210
Letina na Teržaškim.
Slivje pri Terstu 2G, listopada 1848.
Pač je res, de moča dva kosa kruha poje, suša pa le eniga. Pri nas je bila to leto tako velika suša, de stari ljudje take ne pomnijo. Drugi dan maliga serpana je bil pri naš zadnji dež, kteri je prav dobro pomočil, po tem ste prišle se dve majhni plohi 4. in 17. velikiga serpana, tako de je obakrat le komej eno pičlo uro deževalo. Dobriga dežja ni bilo do 12. kimovca; ta dan je pa dež spet prav prav dobro pomočil.
Do te dobe je bilo viditi vse kakor zgorelo, tla so bile rujave kakor pozimi, trava se ni dala kositi, se je le drobila pod koso, vsi kali (Wasserbehalter) in štirne so se bile posušile, delječ po eno uro so gonili živino napajat in napol blatno vodo so ljudje za kuho rabili. Mlado drevje ee je posušilo, rose ni bilo skorej nobeno jutro viditi, suh veter je zmerej pihal. Zelje je bilo bledo in je šumelo k>o listje, kader je veter popihal, njive so bile viditi vse požgane,   tako de  so ljudje zlo obupali;
dežja so proti zadnjim več zato prosili, de bi od žeje ne poginili, kakor de bi jim za kak pridelk še kaj koristiti mogel. In vender dež od 12. kimovca je vso na-toro predelal.
Vse je oživelo, vse je začelo spet zeleneti; zelje je začelo lepe glave delati, repa, ktere poprej ni bilo viditi, se je prav odebelila , in vse skuhe (Kiichenge-tvachse) in formentina smo pridelali saj srednjo mero; od vsiga, kar se v jeseni pridela, je bilo nekoliko, samo ajde skorej prav nič.                                                c.