DRUGE CELINE
Milton Acorn Pesmi
R A T 11 R
Rosa, solze žalovanja jutra Mislim na golobico, ki je nisem nikoli videl
-	njene peruti kakor tobačni listi, je vonj kadila, in barve kot smetana, oči ji črno bingljajo med stopicanjem, ob preplašenem vzletavanju; krogi, ki jih te oči opišejo med šumečim prhutanjem, šepet in žvižganje kril - sence ter senčne barve misli in sveta:
da golobica nikdar ne žaluje, ne v svojih krikih, razen v svojih mislih, kjer misli na solze, majhne in okrogle, kot bi bile žive, ki polzijo po osenčenih obraznih gubah;
in v solzah, posebno v tihih solzah, se vse spreminja v tkanino lepote ...
Preklel sem smrt, ki je najresničnejši obraz Boga
-	srdit prst, ki golta zlatice, senca, globlja
od vse podvodnosti valov; ko ta prst lahno potrka .. izgineš.
Duhovnik v črnini in z zlato obrobljenim trebuhom je grozil, kot da je smrt kakor vsi boleči sivi prebliski najslabšega v življenju, da je življenje, ki se nadaljuje -kot da je krik, v katerem se grlo nenehno trga, drobi in je vnovič rojeno
A ko mi je bilo trinajst let, se je pojavil Konfucij z besedami in v sanjah kakor dvoje veselih oči nad brado, kot sonce in luna nad gozdnim svetom;
70
L I T E K A T U K A
rekoč: - »Ne poznaš življenja ... Kako boš poznal smrt?« In tiho, kakor nasmeh zarodka, je njegovo smejanje zraslo v to, kar lahko imenujete moja duša.
Mislil sem, da ima smrt nejasen vonj in zelo bežen okus, ki se raztopi, ko se sprašuješ, kakšna je -kakor luč, ki se izvija iz zadnje zvezde na robu vesolja, njeno ukrivljeno, vzvalovljeno čelo kakor krila, nobenih oči za njo,
nobene bratske luči ali misli na luč ni pred njo, nobene misli; kakor da te z jezikom oblizne levinja, ki prede ...
In hkrati sem zanikal, s še manj strahu kot svojega tako-bahavega, ah-strogega Gospoda, sem zanikal, da je smrt vedno resničnejša od trenutka, ko me atomi obsipajo,
šelestijo kot dežne kaplje -da moj nagrobnik je, da vsak posamezen trenutek je, stoji kakor ta kamen na dveh mojih draguljih, kačastih očeh, na glavi moje izoblikovane sledi skozi čas; da bo vse, kar je zdaj resnično,
še vedno resnično na kateri koli dan, ko ne bom umrl.
In vendar, spet, sem pomislil: »Bom umrl ...«
Ne boj se ... Ker grožnja duhovnika je bilo življenje, ne smrt:
da preživi le del mene, moja bolečina, da preživim
1. [ T F. K A T tJ R A
71
k' še kot bolečina, bolečina prežame vsak moj delček, in postane življenje, ki bo kričalo moje ranjeno ime na vekov veke, prav kakor me je prisilil, da sem ga že sam vpil: tega sem se bal, a zdaj je prešlo,
razen v mojem zanikujočem smehu, kakor majhna, zlata roža, iztrgana, ki pada in se premetava v lahnem valovanju vetra . ..
V teh dud i. preden umre staro, nemišljeno zlo Časa, se utelesi
i> človeškem telesu, v možganih in v jeziku, ki pljuva po osramočenih.
da hi si zarisalo in izbojevalo svojo večnost:
da zli ljudje so; in da so zli,
je resnica, ki lahko v mislih neizmerno boli, a
napovedujem njihovo smrt, ne pa svoje:
in ta misel je moja tolažba -
Ne bojim se A kakor majhna vijolična proga na vratu gruleče golobice (neke izmišljene vrste), žalujem . Ihtel sem nad sabo
kakor smejoč otrok, kot sin, ki sem ga izgubil, in vsi izgubljeni otroci -izgovarjal sem njih imena, kakor jih izgovarjajo na rojstnem otoku: i/, ust kakor iz zvona;
in valovi modrega, južnega morja so se zlivali prek korenin mojih
trepalnic, kakor da Iii bile gozdnate obale.
11
1. I T I- K A T l) K A
Predstavljati si tulipane
Nabreklo srce v mislih, prisotnost škrlatnega ... sanjati, da pogoltneš barvo, mlačen sladoled in mir pod popkom.
Moje umetnije so nemogoče sence,
ki jih vidim pod zaprtimi vekami, vzdevki,
s katerimi ljubkujem svoje prijatelje, ne izboljšave,
ki jih prinese čas, ko prehaja, ampak tihota,
nenadna in zdržljiva, neke v možganih ukoreninjene rože.
Najteže je, da se sprijazniš s svobodo
... z bolečino izbire, bolečino
izbire, da te drugi ne vzame, kakor se ti hočeš,
ampak kot del njenega lastnega obstajanja;
rože so bolj tihe; počivajo
sredi tvoje lobanje, kakor krhko izrezljane čaše:
in so drhtljaj, kapljanje, brezglasna nežnost, ki vsebuje globoko luč tebe in ljubeče dopuščanje tvojega življenja,
pribežališče pred jezo.
I T E R A T tJ R A
73
Oh, s kakšno močjo
Oh, s kakšno močjo in nežnostjo, le s kakšno močjo in nežnostjo si z njo prvikrat
(ker si se sprijaznil z zmrzaljo vsako leto, ker si se sprijaznil in obdeloval njene dežele, ker si se spustil v jarek, kjer ptice preskušajo svoj glas, in se oglasil zraven)
(ker prihajaš sem, prihajaš, in naj pride, naj pride, ker nisi zalival
svojega zbadajočega ponosa, ker si se dotikal, se umikal in čakal pol koraka stran potrpežljivo dolgo, in nazadnje se stopil v njeno stapljajoče se prihajanje),
- ko je čas samo njen, a ti si si drznil
uganiti, da se bo odklonila od svojega padanja skozi vesolje. Oh, vsaka roža se odpre samo v enem jutru, in sonce, sonce ... Tudi zanj je prvič.
74
T E R A T U R A
Pesem za astronavte
Kot divja raca zamegli obarvano podobo sončnega vzhoda s krili, hitečimi v deželo, ki jo pozna le njen nemir srca, tako je pravi dom človeka veter, ustvarjen iz njegovega diha, in najgloblje vdihne v skrivnostih.
Nove zvezde. Podobe na nebesu. Glasovi. Kako polna mora biti ladja, oko, ki preiskuje praznino!
Kanada je vonj borovcev.
Zapustil sem svojo deželo in se vrnil,
da bi to izvedel in postal njen.
Če hočem biti Zemljan, moram zapustiti Zemljo
in kaj je Zemlja?
Šepet trave?
Semena kipijo, potujejo, s strašljivim zmagoslavjem ...
Indijanec, ki je tekel skozi puščavo, je pod svojim jezikom shranil koščico, da bi pil slino, in
njegova koža je pomnila tisoče nežnih dotikov - prstov njegove ljubljene.
R A T t! R A
Naravna zgodovina slonov
V	dvokilskih možganih slona
je cel svet hkrati miza in sekret,
kjer se klati, ko išče živež, in v pozdrav spušča
velike prdce. Bučanje v njegovem želodcu
je kot zvijanje planetarnega sistema, ki se krči.
Dolgo je begal, njegov jezik je hrepenel, da bi iztisnil sokove
iz popolne jagode, nežnejše in slajše,
čeprav tako velike kakor lubenica;
in ko je ponoči buden, pušča za sabo takšna znamenja, da so pritlikavci popadali in utonili v njegovih velikih, duhtečih močvirjih govna.
V	dvokilskih možganih slona
veter zbeži pred prepihom njegove sape,
reke so sladki požirki, in ocean
je po nekaj korakih preglobok, da bi brodil v njem.
Zemlja je enolična, trese se
in vedno jo je treba skrbno preskusiti, sicer
se bo sesula v neprehodne kepe in razpršila,
in pustila, da velika zverina zarjove pod zvezdami.
V	dvokilskih možganih slona
se zdijo pritlikavci tako hudobno iskreni, in vztrajno razdirajo stvari. Zverina ne more dojeti zapletenosti uničevanja, njegove misli se vedno
76
I. I T BRAT ti K A
obrnejo k drugim stvarem, k zelenim širjavam, h krhkemu gozdu. Če bi se lahko le enkrat spustil k trivialnostim, bi z zemlje pometel vse svoje mučitelje, v enem samem kihanju, tako močnem, da bi ga lahko videli z Marsa.
V	dvokilskih možganih slona
sta sonce in luna dva koščka v čudoviti in zapleteni igri žog,
ki je vsekakor povezana z njim ... o tem nikoli ne dvomi,
da se je nebo odprlo in sta se dež in grom spustila,
da bi mu pomagala. Sanja o mastodontih
in mamutih in še vedno njegov ponos bije
kakor srce celega sveta; ve, da bi se lahko stegnil
do konca vesolja, če bi le mirno stal in si predstavljal ta napor.
V	dvokilskih možganih slona
so spesnjene pesmi le tih nadomestek smeha, njegove misli, ko počiva v senci,
so dolge in slovesne kakor romani, in svoje tovariše pozna po imenih, ki se razlikujejo po lastnostih jutra. Razmišlja o opoldnevu in o večeru, ki sta prekrita z okusom po noči. Ljubi svoje trdo, prehojeno skrivališče, kakor druga plemena ljubijo svoje hiše, in spominja se, da je pustil odluščeno kožo in svoj vonj kol znamenje in trajni odtis, kjer koli je bil.
K A T U K A
V	dvokilskih možganih slona
bi bil celoten Slovar knjižnega jezika premajhen, da bi zaobjel vse pojme, ki so konec koncev pretežki, da bi bili omenjeni vsak posebej; zato seveda zverina nima jezika, samo večno, zamišljeno oklevanje.
V	dvokilskih možganih slona
je upogibanje rilca nenehna zabava,
ki se njegovi popolni nedolžnosti nikoli ne zdi perverzna;
s koščki sveta ravna tako vznemirljivo
nežno, da je ves njegov čas
izpolnjen in izčrpan z ljubeznijo.
Ni prepočasen, da se spari s kakršno koli samico,
in je blažen, v veličastnih in prijaznih gibih, in prav lepo je to
čutiti vse tja do občutljivih, velikih slonjih nohtov na nogi.
In ko ga njegov spodbujeni bodičasti ud
zbode, ko napoči njegov strašni čas, postane
ena sama nepremišljena, zmedena masa ... Nobene misli,
samo dvajset ton pohote, besno lovi kile
in pajke, da Iii jih posilil. Sperma pada v celih kepah
in cel gozd je lepljiv, cele kolonije mravelj
se bodo še več rodov hranile z njegovim posušenim semenom.
78
1 'I' F. R A 'I' II R A
V dvokilskih možganih slona ni prostora za spoznanje smrti, zato stare prijatelje ves čas pričakuje, njegova potrpežljivost presega čas življenja ledenikov in stoletja žvenketajo kakor bobenčki igrač. Življenje se mu zdi kot poteg čopiča na platnu večnosti. In začetku kakega prekletstva posveti mnogo misli, tako kot tudi sredini in koncu.
L i 'I' E K A
T
II R A
79
Pesem nebes za božič
Kot hlape mleka, prah atomov, ki se prerivajo kakor sršeni,
vsrkava nebesna meglica velike trakove same sebe v novo sonce,
surovo od luči, prežeče na starševske meglice; glasnika
daljnim astronomom, ki so žejni besede, besede,
ki jim bo razklenila usta: Nikoli nisem izgubil svojega verovanja
ali izruval korenin svojih oči iz srca ...
Vsakega prekletstva se radostim, in muka se razrašča
sredi stare ljubezni, postane novo središče,
utripajoče sevanje, in razbija
meglene saje smrti, ki se je držijo;
ko jaz še vedno korakam po ritmu krvi,
jedru duše v tistih starih zgodbah
o kraljih in belovročih novih zvezdah, čudovitih otročičih, podobnih Zevsu, ki je z vekanjem napolnil votlino Krete, da je donela kot orgle,
rojenemu, da s posmehom izzove stare, okrutne bogove.
Gotovo so vsaj enkrat, ko se je rodila nova zvezda,
trije stari možje opustili svoje mrke sanjarije
o mumijskih povojih, s katerimi so ovili svet,
in gotovo so našli vsaj enega otročiča,
ki je zgrabil za kratki rep velikega, nerodnega časa ...
Kajti rojstvo za rojstvom večbarvna bitja Zemlje
uhajajo iz reda in odplešejo narazen, vpijejo svoja imena in števila,
da bi se spet zbrala, kričeč in suvajoč s komolci,
v oblike, ki jih prvič vidiš v otrokovem videnju.
80	L I T F. K A T URA
Za božič zvončkljam kakor belobradi dobrodušnež s severa,
ki na nevernem, trmastem in pisanem oslu vijuga
po sledeh modrecev čez puščavo odraslih ljudi,
kakor kaktus, ki je med rastjo zastal v trpečih držah: dokler,
prijazno sprejet in obkrožen z vevericami, ne najdem dečka Neba,
s svetlorjavimi očmi, okni v druge dimenzije,
ki zdaj gledajo ven na čudež, ki zdaj gledajo noter,
da se čudijo ... Nisem prišel z darovi,
ampak zaradi darovane sedanjosti vesolja, nenavadne, posejane s čudnimi, puhastimi živalmi, modre od visokih nebes, izpraznjenih, da se napolnijo moji možgani,
zaradi meteorjev, ki jih je ulovil in jih cvrčeče poslal mimo mojih ušes:
in zaradi sebe, ki sem postal čuden kot star totem,
kot debel hrast, ki se začne majati, groteskno
hoditi s svojimi koreninami mimo krpic teme in sončne luči.
Prevedel in opombo napisal Marcello Potocco
II R A T II K A
81
Milton Acorn se je rodil leta 1923 na Otoku princa Edvarda v Kanadi. Njegova poezija se tesno prepleta s karizmo, ki si jo je ustvaril na kanadskem literarnem prizorišču kot boemski, skromen, vase zaprt, toda samosvoj tip, ki je z enako zagrizenostjo kljuboval tako političnim in socialnim krivicam, nesmiselnosti kanadske družbe kol elitizmu akademskih pesniških kolegov.
Acorn skuša svoj socialni angažma vplesti v poezijo, ne da Iii jo tako politiziral, podlago za lak projekt pa je našel v dialektičnem materializmu, ki ga je bolj kot v filozofskih razsežnostih odkrival kot ključ do razumevanja svojega lastnega čustvenega nemira, hkrati polnega neizmerne ljubezni in neizmerne jeze do vsega, kar ga je obdajalo. I/, tega nasprotja raste njegova poezija kot analiza posameznikove duše in šele prek nje kot analiza družbe, od tod pa izhaja tudi nasprotje med romanticizmoni, ki ga zaznavamo v vsebini, in zaznavnim vplivom modernizma v obliki njegovih pesmi. I.ela 1970, ob izidu zbirke Okusil sem srojo kri, je Acorn prejel kanadsko nagrado za poezijo, ki so mu jo kolegi podelili v znak protesta zoper odločitev žirije, da mu za tisto leto ne podeli najprestižnejše literarne nagrade, Corernor General's. Prejel jo je George Bowering, to pa je večina literatov začutila kot napad na avtentičnost kanadske poezije, saj je ta v svojo poezijo odkrito uvajal vplive ameriških pesnikov (Black Mountain Poets). Razlika med Bowe-ringom in Atomom pa ni tako velika, kol se je zdelo, saj izhajala iz ()lsonove teorije o projektivnem verzu, oba pa sta med omenjenim škandalom tudi že presegla enostranskost svojih prvotnih pozicij. Acorn je v nekaj značilnih pesmih združil usmerjenost k stvarnosti predmeta z zvočnostjo forme, usmerjenostjo na jezik ter izrazilo postmodernislično razsredinjenostjo oblike, pomenov in smisla (na primer v pesmi Rosa. solze žalorauja jutra). Tako je že naznanjal prihod nove generacije kanadskih pesnikov (med drugim Cohena, Alvvoodove in Ondaaljeja). Nagrado Governor (iencral's je dobil leta 1975 za zbirko Otok je Minama, v kateri se tematsko se bolj kol v prejšnjih zbirkah vrača k svojemu rojstnemu Otoku princa Kdvarda. limrl je leta 19S i, potem ko je napisal več kol deset pesniških zbirk, ki nihajo p<> kakovosti. Med najpomembnejše štejejo zbirke V ljubezni in jezi. I.omljirke. Tarča so možgani ter Okusil sem srojo kri. anlologijski pregled pesmi, napisanih v letih I956-196K. Iz njega povzemamo tudi priobčene pesmi
.S 1
I. I T I K A T I
K A