KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 65 SERGIJ VILFAN — SESTDESETLETNIK Dne 5. aprila letos je profesor dr. Sergij Vilfan praznoval svojo šestdeseti etnico. Ro- jen je bil leta 1919 v Trstu; šole je obiskoval v različnih krajih (v Bratislavi, na Dunaju in v Dubrovniku), kar je bilo povezano z oče- tovimi službenimi mesti, po očetovi smrti pa v Ljubljani. Po maturi je študiral v letih 1937 do 1941 na pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral novembra 1941, promoviral pa marca 1942. Najprej je bil v pravni službi (od leta 1946 kot pravni referent Okrajnega ljudskega od- bora Grosuplje). Leta 1950 je bil imenovan za upravnika oziroma ravnatelja Mestnega ar- hiva v Ljubljani in na tem mestu je ostal enaindvajset let (do leta 1971). Mestni arhiv v Ljubljani je v tem času kot prvi arhiv v Sloveniji pridobil funkcionalna skladišča ar- hivskega gradiva in objavil pregled svojih fondov in tudi sicer dosegel visoko raven. Zlasti je pridobil sloves zaradi svoje obsežne publicistične dejavnosti. Profesor Vilfan pa je bil član Zveznega arhivskega sveta (od leta 1964 dalje) in uprave Skupnosti arhivov Slo- venije; sodeloval je pri izdelavi osnutkov za predpise o arhivski službi v Jugoslaviji in Sloveniji, kot ekspert v zadevi jugoslovan- skih arhivskih zahtevkov proti Avstriji ter kot član komisije Mednarodnega arhivskega sveta za pomoč arhivom v deželah v razvoju (1969—1972). «0^1 V ta čas sodi še Vilfanovo delo na dveh nadaljnjih področjih: bistveno je pripomogel k temu, da je bila leta 1953 ustanovljena Kro- nika, časopis za slovensko krajevno zgodovino in je tudi opravil obsežno organizacijsko de- lo, ki je bilo povezano s pričetkom, izhajanja časopisa. Od vsega začetka je tudi član ured- ništva Kronike. Od leta 1962 dalje je bil tudi vršilec dolžnosti sekretarja redakcije Enci- klopedije Jugoslavije pri Leksikografskem zavodu v Zagrebu, za Slovenijo. Potem ko je bil že nekaj let izpraševalec pravnozgodovinskih predmetov (splošna prav- na zgodovina od srednjega veka naprej, na- rodna pravna zgodovina) na pravni fakulteti v Ljubljani, mu je bil leta 1970 priznan naziv vnaprej habilitiranega rednega profesorja za narodno in občo pravno zgodovino na tej fakulteti. Leta 1971 je prešel nato na pravno fakulteto kot redni profesor za pravno zgodo- vino (od začetka srednjega veka dalje), v zadnjih letih je pa tudi predstojnik katedre za pravno zgodovino. 2e v letih 1949 in 1950 začenja sodelovanje profesorja Vilfana tudi pri Slovenski akade- miji znanosti in umetnosti. Tedaj je bil ime- novan za honorarnega strokovnega sodelavca pri Sekciji za občo in narodno zgodovino in pri tedanji Komisiji za slovensko narodopisje. Sedaj je član znanstvenih svetov pri inštitu- tu za zgodovino Milka Kosa in pri inštitutu za narodopisje. Od leta 1957 vodi program Raz- voj pravne misli pri Slovencih pri Centru za družbene vede. Od leta 1976 sodeluje tudi pri delu komisije za pravno terminologijo. Na po- dlagi obsežnega znanstvenega dela je bil leta 1978 izvoljen za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, razreda za zgodovinske in družbene vede. S tem kratkim pregledom nikakor niso iz- črpane vse funkcije, ki jih je opravljal oziro- ma jih opravlja profesor Vilfan. Nekatere bo- mo še omenili pri pregledu njegovega znan- stvenega dela. Pod neposrednim vodstvom profesorja Janka Polca se je začel profesor Vilfan uk- varjati s pravno zgodovino že med študijem na pravni fakulteti v Ljubljani, predvsem na podlagi arhivskih virov. Za nalogo Pregled vsebine deželnih ročinov slovenskih dežel je prejel tudi svetosavsko nagrado. Tako se je pričelo njegovo znanstveno delo na področju pravne zgodovine kot glavne stroke, vendar v povezavi z drugimi panogami, zlasti z et- nografijo, pozneje pa tudi v povezavi z go- spodarsko zgodovino, za katero se je leta 1961 66 KRONIKA. ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 specializiral na École pratique des Hautes'^ Études V Parizu. V prvih razpravah iz let 1943—1945 je ob- ravnaval nekaj specialnih vprašanj iz pravne zgodovine, pogosto tudi na podlagi etnograf- skega gradiva (županska sodišča, deželni ro- čini). Iz tega časa je tudi njegov sintetični Očrt slovenskega pravnega narodopisja. V povezavi s službenim položajem po pri- hodu v Ljubljano se je zbudil pri profesorju Vilfanu tudi interes za mestno zgodovino. Leta 1950 se začenjajo monografije, ki obrav- navajo vprašanja mestne zgodovine, še po- sebej Ljubljane. Razprava Nekaj vprašanj iz zgodovine stare Ljubljane je bistveno pripo- mogla k spremembi nazorov o nastanku in razvoju srednjeveške Ljubljane. V povezavi z Ljubljano je treba omeniti tudi napore pro- fesorja Vilfana, da dobi slovensko glavno me- sto sintetični prikaz svoje zgodovine. Svoje poglede, kako nadaljevati začeto delo, pri ka- terem je tudi sam zelo aktivno sodeloval, je opisal v predgovoru k 2. zvezku Razprav Mestnega arhiva ljubljanskega (Stanje in per- spektive sintetičnih prikazov zgodovine LJub- ljane). Poznje je prešel profesor Vilfan tu- di na obravnavo posameznih vprašanj zgodo- vine drugih mest (Novomeški mestni privi- legij iz leta 1365, Pristojnost ptujskega dežel- skega sodnika po urbarju iz leta 1322 in po ptujskem statutu), nato pa na obranavo vse širših vprašanj s področja mestne zgodovine. Leta 1969 je postal član mednarodne komisije za zgodovino mest (1974 je organiziral tudi sejo te komisije v Skofji Loki oziroma v Lju- bljani) in v letu 1973/74 je postal tudi pred- sednik nacionalnega odbora za zgodovino mest. V ta sklop sodi nadalje referat na sim- poziju Mogersdorf v Köszegu: Srednjeveško mesto med Panonijo in Severno Adrijo ter monografija Stadt und Adel, Ein Vergleich zwischen Küsten- und Binnenstädten zwi- schen der Oberen Adria und Panonien (1974). V Guide international d'histoire urbaine I, Europe, je prispeval prikaz za jugoslovanska mesta. Obsežno sodelovanje pri pripravi Gospodar- ske in družbene zgodovine Slovencev ter po- vezava z etnografi jo so pritegovale pozornost do nekaterih vprašanj iz zgodovine agrarnih panog, pa tudi nekaterih drugih vprašanj, ki so tesno povezana s kmečkim prebivalstvom (Zgodovinske slike iz Brkinov, kjer razprav- lja o gospostvih in njihovih kmetih. Polje- delstvo na Slovenskem v luči nekaterih de- setinskih predpisov. Od vinskega hrama do bajte, ki predstavlja prispevek k zgodovini bajtarstva in gostaštva v dolenjskih vinogra- dih, K obdelavi polja v Slovenski Istri, Podo- be iz nekdanje živinoreje med Trstom in Slavnikom, K zgodovini kmečkega kupčeva- nja s soljo). Glavna Vilfanova sintetična obja- va iz historične etnografije pa je poglavje Kmečka hiša v prvem delu Zgodovine agrar- nih panog. Drugi zvezek Zgodovine agrarnih panog, ki bo v kratkem izšel in ki obdeluje v celoti družbena razmerja v agrarni proiz- vodnji in njihove različne izraze glede kmeč- kega osebnega položaja, kmečkih bremen in kmečkih razrednih gibanj, pa je v veliki meri delo prav profesorja Vilfana. V povezavi s tem je nastala tudi monografija Die Agrar- Eozialpolitik von Maria Theresia bis Kudlich (v: Der Bauer in Mittel- und Osteuropa im sozioökonomischen Wandel des 18. und 19. Jahrhunderts, 1973). Medtem ko se v navedenih razpravah pre- pletajo pravnozgodovinski in gospodarskozgo- dovinski interesi, pa posega profesor Vilfan na čisto področje gospodarske zgodovine z delom Prispevki k zgodovini mer na Sloven- skem s posebnim ozirom na ljubljansko mero. To delo je doslej glavna slovenska razprava o merah v predmetrski dobi. V razpravi Ne- kateri rezultati novejših raziskav o meščan- skih kapitalih v zgodnjem kapitalizmu, ki je nastal na podlagi dveh trgovskih knjig iz prve polovice 16. stoletja in drugih virov v Mest- nem arhivu ljubljanskem, nakazuje nekatere poglavitne elemente v razvoju denarnega si- stema, cen in mezd. Posebej so profesorja Vilfana zanimala vprašanja zgodovine davkov v povezavi z raznimi področji. Tako so nastale razprave Zgodovina neposrednih davkov in arestnega postopka v srednjeveški Ljubljani, Davčni privolitvi Kranjske za leta 1523 in 1527 in popis prebivalstva gospostva Gradac iz teh let. Na področje davkov in cen sega mono- grafija Die wirtschaftlichen Auswirkungen der Türkenkriege aus der Sicht der Razioni- erungen, der Steuern und der Preisbewegung. V obravnavo novejše dobe se je spustil pro- fesor Vilfan zlasti ob dveh prilikah: Ko je leta 1968 napisal ob stoletnici Odvetniške zbornice v Ljubljani monografijo Odvetništvo na Slovenskem in ljubljanska odvetniška zbornica do razširitve zborničnega območja na jugoslovansko Slovenijo, ter v delu Die österreichische Zivilprozessordnung von 1895 und der Gebrauch der slowenischen Sprache vor Gericht (1970). Približno ob istem času pa Je pričel tudi z raziskovanjem vprašanj zgodnjega srednje- ga veka v zvezi s problemom kosezov, enem temeljnih problemov najstarejše slovenske zgodovine, in vprašanj kontinuitete in dis- kontinuitete med predslovensko in slovensko KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 67 dobo (Koseščina v Logu in vprašanje kose- zov v vzhodni okohci Ljubljane, Staroselci in njihovo izročilo). V sklop širših srednje- veških raziskav sodi tudi razprava Die deut- sche Kolonisation nordöstlich der Oberen Adria und ihre sozialhistorischen Grundla- gen (v: Die deutsche Ostsiedlung des Mittel- alters als Problem der europäischen Geschi- chte, Sigmaringen 1975). Poseben pomen imata v znanstvenem delu profesorja Vilfana njegovi poglavitni sinteti- čni deli, Pravna zgodovina Slovencev od na- selitve do zloma stare Jugoslavije (Ljublja- na 1961), za katero je dobil tudi Kidričevo nagrado ter Rechtsgeschichte der Slowenen bis zum Jahre 1941 (Graz 1968). V bistvu gre za dve različni knjigi, pri čemer druga upošteva tudi nova avtorjeva in druga dog- nanja. Vilfanu je predmet pravne zgodovine pravo, ki je brez ozira na svoj izvor, veljalo na slovenskem ozemlju. Pri tem poudarja pomen komparativne metode in izraža mne- nje, da je v preteklosti pravnike preveč inte- resirala samo abstraktna norma in njena ap- likacija, premalo pa življenje. Opozarja zlasti na oblike in običaje, ki so se ohranili in raz- vili mimo uradoma usmerjenih sfer. Pravna zgodovina mora po jubilantovem mnenju nujno upoštevati vzročno zvezo med gospo- darstvom, družbo in pravom. Etnografija mu je historična disciplina o tvornosti in tradi- cijah ljudstva, v ta okvir pa spada tudi ljud- sko pravo. Teoretičnih vprašanj koncepta in metodike pravne zgodovine se je dotaknil še v vrsti drugih prispevkov. Ne nazadnje naj omenimo še področje, kjer je bilo treba še v mnogočem orati ledino. V zvezi z Vilfanovim službenim delom je nasta- la vrsta teoretičnih in za prakso namenjenih del iz arhivistike. Pri tem ni poznal nobenih omejitev, marveč se je loteval vprašanj, ka- kor jih je narekovala vsakodnevna praksa. V prvem obdobju so bila njegova preučevanja usmerjena zlasti v naslednja vprašanja: in- ventarizacija in pripomočki za uporabo, škar- tiranje ter vprašanja povezana s pisarniškim poslovanjem in arhivsko službo (o tem je so- deloval tudi v priročniku Iz arhivistike (Beo- grad 1959). Na poseben odziv pa je naletelo tudi njegovo objavljeno predavanje Položaj i uloga arhiva u socialističkoj Jugoslaviji (Ar- hivist 1958), ker je nastalo v času, ko se je pričela oblikovati nova decentralizirana or- ganizacija arhivov v Jugoslaviji. Z diskusijo na mednarodnem kongresu ar- hivov v Bruslju (leta 1964) je opozoril na možnosti tipologije sistemov pisarniškega po- slovanja s spisi, o čemer je kasneje leta 1972 objavil temeljno delo Tipologija upravnih re- gistratur. Za mednarodni kongres arhivov v Moskvi leta 1972 je kot eden najuglednejših jugoslovanskih arhivarjev skupaj s F. Bilja- nom in M. Miloševičem pripravil referat Die Archivbehelfe im Dienste der Wissenschaft (izšlo tudi v srbohrvatskem prevodu: Obave- štajna sredstva arhiva u službi nauke). Glavni pa je bil delež profesorja Vilfana tu- di pri doslej izšlih temeljnih slovenskih sin- tetičnih delih na področju arhivistike in dela arhivov (Arhivi, Od pisarne do zakladnice zgodovine, Ljubljana 1967; Arhivi v Sloveniji, Ljubljana 1970 ter Arhivistika, Ljubljana 1973; s prispevkom O opremljanju in postav- ljanju gradiva pa je sodeloval tudi v priroč- niku Arhivska tehnika, Ljubljana 1972). Na področju pregledov arhivskega gradiva je skupaj s sodelavci objavil v publikaciji 60 let Mestnega arhiva ljubljanskega že ome- njeni splošni pregled fondov tega arhiva (Lju- bljana 1959). V mednarodni arhivski reviji Archivum je skupaj z B. Otorepcem pi.sal o notarskih ar- hivih v Jugoslaviji in o mestnih arhivih v Sloveniji, sam pa je objavil še prikaz arhivov lokalnih skupnosti (komunalnih arhivov) v Jugoslaviji (Arhivist 1969). V razpravi Arhiv- ski viri za zgodovino Slovencev 1848—1918 (1970) smo dobili prvič pregledno sliko o ar- hivskem gradivu za slovensko zgodovino iz tega obdobja. Bibliografija del profesorja Vilfana je tako vsestranska in obsežna, da v tako kratkem prikazu še zdaleč ni mogoče zajeti vsega, kaj šele podati celovite ocene tega dela. Njegova raziskovanja so privedla do bogatih novih re- zultatov, tako da mu gre v razvoju sloven- skega zgodovinopisja, posebej še pravne in gospodarske zgodovine, pa tudi etnografi je, posebno mesto. Odlikuje ga izreden smisel za iskanje novih problemov, za primerjavo in za sintezo ter za iskanje novih poti. Zato je ra- zumljivo, da je njegovo delo doživelo že do- slej številna priznanja, ne le v Sloveniji in Jugoslaviji, temveč tudi na številnih mestih v tujini. Ob šestdesetletnici profesorja Vilfana se tu- di Kronika, za katero ima jubilant nemajhne zasluge, pridružuje čestitkam ostalih v želji, da bi imel pri svojem delu in načrtih še mno- go uspehov. Posebej pa mu želimo zdravja in osebnega zadovoljstva. Jože Zontar