jezičke,
ali
hitzinger
v
slovenskem slovstvu.
Spisal
J. Mam.
m Leto.
V Ljubljani.
Natisnil in založil Rudolf Milic.
1874.

Terstenjaku
in
HZicizigrer J-cl I
l\dor dragoceno naroda starino
(a dan pospravlja skerbno iz zapaha; T(dor spomenike svete trehlje ma])a 3n lavnil) vekov razdeli temnino;
K^dor doma razmotruje zgodovino, 2(0 ise spričeb slavni!) djanj iz pral)a 3n oznanuje, kar je res, brez straf>a: 1a ljubi zvesto svojo domovino.
'Vidva na čast preljube majke mile, 'Darujeta tako vse svoje sile: *Občutke ser ca in vednosti glave;
Zato pa se v prihodnje vse vremena Svetila častno bosta 'Vaj imena — Ker sta ju zapisala v bukve Slave.
Dr. Lovto Toman.
V Novicah 28. 1. 1857.
Peter H i t z i n g e r
(Znojemski, Podlipski)
V
slovstvu slovenskem.
Vae imamo , Pa ne znamo;
Le isimo, De dobimo.
Dr. J. Zupan.
L
Vsak narod ima svoje mučence. Med perve mučence slovenskega naroda se prištevati sme Peter II i t z i n g e r •
Rodil se je v Teržiču, 29. jun. 1812, kadar poleg V. Vodnika slovenskih pisateljev ni bilo toliko, kolikor je perstov na roci. Oča mu je bil Miha Izinger, nogovičar, mati Urša, rojena Poprianin. Sinek Peter je podedoval lastnosti svojih nekaj po očetu nekaj po materi, in o njem, če pri kom, velja pregovor, da v imenu tiči tudi pomen (nomen — omen).
L. 1822 je mali Inzinger v ljudski šoli domači drugi razred zveršil prav dobro; učila sta ga duhovnik Tomaž Jeseničar in školnik Jožef Tomaževic. Od 1. 1823 do 1826 je živel v Novomestu, kjer so imeli rojaka dobrotnika, ter je v glavni šoli, kteri je bil vodja in učenik P. Cele-stin Novak, pa v pervih treh latinskih, tedaj gramatikalnih, v kterih ga je učil P. Albert Šubic, predstojnik ali prefekt gimnaziji pa je bil P. Grat. Manermeyer, napredoval Peter Izinger prav verlo („primae eini-nenter praemioque secundo donatus; primus proxime primis accessit"). V četerti latinski razred pride v Ljubljano na gimnazijo, ktero je vodil Fr. Hladnik(u. 1844); učitelj mu je bil Gr. Dolar (u. 1836), in pospričbi v 2. tečaju 1. 1827 „praemio donatis 4to loeo accessit".
Za slovenščino in sploh narodno stvar ga je vzbudil menda v petem in šestem razredu gimnazijskem, tedaj I. in II. humanitatis classis, poleg blazega Jož. Globočnika sloveči Matija čop,kteri (r. 1797,u. 1835) po besedah Prešernovih
Jezike vse Evrope je učene
Govoril, .........
Umetnosti le ljubil je, zgubljene Mu b'le so ure, ki njim služil ni; Mladenčem v Reki, v Lvovu in v Ljubljani, Netruden učenik, je um vedril ....
Hitzmger.	2
Vedril je um tudi verlemu Izingerju ter vsadil mu v serce ljubav do jezikov, ved in umetnij, v kterih je napredoval 1. 1828 in 1829 tako, da je v I. Hum. Cl. 1. sem. „ in ter Septem Optimos secundum", v II. Hum. Cl. 1. sem. „inter Eminentes quartum locum obtinuit"; v 2. sem. pa v I. Hum. Cl. »tribus praemio donatis secundo", in v II. Hum. Cl. „primo loco accessit". Eavno tako izverstno se je učil tudi 1. 1830 in 1831 v sedmem in osmem razredu gimnazijskem, tedanji liceji, kjer sta mu razun druzih učenika bila čislana domačina Elija Rebič (u. 1865) pa Janez Kersnik (u. 1850). L. 1831 se je učil slovenščine, ktero je na bo-goslovskem razdelku razlagal Fr. S. Metelko (r. 1789, u. 1860), in to leto se prikaže v nemški pisanih svedočbah P. Hitzinger.
V bogoslovji, ktero je doveršil od 1. 1832 do 1835, mu je v per-vem letu učenik bil glasoviti dr. Jakob Zupan (r. 1785, u. 1852), prof. pub. palaebiblicus. V njegovih svedočbah se čita „Hicingar, Carnio-lanus Neocomanus, ex archaeol. hebr., introd., exeg. a. f. primam cum eminentia, e syriasmo, chaldaeismo et arabismo primam". Vpliv njegov je bil nekoliko znati v letega značaju. Razun J. Zupana je v vseh naukih bogoslovnih, kterih se je „P. Hitzinger, Carn. Neoforensis" učil prav izverstno, med učeniki poprijemal ga menda najbolj ranjki Jož. Poklukar (u. 1866) v slovenskem pastirstvu.
Leta 1835 posvečen pride Hitzinger najprej za duhovnega pomočnika v Kamnogorico, 1. 1838 v Mokronog, 1. 1846 v *Dob, 1. 1847 za samostojnega duhovnika v Podlipo, tedaj podfaro okraja Postojnskega, in 1. 1859 v Postojno za farnika, dekana ter šolskega nadzornika, kjer umre prevred 30. avgusta 1867. leta. »Prezgodaj nam je nemila smrt vzela učenjaka, kteremu jih je malo kos v starinosloVji in v zgodovini, zlasti slovenskega naroda. Novicam je bil od prvega začetka marljiv dopisovalec". (Novic. 1867. 1. 36.) Pa ne le v starinoslovji in zgodovini, skor bi dejal, v vseh raznoterih vedah in znanstvih se je vadil in poskušal ranjki neutrudljivi Hicinger, ter delal pod lipo slovansko neprenehoma v „potu svojega obraza" res Znojemski (znoj aestus, sudor).
Po čopu vnet za slovenščino je z drugimi zmožnimi pa narodnimi mladenči rojil s Krajnsko Čbelico 1. 1830 do 1833, in koj 1. 1831 je vzlasti po njenih vzorih skladati jel različne pesmice ter v prostih nalogah donašati jih učeniku Metelkotu, na pr.: Veseli se (Kaj bi li zmi-ram — Žalosten bil? — Kaj b' se nikoli — Ne veselil? itd.)! — Cvetje.
—	Per potoku. — Vganitva (iz Šilerjeviga). —Ob hudim vremenu.
—	Na Dovžanovim mostu. — Večer (»Zarja svetli še nebo, ko za gore
zašlo je že solnce; — Žarkam omaganiga vetrec oživlja hladen.--V grobu
človeka tako noč bode objela v pokoji, — Pa zasvetila se luč dneva zveličaniga«).
Krajnska dežela.
Čudežev groznih zakrila	Menj te očitno darila,
Stvarnica tebi v zemljo;	Kaže ljubezen tako.
Emona.
Ko "so v mogočnem Rimu rasle	Goveda lepe tam se pasle:
Po gričih še trave,	Emona bila že.
Ptuja deklica.
V nekim dolu — prebivala	Sadu pernesla ino cveta,
Je tam puščoba žalostna —	Ko drugo solnce obudi
Pastirjem revnim perkazala	Ga na srečneji trati, vzeta
Se lepa, čudna deklica.	Je spred človekovih oč..
Se ni rodila v tej dolini,	Je vsakimu kaj podelila, In znano tudi ni bilo, Cvetlic dišečih al sadu;
Kje dom je deklici edini,	Mladeneč, starček veselila Al kaj peljalo sem je njo. Se sta prejetiga daru.
Jo viditi, vse ostermelo,	Tu gor pogledala neznana, Nebeška visokost je v nji; Nar vikšimu je svet altar;
Zveličano je oživelo	Se vzdvignila ljubezni vžgana, Serce, kjer bližala se li. Ter dala sad nar lepši v dar.
Sonet.
Visoko bod' Marija ti češčena! Zmed žen te božja milost izvolila Sinovu svoj'mu mater; ohranila
Devištvo si brez madeža rojena.
Nam bila smert po Evi zadolžena, Življenja vir ti zemlji podarila, Z nebeškim miram žejno napojila,
In krog in krog lepo je spremenjena.
Tebi se truma angelov uklanja, Pojo zveličani duhovi hvalo, Nebesa te časte svojo kraljico;
Človeštvo, kter'mu ni tu stanovanja, Je k tebi, mila mati zdihovalo,1 V te vedno kliče, svojo pomočnico.
Turjaški Hervard.
Balada.
Valv. L. XV. pag. 488.
Tolaži Hervard ga (mladega sinka
Engelbrehta): »Ne boj . Nikar se, ljubi sinek moj;
Če pride Turk, le serčen stoj. Če ravno smert nas dohiti, Za Boga, brate teče kri, V spominu bodemo živi«, i. t. d.
V	Metelčici je skladal in slovenil take pesmice Peter Hicingar osmošolec že 1. 1831. V njih kaže v mladosti, kar biti ima v starosti. Vzlasti so poslednje besedice Hervarda Turjaškega v nekem oziru pomenljive tudi o našem Znojemskem; v kterem — bode razvidno iz naslednjega žitja njegovega.
II.
Verno je pastirstvoval P. Hitzinger perve leta v Kamnigorici, potem v Mokronogu, kjer je ljudem ostal še dolgo v hvalnera spominu. Na slovstvenem polji pa se prikaže tisto leto, v kterem so prikazale se »Novice".
Bilo je v Mokronogu, kjer imajo božjo pot ter svete stopnjice na Žalostni Gori, kamor vzlasti dolenski Kranjci radi prihajajo molit, da njim spiše v tedanji Bohoričici prav vgodno knjižico: J. Molitve per obiskovanji svetih šteng. V Ljubljani, 1843. 12. str. 24.
Koj za to knjižico pride na svetlobo: 2. Mali rožni vertic ali molitve v vsih posebnih časih, perložnostih in potrebah za mladost. Spisal Peter Hitzinger, kaplan v Mokronogu. V Ljubljani, 1843. 12. str. 185. Blaznik. Na prodaj per Leop. Kremžarju, bukvovezu pod Trančo. — Kar te molitevske bukvice, ki so 1. 1854 pav Gajici ponatisnjene bile že tretjič, mladosti pred drugimi priporoča, je to, da se po njih mladi kiistijan ne le v navadnih, ampak tudi v posebnih svetih opravilih, o dneviih urah, ob kterih nas opominja cerkev, o svetih časih in zapovedanih praznikih, obhodih, zakramentih sv. kersta, sv. birme, sv. olja itd., o blagoslovih, za spomin in o pokopu mertvih — lepo sklepa s svojo cerkvijo, ker so ponarejene največ po cerkvenih, in v redu. tako, da se napreduje z njimi nekako po katekizmu. . Molitve so sploh kratke, beseda v njih zložna in vsakemu umna. (Novic. 1844. 1. 7.)
V	Novicah se je pervikrat oglasil 1. 1843 in koj potegnil za čast dolenskih Kranjic proti Krašovki, ktero je pohvalil ranjki M. Vertovec (r. 1784, u. 1851), da je — omožena na Pivki — oplevati jela svoje žita, pa so jo sosede, ker so žita njene od vseh druzih očitno se razločevale v rastvi, v klasji in zernji, zavidale copernico. „Oh, de bi vender vse Krajnice, de bi vse Slovenke po celi Iliriji take coper-nice postale! koliko več in čistejšiga in lepšiga žita bi se perdelovalo"! — „Niso samo Krašovke tako pridne, de plevejo njive, kjer je žito sejano, ampak tudi marsiktere Krajnjice. Saj v eni nar lepši strani Dolen-skiga je viditi, kako vsako leto plevejo pšenici in ječmenu še po dvakrat, ker sami spoznajo, de bi brez pletve veliko manj žita perdelali. Če ne delajo povsod na Krajnskim tega, si lahko v tem tukej še bolj bližnji izgled vzamejo"; toraj hvala, komur hvala gre, se zanje ponese P. H. v 1. 13.
V	4. 1. naslednjega tečaja 1844 daje v dokaz, da hišna mati več z očmi, kakor pa z roko stori, z modrim mnihom vsakteri gospodinji zaperto škatlico, ktero naj sleherni dan precej ob jutru nosi po vsi hiši okrog, po vsih hramih in tudi pri živini, pa se ji bode zboljšalo stanje, ter listek v njej z napisom:
»Čuj in glej, kaj v hiši se godi;
Dosti zgube tak odverneš ti.«
Na Pegaza pa se je povzdignil očitno v 1. 23 s pesmico: »Naprej". Človek naj s časom napreduje, — Novi časi, novi svet — in v prid si obrača nove koristne znajdbe, zato mu sije uma luč, in nekako nejevoljen na tiste, ki le pri starem hočejo ostati, pesnik poprašuje: Mm' zastonj se je dodelil zemlje sinu bistri um ? — ter kliče rojakom:
O nikar ne zanič'vati,
Kdor z zemljo imaš svoj trud,
Kar, bolj prav jo oskerb'vati, Se ti daje na ponud!
K do za rok umetno delo Ne bi hotel kaj storit' ?
In komu b' se lepše zdelo Rakov smešno pot sledit'?
Le kar s časam se ne gane, Vedno staro bod' per nas;
Stara vera naj ostane, In poštenost vsaki čas!
V	1. 33 razkazuje ob kratkem »razširjanje katolške cerkve" ne le po Ameriki, ktera se je tedaj bolj pogostoma jela imenovati pri nas po misijonarjih Kranjcih, ki so delali že ondi na pr. Fr. Baraga, Fr. Pire, frančiškana p. Oto Skala in p. Ivo Levic, J. Godec, ampak tudi po Evropi se budi boljši duh in poživlja vera po posainesnih deželah, po Aziji, Afriki, Oceaniji. Kakor razširjanje, terpi tudi preganjanje — tako sedanji kakor vsaki čas, v Aziji v zadnjih straneh Indije, v deželah Ko-šin — Šina in Tongking, v Koreji pod Sineškim cesarjem. Upajmo, pravi naposled, da bo Gospod tudi tamkej dodelil rešenje.
V	1. 49 je spisal: »Nekaj zastran reje lesa in host". Toži se že zdaj, da pomanjkuje sem ter tje lesa; kaj bo še le v nekterih letih! Precej natanko našteva najprej vzroke tega pomanjkanja, potem pa nasvetuje nasproti pomočke, kako so ohranjevati stari lesovi in zasajevati novi, ter med drugimi djanskimi pomočki svetuje: »Tudi ta in druga kuhinjska, ki s tako lahko vestjo brez potrebe dreva žge, naj bi sama jih mogla iti v hosto sekat, de bi se učila, kaj veljajo!"
V	tečaju 1845 je Hitzinger pod naslovom „Krajopisje" povedal najpred v 1. o nekoliko o svojem rojstnem kraju, da je „Stari Ter ž i č" nekdaj stal bliže Ljubelja — na Benedkovi zemlji — pod Košuto, da je pa plaz od te gore posul stari terg po ljudski pripovedi, kar poterjujejo tudi razvaline na tistem mestu. „ Velik drakon (lintvernl, pravijo, je čez hrib deri, pod kteriga nogami so se gore drobile. In na ta posip je povodenj peršla, in popolnama vse zakrila. Ljudje pa, ob času opomnjeni, so popred odbežali; nekoliko jih je šlo čez Ljubelj na Koroško, kjer so še zdajnji Borovljani, ki veliko strelniga orožja izdelujejo, njih nasledniki; nekoliko pa jih je nižej šlo in novi Teržič postavilo, kjer še od nekaj hišnih imen vedo povedati, de so še iz stariga Teržiča, kakor Venedki, Poljaki i. t. d." — V 1.20 pa opisuje od kratkem „Teržič sedaj ni čas" in kaže, da po tem, kar je povedal, „je Teržič memo vsih krajev kranjske dežele pervi, kar obertnost in rokodelstvo zadene".
V	1.50v spisu: „Nova šola v Kamnigorici" hvalo daje vser, kteri so kaj pripomogli k njej, ter pripoveduje, kako so ljudje tam že takrat, ko je on bil pri njih za duhovnega pomočnika, ob nedeljah radi se učili brati, in — da je v dveh ali treh letih razun Baragovih »Dušna Paša" in druzih molitvenih bukvie le Rozmanovih „Očenaš" oddal okoli 120. — „Per ti perložnosti moram očitno reči, de za uk je krajnsko ljudstvo bolj vneto, kakor bi kdo menil iz tega, kar se od šol piše. Koliko se jih (prav po Lankasterjevi vodbi) nauči brati eden od druziga, ena od druge in z lastnim poskušanjem tako, de tudi v krajih, kjer ni šol, jih veliko v cerkvi na bukvice moli, pa več gre tukej hvale ženskimu spolu. — De bi le tisti, kterih je dolžnost, si povsod več perzadevali za šole, ne pa, kakor semtertje se zgodi, jih še le opovirali zoper voljo viši gosposke in zoper želje sosesk!"
Koj v naslednjem listu je pa sprelepa pesem: Sanja Cesarja Friderika IV. v letu 1459 ali osnovanje Ljubljanske škofije. (Prestavljeno iz nemškiga F. Rib t a rja, nekdaj niga učenika dogodivšine v Ljubljani — izdelano po V a 1 v a z o r j i buk. VIII. in X.) Predmet pesmi, sicer dokaj znan, naj z obliko kažejo le nektere verstice.
Krog pod Celjskim gradam hruje
Divja vojska in proti ; V Taboru pa množ'ca čuje Mož, ki Caru so zvesti. Vro plohe, buče vetrovi, Divja je in strašna noč.
Tu med bliskam, med gromovi
Cesar moli zdihajoč: De naj zoper vzdvignjene viharje Milo ga nebeška moč obvarje.
»Slab, Gospod! sim prehvaliti
Tvoje roke čudno moč; Pa kar v sanji se mi je kazalo, To, obljubim, spolnj eno bo kmalo.«
Spolnil je leto Gospodu
Fridrik s vitli Car trdaj; Na Ljubljance nizkim produ
Je škofijska cerkev zdaj. — Kot življenje, tako sanje.
V svet, ki še le biti zna, Nese duha dozdevanje,
Kjer ne ve, kaj prit''ima. Gledajoč oči kar ne umejo Sanje večkrat čudno razodejo. ,
m.
Leta 1846 pride v Dob za duhovnega pomočnika, vendar naznani z Dolenskega še v 1. 26 „Toplice per Šmarjeti blizo Novo-mesta", češ, naj bi umeten zdravnik vodo po njenih delih in lastnostih presodil, da bi poleg Toplic unstran Novomesta in pri Bledu bolj spoznale se tudi te, ker so v prijetnem kraju in „je njih voda za več bolezin dobro služna, za ktere so toplice na uni strani prehude".
„Nesreča" je bilo njegovo pervo poročilo iz Doba, kjer je hud ogenj trem kmetovavcem pokončal pohištva, in ker je bil zavarovan le eden, obudovaje pravi: „de bi pač enkrat ljudje spoznali, de plačilo zavarovanja ni noben davk, ampak le dobrotin dar, ki se bratu v nesreči podeli; kteri ima tedej podobo milošine ali almožne; kteri pa tudi v času nesreče stotero plačilo pernese". — Prav veselilo ga je pa, da se je na gorenski strani ne le krog Ihana, temuč tudi krog Doba, Bleda, Mengša, Komenda in Kamnika razširjala posebna obertnija s slamniki; veselilo ga je, da so zanje pletli kite, ki niso imeli druzega zaslužka, za potrebo si pridobivali nekaj denarja, in ker slamnato blago ne ostane samo v deželi, temuč gre tudi na ptuje; zlasti ga Tirolci pobirajo cele voze, in v deželo pride okoli 60000 gl. itd. „Le pridno si Slovenec pomagaj, hvalno opominja v spisku: Pletenje slamnjekov na Krajnskem (t. 1847 1. 12), pošteno kakor veš in znaš".
Teržičanuje na sercu bil vzlasti Teržič in „Cesta čez Ljubelj", ktero je opisal v 1. 37, mu ni dala miru. Da bi Ljubelj prekopali ali prevertali, kar je namerjal že Valvazor, pravi, se ne bo lahko zgodilo; nekoliko poznej 1. 39 pa vendar mčni, dokler ni železne ceste, da Kranjska in Koroška preveč ne zastane za Štajarsko, po kteri je železnica že speljana, morebiti bi se dalo — od cerkve sv. Ane na Kranjski do, sv. Lenarta na Koroški strani. —
Ker so tedaj mnogo pisarili in že tudi med prostimi ljudmi govorili o tlaki in desetinah, kako naj se odpravijo ali premenijo, je Hitzin-ger v 1. 45—48 razkazal: Od kod imajo desetine, tlaka in go-sposkini davki svoj začetek? Da bi lože se razsodilo, na ka-košne pravice je vse to uterjeno in kako stoji z njegovo odlogo ali spremembo, je pojasnil to reč iz poganstva in kerščanstva, pri Gerkih in Rimljanih, nekdanjih Nemcih in Slovanih, pa tudi Slovencih, primerno sklepovaje s tim, kar učenik narodov piše Rimljanom: »Dajte vsakimu, kar ste mu dolžni: davk, komur gre davk, col komur col, strah komur strah, čast komur čast; nikomur ne ostanite kaj dolžni, razun de se med seboj ljubite".
»Izgled, posnemanja vreden" se mu zdi to, da na Kranjskem polji skerbijo za hosto in les, ter sproti sadijo mlado drevje, in »ali bi ne bilo spodobno, poprašuje v L 49, od vsaciga, kteri drevo poseka, tirjati, namesti njega dva — tudi deset in več — po potrebi zasaditi?" — Sam sicer pevec, ki'— po glosi Prešernovi — »živi, vmerje brez denarja", — je vendar znal svetovati, kako človek obogati, in obljubim, da bi sedanjega treska ne bilo, ko bi ljudje poslušali in v dja-nji spolnovali njegov »Svet o bogate ti," ki se tako-le glasi:
Trud, prizadevanje,	Moško obnašanje,
Ne leno posojanje;	Ne babje zdihovanje ;
Varčnost in hišvanje,	Trebljenje, kopanje,
Ne pitje, pojedanje;	Ne kerčme obiskanje ;
Delavno ravnanje,	Pridno njiv oranje,
Ne leno sprehajanje ;	' Ne lov in pa plesanje;
MOlba pa čuvanje,	Krotko zaderžanje,
Ne kletev, šale, spanje;	Ne napačno bahanje;
Terpež in čakanje,	Le delo vsakdanje,
Ne kratkičas, igranje ;	Ne pa loterijske sanje;
Modro sploh ravnanje
Te	pelje v blago stanje.
V čislih mu je bilo razširjevanje katoliške cerkve po novem svetu in vidi se, da je verno opazoval delovanje naših misijonarjev bodi si v Ameriki bodi si v Afriki. »Nov misijonar iz Krajnskiga", je vesel naznanil v 1. 21, kadar sta Ignacij Knobleher iz Škocijana na Dolenskem pa p. Rilo šla v notranjo Afriko; bolj na tanko pa je po »Illyr. BI." popisal Knobleherja v 1. 34. V 1. 49 je po letopisu Leo-poldinskega društva povedal menda Hitzinger »Kako je kaj v Ameriki z razširjanjem katoljške vere?" »Naj nebeški Oče ohrani dobrotnike, pravi naposled, ki podpirajo imenovano milo društvo, de se luč katoljške vere in omikanje človeštva vedno bolj razširja!" — Prav znamenito je tudi, kar v Novicah 1847 1. 11 pripoveduje »Iz dveh pisem gosp. Andreja Skopca, misijonarja v Ameriki;" to spri-
guje, da je rad priobčeval, kar koli je služiti moglo rojakom v čast in cerkvi v slavo.
Sam pa je bil misijonar doma, in kolikor včm, je za Slomšekom bil on pervi, kteri je prestavljati jel domače svetnike ter buditi slovenskih zavetnikov blagi spomin. Temu dokaz je hvalna , pesem: „S. Herma-gora in s. Fortunat, mučenca in stara slovenska apostelj-na." (Na dan nju godii 12. Maliga serpana.) Kranjski Slovenci so že skoro pozabili, da sta sv. Hermagora in sv. Fortunat tudi „dioeceseos Labacensis patroni", in iz tega vzroka kliče t. 1846 1. 28 vneti pesnik :
Nič naj iz sere sinov slovenske zemlje Spomina velkih mož leteh ne jemlje;
Češenje nju naj bolj in bolj se vnema,
De njuno varstvo vedno nas objema.
Ravno to leto je Ljubomir t. j. Slomšek v Novicah 1. 34—38 spregovoril, da „nar uncnttneji keršanska učitelja Slovenskiga naroda bila sta slavna brata sv. Ciril in Metud, v Solunjah na Gerškim doma, kterih god 9. Sušca obhajamo," in da »Bratje sv. Cirila in Metudav naših šolah" so blagi duhovniki, kteri mlado tersje v vinogradu Gospodovem — v šolah — ob nedeljah in delavnikih lepo obdelujejo. Zapisane so njih imena v bukvah življenja. — »V sedanjih dneh soseska, bodi si na planini ali v ravnini, brez šole slabo izhaja ; v sredi sosedov hitro zaostaja, podobna zapušenimu tersju, ki skerbniga gospodarja nima. Pa tudi skušnja uči, de šola samo tam dober sad obrodi, kjer jo duhovski gospod oskerbijo, kakor svoje oko. Otroci po-želijo kruha, in kdo bi jim ga lomil, kakor duhovski očetje; gospodje šolski le pomagajo. — Naj se jim ravno njih trud po zasluženji ne poplača; njih imena, ki veliko drugih v pravici podučijo, bojo sijale kakor zvezde na vse večne čase." Dan. 12, 3. — Koj naslednje leto zloži vi. 10 verii Hitzinger krasno, po notranji ceni ter vnanji obliki vzorno pesem:
V spomin sv. Cirila In Btetoda.
Kdo sta častita moža ? — je podoba ko Grecije mnihov; Ino pa vajno blago? — bukve helenske so skor.
»Klicali n a j u« — povesta' — »so knezi slovenski; n e s e v a Vero pa knjige svete, kakor umevne so jim.«
Draga sta brata, Ciril pa Metodi! kako zaželeli Vaju Sloveni so že, slišati božji poduk.
O pač kmalo prišla sta tje do meje Slovenje, Jel a cveteti lepo vera je Kristusova.
Žaliga sadeža rast pa vihar polnočni zatare; Kjer zgol ptujci dero, ptuj je še daljni Sloven.
Zdaj med ljudstvo novo zasejati besedo nebeško, Pride sem Italijan, bliža se tudi Bavar.
Hiuinger.	O
Ali po rodu leteh ni jezik, umeti ne more Lahko Sloven besedi - vnet za resnico pa je.
Vama neznana pa. ni govorica preblaga Slovena, Glas mu je vajnih ust kot materinski sladak.
Zbrati za vama hiti pod znaminje križa se narod, Srečno nebeški si mir v vajnimu vodstvu dobi.
Z glasi domačmi Bogu čast daje ko Grek pa Latinic; Kar'razodel je Gospod, bere po svoje celo.
Če za viši edinost tii Sloven se k latinšini druži, On ne pozabi nikdar, kar se po vama je učil.
Sveta moža! še prosita za rod, ki sta kdaj ga vodila, V njem duh vere de bo vedno nezmagan ostal.
IV.
Leta 1847 pa se preseli za samostojnega duhovnega pastirja v Podi i p o. Znati je, da se je tu najprej skerbno pečal z duhovskimi rečmi in potrebami cerkvenimi, in je, kar sem tudi sam vidil in slišal, mnogotero vredil in zlepšal malo podfaro, kjer je vsled tega še sedaj v dobrem spominu.
L. 1848 začne svet noreti in še zdaj v tedanjem smislu iznorel ni. Karkoli še je veršilo tedaj, vse je poprijemalo tudi verlega Hitzingerja, in viditi je, da je s perva deloval doma in v družbah, potlej tudi javno in — duhoven je jel pisariti najprej v listu duhovskem ali cerkvenem. Vstavno so jeli takrat očitno obravnavati vse reči, duhovske in deželske, deržavne in narodne, in spoznavši, da slovenska duhovščina brez svojega glasila ostati ne sme, vstanovf sredi 1. 1848 dr. Janez Kriz. Pogačar »Slovenski cerkveni časopis" in med pervimi ter najboljšimi sodelalci je bil Peter Hitzinger.
Koj v 1. 1—4 je popisal »Kristijanstvo per Slovencih" ter razkazal v kratkem: 1) Nekdajne zgodbe in včra Slovencov; 2) Začetik kristijanstva per Slovencih, njih pervi aposteljni; 3) Prihod novih slovenskih rodov — kristijanstvo zlo zaterto; 4) Neverski Slovenci h ker-šanski veri spreobernjeni; 5) Nove škofije med Slovenci postavljene, kloštri zidani; 6) Nove škofije v slovenskih deželah; 7) Nova (kriva) vera vpeljana in spet odgnana; in 8) Stan kristijanstva v poslednjih časih. — V ravno tem listu se prične njegov pomenljivi spis: »Ostanki malikvavske vere starih Slovencov", v kterem (1. 4—7) kaže v začetku razloček med malikvavskimi farji pa kerščanskimi duhovni, potem popisuje, kaj je prav za prav malikvavstvo, kaj pomeni osoda, kaj na pr. rek: mu je namenjeno, narejeno ali zacoprano, zagovarjati, babo žagati, kaj razne šege o posebnih godovih, o koledi in o kresu, o porokah in pogrebih, in kar je najbolje, povsod prav bistro, kaj je o teh ostankih soditi v duhu kerščanskem, ter naposled str. 52 pravi: »Pomnite, ljubi kristjani, kaj je sv. Pavel rekel stanovavcam Atenskiga mesta: »Vi imate
le silo vere", to je, „vi veliko prazniga verujete", verzite, kar je prazno, preč. Glejte pa, de z prazno vero ne odveržete tudi prave včre, kakor jih je že dosti storilo".
Vzdigovali so se tedaj že tudi pri nas zoper marsiktere obrede sv. katoliške cerkve; • toraj je Hitzinger v 5. listu jel popisovati in razlagati: „Svete navade in opravila katolške cerkve", in spis ta, sam o sebi kratka liturgika, sega v 1. 25; vmes pa se nahaja v 1. 11—19 njegovo napačnemu času prav primerno razjasnjenje: „Kako bi nekteri radi katolško cerkev prenaredili (spačili)". V tem sostavku se pojasnuje, kaj je n. pr. 1) narodna cerkev; 2) služba božja v domačem jeziku; 3) veljavnost in oblast rimskega papeža; 4) o nauku kat. cerkve in njenih svetih navadah, zlasti o spovedi; 5) o veljavi kat. duhovščine, o zakonu, podučevanji mladosti; in 6) o kloštrih in cerkvenem posestvu. — Ker se je takrat posebej o papežu in našem cesarju govorilo mnogo, je pojasnil dotične stvari v Novicah 1. 24 : »Poprava nekterih misel in besedi".
Kakor je bilo že omenjeno, je po Novicah 1. 1847 razlagal nekoliko vnanjo razmero med duhovni in njih verniki ali duhovnijani, in ko je dotična reč zastran kmetijskih zadev v deržavnem zboru bila sklenjena, jo je koj v cerkvenem časopisu naznanil v 1. 12: „Modra in pravična razsodba Dunajskiga zbora". V ta namen je v 1. 21 priobčil: „Nekaj od farnih ali duhovskih desetin". Nekolik'o vsaj se vjema s to razmero med cerkveno in deržavno oblastjo v 1. 23 spis: „Parižki nadškof (d' Afre) in Francozki kralj j(Ludvik Filip)", kjer kaže njuno svado pa osodo ter razloček med škofovo kapo in kraljevo krono.
Prekucija marsikaj zatre, pa tudi vzbudi kaj novega ter oživi marsikaj ostarelega in zamerlega. Vzbujati se je jelo tedaj res tudi cerkveno življenje na vse strani, in kakor je marsiktero sprožil o cerkvenih navadah in svetih opravilih, tako je opisal na pr. v 1. 14: Podoba sv. Krištofa; 1. 17: Mnoge prerokovanja od zdajnih časov; 1. 19—21: Kropljenje z žegnano vodo; Žalostna gora; 1. 22: Cerkven blagoslov (žegen) nad ženinam in nevesto; 1. 26: Apostolski blagoslov v smertni uri (papežev žegen za zadnjo uro). V 1. 18 že opominja, da je „Potrebin razločik" med Lute-rani in Nemško-katoličani (Rongeani), češ, da uni „saj nekaj vere še imajo, desiravno ne cele, leti pa niso nič bolji od nejevercov ali ajdov".
Povestnica ali zgodovina je bila vzlasti njegova veda, in po njej je opisovati jel vstanovo katoliške cerkve po domovini slovenski. V tem oziru so v I. tečaju cerkvenega časopisa znameniti spisi njegovi: a) Škofje nekdajnje Emone (Ljubljane) 1. 4; b) Versta Ljubljanskih
škofov 1. 7—16; c) Versta Oglejskih škofov in patriarhov 1. 16—26 in 1849 1.26; d) Stare in nove fare na Krajnskim 1.27.
Rodoljub, da malo tacih, se je brigal Hitzinger tudi za vse narodne in domovinske reči. Vtaknil se je skoraj v vsako le nekoliko bolj pomenljivo zadevo. Slovenščina je 1. 1848 nosila zvonec, in slovenčili so takrat ne le Kranjci, ampak tudi nemškutarji in laškutarji. „Vse slovensko" — se je glasilo vsaj nektere tedne, in previdniši so jeli se pomenkovati o tem, in med pervimi se oglasi Hitzinger v Novicah 1. 24: „Kako in koliko bi bil slovenski jezik precej v šole in kancelije vpeljati". Modro razkazuje, kako bi se nekaj precej lahko pričelo s slovenščino v nižih in viših šolah, in bi bila napeljana pot, da bi daljej počasi se še kaj več moglo zgoditi. „Kar na enkrat pa šola ne more biti vsa slovenska: od kod bukev tako naglo vzeti ? Tako tudi pri manjših rečeh bi prišla slovenšina brez težave v kancelijo, dokler bi se z nemšino na enako stopnjo vzdigniti mogla." V 1. 31. pride: „Še ena besed a k sostavkam k vpeljanju slovenšine v pisarnice", kjer svetuje, kako ravnati z Nemci, Italijani in Furlani modro in sčasoma, in da se osnuje Slovenija, kako je treba na tanko po Statistiki — na pr. po „Šafarikovem Narodopisu slovanskem" določiti jej meje, češ: „Ne toliko prazniga tolčenja z besedami — delati, delati — in pisati, kar kaj velja! Štatistiške znanila bodo ravno potrebovali naši Dunajski poslanci, ako hočejo za Slovenijo govoriti".
To pa se je nekterim zdelo premalo in prepočasi, toraj mu da v 1. 33, 34. Janez Bučar: „ Odgovor na besedo gosp. P. Hicingerja zavoljo vpeljanja slovenšine v pisarnice". —- Nekoliko razume, kar se je godilo 1. 1848, kdor ve, kako napeto je bilo 1. 1847. Da molčim o lastnih skušnjah, naj povem le, kar je ostro bilo rečeno o gledališču, kjer so časih plahoma zapeli bili kako slovensko: „Nie und auf keinen Fall diirfen krainische Lieder im Theater gesungen werden". Tako je bilo tudi po šolah, v druščini; od tod nasprotna serditost, ki se naslednje leto razodeva skor povsod. Bučarjev odgovor je pa tako poprijel Hitzingerja, da je precej serdito oglasil se koj v 1. 36: „V slovenskih rečeh". Sicer ga vredništvo samo v opazkah nekoliko kroti in zavrača, vendar so pomenljive iskrenega pisatelja, kteri je zunaj mestnega hrupa presojeval nekdanje in tedanje razmere slovenske, vzlasti nektere besede, na pr.:
„Od Nemcov ali Italijanov, ki med nami prebivajo, bi menim ne bilo kakor od ptujcov govoriti. Ne preveč mogočno govoriti proti drugim narodam; z zložnim ravnanjem bo Slovenija pred zmagala, ker si ne bo brez potrebe zopernikov delala. Tako serditim pa nekterim tudi ni potreba biti, kakor se včasih kaže; ni vsak Slovenii sovražnik, kdor se še ni kam zapisati dal, ali kdor za-njo v mogočin rog ne trobi. Ve-
liko prijatlov Slovenije bi se še pokazalo, ki jih zdej nemškutarje kličej0, ako bi nekteri Slovenci, ki so se lani še Slovenije sramovali letos ne bili na enkrat tako serditi oznanovavci Slovenšine.
Krajnci so počasni, pomišljujejo in gledajo: kaj bo; in kjer je tako nagla sprememba in tako grozovitin hrum, se le boje, de bi kaj napak ne šlo. Ni potreba, de b! mi kdo te besede zame'ril; jez povem, kakor je, in moj namen ni druziga kakor to, de bi se slovenski rojaki med seboj razumeli, in ne edin drugimu misel podtikovali, kakoršnih e č i d e 1 nimajo".
V.
Kakor so o slovenščini 1. 1848 pisarili slovenski rojaki v Novicah, tako so pomenkovali se tudi v Sloveniji, koliko in kako bi se vpeljala v šole in v pisarnice, in koj se oglasi Hitzinger menda tudi tu v 1.19: »Vkakšnim jeziku se bodo Slovencam postave dajale?" Posebej povdarja pisatelj, naj se postave v lastnem vradnem ali deržav-nem listu razglašajo za vse Slovence ne le prestavljene, temuč »z močjo izvirniga spisa obdane", in to celo tedaj, ako bi Avstrija ne postala zvezna deržava (Foderativstaat), ampak se celo cesarstvo, kakor je na Francoskem, razdelilo v male okolice (departements), ktere bi vse neposredno stale pod Dunajsko vlado, »kar bi deželam vso kri popilo, na Dunaju pa vedno proletariat in ž njim punte redilo in množilo." — Za nimiv je tudi v 1. 34 kratek spis njegov: »Nekaj o Slovenšini", kjer gled^ na to, da se slovenski vojaki na ptujem manj sramujejo Slovenije kot doma, da na pr. iz Italijanskega domu naj raji pošiljajo pisma slovenske, da vojaki češki očitno popevajo pesmi češke, in pri narodni straži v Pragu so vpeljali velitev češko; iskreno poprašuje, ne bi li bilo pametno, vojakom slovenskim, da — vojakom slovanskim dati velitev ali komando slovansko (nam. francosk. marš slovansk. stupaj itd.), ter z o-zirom na morje Teržaško kaže, kolike pomembe Avstriji utegne biti mornarija Slovenska ali mornarstvo Ilirsko.
Ker so oponašali nekteri slovenščini, da je mlada še in negodna za marsiktere potrebe, je posvetil jim v Novicah 1. 29 po šolskih bukvah Vodnikovih: »Geschichte des Herzogthums Krain" ter po Valvazorju VII, str. 394, daje »Slovenski jezik v starih časih" govoril se celo »pred cesarskim sodnim stolam in v nemških velikih zborih", in da so v njem na lepem polji pri Gospej sveti (Saalfeld), dve uri od Celovca, stavili se nekdanji vojvodi na Koroškem; opravilo to pa da je vpeljal »vojvoda Ingvo konec osmiga stoletja in zadnjič se je godilo, ko je bil avstrijanski Nadvojvoda Ernest v letu 1414 Koroški vojvoda postavljen". — Ko je k svoji slovnici dal bil Metelko dostavek in v njem po
svoje dva spominka Brizinska ali Karantanska, je pervi v Novicah 1. 44. obširniše naznanil to rečHitzinger v precej vročinskem sostavku : „Staro-slovenski spominki", kjer na pr. nezadovoljen z vnanjo obliko popravlja nektere besede ter dokaj serdito graja pravopis Metelkov ali Metelčico potegovaje se za Gajico v jezikih slovanskih. Nektere jezikoslovne reči, v kterih se je bil prenaglil, - mu popravi Metelko v listu naslednjem 45. (Prim. Jezičn. X. str. 68—70.) — V Novicah je spregovoril o pravopisni ter besedni obliki; v Cerkvenem Časopisu 1. 22: „S p 0-minki nekdaj njih misijonarjev na Slovenskim" pa po Kopitarju posloveni stvar samo in po novem govorjenji v spreminjeni besedi v pokušnjo da pridigo Abrahama, škofa Frizinškega od 1. 957—994, pa daljši očitno spoved. Naglica sicer ni pridna, je spoznal tedaj »am; gorečnost njegova je pa vendar bila hvale vredna.
Bil je Hitzinger pesnik, pa tudi pevec za silo; toraj mu je duhovnu mar bilo najprej petje sveto, duhovsko ali cerkveno, potem pa neduhov-sko ali posvetno, ktero so tedaj najprej med mladino gojiti jeli v Alojz-jevišču, pa tudi drugod. V tem oziru spiše v Cerkv. Časopis. 1. 23, »Nekaj od petja v cerkvi in zunej cerkve". Zgodovinsko po-jasnuje oboje, sveto in posvetno, razlaga njuno moč, in kaže, kolika dobrota je, da so poleg latinskega v službi božji gojiti jeli tudi petje v domačem jeziku, za pošteno družbo skladati kratkočasne napeve, ter opominja, takih pesem s prijetnimi napevi ne deržati na skrivnem, marveč na svetlo ž njimi! „Po takih pesmih se bo živinsko rijovenje naših mla-denčev in neprijetno vriskanje naših pastirjev sčasama zgubilo. Ne samo nositi in serditi se nad nerodnimi pesmi, ampak prave pokazati in učiti. Prave take necerkvene pesmi ne zbude samo narodniga duha temuč tudi duha pobožnosti".
Kar pesnik je 1. 1848 v Cerkv. čas. dal na svetlo pesmi: „Jezus in duša" (Poleg s. Alfonza), 1. 7; »Pot prot nebesa m" (Iz nemškiga) 1. 8: Poznate dom? na zemlji ne leži, — Od kter'ga bridko serce govori i. t. d. — „Na sveto devico" (Sonet vid. I. nekoliko popravljen) 1. 15; »Zahvalna nedelja"'l. 19; »Duša najde Jezusa v jaslicah" (S. Alfonza Ligorijana) 1. 26: Iz doma gor znad zvezd, o kralj nebeški! — V ta hlevec prideš zdaj ko otrok človeški i. t. d.
Povestnica je bila njegova veda, in vidi se, da je zgodaj vstopil v Zgodovinsko Društvo, pa tudi koj pisariti jel v njegov glasnik: »Mittheilungen des historischen-Vereins fur Krain". Navadno je tiste stvari, ktere je naznanjal in opisoval po slovenski, v njem priobčeval primerno po nemški; na pr. 1. 1847: Eine Sage des Marktes Neumarktl; Zur Geschichte der Kirchen in Krain; 1. 1848: Einige Noti-zen iiber die Gegend von Mannsburg. — Ko se vstanovi Društvo Slovensko v Ljubljani, je marljivega gospoda Podlipskega sprejelo koj za
svojega družnika 19. kimovca pod glasilko: „Vse za vero , cesarja in narodnost". Društvu vodja je bil dr. Bleiweis, tajnik pa M. Cigale. — V kterem smislu se je boril, in česar je narodu in domovini svoji želel, to je pokazal Hitzinger posebno v Novicah 1. 31 v pesmi:
Slovenije zmaga.
Ljudstev kri se v bojih staka,
Vojske grom terdnjave stresa: Kaj Slovenja sama čaka?
Kaj ne vzame si na ušesa ?'— Mirno zmago če Slovenja!
Ona ve, očetov slava
Se ne piše sem od bojev; čast od del miru je prava,
Ne od zmag sovražnih r&jev; — Mirno zmago če Slovenja!
Kaže ji nekd6 Serbljane,
Kot de b' ona v boj ne znala; Glej junaške Tuijačane!
Vender — če se v boj ni bala — Mirno zmago če Slovenja!
Meč je vzela proti trumi Kervotočniga Turčina! Ki v divjosti ne razumi, s
Kaka je miru sladčina; — Mirno zmago če Slovenja!
Sveto vero je branila, Varovala dom in svoje;
Vender mir je bolj ljubila, Kakor pa kervave boje; —
Mirno zmago če Slovenja!
Ved'la je, in ve boj vati Se za svojiga cesarja;
Sama vender napeljati
Noče vojskniga viharja; —»
Mirno zmago če Slovenja!
Malo zna od bojev peti,
Žal po zgubah glas ji vzame;
Kaj' d ari miru po sveti Ona prepevati jame; —
Mirno zmago če Slovenja!
Serbski pevc naj strune vbira, Čast junakov oznanuje;
Gine bolj, ko hrum prepira, Kak Serbljanka de milnje; —
Mirno zmago če Slovenjal
Zdaj je vlada razumnosti:
Kliče vse — divjost minila 1 Mirni vžitik narodnosti *
Bo Slovenja pač dobila, — Mirno zmago če Slovenja!
VI.
Divjost je minila, kliče vse, divjosti. 1848, in nastopila je vlada razumnosti. Podlipski in z njim razumni Slovenci so se nadejali, da mirno zmago doseže Slovenija. Svdst si, da se to zgoditi more le po poti pravice, in da resnico vso hrani nam le prava cerkev Kristusova; zapoje rojakom svojim, naj se luči posvetnih modrijanov nikar ne dajo motiti, v cerkvenem listu po njegovem naslednjem imenu:
Zgodnja Danica.
»Luč naša, ta vse bode razjasnila!«	Nespametni taje, od kod svetila
To vpijejo neverni modrijani;	Je prava luč v temi sveta neznani ;
Po njih pa vsi le v noč bi bili djani,	Katolška cerkev le resnico hrani,
Ne manjši, kakor je v Egiptu bila.	Je ona jo od Kristusa dobila!
Popolni dan pa vonder gor le sije,	Luč cerkve je ko tega dne danica,
Kjer Bog se v vsi svetlobi, nam odkrije, Na večni dan pripravlja nje resnica: »Tu ko v megli spoznam«, apostelj pravi. In to v razgled Danica zgodnja stavi.
Poleg svesti, da je cerkev vstanova Božja, tudi zgodovina njena človeka v resnici najbolj poterjuje in povzdiguje. Iz tega vzroka je Hi-tzinger po Zg. Danici 1. 1849 koj v I. listu jel spisovati: „ Z g o d b e ka-tolške cerkve", ktere so se bralcem tolikanj prikupile, da so jih želeli si posebej v lastni knjigi. Tej želji se je (1. 34, str. 272.) tudi v-streglo, in prinašala je odslej Danica P. Hicingerja „Zgodbe kat. cerkve" za priklado, kakor so poprej že Novice prinesle nam M. Vertovca poduč-no »Vinorejo".
Prostost, ki je razgrajati jela 1. 1848, je polastiti hotla se tudi zakona, češ, naj se sklepa svobodno brez ozira na posebne, vzlasti cerkvene zaderžke. Vedoč, kara to meri, pojasni Podlipski to zadevo v Danici ter mnogim v prid razloži v sostavku: »Zakonski zaderžki" 1. 4—15.
Govorilo se je tedaj po deželi naši mnogo o zamaknjeni na Gori blizo Sodražice; kar spregovori v spisu: »Beseda od zamaknjenih" 1. 22 nekoliko, in sicer, pravi, ker se nekteri, kadar kaj tacega slišijo, posmehujejo, in vse v lažnjive ali goljufive marnje štejejo, nekteri pa se silno čudijo, poprašujejo, gledat hodijo, in bi radi le svojo radovednost napasli, in vse skrivnosti iz ust takih oseb izvedili, in potem še marsikaj praznega, neverjetnega daljej raznašajo. Nočemo razsojevati, ali je vse res čudno in gotovo, kar se tukej ali tamkej pripoveduje; povedati hočemo nekoliko le od stanu zamaknjenih, »de bi vsak vedil božje čuda čislati, in nihče tudi prenaglo vsiga ne verjel, vsakteri pa si več po resnični svetosti prizadevati začel."
Kakor ima kristjan vsak svojega zavetnika ali patrona, in so verniki v posebnih dušnih in telesnih potrebah volili si posebnega priproš-njika; tako imajo razni stanovi svoje, ktere so nekdaj tudi skupaj in slovesno čestili. Da bi se njih blagi spominj oponovil, da bi se bolj pomnili] in v izgled jemali svetniki, ki so bili s človekom enacega stanu, jih sostavi vzlasti rokodelcem v 1. 24: »Priporočniki (patroni) raznih stanov" n. pr. kmetom, vojščakom, kupcem, hlapcem in deklam, pastirjem, ribčem, tesarjem, sedlarjem, kovačem, pericam i. t. d. — »Prav bi bilo, pravi o sklepu, imenitneji teh svetnikov v pratiko postaviti, pa na pravi dan, ne kakor s. Marjete, ktera o vsih dneh stoji, samo o svojim ne, 20. včl. Serpanal" —
V prejšnjem letniku Cerkv. Časopisa je opisoval škofe Ljubljanske in Oglejske; v tem nasledvajo do 1. 36: „Versta Goriških škofov in nadškofov; Nekdanji škofje v Koroški in Štajerski strani 1. 40—43; Versta Lavantinških škofov z ozirom v
fgolnograške nadškofe" 1. 44, ter v št. 2 1. 1850. — Tudi 1. 1849 je vbiral Podlipski pevske strune, in naj povem naj prej, kako se je glasila njegova lira duhovska ali cerkvena. Razun soneta »Zgodnja Danica" v cerkvenem po njej imenovanem listu razglasi nekaj pesem, ki jih je prestavil ali iz latinskega in talijanskega ali iz nemškega, nekaj pa izvirno zložil. Vzlasti priljubljene so mu bile pesmi s. Alfonza Ligorijana, na pr.: Duša najde Jezusa v terp-Ijenji 1. 13; Duša v premišljevanji sv. rešnjiga Telesa L 23; Ime Mariino 1. 36 (»Zakličem Marijo, in polno že je — Miru in veselja per meni tu vse; — Per glasu imena se vzdigne sercč, — Vsa žalost preč gre;— O srečin, kdor ljubi Marijo zvesto!" itd.); Na presveto Devico 1. 33 (Pesem Sicilijanskih mornarjev: O častitljiva — Nepre-hvaljena —Vselej čista Devica itd.); Sveti post 1. 13; Velikonočna 1. 16; Od Angelov Varhov 1. 35; Od vsih Svetnikov 1. 44; Ad-ventna in Božična ( Jezus, rešenik sveta itd.) 1. 52; Človeško življenje 1. 32 poleg nemškega, in Od nebeškiga veselja 1. 51 poleg Tomaža Kempčana. — Izvirne pa so v omenjenem tečaju v 1. 27: „0 srečni vernitvi »Antona Alojza" od škofskiga zbora iz Dunaja", kjer preslavlja njegovo modro pero in v zboru veljavno njegovo besedo, ter z ozirom na ime škofovo poje:
Zdaj govoriš prot svetu za cerkev očitno nestrašen, Kot kdaj tisti Anton, kteriga nosiš ime;
Ter si želiš brez madeža njo kot Alojzjevo dušo, Kteriga v cerkvi svetlo drago še nosiš ime!
V 1. 40: »Antonu Alojzu, Ljubljanskimu knezoškofu, o pet in dvajsetletnim jubileji posvečenja", svest, da „zvez duhovna viši je spomina, — Ko sreberna posvetna ženitnina" — popčva slavne predhodnike na pastirskem stolu Ljubljanskem, ter zasluge njegove, češ:
Ne manjkajo, doma pastirji vneti, Gre v Afriko in Ameriko učenikov; Se s kupijo škofje cerkve slava zviša, Odpre mladini prave izreje hiša.
V cesarskim mestu govoriš besede,
Ki zadnji sled teh zmot so ugnati v stani . .
Na zemlji cerkev gledaj v zmagi, oblasti, Dokler ne gledaš je v nebeški časti.
Izvirna je tudi v 1. 33: »Glas cerkve" cesarju Francu Jožefu pervimu o njegovim veselim rojstnim dnevu". V tej pesmi opeva, primerjaje Rudolfa I. pa Franca Jožefa I., njuno dobo ter njuno verno
Hitiinger.	—.11'	3
vladarstvo, in — glede na škofom dano obljubo, da hoče braniti cerkvi prostost, kaže poslednjemu:
»Zatorej ni Budolfa zapustila Nikoli božja roka blagodarna;
Ga iz nadloge vsake je rešila, Če bila reč je še tako nevarna;
Bo tebe tud', Franc Jožef! ohranila, Če ravno zdajnja ura je soparna.
Gospodovih le potov ne pozabi,
In On v kraljestvo boljši te povabi.«
VII.
Kakor za svete cerkve prostost, tako je gorel tudi za Slovenije mirno zmago. Da pa si vzmorejo Slovenci, treba je, da se strinjajo s sorodnimi Slovani. Po zgodovini je spoznal Hitzinger, da za nekdanjimi Ger-ki so na svetno pozorišče stopili Rimljani, za Romani Germani, in da za temi nastopiti utegnejo Slovani. Prikaže se mu v duhu „Slovanska doba", ktero v Novicah t. 1849 popeva v 3. 1. tako-le:
De prevelike prekucije	Ker poklic svoj Neme je zgrešil,
Pridejo ob svojim časi,	Popravljaje vse le bega,
Stare, nove prerokije	Spake te de svet bi rešil, So pripovedvali glasi. V delo to Slovan zdaj sega.
Nemcu predstvo so pustile	Misel to v Slovanov sredi Kralja Višiga razmere, Modre glave so zbudile,
Prostost de bi otel on sile,	In bandero o njih besedi In pa varh bil svete vere. So roke junaške 'zvile.
Ako je nebes osoda
V to Slovane namenila, Naj modrost pogum naroda K pravim koncu bi vodila!
Kako pomenljiva je ta pesem že celo v sedanji čas! - Prav in modro se mu je zdelo, da se približujejo Slovani med seboj najprej v pisanji, in oglasi se o tem v „Dopisu iž Notrajnskiga" 1. 11, kteri naj bi bil vseslovanski književni jezik, v kterem bi se razumevali lahko vsi omikani Slovani: „Kaj meni pri tem prašanji v glavo pride? Še le išemo vseslovanski književni jezik, in — ga že imamo! Kakor je Dr. Zupan, nekdanji profesor, dostikrat rekel:
Vse imamo,	Le išimo,
Pa ne znamo,	De dobimo.
Vseslovanski književni jezik je staroslovanski. Tega je rabil Slovanski apostelj in pervi pisatelj sv. Ciril, tega rabijo v božji službi Rusi
in Serbljani, tega poznajo vsi učeni Slovani — in zastran bolj vesoljniga vpeljanja bi se ne bilo bati zavidnosti ed tega ali uniga zdajuiga slovanskiga narečja, zakaj vsim je Cirilov jezik v časti; tudi so v ravno tein jeziku vse razne oblike in korenine besed hranjene, kterih se nektere zdaj le v e-nim, nektere le v drugim slovanskim narečji obderžujejo. In če bi se s staroslovanskim jezikam še Cirilov pravopis obderžal, bi bilo morebiti mnogim rodoljubam vstreženo. Ako bi se pa staroslovanski jezik imel ge na latinski pravopis predjati, bi tudi to ne bilo nemogoče, in pred ko ne tudi ne napčno; sej tudi Čehi še rabijo nemške in latinske čerke v svojim pravopisu; tako naj bi se v staroslovanskim vpotrebovale Cirilo-ve in latinske, dokler bi se v unih ali teh vsi ne zedinili; Nemci bi nam ne mogli tukaj nič očitati, sej zraven lastnih gotiških sami rabijo tudi latinske."
Pri vsem tem naj se pa književni jezik slovenski razvija tudi posebej, naj se množi in bogati po besedah, ki so le tu pa tam v navadi, pa dobre slovenske, ki se naj toraj pripravljajo v knjige. Na to meri njegova opombica: „Mala slovenska stran (v Borovniški, Preser-ski in deloma Ižanski fari) s zlo različnim jezikam" v 1. 50.
Vendar kot pajek hud pa je bil na vse, kteri so v pisavi cepili Slovence ter razdirali književno slogo. Ko je tedaj prof. J. Poklukar po Novicah Slovencem ponujati jel svoj pravopis, češ: „Kako dolgo še ne bomo lažnivosti svojiga pravopisa slovo dali?" — je to Podlipskega tako zjezalo, da zabavljivo v Sloveniji 1. 30 odgovori v spevu: „Smešnica in resnica". Zbor o Slovenskem pravopisu. Zbrani so poslanci iz vsih Slovenskih strani: Koroški in Štajerski, Gorenski, Dolenski, Tomin-ski, posebej Kroparski, Teržiški, Kranjski, Loški, Šent-Vidski, Ribniški, Idrijski, Beli Krajnec, Pivčan. Po ogovoru predsednikovem se prepirati jamejo koj o pervem predlogu, ki ga prebere pisar:
»Kdaj še ne bomo slovo pravopisu lažnivosti dali?
Pišimo, kakor povsod govore: šu, vstov in perjaČM.
Čerk preobilo je greh zapisati, ko manj se jih sliši« —
ter zajdejo v osebnosti, da vstane šepetanje, šum in hrum, prepir in v-pitje — iz levice in sredice; predsednik zvoni, toda zastonj, in — ko vstane celo cepetanje z nogami, razpusti zbor in poslanci gredo prepira-je se na vse strani. — »Dragi rodoljubi! kliče v opombici Podlipski, pustite enkrat Abecedino vojsko na stran; tisti, ki jo je začel, je gotovo ni hotel večne, namreč rajnki slavni Matija Čop; ampak le to je hotel: Si vis pacem, para bellum (utique non sempiternum)!"
Ker je pa prof. Poklukar še dalje snoval spis svoj v Novicah, oglasi se v 1. 20 precej ostro: »Pišimo kakor smo pisali!" Podlipski razkazuje tu, da naš pravopis ni lažnjiv, ampak resničen in redoven; da
3*
se ne sme paziti le na pravorek Gorencev, ampak tudi Dolenčev in No-tranjcev; da izrekovanje polnih samoglasnikov in soglasnika l na koncu ni neprijetno, po zgledu Belega Kranjca in Pivčana, kterima tudi v smeš-nici daje prednost, ter opominja naposled: „de bi pač v prihodnje ne bilo več govorjenja od pravopisa ali abecede v očitnih listih; naši zoper-niki se temu le smejajo, de nam je abecedna vojska nekako načarana. Čehi, Slovaki in Iliri več za drugo daljej gledajo, kakor nazaj na abecedo, ktero imajo zlo enako z nami. Tudi nam je na veliko drugih in imenit-niših reči več gledati in delati; sej smo v abecedi že vendar nekako edini". — Poklukar mu na to celo v posebni prikladi mirno odgovori, razkazovaje svoje razloge, svest si, da — nasprotnika v pravdi — ostaneta med seboj vendar prijatla.
Smešnica in resnica so bili prepiri o novem pravopisu; smešnica in resnica so bili pa tudi prepiri o novih časih, kteri so od 1. 1848 sko-ro vse premenili tudi po deželi, po kmetih. Odpravila se je bila tlaka, ukazalo se potem gotovo povračilo, prestvarile so se soseske, gospoda bratila se s kmetom, šole se slovenile i. t d. O teh in drugih rečeh je poslušal Podlipski kinete, ter šaljivo in resnobno popeval v Novicah 1. 24: » Pomen k i o novih časih". Podobica s kmetov. Razgovarjajo se Pravoljub, Zvijač pa Dvomnež, na zadnje o šoli:

Zvija č.
Ees je, de v šoli so gospoda Kavnali iz kmečldga naroda, De praša, glava puhloznanska: Kje raste zemlja tam Ljubljanska?
So tudi mogle se preplesti, Nositi ošabno se in vesti
Tam kakor mestne gospodične Dekleta tud zagorelolične.
Pravoljub. Naj praša, kdo kar koli koga, Je šola vednosti podloga; Pa še po šoli se je učiti, Če hoče kdo se bolj zmodriti.
Možem je šola skušnja razna, Menitev med seboj prijazna; Vedno skerbno premišljevanje, ln pa podučnih spisov branje.
Dvomnež.
Smo tak učeno modrovali, Bi celi svet zravnati znali, — Le ena reč nam še ostane: Kdaj zopet žvenk papir nastane?!
Nasproti mestnim homatijam vlada po deželi navadno mir, in kjer je mir, tam biva tiha zadovoljnost. V duhu novih časov in slovenske šole je popeval to Podlipski v Sloveniji 1. 40: (Idyllion). Konec se
.	Dvomnež.
Je šola se poslovenila, Za domačijo več bo učila? Še človek hotel mlad bi biti, Si novih vednost pridobit^
„Pastirska podobica"
Anton:
O pač bo nar bolji, Ljudem kaj po volji, De iz šole bo kmalo Za dom se več znalo.
Anka.
Smo tak govorili, Ovac pozabili; Jih vernem čez mejo, De v škodo ne grejo.
Jakob.
Le stori za naji, Sej tečeš ti raji; Midva počakajva, Še malo kramljajva.
Prav zdi se mi, da je njegova tudi v duhu narodnih serhskih zložena pesem: »Ljubljani" — v 76. 1. Slovenije, kjer pesnik Hišnika r tolaži poslovenjeno mesto malo, da »Vedno, kar popred si bila, — V duhu si Slovencam sreda, — Narod ves še nate gleda". — Ako popustijo te tujci Nemci, približajo se ti rojaci bližnji Slovani. — Visoko se je povzdignila takrat Slovenija, polna naj boljših nad o bodočnosti; toda — kar se je v naglici dalo ali obetalo, naglo se je nazaj jemalo, pervi ogenj je jel ugasovati, slovenščina pešati, in že se je bilo bati za Slovenijo. Tedaj zapoje Podlipski kazaje na nekdanje Slovene, Rimljane, Franke in Germane, sploh na sovražnike Slovanov — v Novicah 1.31: »Kje Slovenija živi:"
»Na zemlji ako bi stanu ne imela, Bo v sercu svojih sinov še živela.«
Da pa bo Slovenija tudi na zemlji imela svoj stan, tega se nadeja pesnik vzlasti z ozirom na nje pravičnega vladarja, na njegovo slovesno obljubo, pa tudi na njeno nepremakljivo zvestobo. Res je, da
»Svoje želi vsak, bodi možak sam, bodi si narod;
Tudi Slovenija ima svoje vošila ta čas, Njeni sinovi v eno de bi združeni bili ko zemlja, In de bi lahko učenost našli doma ne drugej, In de cenil tak v pisu kot uku se njeni bi jezik.«
V tem smislu prepeva »Slovenija Francu Jožefu I. ob njegovim veselim godu" 1. 1849 v Novicah 1. 34, ktera Podlipskega pesem je nasledba veličastne pesmi Koseskega: »Slovenija Ferdinandu ob veselim dohodu v Ljubljano 1. 1844" — tim več, ker
»Ni le beseda, je djanje ta njena prisega; v resnic;
Blago, život, kri, vse Tebi, Vladar, posveti.
Tvojemu rodu na čast, na poboj za protivnike Tvoje
Duh ji iz oserčja kipi, suče ji v roki se meč.
Zmaje se hrast, ko še lipa stoji — pa Slovenija zvesta.«
Gorel je Hitzinger za Slovenijo, popeval je dobo slovansko; najbolj v čislih mu je pa le bila vera in cerkev katoliška, in v tej ni hotel ter-peti nobene prenapete narodovnosti. Spričuje nam to »Eine unmass-gebliche Bemerkung", ki jo je bil dal še 1. 1849 o vprašanji, v kojem jeziku naj v mestnih šolah Slovencem razlaga se kerščanski nauk, češ: „Man beruft sich zur Entscheidung dieser Frage auf Gesetze, und mar Gesetze der Methodik, Katechetik, Nationalitat, politischen Ge-setzgebung u. s. w. Und wo ist noch eines geblieben ? Auf die Gesetze der Jcatholischen Kirche ist wenigstens offentlich noch nicht hin-geuiiesen worden . . . Weder Ultra-Slavismus, noch Gontra-Sla v i s tnu s soli bei der Katechetik herrschen, sondem K a tholicismu s,
das ist: jene Ordnung, wodurch Griechen und Hebraer, Deutsche und Slaven, iiberhaupt alle Volker in Eine, nicht bloss deutsche oder slavi-sche, sondern in Eine heilige, allgemeine christliche Kirehe vereiniget iver den". (Vid. Theolog. Zeitschrift Nro 17. S. 144.)
VIII.
Da je Podlipskemu res najbolj v čislih bila vera in cerkev katoliška, o tem spričujejo nam živo spisi, ki jih je poleg „Zgodeb katoliške cerkve" priobčeval naj več po Zg. Danici. — L. 1848 so deržavno prostost dobile vse verstva; glasiti so se jeli protestantje tudi v Ljubljani ter zidati svoj tempelj, češ, ako povekšamo si srenjo, povekšamo si tudi veljavo. V ta namen so med Slovenci razširjali knjigo, v slovenščini natisnjeno na Dunaju 1: 1850: „Bramba evangeljske vere proti krivim usodkam spoznovavcov druge vere", ki je bila poznej tudi v nemščini prenatisnjena v Ljubljani v tiskarnici Kleinmaier - Bambergovi pod naslovom: „Vertheidigung der evangelischen (? bolje bi se reklo ratio-nalistischen) Grundsatze gegen die Vorurtheile (?) der Andersglaubenden (t. j. katoličanov)". Tako je nemško zaznamnjal Hitzinger sam v Danici 1851 1. 51; slovensko pa že 1850 1. 48 v spisku: „Ni vsa ki mu duhu verjeti". Kar je v tem spisku ob kratkem in v osnovi povedal, to je na tanko in podučno razložil potem v petnajstih pogovorih med duhovnim pastirjem in vernikom v Zg. Danici 1850 1. 49—51, pa 1851 1. 1—12 pod naslovom: »Edina pot v nebesa ali podučenje od razločkov prave katolške vere memo drugih nekatolških ver". Ta veroznanski razgovor je velike pomembe, in pervi enak pogovor v našem jeziku je zložil Matija Kastelec (Castellez), kanonik v Novomestu, 1. 1688 (Navuk Christianski, tu je, Enu nuznu Govorjenie v' mei enim Ozhetam inu nlegovim fynam od te prave Yere, s' enim lepim pomenkovaniam eniga Chatolisch in Lutrisch zhloveka).
Pismeno pa tudi ustmeno so poskušali drugoverci, kako bi si pridobili več vpliva med Slovenci, in stermč so pripovedovali si katoličani o njih govorih na grobu; toraj jim pojasni Hitzinger 185Lvl. 16: „Kaj je od govorov na grobu misliti". O posebnih priložnostih, pravi, so primerjeni in celo koristni; nikakor pa ne smejo biti tako pogostni, kakor pri evangeljcih, in sicer zato ne, ker so njih pastorji le služabniki besede, ne pa molitve in daritve, torej jim mora govor vse namestiti, in ker bi pogosti govori zgubili od svoje važnosti in veljavnosti. — Ko so novoverci gibati se jeli med Slovenci, se nekteri katoličani za novega nasprotnika še zmenili niso; nekteri so bili zavoljo nove vere v strahu; nekteri so se nad početki evangeljcev zlo serdili in rekli ktero prehudo ; nekteri so jih celo prevzetno zaničevali. Tem nasproti piše Hitzin-
ger, kako je prav misliti in ravnati zdaj, ko nam je zmota vojsko napovedala zoper resnico, ter kaže vi. 17: „Kaj se nam žalostno zdi". Katoličanom naše dežele vsem je napovedana vojska za vero, duhovna vojska, ki se ima goditi v tem, da bolj čujemo, resnice svete vere svet-jeje dokazujemo in čednosti kerščanskega življenja v djanji spolnujemo; žalostno pa se nam zdi, kar povemo iz ust priprostega človeka, kako da napačno ravnanje nekterih nasprotnikom orožje v roke daje, kako da na pr. po javnih porotnih sodbah, premehkem ravnanji s hudodelniki i. t. d. hudobiji dohaja nekakošna slovitost in se njena ostudnost ljudstvu zgublja iz občutka! — V tem smislu je v 1. 24 poslovenil po A. Jarišu: „AIi je ena vera, kakor druga?" Mladeneč spomladanski dan na trati Čoketa prebiraje meni že, da je ena vera kakor druga; v senci pod križem prikrit sede pa se po obnašanji in besedvanji mimošedših ljudi — evangeljca, nemškokatoličana, juda pa rimskokatoličana prepriča, da ni ne ena vera kakor druga, da je zveličanje le v Kristusu križanem.
Opomnjeno je bilo v Danici, da bi bilo dobro razložiti, kaj pri svetnikih v pratiki in drugej pomenijo posebne znamnja, in koj se loti Podlipski tega, in v spisu: »Znaki ali znamnja svetnikov na podobah" 1. 35—42 rpzkaže a) splošnje, b) posebne znamnja svetnikov na podobah, in c) še nektere druge znamnja v pratiki. »Poskušnja ta pa ni popolna, pravi sam, zakaj težko je najti pomen nekterih znaminj, ker podo-barji se s pesniki vred radi na legende, sad bolj žive domišljije, obračajo, med tem ko so zdanji pisatelji življenja svetnikov radi tanki in izbirčni, in vse, kar se jim nekoliko negotovo ali čudno zdi, memo puša-jo; starih legend pa ni vselej pri rokah, se iz njih podučiti. Kar tedaj v pričejočim spisu pomanjkuje, bo morebiti pozneje, ali pa komu drugi-mu dostaviti mogoče". To seje zgodilo po Slov. Prijatlu 1.1858. — Kakor je 1. 1848 pričeto „Versto Lavantinskih škofov z oziram v Sol-nograške nadškofe" pletel dalje 1. 1850 št. 2-26; tako je 1. 1851 št47,48 spregovoril vnovič »Nekaj od zamaknjenih", ker je posebno velik hrum bil tedaj zastran zamaknjene na Gori pri Soderšici. Zmerno pa modro kaže o posebnem vzgledu, da a) v takih prikaznih ni prenaglo vsega verjeti in za čudno spoznati, b) takih prikazin, dasiravno so gotove in zares čudne, ni po nespameti skazovati in raznašati, in c) kaj je misliti pri tacih od bolj ali manj pogostnega sv. obhajila.
Verno pa milo se je glasila tedaj tudi lira njegova, in kakor je 1. 1850 koj na čelu vpesmi: „Klic cerkve v zgodnjo Danico" o viharju pretečem čolnu sv. Petra klical: O kaj prikrivaš cerkvi se, Danica? — Oberni v njo svoj mili obraz, Devica! — tako je 1. 1851 zložil pesmico: „Marii, zgodnji danici:"
Ne skrivaj dalje, o Danica mila!	Tam ovni Cede so na ptujim, v ječi;
Predraziga obličja v sredi reve,	Pa tu in tam volkovi še dereči
Ki božjo čedo stiska zdanje dneve,	Pripravljeni so v rop med čedo prosto. Ne mudi s Sinam, ki si ga rodila.
Pastirja v Kimu cerkev je dobila,	Ozri se, ki vse zmote si končala,
De modro, serčno vodi nje zadeve;	Pokaži Jezusa, de bo bežala
Pa še proti navihta iz desne, leve,	Pred njim vsa moč sovražna vtemo gosto. Nad ovce, jagnjeta bi zdaj planila.
Izvirna je tudi t. 1850 1. 21: „0 srečni vernitvi papeža Pi-ja IX. v Rim", kjer poje, da »So grešni Rim pred Babilon zovali, — So res mu zdaj vid Babilona dali. — Svet' Oče pride spet na staro selo, — Pa izpolnjene še niso cerkve želje, — Še huda vojska zoper njo le vstaja i. t. d. — V 1. 33 je iz latinskega poslovenjena prekrasna: „Ave maris stella — Zdrava morska zvezda".
Zdrava morska zvezda,	V ustih Gabriela
Božja Mati zlata,	Klicana si zdrava;
In Devica vedna,	Mir nam daj, za Evo
Neba srečne vrata.	Ti si mati prava i. t. d.
Razun te je nekaj iz latinskega, nekaj iz nemškega poslovenil jih v I. 3: N esrečna večnost; 1. 13: O terpljenji Jezusovim (Sv. Alf. Lig.); 1. 26: Duša po sv. obhajilu (Sv. Alf. Lig.); 1. 34: Sv. rešnje Telo, popotnica v večnost (Ob obhajilu bolnikov):
Pritecite, pokleknite	Sveto, sveto, čez vse sveto
Pred Gospoda tu na tla;	Jezusa rešnje Telo,
Počastite in molite	V testamentu, v zakramentu
Svojiga Zveličarja.	V živ spomin postavljeno i. t. d.
L. 1851 št. 17: Velikonočna (Iz latinskiga): »Velikonočno Jag-nje kristjani — Časte in hvalijo naj v sercu vžgani" itd., — 1. 26: O godu ss. apost. Petra in Pavla (Iz latinskiga); 1. 49; Hrepenenje po sv. raji (Sv. Alf. Lig.); 1. 50: Živi plamen ljubezni (Poleg sv. Janeza-od križa), in: Vesela pesem Jezusu (Poleg sv. Je-derti):
O Jezus, ves moj blagor ti!	Ne zmaga zlato solnce te,
Ljubezen sladka čez moči!	Ti umakne mila luna se,
Serce po tebi vse gori,	Prijazno zarja zad ti je,
Ko v tebi le se zveseli.	In tudi svitle zvezdice i, t. d.
Po Novicah 1850 je v 1. 3: »Kmetijstvo in obertništvo vkupej" — povedal jo nekterim kmetom na besedo: »Kmet vse redi! Ako bi kmeta ne bilo, kdo bo obstal?" — kako neresnična in prevzetna je ta govorica, ker prav za prav Bog, ki je zemljo stvaril in ji rodovitnost daje, nas vse redi, in ker je k človeškemu obstanju potreba tudi drugih stanov. Ljudje naj si med seboj vsak po svojem vsi pomagajo;

posebej pa kmet in obertnik, toraj: kmetijstvo in obertništvo vkupej! — Naslednje leto, ko so časniki pripovedovali od posebne bolezni ali ples-nobe, ktera se je v Italiji in v Tirolih pokazala na grojzdji, sporoči 1 39. iz Notranjega: „Bolezen na grojzdji že blezo pri nas".— Na prašanje: Zakaj ljudje konjskega mesa ne jedo? — je v Danici j 23: „Nekaj za radovedne" iz zgodovine povedal jim, da so stari Nemci in Sloveni svojim malikom posebno konje darovali; černim ali budim bogovom so šli černi, belim ali dobrim pa beli konji. Tako so se tudi pri nas na Krasu bogu Belinu beli konji darovali. Ker so se zastran j(onj, njih opravljanja in jedi njih mesa tudi po prihodu kristjanstva mnoge vraže obderžati hotle, zato je cerkev jed konjskega mesa prepovedala, da pa tista zapoved sedaj več ne velja. —
Kar koli se je v njegovi soseščini storilo ali pripetilo znamenitega, vse je Podlipski zvesto sporočal v časnike domovini na čast ter rojakom v prid, na pr. v Novic. 1850 1. 37, 38: Slovesnost v jami pod Malim gradam pri Planini; Iz Notranjiga čestokrat od železnice, stare in nove cerkve na Verhniki; v Mitth. d. hist. Vereins: R e-ste oder Spuren ehemaliger Befestigung in Krain; 1851: Eine sehr alte Glocke; Ruinen alter Bauten; Neue Pfarr-kirche in Oberlaibach. — Zlasti na tanko je o tej pisaril v Danici, in sicer 1. 1850: Stalni kamen posvečen in vložen; 1. 1851: Blagoslovljenj e in 1. 1852 št. 4t: Posvečenje nove cerkve na Verhniki. — Kako vsestransko je res bilo Podlipskega opazovanje in prizadevanje, nam pa iz te dobe najlepše kaže pesmica njegova No-
vicam 1. 1851:
„Za novo leto."
Rad pratkar, novičar	Vse vojskne priprave
Z vošilam se bliža,	Hud strah nam le dajo;
De bogat petičar _	Umetne naprave
Se k njemu poniža,	Naj mesto imajo.
Mu dati šestico,	Živi naj kupčija,
Še raji petico.	Živi obertnija!
Pa v cunjah in kosih	Prek mečev naj kuje
Šestič me ne mika,	Se kmečko orodje;
Petič ne tak bosih,	To kmeta naj sluje,
Ki moka jih stika.	Ž njim tud so gospodje!
Tak pervo vošilo:	Le vošim, kar treba
Srebro je obilo!	Še gor je od neba!
Pa vojska vse tare;	Še eno je polje
So ušle dvajsetice;	Brez časti, brez srebra,
Petice ni stare,	Kjer dobre le volje
Ne nove šestice.	Gre trebuh pod rebra.
M i r vošim, in raji	Naj šola domača
Le meč naj bo v kraji.	S pravico se plača!
Hitzinger.
Ko rečem: pravica,
Slovenšna se vzdigne; Ta bodi resnica
Tud mfeni! pomigne. Ah tvoja je sreča Mi želja goreča 1
Vsih želje spolniti
Sam eden ne more, Svet mnozih združiti
Da terdne podpore! Zbor moder naj s slavo Ukrepi d e r ž a v o 1
Z močj6 tak edino Car vitežki čuje: Narodov družino,
De res oblagruje. Vse Bog gospodari, Prane Jožefa vari!
To k novimu letu Je moje vošilo; Ne vem, po obetu
Če bo se spolnilo. Vse Bog gospodari, Vsih blagor obvaril
IX.
V Ljubljanskem Časniku 1850 1. 74—79 je spisal J. Terdina »Pretres slovenskih pesnikov". Najprej spregovori o tem pretresu v Novicah 1851 1. 6—10 L. Pintar pod naslovom: „Nekaj iz Vesne"; koj za njim pa se v Ljubi j. Časn. 1. 13 oglasi Podlipski v sostavku: »Beseda na pretres slovenskih pesnikov".
»Pesnike in sploh pisatelje pretresati in med seboj križem primerjati, je pač sitno in nehvaležno delo; nekdo mu je odločil med pesniškimi merami hromaste Jambe (»Der Choliambe išt ein Vers fur Kunstrichter". A. W. Schlegel). Nam se zdi, de bi si bil pretresavec besedo v Prešernovim »Orglarji" v vodilo vzeti smel, kjer svari Bog orglarčka:
Komur pevski duh sim vdihnil, Z njim sim dal mu pesmi svoje; Drugih ne, le te naj poje, Dokler de bo v grobu vtihnil.
Kakor slavčik ne da se drugač podučiti, in vsak tičik nar raji svoje goni, tako je po svoje tudi s pesništvam. Prešerin je povsod le Prešerin, Koseski je Koseski, in Vodnik, naj se tudi na germadi sožge, le pride tič Fenis na dan. Vender tudi pretresavec vsak po svoje sodi, in nočemo svojih misel nikomur vsiliti. Ene pa naj vonder ne zamolčimo, de ... Vodnik se v pesništvu zato ni višje vzdignil, ker je bil duhovnik in miniščik. De se duhovnik in miniščik ne bo v tistih pesmih lahko povzdignil, v kakoršnih se je Prešerin, to lahko veljati damo; de bi pa v drugačnih pesmih po svoje višje leteti ne mogel, ker je duhovsko in miniško oblačilo malo okorno, se nam zdi, de ni resnica. Saj Vodnika to ni zaderževalo, ko je pel Veršaca in Ilirijo oživljeno, še tudi ne, ko se je lotil Anakreontovih pesem, v kterih Vinodaj in celo pobič Ljubezin mesto imata. Po drugim se nam zdi, de ne nese pesnika samo predmet njegoviga petja visoko, ampak perute, ktere so mu od stvarnice dane;
drugač ne ako velja Šilerjeva pesem: „Deklica iz p tuje", kakor jo ne-jjteri razlagajo, od pesništva". (Sledi nekoliko bolje poslovenjena od I, 3) __ ^Poslednji stavik:
Je vse prijazno sprejemala;
Se bliža mili z miljeno: Nar boljši dar je njima dala, Zmed vsik nar lepši rožico —
bi po "takim dal razumeti, kakor de bi bile „pesmi ljubezni" same na sebi nar višji leteti pripravne; tega pa pretresavec sam prav ne verjame, saj ne vemo, kako de bi bil druziga pesnika zavoljo visokih misel hvaliti mogel, kteri nosi tudi duhovsko suknjo, ni sicer po obleki pa je po duhu ves miniščik, in tiste pesmi ljubezni silno čerti. Po naše zdi se nam, de bi nar višji predmet pesništva izrečen bil, ko bi se poslednji stavik Šilerjeve pesmi nekako prestvaril (kar je še dijak storil že Hitzinger, cf. I, 3), na primero:
Je vse prijazno sprejemala;
Ko vidi svet Bogu _altar, Je vneta vzdignila se, dala Nar lepši cvet, nar boljši dar.
Saj je Koseski Bvisoko pesem" imenoval, ko si je predmet taciga obsežka v prepevanje izbral. In tudi Dante, nič manj imeniti rojak ti-stiga slovitiga Petrarka, kteriga si je Prešerin, ako se je na kteriga obračal, v zgled vzel, je svoje dni nekakošno tako sodil. Naj sledi tukej v konec naše male besede začetik njegove kancone v hvalo Marije Device (Della beata Vergine Maria):
Serca nečimernost, duha zmotnjave So znale misel napačno nagniti, Pogosto govoriti
Od tega, kar molčim, zakrijem raji.
Zdaj hočem praviti od ljubezni prave,
Od zgleda, v kteriga blišečim sviti
Tam mora zamakniti
Se vsak zveličan duh v nebeškim raji,
Kjer čuti se nar slaji
V zavetji svetim vsaka blaga duša,
Ko to ljubezin skuša,
Ki pelje jo na zveličansko mesto.
In jez pustim zdaj misel na nezvesto
Ljubezin tega sveta,
Časti za sladko ime je duša vneta,
In od Device presvete Marije
Povem naj zdaj; nji pesem naj se izlije itd.« —
Kakor je o tej priliki Podlipski dostojno spregovoril jo o slovenskih pesnikih ter iskreno o pesništva najvišem predmetu; tako je šaljivo zapel jo o pravopisu v Novicah 1. 31 v dobrovoljni gazeli:
Kdo kaj sme, in kdo ne.
Vsak poljubno piše; jez tud' se pripravim — pa ne smem.
Čerke nar pred kot' Latinec vse vse stavim — pa ne smem.
Frank ima in Brit s Poljakam za edin glas čerki dve;
Mislim tak hoditi jez po potu pravim — pa ne smem.
Kdaj Ciril je greške čerke z novimi pomnožil bil;
Ravno tak jih zdaj k latinskim jez pristavim — pa ne smem.
Kljuk Španjol verh čerk prideva, in enako tudi Čeh;
In vesel kaj tako rabo jez pozdravim — pa ne smem.
Kje v besedi glas se vzdigne, to začerta Grek povsod;
Ga posnemam nekaj, spet sim na nepravim — in ne smem.
Stavi Rus in Serb v imenu božje Majke i in ja;
Mu podobno dolgo v svojim onegavim — pa ne smem.
Vsak po svoji volji piše; le Slovenec nimam prav;
Vse se graja, kar počnem pod nebam plavim: de ne smem!
Zgodilo se je, da je nekdo izdal zbirko pesem v več polah iz ne kega slovenskega časnika, pa ni poprašal prej ne vrednika ali založnika njegovega, ne pesnika samega. Ker je prizadeti pesnik bil Podlipski sam, pojasni pravice pisateljev zastran njih izdelkov, dobo brambe za literarno lastino ter določke za kazen in pravico odškodovanja v Novicah 1851 1. 32, 33 pod naslovom: »Ne k radi!" — „Za razno lastino so Novice že postave oznanile; naj prineso, pravi, še tisto, ktera tudi njih in njih dopisatelje zadeva, namreč postavo ali patent zastran varstva pismenske ali literarne lastine zoper nepravno izdajo in ponatis, od 19. kozoperska 1846". —
Kar je sprožila »Matica ilirska" potrebo bližanja mnogoterih slovanskih jezikov, so se poprijeli v jezikoznanstvu zvedeni možje v mnogih časopisih tega predloga in ga pretresovati začeli. V Novicah 1. 33 je P. B. pričel spis: „0 zadevah eniga sainiga slovanskiga jezika". — Hitzinger, kije žel. 1849 (Cf. VII, str. 18. ) nasvetoval v ta namen jezik staroslovanski, ne more dočakati skončanja, in se oglasi zapored o tej stvari vLjublj.Časniku št. 69, 70, 74: „Eu vseslovanski kniževni jezik".
Po kratkem vvodu piše s perva nekako muhasto, na pr.: »Tedaj en vseslovanski kniževni jezik hočemo. Kateriga pa bomo izbrali? Mi Slovenci pač tukej ne bomo s svojim glasam prevagali, ker nas je premalo; dasiravno Abecedo brez nehanja za celi svet kujemo. Vonder kako besedo reči znamo zraven, ali nam bo prav ali ne." — „Desiravno je želja skorej vsih učenih Slovanov en kniževni jezik imeti, niso vonder vsi ene misli o tem, po kteri poti bi bilo do eniga vseslovanskiga jezika priti. Ena stran meni nar bolj storiti, ako med raznimi slovanskimi narečji eniga v poglavitniga izvoli, dasiravno bi se tisti še kaj bolj izobra-žiti znal. Po tej poti imamo res nar hitreje en kniževni jezik, naj se izbere staroslovenski, ali ruski, ali kteri drugi (češki, serbski ali ilirski). Druga stran pa misli, da naj se vseslovanski kniževni jezik časama rodi,
gamo naj se v vsakim narečji pridno piše, in zraven pazi, se v pisanji Če dalje bolj drugim bližati."
Da je znal Podlipski marsikaj povedati o slovanskih jezikih posebej in sploh; pa tudi o tem, po kterih vodilih naj si med seboj bližati prizadevajo, kako v posamesnih besedah, kako v skladanji pri govorjenji in pisanji; pokazal je dokaj učeno v omenjenih treh sostavkih, kjer proti koncu na primer spet piše: »Rečeno je bilo, da staroslovenšina bi bila pred drugimi v vseslovanski kniževni jezik priporočiti; tega bi se več ali manj tudi Rusje poprijeti znali, kteri so ga že pisali, in ga v cerkvi še imajo.
Enake misli je tudi pisatelj v Novicah z znamnjem P — B —; in on tudi prav primerjeno pot do ediniga jezika priti naznani; misli namreč, naj bi se en časnik vstanovil, kteriga namen bi bil o tej reči Slovane združiti. Koliko se po enim, dasiravno ne obširnim časniku v jezikoslovstvu storiti žamore, so nam Slovencam Novice spričevanje; kje bi še mi zadej bili, ako bi nas ne bile spodbudile in naprej peljale! Za tak časnik vstanoviti, bi morebiti Dunaj ali Beč nar boljši mesto bilo, ker ima dosti učenih Slovanov v sebi, in ker bi bilo dopisovanje in razpošiljanje nar bolj olajšano. Ruski časnik so v Pragi menim da ravno zavoljo vpeljanja rusovskiga jezika napraviti hotli. Ako bi tedaj staroslovenski jezik bolj sploh dopadel, koliko bi ravno naš rojak, J)r. Miklošič tukej storiti zamogel; tudi v staroslovanskim bi novi pravopis znal mesto dobiti, kakor je bilo pervi pot od ruskiga rečeno. Naj bi pa v začetku še noben jezik kakor vesoljni spoznan ne bil, tedaj pa naj bi se časnik ali v ilirskim, ali v raznim jeziku začel, in gotovo bi se v ne-dolgim času na eno ali na drugo stran večjina pokazala, po kteri bi se dalje ravnati moglo." (Cf. Ljublj. Časn. 1851, str. 294.)
X.
Bilo je majnika 1. 1850, da je Slovensko Društvo o svojem letnem zboru sklenilo, dati na svetlo zemljovid vesoljnega sveta v slovenskem jeziku, vzlasti na korist ljudskim šolam, in ponudi se mu v ta namen Podlipski, ter vsled tega sostavi:
3)	Popis sveta s kratko povestnico vsih časov in narodov. Berilo mladim in starim. Spisal Peter Hicinger, faj-mošter. Na svitlo dalo društvo slovensko. Natis. J. Blaznik v Ljubljani, 1852. 8. str. 124. •
4)	Obraz cele zemlje v dveh polkroglah. Izdelal P. Hicinger.
Pervi zemljovid v slovenskem jeziku je bukvicam »Življenja srečni pot" pridjal Slomšek. Srečna in modra je bila misel, naj se napravi zemljovid vesoljnega sveta s kratkim zemljopisom, po kterein se ukaželjni
Slovenec soznaniti more s svetom. Kako marljivo je sostavljal Podlipski to delo, vidi se iz tega, da je poizvedil krog 4000 krajnih imen, po kterih v različnih deželah mesta, terga in vasi imenuje narod slovenski. Kratka, prav po domače pisana knjižica ima v I. delu zemljopis občni v dveh razdelkih, od sveta in njegove sostave, ter od zemlje, nje poverh-nine in stanovavcev, v II. pa posebni zemljopis v treh razdelkih, od starega, sredočasnega, pa sedanjega sveta, kteremu so pridjane zgodbe novega in naj novejšega časa.
Spisovaje omenjene stvari je vmes v Novice 1. 11 zapel mično pesmico: »Zadovoljni kmet". Nekega kmeta je prašal mestjan, kako tako zadovoljno in srečno živi. On pravi:
Družino dobro jez imam,	In Pamet gre voznik z menoj
Ime je hlapeu: Delajsam,	In Um je vedni hišnik moj.
In Zgodejvstat in Poznospat.	Točajka je in kuharca
Za dekle hoče kdo prašat'."	Pa Žeja mi in Lakota.
Te Bedovnost so s Čednostjo,	Dve hišni ste mi še v posest:
PoterpeMjivost s Pridnostjo.	Molitev je in Dobravest,
Te mene zibljete lep<5,
Dokler zaspim zvečer sladk<5!
^Besedica o kovanji novih besed", ktero je spregovoril Podlipski v 1. 89, je tako budna in resnična, da naj bi jo pomnili tudi sedanji kovači jezikoslovni. „Če hoče kdo kaj slovenskiga dandanašnji pisati, mu dostikrat težavno z besedo grč, ker sedanje potrebe in okol-nosti zares večiga znanja tirjajo, kakor po domače rčči le »hruške peči1'. Pred kakimi leti je še dobro bilo, če je kdo »hruške peči" znal, desiravno so že takrat menili, da je boljši več kot to znati; zdaj pa smo od male pečice dospeli k plavžem velicih kovačnic, kjer ni le nekoliko pokovati, temuč večkrat kar naravnost vlivati potreba različnih besed. In o tacih zadevah je težko samimu sebi in pa ljudem vstreči.
Dosti naših bravcov slovenskih bukev ali časnikov, posebno tistih, ki niso nikdar čez berv domače vasi stopili, in se nikdar z nekakošnim pazenjem v drugih krajih mudili, precej vpije, nad novo besedo, če je le niso slišali v svoji koči, dasiravno je drugej dobro znana, če že to pri besedah velja, ki niso nove, temuč so že od kdaj med Slovenci in v dosti krajih znane, se pri novokovanih besedah ni čuditi, ako nad njimi kdo jezik brusi.
Pomniti je pa vonder tudi kovavcem slovenskih besed, da bi 'ne samo po svoji glavi ali brez potrebe novih imen kovali, in da tudi ni ^povsod krivica, ako pri marsikterih novih bukvah slovenski bravci tožijo, da niso razumeli, ker se sme po pravici večkrat misliti, da niso za Slovence pisane, temuč za druge narode. Ako se kaj za naše slovensko ljudstvo piše ga povzdigaiti na stopnjo omike, je dobro pomniti, da ni
toliko na tem, ga novih jezikov učiti, marveč ga z novimi rečmi soznani-ti Res je scer, da mora tudi naše ljudstvo svoje govorjenje bolj zmno-giti in izobraziti; vonder zmirej bo razloček med slovenskim jezikam in ineii drugim, kakor tudi razloček v pisanji za učene in za neučene ostati mogel.
Naš namen ni tu govoriti od nerazumljive soderge, v ktero so nekteri po otr6čje zaljubljeni, ampak mi želimo le memogrede nekaj v dobro opomniti, to namreč, koliko naj besede drugih narečij pomnoženju našiga jezika pripomorejo. Skušamo sami, kako naglo se včasih nova, dobra Slovencu umevna beseda dobi, če se v kakim ilirskim, serbskim, češkim ali poljskim slovniku poiše. Nočemo pa tega terditi, da bi vse besede le v drugih narečjih iskati bile; veliko jih je in prav dobrih, zlasti v rečeh navadne potrebe, v narodu našim po domačih hribih in dolinah najti, samo da jih žalibog! premalo poznamo; k večimu se malo posmejati znamo, ako besedo slišimo, ki v našim berdu ni v navadi.
Ako pa je potreba v druge narečja seči, pač ni le pri enim ostati, ampak treba je, da se večidel na vse slovanske narečja oziramo, in tisto besedo izberemo, ktera se narodnimu jeziku bolj prilega. Kako dalječ so, postavim, Horvatje le s tem od drugih slovanskih narodov odstopili, ker se preterdo le svojiga o namesti l konec besedi in zlogov derže, — njih »živio",' desiravno je občno pravico po svetu zadobilo, je še zdaj marsikomu med nami tako čudno, da se ne ve iznajti, kakošna oblika da je.
Mi hočemo s tem le rfeči, da kakor pri eni reči, tako pri drugi — le enostranosti ne! Razun slovarjev mnogoverstnih slovanskih jezikov nam staroslovenski slovnik dr. Miklošiča k marsikteri besedi dobro pomaga."
Marljivo je tudi 1. 1852 pisaril in pevaril v Zg. Danico, in vzlasti o novem letu posvečeval jej pesmice navadno v sonetih, v kterih je o Mariji opeval tedanje življenje cerkveno. Tako na pr. 1. 2: »Marija, danica belim in černim narodam", in za naslednje 1. 53: »Danici za novo leto". Krasni ste tudi 1. 41 »Lepota Marije Device: O Devica, zvezd kraljica, — O Marija, rajski cvet! — Te lepote, tč čistote, — Kakor tvoja, nima svet itd.; pa 1. 44 »Sladko serce Marij e":
O Marijno serce sveto,	Naj, Marija! petje moje
Proti nam ljubezni vneto,	Hvali sladko serce tvoje;
Polno božje milosti,	Kar se giblje in živi,
Polno lepe čednosti!	Naj ga hvali in časti itd.
Dokaj krepke in ginljive so *tudi 1. 4 „Nar dražji rosa (Solze pokore); 1. 14 Od terpljenja Gospodoviga (Poleg latinskiga); 1. 22Svetoleto;l. 24K sv.rešnjimu Telesu (S. TomažaAkvinskiga) ;
vzlasti 1. 51 A dve nt ni zdihljeji" (Cerkvene Antifone O); poslednji na pr. se glasi:
O Emanvel — sam Bog z nami, Kralj naš in zapovednik!
Čaka te ves svet z željami, Ker si naš Odrešenik.
Pridi rešit grešni rod,
O naš Bog in naš Gospod!
Poslovenil je v istem tečaju po časniku kat. bogoslovstva 1, 39 O b-hajanje nedelje, in Abisinska cerkev v Afriki 1. 46. — ^Nedelja je poglavitni in nar starji cerkvenih svetih dni, dan telesniga počitka in duhovniga djanja in življenja . . . Praznovanje nedelje ni samo. zapoved iz božjih ust, ampak je tudi naprava v stvarjene reči globoko vtisnjena ... L. 1832 je angleški deržavni zbor dal preiskovati, kakošne nasledke de ima, vsih sedem dni v tednu delati; in sklep preiskovanja je bil, de človek sicer nekaj Časa neprenehano delo zmaguje, potem pa naglo-ma opeša in omaga, in zgodnjo smert najde. Dr. Smith, zdravnik v Novim Jor-ku, piše: „Na Angleškim je dva tisuča ljudi več let vsaki teden po sedem dni delalo, v nedeljo so jim celo dvojno plačo dajali; pa ljudje so bili čedalje slabji, revniši. Začeli so spet le po šest dni delati, in so bili spet boljši in bogatejši. Take skušnje so se storile tudi v Francii in v Ameriki". Tudi živina potrebuje svojiga pokoja sedmi dan; tako piše ravno ta zdravnik: »Konjev je 120 več let po vsih sedem dni tedna delalo, pa pred časam so pojemali; gospodar je mogel delo spet na šest dni djati, in konji so štirkrat delj živeli in za delo bili. Dva soseda sta svoje ovce na daljin somenj gnala, eden je šel vsaki dan dalje, drugi je ob nedeljah počival; in ta je ravno toliko dni pred prišel, kolikor je nedelj obhajal; unimu je bila živina vsa opešala" itd. —
Posebne pomembe zdi se mi pa spis njegov 1. 13. 14: „Vošil a zastran katekizma", po kterem je koj zboljšal katekizem naš slovenski. »Katekizem, piše na pr. Hitzinger ondi, to je kratik, cerkveno in poljudno vreden obsežik katoliške vere, katoliškiga spoznanja, jn djanja, v prašanjih in odgovorih . . . Nar kraji katekizem je bil od zgorej dan v desetih zapovedih, ktere je Bog oznanil na Sinajski gori, v očena-šu, kteriga je Gospod Jezus Kristus učil, in v apostolski veri, ktero je sv. Duh apostelnam zložiti dal ... V sedanji red je prišel katekizem, ko so krivoverskimu katekizmu Lutra Martina nasprot izdani bili pravo-verski katekizmi: rimski za duhovne pastirje po povelji Tridentinskiga zbora 1. 1566, Petra Kanizja 1. 1554 in Roberta Belarmina 1. 1603. — Gotovo bi katekizem naš bolj svoj namen dosegal, in očitno pričevanje od edinosti katoliške cerkve po celim svetu bi dajal, ako bi po poglavitnim redu in obsežku povsod eden bil . . Pa še naši slovenski katekizmi do
zdaj niso hotli med seboj preveč edini biti . . Dostikrat so mogli jezi-koslovskim novinam v podslombo služiti, tukej za nov pravopis, tamkej za nove oblike . . Nemški in francoski se sicer povsod ponujajo, kaj ita-lianskiga in rimskiga pa se raji zamolčuje . . Naj bo dopušeno, nektere vošila zastran dozdanjih slovenskih katekizmov izreči, zlasti v Ljubljanski škofu" itd.
XI.
L. 1853 je pričel Podlipski slovstveno delovanje s pesmijo „Glosa za novo leto", kteri je geslo posnel po Prešernovi »Zvezdogledam":
O lažnivi pratikarji, Vi lažnivi zvezdogledi, Vi vremena vsi preroki, Le vsi pojte rakam žvižgat t
Ni ne pratik v novem leti, Ni ne pratikarjev šteti; Vsak bolj modrega se kaže, Od miru in vojske laže, Vsak predjal bi vse na sveti. Biti dobri gospodarji
V svoji hiši pa ne znajo, Vprek in križem vse ravnajo. Ne bodite več čenčarji, O lažnivi pratikarji!
Razumejo modrijani: Kaj obraz neba oznani, Kaj prinašajo planeti, Kaj pomenijo kometi, Mlaj in šip kaj dela brani. Vražniki so pa besedi, Ki zadeva vednost pravo, Za življenje ima veljavo. Slovo dajte svoji zmedi, Vi lažnivi zvezdogledi!
Vreme vedeži sledijo, Vse naprej od njega učijo; Dajo vest od zgodnje zime, Spet od treskov in uime, Dež in solnce v red verstijo. Čas pa gre ko vod potoki; Mar jim ni, da se spreverne, Da se vse za njim oberne. Nam ne boste več poroki Vi vremena vsi preroki.
Bo li novo leto bolji ? Bo li vsakemu po volji? Kdor sejal bo seme blago, Žel bo truda klasje drago Na človeštva velkem polji; Šel lenuh bo lačen žvižgat. Vsak po pameti se trudi, Časa drazega ne mudi! Leni pojte rakom žvižgat, Le vsi pojte rakom žvižgat!
Konec preteklega leta že je razkazoval, da z zedinjenimi močmi se mnogo stori, in v Danici 1. 47 popisavši „Pobožne društva" je naslednje leto 1. 16 spregovoril »Besedo o bratovšini ss. Cirila in Me tu d a", na ktero se je sedanji čas jel bolj ozirati. Slovenski rojaki se trudijo v Ameriki, v Afriki i. t. d, »Veliko slovanskih bratov, pa vernih katoličanov prebiva v Turčii v veliki stiski, med ropanjem, požiganjem, tepenjem, morijo; malo štejejo duhovnih pastirjev med seboj, slabe ali celo poderte so njih cerkve in kapelice za božjo službo. Ali bi ne bilo tudi tem, nam še bližjim bratain kaj pomagati? in sicer ne samo z molitvijo, ampak tudi z denarno pomočjo? . . Ali bi tukej ne zamogla bratovšina sv. Cirila in Metoda svojiga perviga namena razširiti)
Hitzinger.	5
molitve tudi na stiskane katoličane obračati, in denarne ali drugačne doneske za-nje nabirati?" . .
Mična in priserčna je 1. 17 po napevu „Lepo jutro je" v Drobtinicah I. 1851 zložena »Otrokova juterna pa večerna pesem": Šla je černa noč,	Srečno je končan
Dala božja moč	Spet ta božji dan,
Beli dan je spet;	Vse počivat gre;
Vnovič oživim,	Ko je noč okrog,
In se veselim	Sam, o ljubi Bog!
Lepih mladih let i. t. d.	Čuješ ti za me i. t. d.
Priserčna je 1. 18 »K detetu Jezusu" in 1. 51 „Od ljubezni Jezusove"; vzvišanapa poleg sv. Alfonza 1. 19 „K svetimu Duhu":
O želje in upi posvetni, bežite; Nasitvati druge, le druge hitite, Se v duši mi dalje nikar ne mudite; Ve razveseliti ne morete me, Perserčno veselje sam Bog le mi je i. t. d.
Jako živa se mi zdi tudi v Novicah 1. 18: »Podobe življenja":
Pri studenčki je sedelo	Poleg reke mož postava, Ljubeznjivo detice, Gleda njeni silni tek,
In je gledalo veselo	Tam se v tmine zakopava, Teči valčke sreberne. Tam ji stopa hrib navprek.
Bili so mi podarjeni	Človek dela in se vpira, Taki dnevi nekedaj, Ne miruje noč in dan;
Kakor čist vir neskaljeni,	Marsikaj mu pot zavira, Pa pretekli so sedaj. Mnogokrat je goljufan.
Za potokam se sprehaja	Starček kraj morja počiva, Zal mladeneč ne misleč, Kjer se vode stekajo;
Da za valam val odhaja,	Solza mu oko zaliva, In se ne vračuje več. Ker mu leta minejo.
Tako mine čas mladosti,	Kakor se čez sinje morje Dan za dnem se poslovi, Unstran vidi boljši kraj,
Tako zginejo sladkosti,	Tako pa življenje gorje Od nikoder sem jih ni. Kaže tam presrečni raj.
Posebno marljivo pa je obdeloval to leto domače polje zgodovinsko ter budil rojake k vzajemnemu preiskovanju. Prepirajočim se o Ljubljani je spregovoril v Novicah najprej 1. 19 »Nekaj od Navporta in Ljubljane; potem pavi. 56:1) Lobia, ktero mesto jeto? ali ne Ljubljana?" vzlasti po »de Rubeis Monumenta ecclesiae Aquilejensis;" 2) 1. 57 »Ostanki rimskih cest po Krajnskem;" 3) 1. 58. 61 »Kaj g. Terstenjak od Lobie in Santika pravi." Po razglašenem njegovem dopisu pravi:
»Sploh g. Terstenjak veliko veselje nad tem naznanja, da bi se domorodci več na polji starozgodovinskem trudili. In res je to kaj bolj
želeti posebno na Krajnskem. Korošci se že davno trudijo o zgodovini svoje dežele, in lepe dela so že na znanje dali, tako o politiški kakor o cerkveni zgodovini. Pri nas se pa od Linhartovega in Vodnikovega časa le bolj počiva. Družtvo zgodovinsko v Ljubljani si prizadeva svoje douesti; pa na njegove dela se malo gleda, ali se jim še kaki drugi nameni podkladajo. Nečem s tem terditi, da je vse prav in gotovo, kar spisi zgodovinskega družtva prinašajo; pa ravno tak malo in prazno tudi ni.
G. Terstenjakovi spisi o starozgodovinstvu so pač sila imenitno in važno delo. ne samo za radovednega zgodovinarja, in sploh za omikanega Slovenca, ampak tudi za bogoslovca, ker ga učijo, na kakošno polje so pervi oznanovavci sv. evangelija svoje seme sejali v naših krajih; namreč ne samo na rimsko-gerško, ampak tudi na slovensko-indiško basno-slovje. Pri vsem tem so menj poznani, kakor bi bilo prav.
Zgodovinske reči naše dežele pa bi se imele tudi priprostemu ljudstvu bolj prisladiti; rado posluša kake stare zgodbe in pripovedi dostikrat domišljene; naj pazi tudi na gotove in resnične zgodbe svoje domačije, da zna tudi kake najdene starine prav ceniti, bodi si kamne ali denarje.
Nektere reči naše zgodovine se tudi prav lepo v otroške kerščan-ske nauke vplesti dajo. Na primero: pripovedujemo otrokom, kako so kdaj narodi pravega Boga pozabili, in malike častili; kdo bi zraven ne pristavil prašanja: kako je to v naših krajih bilo? Naj povemo, kako so bili naši stari nespametni, da so solnce kot boga častili; naj povemo, da sedanji kres, ki ga otroci zdaj veselo žgejo s. Janezu v spomin, so kdaj mertvemu solncu kurili; naj razložimo, da baba, ktero še v kakem kraji za igračo v vodo nesejo ali pa žagajo, je po nekdanjem mnenji na boginjo zmišljeno merzle zime kazala, in drugo tako. Naj pristavimo, da vsi moramo Bogu hvaležni biti, ker zdaj živimo v luči prave vere; bi otroci tega ne poslušali, ne pomnili radi? Ali drugo: Pripovedujem*?, da aposteljni so šli po Gospodovem odhodu po celem svetu, oznanovat sv. evangeli; kdo nebo prašal: ali je kteri apostelj tudi v naše kraje prišel ? Naj povemo, da sv. Marka je bil v Ogleji, da sv. Peter je obiskal za njim nove cerkve v Primorji; naj razložimo, da so po tem sv. Hermago-ra, in pozneje sv. Pavlin, sv. Rupert, sv. Virgili, sv. Ciril in Metud pravo vero pri nas oznanovali: ali to naših otrok ne bo veselilo? Gotovo da! S tem bo zgodovina bolj domača postala, namesti da je zdaj tako ptuja, kakor iz neznanega sveta!"
V 1. 66 preiskuje: 4) Kaj je ajdovski zid za Verhniko? 1. 71. 72: 5) Ali se je duhovna oblast Solnograških škofov kdaj na Krajnsko stegnila? 1. 91: b) Kje sta kneza Privina in Kocel imela svoje posestvo? 1. 101: 7) Kaj je slovenski narod Oglejskim patriarhom hvale dolžan? in 1. 104: 8) Dva do zdaj zamolčana kraja na Kranjskem v rimskem času (Acervo in Crucium na tabli Peutingerjevi).	5 *
Ker so v slovenski pisavi- prikazovale se mnoge razlike, je v 1. 90 k slovniškim pomenkom A. Olibana opomnilo vredništvo, naj bi se v občni prid oglasili veljavni možje, da bi dognalo se kaj stalnega in različne pisave (na pr. ia — ija, u — v, Ij — nj) kolikor moč se zedinile „sine ira sed cum studio"; se za Metelkom (cf. Jezičn. I. X.) v 1. 94 oglasi udi Hicinger »Slovniški pomenki" (k sostavku v 90. listu) češ: „Ne mislim, da bi bil s tim spisom vse dognal, ker se do zdaj še nisim šte-med opravičene slovničarje; pisal sim tukaj bolj, kakor sim po drugih možeh posnel; ako pomaga kaj k edinosti — prav".
„So marsiktere navade med našimi ljudmi, ali prav za prav razvade, ktere se zavoljo stariga zgleda na pol nedolžne štejejo, so pa prav za prav zavoljo nevarnih okolišin in nesrečnih nasledkov rade zlo pregrešne . . . Včasih kratka beseda več velja, kakor dolgo govorjenje; tnektere stare nauke vzemite tedaj v kratki novi obleki," piše v Danici i. 21 ter pod naslovom: „Stare resnice—novi pregovori" po kratki razlagi podaja pregovorov naslednjo osmorico:
1. Kjer proso se mane, 2. Rad, kjer lan se tare, 3. Večkrat dviški cveti Čistost slabo obstane. Zdravi um se stare. Se usuše v snožeti.
4. Spola zmes, in vino 5. Božji strah je v zgubi, 6. Sramožljivost v šumu in plesi Je za greh edino. Kjer se kvanta ljubi. Rada v prodaj se obesi.
L. 41 je opisan „Bonard, nov marternik v Kitaji"; 1.35 pa je ob kratkem naznanjen po njem »Sad duhovnih vaj", ki jih je tedaj za o. Sartorijem pod o. Serapionom s svojim vikšim pastirjem Antonom Alojzijem drugikrat obhajala duhovščina v Ljubljani. Kako bla-govito so poprijele tudi Podlipskega, vidi se iz pomenljivega soneta njegovega v istem listu, kteri se glasi:
7. Skupšine ponočne 8. Slabo znanje veže So zaderge močne. Pogubljive mreže.
Duhovne vaje.
Kadar proti sovražnik grozoviti,	Pospeh duhovni vojski srečin dati, Vojake svoje vkup sklicuje, Pastir preskerbni svoje tudi zbere,
Deli orožje, serca navdušuje,	Za serčin, stanovitin boj jih vžgati. Uči, veleva, kako prav se biti;
»Spomnite se imenitnosti del pokojnih očetov, Cenite vrednosti scer roda sedajniga tud; Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.«
I
37
Tako je slavni Koseski bravcem Novic klical v spomin h koncu leta 1845, in verli Hicinger je v začetku 1. 1854 rojakom svojim, po novem kopernečim, zagodel jo po švedski šegi v alliteraciji, ki biva v tem, da se v začetku verstic in besed povračujejo enake tihnice ali soglasnice, na pr. d, 1, st, v, itd. v krasni pesmici:
Novo in staro.
Dan se za dnevom Dalje pomika, Leto za letom Lahno poteka.
Staro odstopa, Stvari se novo; Vendar se vrača Vedno še staro.
Svetlo zdaj sije Solnčice mladim, Gorko pred grelo Glave je sivčkom.
Celo že citre Cene so nove; Pesnik še poje Pesme s Homerjem,
Slikar tu stvari Slavno podobo; Zad se ozira Zmiraj v Apela.
Naj pa kdo najde Novega res kaj, Pot mu napravlja Prednikov delo.
Kmetic poskuša Kmetovati bolje, Manj si ni vmišljal Modri Egipčan.
Stavbe prostrane Stavi umetnik; Gleda pa v zglede Glavnega Rima.
Mnogo spreminja Mestnik obleko; Staro pa suknjo Samo prevrača.
Svoja naj slava Staremu bode! Nič se ne znižaj Novega vrednosti
Nikjer se ta resnica ne pojasnuje tako očitno, kot v zgodovini vzlasti v zgodovini svete katoliške cerkve, in ravno to leto doverši Pod-lipski svoje največe 1. 1849 pričeto delo slovensko:
5) Zgodbe katolške cerkve. Spisal Peter Hicinger. V Ljubljani, 1849. Natisn. Jož. Blaznik. 8' str. 402.
Kakor je bilo že omenjeno, je Zg. Danici za doklado spisoval do-godbe svete cerkve od začetka do najnovejših časov, ki so v 150 zvezkih ponatisnjene še posebej po 1 gld. 20 kr. dobivale se pri M. Gerberju. Krasna ta knjiga, namenjena sploh slovenskemu ljudstvu, koristna pa tudi učenim, ima po kratkem vvodu in po pripravljanji na Odrešenika in njegovo cerkev str. 28 zgodovino Kristusove cerkve razloženo v IX. dobah (I. 1—100, H. 314, IH. 500, IV. 800, V. 1073, VI. 1294, VII. 1517, VIH. 1792, IX. 1854) ter bi v rokah dobrega učitelja dobro služila pri zgodovinskem podučevanji celo v srednjih šolah, kjer jo pa, žali Bog! pozna le malokdo.
Kakor sveto cerkev, tako je rad popisoval Podlipski svojo domovino slovensko, in ko je 1. 1852 dr. V. F. Klun, tajnik Društva Zgodovinskega, na svetlo jel dajati „Archiv fur die Landesgeschichte des Herzogthums Krain", pridružil se mu je v 2. in 3. zvezku 1. 1854 koj tudi on. „Če kdo zasluži ime neutrudljivega domoljuba, pišejo No-vicel 15, ga zasluži Hicinger. Živa priča tega sta spet njegova sostavka
ki ju je izročil temu arhivu, kterih eden popisuje cerkveno razde-ljenje krajnske dežele od perve vpeljave kristjanstva noter do današnjega časa (III. S. 76—120), — drugo pa po-restnico kartajzerskega samostana v Bistri (Freudenthal, IV. S. 120—140). K pervemu spisu je izrisal g. Hicinger tudi zemljo-vid krajnske dežele v srednjem veku, in pa zemljovid krajnske dežele po osnovi škofijstev od 1. 1 462 do 1787. Ko-likošno delo, spraviti vse to skupej, i a vrediti tako izverstnol Svesti smo si, da vsak zgodovinoslovec bode hvalil ta donesek, in da tudi naši duhovni gospodje, kterim je količkaj maf bolj natanko poznati domačo zemljo, na kteri se trudijo v nogradu Gospodovem, ne bojo le z veseljem brali teh spisov, temuč bojo hotli ta zvezek svoj lasten imeti".
Po Novicah je to leto v zgodovinskih rečeh spisal: 1) Nekaj od Cerknice in Loža 1. 41, 42; 2) Rimski zidovi v Hrušici 1.90; 3) Od Vipavske doline 1. 104. Bolj določno popisujeta to stran v naslednjem tečaju sostavka: Še nekaj od Vipave in starih rimskih zidov 1. 10, pa 1. 56: Rimski ostanjki pri Ajdovšini. — V Danici pa je v 1.1. v tercinah lepa pesem: »Cerkev v začetku leta 18 54", kjer opeva njeno veselo razširjevanje in vterjevanje po vsem svetu, posebej po deželah evropskih, ter pravi k sklepu:
O sveta Cerkev, mati naša mila!
Lep del nebeški ženin ti daruje, Oblast narodov že si pridobila,
Gospostvo cele zemlje te še dočakuje. •
Po doveršenih zgodbah vesoljne cerkve je marljivo preiskoval cerkvene zgodbe po svoji domovini, in koj v 4. listu priobčil: Dva znamenita lista sv. Hieronima a) do devic Emonskih in b) do Antona miniha (Valvaz. I, 11. 12); 1. 14: Sv. Pavlin, Oglejski patriarh, apostelj slovenskega naroda (Po Bolandistih); 1. 26 je pa pod naslovom: Nekaj iz slovenske cerkvene zgodovine razkazal I: Kteri aposteljni in učenci Jezusovi so prišli do slovenskih strani, 1. 1855 pa II: Kteri škofje so bili na slovenski zemlji v pervim času keršanstva 1. 15—42, v naslednjih razstavkih: 1) Akvilejski škofje in patriarhi, 2) Škofje, Akvi-lejskimu stolu poddruženi, 3) Škofje drugih pastirskih stolov, 4) Manjši oddelki škofij ali fare.
Leto 1854 je v cerkvenem življenji vzlasti znamenito, ker se je tedaj pobožna mčnitev o Mariji brez madeža izvirnega greha spočeti povzdignila v versko resnico. Preden se je to 8. decembra storilo, raz-kaže Hitzinger v izverstni znanstveni razpravi 1. 47, 48: Marija Devica brez madeža spočeta po pobožni misli vsih časov, in 1 49: God spočetja Marije Devce na Slovenskim zgodaj
znan. Rad je popeval Marijo že prej; kaj še le o tej priliki! Obhajali so 11. septembra na prijaznem holmcu prijateljsko veselico trije dobro znani domoljubi in po dogovoru v spomin tega snida dali v Danico 1. 42 skupaj vsakteri svojo pesmico: Slava Marii, naši Materi. Bes »Kakor pri maši slovesni z leviti — Trije duhovni pri oltarji stoje" (str. 184), je v onem listu na eni strani »Tebe .Marija! želim poslaviti,— Šopek cvetlični prinesem Ti v dar« itd. zložil A. Praprotnik, na eni strani »Tebi, Marija, o Mati premila! — Ead bi jest pesmico novo zapel« itd. zložil J. Volčič, v sredi med obema pa »Slava Marii v nebesih visokih, —Kjer se z Zveličarjem vred veseli" itd. zložil P. Hicinger. Vsem trem je ranjki Gr. Rihar naredil primerne napeve, in vse tri se še zdaj rade poj6. — L. 48 je poklonil še posebno, v kteri se opeva »Slava Marii o prečistim spočetji".
Razun teh so v tečaju 1854 natisnjene še »Od terpljenja Kri-stusoviga 1. 14, češenje presv. Zakramenta 1. 24, Miserere: Usmili se". Petdeseti Davidov, četerti spokorni psalm 1. 31, s pervo in zadnjo sloko n. pr.:
Oh! usmili se me, usmili,	Eavnaj z nami milostljivo,
Moj Gospod in Bog premili!	Daj nam blagor dobrotljivo, In z obilno milostjo De prejemal boš dari Zbriši mi pregreho vso itd. Hvale, slave in časti.
Kedar se je veroznanski učenik Jož. Globočnik imel podati v pokoj , poklonili so mu gimnazijski učenci v spomin spoštovanja in hvaležnosti pesmici 1. 29, 30 in to hvalno djanje je Podlipskega ganilo tako, da je za odgovor 1. 41 zložil pa prav ginljivo »Poslovilo učenca in učenika"; in 1. 51 slavno pesem prevzvišenemu Antoniju Alojziju, škofu Ljubljanskemu in knezu, v spomin petdesete obletnice nove maše 17. grudna 1854. — Naslednje leto je v Danici 1. 23: V god presvetiga Rešnjiga Telesa (Poleg nemškiga), in 1. 30: Od Marije Device na Zaplazu, n. pr.:
Sred gojzdičev, vinskih gričev
Hribec lep zelen stoji, Kjer zvolila Mati mila
Si je v novo kraj časti itd.
Prejšnje leto pa je v Novicah 1. 28 po stari narodni popravil legendo „L i m barska gora", po kteri je prevzetnica zastonj zdihovaje klicala:
»Pomagaj, Bog! svet Valentin, In brat njegov, svet Peregrin!«
Jako živa in v duhu narodnih je 1. 66 zložena tudi pesmica »Ža-njice", kteri se na primer glasita pervi in slednji razstavek:
Izhaja svetlo solnčice, In megla preč beži, Škerjanček že oglaša sej Kaj tukaj vse molči? Oj Micka! si ti tičica Si ktero zmislila?
Jo berž zasukajte, deklici, na glas; Veselo spevajte, ker mlad je še čas itd.
Požeta zdaj je njivica,
Potile smo se res; Pa zlata je pšenicica Ki lulike ni vmes. Še ena žetev čaka nas, Pa kakšna? — zadnji čas. Hranila pšenica se v žitnico bo; Naj vzame dušica se v sveto nebo.
XIII.
Da bi v deželskih in duhovskih razmerah nekoliko bolje opisal svojo domovino, popotval je Podlipski, kolikor je utegnil, po Kranjskem in bližnji soseščini, opazoval znamenitosti, zapisoval jih, pa tudi sporočal o njih koj v Novice ali Danico, kjer je več manjših dopisov njegovih vzlasti v tej dobi zdaj „od Verhnike, Zatičine, Dolenske strani, zdaj od Škofje Loke, Poljanske doline, iz Kranjske okolice, zdaj od Loža, z Notranjskega, starost nekterih far na Teržaškem in Goriškem". — Bilo je tudi 1. 1854, da je „Catalogus Dioecesis Labacensis" precej zboljšal in so hvalno omenjati ga jeli celo drugod.
Tedaj so jele sloveti verlega Davorina Terstenjaka zgodovinske preiskovanja, ki jih je priobčeval tudi po časnikih, največ po Novicah. Hicinger, ves vnet za take stvari, 1. 42 opominja in prosi, naj bi naši ljudje, tudi neučeni, kaj več gledali na najdene stare reči, bodo naj si kamni z napisi, ali posode, denarji ali pisma, češ, koliko se časih posname, razjasni in dokaže iz njih. G. Terstenjak veliko piše od nekdanjega stanovanja Slovencev v naših krajih. Na koga opira svoje dokaze, poprašuje v sostavku „0 gosp. Terstenjakovih spisih". Največ na stare rimske kamne. Tako pojasnuje tudi Slovencev in Slovanov basnoslovje, in prevažni so njegovi spisi na dvojo stran, za svet učenj in za ljudstvo prosto. Ne bilo bi napačno; ako bi g. Terstenjak s svojim razlaganjem ali sam stopil pred učeni svet nemški, ali ko bi kdo po poglavitnem obsežku, kar je brez dvoma in do dobrega dokazano, v po-kušnjo dajal nemškim bravcem. Društvo Zgodovinsko, si misli, naj bi pospeševalo tako delo; ker pa ni bilo lahko, lotil se ga je sam in pridobil tudi preiskovatelja, da je poslal časih kak spis v „Mitt.h. d. histor. Vereins". „Der gelehrte, fur die heimatliche Gesehichtsfor-schung rastlos thdtige Hitzinger, pravi ondi tajnik njegov dr. Klun, hat die schwierige Aufgabe ubernommen, das deutsche Publikum von den Besultaten der slavisehen Forseher, insbesondere Terstenjak's, in dieser Frage in Kenntniss zu setzen" itd.
Pri vsem tem dokaj sitnem nemškem spisovanji je pa, skoro bi dejal, še bistreje pazil na slovenščino samo; vsaj mu ni ušla nobena bolj nova ali posebna prikazen v slovenskem slovstvu, da bi je tu ali
tam zaznamnjal ne bil. Naglo se je spreminjala slovenščina v pisavi, in pisarilo se je marsikaj še o čerkah ali pravopisji, o novih in starih oblikah iga-am, ega-om, oj-oj, o glagolih doveršivnih in nedoveršivnih itd., kar je povedano že v prejšnjih Jezičnikih. Muhast še po Čbelici jame Znojemski kovati ter streljati po Novicah 1. 1854 „Dobrovoljne pušice" v prijetni, časih prav novi in bistri obliki, s potrebnimi opazkami, n. pr.:
Slovenski stric bi pisal rad.
Med stolov pet pa v sredo sedil **), In kmalo skor bi šel v prepad. Slovenski stric bi pisal rad, Ne ve, kako da bi naredil!
1. Slovenski stric.
Triolet. *)
Slovenski stric bi pisal rad, v Ne ve, kako da bi naredil; Vse, kar oblik in čerk je zvedil,
*) Triolet je mehek pušičar, po šegi romanskih narodov, ki šteje 8 verstic, ktere so tako flo-stavljene, da se perve dve v sredi in na koncu povračujete.
**) Po navadi pravijo: da se kdo med dva stola na tla usede; pa — greški stari bogovi so imeli le en obraz, latinski Jan je imel dva, slovenski bogovi pa bo imeli po več obrazov, in — ravno tako je še zdaj s slovensko slovnico in s slovenskim pravopisom. Res, da naša naj večja moč je — v praznem prepiru in razdčrul
2. Slovenski abece.
Kdaj so rekli: abece, Krave več so kot ovce. To je: brat, od čerk naprej, Le po bukvah dalje glej! Zdaj bolj moder rod je že: Vedno misli v abece.
3. Cerka in duh.
Da čerka le mori, In duh duha živi: To kliče celi svet;
Slovenec za duha Pa boljšega kaj zna, Za čerko le je vnet!
4. De gustibns non est disputandum.
Terst in Gorica derži se bolj siariga, Pravi še: našega glasa, ne kvari ga!
Kakor ga slišim, tak pisal ga bom. Štajer in pa Goratan če le novega, Hoče za vse vse slovenske sinove ga;
Meni, pri njem da slovenski je dom. Rod je ubog ! še Ljubljana razčesa ga, Grabi za levega, prima za desnega, V sredi, ne ve se ediniti s kom.*)
») Znojemski — pisatelj teh pušic, preslovenjen Nemec, noče nikogar žaliti; za-se ne vleče na nobeno stran; piše marsikaj po slovenski, pa s tim pravopisom, s kterim mu kdo veleva; meni namreč: „čerka morf, duh le živi", in da „v potrebnih rečeh naj vlada med nami edinost, v dvomljivih prostost, v vseh ljubezen".
Kteri 7.1eg je nad tgboj, Brate, da spet kličeš joj ? Kak bezumen guč je tvoj! Pitaš s takoj čudnostjoj. Meniš, um sem zgubil svoj? Le ne vem, s čem ti nicoj Si se pital, brate moj,*) Tak je čuden govor tvoj.
5.	Pogovor dveh Slovenoov.	A.
A.	Brate, kje si spal nicoj?	B.
B.	Ovde spaval Podgoroj.	A.
A.	Koga kličeš, brate moj,	
	Kakor čednik s svojim ojl	
B.	Kajti s svojoj materjoj	
	Gledal sem, kde dom je moj.	
*) Morebiti s čerkami, ker jih ima toliko v ustih; ta oblika storivnega nima epakosti v nobenem narečji; staroslovensko in rusovBko Bicer storivnega bolj iztezuje, pa malo drugače.
Hitzinger.	6
6.
Čudno le mešajo
Modrim se glave, Vedno spreminjajo Temeljne stave.
Celtogermansbo.
Samo naroda dva Tam od izhoda Vredna spomina sta Sem do zahoda!
V časih veljalo je
Indoger mansko;*) To je kazalo se Kaj veličansko!
Kadar pa vstajajo
Zoper slovansko, Vsprot mu le stavijo Celtogermansko.**)
Glej jo zamišljenost!
Vse si lastijo; Tukaj pa malenkost Z drugim delijo.
*) Kadar se je spoznala sorodnost ljudstev, ktere stanujejo od Inda čez perzijanske puše, Kavkaz fa Helespont do atlanškega morja, se je za to sorodnost izbralo ime „in d ost rop e j ski narodi«. Zdaj velja tudi beseda .zahodni in izhodni ariški narodi«, pa na Nemcih je bUo „indo g er m a nski«.
**) Beri kdo Knabelnove aU pa Muharjeve spis«; v vsaki drugi versti stoji »celtiachger-mani s c h".
7. Verba movent, ezempla trahunt.
(Nov. 1885. 1. 18.)
Slab le bo uk ostal
Samo v besedi, Če ne bo poterdval Tudi se z zgledi.
Srečen si, glagol ti
Nedoveršivni! Nima čez te moči Več doveršivni.
Zgledov nabranih je
Za te gotovih, Kar je le našlo se Starih in novih.
Vreden je več ko vsi
Ta morebiti: Pravde da za te ni Moč doveršiti.
Kdaj so počasi jo Vlekli volički, Zdaj pa jo peljejo Čili konjički.
Mnogo voznikov je, Kdo jih če šteti! Išejo križem se Vsi prehiteti.
8. Vožnja slovenščine.
(Koled. Bleiweis. 1. 1855.)
Stranski tam hot! kriči, Bistahor! prednji; Stranski tu žene hi! Stoj! ha! poslednji.
Čudno! da dalje gre, Da se ne zverne, In da se skoraj že Vse ne razterne!
Kakor je marljivega Hitzingerja, ki se je letos sim ter tje preslo-venil v Zuojemskega, dražila in poprijemala v slovenski književnosti nenavadna nesloga; tako ga je vnemala in povzdigala nenadjana novica, da ima priti na svetlo slovar Vodnikov na stroške plemenitega knezoškofa Antona Alojzija, in po sklepu društva sv. Mohora v Celovcu celo sv. pismo, po razlagi Aliolitovi, toda v besedi in obliki drugim Slovencem
vzajemni. Vodnikov naslednik in častitelj je o pervi novici zložil v Novicah 1. 1855: „Koleda za novo leto". Pri Županu v Zlati vasi popevajo med seboj to veselico »Župan, Učitelj in Pevec", kajti »S predragim slovnikom vred, se mi zdi, — Da Vodnikov duh se zdaj v novo glasi; — Spodbuja rojake s- staro močjo, — Iskati svoj blagor z vso skerbjo". In z Vodnikom poje Slovencu naposled pesnik goreč: „Za uk si prebrisane glave" itd.
Preden je mogel izvediti Znojemski, da je knez Anton Alojzij sklenil v Ljubljani dati na svetlo sveto pismo stare in nove zaveze z razlaganjem po Aliolitu v jeziku slovenskem; je prevesel sklepa Mohorjevega Društva zapel jo v Nov. 1. 25: „Res Dobrovoljka".
9. „Viribus unltis«
Naš apostelj svet Cirili Naš apostelj svet Virgil! Kdaj sem slišal perve glase, Druge slišal druge čase.
Pač zavisti v raji ni, Ko se ta pred tem glasi: Pa na zemlji ni pravica, Kadar se molči resnica.
Se ravna zamuda zdaj, Družtvo zbrano je tedaj Svetemu Mohor u v slavo Za pobožnih knjig napravo.
Sem pa mislil: »Bil je mar Sveti Mohor slovničar? Znal je samo uk veseli, Znal je sveti evangeli«.
»Tu pa kdo ko iz slovnice Uči vseh jezikov se! To ni svetega Mohora, To bo zalega razpora;«
Zdaj pa me razveseli Glas, ki budno krog hiti: »Razna moč se bo združila, Delo važno doveršila.«
Pismo sveto, ki deli Eno vero zemlji vsi,
V enem duhu se tolmači, Se beseda tudi enači.«
Res da čerka le mori. Da le duh duha živi; Kot telo pa duši služi, Tak se čerka z duhom draži.
XIY.
„Vsak narod, ako se sam kaj čuti, si skuša svojo staro zgodovino bolj razjasniti". Kdo bi Slovencom zameril, ako tudi oni želijo v tame svojega nekdajnega časa več svetlobe pripraviti? Ptuji zgodovinarji jim vedno to oponašajo: „vaši predniki so še le v sredi 6. stoletja v te strani prišli; pred so stanovali unstran Donave, unstran tatranskih hribov". Slovencom nasprot lastna zavest pripoveduje, da sedanje selišča jim niso bile nikdar ptuje, temuč da je že od pervega tukaj njih rod stanoval. Pa komaj se kak Slovenec to na glas izreči prederzne, že nasprotnikov cela truma zakriči: »Kaj si neki ti Slovenci domišljujejo ? Celti so bili kdaj tukaj, Germani so bili kdaj tukaj, za Slovence tedaj ni bilo mesta!" Pravda o tej reči se je poslednji čas živo vr.ela, in »Novice" tudi svoj del prinašajo, da bi resnica zmago dosegla. Vendar y sredi učenega
6*
prepira marsikteremu bravcu ni konec očiten, v kterega se mnogoteri dokazi obračajo; sledeči spisek hoče nekoliko stan te pravde pojasniti in sicer v več posamskih vprašanjih."
Tako se glasi vvod premožnemu spisu: »Slovenščina v starem času", v kterem je Podlipski po najboljih virih in v doveršeni obliki pojasnoval ono pravdo v 1. 23—30 s posebnim Pristavkom 1. 31-33, in z njim se v istem tečaju 1855 živo strinja izverstni sostavek 1. 75 do 77: »Nemci so začeli spoznavati Slovence".
Pervi spis se obravnava po naslednjih vprašanjih: 1) Kdaj so Celti, in kdaj Germani posedli južnodonavske strani? — 2) Kteri narodi so pa bili pred prihodom Galijanov med Donavo in jadranskim morjem? — 3) Ali so Celti morebiti vse te narode zaterli o svojem prihodu? — 4. 5) Kako je stala sedanja slovenska zemlja ob času Rimljanov: a) No-rikum, b) Panonija, c) Ilirija z Dalmacijo, Liburnijo in Japidijo, d) Italija z Istrijo in Karnijo? — 6) Ali je v starem času med Donavo in jadranskim morjem bilo ktero ljudstvo slovenskega rodu: a) Staro izročilo in stari spominki, b) Vera starih tukajšnih stanovavcov, c) Lastne imena že kdaj tukaj navadne? — „Na koncu celega sostavka bi pač utegnil slehernega domorodca poprašati: Ali starost slovenskega rodu po vsem tem ni že toliko obilno dokazana, da ni nikakor nad njo dvomiti? Res še ni vse dokazano — res da to in uno se utegne pozneje še drugač pokazati; vendar slovenska zgodovina je do zdaj velike korake na dalje storila, in če vsakteri, komur je dano, dela po svoji moči, sme se če dalje lepši pospeh upati. Res da zgodovina in slovnica same še ne daste vsega blagra; pa naj se v drugem tudi marno napreduje, po tem bo lepa, bla-živna celina skupaj".
Pristavek k spisu »Slovenščina v starem času" ima pa v sebi 1. Latovski jezik (»Litičastite lodgospote lošterfajmote itd.; kte-peripi jepezipik jepe papa topo" itd.); 2. Hrib Cetius; 3. Ostanjki starega slovenskega basnoverstva. — Še en pristavek k »slovenščina v starem času": Brezimno ljudstvo. — Marsikaj se je že odgovarjalo na vprašanje, ktero ljudstvo je našo domovino nekdaj v lasti imelo; zdaj pa je neki dohtar Weiss, kakor se je govorilo v zboru zgodovinskega družtva štajarskega, odgovoril, čujte! nato: »Brezimno ljudstvo — ein namenloses Volk!" »ljudstvo, ktero ni poznavalo ne železa ne jekla, ampak je rabilo kamnjeno orodje!" — Celo v pesmici se pokrega nad njim, ter potem nad nekterimi Slovenci, Hicinger, češ:
Mož ta res je temeljit,	Ker imena on ne ve,
V veke bode naj slovit!	Ljudstvo je zgubilo ime.
»Vendar jez se ne čudim, da omenjeni učenik vesoljne zgodovine nahaja brezimno ljudstvo v naši domovini za nekdanji čas: ako premišljujem, da bomo skoraj brezimno ljudstvo še za sedanji čas. Zakaj Šta-
jarcu in Korošcu hoče biti večkrat ptuje, kar se na Kranjskem piše, in Kranjec spet ne umeva, kar se v Goratanu ali v Štajarji izdaja. Mislili smo, da smo vsi slovenskega rodu, pa odkritoserčno povem, da se mnogi mnogi ne bomo več k temu rodu mogli šteti, zakaj mnozih ^slovenskih
bukev" nismo v stanu brati, s toliko nepotrebno novimi besedami in zo-perno nerodnimi oblikami so pisane, in hudi spet ne bomo mogli biti na nikogar, ako bi pisal »krainische Sprache", „windische Sprache", kakor se je pisalo popred, ko se ni hotelo znati vesoljno ime; zakaj
Ako smo za blagor slovenskega naroda res vneti, mislim, da mora pri vsi naši pisavi to vodilo veljati: »ne prizadevajmo si izobraziti le goli jezik, temuč prizadevajmo si izobraziti slovensko ljudstvo. Pišimo tako, da nas bo ves narod umeval." — Na te nekoliko prevročinske besede Hicingerjeve modro in mirno v Novicah tolaži se vredništvo, Češ, da a) slovenski jezik je še le v dobi izobraževanja in v ti dobi se ni godilo nobenemu jeziku drugač, in b) da se ljudstvo ne spodtikuje nad tistimi novejšimi ali prav za prav starejšimi oblikami, ktere so nekterim učenim toliki tern v peti!
Bolj jezikoslovni spis „Nemci so začeli spoznavati Slovence" mu je sprožil prof. dr. Rapp v Tubingi na Nemcih, kteri je izdal »Grundriss einer Grammatik des indoeuropaischen Sprachstammes. 2 Bde". — Važno je to delo za Slovane, pravi Hicinger 1. 75, ker pisatelj pervi ptujec prinaša obilno znanost staroslovenščine in novih slovanskih narečij, ter te jezike priličuje ne samo s sanskritskim, ampak tudi s perzijauskim, in v Evropi z gerškim, romanskimi in germanskimi jeziki; celtiškega pa ne prišteva v indoevropejsko deblo, temuč z madžarskimi, čudskimi, mon-goljskimi v sufiksne jezike, s kterimi vendar celtiški po besedah in pri-tiklinah ni soroden. Kar je v teh bukvah bolj važnega za slovensko reč, naj bo tukaj nekoliko naznanjeno. Govorivši potem o korenikah, besednem preoblikovanji, glagolskem pregibanji, o členu in dvobroju, o rodovinskih lastnih imenih, o sestavljanji pa o končnicah; o besednem nasledovanji ali zverstovanji pravi po dr. Rappu poslednjič šaljivo: »V nemškem jeziku vladna beseda žene odvisne stvari pred seboj kot tropo gosi: ali pa, kadar Francoz važno besedo nar pred stavi kot temeljni kamen, in potem igraje meče za njim ložeje kamne, takrat Nemec prav s termasto svojoglavnostjo naprej meče prazno šaro, in na zadnje verže poglavitni adut, ter z enim mahljejem sklene vse".
V 1. 74 zastavlja po Fr. Bilčevem rokopisu Novic vrednik jezikoslovcem vprašanje, odkod neki besedi „tisuč" in »jezar"; in koj odgovarja
Mnogotera je učilnica, V vsaki druga slovnica, Druga abecednica, Druga verska knjižica.
Mnogotero je pero, V drugi roki sleherno, In drugače vrezano, Vsako svojoglavno zlo.
Hicinger 1. 80. 81, kjer največ po Rappovi priličevavni slovnici indo-evropejskih jezikov po vseh teh in tudi iz hebrejskega razlaga: Besedi „jezar" in „tisuč" — in še druge števila. — V 1. 94 pa opominja slovenske pisatelje, vzlasti slovničarje, po slovniški drobtinici »Nekaj o sostavljenih lastnih imenih" razločka, ki se dela med ta-cimi imeni, ktere so sostavljene iz dveh imen ali iz imena in priiraena, in pa med tacimi, ktere so zložene iz predloga in imena, kar je marljivi Janežič koj tudi privzel v svojo slovnico.
L. 13, 14 je precej določno popisana „Rimska cesta iz Emone v Noviodunum"; 1. 64, 65 pa „Rimska cesta od Emone na Cele j o", kjer se je proti koncu nekoliko znosil nad nekterimi rojaki Hicinger takole: »Pravijo: bukve naj piše, bukve! kaj kratke sostavke daje v Novice? Veste, preljubi bravci! zgodovina se ne da iz glave izkopati, ampak iz spominkov, pisem in pripovedb. Tega pa ravno iščemo, zato pišemo kratke odlomke, da bi koga zbudili, da bi saj to komu naznanil , kar ve, ker bi sicer lahko z njim zaspalo. Nektere stvari so pa tudi nekaj same na sebi vredne; čemu nek zemljopis in zgodovino od bližnjih in daljnih krajev v šolah si v glavo zabijamo, samo domačo manj kakor vsaktero drugo. Zakaj pa manj? Zato gotovo, ker je do zdaj še več nimamo". — Ali ste jo slišali bridko resnico profesorji zgodovinarji po Sloveniji, vzlasti v beli Ljubljani? Čujte in pomnite, da zgodovino slovensko spisati Slovencem je bila že davnej vaša sveta dolžnost!
Ne le po slovenski, tudi po nemški je priobčeval Hitzinger,- kar je potujoč po domovini opazil o njej znamenitnega, in sicer po »Mitth. des histor. Vereins", kjer se nahajajo razni spisi njegovi; 1. 1853 na pr.:
vAusmg aus dem Archiv des Marktes Nassenfuss; Urkunden - Verzeich-niss aus dem, Haupt- Urbarium des Stiftes Freudenthal; 1. 1854: Ueber die Bomerstrassen in Krain; die Romerstrasse uber die Julisch. Alpen mit einer lithograf. Karte. Ueber; die Sehrift des Anongmus »De con-versione Carantanorum"; Aus dem Arehive der Stadt Laas; Geschicht-liehe Notisen uber Laas u. Zirknits; Zur Geschiehte der Pfarren Krains; L 1855: Ueber die noeh ungedr^ekten Quellen der Gesehiehte von Krain: Zur Frage uber die dltesten Bewohner der innerosterr. Lander; Beihe der Aebte des Cistemenser-Stiftes Landstrass; Ueber die Gebirge mons Cetius u. mons Carvancas; Der Kampf des K. Theodosius gegen Euge-nius am Flusse Frigidus\ Auszug aus BiancMs Urkunden des Patriar-chates v. Aquileja itd." — čuteč, da se Slovenci premalo ali skoraj nič ne brigajo za društvo, kteremu je nalog bolj na tanko preiskovati in po-jasnovati zgodovino naše ljube domovine, da je tedaj razun tajnika dr. Kluna za domače pisatelje in dopisovatelje njegove perstov ene roke bilo skoraj preveč; povabi 1. 84—86 po iskrenem spisu »Krajnsko
zgodovinsko družtvo — Cerngrob in več druzega" ne samo enega ali druzega, temuč mnogo mnogo Krajncev ali sploh Slovencev v to društvo, ki se kliče po nemško: „Historischer Verein fiir Kram". Po-pisavši njegov namen in vstav, potrebo in delovanje, da je tudi za bolj nove čase nabralo listov, zaznamkov, popisov, da bi Valvazor sedaj lahko izdal za polovico boljše delo; poziva rojake, naj bi kaj pisali, češ, sej ni potreba povsod učenosti, da se na znanje da, kadar se je kak star dnar našel, kako staro pismo zadelo, ktera letnica iz bolj starega ali bolj novega časa v kamen vsekana ali v listih zapisana dobila. Svest, da ne bode zastonj, stavi očitno več vprašanj; pa jo tudi po vseh ustih povč na nektere ugovore in prazne voščila na pr. kako prav bi bilo, ko bi kakor Valvazor spisal nam kdo kaj od naše zgodovine! — »Prav bi bilo res, pravi P. Hicinger, — pa veste, Valvazor je pri tem lepo grajšino zadjal ter v pomanjkanji umeri, in komaj se ve za njegov grob v Ker-škem. Vsakdo pa tudi nima grajšine, da bi jo brez plače zadeval za domovino, in tudi ne kapitalov, da bi jih trosil po svetu gredoč, stare in nove zidarije pregledovaje, prašne arkive preiskovaje, po tem pa pisarje, risarje in tiskarje plačevaje. Zatoraj je treba več pomočnikov, kteri lahko z malimi stroški storijo veliko:
»Zerno k zernu da pogačo,
Kamen k kamnu da palačo«.
To je sicer res; vendar je društvo, ktero peša in hira, navadno tega krivo samo. Naj bi bilo prav narodno in vzajemno, bi že napredovalo — brez dvombe. — Kako je pa Znojemski zgodovino presojeval in razlagal vedno v pravem duhu, spričujejo nam sočasni spisi njegovi o cerkvenih reččh; in priserčno, jako priserčno je na pr., kar je pisal 1.1855 v Danici št. 25, kjer razkazuje: »Kaj katoliška cerkev dela o izhodnim vprašanji". »Izhodno vprašanje (orientalische Frage), pravi, zadeva deržavne razmere med Rusijo in Turčijo in zraven tega tudi med drugo Evropo. ... Pa za to stran se je že pred sedanjo vojsko trudila in se še neprenehama trudi ne posvetna, ampak duhovna vlada, sveta katoliška cerkev. Kako li vender tista? sej ni poslala vojakov na Donavo ali na černo morje, sej ni sedela v zboru pervih evropejskih vlad na Dunaji, sej v njenih rokah, ali v njenih poslopjih se ne kaže nobena vojna priprava". Na to pa kaže Hicinger tako lepo: „0 pač njenih vojakov, samo de so duhovniga značaja t. j. redovnikov in. redovnic, je obilno v izhodnih krajih; druži se ona tudi z zboram mogočnih poglavarjev, samo de je na drugim mestu t. j. angeljev in svetnikov v nebesih; in orožja ima pripravljeniga, in si ga še vedno množi, samo de je drugačnih lastnost t. j. pod znamnjem sv. križa, sv. zakramentov, prošenj in molitev, duhovnih novincov v misionskih semeniših
itd. Posebej omenja bratovšine sv. Cirila in Metoda, ktera vsak dan k Bogu kliče za soedinjenje izhodnih odcepljencov s katoliško cerkvijo.
To je tedaj priprava, delo in trud katoliške cerkve o izhodnim vprašanji, pravi naposled Podlipski. Kdo de bo tukaj več dokončal, ali pozemeljska vojska vladarjev, ali duhovna vojska cerkve, tega slepi svet sicer ne bo hotel spoznati, vidno pa bo pred Božjim obličjem in pred očmi vseh pobožnih vernikov."
XV.
Kar je Zg. Danica 1. 1849 št. 35 pod naslovom: Zmaga križa pod cesarjem Teodozjem — razkazala bila iz božje vladbe v zgodovini celega sveta; to je Hitzinger 1. 1854 št. 50 po izvirnih cerkvenih pisateljih (n. pr. Sozomen, Sokrat, Teodoret, sv. Avguštin) popisal: »čudna zmaga cesarja Teodozja zoper Evgenija", 1. 1855 v Mitth. d. hist. Ver-eins: „Der Kampfdes Kaisers Theodosius gegen Eugenius am Flusse Fri-gidus", 1. 1856 pa pope val v Novicah št. 91 v baladi iz krajnske zgodovine 1. 394 „Bitva na Vipavskem":
Pride car v Emono belo; Berž hiti z vojaki v gore, Verhne straže kmal premore. Vojna v ravno iti jame, Boj serdit pa tu se vname;
V	sredi dne se noč napravi, Silna bitev cara vstavi.
V	noči moli car pobožni: »Ti pomagaj, Bog vsemožni! Bod neverni naj ne pravi: Kam njih Bog pomoč odstavi?« Truden car vtopl se v spanji, Glas dveh mož mu pride v sanji: »Nič ne boj se, car ves verni, Ti pomaga Bog nezmerni.« Z dnem se car serčno vzdiguje, Up vojake nadušuje; Čversto stopajo z višave. Gre jim vid že do ravnave.
V	ravni vojski vse se bliska, Truma druga zad pritiska; Spet pa moli car pobožni: »Ti pomagaj, Bog vsemožni!« Pot rešitve se odgerne, Sproten trop se k caru verne; Vojno vso nov up navdahne, Kar v sovražne trume mahne; Spet pomoč z nebes prisvita, Burja vstane grozovita ;
Oj leži, leži pogorje Od Triglava blizo v morje; Čez pogorje pelje cesta
V	laško zemljo, v lepe mesta; Zid za zidom pot preprega, Stolp za stolpom jo obsega; Tam na stražah so vojaki, Vsi so deržni korenjaki. Unstran hribov pa globoko Kaže se polje široko;
Oj to ni polje široko, Vojske množtvo je visoko. Vojsko zbral je knez Evgeni, Carstva ropar nepošteni; Djal verh gor malike bele,
V	roke dal jim zlate strele. Glas že pride od zahoda
V	Carjigrad tje, do izhoda: »Vojsko zbral je knez Evgeni, Carstva ropar nepošteni.«
Kaj stori na glas nadložni Teodozi, car pobožni? Skliče v vojno, v boj se bliža, Gre pred njim pa znamnje križa. Pred še moli car pobožni! »Ti pomagaj, Bog vsemožni! Bod neverni naj ne pravi: Kam njih Bog pomoč odstavi?« Čudno naglo z vojno celo
V sprotno vojsko silno brije,	Carstva ropar nepošteni;
Vse orožje z rok ji vije.	Svet spoznal je vero pravo,
Zmagan, vbit je knez Evgeni,	Car Bogu dajal je slavo.
Pred to pa so isto leto v Danici priobčeni bili že njegovi „0 d govori pri petih litanijah Matere Božje" 1. 19; „Bukve brez čer k" poleg nemške pesmi Kr. Šmida 1. 81, in 1. 38 poleg Tomaža Kemp-čana „Ljubeznjivost in milost Jezusova". V Novicah je nato, da so mnogi jezikoslovci novoslovenščino krepko in izvirno tedaj razla-govati jeli na podlagi staroslovenščine, v 1. 60 zapel Znojemski pesmico: »Stara in nova slovenšina", ktera ima v sebi tolikanj slovstvenega blaga, da se je bavil z njim 1867 Jezičnik skoraj celo leto, pa ga vendar ni prebavil do cela. — V 1. 90 se nahaja njegova »Kovaška", ktera se poje po znani nemški »Der Grobschmied", in se pričenja s »Kovači pridno kujemo, — Se nikdar ne utrudimo, — Pik pok, pik, pok, pik pok" itd. — L. 92 kaže spet balado iz krajnske zgodovine leta 1593, ki je po znani dogodbi, ktero opeva, pa tudi po krasni obliki izverstna, ter se glasi »Sisek rešen":
Tam beli Sisek mi stoji, Je v Sisku grad na vogle tri; Pred gradom mesto zidano, In vse za bran napravljeno. Pred mestom turška množica Med rovi je nastavljena, In unstran Kolpe kaže se Šotorov turških polno vse. Je Hasan turški baša zbral Od vseh strani močno druhal; Nevernik Sisek rad bi vzel, Ga zlo stiskati je začel. Pa Blaže se ne gane kar, On Sisku verli poglavar; Z njim vred je vojna majhena Braniti se pripravljena. Kaj verli Blaže pa stori, Ker Turek Sisku zlo proti? On piše list do Zagreba, Do bana tam horvaškega. Od bana glas je dalje dan, V Ljubljano belo še poslan: »Nevernik Sisek rad bi vzel, Ga zlo stiskati je začel.« Že bliža Sisku se v pomoč S horvaških mej nabrana moč, In drugo trumo s krajnskih mej Pelja Turjaški knez Andrej. Je Turka res desetkrat več,
Hitzinger.
Turjaški knez pa ni boječ; Napasti berž sovražnika Veli serca junaškega: »Praznuje danes, pomni vsak, Se svet Ahec, keršansk vojak; Z njim vred naj Kristus bo naš glas. In Bog ne bo zapustil nas.« Pri jedi turški baša je; Ko bobnov hrum zasliši se, Strahovi vsi ga sprelete, Zdaj zadnja je, mu vest pove. Se baša vzdigne s konjico, Čez sinjo Kolpo pelje jo. V keršanski pervi trop se z njo Zažene kar naj bolj močno. Turjaški knez nasprot zderči, Za znamnje svojim ustreli; Z njim zdirjajo oklepniki, Na Turka mahnejo serčni. »Praznuje danes, pomni vsak, Se svet Ahec, keršansk vojak; Ž njim vred naj Kristus bo naš glas, In Bog ne bo zapustil nas.« Vsi red za redom pokajo, Na desno, levo sekajo; Pregosto Turki padajo, Njih trume zlo se tergajo. Še vdari vmes horvaški ban, Neverni roj je v beg zagnan;
Zmagavcov krik se je glasil; Ob mestu trikrat krog gredo, Bogu vsi trikrat čast dajo.
Se Kolpa Turkov zagosti, Se basa v reki se vtopi. Je Sisek zopet rešen bil,
L. 1856 jeseni sta presvetli cesar in cesarica pervikrat skupaj bila na Kranjskem in v Ljubljani celo o sv. Elizabeti, in popevali so to slav-nost razni pesniki umetno in slavno; Hicinger pa, češ, duhoven pastir med slovenskim narodom v Podlipi, zapoje jo po šegi narodne pesmi I. 95 »Cesar in Cesarica v Ljubljani:"

Oj stoji, stoji Ljubljana, Oj je z drugo spremenjana. M z ozidjem ograjena, Ni ne z vrati zatvorjena; Na široko je sprosterta, In na vse strani odperta; Množice se tare cesta, Ktera koli gre do mesta; Vre iz vsakih ulic truma, Tergi vsi so polni hruma. Ali vojska je priderla, Ptuja sila vse poterla? Ni ne vojska sem priderla, Ptuja sila nič ni sterla; Pa sprejema Krajna zvesta
V	sredi velikega mesta Svoj'ga svetlega vladarja, Franca Jožefa cesarja, Njega preblago družico, Lizabeto cesarico. Hočeta za čas ostati, Blagovoljna se skazati.
V	sredi svojih zvestih- Krajncev,
V	sredi skušenih Ljubljancev. Kaj si voli cesarica, Previsoka vladarica?
Pride še svoj god veseli Praznovat v Ljubljani beli.
V tem raduje se Ljubljana, Oj je z drugo spremenjana. Gojzd posoja tanke mlaje, Hrib in dol zelenje daje; Je cvetlic jesen bogata Kavno kot spomlad košata; Venec z vencom pot oprega Venec z vencom zid obsega; Lep škerlat, tančica dala Sta neštete pregrinjala; Mnogopisane bandera Vihajo se na jezera. Solnce jasno z neba sije, Se zvečer nerado skrije; Kaj? če solnce le se umakne, Pa svetloba z njim ne mrakne. Lučic mnogo mnogoterih, Kakor zvezd z nebes stoterih, Se povsod po mestu vterne, Da svetlo se vse razgerne; Solnce drugo še prisije, In 'z za hriba svet razlije. Ljud vesel se krog sprehaja, Kakor bil bi v sredi raja; Glasen krik se vmes vzdiguje, Mesto celo napolnuje: Živi, svetli cesar! živi! Svetla cesarica, živi!
Svest si resnice v dobrovoljki že opevane: »Res da čerka le mori, — Da le duh duha živi; —Kot telo pa duši služi, — Tak se čerka z duhom druži;" — spusti vendar Znojemski, sam že dokaj dober pesnik ter slovničar, v Koledarčku Bleiweisovem 1. 1856 naslednja dva seršena:
Mislil bi, ptičice, Ktere med nami Koli glasijo se, Slavčki so sami.
Nekterim pesnikom!
Smeja se kakor med Sebi mnogtera; Da ji nihče ni spred, Njena je vera.
Graja pa naj na to Reč se ji mala, Precej serdito bo V sprot začverčala.
Ptičice! s tem gubi Slava se vaša; Slavček, se meni zdi, Tak se na zglaša.
Slovnlčarjem!
To se mi čudno zdi: Čerkice se derži Vsak iz vse moči; Kakor da čerkica Bila modrost bi vsa, Bila bi sreča vsa.
XVI.
Kedar koli se je prikazala na književnem polji stvar, o kteri je Pod-lipski kaj vedil ali pisal, koj je poprijel tudi on in doverševal tako svoje poročila. L. 1856 št. 7 poprašuje v Novicah: Kje je stal stari San-ticum? — ter odgovarja, da ondi, kjer stoji sedanji Kranj. — V razgovoru: „0 besedi kuga" piše 1. 33 o njej nekoliko iz zgodovine, potem jo razlaga pa po etimologiji, po umoslovji in naravoslovji, v učenem in ljudskem govoru. — Narodski in jezični otoki med Slovenci so mu 1. Kočevarji, o kterih je zapisal nekaj 1. 85; 2. Čiči 1. 86; s tim spisom se vjema 1. 101: Nekaj več od vlaškega jezika v Istri. Starinske reči pa je opisoval 1. 88. 89, in sicer: 1. Nekaj od stare Emone novega; 2. Stari Mitratov tempelj poleg Černomlja. —
Bolj sloveči so to leto Hicingerjevi spisi, ki segajo v cerkvene vede in umetnije, na pr.: Nekaj od cerkvene zidarije v Dan. 1. 1. 3, kjer razlaga razne podobe kerščanske zidarije, ki so 1. rimska, 2. romanska ali bizantinska, 3. germanska ali gotiška, 4. prerojeni romanski zlog, z nekterimi zgledi sploh in posebej po naši domovini. Delavci naši dostikrat niso znali ločiti šege od šege, zloga od zloga, in mešali so velikrat napačno in neprimerno skupaj. Lahko bi se tukaj imenovali zgledi, pravi, pa utegnilo bi koga žaliti, ker bi ne razločil, da tukajšne besede niso rečene za grajanja voljo, ampak zastran podučenja. »Te besede so zlasti v to stran namenjene, de naj se pri popravah ali pri novih nared-bah saj pri večjih cerkvah bolj natanko gleda na zlog prejšnjiga dela, de se gotiško sklepa z gotiškim, romansko z romanskim, in sicer spet naj se loči bolj na tanko bizantinsko-romansko, in klasiško-romansko... Ktera teh podob de je lepši, se ni lahko prepirati, ker ima vsak svoj okus v tacih rečeh; severni narodje sploh bolj čislajo germansko šego, južne ljudstva pa bolj romansko^ Napak pa govorijo nemški pisatelji, ker od gotiške šege trobijo, de je nar bolj primetjena keršanskimu duhu, ter zaničujejo prijetno novoromansko podobo; duh keršanski ni samo
rj *
duh resnobe in pomišljevanja, kakoršno razodevajo gotiške stavbe, temuč je tudi duh ljubezni in veseljnosti, ktero oznanujejo nar bolj novoro-manske zidanja; bizantinske stavbe, bi se morebiti utegnilo reči, imajo nekaj od vsaktere teh strani, vender tudi več od poslednje".
Jako potreben in slovenskim rojakom podučen spis je: Od zvonov in soglasniga zvonila 1. 31 — 34, kjer dokaj učeno po zgodovini in novejši umetniji pripoveduje, da „vsakteri drugačni glasovi ne dajejo praviga ali prijetniga soglasja; to že lahko razumeva uho, ktero ni izu-čeno za muziko. Zatorej se mnogokrat sliši govor navadnih ljudi, de zvonovi ne shajajo skupaj, de se koljejo, ali de je en zvon preslab, drugi premočen. Pomniti pa se mora, de med popisanimi soglasji velja nekaka različnost; nektere so namreč bolj terde, krepke in vesele, nektere bolj mehke ali mile... Kjer hočejo rabo tega dvojniga glasja prav določiti, si napravijo večji število zvonov, de si zamorejo za bolj vesele priložnosti ' in godove izbirati terdo glasje, za bolj žalostne čase in okolišine pa mehko glasje... Posebnost slovenskiga ljudstva pa je, de mu je nar bolj všeč mehko soglasje, kakor je sploh v njegovi lastnii, popevati bolj mile napeve... Kar lepoto glasu zadeva, se nekterim dozdeva, de je v starih zvonovih veliko srebra, in de zato bolj čisto donijo, pa v tej reči je nekoliko prazniga domišljevanja. V starih zvonovih je res povsod več srebra, ker so jih plačevali s peticami in dvajseticami; zdaj je pa dostikrat le papir v njih, ker zamoremo le bankovce dajati zanje. Kar pa blago zadene, je v vsih zvonovih le bron... Kedar v kterim kraji hočejo napraviti novo zvonilo, naj ljudje ne gledajo na samo težo veli-ciga zvona, de bi se z njo pred drugimi soseskami ponašali in bahali; temuč naj se ozirajo na velikost svoje soseske, na svojo premožnost, tudi na velikost zvonika, in nar bolj na prijetnost glasu. V tej reči jim bo razumen mož, ali zvonar sam nar bolje vedil svet dajati ... Pri sklepu naj nikjer ne pozabijo, kjer zvonove hočejo napraviti, tiste besede, ki jo je pevec o zvonu izrekel:
Nam de delo v čast izide	Vsak še nekaj moli za-se,
Blagor scer od neba pride.	Preden liti se začne.
Na spis od cerkvene zidarije se nanaša v 1. 44 t. 1857: Nekaj od cerkvenih posod in oblačil, da »kakoršno je zidanje, po takošni obliki gre tudi podobarstvo ... In tudi cerkvena naprava, posode in oblačila, se morajo ravnati po obliki zidarije in podobarije . . . Treba je, de se tudi pri nas cerkvena lepava začne ravnati bolj po cerkvenim duhu, ker se je zlo od njega odkernilo" itd. —
Ker je od 1. 1848 pri pregledovanji rokopisov, sporočil zgodovinskega zbora in v to zadevajočih bukev našel še marsiktero drobtinic9 cerkvene zgodovine, je po tem popisal „Nar sta rji fare po Kranj-sk i m" 1. 16 — 22, v šematizmu ljubljanske škofije, ter poleg Bianchi
Documenti I. 1. 43 t. 1857 pod naslovom: Iz zgodovine slovenskih far.
Pri napisu: „Nekaj zastran naših koledarjev" 1. 27 — 29 bi utegnil kdo misliti, piše Hicinger sam, de bo našel kak pretres priloženih sostavkov našiga dvojniga koledarja ali naše velike pratike; pa to ni namen pričujočiga spisa, desiravno se memogrede želja sme izreči, de bi bilo dobro, nektere sostavke pred dobro pretresti, ali gredo v koledar, in nektere podobšine pred prav pogledati, ali so primerjene spisu, in de bi bilo tudi boljši, koledar za Slovence po imenu obilniši razločiti od slovenskiga koledarja. V sledečih besedah naj se več le to razloži, kteri svetniki ali sv. spomini naj bi se pred drugimi jemali v naše koledarje in pratike; zakaj v tem se lahko doslej zapazuje nekaka pomanjkljivost, sicer v koledarji za Slovence v večji meri, kakor v slovenskim koledarji. Kaj tedaj ? — 1. Ljudski koledarji naj se bolj vjemajo s cerkvenim koledarjem. 2. Naši koledarji naj se posebno ozirajo na svetnike slovenskih krajev. 3. Ljudski koledarji naj obsegajo tudi svetnike med ljudstvam čislane, kakor posebne priporočnike ali patrone. — Še eno naj bi si zapomnila kmečka pratika: Naj jemlje za nektere svetnike bolj primerjene podobe". — V naslednjem tečaju na vprašanje: Kolikero svetnic je svetih Helen? — kaže 1. 40, -da se jih obhaja petero. Pod naslovom: Štatistiška opomba — graja v istem listu, da se pri številu cerkvenih popisov ali šematizmov nahaja velik razloček mimo števila deržavnih popisov; na pr. za Kranjsko, ki je celo obseženo v Ljubljanski škofiji, šteje politiški popis 1. 1851 stanovavcev 478.299, cerkveni pa ima 5.00.839 duš za ravno tisti čas. Od kod je tolikošen razloček ? Od tod, pravi, ker ni enake natančnosti, tudi ne enakih vodil za števenje na vsakem kraju, ter opominja, kako bi se strinjati moglo števenje politiško pa cerkveno.
Kedar je postavljen bil v Ljubljani protestanški tempelj in so na dan prišle bukvice „Bramba evangeljske vere", je v Zg. Danici 1. 1850 št. 49 — 51 in 1. 1851 št. 1 — 12 P. Hicinger, dasiravno ni bil dohtar sv. pisma, v posebnem sostavku razkazal, ktera je „Edina pot v nebesa ali podučenje od razločkov prave katolške vere memo drugih nekatolških ver" (gl. VIII. str. 22). Sedaj pa so našli v nekem kraju po slovensko spisane, nenatisnjene bukve o krivi veri, ki se bliža nekterim protestanškim odceplinam tiste baže, ki jih imenujejo pietiške, t. j. posiljeno ali lažnjivo pobožne, svetohlinjske; osebe te nove vere se rade shajajo po noči; ženstvo ima tudi svoje duhovnice; namesti nedelje obhajajo saboto; po pokončanji hudobnega sveta upajo tavžent let na zemlji kraljevati s Kristusom. — Tej krivoverski ločini nasproti spiše Hicinger 1. 39 — 45 v poduk: „Prava pot v nebesa ni v temi skrita. Pogovori zastran nekterih skrivnih
verskih zmot." Razun vvoda se v posebnih razstavkih vernik in duhoven pogovarjata: 1) Od Boga sploh; 2) od Kristusa; 3) od cerkve Kristusove; 4) od svetega pisma in od ustnega izročila; 5) od gnade Božje in od opravičenja; 6) od svetih zakramentov; 7) od Božjih zapoved in od keršanskih čednost; in 8) od poslednjih reči.
V dušni in telesni blagor otroške mladosti je živo popisal 1. 46. 47; Potrebnost posebnih dekliških šol, kajti pač prav bi bilo kaj več storiti za dobre matere prihodnjega zaroda, ali za pobožne device naslednjega časa. Popisavši izverstni dve dekliški šoli v Ljubljani in v Loki svetuje, naj bi se posebej napravile na pr. v Kamniku, Idriji, Novem mestu, Kranju, Kerškem, v Metliki, in naj bi se v ta namen pridobile šolske, ali še bolje usmiljene sestre, ktere imajo na Tirolskem mnogo manjših poddružnic po mestih in tergih po deželi ... Se ve, da same vnanje naprave ne bodo nikdar zadostovale, da je vedno treba človekovega djanja in prizadevanja in čuvanja, najbolj pa Božje pomoči in brambe. — L. 50 je po nekterih novih dopisih in sporočilih v „Šolske reči" dal »Pristavek k spisu o dekliških šolah" nekaj tudi iz lastnega prepričanja v Terstu, češ, »človeku, ki je za blagor svojih rojakov vnet, in po drugih krajih vidi bogato število šolskih naprav, se pač v sercu dela nekakošna teža in bolečina, ker v svoji domačiji ne najde toliciga iskreniga prizadevanja za potrebno izobraženje ljudstva". — In kakor je v naslednjem tečaju 1. 22 osemdesetletnemu Preserskemu župniku J. Rožiču zložil sonet ter popisal »Od Verhnike" prijateljsko godovanje, v Novicah 1. 1858 št. 36 pa zlatomašniku spet poklonil pomenljiv sonet; tako je 1. 37 po dr. Brunnerju poslovenil, kako naj se vede »Deklica ob jutranjim zoru".
Ko je po 1. 1855 sklenjenem konkordatu v Avstriji v djanje stopiti imela tudi nova postava v zakonskih rečeh, je sostavil o njih Dunajski nadškof Otmar cerkvenim sodnijam posebno podučenje, ktero so drugi škofje razposlali svojim duhovnom priporočevaje, naj se v duhovskih zborih o zakonskih zadevah med seboj pogovarjajo in podučujejo. Na Verhniki zbrani duhovni so pa z dekanom A. Pečarjem na čelu koj naprosili spretnega pisatelja Podlipskega, naj sostavi duhovnim in neduhov-nim koristno poljudno razlaganje zakonskih postav tako, da bi v posebni prikladi v Zg. Danici prihajalo na svetlo ter se dobivalo poznej v lastnih bukvicah. Podlipski se poda, in vsled tega pride na dan tedaj jako vgodna knjiga:
6) Razlaganje zakonskih postav. Poleg nar boljših razla-govcov spisal Peter Hicinger. V Ljubljani 1857, 8. str. 152. Natis. J. Blaznik. — Po primernem vvodu je v VH. poglavjih razlaganje v 1. od zakona sploh; v 2. od zarok; v 3. od zaderžkov veljavniga zakona; v 4. od zaderžkov dopušeniga zakona; v 5. od ravnanja pri sklepanji za-
kona; v 6. od odveze zaderžkov in poveljavljenja zakona; v 7. od tožbe na razdero zakona in na ločitev od mize in postelje. — »Cerkvene postave v zakonskih rečeh išejo po vsaki strani svetost zakonske zveze ohraniti in zagotoviti. Pisatelj je skerbel za tega voljo, tudi vse razlaganje v takim duhu pisati, in povsod po svoji moči spodobno in ker-šanski sramožljivosti primerjeno besedo staviti: zatorej upa, de bo s svojim delam tudi v to pripomogel, da bi se svetost zakonskiga stanu med našim ljudstvam obilniše Čislala" (Zg. Dan. 1. 1857 št. 33).
XVII.
Kakor katoliška cerkev sploh, tako se je katoliška šola posebej od 1. 1855 lepo dvigala po naših krajih, in med predmeti, ki so se v njej gojili, bilo je tudi petje. Prijazno so se shajali pri dekanih duhovni in neduhovni učitelji ter posvetovali o napredovanji šolskem. Vsled takega posvetvanja je prišel v Danico 1. 46—49 krasen spis: Petje v naših ljudskih šolah. Poleg pomenkov ob učeniškem shodu na Verh-niki spisal P. Hicinger — nekaj naprošen, nekaj primoran — bi človek djal. — Slovenski narod je že kdaj rad pel, skazuje v njem Podlipski jako izverstno po slovstveni zgodovini staro - in novoslovenski; slovenski narod pa še vedno rad prepeva; kakošne pesmi naj se rabijo pri šolskem petji, in od kod se bodo jemale takošne pesmi za petje cerkveno in petje domače; in ali bi bile rabiti še stare pesmi domače? — »Prav bi bilo, de bi se dobre stare pesmice zmed drugih nepripravnih ali napačnih v posebne bukvice odbrale, in nekoliko popilile; tudi napevi bi se ne smeli v nemar pušati, ker so narodovi in dostikrat prav lepi. De se naše ljudstvo bolje izobrazi, ni potreba mu vsiga njegoviga jemati in mu le no-viga dajati; ali kakor je latinski pregovor, „ ta bula rasa" delati, vse po-stergati, de bi se po tem nov obraz delal. Toliko ložje bo ljudstvo pridobiti, ako se do njegove stare lastine kaže spoštovanje; toliko raji bo po tem tudi kaj noviga sprejelo, ali se kaj boljšiga dalo učiti. Treba je pa med starimi pesmimi previdno odbirati, zakaj v pesmi, ki je na pervi videz pobožne podobe, zamorejo tudi napačnosti biti .... Zatorej ne bo napačno, de duhovni pastirji in šolski učeniki mladosti ne opominjajo samo s sploh besedo, da naj ne poje slabih, malovrednih, grešnih pesem; ampak naj take napačnosti po potrebi tudi posebej pokažejo, de se tako vse odverne, kar bi utegnilo dobri sad petja ugonobiti".
Sam dober pesnik je čislal poezijo narodno, in nabirati ter na svetlobo dajati jel v Zg. Danici 1.1857: Pobožne narodne pesmi. Nabral v Verhniški okolici, nekoliko poravnal in za poskušnjo dal P. Hicinger, in sicer 1. 4: Od žalostne gore poleg Preserja; 1. 10: Hvala za božje dobrote;!. 21: Sreča svete maše; 1.28: Deviški venček; 1.30: Nečimernost
človeška, s ktero se vjema »Posvetna nečimernost", ki jo je poleg latinske nekega Jezuita: „Qui mundum probe noscit, de mundo nihil postit"
—	poslovenil J. Holzapfel, priobčil pa 1858 L 3 Hicinger; 1. 31: Juterna.
—	Da se vsaj nekoliko spozna, koliko ceno imajo te narodne pesmice, naj se ponatisnete tu le dve, in sicer:
Sreča svete maše.	Juterna.
Leži, leži ravno polje,	Oj sveti, sveti beli dan,
Čez polje bela steza gre,	ue pride Jezus, kralj močan,
Po stezi pobeč gre vesel,	S presveto svojo Materjo,
Si lepe pesmice je pel.	Z Marijo, rožo zvojjeno.
Marija ga je srečala,
Prijazno je vprašala ga:	Že petelinčki pojejo,
»Zakaj si, pobeč, tak vesel,	Nam beli dan sporočajo,
Kaj lepe pesmice si pel?«	Pod nebam ptice letajo,
»Zakaj bi jez vesel ne bil,	In beli dan pozdravljajo.
Ker sem pri sveti maši bil.	Po morji ribce plavajo,
Sim v duhu vidil Jezusa,	Se v beli dan ozirajo.
Premiliga Zveličana.	„ ...
Sim vidil pet njegovih ran,	^a polji rožce rastejo,
In prebodeno desno stran.	\b,eh dan razcvetajo,
Pri sveti maši vsaki čas	Angelčki Bogu spevajo,
Daruje Jezus se za nas.	t beh dan fbvalf"
On je milostniga serca,	sveti, sveti beli dan, _
Kar ga prosimo, vse rad nam da«.	P"de Jezus, kralj močan,
Prosimo ga za
sveti raj	k presveto svojo Materjo,
Ti, mili Jezus, nam ga daj!	Z Marij°' rožo zvolJeno-
Eazun teh so v istem tečaju 1. 24: Predpevi za sv. Rešnje Telo, iz lat. poslovenil P. Hicinger. Peti se zamorejo po napevih G. Riharja za antifone „0 sacrum convivium" in „Da pacem Domine"; 1. 40: Od sv. serca Marije Device (Poleg nemšk.).
Po Novicah pa je 1. 1857 st 75—81 spisoval: I. Jezikoslovne in zgodovinske drobtinice v posebnih razdelkih, in sicer 1) Ali »Kranjsko" ali »Krajnsko"? 2) Koliko raznih rodov je med Slovenci? 3) Ptujščine ne po sili razlagati za slovenščino. 4) Ptujščine ne po sili deržati v slovenščini. 5) Vkakošni obliki rabiti imena ptujih krajev? — H. Čertice iz kmetijske zgodovine naših krajev, in sicer l) Živinska kuga krog leta 50 pred Kristusom, in 2) Poljodelstvo in vino-reja o rimskem času. Pervo popisuje nekoliko po Virgil. Georgic. 1. IH. v. 469 etc. na pr.:
. »Zimski pogostni vihar res tako ne dere po morji, Kakor po kužnih bolezen oblast med živinico dela; Zleg ne popada žival le po samem; vsa letenska čeda, Staro in mlado, mini kar ob enem, vse pleme do konca. Vedi, ko človek ozre se do zračnih Planin in po gričih V n6rlške terdne gradove, in v japiški svet o Timavu,
'Zdaj ko minulo-, je l«t že obilno, so - še zapuščene..... -
Trate pastirske, in prazni so logi široko in dolgo.« —
III. Kakošne meje je imela Kranjska v raznih časih ]. 85—88 in sicer 1) Kranjska v starem času, 2) v pervi dobi srednjega veka, 3) v drugi dobi srednjega veka, in 4) v novejšem času, s vnovičnim razlaganjem pisave »Kranjska ali Krajnska", vzlasti z ozirom na tedanje razprave Terstenjakove in Poženčanove (Cf. Jezičn. in. 1865).
Neutrudljivo je deloval Podlipski na domačem slovstvenem polji; posebno rad je preiskoval zgodovino, in kar je D. Terstenjak tako hrabro obdelovati jel starožitnosti slovanske, vnemala sta se vedno bolj s1 o veča pisatelja. To spoznavši jima iskreni dr: Lovrd To man v Novicah 1857 1. 27 zapoje na slavo: Terstenjak-u in Hicinger-ju!
—	Kakor Zgodovinska — je tudi Kmetijska družba, kteri je bil Hicinger ud že od 1. 1849 ter z besedo in s pisanjem pospeševal njen stan, 1. 1858 v občnem zboru hvalno pripoznala blagovito njegovo delovanje; predsednik jej je bil takrat F. Terpinec, tajnik pa dr. Jan. Bleiweis.
—	Pa tudi zunaj Slovenije so čislati jeli njegove znanstvene zasluge, in „L>ružtvo za povjestnicu i starine Jugoslavenah" ga izvoli za svojega častnega družnika ter mu pošlje naslednje slavilno pismo:
Gospodine Župniče!
Ravnateljstvo ovoga društva izpunjuje svoju najugodniju dušnost, lcada Vam javlja, da je velika skupština dne 18. veljače 1858 držana Vas jednoglasno počastnim članom istoga društva imenovala; s toga Vam dalcle isto ravnateljstvo s velikom radosču šalje društvenu povelju i sve knjige, koje je društvo izdalo, te Vas najponiznije prosi, da istomu društvu u pomoč hiti izvolite.
U Zagrebu dne 28. veljače 1858.
Ivan Kukuljevič,	Jul. BorovecM,
Načelnik.	Tajnik i Blagajnik.
Gospodinu P etru Hicingeru, župniku pod Lipom.
Kako je spodbudilo to poslavljenje Podlipskega, vidi se iz tega, da je spisal koj poseben spis »O krajini Žumberski", ki se nahaja v V. Knjigi str. 218—221 v »Arkiv za jugoslavensku povjestnicu" 1. 1859. —
Za 1. 1857 in 1858 da na svetlo J. Lenček, kaplan v Žireh, koledar v poduk in kratek čas z naslovom Slovenski Romar, in v obeh si pridobi za sodelavca mal-ljivegaHicingerja, kteri pokloni 1. spis: Apo-steljni slovenske zemlje, str. 10—23 in sicer 1) S. Marka in s. Hermagora, 2) s. Pavlin, s. Virgili s sv. Modestam, 3) s. Ciril in s. Metodi, 4) škofa Martin Prener in Tomaž Kren z znamenito glasilko svojo: »Terret labor, aspice praemium" t. j. »Te straši hudo delo: — Plačilo, glej! bo imelo;" in str. 60—70 sostavek Zgodbe ljubljanskiga mesta: H. pa poleg pobožnih narodnih pesmic iz Verhniške okolice »Hvala Božja in Deviški venček" spis: Sveti mučenci slovenske zemlje
Hitaujger.	8
str. 8—18, ki so: Sv. Hilari in sv. Tacian; sv. Maksimilian in s. Viktorin; s. Kvirin in s. Maksim; s. Servul in s. Just; in izverstni popis Ljubljansko močvirje str. 59—72, ki so ga ponatisnile tudi Novice 1. 101—104.
Kadar je dr. Bleiweis sostavljal Slovenske berila za nižo gimnazijo, pomogel mu je koj Hicinger z nekterimi po dragih čitankah prestavljenimi spisi, na pr. 1. 1850 v I. »Kamčadalski psi, Povodni ali Nilski konj, Berkasti ser, Natopir"; v II. 1. 1852 „Piber, Kenguruja". Tudi v naslednje berila sta Bleiweis in Miklošič sprejela nekaj njegovih že znanih sostavkov in pesmic. — Kar tiče šolske knjige, jih je .vlada sama večkrat izročevala Hicingerju sedaj v pregled ali popravo, sedaj v prestavo proti dostojnemu darilu, p. 1.1853 Oest. Vaterlandskunde ; 1. 1854 Uebungsbuch z. Rechnungs - Unterricht f, 2. 3. Class.; 1. 1855 Methodik des Kopfrechnens; 1. 1856 Oest. Geographie itd. — Da je v Mitth. des histor. Vereins tudi 1. 1856 —59 marljivo pisaril, se ve; največ stvari, ktere je drugod obravnaval po slovenski, na pr.: Bi-schof Andreas v. Krain; Romerstadte in Krain; alte Grabsteine, Mauu-scripte, Urkunden; Capitel v. Cividale: ^ithrasgrotte; 'Bischofe v. Aemo-na; Valvazor; d. politisch. Verhaltnisse Krains im Mittelalter I.—III. itd. itd. — Ker je v Dunajskem cerkvenem časniku 1. 1857 prigovoril nekdo, da je Valvazor bil protestant, se nejevoljen in žalosten ponese zanj v Dan. 1. 52: Je bil Valvazor protestant? — In v Nov. 1. 1S58 št. 47 ponovi v: Prošnja za Valvazorja, naj se naznani, kaj je zapisanega o smerti njegovi 1. 1693 v Kerškem in o pokopu v Mediji (Gallenegg).
—	Da je bil katoličan, skažejo Drobtinice 1. 1863. —
Kadar je ranjki knez Anton Alojzij velel, naj se vnovič primerno posloveni sv. pismo z razlaganjem po Aliolitu, in je 1855 izročil vredovanje tedanjemu duhovnemu vodniku J. Volcu, poprijel se je velikega dela vesel in brati je med sodelavci v predgovoru str. XIV. tudi Peter Hicinger, fajmošter v Podlipi. Spisal pa je v to preimenitno delo, ktero je v VI. zvezkih od 1. 1856 do 1863 prišlo popolnoma na svetlo, razlaganje k listu sv. Pavla do Rimljanov in k Razo-denju sv. Janeza apostelj na; prestavo in raz lago III. in I V. Bukev Kraljev, ter I. in II. KroniškihBukev (Zv. II. str. 196
—	458). Koliko truda je Podlipskega stalo to obširno delovanje!
Kadar so severni Slovani 1. 1857 se vzbujati jeli, da hočejo slovesno praznovati tisučletni spominj slovanskih aposteljnov ss. Cirila in Metoda in so po Drobtinicah, Novicah in drugih knjigah o tem pisariti jeli Slovenci, oglasi se 1. 1858 Hicinger v Danici ter spiše 1. 7. 8: Koliko je djanje ss. Cirila in Metoda segalo med Slovence — po znanstvenih virih starih in novih. — L. 25 kaže Nekaj o djanji Svetnikov, da je nektero njihovo djanje jasno in brez dvombe dobro, toraj v enakih okolišinah po stanu in poklicu v posnemanje; nektero v
prejšnjem stanu slabo in pregrešno, toraj človeku ni posnemati, ne se z njim zagovarjati; nektero se na pervi videz ne razsodi lahko, ali gre čeloma na dobro stran ali ne, toraj ne sme biti posnemanje naglo, pa tudi ne nagla hvala ali sodba. — Izmed pesmi se nahaja v 1. 5 stara popravljena Solze nad terpečim Jezusam (Oko jokaj, serce pokaj — Od velike žalosti! itd.) in 1. 6 tudi popravljena Miserere; 1. 10 Pred-pevi od Marije Device iz latinskega, ter Odgovori pri lavre-tanskih litanijah; 1. 18 Marija Kraljica angelska, in 1. 19 K Marii pomočnici (O Marija, ti pomagaj nami); 1. 20 pa Hvala sv. Rešnjiga telesa, vse tri poslovenjene iz nemškega. V razgled naj se ponatisne tu poslednji predpev od Marije Device, in sicer:
Od sv. Trojice do adventa.
Češena si, Kraljica ti, Češena, Mati milosti:
Življenje naše, up, sladkost! V te kliče ubogi Evin rod, Zdihuje v te, jokaje tod,
V dolini mnogih solz, bridkost.
Oj, pomočnica naša ti, Oberni milostne oči,
In nam pokaži Jezusa. Pokaži sad svoj prečešen, Ko revni čas bo iztečen, Devica mila, sladka vsa!
Hvala sv. Rešnjiga telesa.
Plav' nebo, vse svetlo, Koljko zvezdic šteješ ti? Ni jih znat' — toljkokrat Bod' češen svet zakrament.
Božji svet, zal razpet, Koljko prahov šteješ ti? Ni jih znat' itd.
Zlat' polje, rast trave, Koljko bilik šteješ ti?
Gojzd zelen, lep beršen, Koljko vejic šteješ ti?
Siv' morje, zbor vode, Koljko kapljic šteješ ti?
Solnčni svit, ognjevit, Koljko žarkov šteješ ti?
Večni čas, dolgi čas, Koljko uric šteješ ti? Ni jih znat' — toljkokrat Bod' češen svet' zakrament.
XVIII. \
Dr. Lovro Toman naznani v Novicah 1857 1. 89, da so 1. 1849 že nekteri rodoljubi iz gorenske strani sklenili dostojno obhajati stoletni rojstni dan Vodnikov, ter nasvetuje ondi, naj se postavi mu iz kamna vreden spominek morda na rojstnem kraju njegovem in naj se v ta namen nabirajo pripomočki; dr. E. H. Costa pa spregovori najprej v Zgodovinskem Društvu, potem v Novicah 1. 90, da je sklenil do Vodnikovega rojstnega dneva 3. febr. 1858 spraviti na svetlo bukve (Album) po vseh domačih slovstvenih in učenih možeh, ki naj mu pomagajo, da se z ze-dinjenimi močmi Vodniku postavi tudi duševen spominek. In koj se oglasi Hicinger 1. 97, češ: Poglavitni spominek Vodnikove stoletnice naj bode „nova, zlepšana, popravljena in pomnožena izdaja Vodnikovih pesem". Da je pravo zadel s tem nasvetom, poterdili so mu poleg vredništva mnogi drugi želeči, naj knjižničar M. Kastelic, kteri je
8*
v rokopisu imel Vodnikove pesmi v lasti, ali pa P. Hicinger sam pripravi jih res na svetlobo. — L. 1858 spregovori Hicinger vnovič O izdaji Vodnikovih pesem št. 6 in 7 vzlasti o oblikah, v kterih naj se natisnejo. — Velike slovesnosti so se obhajale o stoletnici sami in postavil se je po Tomanovem nasvetu v rojstni hiši pri Žibertu Vodniku spominek kamniten; slovstveni po nasvetu Costovem se je sicer zakasnil, toda 1. 1859 prikazal tim krasnejši, in v njem je str. 23—30 spisal Peter Hicinger Pregled Vodnikovih pesem res izverstno, ter na koncu pristavil besede: „Nova bolj natančna izdaja Vodnikovih pesem, ki se pripravlja, bo mojstra slovenskih pesnikov zamogla pokazati bolj popolnoma v njegovi pravi podobi". — V Novicah pa je 1. 25, 26 precej obširno popisal Vodnikov spominek — Vodnik- Album. Na svitlo dal dr. E. H. Costa. — »Pokazal se je na beli dan lep in vreden spominek za našega slavnega Vodnika; lep zares po vnanji obliki in zno-tranjem obsežku, in ravno ker je slovstven, vreden posebno za moža, ki je obudil in oživil naše slovstvo. Izdajatelj teh bukev je sicer z njimi tudi sam sebi postavil znamenje svoje vneme za domače slovstvo in svoje umnosti o zbiranji razdrobljenih moči v eno dragoceno delo. Besedo reči o tem spomeniku, kaj, če se prederznem? Veseli tak spominek vsacega iskrenega prijatla naše domovine. Kaže se namreč iz vsega dela, koliko spoštovavcov ima slavni Vodnik, mož bogat z zaslugami za domovino, in sicer spoštovavcov, bodi si po tem, da so v bukve pisali, bodi si po tem, da so se za-nje naročili. Kaže se pa tudi, koliko je literarnih moči, ki Vodnika nasledujejo ali zamorejo nasledovati na poti, ktero je on odperl, in po kteri je sam po junaško stopal". Popisavši obsežek posebej pravi naposled: »To vse tedaj obsega Vodnikov spomenik, natisnjen v čveterki na 268 straneh. Da je obsežek obilen, lep in slavnega moža vreden, se kaže iz popisa sostavkov zadosti; — da ni ravno vse izverstno, nektero (pa malo je takega) celo brez vse slovstvine vrednosti, ne krati slave Vodnikovega spomenika. Kdor se pervaku našega slovstva ni mogel pokloniti v dragoceni suknji, se mu je poklonil v borni jopi — gnala pa je vsakega serčna želja, pokazati svetu, da čisla moža, čigar ime v zlatih bukvah domovine naše v pervi versti stoji. 86 pisateljev šteje »spomenik" — čez 1000 pa naročnikov — pač lepa množica na vsako stran! Hvala g. izdajatelju za početje njegovo 1" — Še neki Vodnikov spominek naznanja Hicinger v Nov. 1860 št. 7 iz nemškega »Sternkalender",' kjer mu ga je postavil vrednik njegov, znani in učeni dr. Brunner. Bil je le-ta o binkoštih 1. 1859 v Postojni, kjer mu podarijo Costov »Vodnik-Album" in po njem popiše prav mikavno našega Vodnika v posebnem sostavku z napisom: „Wer war denn dieser Vodnik? Eine Fahrt in's Krainerland".
7) Močni baron Ravbar. Povest iz slovenske zgodovine —
je l. 1858 v Ljubljani posebej natisnjena knjižica 8° str. 15, ktero je založil Giontini, spisal pa P. Hicinger.
P. Emanuel Podvinski je bil menih frančiškanskega reda, učenik na Novomeški, potem na Karlovški gimnaziji, ki se je poskušal v slovenskem pesništvu. „Nektere tistih pesem so mi prišle pred več leti v roke; podam jih Novicam, da se ne pozabijo, in da morebiti kdo še kaj več oznani od tega pesnika", piše Hicinger 1. 1858 št. 13, kjer je pod naslovom Pesmi E. Emanuela Pod vinskega natisnjena njegova BZgimba".
V imenovanem tečaju se razun teh nahajajo še mnogi Hicingerjevi po obsežku in po obliki dokaj doveršeni spisi, na pr. 1. 3, 4 »Krajn-ska zemlja, kakošna je v zemljoslovnem ali geologičnem oziru, vzlasti po preiskavah ces. geologa dr. Lipolda 1. 1856. — L. 8 popraša Cigale, kako se prav slovenski zove „Lavanter Bisthum", in koj 1. 10 odgovarja Podlipski z drugimi vred, pa 1. 15: Še nekoliko o vprašanju v 8. listu: ali labodska, lavantska ali lavantinska? L. 18—23 obravnava Jezikoslovne in zgodovinske reči v teh le razdelkih: 1. Prihod novih slovenskih rodov v naše kraje, nekoliko po IV. KukuljeviČevem Arkivu za povjestnicu jugoslavensku; 2. Čakovci med jadranskim morjem in Savo; 3. Starost pismenosti glagolske; 4. Krajna in Krajnski nadškof Andrej; 5. Stridon, rojstni kraj sv. Hiero-nima. — Klasičen dokaz, da stari Panonci niso bili ne Celti ne Germani, ampak Sloveni 1. 24 z ozirom na pervi omenjeni razdelek in dotične razprave Terstenjakove o slovenščini starih Noričanov in Panoncev. — Prej že 1. 19 poprašuje: Kako se bo novi denar imenoval po slovensko? — 1. 21 sporoča, da — Bčele se dajo v zemlji ohraniti čez zimo; — 1. 43 pa piše Nekoliko od mer in teht"^
Slovenščina je bila Podlipskemu jako draga, in sad njegovih tedanjih preiskovanj so bili Zgledi slovenščine iz 16. stoletja, med kterimi je 1. 27 natisniti dal a) pesem »Zoper Turka" iz katekizma, ki ga je po novoverskem Primožu Truberju izdal Juri Dalmatin 1. 1584, z nekterimi opombami, da vsakemu — protestantu in katoličanu — o slovenskih bukvah in narodnih pesmih — daj se pravo; b) »Izgled prisege za spreobernjence", ki se iz dni, ko se je 1. 1600 po volji nadvojvoda Ferdinanda imelo zatreti vse novoverstvo po Štajerskem, Koroškem in Krajnskem, nahaja med rokopisi semeniškega arkiva v Ljubljani. — Pristavek k spominkom slovenščine iz 16. stoletja 1. 31 razlaga glede na Valvazorja pervi sled novoverskih poskušenj na Slovenskem posebno po naznanilih Tomaža Krena. — L. 32, 34 pa Tudi nekaj iz slovenskega basnoslovja in sicer »Pripoved od Pavčka. Divji in povodni možovi. Izdane gospodičine in druge basni".
„Napake slovenskega pisanja" je 1. 1—28 razkazoval Fr. Levstik ter po nekterih besedah o slovarjih sploh in slovensko - nemškem Wolf. ovem posebej spregovoril o potrebnosti kritike v našem slovstvu in sklenil s stavkom: Kdor Slovencem dobro hoče, naj z mano reče: »Bog živi kritiko!" — Tedaj pošlje Hicinger v Novice 1. 37: Nekoliko kritike, in ker v posebnem pristavku v njegovem smislu svojo pove tudi vredništvo; oglasi se v duhu Levstikovem Fr. Cegnar v Glasniku Slovenskem II. št. 8 „Je-li nam treba kritike ali ne?" Vredništvo mu odgovori v Nov. 1. 45, Hicinger pa o svoji zadevi 1. 46: Še nekoliko kritike, kjer naposled po nauku Horacijevem kaže: a) Kritiko naj rabi najpred pisatelj sam pri sebi. To velja vsakteremu pisatelju, bodi si mlaji, bodi si začetnik, bodi si mojster; brez lastne kritike tudi mojstrov ni, začetniki pa, in to so ravno nadepolni mladenči, naj si brez lastne kritike tudi ne obetajo pospeha. To je učil slavni rimski pesnik Horaci v. 289—294 de arte poet. — b) Kritiko naj rabi po tem prijatel pri prijatlu, učenik pri učencu, mojster pri začetniku. To je druga kritika, ki se pa godi posamezno, bodi si v ustni besedi, ali v dopisih. Tudi to uči ravno pohvaljeni Hor. v. 385—390. — c) Kritiko naj rabi še le v zadnje ptuji presojevavec, ko je spis dan med svet. To je tretja kritika, in tista se rabi očitno, bodi si v bukvah, ali v časnikih, ali v slovstvenih govorih. To kritiko utegne meniti Hor. v. 445, 450. — Očitna kritika bi preveč imela opraviti, če bi mogla vse pervence nadepolne mladine, bodi si tudi bolj izbrane, v časnikih pretresovati; malo bi časniki po tem imeli bravcov. Cujte zopet Horacja: Indoctum doctumque fugat recitator acerbus. De arte poet. v. 474. — Nato prinese Glasnik
1.	1859 št. 1, 2, spis »Gospodoma nasprotnikoma", in namesti str. 35 obetanega »Dalje in konec" le str. 70 zastran pravde o kritiki opom-bico: »Ker se še vedno kdo na novo oglasi zoper mene in moje „ napake", vidim, da bo z odgovorom treba počakati, naj vsi povedo, kar imajo na sercu. Še le potlej bom vsem ob enem odgovoril. Zavoljo tih in drugih reči, kterih ne morem tu razlagati, moj odgovor ne bo več v »Glasniku" hodil na svitlo, ampak iskati bo treba druge poti". Fr. Levstik.
L. 1859 ima pervi spis Hicingerjev v 2. št. naslov: Jezikoslovne in zgodovinske drobtinice, kjer pojasnuje nektere slovenske imena za posamesne kraje in večje okrajine, ter govori nekoliko o rimskem zidovji, o starih terdnjavah, mestih itd. — L. 21—25 pa razlaga Zgodovinske reči po naslednjih razstavkih: 1. Starinske najdbe;
2.	Iz sredočasne zgodovine slovenskih krajev; 3. Nekdanji potresi in posipi na Slovenskem; 4. Černa kuga ali černa smert leta 1348 in 1349; 5. Ceste in tovorne pota na Slovenskem v srednjem času; 6. Denarji, srednji čas na Slovenskem navadni.
»Obilno duhovno veselje se je pokazalo med vernim ljubljanskim
ljudstvam, ko so med-nj došli častiti ostanki sv. Feliksa mučenca. Pa tudi drugod po krajnski zemlji se je nekako radostno poslušala novica, de je sveto truplo prineseno v belo Ljubljano... Nenavadna reč se nam zdi to, ker je mnogo svetih ostankov, ki so hranjeni sem ter tje po krajnskih cerkvah, nekako malo znanih in čislanih... Naj jaz začnem take naznanila s tem, de povem od svetih trupel na Krajnskim, ktere sim sam vidil, ali od kterih sim saj slišal". Tako piše v sostavku: Svete trupla na Krajnskim, Hicinger v Dan. 1. 1859 št. 2. Nekdanja pasijonska procesija, ki se je veliki petek obhajala nekdaj v Ljubljani, obhajala se je tudi v Kranji saj nektere krati, in v Teržiču, pa v slovenskem jeziku, kaže 1. 10 poleg Valvazorja, dr. Gosta Mittheilung. des hist. Vereins. De Rubeis Monument. ecc. Aquil. od duhovšine čev-datske cerkve itd. „V začetku je taka pasijonska igra utegnila podobo pobožnosti ohraniti; pozneje jo je človeška spačenost obernila v nespodobnost". — V istem listu pohvalivši katekizem, ki ga je izdalo rezensko ali regensburško škofijstvo, stavi Bogoslovno in jezikoslovno vprašanje o gnadi stanski in djanski (habitualis et actualis), češ, delavna bi utegnila zvati se „efficax?" „Pravi zaumek je dostikrat tesno zvezan s pravim imenam; in dostikrat sim skusil, ko se ime pogreša, de pomanjkuje tudi praviga spoznanja". — L. 11—15 ima Nektere besede o cerkvenih rečeh, o kterih je pisaril prej že, vendar zdaj bolj določno in popolno, in sicer: 1. Cerkvene stavbe ali zidarije; 2. Cerkvene oblačila, in 3. Koralno petje. — Zapel pa je v ravno tem listu Za bratovšini sv. škapulirja a) pesem „0 Mariji Karmelski ali veseliga škapulirja, in b) O Mariji sedem žalost ali žalostniga škapulirja; 1. 6 ima iz nemšine Pozdrav Marii Devici, in v 1. 8 so Sveti zdihljeji „k presv. Rešnjimu Telesu; H križanimu Jezusu; k Materi Božji; k Angelu varhu". — O tej priliki naj se zaznamnja, da je Peter Hicinger iz latinšine poslovenil tudi pesmi in molitve ali Vsa-kodanja procesija, ki se obhaja po cerkvi presvetega in pre-častitega G r o b a Gospoda našega Jezusa Kristusa v Jeruzalemu, in je pridjana str. 248—272 v „Potovanje v sveto deželo" 1. 1857, spisal Mihael Verne, natisnil J. Blaznik v Ljubljani 1859.
XIX.
Rad je zložil Hicinger kako kolednico o novem letu, pisal o znakih ali podobah svetnikov tudi v pratj^i, nekaj zastran naših koledarjev v Danici, zapel dve v koleflarčeku Bleiweisovem, posebno čversto podpiral slovenskega Romarja; naposled pa se je lotil koledarstva sam, ter je za Koledarjem slovenskim, ki ga je v III. tečaju 1. 1858 vredil bil A. Praprotnik, spravil na svetlobo:
8) Domač Koledar slovenski za navadno leto 1859.
Spisal P. Hitzinger, Podlipski farnik. Četerti pomnoženi tečaj. S podobo Bleškega jezera. V Ljubljani. Založ. J. Giontini. Natis. J. Milic.
Ta koledar bi se med Slovenci rad kaj bolj vdomačil, kakor njegovi predniki, pišejo Novice 1. 1858 št. 39, in mislimo, da ga bodo Slovenci res tudi lahko imeli prav za domačega; zakaj v lični podobi, na ne velikem prostoru, in za majhno ceno se jim tukaj ponuja blaga mnogo potrebnega, koristnega, podučnega in zabavnega, da v nobenem dosedanjih slovenskih koledarjev še ne toliko, in da se novi koledar slovenski lahko meri z marsikterim večjih nemških.
Če posebej smemo nekoliko razločiti obsežek tega koledarja, povemo, da se cele, iz 4 pol v 12sterki obstoječe bukvice, ki jih spredaj kinča lična podobšina bleškega jezera, delijo v 4 dele. Godovni in zvezdo-znanski koledarček v začetku razlaga ob kratkem vso koledarsko vednost . . .; zgodovinski in zemljopisni pove letnice imenitnejih zgodb, deržavnih, cerkvenih in drugačnih, z ozirom na zgodovino slovensko...; gospodarski, opravilni in potni obsega stvari dotične ...; iz cerkvenoprav-nega so povedani zakonski zaderžki razvezni in oviravni; podučni in zabavni koledarček pa ima v sebi najprej ogled po svetu, potem ogled po domovini, in sicer: Nove najdbe na nebu; Duhaj, avstrijansko cesarsko mesto; Rim, središče katoliške cerkve; Stan katoliške cerkve po svetu, izhodne ali gerške, protestanskih cerkev. Ogled po domovini pa ima: Akvileja, staro sloveče mesto; Bleško jezero, prelepi kraj; Gospa sveta, stara božja pot; Cesar Avgust pred Metulom; Zmaga cesarja Teodozija na Vipavskem; Srečen boj Andreja Turjaškega pod Siskom; Sv. Hiero-nim, cerkveni učenik, drag Slovencom; Sv. Niceja, akvilejski škof; Sv. Anton Padovanski, znan Slovencom. Kmetijske reči kažejo: Odkup in vravnava zemljišnih obtežeb; Poselski red; Pokončanje škodljivih merče-sov. Šolske reči kažejo: Kako se ljudska šola kmalo napravi; Petje v ljudski šoli; Poštevanje desetink. Razne reči: Jud in Turek; Ženica in loterijske srečke; Kako se tat izve. Pesmi: Leto in letni časi; Dan in dnevne ure; Pravi gospodar, ki je sostavljen po zgledu: »Zadovoljni kmet" v Nov. 1. 1850 in se glasi takole:
Pravi gospodar.
Družino dobro jez imam; Ime je hlapcom: Delajsam,
Gre Moderuk voznik z menoj, In Doberum je hišnik moj, Za kuharco, točajko pa Ste Lakotrezna, Žejazla.
Sepoznovlez, Zaranovstan, Zaslišiberž, Sevurnogan.
Mi dekle še pomagajo,
Še hišni dve ste mi v posest,
In prav zvesto mi služijo; So Vredudela, Snažnojma, Voljnoprenaša, Pridnozna.
Pobožnaprošnja, Dobravest; Te mene zibljete lepo, Da spet zvečer zaspim sladko.
Pravi gospodar, pravijo Novice str. 311, uči najboljši gospodarski red; če bo tega vsak spolnoval, bo tudi gotovo dosegel tisto srečo, ki jo koledar želi v začetku, 1859terno, tolikerno, kakor je velika prihodnja letnica. — Take sreče je pač vsak domoljub želel najbolj pisatelju samemu, ki sloveč tolikanj — bil je le priprosti duhovnik ali farnik Podlipski. Zadnji čas je bil, da se luč tako svetla postavila je na svečnik. Dolžnost to živo opisal je hrabri Vicko v prijaznem dopisu do strica Bercka Dragana v Verbovcu, iz potne bisage v Nov. 1. 1859 gt. 3, ki s tovaršem svojim prišedši v Podlipo str. 19 piše takole:
„ Gospoda Podlipskega ni bilo doma, zato mi je dobra ura ostala za premišljevanje sreče in nesreče človeške. Tedaj tukaj stanuje naš učeni rojak! Tukaj, kjer ni mogoče občiti se z učenimi ljudmi, — kjer ni bukviša, pa tudi ne potrebnega denara, da bi si človek kupiti mogel duševne hrane, — tukaj tedaj spravlja neutrudljivi mož bogate plodove bistrega svojega uma na dan! O tem samotnem kraji pač popolnoma veija angležki izraz: „to euyoy one's self". Zato blagor temu, kdor dosti v sebi samem ima! Tak povsod lahko živi po besedah modrega moža, ki pravi: „Der viel an sich selber hat, gleicht der hellen, warmen, lu-stigen Weihnachtsstube mitten im Schnee und Eise der Decembernacht". Tako tudi samota svoje dobro ima.
O mraku pride ljubljeni prijatel domu. Dala sva mu s tovaršem mojim ugibati; kdo da sem ? Pa ni uganil zastavice. Ko mu rečem da sem Vicko (t. j. Davorin Terstenjak), poštena verbovska duša, se mi gi-njen verže na persi in — „zwei Herzen und ein Schlag!" je zaklical to-varš moj.
Ker je temna noč že svet pokrivala, sva na povabilo ljubega prijatelja pri njem čez noč ostala. Slovensk pisatelj sicer nima šampa-njarja za svojega gosta, al ima kos domačega kruha pa — pošteno serce. Dišala nama je večerja bolje, kakor da bi nama bil dal kak bogatin v krasni sobani najdražji soupe. Med prijaznimi pogovori so nam ure pretekle, da sami nismo vedili kako. Pod streho podlipskega farovža je mala sobica, ktera je mene trudnega prijazno sprejela. Ne vem, kako mi je na misel prišla Juvenalova:
Haud facile emergunt, quorum virtutibus obstat Res angusta domi.
Mislim, da je ozka sobica rodila to idejo „associationis".
Drugi dan sva z mojim častivrednim spremljevavcom zapustila mirni podlipski kraj. Podlipskega pa je obletela pri najnem odhodu serčna otožnost, in solze, ktere so z lica padale na zemljo, v kteri tiči močna korenika mile lipe, nama so bile zerkalo — v ginjeno njegovo serce. Slovo jemaje in spomnivši se mnogih pšic, ki so na oba naji letele poslednje leta, sem rekel prijatlu: Macte! venient, qui sine offenso,
Hitztnger.	9
sine gratia judicent, etiamsi nune omnibus tecum viventibus silentium livor indixerit". Ako se ne motim, sem pri poštenem Seneku bral te besede.
Domu grede sem pogledal lego starega Nauporta ... Z Verhnike sva se vernila zopet v Ljubljano ...
In res, zaslužena sreča je bila 1. 1859 Podlipskemu, da je 9. septembra postal farnik in dekan Postojnski, kar so radostni pozdravljali domoljubi in časniki slovenski vsi. Pričelo se je bilo tedaj zanj novo delovanje na polji duhovskem in cerkvenem; toraj je pojenjati moralo nekoliko delovanje narodno na polji slovstvenem in domačem. Skoraj doveršil pa je bil peti pomnoženi tečaj priljubljenega si koledarja, ki ga je dal bil na svetlo že pod naslovom:
9) Domač Koledar slovenski za prestopno leto 1860. Spisal P. Hitzinger, farnik Postojnski. S podobo Borovniškega mosta. V Ljubljani. Zal. J. Giontini. Natis. J. Milic.
»Prav praktične bukvice so za mnogoverstne potrebe djanskega življenja skozi celo leto, pravijo Novice 1. 1859 št. 48 tudi o tem koledarju, kteri kakor lanski razpada v 4 dele: pervi je zvezdoznanski, drugi zgodovinski in zemljopisni, tretji gospodarski, opravilni in potni, četerti pod-učni in zabavni ali kratkočasni z nekterimi primernimi premembami... Ni skoraj reči, ki je človek za to ali uno djansko rabo potrebuje, da bi je ne našel v tem koledarji, — za to mu gre po pravic; čast praktičnega kazala, ktero človek kakoršnega koli stanu vsaki hip potrebuje. Namesto dvajset bukev premetovati in iskati, česar nam je včasih vediti treba, imamo v koledarji tem vse pri rokah... Le nekaj bi želeli, da bi v prihodnje drugač bilo: namreč to, da bi se slovenskim knjigam ne pridevale podobšine z nemškimi napisi: „Viaduct zu Franzensdorf" se prilega »Koledarju slovenskemu" ravno tako, kakor če bi nemškemu »Kalender" pridjali podobo s slovenskim napisom: »Most v Borovnici".—
Ker je poslednji — podučni in zabavni koledar — v slovstvu vzlasti znamenit, naj pove se tu, da »Ogled po svetu" kaže: Zvezde in zvez-diša na nebesu; Stare velike mesti Babilon in Ninive; London, nar večje mesto sedanjega sveta. Ogled po domovini pa ima v sebi: Terst, tergovsko mesto kdaj in zdaj; Borovniški most na južni železnici; Nekdanji gornjograški samostan; Emona in Akvileja v dneh cesarja Maksi-mina; Slovenci v brambi cesarja Friderika IV.; Slovenska zemlja v veliki francoski vtfjski; Vojvodinja Virida, prijazna slovenski zemlji; Anton Alojz Wolf, ljubljanski škof; Ignaci Knoblehar, apostoljski provikar v srednji Afriki. — Gospodarske ali kmetijske reči kažejo: Čast kmetijstva; Potrata rodivnega sveta; Potrata živinske moči. — Smešnice so: Huda rosa; čemu je žganjarju pijača; Nepotrebne priče; Kako se žival privadi človeka. — Pesmi pa: »Kar Bog stori, vse prav stori" in »Stopinje člo-" veškega življenja" — obč iz nemščine; izvirna pa je naslednja:
Tam siva gora mi stoji; Tu viditi drevesa ni;
Ribica.
Ne sluša mlada ribica, Kar stara ji je pravila; Skrivaj izmuzne se na dan, Kjer potok se odteka v stran.
Je v tmini skrito jezero, Vodica čista kot srebro.
Je notri bila ribica,
Se veseli, se krog verti, S potokom vred naprej hiti; Prijazno ji bliši nebo, Ob kraji rož'ce ji cveto.
Še mlada vsa postervica; V globini malo ji je všeč, Doma le biti grenka reč.
O mati, mati! kak lepo Je vse tam zunaj, vse svetlo! O naj saj malo ven hitim, Se zunaj sveta veselim.
Pa ribič pod drevesicom Sedi z goljufnim ternikom; Priprosta pride ribica, In vjame se sirotica.
Nikar, o hčerka, v strahu bom, Je nar bolj varen zate dom; Sovražnik nima sem moči, Drugej te kmalo zasledi.
Neverna v to, kar mati uči, V spomin ti bode njeni zgled, Da ne zgubiš se s tisto vred.
Prešerna tak se pogubi,
XX.
Bilo je razpisano darilo za najbolji krajevni, zgodovinski, ali vzajemni domovinski opis v nemškem jeziku, in v dosego njegovo je spisovati jel Hicinger najprej v »Blatter aus Krain" 1. 1860 „Das Quecksilberbergwerk Idria S. 90—136," potem pa je delo, ker je marljivo sostavljeno prejelo tudi darilo, knjigarna Kleinmayr-Bambergova spravila na svetlobo, in to je:
10) Das Queeksilber-Bergwerk Idria, von seinem Be-ginne bis zur G e g e n v, a r t. Geschichtlicb dargestellt vonP.Hitzin-ger, Dechant und Pfarrer zu Adelsberg. Laibach 1860. 8. S. 86. — Po tej knjižici je 1. 1870 J. Lapajne v letnem sporočilu glavne šole Idrijske sestavil po slovenski: »Idrijskega rudnika zgodovinske čertice" v 8. str. 17. —
Sicer je v omenjene »Blatter aus Krain" 1. 1860 spisal: Die Romerschanzen in den julischen Alpen; v „Mitth. d. hist. Vereins" pa na pr. 1. 1859: Zur Geschichte von Neustadtl o. Rudolphswerth; von Neumarktl; 1. 1860: Kurze Geschichte der Herrschaft Adelsberg; 1. 1861: Plane romischer Orte in Krain; 1.1862: Zur Gesch. des Geschlechtes der Auersperge; Zur Gesch. alter Glocken in Krain; Die Freisingischen Sal -, Copial - u. Urbarbucher in ihren Beziehungen zu Krain; Das alteste Besitz-thum der osterr. Herzoge; Die Cosmographie des Anonymus v. Ravenna u. die Geographie des Guido in ihrer Beziehung auf Krain; Auszug aus dem altesten Urbar der Herrschaft Adelsberg itd.
V Novice je tedaj dopisoval, kedar je utegnil, manjši stvari in do-godbe „z Notranjskega, iz Postojne, s Pivke, itd. na pr. 1860 1-

8: O Pivki in Krasu v zemljopisnem, zgodovinskem in gospodarskem oziru; L 20: Kmetovanje na Notranjskem — in kako bi sedalo na bolje oberniti, s kterim naj se primerja B. »Kmetovanje na Pivki« v 1. 23. 24; 1. 31: O šoli, muziki, tergu, draginji v Postojni; 1. 33. 34: O krajevnih, in jezikoslovnih rečeh na Pivki itd. — V 1. 52 seje pod naslovom „Abecedar" hudo znosil še enkrat menda prav Znojemski ali Hicinger nad prof. Poklukarjevo poskušnjo novih domestivnih čerk za Slovenski Alfabet v krepkem sostavku: Ozir na dozdanje slovenske alfabete — dovzete in ponujane, o kterem glej nekoliko v Jezičn. Met. XI, 47.— L. 1861 v št. 2 s Pivke: Kmetijske, jezikoslovne in druge reči, zemljopisne in zgodovinske čertice; 1. 9. 10 se nahaja učen in izversten spis »O slovenski zemlji", kjer po pravnih listinah in zanesljivih starih in novih naznanilih kaže, kako daleč je bil razširjen ali se zdaj še razširja slovenski narod, kako je bila slovenska zemlja kdaj na drobno razdeljena, in koliko zopet soedinjena v starem, srednjem in novem času, nekaj v ta namen, da se razširjuje vednost historična, nekaj pa v pojasnjenje pravic slovenskega naroda, če tako po-jasnjenje, pravi o sklepu sam, kaj utegne pomagati, da bi se Slovencem tudi dalo, kar je pravo. — Na ta izverstni spis se nanaša tudi 1. 16: Še nekaj o nekdanji Kraj ni, po svetopisu Ravenskega neimeno-vanca (Ravennatis anonymi cosmographia) iz 7. stoletja, ki ga je po trudnem iskanji naposled dobil vendar v roke. — Poprej je priobčil bil že:
11)	Domač Koledar slovenski za navadno leto 1861. Sp. P. Hitzinger, farnik in dekan Postojnski. VI. pomnoženi tečaj s po-dobšino jame Postojnske. V Ljubljani. Giontini. Milic. 8. str. 106. — Podučni in zabavni koledarček kaže v ogledu po svetu: Zemljoslovne najdbe; Stare egiptovske mesta; Pariz, glavno mesto na francoskem. Ogled po domovini: Maribor na Štajarskem; Postojnska jama; Velesovo, nekdanji samostan in Božja pot; Grozoviti Atila pred Emono in Akvi-lejo; Avari, nekdanji stiskavci Slovencov; Slovenska zemlja in Turki; Enea Silvi, potem Pij II. papež; Jurij Stobej, Lavantinski škof. Gospodarske reči: Umno kmetovanje; Živinoreja; Gojzdoreja. Razne reči — in Pesmi: Pot v nebesa; Gospod z učenci na morji (Poleg nemščine) in Nečimernost človeška (Ljudska pesem). — Jako priljubil se je Slovencem koledar ta; pa je tudi res vreden, da ga radi imajo, ker je za sto in sto stvari, ki jih človek vsaki dan potrebuje, zanesljiv svetovavec, pravijo Novice o nasledniku:
12)	Domač Koledar slovenski za navadno leto 1862, ki v 8' str. 115 ima na čelu podobo mesta Iderskega. — Ogled po svetu: Snova nebesnih teles; Stare indijanske mesta in stavbe; Moskva in Pe-trovgrad, glavne ruske mesti. Ogled po domovini: Celjovec, glavno mesto
n
r<
na Koroškem; Idrija, sloveče rudarsko mefcto na Kranjskem; Začetek staro- in novoslovenskega slovstva, ter sedanji stan; Zgledi za opravilne spise, na. pr. Izpisek, pobotni list, službina spričba, darilni, prejemni, dolžni list, dolžno, prepustno, kupno, najemno, ženitno, izročilno, odda-jansko pismo, prošnja, poslednja oporoka. Pesmi: Božični vertec in S. Barbara, poleg stare pesmi, in poleg nemščine »Rudarska," ki se glasi:
Oj srečo! oj srečo! sred večne teme,	T-u maje se roka, in bit se vihti,
Oj srečo! tu v sredi strahote;	Odpirajo poke se strašne;
Po tesnih predorih v globino se gre,	In smert tu iz sto in sto kotov proti,
Kjer so zakopane dragote.	Pošasti režijo se plašne.
Globoko pod zemljo in z grozo objet	Pa rudar v globino se upa serčno, Tu dela in pota je kraj nam odštet. In gre brez boječnosti v jamo temno.
Ko pride plačila velicega dan, Se delo za zmiraj odstavi!
In duh se povzdigne tu neuderžan Iz temne globine k presvetli višavi.
In društvo nebeško sprejame ga v raj; Oj srečo! oj srečo mu kliče tedaj.
V Novicah je to leto nekaj več zaznamnjal v dopisu s Pivke 1. 20. 21: Obgojzdovanje Krasa. Sadjoreja. Narodnost, kjer je nekoliko čertic posebej o jami Postojnski. Kedarkoli je kdo pisal kaj bolj osornega ali manj častnega o Postojni ali o Pivki, koj se je oglasil po svoje tudi Hitzinger; tako je udaril na drugi zvon 1. 49: Omika in narodnost Pivčanov nasprot pervemu B. v 1. 46. 47: o učilnici za dela dekliške v Postojni, o slovenščini in šolskih zadevah itd. — Tako je njegova menda tudi Kratkočasnica v 1. 16: Monolog anga, k' noče Cimber bite, kjer rojake svoje graja zarad nemškutarije, hvali zarad obertnije, pa jezikoslovcem kaže v lastni pisavi njihovo pravo govorico na pr: »Jest ne vem, kaj bo to; tače se zmišljajo nekter naš gospodje, de je čoveka groza. Sej je teržiška dolina vender zvo zaperta, pa od koder kak veter pripiha, že vse misle našem ljudem dergam ober-ne... V osem štirdesetga leta, — takrat je vse po svet norevo .. Pred je vsak govoru, koker so mo ble usta zrasle, nemško alj kransko, pisov tud toko .. No zdej je pa vse dergače; zdej naš gospodje nočjo druje k nemšče špraše.. Nekdo je štedirov, od kod be biv ta nemšče zarod pod Ibelj peršu; tedej se je spovnu, de so ankat, mende še pred Kristšovem roj-stvam, an nemšče Cimbre čez Snežniče na Vaško derle; in reku je: Gvišno je od tisteh ana truma med našme gorame zastava. Zato zdaj nam ubojem Teržčanam za špot pravjo, de smo Cimbre; o jemnasta! kam bo to še peršvo? . . Ovbe, zdej je pa doste; menem, de Cimber vender še nisem, če glih je moj dešček nemško znov, moj oča pa niso znale, in mate tude ne.. Zato ostanimo, koker nas je Boh ustvaru, da nas ne bo tista pekvata krača po nosu kavsala." —
V Danici je iz Postojne nekterikrat p. 1860 1. 20.. hvalno pisal o cesarici Mariji Ani, ktera je ondi rada ostajala in cerkvi bila velika dobrotnica; 1. 1861 je v št. 10 poleg nemščine poslovenjena pesem Majeva: Že slavčki žvergolijo, — Se maj vesel zbudf; Naj serca podarijo, — Kar lepi maj rodi itd.; 1. 1862 št. 10 je Za veliki teden poleg cerkvenega petja poslovenjena žalostna pesem Jeremija preroka, in hebrejski* pesniška šega je posneta v tem, da se vsak stavek začenja s čerko po versti abecede, kot v hebrejskem izviru:
Alef.	Bet.
Ah! samotna brez ljudi	Britko joka celo noč,
Hči Jeruzalem sedi;	Z lic teko solze na moč;
Glej Gospa narodov kdaj,	Ne tolaži je nihče,
Vdovi je enaka zdaj;	Kar nje ljubih šteje se;
Sred dežel je kraljevala,	So prijatli se umaknili,
Zdaj pa sužnja je postala.	V neprijatle spremenili itd.
L. 12 se nahaja Sonet k svetim praznikom: To res je dan, ki ga je Bog podaril; — O pridite, de zdaj se veselimo itd.; — in 1. 14 pesem: V čast Marii Devici: Povzdigni glas se zdaj iz duše vnet — Za slavo, čast Device, Čiste svete itd. L. 21 pa je v dopisu z Notranjskega sprožil neko reč, ki jo je opazoval bolj na tanko o tainoš-njem potovanji milostnega kneza in škofa, to je, izbiranje in primerjanje posebnih svetih pesem po raznosti cerkvenega opravila. Za sveto mašo sicer ni toliko različnih pesem.. če se ne more veliko sprememb delati v besedah, pravi ondi Hicinger, se utegne več spremenjavati v na-pevih, kar je prijetno in spodbudno. Vendar je tudi prav, če se večkrat ktera druga pesem vversti med mašno petje, na pr. pri darovanji pesem o tedašnjem godu ali prazniku, pri povzdigovanji pesem sv. Rešnjega Telesa, k koncu kaka pesem Matere Božje, ali zopet dotičnega goda. Po takem redu petje verstijo pravi orgljarji in pevci. Pa koliko je takih or-gljarjev in pevcev. Skušnja za to stran kaže premalo razumnosti. Ravno o potovanji mil. škofa se je petje v raznih krajih dalo slišati, pa vse premalo izbrano, tako na pr. se je povsod pogrešala pesem za to priložnost, za sveto birmo primerjena. V slovenskem petji nisem nikjer slišal pesmi „Pridi sveti Duh", ne v latinskem „Veni sancte Spiritus"; in sicer je bil zraven binkoštni teden. Nekoliko dražilo me je, da naši pesniki toliko in toliko svetih pesem skladajo, pa vendar malo njih za sv. Rešnje Telo, in celo malo od sv. Duha. O svetem Duhu bi se zlasti šolarjem moglo kaj pesem dati... Bolje je s pesmimi sv. R. Telesa, vendar orgljarji premalo vprašajo zanje. Vem, da v enem tednu na več krajih, o več svetih mašah nisem slišal skoraj ne ene sv. Rešnjega Telesa; pri darovanji se je pelo od Matere Božje, pri povzdigovanji od Matere Božje ali za razloček od škofovega prihoda, in pri obhajilu spet
od Matere Božje. Vse je prav, prepevati čast, hvalo in visokost izvoljene Matere Gospodove in Device prečiste, in njo mogočno besednico klicati v pomoč. Pa sveta maša je spomin kervave daritve, ki jo je Jezus Kristus na svetem križu opravil; pri povzdigovanji je Jezus Kristus pričujoč na altarji; takrat tedaj se spodobi v njega vero in ljubezen buditi njega ponižno moliti; pri obhajilu zopet je potreba z njim se saj v duhu družiti. Bodi si, da se s petjem tudi obračamo v Marijo, presveto Gospodovo Mater; pa ne vem, če bi ji to moglo prijetno biti, če bi se nič ne ozerli v premilega Jezusa, v preljubega njenega Sina, kterega nam ona kaže. Vsaka reč ima svoj čas, pa tudi svoje mesto; in ravno taka je tudi s cerkvenim petjem.
Posebno plodovitno je bilo Hicingerjevo delovanje na slovstvenem polji naslednje leto, kedar smo preslavljali Slovani tisu^nico ss. Cirila in Metoda pa 18stoletnico ss. Hermagora in Fortunata. Najprej je prikazal se na dan:
13) Domač Koledar slovenski za navadno leto 1863 v 8" str. 116, s podobo škofa Friderika Baraga. — Ozir po svetu: Per-vine naravnih stvari, nekovine ali metaloidi, in kovine ali metali; Svete mesta, Jeruzalem, Betlehem in Nazaret; Carjigrad, glavno mesto turškega cesarstva. Ogled po domovini: Gorica, pravo slovensko mesto; Cerkniško jezero, memo druzih čudovito; Tisučletni spomin ssv. Cirila in Metodja; Friderik Baraga, rojen Slovenec, amerikanski škof. Gospodarstvo, obert-stvo in tergovstvo na Slovenski zemlji v starem času. Pesmi: Ss. Ciril in Metodi (okrajšana po vzorni 1. 1847), sv. Marjeta in Zaklad — po basni Ezopovi »Kmet in njegova sinova" češ, da pridnost je najboljši zaklad. Ker je druga poleg stare pesmi jako mikavna in svetnica po Slovenskem dokaj češčena, naj se ponatisne tudi tukaj:
XXI.
Sveta Marjeta.
Stoji, stoji tam beli grad, Pod gradom jezero je zad; Pa v jezeru je čudna zver, Je zmaj, ki tac'ga ni nikjer.
Pasico vzame si zlato, Gre pred globoko jezero;
Ga dobro pasti morajo, So dali že živinco vso; Je versta na ljudi prišla, Storijo kmalo sklep leta: »Mu dajmo le Marjetico, Jezusovo služabnico;
Z Marjetico nič zgube ni.«
Kaj pa Marjetica stori? Gre v izbo svojo pisano,
Obleče suknjo višnjevo, C
Pa srečal jo je mlad junak, Oj mlad junak, serčan vojak, Junak je sveti Juri sam. Ji pravi: Kaj ti sveta dam? Greš pred globoko jezero, Berž tudi zmaj priplaval bo, Pasico verzi mu na vrat, Še stori sveti križ takrat; Bo zmaj ponižen in krotak, Da ni še bil nikoli tak.« Marjeta gre pred jezero, Nad zmajem vse stori tako;
72
Pasico verže mu na vrat, Stori še sveti križ takrat, Je zmaj ponižen in krotak, Da ni še bil nikoli tak; Pohleven ves jo uboga rad, Da pelje ga pred beli grad. Pa prejde velik strah ljudi, Veliko malo vse beži. Pa sveti Juri govori:
»Nikar ne bojte se zveri; Spoznajte pravega Boga, Sprejmite vero v Kristusa. Končal jaz z Bogom zmaja Od sile te vas rešil bom». Obernejo se vsi v Boga, Sprejmejo vero v Kristusa; Pa sveti Juri vzdigne meč, In mahne zveri glavo preč.
1
bom,
V	„Mitth. d. hist. Vereins" je 1. 1863 pisal: Ist das alte Aemona an der Stelle von Laibach o. von Igg gestanden? — Sind in Krain unter den Romern noch Freie von den alteren Einwohnern geblie-ben? — Statistisches zur Geschichte der Reformation in Krain. — V »Blatter aus Krain" pa: Zur Geschichte von Neustadtl. — Anmer-kung zum Aufsatze Kozinas: Die Landeshauptleute in Krain.
V	Danici je to leto z ozirom na tisučnico slovansko pričel v 1. 2. s spisom: Ss. Ciril in Metod v oziru na Krajnsko, in: Kako bi se obhajala mnogoletnica slovenskih aposteljnov? ter v dopisu „iz Ter s ta" spregovoril o novi sv. Hermagoru posvečeni cerkvi v Rojanu. — Bolj na tanko in učeno je uterdil to v 1. 4: Osemnajst-stoletnica sv. Marka in sv. Mohora v Akvileji, kjer je v dopisu »S Pivke" soštel tudi vse cerkve sv. Mohorja in sv. Marka znane na Slovenskem, v 1. 22 pa povedal, kako so ondod 12. julija praznovali skupno slovesnost, ter podal dokaj mično in doveršeno pesmico v omenjeno obhajanje:
Sv. Uohor in Fortonat.
V	Kimu sveti Peter biva, Marka učenca tak poziva: H6di na pokraj jadranski, In tje nesi uk keršanski.
Na italijansko mejo Marka pride v Akvilejo; Ondi vhodi so odperti
V	svet slovenski razprosterti.
Ljudstvo sluša evangeli, Glas o Kristusu veseli; Mnogo jih resnica gane, Kerst očisti v veri zbrane.
Fortunat je pomagavec, Tudi zvest oznanovavec; Uk in čuda skup storijo, Da se verniki množijo.
Tak Gospodovo kraljestvo Jemlje ljudstvo si v posestvo Poleg Soče, bistre Save, Daleč do dereče Drave.
Bod paganski je zaviden, In sodnik ves malopriden; Sveta moža gresta v ječo, Preterpita smert bolečo.
Mohor vmes je naj bolj vneti, Sam apostelj ga posveti, Akvileji da pastirja, Da se cerkev bolj razširja.
Razun tega je v 1. 19 sostavek njegov: Procesija o Kristusovem vnebohodu. — Proti koncu leta pa sv. Miklavž prinese Sloven-
Apostoljska moža! hvala Bo se vama skoz dajala; Z varstvom svojim nas branita, In pomoči nam prosita.
cem vsem Slovanom drago knjigo, kteri je naslov: Zlati Vek ali Spo-minica na čast ss. Hermagoru in Fortunatu, sv. Nikolaju in ss. Cirilu in Metodu. Da se v tej zgodovinski knjigi verli Hicinger ne pogreša, si lahko misli vsak rodoljub slovenski, in res, koj na čelu sta jej krasota njegova spisa dva: I. Začetki keršanstva na Slovenskem, insi-cer°l) pri pervotnih stanovavcih slovenske zemlje, in 2) pri novih slovenskih naselnikih, v veliki osmerki str. 5—29; II. Iz cerkvene zgodovine krajnske zemlje, in 1) Škofje nekdanje Emone, 2) Krajnski naddiakoni v srednjih časih str. 30—40. - »Slovensko slovstvo je prejelo zopet novo prekrasno, skoz in skoz znanstveno delo, piše o tej Spomenici znan povestničar v Novicah 1. 51, ktero je živa priča dušne zmožnosti slovenskih pisateljev. Ne vemo, ali bi se čudili učenosti pisateljev, ali pa zanimivosti člankov. Prvi spis Hicingerjev, pravi na to posebej, po kritičnih historičnih virnikih pisan, zamore se vrstiti z vsakim historičnim pretresom kakoršnega koli izvrstnega cerkvenega histo-rika. Ne samo, da se odlikuje zarad svoje logične razsodbe, tudi slog je jedernat, kakoršen pristoja zgodovinarju. Ravno tako izvrstna sta druga dva članka tega marljivega slovenskega pisatelja".
V Novicah je v zvezi s tisučnico slovansko na mnoge vprašanja povedal svojo misel o Stari kapelici pod Trebelnim 1. 3 in 1. 6: „Še druga beseda o gornjo-mokronoški kapelici." — Poleg posamesnih dopisov s Pivke ali iz Postojne, po kterih je sprožil in pridobil No-tranjcem marsiktere dobrotne vstanove, je sestavil vi. 17 Cestne in železnične višave na Kranjskem, pa tudi drugod od Ljubljane proti Terstu, proti Dunaju, od Zidanega mosta proti Sisku itd. — V 1.47 se nahaja krepki spis: Petstoletnica novomeška, kjer v začetku na pr. piše: „Če se obletnice v življenji posameznega človeka obhajajo na petkrat pet, petkrat deset let, se pač obletnica v življenji cele srenje ali soseske sme obhajati na petkrat sto let. Taka je s kranjskim Novim mestom. Če tukaj govori kdo o stoletnici, pač ni tako, kakor tam zunaj v deželi nam Slovanom sosednega ljudstva, kjer golih praznikov stoletnih, petdesetletnih, učenostnih, obrtnijskih, teloborskih, strelskih, zmagavskih, in kdo ve še kakošnih ni kraja ne konca, kjer ni druzega kakor velik hrum, vriš, strel, petje, godba, v zadnje sklep vsega z gostarijo in napivanjem. Stoletnica se lahko obhaja, da ni sama potrata velicih stroškov, temuč naprava zares koristnega spominka" — in govorivši o imenu ter o zgodbah tega mesta nasvetuje, kake stvari naj bi spominska knjiga za petstoletnico imela v sebi in sploh kako naj bi se obhajala bolj po koristni šegi slovanski. — V istem listu je naznanjen :
14) Domač K,oledar slovenski za prestopno leto 1864 — v 8* str. 108 — s podobšino sedanjega Velehrada. Sp. P. Hitzinger,
Hitzinger.	10
farman in dekan postojnski. Založil Giontini, natisnil Milic. — „Kar smo v pohvalo Hicingerjevega koledarja že osemkrat rekli, rečemo z dobro vestjo tudi devetkrat, pravijo v ravno tem listu Novice, da ga nimamo bolj praktičnega, koledarja od tega; česar leto in dan potrebuješ za vsakdanje potrebe, nahajaš v njem." — Ozir po svetu kaže: Nove zemljopisne najdbe; Atene, znamenito mesto v stari in novi Grecii; Velehrad, nekdanii sedež ssv. Cirila in Metodja na Moravskem. Ogled po domovini ima v sebi: Celje, staro slovensko mesto; Barbana, naj starja Božja pot v Pri-morji; Sv. Mohor in Fortunat, aposteljna za Primorje in Krajnsko; Žiga baron Herberstein. Razne reči: Naj večje drevesa na zemlji; Naj večje podzemeljske jame na svetu, Pesmi: Sv. Mohor in Fortunat (natisnjena že v Danici 1. 1863), pa: Sisek rešen 1. 1593 (po nekoliko okrajšanem načinu).
Matica Slovenska, vstanovljena 1. 1863, djanski pervo leto svoje prične 4. febr. 1864, in koj sklene, da hoče za 1. 1865 ob svojih stroških dati med ljudi P. Hicingerja izverstni koledar, kar je tudi storila. Tako pride na svetlo Koledar slovenski za navadno leto 1865 v 8* str. 1—76 s pridjanimi narodnimi stvarmi, v kterih je razglasila po svetu zgodovino, pravila, vstanovnike svoje Matica. Tako je Koledar-, ski del za 1. 1867 in 1868 str. I—XLIV umetno vredil P. Hicinger, ki ga je pod naslovom „Narodni Koledar" založila in izdala Matica z letopisom svojim, zadnjikrat 1. 1869. Po vredbi Hicingerjevi je toraj še 1. 1868, in se razdeljuje 1) v godovni in zvezdoznanski koledar, v kterem so poleg slovanskih imen mesecev in mnogih svetnikov vzlasti znameniti ob kraju po dnevih posebni spomini iz vede, umetnije, narodnega slovstva itd. — od 1. 1860 vseskozi pomnoževani in spopolnovani; 2) zgodovinski in zemljepisni koledar, v kterem se nahaja na pr. štetev posvetnih in cerkvenih zgodeb; pregled vse zemlje, katoliške cerkve, avstrijskega cesarstva; deželna razdelitev, število stanovalcev po narodih, vojaštvo; razdelitev cerkvena in učilne naprave; in 3) gospodarski, opravilni in potni koledar, kjer je pojasnjen na pr. štempeljski in percentni davek, razložene mere in tehte, določeni novci ali denarji stari in novi. — Reči moram, da je ta koledar Hicingerjev bil naj bogatejši in naj popolnejši, in da ga tudi po koledarju družbe sv. Mohora doslej še nima naslednika verstnika.
XXII.
L. 1864 je oglasil se Hicinger tudi v »Učiteljskem Tovaršu" št. 15: Naj starje ljudske šole na Kranjskem, in št. 16: O starih kranjskih šolah še nekaj. — L. 1865 pa prinese postojnske glavne šole poročilo sestavek, kteremu je pisatelj sam njen okrajni ogleda g.
peter Hicinger, slavni zgodovinar naš, pravijo Novice 1. 33. »Pivka" je temu spisu naslov, kteri s kratko. besedo pove, kaj da obdeluje učeni pisatelj. V njem bereš: „Kteremu kraju pravimo Pivka, in zakaj, njeno zemljepisno lego, njeno višavo nad morjem, hribe in vrhove, jame, vode in jezera. Opisuje nam tudi ozračje, in zemljo ozir rodovitnosti; dalje Pivki določuje nekdanje stanovnike, ob kratkem sega v politično in cerkveno zgodovino, pripoveduje sedanjo razdelitev ter konečno o lastnijah in obnašanji pivškega ljudstva govori, na kratko sicer, toda Pivčanje, nikar ne prezirajte teh opominov! V sklepu našteva šole z letnicami njih začetka."
V	»Mitth. d. hist. Vereins" 1. 1864 je pisal: Beitrage zur Geschichte der Reformation in Krain; Regesten iiber Freudenthal, uber die Venetianerkriege 1508 bis 1514; Ueber die Lage einiger Stadte der Ilomerzeit; Die militarischen Verhaltnisse Krains zur Romerzeit; Die Peutingersche Tafel oder die Geograpbie des Ptolomaeus in Bezug auf Krain; Ueber das Unterrichtswesen Krains im Mittelalter. — L. 1865 : Mittelalterlicher Handel zwischen Krain und Venedig; Nachbemerkungen * zur Berichtigung einiger Punkte in Primus Trubers Leben; Neue Funde von Roinersteinen in Krain; Nachtrage zur 500jahrigen Grundungsfeier von Neustadtl oder Rudolfswerth; Auszug aus dem Schriftenregister der Stadt Stein; Statistisches aus Krain vom 18. Jahrhundert; Zur Reihen-folge der Landeshauptleute, Landesverweser u. Verordneten des Landes Krain, der Stadtrichter u. Burgermeister v. Laibach; Ueber gothische Kirchenbauten in Krain, namentlich iiber die Kirche in Zirkniz; Die Wichtigkeit der Geologie fiir die Geschichtsforschung Krains itd. — V »Blatter aus Krain" 1. 1864: Zur Geschichte v. Adelsberg u. dessen Grotten Nro. 1—6- Ueber den geschichtlichen Zusammenhang des Mark-tes Neumarktl u. '/er Ortschaft Ferlach in Karaten. — L. 1865: Blick
in die Urgeschicnte Krains Nro. 47. — V „Triglav" I, 1865: Zur Frage uber das Idrianer Bergwerk Nro. 39; Correspondenzen aus Adelsberg Nro. 13, 21 itd. —
V	Danico je 1. 1864 spisal: Stare fare na Primorskem št. 22 in 23, kjer v začetku opominja, da „1 m eni k ali katalog ljubljanske škofije ima v tem zgodovinskem oziru posebno popolnost, in torej predstvo skorej pred vsimi enakimi zapisniki, ker na koncu pri vsaki fari naj staršo letnico, in sem ter tje še kako drugo bolj tehtno reč na znanje daje, kolikor je bilo to doslej mogoče zaslediti. Pervi taki zaznamki so bili 1. 1831 vzeti iz pripoved Valvazorjevih, dalje pa iz naznanil dotičnih cerkvenih predstojnikov, ki so bile pa večidel posnete le iz kerstnih bukev". Po listinah iz raznih arkivov itd. je bolj popolnoma izveršil ga ravno Hicinger za 1. 1854; le čudno je, pravi v omenjenem popisu, da končnega imenika kranjskih fara marsikdo dosti
10*
ne pogleda,, in nekteri predstojnik še za svojo faro ne ve, koliko njeno starost pričuje imenik, vsaj — tudi zgodovinska vednost ima svojo vrednost! — Tako je vsled sporočila ljubljanske realke o fari ribniški popi-sal v 1. 24 še »Nektere stare fare na Krajnskem" res po najboljših virnikih zgodovinskih. — V Danici 1. 1865 št. 3—17 nahaja se prav znamenit spis njegov: Beseda o kerstnih imenih, ki marsikaj dobro pojasnuje, pa se še vedpo le premalo spolnuje. — „Ker se tistim, ki se keršujejo, ime priklada kakor takim, ki se imajo v Božje otroke v Kristusu preroditi, in v njegovo vojaštvo zapisati: tedaj naj skerbi duhovni pastir, da se ne prikladajo imena napčne, izmišljene, smešne po praznem neverstvu ali po hudobnem človeštvu posnete, ampak imena svetnikov, da se verniki po njihovih zgledih k pobožnemu življenju spodbujajo, in po njihovih prošnjah si brambo dobivajo" — tako sedanjo cerkveno postavo zastran kerstnih imen naznanuje rimski ritual, in Hitzin-ger nato iz onega pristavka kaže nektere posebne vodila, da na pr. za moške se najbolj primerjajo imena svetnikov, in za ženske imena svet-* nic; da se pomni dan ali god kerstnega priporočnika ali patrona; bolj prav je, med raznimi izbirati imena svetnikov, kterih življenje je bolj znano, in se tedaj lože daje v posnemanje; po rimskem martirologiji in koledarji, ne pa po evangeljskih ali protestanških koledarjih, kar dela zmešnjavo, in naj tacih godov nekteri sledijo tukaj po svojem pravem imenu in pomenu, ker se nektere rabijo vzlasti po višjih bolj plemenitih stanovih, in „tako bi se dalo še o marsikterem imenu govoriti, pravi v tem — menda poslednjem svojem sostavku v Zg. Danici — Hitzinger, kterega ljudje posnemajo po kterem koledarji si bodi, če tudi ni katoliški, ali po kteri drugi osebi si bodi, če ravno ga tista sama zase ni s premislikom izbrala. Prav bi bilo, da bi obširniši katoliški koledarji se bolj ozirali na cerkvene izvirne spričevanja, in da bi popisovavci življenja svetnikov pred drugimi se deržali na tiste svetnike in svetnice, kterih imena se rade rabijo za kerstne imena."
V Novice 1. 1864 je sporočal časih s Pivke, na pr. 1. 29, da šola postojnska polagoma napreduje in je letos namesti navadne razredbe dala na svetlo v slovenskem jeziku letno sporočilo, v kterem za vvod stoji kratka zgodovina postojnske šole, kjer se izreka tudi želja po kaki realni gimnaziji za Notranjsko. Ko deček doverši navadno ljudsko šolo, se lahko še ne .razloči, za kakošen stan je bolj pripraven in namenjen; sama realka ga precej odpelja duhovstvu, pravoslovju ali zdravilstvu, sama gimnazija ga nasprot pa odvzame kmetijstvu, obertniji ali tergovstvu. Realna gimnazija pa najbolj zadostuje potrebam mladine, ki se želi kaj več izobraziti itd. — Da je segal * Hicinger v vsaktere preiskovanja, spričuje spis 1. 10—13 v Nov. 1865: Stare stavbe na kolih, kjer v začetku piše na pr.: Toliko besedi je današnji dan po
mnozih časnikih zastran pohištev, ki jih je starodavno človeštvo imelo na vodi, to je, zastran starih stavb na kolih (Pfahlbauten), da je potreba, da tudi Novice svojim bravcem povedo kaj o njih. Zanimiva je ta reč. Sledeča razlaga se ozira večidel na to, kar je znani dunajski zemljo-slovec dr. Hochstetter pisal o stavbah na kolih itd. — „Ni dolgo, kar je Slovenec željo in prošnjo izrekel, naj kdo naših zgodovinarjev notranje avstrijansko skupino temeljito prerešeta. Novice donašajo zdaj ta-le sestavek: Hvala!" — Tako naznanja vredništvo spis iz roke Hicinger-jeve: O zgodovini slovenske zemlje, ki ga je po Novicah istega leta št- 30 ponatisnil Slovenec v Celovcu 1. 58, Besednik itd., ki je res znanstven in kaže, da glas o zvezi notranje avstrijskih dežel ni tako nov in da je vreden resnega prevdarka. — L. 31 je se ve da spet njegov spis: O povestnici dežele kranjske, kjer spregovorivši o društvu zgodovinskem, kako bi se moglo preravnati, pove svojo misel o jeziku, o nasvetovani knjigi, o njenem pisatelju ter o težavah za kranjskega zgodovinarja, koliko še manjka tvarine, in koliko ta reč potrebuje še preiskovanja. — Z ozirom na spis P. Ladislava v sporočilu novomeške gimnazije o sv. Hieronimu se je 1. 34 oglasil Hicinger, ter odgovoril na vprašanje: Hieronim, čegav je? — da ne po rodu, temuč po zemlji in znanji jezika je sv. Hieronim naš; ravno tako si ga svojiti zamorejo Hrovatje. — L. 37 in 38 je dal obširno sporočilo „Iz zbora avstrijskega gozdnega društva" v Postojni o Notranjskem, in v posebnem dopisu povdarja, kolika potreba je Notranjcem poleg pridnega dela in boljšega gospodarjenja tudi napravljati poštene ceste.
Kakor je znanstven sestavek o zgodovini slovenske zemlje, tako umetno doveršen je tudi v Novicah 1866 1. 13—15 spis: Trst in njegovo obmestje. Zgodovinska črtica, spisal P. H. — Povod mu je povedan koj v pervih versticah: „V Trstu in njegovi okolici je v poslednjem času bolj živo vprašanje in poganjanje za prave razmere med italijanskim in slovenskim narodom; ne bo tedaj napačno, iz zgodovine nekoliko pojasniti pravice vsaktere strani". — L. 20 razlaga ob kratkem Nektera ljudska imena na Notranjskem in Primorskem, vzlasti o Čičih, Brkinih, in z ozirom na J. Bilčev spis o nekterih imenih Notranjcev in Istrijanov v 1. 23 je berž 1. 24 oglasil se spet „0 nekterih notranjskih ljudskih imenih". — V Dan. je to leto zapel še. staremu Fr. Križaju, farmanu v Hrenovicah, o njegovi zlati maši labudnico v l. 32. — Ker je za naslednje leto sestavljal Matici del koledarski, posebej zvezdoznanski, utegne njegov biti še tudi v Novicah 1867 1. 15 s čerko H. podpisani sestavek: Nove najdbe v solncu — menda poslednji, kajti 1. 36 naznanja že na slovstvenem polji tolikanj marljivega delavca prenaglo smert.
Marljivo je deloval Hitzinger na slovstvenem polji ter domoljubno v obeh jezicih; toraj sem sproti naznanjal ob kratkem tudi nemške spiske ali sestavke njegove. Kdor je le nekoliko poznal to njegovo delovanje, je priterdil zahtevanju, da poleg Jerana in Kosarja vzlasti Hicinger zasluži že vendar-le, da se v Matico slovensko voli za odbornika. Kazun splošnjih je on za Matico imel zasluge še posebne, ker je sestavljal in vredoval njen koledar, dokler ga je priobčevala z letopisom vred. Bil jej je vstanovnik in poverjenik za dekanijo Postojnsko, in vdeleževal se je njenih razprav tako, da je na pr. v III. seji odborovi 7. jun. 1866 v posebnem spisku razodel o šolskih knjigah nektere voščila, ki so živa priča duha njegovega slovenskega in celo slovanskega. Glasijo se:
O prenaredbi učilnega reda v ljudskih šolah.
»Mnogo se govori po samem in v zborih, piše tudi v vlogah in v časnikih, kako bi se prenaredil očitni red v naših ljudskih šolah, da bi dobil bolj narodno podlago, in da bi ljudstvu več koristil. Zdi se pa skoraj, da ti pomenki imajo premalo obširno obsego, da namerjajo bolj samo kranjsko deželo, za ktero je okrožnica od 16. marca izbudila živo pre-tresanje. Če se sme še kdo vmes oglasiti, bi hotel jez izgovoriti sledeča voščila:
1.	Pri obravnavi šolskega uka v slovenskih deželah naj bi ne hodila vsaka stran posebej, marveč naj bi se soedinile škofije ali konzistorii na Slovenskem, kot ljubljanska, lavantinska, krška, tržaška in goriška, kolikor mogoče na enak red. Doslej so mnoge šolske knjige drugačne za Štajarsko, drugačne za Kranjsko, in zopet drugačne za Primorsko.
2.	V taki obravnavi šolskega uka naj bi se oziralo tudi na druge slovanske narode v avstrijskem cesarstvu, zlasti na čehe; češke šole so, kar se tiče narodne podlage in koristnega podučevanja, posebno dcbro osnovane; tudi kar se tiče zadeve druzega, to je, nemškega jezika, so izversten izgled.
3.	Kar se tiče sosebno šolskih bukev, bi utegnile ravno tudi učilne knjige drugih narodov slovanskih biti v izgledalo, bodisi kar se jezika tiče, bodisi kar oblike in verste obsežka; zlasti bi se češke šolske knjige ne smele prezirati, saj Čehi so med slovanskimi narodi se najdalje pomaknili v narodnem obraženji in znanstvu; tudi njihova dotika z drugimi narodi, zlasti z Nemci, je mimo drugih stranskih narodov najbolj podobna dotikam slovenskega ljudstva.
4.	Dobro bi bilo, ako bi učeni in umetni izrazi tudi v šolskih rečeh, na pr. v slovnici, v računstvu, v naravnih stvareh, bili bolj enaki pri raznih slovanskih narodih; za politične in pravniške reči so se umetni
izrazi pred nekterimi leti na Dunaji sestavili za vse slovenske narode avstrijskega cesarstva, in kaj enacega bi bilo primerjeno tudi za šolske predmete.
5. Če se sme za vse šolske knjige več enakosti voščiti po vsi slovenski zemlji, naj bi kaj tacega tudi za katekizem ali krščanski nauk veljalo; v tem je sicer še drugo voščilo na mesti, namreč da bi knjige za posamezne šolske razrede bile po enakem načinu izdelane, iz manjšega na veče, iz krajšega na daljše, iz tesnejega poduka na bolj razširjenega se razvijale, kakor imamo izglede nad nekterimi katekizmi nemških škofij, na pr. v Reznu ali Friburgu. Sicer se ve, da katekizem je reč, za ktero je škofijstvom skrb lastna." (Novic. 1. 24.)
V II. občnem zboru 27. sept. 1866 izvoljen za vnanjega slovenske Matice odbornika je njenih obravnav vdeleževal se časih tudi osebno. Bila je na dnevnem redu tedaj vseskozi služba tajnikova, in Mladoslo-venci jeli so največ iz osebujnih vzrokov kazati rožičke, kteri so vzrastli jim poslej v rogove, da so vbadali z njimi zdaj tega zdaj unega starega ' domoljuba na radost tujemu občinstvu, domačemu slovenstvu na kvar. Bilo je v V. seji odborovi, da je z ozirom na tedanjega jako spretnega tajnika Lesarja nad njegovimi zoperniki znosil se nekoliko dr. Toman, češ, „pač žalostno je, da se odbor pri tolikem vspehu na tak način (po časnikih) mora opravičevati zoper nektere, ki brez ozira na korist domovinsko le razdirajo in podirajo, zidali pa sami še niso nič; ž njim se sklada v tem tudi dekan Hicinger, rekši, da to, kar smo dosegli, smo dosegli le po mnogoletnem trudu skušenih rodoljubov." (Novic. 1. 47.) Omenjeno mlado rogoviljenje je vžgalo še celo nekterega hladnika, nikar že „Hitzingerja" 1 Namesto „po mnogoletnem trudu" je bil res rekel: »Še vi niste hlač nosili, ko smo mi za slovenščino se trudili". — Nato prinese „Slovenec" v Celovcu dopis 1. 94, in v njem besede:
»Kar se tiče g. Tomana, ki je precej hudo se razserdil nad nekterimi rogovileži, kterim narodna reč ni sveta, in kteri bi le radi razdirali,
smo preverjeni, da ni v resnici tako hudo mislil;____ne zamerimo si vsake
malenkosti! Novi odbornik g. Peter Hicinger pa nam je povedal ta dan svojo morebiti največo zaslugo za slovenstvo, da je namreč že leta 1829 za domovino — hlače nosil! Slava tedaj slavnemu varuhu postojnske kazine!" — Z besedo „novi" je tu mladi pisatelj nevedoma očital narodu slovenskemu, da po tolikih zaslugah ga je izvolil še le tedaj za odbornika v Matico; z besedo »morebiti" je dobra vest nehotoma očitala mlademu dopisniku, da Hitzinger ima v resnici več cenjenih zaslug za slovenstvo; s poslednjim stavkom pa je kazal na bolj domačo borbo, ktero je imel farman in dekan v Postojni.
Kar so bili v novejši dobi jeli snovati slovenske čitalnice po mestih in tergih, hotli so mladi tudi y Postojni kazino nagloma prestro-
jiti v čitalnico; stari pa so temu se upirali. Pomniti je, da je novo-slovenščina takrat napredovala skokoma; da starejši, vajeni nemščine, je z lepo ne pustijo; da so mladi marsikaj čitali in slišali v šoli, o čemur se starim ni še niti dozdevalo; da v krajih manjših so občinske razmere bolj pikre; da drugačen je stan duhovna pomočnika, drugačen stanovitnega župnika ali dekana; da osebna zamera vpliva jako v zdražbo očitno itd. Verh vsega tega je znano, da služba dekana Postojnskega ni kaj bogata služba. Toraj je Hitzinger potegnil jo s starimi, češ, naj starji odmerjo, mlajši dorastejo in — sama po sebi se kazina spremenila bo v čitalnico. Dopisoval je tudi časnikom nemškim sem ter tje, da je dobil v potrebi kako nagrado ali podporo. Razdražen je 1. 1865 v „Laib. Ztg." povedal o domačih zadevah kako znojemsko, na pr. št. 268 v podlistku: „Deutsch und Slovenisch", — kjer o čitalnicah pripoveduje, da vsaka svojo žvergoli, in da pri tacih družbah naposled navadno treba je čteti — šteti, kar je pri mnogih bridka skušnja res poterdila.
Z ozirom na to poprijel ga je v Slovencu 1866 št. 4. nekdo v dopisu iz Postojne prehudo: „Sloveči naš zgodovinar in slovenski pisatelj, Peter Hitzinger, je spoznal, da kasina že 25 let stoji, in se mora tedaj ohraniti ko starina... Kolikor je ta nekdanji domorodec pisal zadnjo dobo, naš narod in slovensko reč zasramovaje in zaničevaje, to je komaj verjeti; res, »Ljubljančanka" je dobila pravega moža! Žalostno je, da se tako zgubi slovensk pisatelj, ki je svojemu narodu že dosti koristil, v prejšnih letih bil med našimi pervimi možaki, sedaj se pa tako ponižal, da v nam sovražen list pisari in nas sramoti. S takim obnašanjem se ne pridobiva ljubezen slovenskega naroda, tudi ne spoštovanje osebno, če se značaj spreminja kakor plajšč po vetru. Škoda za tako učenega moža!"
Da je ta dopis v tergu in okolici Postojnski vzbudil velik hrup, in da se je marsikaj sumničilo o dopisniku, misli si lahko vsak, in po-terjuje nam dopis v 1. 7, kjer poleg spoznanja, da menda ni tolikega hrupa zaslužil, piše: Po veliki marljivosti čast. gosp. dekana se je tu vsta-novila tudi dekliško-obertnijska šola, in zanjo se je tudi že precej velika glavnica nabrala. Tudi se je letos tukaj 40 učencem in učenkam napravila vsa zimska obleka, kar je lepo znamenje dobrotnosti po-stojinske. Šole v tukajšnem kraju lepo cveto in so tudi osnovane na narodni podlagi, kakor tirja našega časa duh. Le škoda, da tu ni kakega večega učilišča, saj je vendar Postojna Notranjskemu središče... Tukajšnji gsp. dekan se dosti potegujejo, da bi Postojna postala mesto, in bi s tem tudi pravico dobila za kako veče učilišče, ki bi gotovo veliko koristi donašalo vsemu okrožju." — Proti temu je 1. 11 oglasil se še iz Kranjske dopisnik: »Glas iz Postojne v 4. listu „Slov.", kteri brani tamošnjo nemško kazino, došel je nemilo meni in gotovo tudi vsa-
w
keniu pravemu rodoljubu. Teržičan ostane Teržičan, sem si mislil prebravši oni dopis, če je tudi slovenski pisatelj in se slovečim našincem prišteva itd." — Ia v 1. 19: „Kakor čutim, polegel se je v Postojni nekako tisti hrup, ki, že veste, kdaj in zakaj da je vstal, čeravno se mi dozdeva, da še tli v nekterih persih kaka iskrica maščevanja, kajti nemškutar ne pozabi rad hitro, če se mu enkrat kaj na perste stopi... Dandanašnje je res čudno na svetu. Brez stalnih načel jo maha Večina kakor tje v en dan naprej, derže se sicer nekterih prav, do kterih ima ravno nekak „gusto", ali da bi vsem vse sveto bilo, kar je sveto, tega pa nikakor ne, tako da je nek Nemec po pravici rekel: „Wehe, die Zeit trifft jetzt ein zu kleines Geschlecht an!" —
Kdor ve, kako je Hicinger pisal v slovenskih rečeh na pr. 1. 1848 (cf. IV, 12. 13); kako 1. 1862 proti nemškutarstvu (cf. XX, 69); kako je ves čas svojega življenja tudi po tej borbi domači deloval domoljubno: vidi in spozna, da ni obračal plajšča po vetru, da ni bil brez stalnih načel, marveč da je oni pisatelj v Slovencu na tanko zaznamnjal novejši pritlikovski čas, kteremu je tako naglo umaknil ga Bog. „Skerbi pa ujedci me bodo končali" — je po sestrinih besedah ponavljal večkrat. V Mokronogu že je skočil bil nekdaj čez potok nesrečno, da utergal si je v životu bolezen, za ktero je hiral potem, dokler je po vradnih opravilih in nekem starinoslovnem preiskovanji v Senožečah potert pripeljal se domu ter 30. avgusta 1867 proti dvanajstem po noči, vdan v voljo Božjo, sklenil v kervi pa v — revah. Kar je sinku Engelbrehtu v tolažbo govoril oče Hervard Turjaški, velja toraj res nekako tudi o Zno-jemskem:
«Če ravno smert nas dohiti, Za Boga, brate teče kri, V spominu bodemo živi,«
XXIV.
Novice naznanjevaje prerano smert Hicingerjevo v 1. 36 pristavljajo: „Nje, ki bodo v rokah imeli njegovo zapuščino, lepo prosimo, naj dobro pazijo na rokopise, ki bi se utegnili najti med njegovimi papirji, ter naj je, če le mogoče, naklonijo slovenski Matici, kteri je bil ranjki odbornik itd." — Namenivši se pisati nekoliko o ranjkega slovstveni delavnosti — poprašam sestre njegove po spričalih bratovih ali kteri književni zapustnini; toda poleg spričeval prinese mi izmed rokopisov pokazat le kosec molitvene po cerkvenem letu prav vgodno vravnane knjige in kosec pripovedi iz časov cesarja Marka Avre-lija, ktero je poleg nemščine H. Geigerja poslovenil Peter Hicinger z naslovom: Lidija.
Hitzinger.	i ■«
»Lepe pripovedi, piše v predgovoru, nekakošno prijetno objemajo vsaktero človeško serce. Veliko novih pripoved se je zategavoljo spisalo in razglasilo v poslednjih časih. Marsiktere zmed tistih niso samo zabavne, temuč tudi obilno podučne; marsiktere sicer so pa pogubljive pod prijetno podobo, vender tacih se med slovenski narod ni še veliko za-plodilo.
Če hoče kdo v kacih pripovedih več podučnega najti, mu bodo starji časi dostikrat večjo obilnost ponudili, kakor novejši dnevi. Zlasti perva doba keršanstva je bogata tacih podob in prigodeb, v kterih se duh utegne z radostjo muditi, pa si tudi mnogo naukov nabrati.
Pobožni in učeni katoliški možje so se tedaj v to obernili, da spisujejo pripovedi iz pervih časov keršanske cerkve, in tako pripravljajo koristno berilo za sedanji narod.
Sloveče bukve tacega obsežka so „Fabiola" kardinala Wisemana, „Kalista" profesorja Newmana, in tudi »Lidija" mašnika Geigerja. Poslednjo podamo tukaj poslovenjeno in tako izdelano, da je tudi neuče-nim bravcom umevna, in tedaj lahko podučna. Sicer je nekoliko krajšega obsežka; pa lepo se v njej kaže razpadanje malikovanja, in nasproti močno razrašanje keršanstva."
Ker sem nekdanji kaplan Horjulski pri ranjkem bil časih v Pod-lipi, pa tudi pozneje v Postojni, in sem vedil, kako skerbno si je za-znamnjeval znamenitosti, kar jih je kje opazil ali čital; poprašam sestre, kamo so prešli ostanki in drugi spiski, in odgovorila mi je: »Vzeli so jih g. c. kr. predstojuik A. Globočnik, dali za nje 40 gld. v zapust-nino, ter poslali jih g. K. Dežmanu, varhu muzejskemu v Ljubljano". Poslal sem jo k poslednjemu gospodu dvakrat, naj blagovoli Hicinger-jeve rokopise le samo pokazati, da se omenijo v pričujočem opisovanji; pa odgovoril jej jepervikrat: „Bom že jaz sam poslal mu jih"; in drugikrat: »Ako jih imeti hoče, naj pride po nje sam!" Žal mi je, da toraj o njih poročati ne morem.
Iz dosedanjega opisovanja, ktero je dokaj zvesto kazalo njegovega književnega delovanja, vidi vsakdo, kako verno je spremljeval Hitzinger naše slovstvo vse leta od 1829, kar je jel pečati se z njim, in vzlasti od 1843, kar je sam delovati jel na polji narodnem. Ni mu odšla skoro nobena bolj pomenljiva prikazen slovstvena skozi 25 let. Domoljubno je bilo njegovo pero, in
»Kes da čerka le mori, Da le duh duha živi; Kot telo pa duši služi, Tak se čerka z duhom druži«
to je po njegovem spevu bilo mu geslo ali to vsaj je znak vsega njegovega književnega dejanja. Kar je bilo brez duha, zjezalo ga je vselej ;
je imelo svoj razlog ali razum, pokrotilo ga je koj. Cerkev in deržava, deržava in cerkev — to se je oboje primarno strinjalo v njegovem spisovanji. Nikdo sicer nima spretnosti do vsega; a Znojemski se je z dokaj dobrim vspehom o vedah in umetnijah ponašal vsestransko v vezani ter nevezani besedi.
V	vezani besedi na pr. kako je spreminjal merilo, igral si z rimo, v asonanci in aliteraciji, s pripevkom, v trioletu, stancah, decimah, v distihu! Gojil je pesništvo narodno in umetno, cerkveno in posvetno, ter skladal na pr. pesmi, ode, himne, sonete; elegija, glosa, gazela, kan-cona, kantata se nahaja v poeziji njegovi; izpuščal je puščice ali ser-šene, koval napise, stikal pregovore, krožil dobrovoljke; popeval v pravljicah in pripovedkah, legende in seljanke, balade in romance. Zložil je pesem do 167, nekaj izvirnih, nekaj pretolmačenih, nekaj popravljenih ali vravnanih. Pel je rad, kar razodeva vzlasti dobrega duha, o presv. Trojici, o Jezusu v sv. Rešnjem Telesu, o iv. Duhu; o Mariji, materi Božji sami priobčil je kacih 27 spevov. Popeval je o Sloveniji, kje živi, o mirni njeni zmagi, o dobi Slovanski. Pošiljal je pesmice v časnike o raznih prilikah, za posamne stanove; ni ga bilo skoraj godo-vanja, da bi ga on preslavljal ne bil.
V	nevezani besedi je o cerkveni vedi in umetniji pisaril največ stvari polemične v brambo veri in cerkvi nasproti drugovercem, o poganstvu in kerščanstvu, zgodovini in pravu cerkvenem, o svetnikih, škofih, misijonarjih, cerkvah starih in novih; o cerkveni zidariji, o podobah, glasbi, zvonilu, petji; o katekizmu, blagoslovih, bratovščinah, duhovnih vajah itd. O petji narodnem posebej in v ljudski šoli, o pesnikih in pesmaricah; o šolah deških in dekliških, obertnijskih, nižih in srednjih. Kolikanj spisov je sestavil iz zgodovine posvetne stare in nove, o kole-darstvu, o zemlji, mestih, krajih, možeh! Kako rad je preslavljal možake svete in domoljubne, ki so n. pr. sv. Hieronim, sv. Pavlin, ss. Hermagora in Fortunat, ss. Ciril in Metod; Herberstein, Hren, Valvazor, Vodnik, Knobleher, Baraga; Pij IX., Anton Alojzij. Frančišek Jožef. Koliko je pisaril o Teržiču, Idriji, Postojni, Pivki, Terstu, Emoni in Ljubljani, Krajni in Sloveniji!
Dokaj znameniti so njegovi sestavki jezikoslovni o slovenščini novi in stari, o pravopisji in blagoglasji, kovanji novih besed, o kerstnih in lastnih imenih, o pismih opravilnih, nekdanjih spominkih, o slovenščini v šolah, vradnijah, postavah, pri vojacih; o književnem jeziku vseslo-vanskem.
Tako se je vbadal in vpiral v samoti Znojemski neutrudno za cerkev in deržavo, za dom in narod — mnogo let v dragi — Podlipski. Uje-dal se je čestokrat nad učenjaki po mestih, na pr. dohtarji — češ, pri viru — pri knjigarnah — v službah — kolikanj bi spisali lahko narodu
11*
v smislu domoljubnem, kajti dolžnost je velika. Treba mu je bilo o spisovanji zdaj te knjige, zdaj une listine, zdaj kake letnice ali kacega imena, in poskočil je časih ter hitel po noči, v gerdem vremenu, brez denarja v ta namen v Idrijo, Ljubljano, Cerknico, Zatičino itd. — Ko v takem opravilu hiti nekdaj iz Podlipe, zgubi edini svoj petak, in ko v Ljubljani pri součencu ne dobi postelje, prenoči zunaj na Mirji, koder se nebo razpenjalo je nad njim, grad mu je bil brez vratarja, srebernina jutranja rosa, zlatnina čista zarja; sploh vkvarjal se je v osodi pevca, komur sreča vedno laže, kteri po besedah Prešernovih živi, umerje brez dnarja.
Milo, premilo pa ee mi je storilo, kedar sem popotnik na tolikanj slovečega moža grobu tihotnem v Postojni, kjer černe ga zemlje pokriva odeja, medleti vidil le neko germičevje — brez vsakterega, dostojnega spominka. Sicer si je Peter Hitzinger (Podlipski, Znojemski) v spisih svojih dokaj slaven spominek postavil sam; vendar — narod, kteri slavnih mož svojih ne slavi, da se mu rodijo, vreden ni. — Zdi se mi toraj, da pervo skerb ima pač Postojna, drugo Teržič, tretjo Matica slovenska, četerto Narod slovenski sploh, da verli far-man in dekan, sloveči rojak, marljivi pisatelj, domoljubni učenjak ne ostane brez poslavljenja narodnega, brez dostojnega vnanjega spominka. Doslej pa, mili Bože! je žalostna istina še, da, verli Peter! tudi le
Ena se tebi je želja spolnila: V zemlji domači da truplo leži.
V	zemlji slovenski, v predragi deželi, Ki si jo ljubil preserčno ves čas;
V	kteri očetje so naši sloveli,
Ktera zdej ima grob komej za nas!