duhovno, njegovo zunanjo podobo hoče razložiti s pomočjo notranjosti. Bil je izmed prvih, ki so izraz notranjosti postavili na mesto zunanjega utiša. Pri njem že skoro ne nahajamo pesmi v prvi osebi, ne govori o sebi — premaknilo se mu je težišče v drugo, tretjo osebo — nagovor je ti, on. Nova lirika je prejela tudi snovno novo delo, približevati se je začela dobi zgodnjega naturalizma. Velemesto, delavec, boj za obstanek, vo jna — vse to so bile stvari, ki jih je mladi pesnik, gnan od stiske, boli in trpljenja, izpovedoval. Od bojnih klicev je prešel v naj-iskreneje občuteno liriko. V dobo pred in po vojni moramo všteti delo žena, zazvenelo je z življenjem sveta tudi v vojni in jo upodobilo v pretreslijivih tonih. Ricarda Huch (1864) je danes evropsko ime. Je žena, ki ji je bilo dano, izoblikovati svoj duhovni obraz do zadnje potankosti; življenjsko občutje te žene je tako iskreno, tako globoko in prepričevalno, doseglo je danes jasnost, ki je za nas, ki se nemirno borimo, skoraj nepojmljiva. Njena lirika je čudovito lepa, njeni verzi so kakor zaviti v svit čarobnih zvokov. Odlično je danes znano njeno ime v znanstvenem svetu, znano je njeno pripovedno delo, ki ima vse vrline velikih pripovedovalcev, včasih leži preko njega komaj opazna patina ironije. V svojih erotičnih pesmih je morda najneposrednejša, najbližja in najpripro- stejša. J g ne s Miegel (1879) je znana predvsem po svojih klenih, jasnih haladah. Pesem v našem izboru ima vse odlike njene umetnosti. Zna povedati velike stvari v priprostem, navidez neznatnem okviru, njen izraz je često blizu ljudskemu tonu. Naivnost dekleta in nebrzdanost hrepenenj sta čudovito zliti v tej pesmi; čeprav varčuje do skrajnosti s sredstvi, ki jih uporablja, je za sleherno besedo Agnes Miegel svoj svet, ki sega zelo daleč v globino. I na Seidel (1885) se strne z naturo v eno, ob silnem občutju nature se izgublja njen lastni jaz. Z zemljo je rojena v isti uri, morje jo je rodilo, vse kar vidi in dojema je zrastlo iz nje. Vendar je Ina Seidel kljub svoji odmaknjenosti dogodkom, silno občutila in oblikovala doživetje vojne v svojih »Litanijah miru«. Vse je ustavila, vretje, ogenj sta pogasnila; evropski narodi so se nasitili krvi in življenj in smrti; — stoje na pogorišču velikega požara, ki je uničil življenjski organizem v jedru; nič več carjev, bogov, vere, tudi ljubezni ni več. Noč je le — mir po strašnih, nemirnih, krvavih dneh. — Ricarda Huch je svoje doživetje vojne srečala že poprej, v zgodovini: Velika vojna v Nemčiji, kjer je obdelala čas tridesetletne vojne, je spomenik tudi tem vojnim dnem. Pot, ki jo je nakazal Rilke, pot od skritih stvari človeške notranjosti navzven, poizkus izražati svoje doživetje s sredstvi zunanjega sveta je še odločneje nastopila skupina ekspresijonisto v. Pesniki naših dni ne nastopajo kakor samostojne osebnosti, nastopajo mnogo bolj v zboru, ki povzdiguje svoj glas v eni sami veliki obtožbi. Ta skupina mladih ljudi občuti živo nasprotje v razmerju do sodobnega sveta, ki je še do nedavna veljal za edino možen svet in ustroj življenja. Zavedli so se vseh nasprotstev, zavedli spoznanja, da je vojna najhujše zlo, v katerem se je odmirajoči svet še enkrat razživel. Zbuditi hočejo človeško srce, kličejo vzdramitev in upor, ljubezen do ljudi. Zanimivo je, da sta tu nekako po občutju ločeni skupini austrijskih in nemških pesnikov. Austrijska skupina, — ki ji je Praga z Werflom žarišče, je postala za razvoj ekspresijonizma prav tako važna kot nekoč Dunaj za impre-sijonizem — se nagiblje vse bolj k mehkobi, kliče k ljubezni, dočim je nemška skupina odločnejša in kliče k uporu. Mnogo jih je, ki so padli v vojni: Alfred Lichtenstein, Ernst Wilhelm Lotz, Ernst Stadler, August Stramm, tudi Georg Heym je že mrtev. Skupina, ki je najradikalnejša, se je zbrala okrog Walterja Hasencleverja: Joliannes R. Becher, Iwan Goli, Kurt Heynicke, Willielm Klemm, Rudolf Leonhard, Kari Otten, Ludwig Rubiner, Alfred Wolfenstein. Nujna razvojna posledica ekspresijonizma, njegovega stališča do sveta, odklanjanja vsega obstoječega in sproščenja duha je bila, da je nova lirika postala glasnik prevratnih razpoloženj naših dni, ki jih je rodil konec vojne, da še več, zavedala se je svojega tovarištva z vsemi onimi, ki so z dejanjem in z voljo zopet hoteli ustvariti srečne dni človeštvu. Bila je glasnik skrajne levice, mladostno nasprotujoča vsemu kompromisarstvu in polovičarstvu. V upanju, da politični polom privede do obnove družbe in življenja, se je postavila ob bok s političnimi boritelji. Stala je mnogo bolj na levici kakor socialno demokratsko čuteči pisatelji zgodnjega naturalizma. Jean Jaures, Kari Liebknecht, Rosa Luxenburg — vse je obdala svetost mu-čeništva, padli so za svojo idejo, žrtvovali se za dobro stvar. Hasenclever, Becher, Leonhard so slavili njihov spomin —- kakor je slikarica Kathe Kollwitz Karlu Liebknechtu postavila trajen spomenik. V našem izboru zastopajo vojno liriko: Heinrich Ler sch (1889), kotlar iz Miinchen-Gladbacha, Kari Broger (1886) in Max Bar-thel (1893). Vojna lirika je morda najresničnejši, najiskrenejši plod moderne lirike. Vznik ji je neposreden, včasih grozotne prepričevalnosti. To so intimne izpovedi, mogočnejše od vsega vpitja, od vse groze in strahot podivjanega človeštva. Poleg že omenjenih bi bilo še omeniti sledeča imena: Ernst Stadler, Max Herrmann, Walter Rheiner, E. A. Rhenhardt, Jakob van Hoddis, Max Pulver, Kurt Bock, Georg Trakl. Pri nas je znan Tlieodor Daubler, ki je rojen v Trstu, lirični epik (Nordlicht). Našo vrsto zaključujeta Kurt Heynicke (1891) iz radikalnega kroga mladih in pa zasanjani, lirični klicar novega duha, ki opeva svetnika in ga poveličuje v nasprotju z junakom — F ran z W erf el (1890). Praga je z Werflom, Maxom Brodom in Paulom Korn-feldom postala nekakšno izhodišče nemškega ekspresijonizma. Tak je torej obraz sveta nemškega pesništva v širokih obrisih. Čisto točno določiti sliko naše neposredne sodobnosti, pa bo najbrže na dobršen čas še zelo težko. Mladina, ki dorašča, ki se je jedva dobro jela oglašati, bo krenila na pota, ki jih vnaprej ni mogoče nakazati. Razvidno pa je iz tega kratkega pregleda, da je pesem še vedno spremljevalka tudi naših civiliziranih dni, in da stopinje življenja neposredno in točno oblikuje. IZ NEMŠKE MODERNE LIRIKE v marcu DETLEV VON LILIENCRON Megle senčne preko polj bežijo, Dviga se škrjancev jata glasna, v modrem vzdušju gaji tam šumijo, hrupna prišla je pomlad prekrasna. Zrak v višavah orjejo žerjavi, Lahno ti, dekle, vihra obleka, v potnih gručah plovejo kričavi. v daljne kraje sanja kratka sreča. Kratka sreča je odšla z meglami; držal bi jo, nisem smel, z rokami. Prevela Milena Mohoričeva mladoletje HUGO v. HOFMANNSTHAL Gre veter pomladni skoz gole aleje, čudne stvari hladni veter veje. Sam trepetal je, kjer jok je bil, se ljubko v lase razvihrane privil. Posipaval z dreves akacij je cvetje, hladil je teles žareče zavzetje. Usta smejoča poljuboval, mehke, čuječe trate spoznal. Kot krik je ihteči drsel skoz piščal, ob zarji rdeči je v mrak veslal. Šepetajoče, sobe je preletel, dogorevajoče luči svit je prešel. In op o j, ki šelesti od daljnih bivališč, zadnje noči. Prevela Milena Mohoričeva tam nad zemljo ARNO HOLZ Tam nad zemljo hitijo oblaki, v gozdih zelena lije luč. Zabi, srce! In v tihem solncu najblažji čar veje, cvetje ziblje se, tisoč uteh cvete. Zabi, srce! Iz dalje žvižga ptič, le slušaj . . . Poje svoj spev. O sreči spev! O sreči. Prevel Vladimir Premru travnik lep ARNO HOLZ Travnik lep, mehak, zelen. Na njem ležim. Med samimi zlaticami! Nad mano toplo nebo; beline daljne nemir mi oči počasi, prav počasi zapira. Zrak giblje se ... nežno brenčanje. Daleč sem zdaj od vseh svetov, rdečina nežna me napolnjuje natanko čutim kak' mi v krvi solnce lije — minute beže. Pogreznjeno vse. Le še jaz. Blažen. Prevel Vladimir Premru Gre veter pomladni Skozi gladke, skoz gole aleje, blede aleje čudne stvari hladni prinaša veter veje. sence blede. nepoznanemu bogu FRIEDERICH NIETZSCHE Enkrat še predno dalje greni, v daljine pogled svoj upiram, osamljen roke k tebi dvignem, do tebe, kamor se zatekam, ki sem v globinah svoje duše svečano ti gradil oltar, da me vsikdar glas tvoj od tam prikliče. Na njeni žareče pisano sem bral besedo: neznanemu bogu. Njegov sem, pa četudi v krogu grešnikov do ure te sem stal: Njegov sem — te vezi že čutim, ki v boju tem vsled njih slabim in, če bežim, me silijo, da njemu služim. Neznanec, hočem te poznati globine moje duše poznavalec, življenja moj'ga burni rešetalec, nedojemljivi, v rodu mi! Poznati hočem te, služiti ti. Prevel Vladimir P r e m r u osamljen FRIEDERICH NIETZSCHE _______ Vrane vpijo frfota je v mesto lete: snežilo bo, — kdor dom ima — dobro mu je! Otrpel ves oziraš se, ah, dolgo že! Kaj, norec, res pred zimo v svet zbežal si še? Svet — je prehod k pustinjam ves hladan in nem! Kdor zgubil tod je vse, ne vstavlja se, to vem. Zdaj bled stojiš v zimsko popotvanje zaklet, kot dim hitiš, ki išče hladnejših nebes. Leti, hrešče v tonu ptičev pustinjskih poj! — Norec, srce v led, v zasmeha skrij nepokoj! Vrane vpijo frfota je v mesto lete: snežilo bo, — kdor doma zdaj nima, gorje! Prevela Milena Mohoričeva delavec RICHARD DEHMEL Imava postelj, otroka imaš žena! Imava delo, in sicer oba, imava solnca, dežja in vetra. Manjka nama le majhna stvar, da bi kot ptiči svobodna bila: le čas! Če v nedeljo preko polj greva, otrok, in nad klasjem se v daljo in šir modri lastavičji rod blišči, 18* o, nama ne manjka obleka tako, da bi lepa bila kot ptiči so: le čas! Le čas! Viharne nevihte slutimo mi, ljudstvo. Le majhno večnost še; nič nam ne manjka, žena, otrok, kakor kar raste iz naših rok, da bi kot ptiči veseli bili — le čas! Prevela Milena Mohoričeva 275 včasih se v tihi noči zgodi RAINER MARIA RILKE Včasih se v tihi noči zgodi, da veter kakor otrok se zbudi, in prispe pod drevesi v vas lahno, nalahno do nas. In ob ribniku tiplje lahno, in tedaj pozorno mu je uho: in hiše so vse blede, in v gajih hrasti molče . . . Prevel Vladimir Premru to hrepenenje je RAINER MARIA RILIvE ? ih r.3 To hrepenenje je: v valovih ne v času imeti domovine. In to želje so: da v tihih dialogih ura dneva z večnostjo ti mine. In to življenje je: dokler ne dvigne se najbolj samotna ura včerajšnega dne, ki smeje se drugače kot sestre in v večnost gre molče. __ Prevel Vladimir Premru hrepenenje RICARDA HUCH Da le s teboj sem. Po tebim medlim kaj žitje opasno, kot po bregu valov,e prijatlji, kaj dom mi, kot lastavke v jesen kaj zemlje bogastvo. hite v južno domovje. Kot sam v noč misli sin samotni planine na snežne bregove, svit mesečine. ^^ ^^ Mohorifeva dekletova molitev AGNES MIEGEL Te prosim, Gospod, za Kristovo kri preljubega zvesto ohrani nu. Te prosim, Gospod, iz dna srca, da me poljubi na usta moja! Pri zveličanju duše prosim te, če drugo bi snubil kdaj, kar naj umre. Prevel Vladimir Premru skrivnost ljubezni INA SEIDL Li veš predragi zakaj to leto je srečno? Glej, moja ljubav je nad tabo bedela večno. Vsako bol. ki srce ti je grozeče obdala, da je brezglasno prešla, sem jo k sebi pozvala. Vsako plodno srečo, ki jo prijazna je ura dala, poslala sem k tebi, da nežno je v tvoji duši obstala. Glej, saj je sladko vse za te pretrpeti in zate v žaru dvojne bolesti zgoreti. Prevela Milena Mohoričeva pokrajina GEORG TRAKL Večer v septembru; žalostno zvene temni klici pastirjev skozi večerno vas; ogenj se iskri v kovačiji. Silno se vzpenja črn konj; hijacintni kodri dekleta love ljubezen njegovih purpurnih nozdrvi. Tiho zamre na robu gozda klic košute in rmeni cvetovi jeseni se nagibljejo nemi nad ribnika modro obličje. V rdečem plamenu je zažarelo drevo; sfrfotali so s temnimi obličji Vsi ljubi bratje, ki padli so že govore iz kamna in grude, z oblakov, vetrov govore. Njih glas napolnjuje prostranstvo z močjo, v slehernih sanjah poslednje njih misli tko. Zopet čuje glas, zadržavan in svečan: »Brat v življenju, živi brat, čuješ li sam? Piši: če brat v bitki morilni pogine, umre le telo mu, delo s sveta ne izgine. Če tvorna volja dela nikdar ne opušča, smisel življenja za udar krepi in učvršča. Poleži se dim! Razgrni ognjeni oblak! Večen je boj, močnejši kot slehern vojščak. Piši: Vsak padli brat snubi roke, nove roke, da delu življenje vzdrže. Zato je mrtvih bratov ukaz: Če delo živi, ni žrtev izgubljen čas!« netopirji. Prevel Vladimir Premrli oporoka KARL BRoGER Noč za nočjo v mojo dušo gori, mrtvih bratov volja in testament živi. Spet čujem glas, kot temni čar: »Delajte---tožite nikar!« Prevela Milena M o h o r i e e v a tovariš HEINRICH LERSCH Zvesto je vztrajal vso dolgo jesen in zimo, z vojne, tujine, ustvaril si dom in domovino. Domotožje so pile zvezde, lilo je v noč pokojno. mislil na domovino, kot da je mrtva, med vojno. Al' ko pomlad je s svitom ozračje objela, mu ostro svetleče oko je temna žalost zajela. Globoko je v snu, sam vedel ni, ječal in vzdihal ves čas, v sanjah in koprnenju venel je vojščaku obraz. In nekega dne, bilo je še mračno, pelo je nad zemljo stal je tresočih se usten, obličje uprto v nebo: škrjanec je prvi bil, med treskom in grozo je pel, uklenjeni duh je z ječe volje vzletel. Jokal je, jokal bolesti: Zdaj videl je bitko in smrt. videl, kak' svet je od polletne vojne strt. Zamujal je stražo, jemal ni več puške v roke, če v službi je stal, blodilo in sanjalo mu je srce. Golo je zemljo poljubljal, metal na prsi se njene, za težave ni znal, še vojna je šla v pozabljenje. Ni slišal ukazov, ne, če se razletel šrapnel je, ne strelov, napadov, klicev — le: da škrjanec pel je. Prevela Milena Mohoričeva pomlad nagiblje se MAKS BARTHEL Pomlad nagiblje se v doline v tretje že. Molči dežela vsa. Granat teh ptičev glas jeklen je. Smrt se sprehaja. Smrt se igra. Prevel Vladimir P r e m r u srečanje MAKS BARTHEL Pred jarkom našim v gozdu močno dekliško lep venec stkale, je pet mrtvih ležalo zajetih v zemljo. nagibale so se krotko Trobentice tam so pognale, v pet mrtvih molčanje strasnc Prvi z rjavo brado kakor zlato in vitko in nežno roko dvignil v solnce oči je rumene, videl pomladi ni več razsvetljene. In mislim, da bil je mislec globok, vsega rešetalec, bil darežljivih je rok. Ostali ležali ob grmu in drevju so v gozda tihote tihem šumenju. Nikdo ni povedal odkod jim rod. Roke so jim bile žuljave povsod, delavske roke, ki od ranega dne trdo v noč delajo in le skrbe. Bil sem na stražo tja poslan, na stražo v svet od krvi razoran. Pet mrtvih Francozov ležalo je tam, v višinah se maj je sprehajal sam! Polno se pest mi je cvetja zlomilo. Besede divje srce je govorilo. Prevel Vladimir Premru nagovor ERNST STADLER Le plamen sem in žeja, krik, požar. Skoz' tesni mo je duše čas beži Kot temne vode buren neznan čar. Na truplu znak gori: minljivosti. Zrcalo si, veliki po krivini potoki žitja s© srečujejo in po zlato lijoči mu globini stvari blesteč od mrtvih vstajajo. Najboljše tli, duši se — zvezde sij. ki v letnih se noči prepad gubi — a slika daljna je ta tvojih dni znak večen, ki usodo varje ti. Prevel Vladimir Premru Moj rod cveti večno. narod KURT HEYNICKE Ti veletok razpet iz polnoči v polnoč velik, globok iz morja v morje vrelci šume iz tvojih globin tebe večno hraneč, narod. Moj rod cveti večno. Sanjaš bodočnosti privide. Ne bo več dne, ki tvoje sni bi rušil, vrhovi tvoje duše bodo segali v nebo in dvigali nas nas narod. Jaz sem drevo v gozdu narod. In solnce hrani moje liste. A korenine moje spe spanje moči v tebi moj rod. Moj rod, vse klečalo bo nekoč še pred teboj. Ker tvoja duša bo vzletela preko mest in dimnikov visoko v lastno srce. In ti cvetel boš, moj rod. Moj rod v sebi. Prevela Milena Mohoričeva storil sem dobro delo FRANZ WERFEL Srce vriskaj! Storil sem dobro delo. Sedaj več nisem sam. Človek živi, živi človek, ki se mu rose oči če misli name. Srce, vriskaj: Živi tak človek! Nič več, ne, nič več nisem sam, ker sem storil dobro delo, vriskaj, srce! Sedaj je konec zdihujočih dni. Tisoč dobrih del storim! Že čutim, kako me ljubi vse, ker ljubim vse! Topim v ugodju se spoznanja! Ti moje zadnje, najslajše, najčistejše, najjasnejše, najponižnejše občutje: Dobro hoteti! Tisoč dobrih del storim. Najlepšega zadoščenja sem deležen: Hvaležnosti! Hvaležnost sveta, tihi predmeti mi padajo v naročje. Tihi predmeti, ki sem jih v polno užiti uri božal kakor pridne živali. Moja miza hrešči vem, da me hoče objeti. Klavir poizkuša najljubšo mi pesem zveneti, skrivnostno in neubrano zvenijo vse strune obenem. Knjiga, ki jo čitam, odpira se sama. Storil sem dobro delo! Nekoč bom v zeleno naravo romal, tam me bodo drevesa in ovijalke zasledovale. Zelišča in cvetke me lovijo, lahke korenine me objemajo že, nežne veje trdno vijo me, listje se stresa na me lahno kot tenko sipajoč se slap. Mnogo rok se steza za menoj, mnogo zelenih rok, povsem obdaja ljubezen me, ljubkost od nje sem ujet. Storil sem dobro delo, poln veselja in dobrote sem in nisem več sam, ne, nič več sam. Vriskaj, moje srce! Prevel Vladimir Premru IZ DNEVNIKA JOSIP VIDMAR III Ko sem pred nedavnim prebiral pisma znamenitega slikarja Vincenta van Gogha, me je zelo živo obšla zavest o stari bolečini nad neko panogo našega kulturnega življenja. To je naša slikarska kritika in sploh kritika oblikovnih umetnosti. (Še slabše je kajpada z našo glasbeno kritiko, za katero velja vse, kar bom tu očital kritiki likovnih umetnosti, le da so vsi nedostatki druge pri prvi še očitnejši.) Prav za prav gre za en sam, toda bistven nedostatek in očitek. Trdim namreč, da je vsa ta naša kritika premalo človeška. S tem ne mislim reči, da je neusmiljena ali brezobzirna, marveč pravim, da je premalo dostopna občinstvu, kateremu je predvsem namenjena, da je premalo razumljiva in še premalo zanimiva, kar vse izvira iz njenega osrednjega sprejemanja in pojmovanja umetnosti. Če naj slikarsko ne posebej izobraženega človeka kritika slikarstva sploh zanima, mu mora biti človeško približana. Govoriti mu mora o človeških čuvstvih, razpoloženjih in stanjih, o človeški vsebini slikarstva oziroma neke slike in mora vrline in nedostatke nekega dela spravljati v sklad ali nesklad s človeškimi rečmi, ki so za lajika edino zanimive in ki so resnično in dragoceno bistvo tistega, kar naj prav uživajoč gledavec prejme od umetnine. Le kritik, ki bo znal tako človeško obravnavati osrednje vprašanje o vrednosti in nevrednosti likovne umetnine, lahko brez škode za zanimivost in umljivost govori tudi o tehničnih in specialno slikarskih vprašanjih, ki bodo pri njem vedno svojevrstno osvetljena od osrednje človeško kritične misli. Tega edino pravega, užitnega in pomembnega načina naša likovna kritika ne pozna. Nudi nam težko umljive, a v bistvu nevažne analize sloga, govori o pojmovanju prostora, o kompozicionalnih posebnostih posameznih slikarjev, o njihovem razmerju do barve in še o premnogih, neznansko bolj učenih stvareh, ki vse skupaj niso ne zanimive ne kritično uporabne. Nikoli pa ne govori o intimni človeški vsebini umotvorov in sploh niti ne kaže razumevanja za razliko med zgolj slikarskimi zasnutki in pa umetninami, ki jih je oplodila intimna, človeška — izpoved. Ta druga in prav za prav edino dragocena polovica slikarstva zanjo skoraj nev ©ksistira in podoba je. da so ji likovne umetnosti samo izvajanje in reševanje^ tehničnih in stilističnih problemov, ne pa vroča govorica veselih in žalostnih, junaških in nežnih, mirnih in viharnih človeških src. Edina razlaga za ta osrednji nedostatek naše kritike je nezadostno razvit čut za človeško jedro, ki bi ga bilo treba v vsaki umetnini zajeti, pokazati in oceniti. Barve in oblike so ji očitno pač samo barve in oblike, ne pa simboli, ne zvoki in harmonije in ne besede, ki govore in po jo o človeku. Prenešeno v umstveni svet, se to pravi, da ta kritika nima pravega pojmovanja umetnosti, ki jo razlaga, in o umetnosti sploh. To je bolečina, ki me je spremljala pri branju čudovitih pisem slikarja van Gogha. V njih seni neprestano srečaval pojmovanje umetnosti, ki se mi zdi edino naravno; videl sem navzlic nepopisni občutljivosti za barvo in navzlic veselju nad golo barvo slikarsko čuvstvovanje in uživanje, ki je vedno polno človeške vsebine. Našel sem v teh pismih umetniško miselnost, ki je prava, ki vzbuja ljubezensko zanimanje za umetnost in ki nam jo približuje in jo hkratu posvečuje. Zato čutim potrebo to dojemanje in pojmovanje umetnosti, ki je v pismih razsejano, obnoviti in pokazati v strnjeni vrsti. \ pismih, ki so deloma naslovljena slikarjevemu bratu Teodorju deloma pa slikarju Bernardu, govori van Gogh Često o svojem slikanju in o smotru, ki ga je pri tej ali oni sliki skušal doseči. To so mesta, ki jih nameravam uporabiti in navesti v dokaz pojmovanju, ki ga zagovarjam. Nekoč piše bratu o krajini, ki jo je bil prav kar dovršil: »Med delom sem si ves čas prigovarjal: Ne jenjaj prej, dokler ne bo v stvari nekoliko jesenskega večernega razpoloženja, nekaj mističnega, nekaj, kar je polno globoke resnobe.« V istem pismu pravi, nekoliko kesneje: »Nisem še zadovoljen, kajti čudovita narava še premogočno živi v mojem duhu. Ali vendar vidim, v svojem delu odmev tega, kar me je prijelo: vem, da mi je narava nekaj pripovedovala, da mi je govorila in da sem njene besede stenoszrafsko zapisal. V mojem stenogramu so mogoče nečitljiva mesta, napake in vrzeli, in vendar je mogoče v njem nekaj, kar sta mi govorila gozd in obala ali postave.« — Drugič zopet pravi: »INa-slikati hočem kratko malo svojo spalnico. Tokrat bo imela poglavitno besedo barva. S svojim poenostavljanjem naj da stvarem večji slog m naj fledavcu sugerira absolutni mir in sen. Skratka — gledanje te slike naj nudi duhu oziroma fantaziji oddih.« Ta slika njegove spalnice je dokaj znana. Zelo je preprosta in skromna. Človek bi dejal, zgolj slikarska študija. In vendar kolikšna pozornost nasproti njem človeški vsebini, nasproti razpoloženjskemu značaju. Van Gogh kajpada dobro pozna razliko med zgolj slikarskim in slikarsko umetniškim. Tako piše nekoč bratu o Bernardovem avtoportretu, ki mu je kot slika zelo simpatičen: »To je samo slikarska ideja, nekaj črnk a stih potez, toda ,chich' kakor kak pristni Manet.« Njemu samemu zo-olj slikarske ideje zadostujejo samo za študije: slike, ki jih ima v delu. tolmači svojima dopisnikoma vedno zopet glede njih človeške vsebine. Presenetljiv in poučen je tale opis znane slike, ki bi ji manj prodiren opazovalec po videzu gotovo prisodil skoraj samo slikarske kvalitete: »Skozi okno zelo elegantne, angleške restavracije se vidi največja nesnaga in pa ladja, iz katere tvorijo orjaški tipi nosačev in inozemskih mornarjev kože in bivolske rogovje. Poleg okna stoji zelo črno, zelo nežno, plašno dekletce . . . sami kontrasti, ki učinkujejo zelo rezko. Flamski mornarji s pretirano zdravimi obrazi in širokimi pleči . . . postajajo tod. jedo školjke in pijejo pivo... med vpitjem in silnim gestikuliranjem IN a drugi strani pa'se plazi ob sivem zidu majhna črna postavica z rokami ob bokih. V okviru ogljeno črnih las majhen obrazek, rjav. oranžno rumen? Ne vem. Pravkar je dvignila oči in vrgla boječ pogled. I o je majhna Kitajka, skrivnostna, tiha kakor miš, majhna, steničjega značaja. Nasprotje z velikim flamskim školjkojedcem.« Koga ne bi zanimala slikarska kritika, ki bi takole tolmačila slike. Komu ne bi ta kritika približala slikarstva samega in mu ga naredila razumljivega in polnega zanimive, sorodne in drage človeške vsebine. Zadel bi jo očitek literarnosti in tega ji ne bi oporekali samo manj subtilni kritiki, marveč tudi mnogi umetniki. Tudi temle besedam bo kdo ugovarjal, češ, lahko je tako tolmačiti lastne slike, a drugače je s tujimi. Nedostopne so, težko umljiv jezik govore kakor muzika m vsaka točna razlaga je tvegana. Odgovor je samo eden: o slikah naj govori samo tisti, ki dobro razume njihovo govorico. Poglej si, kako van t.ogh razlaga tujo sliko: »O, kako čudovita je Delacroixjeva slika s Knstovo ladjo na Genezareškem jezeru! On s svojo bledo-rumeno avreolo spi m sveti v dramatski vijolični, temno-modri, modro-rdeči lisi; in pa skupina preplašenih učencev na strašnem smaragdno-zelenem morju, ki kipi in kipi prav gori do okvira. Kakšna genijalna zamisel!« Ali če se vrnem k van Goghovemu tolmačenju lastnih slik in jih pregledam z nekega posebnega zrelišča, ki bo takoj postalo jasno, vidim, da razen prve, ki je krajina, vse druge prikazujejo poleg stvari in narave tudi ljudi ali vsaj reči, ki so v bližnji zvezi s človekom. S temi sredstvi. bi si kdo mislil, je lahko govoriti tako razumljivo in tako določno o človeškem srcu in k človeškemu srcu. Pri prvi krajini, ki je brez človeških figur ali vsaj brez takih, ki bi bile na sliki važne, pa tudi sam govori mnogo bolj splošno in le o glavnem, ne zelo določnem razpoloženju. Da pokažem, kako veliko bolj določno mu govori tudi pokrajina sama, in da s tem ovržem še ta ugovor zoper človeško tolmačenje slikarstva, bom navedel še naslednji dokaj obsežni, zato pa tudi nadvse poučni in tragični opis krajine, ki je poleg tihožitja morda resnično najbolj zastrto govoreča slikarska zvrst: »Tu popis slike, ki jo imam ravno pred seboj (pogled na park, ki spada k bolnici za živčno bolne, v kateri se zdravim): na desni siva terasa, kos zidu, nekaj odcvelih rožnih grmov, na levi tla v parku (angleško rdeča), svet, ki ga je izžgalo solnce in ki je posejan z odpalimi smrekovimi iglami. Rob parka je posajen z visokimi smrekami, katerih debla in veje so angleško rdeče in katerih zelenje zaradi rahle črne nijanse učinkuje še bolj bolestno. To drevje izstopa iz večernega neba, katerega rumeno ozadje reže vijolična proga; višje prehaja rumena barva v rožnato, nato v zeleno. Nizek zid — ki je tudi angleško rdeč — zapira razgled in le na enem kraju gleda čezenj vijoličast in okrsko-rumen grič. Prvo drevo je ogromno deblo, ki ga je nekoč udarila in razklala strela: ena sama stranska veja še štrli visoko v zrak in seje na tla curke temno-zelenih igel. Ta mračni orjak — premagani junak — ki ga lahko smatramo za živo bitje, kontrastira z bledim smehljajem kasne rože na grmič ju, ki vene na nasprotni strani; pod smrekami samotne kamenite klopi in temna bukev. Nebo se rumeno zrcali v luži, po nalivu je. V solnčnem žarku — poslednjem refleksu — se stopnjuje temni oker do žareče oranžne barve — temne figure se tu in tam še plazijo med debli. Lahko si misliš, da vzbuja ta kombinacija angleško-rdečega, s sivim zastrtega zelenega in črnih črt, ki robijo obrise, nekoliko tistega strahu, ki ga preživlja prenekateri izmed mojih sotrpinov. In motiv velikega od strele razklanega drevesa, bolehni smehljaj onega poslednjega jesenskega cveta v zeleni in rožnati barvi, stopnjujeta ta vtis.« Vso težo izraza nosi v tem popisu samo pokrajina. Človeški predmeti, ki so na sliki upodobl jeni, so v bistvu postranski ovoji in vendar je izraz docela določen in silno sugestiven. Da, tudi čista krajina govori, če je umetniška, o človeških stvareh, ki jih mora pravi interpret občutiti in pokazati. ( motnost je v vseh svojih panogah in pri vseh izraznih sredstvih ena in ista. Njen smisel in n jeno bistvo sta vedno in povsod samo v izražanju lepote človeškega duha. Človek je njeno središče in njen smoter. »Zola, — piše van Gogli nekje svojemu bratu, — Zola pravi nekaj lepega o umetnosti na sploh: ,Dans l'oeuvre d'art je clierche, j'aime l'hom-me, 1'artiste.'1 Vidiš, to se mi zdi docela pravilno. Vprašam te, kakšen mož, kakšen opazovalec in mislec, kakšen značaj tiči za sliko. . .« To vprašanje naj bi bilo geslo in poglavitno vprašanje vsake kritike o umetnosti, bodisi o literaturi, bodisi o likovni umetnosti in bodisi o rnuziki. 1 V umetnini iščem in ljubim človeka, umetnika. o R o C I L A KNJIŽNA POROČILA Jože Kranja: »Pot ob prepadu«, povest. Izšla v zbirki >Slovenske poti«, ki jih ani. urejuje Juš Kozak. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljan Pozorišče povesti je Pohorje in sicer predvsem Cinžat in Devica Marija v Puščav,, kjer se odigrajo za potek povesti najvažnejša poglavja. Dasi skuša pisatelj pokrajino prikazovati dokaj verno in nje opise čestokrat z velikim poudarkom vpleta v povest, se mi vendar zdi, da mu kraj dejanja ni predmet velikega zanimanja. Tudi soc.jaln, motiv v povesti ne igra odločilne vloge, ampak je avtorju važen samo v toliko v kolikor mu služi za risanje miljeja in pa za izprožitev nekaterih dogodkov, ob ka-terih se pokažejo značaji ljudi v povesti. Samo takega pomena je tudi poizkus upora dninarjev gospodarju, pri čemer se izkažejo vsi dninarji in dninarice za sirokoustneze in strahopetce, glavni junak povesti, France, pa za impulziven pa tudi za nekoliko lahkomiseln značaj. On sicer mirno pove gospodarju to, česar si drugi niso upali, toda ne iz kakega prepričanja, marveč, da bi se postavil. Pravo težišče dela je ljubezenska zgodba in pa značaji, med katerimi se ista razpleta. Kratka vsebina te zgodbe je v glavnem sledeča: Lesar, bogat posestnik in mesar s Cinžata, ukaže nekega dne svoji mladi dekli, brhki Reziki, naj gre k bajtarskemu sinu Francetu, ki se je pravkar vrnil iz zapora (zaprt je bil zaradi tihotapstva), in mu reče, da naj pride k Lesarju, kjer bo pomagal pri sekanju lesa. Rez.ka gre m najde Franceta doma pred njegovo bajto in ga vidi, kako se trudi z dviganjem težkega hloda. Zdi se ji močan in lep in se vanj zaljubi, pa tudi Rezika se zdi njemu močna in zastavna in si jo zaželi. France, ki mu drugače ni veliko do težkega dela, pride res v gozd k Lesarju in sicer predvsem zato, da bi se srečal tam z Reziko, kar se tudi zgodi. Tu ji France ob neki priliki pravi, da bi ona morala z njim »skoz, gozdove«, kjer bi jima nič na svetu ne bilo mar. To sliši stari, šibki in smesn. Lesarjev hlapec Jakob, ki je tudi zaljubljen v Reziko in bi se rad z njo poročil. Jakob po teh besedah spozna, kaj se plete med onima dvema, postane ljubosumen tihotapca Franceta pred Reziko za postopača. Dejanje se potem razpleta tako, da France Reziko ob priliki proščenja zapelje in se še pozneje shaja z njo ponoči na Lesarjevem domu. Ker ljubi bolj svobodo od uklenjenosti, še nadalje tihotapi in ne misli na redno delo. Jakob ni slep in vidi, kako je z Reziko. Iz ljubosumnost, s, laze. da je njegova sveta dolžnost biti njen zaščitnik in da jo mora obvarovat, nesrečnega življenja s tihotapcem in »postopačem« Francetom; in tako skrbeč za njen telesni in duševni blagor izvoha, kdaj bo šel France spet čez mejo in javi to financarjem. Ta ga gredo ob napovedani uri čakat in, ker se jim ne pusti ujeti, ga ustrele. Za Reziko ki je s Francetom že zanosila, je njegova smrt dvojno gorje. Obupana gre nad prepad in skoči v Dravo. Rezikin značaj je risan v splošnem dosledno in jasno. Lahko si jo predstavljamo kot svežo, naravno in nepokvarjeno kmečko dekle, ki je v ljubezni zvesta in udana in ki se vsa izživlja v mislih na srečen zakon. Zato si v srcu želi, da bi France ne bil svobodnjak ter, da bi se odrekel tihotapstvu. Jakob je, kakor smo že omenil, ubog na duhu in na telesu. Kot tak je risan zlasti v začetku, med tem ko se proti koncu pokaže še nekoliko zlobno preračunljivega. Tudi glavnega junaka Franceta si čitatelj lahko precej jasno predoči. Vidi ga kot bahavega, morda sem pa tja celo kot prevzetnega mladeniča. Ljudi okrog sebe nizko ceni, zde se mu slabi in neumni, dasi sam tudi ne kaže velikih umskih zmožnosti. Nad vse ljubi svobodo, rad bi živel kar tako tja v en dan, nikomur odgovoren, menda tudi samemu sebi ne. To bi. samo na sebi, ne bilo nič slabega; taki ljudje so verjetni in možni, ali ne moremo se izogniti nečemu drugemu. Čitatelj namreč odločno čuti, kako je ta oseba avtorju simpatična in da jo iz takega odnosa do nje hoče prikazati kot tragično. Ta moment daje notranje obeležje vsej povesti in nas sili, da se vprašamo, ali je avtor res dodobra poznal svojega junaka. Če bi ga docela zavedno prikazal takšnega kakršen je in mu ne bi pritisnil pečata svoje simpatije, bi čitatelj sočuvstvoval z Rcziko, se morda nekoliko razburil nad Jakobom in Francetom, vso knjigo pa morda prebral kot ljudsko povest. Tako pa je pisatelj položil v knjigo idejo o svobodi, ki jo mora bralec presoditi. Francetu je prostost vse, zato sovraži vse človeške zakone in postave, hoče biti svoboden kakor srna v gozdu. Napiti se hoče vsega, on je samemu sebi vse in meni, da je le zanj vse, kar je okoli njega. S takimi mislimi se približa tudi Reziki in ji pravi: »Svet je zame, ne jaz zanj. — Tudi ti si zame«. »Če sem že na svetu, hočem biti tak, da se zavedam, kako sem ponosen in močan.« Toda, ko mu ona pove, da je noseča, torej ko bi moral prevzeti nase tudi posledice svobode, kakor jih prevzame tudi srna v gozdu, se silno prestraši in izgubi glavo. Zave se, da se je v nečem uračunal, da je letal previsoko, da je prešibak, da bi mu ne bilo treba računati z ljudmi in z njihovimi postavami. Toda to spoznanje mu pravzaprav ničesar ne prinese, ker niti ni pripravljen, pokoriti se za svojo zmoto s tem, da bi se podredil zakonom svobode in nosil nje posledice, niti se ne misli pokoriti človeškim postavam. Boji se vsega in hoče biti samo »prost«. Ker torej ne vidimo ničesar na njem, kar bi mu dajalo pravico do prostosti, nas njegova smrt ne pretrese in je zato zmanjšana tudi pomembnost Rezkine usode. Vse druge osebe so le epizodnega pomena in so v obče dobro prikazane. Pisana je povest živo in živahno, marsikateri prizor priča o močnem pisateljevem pripovednem daru. Zlasti mora omeniti prizora, ko pobijejo vola in ko Rezika izve, da so ubili Franceta, šibkejša pa je v slogu in v organizaciji; v tem pogledu zapušča vtis premajhne obdelave. Opomnim naj tudi, da njegov jezik često zelo moti. Stavkov, kakor je tale: »France--je zagrabil sekiro in jo zarinil s kovinsko čeljustjo v deblo,« bi lahko naštel več. Toda kljub vsem tem in takim slabostim, smatram, da je delo vendarle pozitivno in je prav, da je izšlo. Mirko R o š. Razno ALI VESTE da je Zveza nemških akademičark izdala »Bibliografijo ženskega vprašanja in ženskega gibanja« (Bibliographie der Frauenfrage und Frauenbevvegung). Knjiga je ogromna — 700 strani in čez 7000 raznih naslovov, kar je vsekakor popolnoma v slogu in zvesto tradiciji najosnovnejšega ženskega elementa — mnogobesedja. Obsega pa knjiga vse zadevne stvari, sestavke, spise, knjige, govore od 1. 1790. dalje, ko se je baje žensko gibanje začelo. da so se berlinski brezposelni igralci lani združili v igralsko družino »Truppe 1931« (Četa 1931), ki predstavlja politično gledališče po vzoru ruskih podobnih družb, kjer razpravljajo v obliki gledaliških dvo- in večgovorov o perečih političnih in socialnih vprašanjih. Zunanja oblika je kot pri operetnih revijah, kar daje njihovim predstavam izredno zanimivost, tako da so zadnje čase želi silen uspeh z delom »Die Mausefalle« (Mišja past). da so v Francosko akademijo namesto umrlega bretonskega pesnika Charlesa le Goffiea sprejeli pesnika Abela Bonnarda. da v Pragi v aprilu cenzurirali 81 filmov; od teh je bil eden prepovedan (komedija o volitvah predsednika), osem so jih bolj manj »operirali«, 24 pa prepovedali mladini. •.! da je pisatelj Heinrich Hauser, ki je v Nemčiji zaslovel z romanom »Brackvvasser«, izdal novo potopisno delo »Feldvvege nach Chicago« (Steze v Chicago), hkratu s kulturnim filmom »Weltstadt in den Flegeljahren« (Svetovno mesto v »letih nerodnih«!, ki ga je sam posnel in zanje z njim uspehe prav kakor z romani. da je umrl holandski socialistični pesnik Frederik van Eeden, star 72 let. Glavno njegovo delo je roman »Det kleene Johannes« (Mali Janez), bolj kot po tem je znan po dejstvu, da je ustanovil v Holandiji prvo oblastno priznano socialistično naselbino po zamislih in načelih raznih socialističnih filozofov. da je v znani zbirki založbe Insel v Leipzigu, »Insel-Biicherei« izšel v prevodu tudi izbor srbskih narodnih pesmi. da je knjiga češkega raziskovalca Jana Welzla »Trideset let na zlatem severu« izšla skoraj hkratu v češkem, nemškem, esperantskem, francoskem, švedskem, angleškem, madjarskem in japonskem jeziku, kar se doslej ni primerilo še nobenemu češkemu delu in tudi kakemu drugemu ne. da je po moskovskih uradnih statistikah najbolj čitana mladinska knjiga v Rusiji »Škid, republika potepuhov«, ki jo je napisal Pantelejev. Delo ni tendenčno v smislu ostale komunistične mladinske književnosti, ampak je verna slika življenja mladih brezdomcev. Statistike kažejo tudi, da sedanja ruska mladina ne zameta niti Turge-njeva, ne Tvvaina, ne Defoea, ne Dickensa. da je glavni ruski časnik »Izvestja« praznoval v aprilu petnajstletnico svojega življenja, ki pa se je vršila v tako »zapadnjaško-buržujskem« slogu, da so (Jrugi listi ob tej priliki strupeno zbadali. da je založba Bruckmann v Miinchenu izdala knjigo »Wir und das Theater« (Mi in gledališče), kjer o tem predmetu razpravljajo med drugim tudi Hans Albers, H. Ge-orges, P. Horbiger, E. Jannings, F. Kortner, F. Bressart, K. KrauB, M. Pallenberg, Elizabeta Bergner, F. Massary, Grete Mosheim, ki so našim bralcem vsi dobro znani iz raznih filmov. da sta pri požaru parnika »Saint Philippar« izgubila življenje pisatelja Albert Londres in Marcel Boulanger, kar je francosko književnost hkratu z drugimi smrtnimi slučaji v letošnjem letu težko zadelo. da se Hitler baje namerava poročiti z vdovo Siegfrieda Wagnerja, sina velikega nemškega glasbenika. Ameriški listi si znajo samo tako razlagati Hitlerjeva pogosta pota v Bayreuth, kjer je središče Wagnerjeve glasbe češčenja in kjer omenjena gospa vdova živi. da je za filozofe najbolj usodno mesto na svetu Torino. Kdor ne verjame, si lahko prikliče v spomin naslednja dejstva: 1829. toliko da ni razjarjena četa ženska raztrgala J. J. Rousseauja, ko so ga zasačili, da razlaga svoj nauk mladim deklicam. To se je zgodilo v tem mestu. V Torinu je 1821. izdihnil Joseph de Maistre. 1833. so v nekem mestnem parku prijeli in zaprli italijanskega filozofa Vincenza Giobertia. 1882. je na torinski postaji umrl Artur Gobineau. V Torinu je na cesti Karla Alberta št. 6 v začetku januarja 1889. v sobi tretjega nadstropja zblaznel Friderik Nietzsche in se ni več zavedel in zjasnil do smrti. da je ... Nabral Mirko Javornik IZ ZALOŽBE IN UREDNIŠTVA vprašanja. važno tudi za vas! Poletje je, vroči avgustovi dnevi. Veliko ljudi je zdaj na dopustili in počitnicah, tisti pa, ki so prisiljeni biti v pisarnah in delavnicah, pa poskušajo vsaj proste ure izrabiti za razvedrilo v naravi. Zaradi tega se zdi, da je življenje, zlasti po mestih zdaj zastalo, da se nabirajo sile za jesen, ki ne bo več dolgo odlašala s prihodom. Drugače je pri nas. Naša založba je zdaj v intenzivnih pripravah za novo knjižno leto. S Hamsunovim romanom: »Potepuhi«, ki izidejo v začetku septembra, bo letošnje knjižno leto izčrpano in le še nekaj številk revije, pa bomo na pragu četrtega leta, odkar obstoji »Založba Modra ptica«. Pri izbiranju programa je potrebna zmerom največja natančnost. Gmotne sile našega naroda niso tako velike, da bi lahko kar na slepo srečo izdajali karkoli. Vsaka knjiga, ki izide, izide enkrat in potem morda nikdar več. Torej moramo izbrati le visoko kvaliteto, o kateri čutimo, da bo nov doprinos k slovenskemu kulturnemu življenju. Pri tem ne lahkem delu se moramo pred vsem učiti iz preteklosti. Kaj je bilo dobrega in kaj slabega. Obračamo se na vse naše naročnike s prošnjo, da nam odgovore na nekatera vprašanja, ki so za vse naše delo velikega pomena. Ker želimo, da se udeleži čim več naročnikov tega glasovanja, razpisujemo 2 5 knjižnih nagrad, ki jih bomo po žrebu razdelili med tiste, ki nam bodo vsaj do 17. avgusta poslali odgovore. Tisti, ki bodo nagrajeni, bodo lahko izbirali med sledečimi knjigami: Anton Čehov: Anjuta. — Prosper Merimee: Šentjernejska noč. — L i a m O' F 1 a h e r t h y : Noč po izdaji. — W a It e r Scott; Ivanhoe. — Berndorff : Vohuni. — Lev Tolstoj : Spoved. — Vse v platno vezane. Vprašanja so sledeča: 7. Katera naša knjiga Vam je bila do sedaj najbolj všeč in katera najmanj? (Ako Vas ne stane preveč časa, odgovorite tudi zakaj.) 2. Ali želite, da bi izdali od enega in istega dobrega svetovnega pisatelja več knjig? 3. Kateri pisatelj Vam najbolj ugaja. 4. Ali poznate kakšno knjigo, ki mislite, da bi morala pri nas iziti? 5. Ali želite knjig slovenskih avtorjev? 6. Ali radi berete dobre novele? 7. Kaj mislite o opremi naših knjig? 8. Kaj vidite dobrega pri »Založbi Modri ptici«? 9. Katere napake vidite pri »Založbi Modri ptici«? Prosimo Vas, da ste pri svojih odgovorih popolnoma odkritosrčni. Ne zamolčite ničesar slabega, povejte pa tudi kar se Vam zdi hvalevredno. Vemo, da nismo brezpomembni in tudi, da nismo brez napak in da moramo še marsikaj popraviti in izboljšati in se zato ne bojimo dobronamerne kritike, ampak si jo le želimo. Zatorej povejte vse, kar mislite in želite! Tako boste koristili nam, sebi in vsem naročnikom. Ozirali se bomo v okviru naših možnosti na nasvete vsakogar, če bodo le v skladu s celoto. Prosimo pa vsakogar, da piše jasno in razločno in še nekaj: da pove vse v kar najkrajši obliki. Izid tega glasovanja bomo objavili v prihodnji številki »Modre ptice«, ker bomo priobčili tudi najznačilnejše odgovore, če tega odgovarjajoči ne bo prepovedal in v kolikor nam bo dopuščal prostor. Prosimo vsakogar, da se tega glasovanja resnično udeleži. ZALOŽBA MODRA PTICA V LJUBLJANI. ALI SE SPOMINJATE, ČE STE MORDA Z NAROČNINO KAJ V ZAOSTANKU? -v Četrta redna knjiga za letošnje leto so POTEPUHI roman Knuta Hamsuna. Izide prve dni septembra. Poslovenil ga je OTON ŽUPANČIČ. Knjigo je opremil Ivo S p i n č i č. 'I REVIJI SO PRILOŽENE POLOŽNICE. NAKAŽITE NAROČNINO ZA MESEC AVGUST. ODGOVORITE ŠE DANES NA ZGORAJ STAVLJENA VPRAŠANJA. Ali poznate SPOVED LEVA N. TOLSTEGA? To knjigo je pred leti izdala založba »Treh labodov«, od katere smo jo zdaj mi prevzeli med svojo zalogo. Knjigo je poslovenil Josip Vidmar. Ker je knjiga zelo zanimiva, jo boste želeli čitati. Cena je nizka. Okusno, v platno vezan izvod stane za naše naročnike samo Din 18'—. (V knjigotržtvu Din 24'—.) Za konzorcij in uredništvo: Janez Žagar. — Za tiskarno Merkur: Otmar Mihilek, oba v Ljubljani. Salda -konte — Štrace — Journale — Šolske zvezke — Mape — Odjemalne knjižice Risalne bloke itd. nudi po izredno ugodnih cenah Knjigoveznica Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani, Kopitarjeva ulica 6 II. nadstropje Rezervirano za Rogaško Slatino, eno najuglednejših naših zdravilišč za bolezni prebavnih organov. — Zbirališče mednarodnega kulturnega sveta. — Priznana dejstva: Povratek ali utrditev zrahljanega zdravja — osvežujoč oddih — prijetnost bivanja! Sezona: Maj—oktober. Sezona: Maj—oktober. M a vseh vrst po fotos UI paf ijah ali rizbah i # 1 izvršuje za vsakovs J&lstentisknalsolidneje KUŠARNASTDEU UUDURMRDfllMflTINOVfiU .KUVERTAH UUBL1ANA Kž'!ovsUa r 2 Vat3fsUi pot i TVORNICA KUVERT IN KONFEKCIJA PAPIRJA Telefon št. 25-52 TISKARNA MERKUR LJUBLJANA GREGORČIČEVA ULICA 23 se priporoča za cenj. naročila, ki jih bo izvršila hitro, lično in po zmerni ceni. Tiska knjige, brošure, časopise, revije, kuverte, memorande, račune, letake, lepake, posetne karte, letna poročila, vstopnice, vabila itd. v eni ali več barvah. V lastni založbi izdaja: „Trgovski list", „Službeni list kr. banske uprave Dravske banovine" in „Zbirko zakonov in uredb", katere seznam Vam na željo dopošlje.