PEVSKA ZVEZA »LJUBLJANA«.	29.	maja	1920.
  »
Besedilo h koncertu
v proslavo sedemdesetletnice ljubljanskega škofa dr. Ant. Bon. Jegliča.
■ remrl:	S.	Jenko,
glasnim šumom s kora.
Z glasnim šumom s kora orgle so donele, druži se z donenjem gla^ soseske cele :
»Bodi počeščena, rajska Ti Devica !
Vseh nebes in zemlje, naših src kraljica!«
Tak soseska poje, in na prsi bije, skoz visoka okna jasno solnce sije.
Dr. Schwab:	Ant.	Medved.
Zdrava Marija!
K pokoju že dan se nagiba in zemljo ogrinja mrak, iz samostanskega stolpa glasi se zvok zvona mehak : Zdrava Marija!
Popotnik korakam po cesti, zvonenja poslušam spev, srce pa, srce nemirno pretresa mi glasen odmev :
Zdrava Marija I
Na resnem licu pa solze se svetle mi zableste, ko v dnevih mladostnih sklenem k molitvi pobožni roke :
Zdrava Marija!
E.	Adamič:	v	Jos.	Stritar.
Večerna pesem I.
Solnce zašlo je za gore, noči umika se dan, mrak po nižavah prostore v plašč že zagrinja teman.
Mesec polagoma vstaja, zvezda večerna miglja, žejne cvetice napaja hladna rosica z neba.
Dr. G. Ipavic: Milada.
Ob rek obalih val šumi v glasovih žalih »Več ga ni!«
Na vrtu roži dan bledi, pa slavec toži: »Več ga ni!«
Ko zora poči, noč beži, solzice toči : »Več ga ni!«
In srce vedno govori
le tožbo jedno : »Več ga ni!«
Fr. Končan.
[ s UMUMM
vi -
Dr. G. Krek:	O.	Zupančič.
Idila.
Gospod in gospa na polje sta šla pogledat, kaj dela pšenica.
In klas je zorel, in mak je žarel, na licih lahka rudečica.
Gospod vztrepetal, objemal, jecljal :
»Ti sladka, ti sladka ženica !«
Fr. Gerbič:
Četiri godišnje dobe.
Cvate drienak, iva, ljubičica, gnjezdo gradi mila lastavica, pčela zujka, pastir pjeva : »Oj! Velik li si, mili Bože moj!«
Sunce žari, voče, žitak zori, groždje zrije tam u vinskoj gori. Tu se žanje, tam se vozi trud te se slavi božja ruka svud.
Mihajlo se primaknuo sveti, grozd dozrio tam uz gorske kleti. Lišče vene, muknu pčelin zuj, primiče se hladan studen huj.
Sjever huji, sve ptičice šute, jer se boje hladan zime krute, sve več spava, al je čovjek bar, koj i sada slavi božji dar.
Fr. Gerbič:
Klic pomladi.
Kuku, kuku !
V	gozdu sem tu!
Zdaj pa le pojte, mirni ne stojte !
Vigred, vigred !
Zdaj, zdaj bo tu.
Kuku, kuku!
Slušajte klic !
Zdaj pa na polje, dobre smo volje !
Vigred, vigred, daj nam cvetlic !
O. Dev:	Koroška	nar
Vigred približa se.
Juhe, juhe, juhe!
Vigred približa se, juhe, juhe, juhe!
Začne zeleniti se.
Juhe, juhe, juhe,
te tičke veseli gvas,
juhe, juhe, juhe,
čir vse ma dro kratek čas.
Juhe!	^
Mene na misu gre, juhe, men ž njeme združate se, juhe, tem Stvarniku hvalo dat, juhe! k me dau je presvašče spat.
Juhe!
Tičice žvrgolo, juhe, to pesemco zjutrajšnjo, juhe, iz spanja me hor zbudo, juhe, zvečer pa lepo pojo.
0. Dev:	Koroška	nar
Dober večar, luba dakle.
Dober večar, luba dakle, al' s' se žje naspava se?
»Jes še urce nisem spava, sem koj žinjava na te.«
Kak' luštno je blo, ko so rožice ble, so pa rožce minule, minulo je vse.
To te prosim, luba dakle, da k ne žinjaš več na me, noj na najino ljubezen, ki že pruti kraji gre.
Kak' luštno je blo . . .
M. Bajuk:	Slov.	narodna.
Sijaj, sijaj, solnčece!
»Sijaj, sijaj solnčece, oj solnce rumeno!«
»Kako bom sjalo solnce, k’ sem močno žalostno!«
Solnce zgodaj gori gre, dekleta" jokajo, _ bi rade še ležale, pa vstati morajo.
Sijaj, sijaj . . .
Solnce zgodaj doli gre, pastirci jokajo, domov bi radi gnali, pa črede nimajo.
Sijaj, sijaj . . .
Boh. Pokorny:	Slovaška nar.
Boleraz, boleraz.
Boleraz, boleraz, zeleny boleraz, nechod’ šuhaj, dalej^ len tu nocuj u nas!
Ved’ by som nocoval, siva holubička, kebys ma zbudila, ked’ vynde zornička.
Zornička vychodi, ' mila ma nebudi, a to všetko preto, že ma rada vidi.
Boh. Pokorny:	Slovaška nar.
Pasol Janko tri voly.
Pasol Janko tri voly, uhaja, na zelenej jately, uhäja.
Prišli nanho hajmci, uhaja, ti uheršti zbojnici, uhaja.
Ja vam halenu ne dam, uhaja, ja si s väma pojednäm, uhaja.
Tak sa onho jednali, uhaja, až Janoška zabili, uhaja.
Leži Janko zabity, uhaja, rozmarynou prikryty, uhäja.
O. Dev:
Veseli letni časi.
Slov. narodna.
Pomladi se men luštno ker ptičke lepo pojejo, ker ptičke lepo pojejo in rožce lepo cvetejo: To je veselje!
Polet se men tud luštno zdi, pšenica zlata rumeni, pšenica zlata rumeni, ženjica jo požet hiti:
To je veselje!
V	jesen se men tud luštno zdi, ker mi grozdiček zazori, grozdiče mi potrgamo in moštek v sodčke spravljamo; To je veselje!
Pozim se men tud luštno zdi, prešičke v zimi koljemo, prešičke v zimi koljemo, klobasice 'z njih delamo:
To je veselje!
Dr. Fr. Kimovec:
Lepa Mara.
Mara ima crne oči. Za tvoje oči, Maro, tri momka pogibe.
Mara ima rusu kosu. Za tvoju kosu, Maro, tri momka pogibe.
Srbska nar. iz Vojvodine
Daj nam, Jano, halenu, uhaja, prepasol’ s nam jatelu, uhaja.
Mara ima biser-zubi. Za tvoje zubi, Maro, tri momka pogibe.
F. S. Vilhar:	Črnogorska	nar.
Teško travi.
Teško travi, koja rose nema, i djevojki, koja dragog nema. Živ bio, zdrav bio ! mili dragan moj!
Mnoga ljeta živio,
Miljku svoju ljubio!
A ja imam svoga sirotana, nema para, da kupi duhana.
Živ bio . . . !
M. Bajuk:	Hrvatska	nar.
Djevojka je ružu brala.
Djevojka je ružu brala pak je zaspala.
K njoj dolazi mlado momče iz biela grada.
»Ustaj, ustaj, djevojčice, što si zaspala!
Ruža ti je povenula, što si nabrala,
dragi se je oženio, kom' si se nadala.«
»Neka, neka, nek se ženi, prosto mu bilo.
Vedro nebo zagrmilo, grom ga ubio!«
F.	S. Vilhar:	Bosanske	nar.
Smilje i bosilje.
Evo smilja i bosilja, lane moje,^oj!
Andjelijo djevojko, golubice mila,
krasna li si, lane moje, kano gorska vila!
Evo, došlo prolječe, moje rosno cvieče, kitit' ču te, Andjelijo, smiljem i bosiljem.
Oj djevojko, dušo moja,
Oj djevojko, Andjelijo, oj!
Šta ti veli majka tvoja, hoče li te meni dati?
Kad ja podem na Bimbašu na vodu, i povedem bielo lane sa sobom.
Zumbul trava, dika plava, širi dragi biele ruke,
tvoja sam !
'/ • > .
Višnjičica rod rodila, od roda se polomila.
Nema niko da je bere, samo momče i djevojče.
Ravno polje, žao mi je na te!
Što moj dragi otide niza te!
Pijem vina, ženim sina, dudureureu!
Kčerku Radu, curu mladu, dudureureu!
»Djevojko moja, napoj, der mi konja!« »Ne mogu bosa, popala je rosa.«
Andjelijo, lane moje, oj!
Evo smilja i bosilja, oj!
Evo došlo prolječe, moje rosno cvieče, kitit ču te, Andjelijo, smiljem i bosiljem.
1550 20