Začetki slovenskega uradovanja na Pranopskeni. 35
Začetki slovenskega uradovanja na Primorskem.
Mih. Gabrijelčič.
Vašemu prijaznemu vabilu, naj bi povodom praznovanja š t i r i d e s e 11 e t n i C e obstoja društva Pravnika napisal tudi jaz — kot eden najstarejših članov — nekaj spominskih črtic za naše glasilo, se z veseljem odzovem. Saj se v resnici ra-dujem tega dogodka tako iskreno kakor se ga zamore veseliti le tisti, ki je pred 40. leti kumoval irojstvu tega, s tolikim^i napori in težavami rojenega slovenskega pravniškega deteta. Radost, ki jo vzbuja ta redki dogodek v meni, kakor pri vseh še živečih soustanoviteljih, je tem večja in prijetnejša, ko se spominjam, da je bilo ob ustanovitvi dokaj skeptičnih, ki so prorokovali novo ustanovljenemu društvu le kratko dobo življenja. Zavest, da so ti pesimisti slabo odrezali in da sem po tolikih krizah in bojih, s katerimi se je moralo naše društvo tekom te dolge dobe boriti, doživel štiridesetletnico njegovega obstoja, me navdaja s posebnim navdušenjem.
Če je že bila ustanovitev društva •s>Piravnika« velike važnosti za vse slovenske juriste, je imela ista še prav poseben izreden pomen in je postala tako rekoč epohalna za primorske slovenske sodnike, med katerimi sem bil tudi jaz, in za slovensko uradovanje na priimorskih sodiščih sploh, kjer je bil slovenski zapisnik, odlok ali slovenska sodba do takrat »avis rara in gurgite vasto«. Dočim so bili namreč na sodiščih na Kranjskem doseženi že precejšnji uspehi na polju slovenskega uradovanja, je tičalo to na primorskih sodiščih na mrtvi točki.
Šele pod justičnim ministrom Pražakom — možem blagega spomina  —  so nastopili tudi za primorska sodišča
3*
36 Zaioetki siovonskega uradovanja na Primorsikeim.
boljši Časi in baš v dobo njegovega načelovanja justičnemu ministrstvu na Dunaju spada tudi ustanovitev diruštva »Pravnika«, kateremu je bil on vseskozi naklonjen. Tedaj so se odt>rla vrata slovienskemu uradbvanju tudi na primorskih sodiščih in pri tej priliki se živo spominjam, s kakim navdušenjem smo mlajši sodniki — bil sem takirat sodni adjurtkt v Tolminu ob Soči — porabili to priliko, da smo pričeli pisati slovenske zapisnike najprej v kazenskih stvareh, pri čemer ni bilo po--sebnih težkoč glede na pripovedovalno obliko takih zapisnikov.
Nasprotno se je v civilnih stvareh, ko sem prišel 1. 1885. kot sodni adjunkt v Tolmin, kjer sem ostal do julija 1890., uradovalo na tamošnjem sodišču večinoma v nemškem in tudi v italijanskem jeziku. Toda že takrat sta oba notairija, sedaj pokojna I v a n č 1 č in dr. P r e m e r s t e i n vodila vse zapu-ščinsike razprave v slovenskem jeziku in sta vlagala tudi zem-liišlkoknjižne vloge v slovenskem jeziku. Tožbe, ki so se sprejemale, so bile slovensike, in ko je prišel 1. 1886. (decembra) odvetnik dr. Stanič v Tolmiin, je vlagal vse tožbe in sploh vse vilage v slovenskem jeziku, vsled česatr so se izidajale vse zadevne sodbe in rešitve izključno v slovenskem jeziku. Dr. Stanič je res veliko pripomogel do slovenskega uradovanja pri sodišču v Tolminu.
2^alčlelo se je takrat uradovati na raznih sodiščih slovensko, kjer so bili slovenski sodniki, kakor n. pr. v Trstu, Sežani, Komnu, Kanalu in Tolminu. Takrat je bil predsednik tržaškega višjega sodišča Josip D e f a c i s, ki je veljal za energičnega, strogega, a pravičnega moža. Ni bil morda očitno prijatelj slovenskega uradovanja, a v istini ga je na tihem podpiral, kar kažejo nastopne virstice. Ko je inšpiciral 1. 1886. (koj po svojem imenovanju) sodišče v Tolminu, je našel v mojem referatu že nekaj slovenskih zapisnikov, nakar je pripomnil edi-nole besede: »Der Kopf der Protokolle solite eigentlich deutsch sein.« Prav pod njegovim predsedstvom je doseglo slovensko uradovanje celo v Trstu velik razvoj kljub vi^itju laških časopisov.
Seveda smo bili v civilnih stvareh postavljeni pired vse drugačne, naravnost ogromne težkoče kakor v kazenskih, oso-bito ko je šlo za izdelovanje sodb, končnih odlokov, razdelitve-
Začetki slovenskega uradovanja na Priinotteikem. 37
nih odlokov itd., ker še nismo znali tehničnih izrazov za vse one juridične pojme, katere smo poznali zgolj iz nemškega in italijanskega jezika. In baiš v tem pogledu je nudilo glasilo našega društva izredno dobro pomoč, kajti iz njega smo pridno zajemali tehnične izraze in slovenski juridični slog, kar je imelo za posledico, da je v razmeroma kratki dobi nastal pri sodiščih na Primorskem tak preokret glede slovenskega uradovanja na sodiščih, da človek leto prej niiti v sanjah ne bi bil mislil, da dosežemo na tem polju tak ogromen napredek. Skoraj bi trdil, da smo v dobi od 1. 1890. naprej že tekmovali s krani-sikimi sodišči.
Brezdvomno gtre v tem pogledu največja zasluga narodni zavesti takratnih mlajših sodnikov in društvu »Pravniku« ter njegovemu glasilu, katero nam je bil pravcati kažipot. Pri tej priliki si ne morem kaj, da ne bi se hvaležno spominjal dveh mož, pod čijih vodstvom je slovensko uradovanje na primor-slkih sodiščih doseglo višek napredka in ki sta naravnost podpirala razvoj slovensikega uradovanja. To sta bila višja sodna predsednika dr. Adalbert Oertschef (1902. do 1908.) in Karol pl. De Facis (1908). Zatorej slava njih blagemu sipominu!
Pa še drugo neprecenljivio zaslugo si je steklo naše društvo, ki je nikakor ne smemo prezreti.
Društvo »Rrlavnik« je koj od početka zasnovalo idejo — po mojem mnenju nad vse srečilo — skrbeti za medsebojni stik med slovenskimi juristi in za njih medsebojno spoznavanje, kaif je rodilo obilo lepega in dobrega sadu. Zamislilo je prirejanje društvenih shodov, ki se jim moramo zahvaliti za neštete, v prijateljskem stiku preživele ure. Kdo bi se pri tej priliki ne spominjal z radostjo gotovo najlepšega društvenega shoda meseca septembra 1891. v kraški metropoli — v Sežani — kjer se je zbralo nad 100 slovenskih pravnikov iz zelene Štajerske, Kranjske in Primorskega ter Istre, kojem^l shodu je sledilo še več lepih in srečno uspelih.
Ob tej svečani priliki pa mi je v največjo tolažbo zavest, da naše društvo čedalje lepše procvita in da je za vedno odstranjena nevarnost, da bi zašlo še kdaj v take težkoče, v kakršnih se je v dolgi dobi svojega obstoja opetovano naha-
38      Spomini na borbo za jezikovno ravniopravnost na Štajerskem.
jalo. Za to nam jamči neumorno delovanje, nadarjenost in požrtvovalnost naših juiristov vseh panog in naša ljubljanska juridična fakulteta, koje sloveči znanstveniki ne samo da pridno podpirajo glasilo našega društva s svojimi znanstvenimi prispevki, ampak nam tudi vzgajajo nadepolni naraščaj v duhu in v smeri, ki mu zagotavlja najlepšo bodočnost.
2elim torej v tem slovesnem trenutku prav iskreno, naj se naše društvo »Pravnik« razcvete v slovečo pravniško kor-poracijo, ki bodi ponos naše mile, lepe slovenske domovine, ter mu kličem iz dna srca krepko doneči »vivat, crescat, flo-reat« in »mnogo, mnogo zdravih in plod'nih let«.