PRED ODHODOM NA POT
Največkrat so počitnice tisti čas, ko odhajamo na pot v znane ali neznane kraje. Toda odhod sam...
Vedno si vse priprave odložim na zadnji trenutek. Tedaj od-prem omaro in... v njej je toiiko stvari, ki jih hočem vzeti s seboj! Pa kar vse »zbašem« v torbo. A ko hočem zapreti, ne gre in ne gre. Presneto, še ena težava več. Kaj naj pustini doma? Hitro izlo-čim nekaj stvari in jih pustim ra-zmetane okrog sebe. A še preden se oblečem, vpije mamica iz ku-hinje: »Jana, ura je že skoraj sedem. Spet boš zamudila!«
»Da, da, že grem« ji razbur-jeno odgovarjam, sama pri sebi pa si mislim (a ne hudobno), da »skoraj« še nikoli ni zajca ujel. Hitro stečem proti kopalnici, toda kot ponavadi je zasedena. Le kdo je notri? Sestra, seveda, ta počasnela, si mislim. Vsa ra-zburjena tolčem po vratih. Ko jo prikličem ven, mi odgovori: »No, kdo je živčen, ti ali jaz?«
»Smrklja,« ji odvrnem in za-loputnem z vrati, kmalu prihitim ven. Pogledam na uro. »Sedem! Jo, prekleta ura, kako hiti, v šoli pa noče in noče nikamor!«
»Mamica,« se ji prilizujem, »daj malo denarja?« Hitro pri-vleče na dan denar, jaz pa ji pri-srčno odgovarjam: »Hvala«! No, pa živijo in čez teden dni na svi-denje!«
»Da,« mi ljubeče odgovarja mama.
Hitro stečem proti postaji. Še dva, tri ovinke in že sem tam. O, pa ne le jaz, ampak tudi avtobus in prijatelji, ki veselo kričijo, naj pohitim, ko tne zagledajo, da pri-tečem izza vogala. Vsi smo tudi zelo srečni, da smo pravočasno skupa j, saj sem le jaz poznala pot do našega cilja.
JANA JAMNIK 7. b
OŠ    LEOPOLDA    MAČKA-
BORUTA