Zgode in nezgode
Piše Iv. Kiferle                                                             
5. Prvl polzkus s tobakom.
, ta je pa kadil tobak, pa je kaj žažgai," tako si bo kdo misiil. Pa ni bilo tako. Okusil pa je moj tovariš slast tobakovo in njegovo moč. Pravil rai jc tako-le: Moj oče je pomalo tudi puJil tobak. Imcl je pipico s stolpičem. Nekcga večcra me pošlje v prodajalnico po tobaka za dva krajcarja. — Takrat ni bil tobak v za-vitkih, marveč so ga prodajali kar po teži. Tudi dva krajcarja ni bilo malo, ker so bili stari krajcarji mnogo večji. Trije krajcarji so bili groš, šest krajcarjev je bila šestica, deset šestic pa goldinar. Potem
—.    203    ~—
>o goldinar razdelili na dcset desetic po desel novih krajcarjev. Zdaj pa ina goldinar kar dvesto vinarjev. Dva slara krajcarja je bilo skoraj toliko ol sedcm vinarjev. — Dobil sem torej tobaka za dva krajcarja in ga -iiravil v niehur.
Po potu proii domu pa si domislim, kako nekateri žvečijo tobak, pa dijo, da je to dobro in da obvaruje človeka marsikake bolezni, posebno jcr je slaba pitna voda.
Kcr sem bil tak nepridiprav, da sem holel vsc poizkusili, scm poiz-nsil tudi to. Vzamem nekoliko tobaka v usla in ga žvcčim. Ko pa pridcm .'iimov, ga pljuncm \z ust. Sedem k mizi. Prihajalo mi jc slabo. Očc to ¦ nazi in vpraša: ,Kaj pa ti je, da si tako bled?"
Bil scm tiho.
Vpraša me mati:   ,Ali  si   kaj  takega  pojedel   ali  izpil,  da ti slabi?"
.Ničcsar niscm jcdel ne pil," odgovorim, ,pa kar nekaj slabo mi je."
Da bi bil odkrilosrčuo povedal, tcga si niscm upal. Bal sem se, da sc bodo domači norčcvah* iz menc, ali pa mi bo očc še hlačicc izpraši! z brczovko. Mislil pa scm tudi, da itc bo hudcga. Bu žc ininilo! Toda bilo mi je vedno slabše.
.Pa lezi na posleljo," mi reče mati.
Scl sem na postetjo. Začelo se m\ je vrteti v glavi. nTi presneti lobak!" i mislim. .Nikdar vcč tc ne okusim!" Tudi sedaj si nisem upal povedati, iikaj mi je slabo.
,Mati, v želodcu mi je slabo," rečem s slabim glasom. Mati je lakoj .^iiala, kaj bo. Prinese mi hitro posodo. Podpre mi glavo, kakor le mati zna.
Ko se mi je izpraznil želodec, mi jc odlcgio. Oče pa rcče materi: ..Skuhaj mu nckoliko mleka!" Mati to hitro stori. Popil sem skodelico mleka. To me je okrepčalo. Bil sem miren kot bi. spal. Med očetom in materjo se je razvil ta-le pogovor:
Oče: .Kaj praviš, kaj mu je bilo?"
Maii: »Ne vern. Kaj pa, ko bi bil uročen?"
Oče: ,,Od česa pa bi bil uročen?"
Mati: ,Morda ga je kdo liudo pogledal?"
Oče: oNa uroke jaz ne dam dosti vere,"
Mati: nPravijo, da čc si kdo na eni roki pristriže nohte, na drugi pa nc; ali če si na eno nogo obuje čisto nogovico, na drugo pa ne, lahko provzroči pogled takega človeka uroke ali uročnost. Llročnega človeka boli lilava, časih pa ludi bljuje."
Oče: .Mislim, da je vsc lo le vraža. Čudno sc mi pa vendarle zdi, zakaj mii je bilo slabo."
Jaz sem se delal kot bi spal. Vest me jc pekla. Prav bi bilo, ko bi bil vse priznal, toda tega nisem storil. Sklcnil pa seni, da s tobakom nočem imcti nikakega prijateljstva več.
   Veseli ljudje