Stran 36.
Poučni in zabavni del.
Zgubljeni brat.
Povest iz Long Islanda.
Le do Šestnajstega leta zamogel je farmer Seastone v Greenville svojega starejšega sina Viljema, na kojega pomoč pri delu na polju se je najbolj zanašal, obdržati na domu, toda potem mladeniču na deželi ni bilo obstanka. Bil je parkrat z očetom v Novem Jorku in ogromno mesto se mu je tako omililo, da je sklenil, podati se v mesto. Očetova svarila
in materine solze ter dokazi, da bode v mestu za vedne čase zgubljen, bili so zaman in le z nekakim nezadovoljstvom je pomagal očetu pri delu. Nekega večera iznenadila ga je mati v trenotku, ko je pospravljal svoje stvari v mali ročni kovčeg, s katerim je nameraval po noči pobegniti. Naravno, da je v inače mirni hiši nastal nemir. Konečno je mladenič pričel prositi, jel dokazovati, da bode starišem zamogel pomagati, da jih nikoli ne bode pozabil in tako mu je naposled njegov oče vender dovolil svoj namen izvršiti. Blizu očetove farme je imel neki novojorški trgovec svojo vilo in on je obljubil Viljema vzeti v svojo trgovino za malo plačo. Tako se je Viljemova želja izpolnila, ter se je konečno poslovil od svojega rojstnega kraja in roditeljev, ter je odšel, kamor mu je velelo srce.
Farmerju Seastone tudi na stara leta ni bilo lahko, in njegovo posestvo, katero je kupil z onim denarjem, kojega je v mladosti v mestu prihranil, mu ni toliko prinašalo, da bi zamogel na stara leta brez težkega dela in brez skrbi živeti. Ker je pred desetimi leti kupil, je bilo zemljišče, koje že ni imelo mnogo rodilne moči, hišica skozi katero je veter na vseh straneh uhajal in zbirka starega poljedelskega orodja, katero je še od svojega deda in strica podedoval.
Moral je torej od ranega jutra do noči delati, ako je hotel svojo rodbino preživeti in zapuščeno farmo izboljšati. Vrhu tega je bilo še par slabih letin, katere staremu Seastoneju nikakor niso napravile radosti. Vender pa vsled tega ni obupal in s pomočjo svoje soproge ter marljivih otrok, zamogel se je vedno obdržati na površju in svoje otroke pošteno vzgojiti.
Očetu bi bilo najdražje, ako bi njegov Viljem, ki je bil postal krepek mladenič, ostal na domu in prevzel saj nekoliko njegovega dela. Tako bi zamogla polje povečati in s tem bi bili tudi dohodki večji, toda, kakor rečeno, Viljema ni mogel nihče doma pridržati. Ker je že najstarejši sin bil takorekoč za njega zgubljen, zanašal se je farmer na svojega dvanajstletnega sina Johna, kateri mu je kljub svoje mladosti izdatno pomagal. Slednji naravno ni bil trgovskega značaja, kakor Viljem, koji je že z desetim letom umel vsako še tako neznatno stvar v denar spremeniti in denar hraniti, toda krmiti živino in delati na polju mu nikoli ni dišalo.
Tako je živela Seastonova obitelj leto za letom. Tri manje hčerke so hitro rasle in dasiravno sta oče in sin naporno delala, je obitelj vedno več potrebovala. Kar je očetu denarja preostalo, porabil ga je v to, da je svoje polje povečal, toda vsako njivo so morali očistiti in iztrebiti korenin, kar je stalo obilo dela in muke.
Toda, tako je človeško življenje. Ko je Seastone svojo željo izpolnil in  svoje polje povečal, je necega
Stran 37.
dne vsled vročine in truda na polju obležal in prinesti so ga morali domov, kjer mu je bilo od dne do dne slabeje. ter ni več ostavil svojega ležišča. Vsa dela in skrbi moral je prevzeti devetnajstletni John, kateri je voljno in požrtvovalno prenašal naporno delo. Razun tega je po dnevnem naporu še zvečer pomagal materi streči bolnemu očetu, od ko-jega postelje se ni niti ganil. Le redkokedaj se je udeležil domačih veselic in zabav, kadar je pa izjemoma to storil, je vedno prvi ostavil zabavo, da tako pomaga svoji materi. Oče mu je bil hvaležen in mati mu je storila vse, kar je vedela, da poželi; da so sestre ljubile svojega brata, itak ni potreba še posebej omenjati.
Viljem je spočetka tu pa tam obiskal rojstno hišo. V trgovini sosednega trgovca ostal je le par let in si potem našel drugo službo, kjer je dobival večjo plačo Vsled njegove marljivosti in trgovskih zmožnosti je hitro napredoval in s pomočjo prirojene mu častiželjnosti je kljub svoji mladosti postal kmalo poslovodja in ko se je konečno s hčerjo gospodarjevega druga poročil, postal je tudi on drug velike tvrdke. Bil je lep mladenič, vedno fino oblečen in se je vselej skrbno izogibal svojim tovarišem povedati o svojem rojstnem kraju.
Očetovsko farmo je kmalo popolnoma pozabil, razun tega se tudi ni spominjal, da je obljubil sta-riše po možnosti podpirati. Ko je oče zbolel, mu je to njegov brat naznanil, na kar je priposlal malo denarno podporo in zajedno pisal, naj z denarjem postopajo varčno, kajti denar zadostuje jedva za poravnanje zdravnikovega računa. Iz nekdanjega farme-jevega sina, postal je človek borze, kateremu je bil denar ves svet.
Ko so očeta pokopali, prišel je še enkrat domov; tukaj je prisiljeno jokal in poravnal pogrebne stro ške, se oprostil, da nima časa ostati doma, ker ga zovejo nujni posli, ter se poslovil od doma, na kar je dalj časa molčal in ni nihče o njem slišal.
Starejša njegova sestra Helena bila je za seljske razmere izborna pevka, o čemur je tudi Viljem izvedel. Ko mu je o tem John konečno naznanil in zatrdil, da je dekleta škoda, ako se v petju ne iz-vežba, mu je sebični Vilj9m odgovoril prav po trgovski, da je na svetu dovolj pevk, in da naj Helena to misel za stalno opusti, Razun tega mu je tudi naznanil, da on, Viljem, odstopi od očetovske dedščine in ako hoče John posest pridržati, naj tudi na vzgojo sester skrbi. V ostalem se je tudi izrazil, da se čudi, da kljub povečani farmi ne morejo izhajati.
John o bratovem pismu ni materi naznanil, kajti vedel je, da bi bila vsled tega sila žalostna in je pismo raztrgal na drobne kosce. John je med tem postal resnomisleč gospodar, koji se je od svojega očeta učil marljivosti in vstrajnosti. V srcu je sklenil, da z bratom ne bode več dopisoval; sadni vrt, kate-
rega je  on  posadil, pričel bode  prihodnje   leto   itak roditi in potem se bode dalo tudi za sestro kaj storiti.
Toda osoda je namenila drugače. Soproga brata Viljema, koja je petje Čez vse ljubila in koji Viljem dopisovanja s svojim bratom nikoli ni omenil ter vedno znal obiske pri njegovih stariših svoji ženi preprečiti, je slučajno našla pismo, katero je poslal John svojemu bratu glede sestre. Kljub strahu pred svojim soprogom, sklenila je gospa obiskati farmo očeta svojega soproga in tako je prišlo, da je nekega dne pred samotno framersko hišo obstala elegantna kočija.
Mati Seastone je bila naravno vsled izrednega obiska iznenadena, došla gospa, koja se je predstavila z imenom Johnson, bila je izredno prijazna in se je kakor domača pomenkovala z materjo svojega moža in obema mlajšima njegovima sestrama. Ko se je vrnila Helena iz polja, kamor je nesla svojemu bratu jedila, pričela je z njo živahno govoriti o vsakdanjih opravkih in konečno je prišla govorica tudi na petje. Gospa Seastone je bila vsled izbornega glasu dekleta veselo iznenadena in se je takoj ponudila, da bode na svoje stroške pustila Heleno izučiti v petju. Spočetka je bila mati seveda nekoliko v strahu, toda konečno je pričela od veselja jokati in presrečna Helena bi svojo dobrotnico najraje od veselja objela, da se ni bala tega storiti. John, kot gospodar je moral v to privoliti, gospa je ostala pri srečnih ljudeh do poldneva in potem je bila stvar sklenjena. John je dobil nalog svojo sestro k neki prijateljski obitelji gospe Johnson, v Novi Jork tri dni kasneje in ob določeni uri dovesti, na kar se je prijazna gospa poslovila in želela vsem srečno nasvidenje.
Tako je bila tudi Helena preskrbljenn, toda o dobrotnici dolgo časa ni bilo slišati. Dekle je hitro napredovalo, toda tudi ona ni o gospej Johnson ničesar slišala, pač je pa slednja vestno skrbela za Heleno, katera je bila nastanjena v dekliškem glasbenem zavodu v Manhattanu. Dasiravno je bila Helena presrečna, ni postala ponosna kakor njen brat Viljem, kajti ako se jej je le nudila ugodna prilika, je gotovo obiskala svoj dom in njeno največje veselje je bilo, svoji materi, bratu in sestram pokazati, česa se je v mestu naučila. Ob taki priliki so navadno tudi sosedje prišli v Johnovo farmo, kjer je vladalo priprosteje veselje in bolja zabava nego v mestu. Naravno, da so si ljudje pri tem tudi belili glave o dobrotnici Johnson, toda slednja je umela svojo osobnost dobro zakriti in ni nihče mogel zvedeti, kedo je ona.
O dogodkih v Greenville, kjer je bila Seastonova farma, in osobito še o onih v imenovani farmi je bila gospa Johnson od svojega prvega obiska nadalje povsem natančno poučena. Ekspresni sel je večkrat prinesel priprosti obitelji bogata darila, katera so Seastonovim  napravila  vedno   veliko  veselje.   Kedo
Stran 38.
pošilja ona darila, tega seveda niso vedeli, pač so pa domnevali, da prihajajo darila od nepoznane dobrot-nice. Da je Viljem postal drugačen, in da se je spomnil svojih davnih obljub, tega ni nihče domneval, kajti od kar mu John ni več pisal, se Viljem za svoje ni več zmenil.
Viljemova trdosrčnost je bila tudi njegovi soprogi poznana in ona je storila vse, da bi omehčala srce svojega soproga.
Mej drugim je tudi zvedela, da bodo v Greenville prihodnje leto slavili dvestoletnico obstanka naselbine, in da bodo k slavnosti povabljeni vsi oni, koji so v Greenville ugledali luč sveta. Med tem je mala naselbina postala znano in priljubljeno letovišče na Long Islandu. Gospa Seastone, Viljemova soproga, katera je svojemu soprogu dejala, da je o slavnosti v Greenville čitala v časnikih, je zahtevala od svojega soproga, da skupno obiščeta slavnost in se nastanita v hiši njegove matere, kakor se to spodobi sinu svoje matere. Na vsaki način je hotela videti rojstni kraj svojega soproga.
Viljem je na vse mogoče načine skušal svojo soprogo pregovoriti, tako da se je konečno slednji zdelo čudne, čemu se on za svojo obitelj tako malo zanima. Tako je prišlo med obema zakonskima do prepira, v katerem je njegova soproga izjavila, da bode sama zamujeno nadomestila. Potem se je Viljem pričel s tem izgovarjati, da on ne more svoje soproge povesti v farmarsko kočo svojega brata, kateri je neolikan človek. Toda njegova soproga je dejala, ako že neče ničesar za svojega brata storiti, naj saj skrbi za svojo mater in sestre. Tako ga je soproga večkrat napadla in konečno se je trgovec odločil v Greenvillu zidati novo hišo, v kateri bode zamogel tudi on ob priliki obiska rojstnega kraja stanovati.
»Vidiš to je lepo", dejala je soproga, „in ko bode hiša gotova, bodemo tvojo mater vsako poletje obiskali in kake štiri tedne tamkaj ostali. Za pohištvo bodem že jaz skrbela".
Kar je Viljem sklenil storiti, to je tudi gotovo izvršil. Pred vsem je kupil blizu svojega brata obširno zemljišče in najel stavbenika, koji je v treh ali štirih mesecih zgradil krasno hišo, ne da bi prebivalci naselbine Greenville vedeli, kedo je posestnik novega poslopja; hiša še ni bila povsem gotova, ko je prišlo tudi dragoceno pohištvo, med kojim je bil tudi gla-sovir za parlor.
Slavnostni dan, katerega so sklenili obhajati na Novo leto, se je približal; rano zjutraj s prvim vlakom prišel je tudi Viljem, toda brez soproge, koja mu je zatrdila, da bode prišla kasneje z neko prijateljico. Ko je stopil v očetovsko hišo, bila je mati sama doma, kajti John in njegove sestre so odšli, da okrase z venci neko novo hišo.
Mati Seaston je bila iznenadena in je nehote veselja vsklikaila, toda na njenem licu pojavila se je
kmalu žalost. Vender pa je konečno zmagalo materino srce in mati je strastno objela svojega sina, kateri je bil toliko časa za njo zgubljen. Materine solze so omehčale sinovo srce.
Ali — samore li kedo od njega več zahtevati? saj je vender skrbel za svojo obitelj; med tem, ko je svojo mater z desnico objel, vzel je z levico iz svojega žepa posestno pismo za novo hišo in povedal materi počasno in razločno, kako se je žrtvoval, da je napravil njej in svojim sestram novo hišo, in da je hišo vknjižil na Johnovo ime, kajti on je itak prevzel skrb za vzdrževanje obitelji. Ker pa John ne ume o gospodarstvu in ker nima niti malo trgovskega duha, je na ta način hiša izpostavljena finančnim neprilikam, katere zamorejo konečno tudi obitelj pripraviti v skrbi, je pustil sebe vknjižiti na novo posest.
Spočetka je mati veselo poslušala svojega sina, toda ko je Viljem pričel govoriti o hipotekah in vknjiženju, zmagala je z glavo in na njenih ustnih pojavila se je žalost.
.Viljem, dete moje", dejala mu je mati, „v to ne bode tvoj brat privolil; on je mož in on tudi misli kakor mož; v njem je značaj tvojega očeta. Med tem, ko si ti živel v Novem Jorku v obilici, vzel si je John za svojo dolžnost, skrbeti za svojega očeta do njegove smrti in oče ga je za to tisočkrat blagodaril. Po njegovi smrti delal je on za mene in tvoje sestre od ranega jutra do pozne noči in hvala Bogu ravnal je tako, da nismo trpeli pomanjkanja. Ti si živel med tem v bogastvu in užival vse mogoče zabave. Ni človeka v Greenville, koji ne bi Johna spoštoval in ljubil; on je marljiv in štedljiv in če ravno ne mnogo, vender nam je pa vsako leto nekoliko preostalo".
Potem je mati s svojimi, kljub starosti še krasnimi očmi, pogledala svojega sina in nadaljevala: »Tukaj na mojem naročju sem vaju nosila, oba sta ležala v jedni in isti zibelki. Čemu sta si vaši srci tako različni? Saj ti je znano Viljem, naši dohodki niso veliki, toda mi smo v hiši, v kateri je tvoj oče na vedno zaspal, do današnjega dne mirno in zadovoljno živeli. Ne moti nas Viljem, pusti, da tudi v naprej tako živimo. John je dobra, plemenita duša, on ti bode gotovo hvaležen za dar, toda vesel ne bode mogel biti vsled pogojev, o katerih ti govoriš in kojih on ne bode hotel sprejeti. Meni, tvoji materi ljubo, ne govori več o tem, prosim te\
Mati se ni zamogla ubraniti solzam, pokrila je oči z rokami in ihteč se vsedla na divan.
Viljem je še vedno držal v levici posestno listino in stal sredi male sobice. Tam, kjer je mati jokala, je navadno vsaki večer sedel njegov oče, nasproti njemu je bila mati, on na jedni in John na drugi strani, dočim je mala Helena sedela v visokem stolu kraj matere. Tam na peči so otroci ob zimskem času
Stran 39.
pekli jabolka in poslušali povesti, koje jim je pripovedoval pokojni oče.
In sedaj! Tam leži mati in ga prosi, naj ne uniči domačega miru. V duhu je videl obraz svojega očeta, kateri je materi pritrdil. Viljem je postal zopet pravi sin svoje matere.
„Mati! Mati"! tudi njemu so so pojavile v očeh solze; „Mati"!
Posestno pismo vrgel je v peč, kjer je zgorelo in mati in sin sta se objela. „Moj dobri Viljem, ti si zopet naš, oče naj te blagoslovi"!
V tem trenutku je prišel John s svojima sestrama in ni vedel, kaj se je zgodilo. Toda kmalu se mu je vse zjasnilo.
Roko v roki odšli so Viljem in John, mati in sestre v novo hišo, kjer se mati krasoti ni zamogla prečuditi. Viljem je poslal iz Novega Jorka svojega kuharja, kateri je skrbel za najboljši obed.
»Kje pa je sestra Helena" ? vprašal je Viljem.
„Da, Helena", odvrnil je John.
„Helena je hotela vender tudi semkaj".
»Stop, Kity", je nekdo za vpil pred hišo, kjer se je ustavila lepa kočija.
Predno je zamogel kočijaž vrata odpreti, izstopili sta dve dami in hiteli po stopnicah navzgor.
»Tukaj je Helena", vskliknila je jedna manjših sester.
„Yes in Mrs. Johnson je njena spremljevalka", pristavila je mati Seastone.
„Mrs. Johnson? Ljudje, to je vender moja žena, kako pa-------"
Viljem ni mogel stavka končati, že sta obe ženski vstopili. Spočetka ni vedel nihče, kaj bi počel, toda stvar se je kmalu razjasnila in sorodniki so se srčno poljubili.
Toraj Helena je ona pevka, katera bode pela pri današnji cerkveni slavnosti, o kateri se je toliko pripovedovalo. Obitelj je odšla v cerkev, po tolikih letih zopet zajedno, kakor nekdaj.
Pri obedu je bila stara mati vesela in ni vedela, koga bi hvalila.
„Ne, kaj tacega", dejala je mati Seastone, »gospa Johnson, moja sinaha — saj sem vedno mislila, da mora tako biti. Dragi Viljem, dobil si pravi biser, postopaj s tvojo soprogo meni na ljubo, dobro. Ne, kaj tacega"!
Čas je hitro minul in nastal je mrak. Rodbina se je zbrala v parlorju, kjer je Helena predavala vse one pesmi, koje je oče nekdaj najraje pel.
Tako je Seastonova obitelj   obhajala  Novo leto.