GLASILO DEL
LETO VI.
LJUBLJANA, APRILA 1965
ŠTEVILKA 4
UVELJAVITEV
samoupravnih pravic
DELOVNE ENOTE NAJ SAME ODLOČAJO O DELITVI DOHODKA, UPORABI SREDSTEV, ORGANIZACIJI DELA IN MEDSEBOJNIH
ODNOSIH
Na aprilskih zborih delovnih ljudi v našem podjetju so se vsi naši delavci seznanili z novim pravilnikom o delitvi čistega dohodka za leto 1965. Zbori so bili 3. in 5. aprila na raznih krajih — za več enot ali sektorjev skupaj.
Ob prvih zborih delovnih ljudi v naši tovarni, ki so se zbrali decembra lanskega leta med zasedanjem VIII. kongresa ZKJ, smo v našem časopisu zapisali, da so bili naši delavci veseli spoznanja in priznanja, da s takšno obliko neposrednega sodelovanja pri oblikovanju smernic za naše delo postajajo zares samostojni upravljavci našega podjetja. Izrazili smo hkrati njihovo željo, naj bi ti zbori pomenili začetek in uvod v stalno in kar najbolj neposredno obveščanje kolektiva o vseh dogodkih in sklepih, ki so za našo delovno skupnost in njen razvoj kakorkoli pomembni, saj se bodo naši delavci le tedaj lahko uspešno in pozitivno vključevali v skupna prizadevanja, če bodo sproti vedeli, pri čem so in za kaj gre. Tudi naši delovni ljudje vse bolj in bolj spoznavajo, da je njihova usoda odvisna pravzaprav le od njih samih in da bo njihov kruh dejansko tak, kakor si ga bodo sami rezali.
Ta spoznanja in razpoloženja naših delovnih ljudi je medtem priznala tudi naša nova zakonodaja, predvsem z novimi temeljnimi zakoni o podjetjih, delovnih razmerjih, skrajševanju delovnega časa in še nekaterih drugih, katerih določila se vsklajujejo z novo ustavo: ta je delavcu-samo-upravljavcu tudi formalno priznala pravice, ki so se v vsakdanjem življenju že uveljavile kot nova smer v gospodarjenju z družbenimi sredstvi, določanju organizacije dela in medsebojnih odnosov.
Na teh temeljih novega razvoja bodo zbori delovnih ljudi tudi v prihodnje ena izmed najbolj očitnih oblik neposrednega sodelovanja članov našega kolektiva pri upravljanju podjetja in določanju njegove »poslovne politike«. V pogledu uveljavljanja popolnejšega samoupravljanja je novost v novem zakonu o podjetjih med drugim v tem, da dobe delovne enote več samoupravnih pravic, kakor so jih imele doslej. Zakon postavlja kot načelo pravice delovnih ljudi v delovnih enotah, da odločajo o delitvi dohodka, uporabi sredstev in razpolaganju z njimi, o organizaciji dela in medsebojnih odnosih. Novi zakon o delovnih razmerjih pa jim daje še nešteto drugih pravic, ki bodo našle svojo pravo podobo v ustrezno usklajenem statutu podjetja — tej njihovi temeljni listini, ki si jo bo vsako podjetje v okviru zakonskih določil prikrojilo po svojih posebnih potrebah.
Piši v časopis Litostroj o vsem tistem, kar misliš, da bi bilo pomembno objaviti.
Izhajajoč iz upoštevanja teh potreb in v skladu z določbami statuta naše delovne organizacije in ustreznimi zakonskimi določili je DS podjetja na svoji 11. redni seji dne 26. II. 1965 sprejel pravilnik o delitvi čistega dohodka. Z njim naj bi se seznanili vsi člani kolektiva kar najbolj neposredno. Zato so bili 3. in 5. aprila t. 1. sklicani delavci iz vseh delovnih enot in sektorjev na nove zbore delovnih ljudi, na katerih so vodilni funkcionarji tolmačili bistvena določila novega pravilnika.
Naši delavci so povsod z zanimanjem sledili njihovi razlagi, čeprav je bil pravilnik že pred sprejetjem v razpravi v vseh obratnih delavskih svetih in tudi razobe-šen. Iz razlag govornikov pa so lahko bolj nazorno in neposredno povzeli, v čem je bistvo novega sistema o delitvi čistega dohodka, ki pomeni v marsičem pravi preobrat v primerjavi z dosedanjo prakso. Kriteriji, po katerih se bo odslej določal uspeh vsake proizvodne enote in sektorja, bodo bistveno vplivali tudi na določanje osebnih dohodkov po enotah in sektorjih, saj bodo ti izhajali odslej le iz osebne ustvarjalnosti in prizadevnosti vsakega posameznika in njegove delovne enote, vtem ko bodo »tarifne postavke« kot pavšalizirani prejemki vse bolj izgubljale svoj pomen — tudi v zavesti delavcev. Čeprav pravilnik o delitvi osebnih dohodkov še ni izdelan, je z novim pravilnikom o delitvi čistega dohodka tudi za osebne dohodke jasno začrtana smer za popolno uveljavitev glavnega načela: Vsakomur po njegovem delu! Seveda bo ta sistem lahko dokončno uveljavljen šele, ko bo do kraja izvedena tudi analitična ocena delovnih mest, ki je sedaj
v teku in o kateri poročamo na drugem mestu. Prav tako objavljamo posebej tudi prikaz glavnih določil in novosti novega pravilnika o delitvi čistega dohodka.
Na zborih delovnih ljudi smo sicer povsod — razen na zboru delavcev iz sektorjev — pogrešali več diskusije in več prizadetosti navzočih za razpravo o posameznih konkretnih vprašanjih. Debata na sestanku delovnih tovarišev iz sektorjev pa je navrgla nekaj konkretnih vprašanj, o katerih bo treba pred kolektivom še spregovoriti, kakor npr. vprašanje o pravilnem ocenjevanju odgovornosti, ne le glede izpolnjevanja količinskih nalog v proizvodnji, temveč tudi v izpolnjevanju rokov, varčevanju z materialom itd., pa tudi o ocenjevanju dela in izpolnjevanju nalog v tako imenovanih režijskih enotah i. dr.
Ti drugi zbori delovnih ljudi v naši tovarni so nazadnje znova potrdili dragocenost takšnega sestajanja vsega delovnega kolektiva in pomen te prakse v prihodnje.
Ladislav Lesar:
P
c im i ca za
maj.
Zdaj je maj, je maj log spreminja se v še bolj pisan gaj.
In potoček čist gre med skalami; kakor v panju je spet med travami. Sredi jate ptic je oblak obstal kakor srečni val.
Muren je prišel v črni suknjiči v tisoče glasov se razpel je dan!
V prvi ulici zberem si otrok za pohod v maj; v pisan drobni svet, v mladi sončni svet, v najlepši kraj.
Delitev čistega dohodka v podjetju
Dne 26. II. 1965 je delavski svet podjetja potrdil in sprejel novi pravilnik o delitvi čistega dohodka.
Ta pravilnik zajema precej novih načel nasproti prejšnjemu pravilniku o delitvi čistega dohodka. Novi pravilnik je rezultat analiz našega dosedanjega poslovanja, razprav na zborih enot in sektorjev, sklepov in smernic vseh organov upravljanja, ki smo jih začeli in načeli že v preteklem letu.
Analize in razprave so nam pokazale, da so bili v starem pravilniku nekateri instrumenti za ugotavljanje in razdelitev čistega dohodka posameznim proizvajalcem zaradi teže razumljivih formul precej oddaljeni in da ti instrumenti niso pokazali v vrednosti izkazanega uspeha ali pa neuspeha poslovanja enote in podjetja.
Instrumenti, določeni v starem pravilniku, so sicer zajemali bistvene kazalce za ugotavljanje večje rentabilnosti, večje produk-
Zbor delovnih ljudi v obdelovalnici
tivnosti in večje ekonomičnosti, vendar niso zajemali vseh elementov, po katerih bi enote lahko podrobneje analizirale uspeh svojega poslovanja.
Osnovne misli, ki so nas vodile pri sprejemu novega pravilnika in ki jih vsebuje novi pravilnik, pa so naslednje:
—	Določiti taka načela za delitev čistega dohodka, da bodo vsi kazalci večje rentabilnosti, večje produktivnosti in večje ekonomičnosti izraženi ne več v faktorjih, temveč v stvarni vrednosti, v finančnem uspehu.
—	Določiti take instrumente, ki bodo sleherni enoti in slehernemu proizvajalcu rezultate in uspeh poslovanja pokazali ob mesečnih obračunih, ob kvartalnih obračunih in ob letnem zaključnem obračunu.
—	Določiti take instrumente, ki bodo finančno izraženo predstavljali po eni strani stvarne stroške enote, od izdelavnega materiala prek stroškov pomožnega materiala in drugih stroškov vse tja do zaposlenosti, stopnje uporabljanja kapacitet in do vkalkuliranih in predvidenih osebnih dohodkov. Ti instrumenti pa bi morali po drugi strani pokazati tudi doseženi uspeh poslovanja enot, če so ob manjših ali vsaj enakih stroških proizvedle toliko, kot predvidevajo naši proizvodni in finančni plani in kot znašajo naše sprejete obveze nasproti naročnikom in nasproti družbi. Vsak
prihranek nasproti predvidenim stroškom, dosežen v enoti, bi tako pomenil za enoto določen finančni uspeh. Prav tako bi hkrati vsak prihranek na stroških, prenesen iz obračuna stroškov enote, s katerimi se obremeni posamezni proizvodni nalog — naročilo nasproti pogodbeno določeni in sprejeti proizvodni ceni — pomenil finančni uspeh enote, ki je nosilec naloga.
Tako postanejo naši osebni dohodki neposredno odvisni od uspeha poslovanja. Taki principi nas venomer in neposredno silijo k razmišljanju za čimintenzivne j še gospodarjenje, k čimbolj smotrnemu gospodarjenju in omogočajo stalno primerjavo našega poslovanja z našimi predračuni, letnimi in finančnimi plani.
- Določila, ki jih vsebuje novi pravilnik, vsebujejo tudi taka načela, ki veljajo povsod kot merila dobrega gospodarjenja, predvsem pa ta, da vsak proizvajalec skrbi, da vsega doseženega uspeha ne potroši naenkrat, ampak da misli tudi na morebitne slabše čase, na rezerve, da misli na obnovo in razširitev lastnih obratnih in osnovnih sredstev.
■ Novi pravilnik temelji predvsem na splošnih gospodarskih načelih, da mora vsak proizvajalec kot upravljavec venomer misliti na to, da so osebni dohodki odvisni samo od uspeha poslovanja. To pomeni, da se višina osebnih dohodkov ne formira več na osnovi fiksnih postavk, pomnoženih- s prisotnim časom na delu, temveč se osebni dohodek formira na podlagi doseženega uspeha enote.
Karel Korošec
Kaj razumemo pod ocenjevanjem dela
Ocenitev dela imenujemo proces, s katerim ugotavljamo relativne odnose različnih konkretnih vrst dela glede na njihove umske in fizične posebnosti, ki jih vnaprej določujejo tehnološki procesi (priprava, organizacija in spremljanje; ter ostala opravila (nabava, prodaja, kadrovanje, splošna administracija itd.;.
Z družbeno delitvijo dela, posebno v zadnjih dveh stoletjih, so nastale najrazličnejše oblike konkretnega dela. Plačilo za različne oblike dela pa ni bilo nikoli enako, ne glede na družbeno ureditev. V srednjem veku je na primer vsak ceh za sebe predpisoval, kakšno plačilo pripada pomočnikom te ali one stroke. Z nastankom in razvojem industrije pa so nastale razlike v plačevanju celo za isto delo (npr. razlike v tarifah za delo moških in žensk). S študijem dela, ki se je začel razvijati v začetku tega stoletja (Taylor, Gilberth), se je pričelo iskanje poti za povečanje delpvne storilnosti, vzporedno pa tudi reševanje problema plačevanja dela. Že leta 1916 naletimo na nove resnejše poizkuse, da se plačevanje uredi po relativnih odnosih med raznimi oblikami dela. Od tedaj se v svetu razvijajo metode ocenjevanja del. Najplodnejše v tem oziru je bilo obdobje od leta 1932 do 1950 s premorom v drugi svetovni vojni, ko je postala težnja po ureditvi podjetja s pomočjo študija dela osnova za uspešno gospodarjenje.
Na mednarodni konferenci v Ženevi so leta 1950 o organizaciji dela ugotovili, da imajo vse metode za ocenitev dela skupne značilnosti, saj presojajo delo po značilnostih, ki jih lahko združimo v naslednje skupne kriterije:
—	strokovnost,
—	napori (umski in fizični),
—	odgovornost in
—	pogoji dela oziroma neprijetnosti pri delu.
Razne oblike dela ne moremo meriti z nekimi absolutnimi merili, ki bi bila vsepovsod veljavna. Delo je sociološki pojav, kjer gre za odnose med ljudmi. Zato ga lahko merimo le z relativnimi
merili, ki jih določimo z dogovorom (konvencijo) v podjetju. Ocenitev se torej izvaja po vnaprej določenih zahtevkih (kriterijih), kjer delamo primerjave vseh .del med seboj, ki se pojavljajo v podjetju. Te primerjave dela opravljamo po posameznih zahtevkih in ne pavšalno. Na primer primerjava vseh oblik dela po strokovnosti, potem primerjava vseh oblik dela po odgovornosti itd., tako da se opravijo posebne primerjave po vseh vnaprej določenih zahtevkih.
Z ocenitvijo dela ugotavljamo torej relativne odnose različnih oblik dela in na podlagi teh določamo pravične osnove za delitev osebnih dohodkov. Ocena dela ni edino merilo za delitev osebnih dohodkov, ker obravnava samo, kaj je treba normalno opraviti na delovnem mestu in kakšna strokovnost je za to potrebna, kakšno odgovornost prevzema delavec za delo, kakšen je napor in kakšni so delovni pogoji. Ocena torej ugotavlja, kaj je normalno delo pravilno usposobljenega delavca. Pri izpolnitvi dela, da bo osebni dohodek pravičen, pa moramo ugotoviti, ali je bilo delavčevo delo tako, kot je zahtevano, t. j.:
—	ali je bilo delo strokovno opravljeno,
—	ali je količina dela normalna, manjša oz. večja,
—	ali je kvaliteta dela v mejah normalna, slabša oz. boljša itd.
Odgovorov na ta in druga vprašanja pa ne da ocena dela, am-pad dajo druga merila, kot so: delovne norme, normativi kvalitete, ocena osebnega prizadevanja itd.
Razen tega je ocenitev dela uporabna tudi za inventarizacijo (popis) del, za študij dela, za analize dela, za odpravljanje nepravilnosti pri organizaciji dela, za kadrovanje itd.
Dokaz, da je ocenitev dela potrebna, utegnejo biti vsakodnevni pogovori delavcev v podjetjih in izven njih, ki med seboj primerjajo težavnost posameznih del in okoliščine, v katerih se delo opravlja.
Potek ocenjevanja dela
Vsako delo, ki ga želimo opraviti, mora biti primerno pripravljeno; šele nato se lahko lotimo njegove uresničitve. Ocenitev dela v podjetju takega obsega in s toliko posebnostmi, kot je Litostroj, pa je še posebno zahtevno delo in je treba akcijo zelo vestno pripraviti. Pri vseh zahtevnih akcijah zavzema priprava akcije večino časa (od 1/2 do 2/3 predvidenega časa pa tudi več). Kaj vse je obsegala priprava za ocenitev del v Litostroju?
Priprave segajo celo v oblikovanje poslovne politike, ki je bila osnova za pripravo osnutka organizacije podjetja. Na podlagi tako oblikovanega organizacijskega elaborata se je komisija lahko lotila priprave metode za analitično ocenitev delovnih mest.
Delo na pripravi metode pa je potekalo v tehle fazah:
a)	izbor in definicija zahtevkov, po katerih se bodo delovna mesta analizirala;
b)	določitev stopenj za vsak zahtevek in definicije teh stopenj;
c)	določitev odnosov med posameznimi zahtevki in
d)	preverjanje metode in njeno dokončno oblikovanje.
To delo je komisija opravila in bo ob drugi priložnosti dala posebno informacijo o sami metodi.
Delo je potekalo od oktobra 1964 do sredine aprila 1965. Sama akcija ocenjevanja pa se je pričela sredi marca s prvo fazo t. j. opisom delovnih mest. Opisana bodo vsa delovna mesta z izjemo delovnega mesta generalnega direktorja, katerega opis je že podan s statutom podjetja. Opis opravijo dvojke, t. j. po dva v ta namen določena in
usposobljena delavca. Akcijo vodi centralna komisija. Opise izvaja 11 podkomisij, ki jih usmerjajo člani centralne komisije. Centralna komisija šteje 15 članov, podkomisije pa skupaj nad 70 članov. Opisi bodo po programu gotovi do 1. maja t. 1. Opis vsebuje osnovne značilnosti, kaj delavec na delovnem mestu opravlja pri normalnem delu.
Naslednja faza ocenitve pa bo potekala takole:
Dvojke bodo delovna mesta, ki so jih opisale, analizirale po zahtevkih metode in jih razvrstile v range težavnosti po vsakem zahtevku posebej. Centralna komisija ibo range težavnosti po vsakem zahtevku posebej združila v range za celo podjetje. Rang enega zahtevka bo osnova, da se vsa delovna mesta po tem zahtevku razvrstijo po stopnjah, ki jih določa metoda. Vse primerjave 'bodo torej potekale vedno v primerjavi vseh delovnih mest po istem zahtevku, n. pr. kakšen je fizičen napor vseh delovnih mest v podjetju. Ta faza ocene se bo opravila v mesecu maju.
Zadnja faza ocene bo obsegala točkovanje po tabelah, vezanih na stopnje po posameznih zahtevkih:
—	analizo dobljenih ocen in
—	pripravo predloga za javno razpravo.
Ta faza dela bo opravljena junija.
Iz navedenega je razvidno, da je akcija ocene delovnih mest organizacijsko in strokovno zahtevna naloga, ki mora biti izvedena z veliko prizadevnostjo vseh sodelujočih, če hočemo, da bomo dobili kvaliteten in objektiven rezultat v razvrstitvi delovnih mest po njihovi zahtevnosti.
Metode ocenitve dela so pripomoček, ki se poslužuje znanstvenih ugotovitev s področja študija dela, medicine, sociologije itd. Nastale so v praksi za prakso. Metod ocenjevanja dela je danes mnogo. Vsaka metoda je nastala v določenih družbenih pogojih, z določenim namenom za določeno stroko oziroma podjetje. Nepravilno bi bilo uprabljati katerokoli inozemsko ali domačo metodo za ocenjevanje dela, ne da bi se poprej e proučila in prilagodila našim družbenim pogojem, gospodarskemu sistemu in posebnostim podjetja samega. Zato je komisija Litostroja ob sodelovanje z Zavodom SRS za produktivnost dela iz Ljubljane proučila posebnosti podjetja in razne metode ter na tej podlagi izdelala primemo metodo za ocenitev del v našem podjetju.
Zbor delovnih ljudi v jedilnici livarne jeklene litine
.Ob vsestranski podpori članov kolektiva, organov samoupravljanja, političnih in družbenih organizacij se je komisija obvezala, da bo akcijo ocene delovnih mest uresničila do 30. 6. t. I. S tem bo
dala komisija organom samoupravljanja dokumentacijo za določitev delovnih razmerij pri urejanju stimulativne delitve.
CENTRALNA KOMISIJA ZA ANALIT. OCENO DEL. MEST
Maše poslovanje lani
Naročila
Podjetje je z naročili dobro založeno, tako da lahko sprejema nove obveznosti le z dobavnim rokom od konca leta 1966 naprej. Tudi v letu 1964 je bilo podjetje v enaki situaciji in je zaradi tega moralo odkloniti naročila z dobavnimi obveznostmi za leto 1965. Če presojamo obseg sprejetih naročil, moramo potemtakem pri tem upoštevati založenost z naročili in razpoložljive proizvodne kapacitete. Pilan za sprejem novih naročil za leto 1964 je bil sicer postavljen više, kot smo naročil dejansko prevzeli, in sicer je obseg naročil le 89,3 °/o plana. Od tega odpade na izvozne posle 9,5 %>, na domači trg pa 90,5 %>. Doseženo sorazmerje med naročili za domači itrg in za izvoz se ne ujema z našo osnovno gospodarsko linijo, zato si moramo prizadevati, da uredimo odnos naročil za tuja in domače tržišče vsaj na sorazmerju 40 proti 60 %>. V tem pogledu je bil doseženi rezultat slabši kot v prejšnjih dveh letih. V letu 1962 je sorazmerje pri naročilih za tuja in domače tržišče znašalo 26,2 % proti 73,8 %>, v letu 1963 pa 19,9 % proti 80,1%. Podjetje se na inozemskem tržišču bori z močno konkurenco, zahodno in vzhodno, posebno z Japonsko, ki prodaja kvalitetne izdelke po izredno nizkih cenah. Razen tega ponuja inozemska konkurenca dolgoročne 'kredite, kar naše podjetje ne more, ker ne razpolaga z lastnimi namenskimi finančnimi sredstvi.
Realizacija
Na podlagi fakturirane realizacije je bil v letu 1964 v primerjavi s prejšnjim letom dosežen skupni dohodek s 106,8%, letni plan pa z 99,6 %. Tak rezultat je zadovoljiv. Struktura doseženega Skupnega dohodka pa je šibkejša od prejšnjih let, in sicer odpade na materialne izdatke v letu 1964 61,7%, v letu 1963 59,8 odstotka, v letu 1962 pa 44,7 %;
proizvodni stroški skupaj pa sodelujejo v strukturi cene v letu 1964 s 73,5%, v letu 1963 z 72,9 % in v letu 1962 s 67,6%; realiziram osebni dohodki v bru-to-bruto znesku znašajo v strukturi cene v letu 1964 24,3 %, v letu
1963	21,3 % in v letu 1962 18,9 %;
dohodek je bal ustvarjen od
doseženega celotnega dohodka v letu 1964 25 %, v letu 1963 25,5 %, v letu 1962 pa 32,4%;
dobiček je bal dosežen v 'letu
1964	4,2%, v letu 1963 4,5% in v letu 1962 13,5%.
Iz teh podatkov bi bilo neopravičeno sklepati, da je podjetje v letu 1964 nesmotrno poslovalo. Upadanje finančnega rezultata je nastopilo 'iz objektivnih razlogov. Predvsem je nujno upoštevati obseg in strukturo naše proizvodnje, ciklus proizvodnje in tržne razmere. Tržna situacija je v 1. 1964 kazala nenehno rast cen materia-
lu in življenjskih potrebščin, kar je imelo za posledico rast osebnih dohodkov. Podjetje je sicer, kjer je le bila mogoča podražitev oziroma porast proizvodnih stroškov, vkalkuliralo le-te v ceno svojih proizvodov. Te možnosti pa so bile omejene. Torej je podjetje moralo povečane proizvodne stroške, to je podražitev surovin in materiala, predvsem pa porast osebnih dohodkov pokriti iz kalkuli-ranega komercialnega dobička.
Naše dobavne pogodbe vsebujejo drsno lestvico, vendar je nemogoče uveljaviti naše pravice, kadar podjetje prekoračuje dobavne roke. Teh primerov je nekaj. Zahtevati od inozemskega kupca razlike v ceni zaradi spremenjene gospodarske situacije pri nas je nemogoče, ker imamo z inozemskimi kupci sklenjene pogodbe v deviznih zneskih. Na žalost je obračunski tečaj za tuje devize ostal nespremenjen, tako da nam vsako povečanje proizvodnih stroškov pada čisto v breme našega finančnega rezultata. Z močnejšim udejstvovanjem z našimi proizvodi na inozemskih tržiščih je nujno potrebno stabilizirati gospodarske razmere doma. O tem je naše dnevno časopisje že precej pisalo v zvezi z zmrzovanjem cen in osebnimi dohodki.
Vnovčena realizacija
Vnovčena realizacija je presegala rezultat iz leta 1963 za 8,2 %, ostala pa je pod planom za 4%. Dohodek iz obračuna vnovčene realizacije presega rezultat iz leta 1963 za 0,3%, doseganje plana za leto 1964 pa znaša le 83,1 %. Analogno znaša prispevek iz dohodka v korist zveznega proračuna 0,3 % več kakor v letu 1963. Seveda pa po planu predvidenega zneska nismo dosegli, to je le 70,7 odstotka. Realizirani osebni dohodki iz vnovčene realizacije znašajo 103,6 % rezultata iz 1. 1963, oziroma 96,2 % letnega plana. V obvezni rezervni sklad podjetja je bilo izločeno v letu 1964 le 44,1 % planiranega znesika, za sklade podjetja je bil dosežen znesek, ki predstavlja 70,6% dosežka iz leta 1963, oziroma 10,4% planiranega znesika. Rezultat, zlasti kar se tiče ustvarjenih sredstev za sklade skupne porabe podjetja je zelo Skromen, a je le ugodnejši, kakor so kazali četrtletni obračuni v letu 1964, saj po obračunu z dne 30. VI. 1964 in 30. IX. 1964 nismo dosegli polnega kritja za izplačilo osebnih dohodkov, d očim smo za letnim obračunom ne le v polnem obsegu krili izplačane osebne dohodke, temveč nam je delno uspelo izločiti tudi sredstva za rezervni sklad in nam je vrh tega ostalo še nekaj sredstev za sklad skupne porabe. Podjetje je seveda primemo ukrenilo za doseganje čim boljših rezultatov v letu 1965 in v naslednjih letih, vsaj v obsegu, kot smo jih dosegali do leta 1962. Ti ulkrepi se nanašajo na revizijo
asortimana proizvodov, skrajno štednjo pri proizvodnih in režijskih stroških, na revizijo predkal-kulacijskih osnov in na boljše izkoriščanje instaliranih kapacitet, na obračun osebnih dohodkov po doseženem finančnem rezultatu, skrajšanje dobavnih rokov itd. Če se gospodarska situacija v naši državi v tekočem poslovnem letu ne bo spremenila, je že za leto 1965, zlasti pa za leto 1966 pričakovati boljši uspeh, kot je bil dosežen v zadnjih dveh letih.
Sredstva za delo
Za izvršitev planskih nalog so potrebna sredstva za delo, to je osnovna sredstva, orodje, material in delovna sila, predvsem pa finančna sredstva. Naš strojni park je v visoki meri že dotrajan, saj znaša iztrošenost na podlagi letnega odpisa 72,7 %. To pa ni čudno, ker veliko število strojev poteka še iz reparacijskih dobav. Tudi ostali stroji, razen tistih, ki so bili nabavljeni v letih 1962 in 1963, so v pogonu deset do petnajst let. V primerjavi s strojno opremo inozemske strojne industrije je naš strojni park ne samo dotrajam, ampak tudi tehnično zastarel. Zaradi tega naše instalirane kapacitete zaostajajo po kvaliteti in po kvantitativni zmogljivosti za kapacitetami inozemske konkurence, s katero se srečujemo na svetovnih tržiščih. Posebno so prizadeti naši metalurški obrati, ki jih je treba ruujno rekonstruirati, vendar nam za to primanjkuje namenskih finančnih sredstev.
S porastom proizvodnje raste tudi število delavcev, in sicer se je število delovne sile povečalo nasproti letu 1963 za 6,2 %, finan-. čna realizacija pa se je povečala za 6.8%; plan delovne sile je bil dosežen s 100,7%. Pričakovati bi bilo večji proizvodni efekt od večjega števila delavcev; če to ni doseženo, je kriva visoka fluktuaci-ja. Odhajajo namreč v prvi vrsti visoko kvalificirani delavci, na novo sprejete delavce pa je treba šele priučiti.
Finančna sredstva
Najpomembnejši faktor v poslovanju so finančna sredstva. Za povečani obseg proizvodnje so logično potrebna tudi večja finančna obratna sredstva. Kot smo že navedli, se je finančna realizacija povečala od leta 1963 na 1964 za
6.8	%, obratna sredstva pa le za
1.9	% in so nam že v letu 1963 delala obratna sredstva velike preglavice, kar se je posebno odrazilo še v letu 1964. Nasproti razpoložljivim finančnim sredstvom pa se je vezava istih še v večji meri povečala. Tako so nam zaloge surovin in materiala porasle za 40,1 %, zaloge nedokončane proizvodnje za 48,2%; v upadanju so bile le zaloge gotovih izdelkov za 14,4 % in terjatve nasproti odjemalcem za 3,6 %. Skupno se je
Inž. Vlado Jordan: Slovenska vas gori (lesorez)
Proslave ob 20-letnici zmage
Na seji izvršnega odbora zveznega odbora SZDL, ki je bila dne
8.	aprila 1965 v Beogradu pod predsedstvom Lazarja Kolišev-skega, so med drugim sklenili, da bo letošnja jubilejna proslava
9.	maja — dneva zmage — dobila čim širši in čim svečane jši značaj. Predlagali so, da bi na ta dan sklicali zbor federacije, na katerem bi sodelovali vsi zvezni poslanci, člani zveznega odbora SZDLJ, zveznega odbora Zveze združenj borcev NOV Jugoslavije, CS ZSJ in CK Zveze mladine Jugoslavije. Zvezni skupščini bi tudi predlagali, naj se 9. maj razglasi za državni praznik.
Spričo takšnega značaja proslave dneva zmage prvomajske parade ne bo. Namesto te manifestacije bosta 9. maja organizirana vojaški mimohod in parada pripadnikov organizacij Zveze združenj borcev NOV.
Socialističnim republikam so priporočili, naj 9. maja na ustrezen način proslave ta praznik in hkrati 20-letnico zmage nad fašizmom.
Na seji so priporočili, naj bi bil tudi značaj proslave L maja letos nekoliko drugačen. Predlagali so, da bi priredili na ta praznik mitinge v delovnih organizacijah, organizirali kulturno-umet-niške in druge prireditve na javnih krajih, izlete itd. Tako bi prvi maj dobil bolj značaj praznika delovnih ljudi in njihove solidarnosti v skupnem boju naprednih sil sveta za mir in socializem.
Pred majskimi dnevi
Mesec maj nam ge pred dvajsetimi leti prinesel' svobodo — svobodo v novi Jugoslaviji, ko smo se osvobodili ne le fašističnih okupatorjev, temveč tudi zadnjih ostankov predaprilskih režimov in stare družbene ureditve. Dvajset let življenja v novih, boljših razmerah, ki so nam jih s krvjo najboljših sinov ustvarili borci za svobodo naše domovine in našega delovnega človeka, ni mnogo. Toda tudi v teh dvajsetih letih je bilo že toliko storjenega na naši poti v socializem, da se je povsem spremenilo lice naše domovine. Napredovali smo v tako hitrem tempu na vseh področjih, da so nam ivojne razvaline in opustošenja samo še neprijeten spomin.
Če se ozremo samo po Sloveniji, vidimo ta naš napredek na vseh. koncih in krajih: vidimo ga v Ljubljani, a morda sorazmerno še bolj v vseh naših manjših mestih in krajih in na vsem podeželju. To nam brez pridržkov priznavajo tudi tujci, bodisi ob primerjavi s staro Jugoslavijo, bodisi v primerjavi s težavami, s katerimi smo se srečavali ob koncu druge svetovne voine. Brez boja za svobodo, ki r>’ poznal prediha, in brez revolucije, ki nam je prinesla še sprostitev in osvoboditev delovnega človeka, bi vezna tega ne bilo. Tega se zaveda danes, kakor se je zavedal pred dobrimi sedemnajstimi leti, ko je na nekdanjih šišenskih njivah zraslo novo, veliko podjetje,
Med tiskarji na Kočevskem
OPOMBA UREDNIŠTVA: V spomin na boje za osvoboditev naše domovine pred dvajsetimi leti nam je naš tovariš inž. VLADO JORDAN odstopil izvleček iz svojih spominov na delo v ilegalnih »tehnikah« med vojno, ki ga objavljamo kot zanimiv dokument iz tistih dni, ko je pisana in tiskana beseda iz teh improviziranih tiskarn obveščala o vsem, podžigala in bodrila naše borce.
Da je bil partizanski tisk, ki je med narodnoosvobodilno vojno nastajal v tako imenovanih »tehnikah«, prav tako potreben in koristen kot orožje, s katerim smo uničevali okupatorja, je nedvomno.
Zelo malo pa smo doslej slišali o posameznih dogodkih, ki so vplivali na razvoj partizanskega tiska, o neštetih, na videz nepomembnih, vendar po svoje važnih tehničnih problemih, ki jih je moral reševati naš partizan-tiskar brez potrebnih pripomočkov in izkušenj. Prav zato, ker so ti dogodki dostikrat krojili pot partizanskemu tisku in s tem prispevali k veličini naše borbe, zaslužijo, da jih rešimo pozabe.
Če je bilo partizanske tehnike v gozdovih morda teže oskrbeti s potrebnimi tehničnimi pripomočki kot ilegalne tehnike v Ljubljani, pa moramo priznati, da so bile na boljšem vsaj kar zadeva same življenjske razmere.
Ne ena sama — na Rogu, v Beli krajini, na Štajerskem, Gorenjskem in Primorskem, povsod so stale tiskarne. Iz teh tiskarn so vsak dan odnašali težke tovore časopisov in brošur. Vsak borec v brigadi in vsak kmet v dolini ali hribovski vasi je lahko izvedel vse o položaju, o gospodarskih in političnih ukrepih ljudske oblasti, ali pa je iz tiska črpal novega poguma za prihodnost.
Da je bilo vse to mogoče, je bilo treba neprestano dovažati cele bale papirja in ostalega materiala iz okupatorjevih postojank, preko zastraženih železniških prog in cest; treba je bilo na ramah prenesti več tisoč kilogramov težke tiskarske stroje in črkovni material na težko pristopne gorske strmine. Treba se je bilo naučiti tiskarske tehnike, saj večina kadra v partizanskih tehnikah ni nikdar prej videla tiskarne.
UMIK IZ KOČEVJA
Prvi val nemške jesenske ofenzive leta 1943 se je bližal osvobojenemu Kočevju, ko so v bivši Pavličkovi tiskarni še vedno brneli noč in dan tiskarski stroji.
Par tizane-tiskar j e je prevevala ena sama misel:
Kočevski zbor odposlancev zaseda, naša vojska prerašča v armado, potrebni so novi ukrepi, potrebna je močna povezava z ljudstvom. Tisk, časopisi in letaki pomagajo ustvarjati to povezavo. Tiskarna se ne umakne do zadnjega trenutka. V eni noči — zadnji v svobodnem Kočevju — je cela tiskarna natovorjena na nekaj voz in na tovorni avtomobil. Vsi zaupajo svojemu vodji in organizatorju partizanskih tehnik Milanu Škerlavaju-Petraču.
HAJKA
Štirideset partizanov je moralo sredi kočevskih gozdov postaviti tiskarno. V dolini je divjala ofenziva, tanki so hrumeli noč in dan. Bila je jesen leta 1943.
Vozovi so bili raztovorjeni in tovor spravljen na varno. Tiskarski papir, črkovni material, barve in še tisoč drugih tiskarniških potrebščin. Vse to je bilo treba varno »zakamuflirati« v grmovju. Kdor ni bil na straži ali v patrulji, je presajal drevesa in praprot ali pa prenašal papir, deske in vreče v varnejša skrivališča.
Ves naš trud s kamufliranjem kamiona je bil zaman. Nemci so ga odkrili in zažgali. Žalostno smo gledali ostanke tiskarskega stroja. Toda ostal nam je manjši stroj na nožni pogon, ki smo ga skrili na drugem kraju, še pred ofenzivo je bil namreč prepeljan iz novomeške tiskarne tiskarski stroj v prazno kočevsko vas Bri-go in montiran v šolskem poslopju, kjer je nameraval tovariš Petrač organizirati tiskarno. V naglici ofenzive ga ni bilo mogoče
odpeljati v gozdove in so ga Nemci kajpada našli. Ali se jim ni zdel pomemben, ali pa so jih znali preostali vaščani tako pretentati — stroj je ostal nedotaknjen.
Naša mala skrita baraka, ki jo je dal Petrač pred ofenzivo postaviti, nas je gostoljubno sprejela, ko smo se vrnili lačni in premraženi po večdnevnem tavanju. Gostoljubno, čeprav ni bilo prostora za vse in čeprav ni bilo najti ničesar za pod zob. Mula, ki smo jo po ofenzivi našli v gozdu, pa nam je dala slastno pečenko, prvo hrano po nekaj dneh.
Zdaj smo se šele dobro razgledali drug po drugem. Komaj pred kakim tednom nas je usoda znesla skupaj od vseh vetrov. Med nami je bilo nekaj poklicnih čr-kostavcev, večina pa je bila kmečkih fantov in deklet, delavci, umetnik, inženir in celo profesor. Nekaj steklenic italijanskega šampanjca, ki so nam ga zapustili okupatorji, nam je kaj hitro razmajalo premražene ude. Naše skromne barake se je tistega večera v tovariškem humorju prijelo povsem nezasluženo ime »Tinca-bar«, njene sosede, ki smo jo pozneje zgradili, pa »Putrih«.
GRAFIKA V »TINCA-BARU«
Mali tiskarski stroj na nožni pogon smo v kratkem času postavili v »Tinca-baru«. Noč in dan so se menjavali poganjači in vla-galke. Včeraj je bila še kmečko dekle, danes pa je že izurjena tiskarska delavka. Potiskane pole so se kopičile po tleh, na mizah in policah. V kotu so postavili črkostavci svoje omare ali »regale«, kakor jih slišimo strokovno imenovati. Predalčki v njih so že urejeni, črke so sortirane. Vse to so v nahrbtnikih znosila iz doline, prebrala in uredila kmečka de-kleta-partizanke po navodilih in s pomočjo črkostavcev. Ti črkostavci so bili sploh fantje od fare; vsi smo jih gledali nekako s spoštovanjem, saj so edino oni znali svoj posel, oni so popravljali in sestavljali stroje, oni so poučevali neizvežbane tovariše.
Iz brigade v tehniko so me poklicali, da bom risal in izrezoval linoreze za tisk. Kako pa se naredi linorez, nisem imel pojma, in kako se odtisne s tiskarskim strojem v tisočih izvodov, sem videl nekoč samo mimogrede. Nisem vedel niti tega, kakšno orodje je za to potrebno. Iz jeklenih dežnikovih »špic« smo izdelali iz-rezovalne nožičkc (nožički v muzeju NOB). Celo kalili smo jih, saj smo pripeljali iz doline kovaško ognjišče in oglje. Tudi zalogo linoleja smo pobrali s tal neke kočevske vile. Kadar je treba v časopisu izpolniti kak prazen prostor, so dobrodošli linorezi, ki po svoje prikazujejo potrebo naše borbe. Po nalogu vojaških in krajevnih oblasti smo pričeli izdelovati tudi uradne pečate za vse mogoče brigade, bataljone, štabe in ljudske odbore.
»LADOV PUNKT«
Tiskarna se je pravkar lepo razmahnila, ko smo morali leta 1943 razdreti stroj. Petrač je više gori nad nami, skoraj na vrhu Goteniškega Snežnika postavil novo tiskarsko taborišče, kjer naj bi bil naš stroj varnejši. Če smo že stari dve baraki imenovali z domačimi imeni »Tinca-bar« in »Putrih«, naj povem še, da so novo podružnico krstili na ime »Ladov punkt«, čeprav se nekako nerodno sliši. Tedaj smo bili pač navajeni na »točke« in »punkte«, kaj moremo zato! Ime so ji dali po vrlem komisarju Ladu, doma nekje z Ljubljanskega barja.
Takoj po tem, ko so odnesli tiskarski stroj na »Ladov punkt«, so naši tovariši ključavničarji izdelali zasilen tiskarski stroj, ali bolje rečeno pripravo, saj mali stroj na Ladovem punktu ni mogel kriti vseh potreb.
Na Brigi v šoli pa je stal neizkoriščen velik tiskarski stroj, ki je čudežno preživel ofenzivo. Toda v zimskih zametih ga nismo mogli prepeljati v hribe. Dokler niso bile poti prevozne, smo se morali zadovoljiti s tem, kar smo imeli, zato pa je bilo treba uvesti delo na tri izmene, da je bilo potrebam po literaturi vsaj deloma ustreženo.
(Nadaljevanje na 4. strani)
tudi vsak delavec v naši tovarni, saj se je Litostroj v svobodi razvil v takšno industrijsko podjetje svoje vrste, kakršnega Slovenci do prej še nismo poznali. A nastal in razvil se ni samo Litostroj: hkrati so nastala ali se razvila še nešteta druga — večja in manjša
—	podjetja, ki so prav tako živa priča našega skupnega napredka in temelj našega današnjega boljšega življenja. Vse to so ustvarile zase in za naš skupni napredek sproščene delovne množice; vse to so ustvarile žuljave roke naših delavcev, ki so po zmagi nad fašističnimi nasilniki in izkoriščevalci vseh vrst zamenjali puško s kladivom in srpom, simboli dela v novi. prerojeni domovini. Ustvarile so vse to žuljave roke delavcev, ki se danes — po dvajsetih letih svobode — živo zavedajo, da je njihova usoda samo v njihovih rokah. S postopnim prevzemanjem odgovornosti ter prehajanjem v samoupravljanje so spoznali v svojih delovnih dolžnostih tudi svojo nespremenljivo in neuničljivo pravico, ki zdaj ni več le pravica do dela. temveč tudi pravica do upravljanja in oosmdarienja. Prav v tej drugi
—	človeški sprostitvi in svobodi je najgloblji pomen naše revolucionarne osvoboditve, ki ni prinesla sprostitve samo našim narodom in vsei naši domovini, temveč tudi slehernemu človeku v njej.
Naključje zgodovinskih dogodkov pred dvajsetimi leti v maju je z našo nacionalno osvoboditvijo simbolično povezalo tudi stari prvomajski praznik delovnih ljudi vsega sveta, le da danes za nas in neštete druge narode ta praznik ni več — razen v spomin na nedavno preteklost — praznik trpečega in izkoriščevanega proletariata, ki je na ta dan po vsem svetu grozeče dviaal svoje pesti proti kapitalističnim izkoriščevalcem, temveč praznik sproščenega delavca, družbenega gospodarja proizvajalnih sredstev, neposrednega upravljavca podjetij in samostojnega ustvarjalca svoje boljše prihodnosti in skupne blaginje. Za našega delavca je prvi maj danes praznik že izbojevanih in neuničljivih uspehov, za katere se morajo drugod še boriti. Zato pa velja na ta dan misel našega delovnega človeka vsem. ki niso še zmagali v svojem boju za popolno osvoboditev, saj je to praznik mednarodne solidarnosti in internacionalizma vseh delovnih ljudi.
Ob tem prazniku in slovesnostih ob dvajsetletnici naše osvoboditve se bodo naši delovni ljudje spominjali vseh mrtvih in živih borcev in soborcev za svobodo. Med živimi bo prva misel veljala našemu dragemu predsedniku maršalu Titu, prvemu revolucionarju, vojskovodji in državniku, ki bo 25. maja slavil svoj 73. rojstni dan. V imenu našega kolektiva mu želimo zdravja in nadaljnjih uspehov v njegov-em nenehnem prizadevanju za delovnega človeka in za boljšo prihodnost naših narodov na skupni poti v socializem!
Uredništvo
»DELO« iz Ljubljane je dne 8. marca 1965 objavilo članek z naslovom »V Litostroju še 400 vlog«, kjer govorijo o tem, da so na nedavnem občnem zboru sindikalne podružnice v Litostroju posebno poudarili problem neurejenih stanovanjskih razmer, člankar tudi navaja, da so ljudje, ki so zapustili Litostroj, navedli na drugem mestu kot vzrok stanovanje.
V Litostroju je še vedno 400 interesentov za družinska stanovanja in prav tako je v kolektivu 10 borcev, ki nimajo še ustreznih stanovanj. Najhuje je za delavce z nizkimi osebnimi dohodki, ki nimajo sredstev, da bi se vključili v litostrojsko stanovanjsko zadrugo. In prav ti so stanovanja najbolj potrebni.
Med tiskarji na Kočevskem
POZDRAVNO PISMO V. KONGRESU ZKS
Ob prvem dnevu zasedanja V. kongresa ZKS je bil v mali kino dvorani zbor mladih proizvajalcev. Na tem zboru je tov. Pre-melč našim najmlajšim litostroj-čanom obrazložil oziroma poudaril namen V. kongresa. Ob koncu zbora pa smo delegatom poslali pozdravno pismo sledeče vsebine:
MATEJ BOR
BESEDA
Po vseh konceh te naše zemlje
spite,
strahotno ubiti, mučeni, tepeni. Izdali so domači vas kreteni za podli okupatorjev drobiž.
In ravno ta, ki zvijal je spočite roke h križu, pribijal je na križ.
To ljudstvo, ki ga včeraj
na povodcih
vlačili po sejmih so naprodaj, zbudili vi ste, da je iz ograj pognalo se, planilo po mogotcih! Vi ste mu dali novo blago vest: Beraška dlan? Ne, puntarjeva
pest!
A tisti, ki ostali so brez črede, začudeno, užaljeno, nemirno zdaj vpijejo in javkajo: Nazaj!
A čreda ni več čreda! Vse zasede so polne pušk zgovornih, ki
prešerno
se hohotajo jim: Nazaj? Zakaj?!
Čeprav berač, ta rod je bolj
bogat,
kot sanjali njegovi so pastirji.
Saj je ob uri, ko so mu skovirji zavijali še zadnjo uspavanko, rodil iz sebe svoj najslajši sad in tisočletno razvozlal uganko.
Kaj ni ob uri, ko drhtela Evropa je ko splašen, moker ptič, tu na teh tleh najpreje zadonela upoma puška meni tebi nič?
In narod, ki poslednji je cokljal, se v ogenj je med prvimi pognal.
To ljudstvo, ki za sleherno
drobtino
je dati moralo kapljo krvi, so z revolucijo nekoč strašili.
A danes, ko okuša njeno vino, ki so ga s tisoč ključi zaklenili, ve, kje nasrka novih se moči.
Gremo naprej, tovariši, brez vas, a naša kri ob vaši se je užgala, njen ogenj obsijal je našo pot. Brez mrtvih grl šibak je živih
glas,
ker ni vas več, zato ste
vsepovsod,
saj smrt vas je življenju
darovala.
(Povzeto: Antologija slovenske poezije, sestavil Lino Legiša, izdano v Novem Sadu (1950)
V. kongresu ZK Slovenije
Letos poteka 20 let, odkar je bila osvobojena naša domovina. Slovenski narod si je sedaj v skupnosti z ostalimi bratskimi narodi priboril svojo svobodo. Fašistični okupator je bil pregnan, ostala pa je pomšena domovina in zaostalost. Kakor je naš narod junaško stopil golorok v boj za svobodo, tako je po osvoboditvi pogumno pričel graditi socializem, ne meneč se za žrtve in napor. Danes po dvajsetih letih z veseljem in zadovoljstvom ugotavljamo doseženi uspeh. Istočasno ugotavljamo, da do zastavljenega cilja vodi še težka pot, mnogo truda in predanosti bo še potrebno, da uspešno izpolnimo naše naloge. V. kongres ZKS naj bo kritičen pregled doseženega dela in kažipot za naprej. Tako, kakor nas je Zveza komunistov vodila skozi oborožen boj in v preteklih 20 letih graditve socializma, tako naj nam tudi na tem kongresu začrta pot!
V. kongres naj postane pomemben mejnik v našem razvoju. Želimo, da bi bilo delo V. kongresa plodno in da bi rodilo bogate rezultate. Naj živi ZKJ! Naj živi tov. Tito!
Mladi proizvajalci v Titovih
zavodih Litostroj v Ljubljani
(Nadaljevanje s 3. strani)
POJDEMO NA BRIGO
V dolini je bila že pomlad (leta 1944), mi pa smo gazili globok sneg. Pomlad in tiskarski stroj, ki sta nas čakala na Brigi, sta nas vlekla v dolino. Ali naj bi pripeljali ta stroj semkaj, ali naj bi se mi preselili na Brigo? Drugo je preprostejše, toda nevarnejše, vendar smo se odločili za to.
Medtem smo odpeljali tudi ostanke požganega tiskarskega stroja v Črnomelj, da ga tam popravijo v mehanični delavnici. Ne dolgo potem smo slišali, da že teče v novo ustanovljeni »Partizanski tiskarni«, ki jo je Petrač postavil na Rogu. Konkurenco smo torej že imeli. V nekaj dneh je tiskarna na Brigi urejena, stroj popravljen, toda brez pogona. V kleti pod strojem naj bi konj gonil krožni drog, kot pri mlatilnici. Toda klet je pretesna. Pa šine do-mačinu-partizanu Černetu blazna misel v glavo: kdor ima korajžo, naj gre z njim do Kočevja; tam v bližini bodo v neki žagi demontirali Dieslov motor in ga pripeljali semkaj. In res smo tako dobili motorni pogon za našo tiskarno.
NAŠE ŽRTVE
Naše veselje v dolini je bilo kratko. Nemške kolone so prihajale iz Kočevja čedalje globlje na

nezavarovano ozemlje. Padlo je nekaj naših tovarišev. Nekega dne pride ukaz: tiskarno moramo seliti v hribe, nazaj na točko 11A.
18. aprila bomo volili
Po ustavnih predpisih traja mandatna doba članov skupščin štiri leta. Posebej pa je določeno, da se vsako drugo leto voli polovica članov vsakega skupščinskega zbora. Zato je bilo pri prvih volitvah, dne 23. maja 1963, izvoljenih v občinski zbor delovnih skupnosti polpvico članov za dve leti in polovico članov za štiri leta. Namesto tistih članov, ki jim
Slovo od smuči
je letos potekla dvoletna mandatna doba, smo izvolili pri letošnjih volitvah druge člane. Tak način volitev zagotavlja, da se vedno obnavljajo člani predstavniških organov, ne da bi bilo potrebno vsaka štiri leta nanovo izvoliti vseh članov navedenih skupščin.
Zato smo imeli pri volitvah v letu 1963 v našem podjetju šest volilnih enot, v treh smo volili člane za dveletno mandatno dobo, v treh pa za štiriletno. Zato so bile letos volitve v našem podjetju samo v treh volilnih enotah, čez dve leti pa bodo še v treh, kjer letos ni bilo volitev. Tak volilni postopek se bo izvajal vsaki dve leti. Tako bo zagotovljena rotacija, določena z ustavnimi predpisi. Poudariti pa še moramo, da ne more biti nekdo ponovno izvoljen pri takem menjavanju članov oz. poslancev, ker ustavni predpisi določajo, da ne more nihče biti dvakrat zaporedoma izvoljen za člana istega zbora iste skupščine.
Zato so morali sodelovati na teh zborih ne samo volivci, ki volijo nove predstavnike namesto tistih, ki jim je potekla dvoletna mandatna doba v občinskem zboru delovnih skupnosti, ampak tudi volivci ostalih treh volilnih zborov po predlaganju kandidatov za republiške in zvezne organe oblasti. Te kandidate bomo potrdili 18. aprila letos.
M. S.
To pot ne bomo pustili stroja v dolini. Z muko smo natovorili težke strojne dele na vozove in jih odpeljali. Pospravili smo vso zalogo papirja in črk, prav tako kakor minulo jesen v Kočevju. Tudi to pot smo izbrali zadnji trenutek za umik. Spet nam pade najboljši tovariš. V dveh dneh je bila vsa tiskarna prepeljana v gorsko divjino.
TEHNIČNI USPEHI
Tiskarna je spet v popolnem razmahu. Sedaj je dobila ime »Triglav«. Potrebna je pač nekakšna sprememba, že zaradi konspiracije. Centralno vodstvo nam je dajalo vedno težje naloge.
Partizana si ni mogoče misliti brez bojevite pesmi. Po brigadah so ustanavljali pevske zbore, zato' so potrebovali note, in to na tisoče izvodov. Toda kako jih natisniti, ko niti ena tiskarna na vsem osvobojenem ozemlju ni imela notne pisave? Linorez je odpovedal, saj bi se drobne črte, ki jih zahteva notna pisava, pod pritiskom v stroju zdrobile. Lesorez bi vzdržal, toda nikdar nisem delal kaj takega, zlasti pa ne tako preciznega, kot so note. Pomislim na srednjeveške tiskarje, ki so morda še pred Gutenber-gom imeli enake skrbi kot mi sedaj v letu 1944. Res se nama je z Lavričem posrečilo iz gladke, obrušene lesene plošče izrezljati celo himno. Odtisnili smo jo v deset tisoč izvodih, tako da smo bili zadovoljni. Zlasti zato, ker so vse ostale tiskarne to delo odklonile kot neizvedljivo.
Na osvobojenem ozemlju je bilo v tistem času pomanjkanje plačilnih sredstev. SNOS je razpisal ljudsko posojilo, zato je bilo treba natisniti veliko število obveznic in bonov. Vrednostni papirji morajo biti seveda opremljeni s preciznimi ornamenti ali risbami v drobnih črtah, da jih ni tako lahko ponarediti. Tak lesen kliše bi si sedaj že upal izrezljati, ko sem že imel izkušnje z notami. Toda tu so se pojavile druge težave, ki so bile videti nepremostljive. Obveznica je majhnega formata, treba jih je natisniti več sto tisoč. Da bi tiskali vsako posebej, je bilo iz dveh razlogov nemogoče: ker bi predolgo trajalo in ker en sam kliše ne bi vzdržal toliko odtisov, saj bi ga stroj uničil. Treba je torej več klišejev, tako da bi stroj z enim zamahom odtisnil dvanajst izvodov, saj jih gre najmanj toliko v stroj. Toda dvanajst klišejev z mojimi že zdaj ožuljenimi prsti ne bi izrezal niti v pol leta, ne glede na to, da ne bi bili med seboj povsem enaki, kar seveda pri denarju ni dopustno. Tovariši tiskarji bi si znali pač hitro pomagati, če bi bili v Ljubljani, kajti tam bi se poslužili tako imenovanih »stereotip«. Stereotipa je točen posnetek klišeja, ki ga je prav lahko napraviti s tem, da se prvotni kliše odtisne v posebno
papirno maso. V nastalo vtisnjeno vboklino se vlije raztopljena tiskarska črkovina, to je v glavnem svinec, in tako dobimo svinčenih posnetkov, kolikor hočemo. Vsak izmed njih služi kot kliše. Toda mi nismo imeli niti stereotipne papirne mase niti priprave, v kateri bi odlivali stereotipe. Iz ležajev kolesnih osi razbitih vlakov smo dobili ležaj no kovino, ki nam je prav dobro služila namesto črkovine. Tudi napravo za vlivanje smo izdelali, pač pa nam je stereotipna masa delala težave. Poizkušali smo jo zlepiti iz pivnikov in svilenega papirja, toda vse je zgubančeno, ko se posuši. Nismo odnehali, dokler nismo tudi ta nedostatek s skrajno potrpežljivostjo odpravili.
Leseni kliše obveznice je bil izrezljan in smo ga odtisnili v vlažno stereotipno maso. Imeli smo namreč knjigoveško stiskalnico iz kočevske tiskarne. In tako smo v desetih ali štirinajstih dneh imeli pripravljenih dvanajst povsem enakih klišejev za tisk obveznic. Ponosno smo se oddahnili, ko je bila izpolnjena tudi ta doslej najtežja tehnična naloga, ki se nam je še pred kratkim zdela neizvedljiva.
Mimogrede povedano: čeprav je bil leseni kliše dokaj precizno izrezljan, so njegov odtis vendar ponaredili. In sicer Nemci. En primerek falsifikata sem si spravil za spomin.
Videti je bilo, da je tiskarna že dosegla vrhunec v svojem razvoju. Želel sem si edino še, da bi jo opremili s cinkografijo, v kateri bi s kemično-optičnimi sredstvi brez truda izdelovali klišeje. Tako bi nam bilo možno v tisku objavljati tudi fotografije. Toda ne glede na silne težave pri nabavljanju posebnih aparatov, ki bi jih morali vsekakor kupiti naši zaupniki nekje v Italiji in jih po nevarnih poteh prepeljati v slovenske hribe, smo potrebovali za cinkografijo tudi močan električni tok. Tega pa v hribih nismo imeli. Zato smo se zadovoljevali z lesenimi klišeji. V ostalem pa smo lahko tiskali večbarvne propagandne lepake, brošure, knjige v lepi vezavi, ilustrirane časopise — kaj smo hoteli še več! Vsakdo izmed nas je že priučil tudi svojega pomočnika in kader se je stalno izpopolnjeval.
Po vsej Sloveniji so medtem že zrasle partizanske tiskarne. Toda bile so mlajše kakor naša in jim je bilo treba kadra. Zato so odhajali drug za drugim od nas še nadaljnji tovariši. Tudi jaz sem odšel nazaj v vojsko — v dolino. Pozno jeseni 1944 sem zvedel, da so okupatorjeve tolpe zasedle Triglavsko tiskarno, v kateri je ostalo samo še nekaj najpotrebnejših ljudi. Na srečo so se lahko umaknili brez žrtev. Toda za lesenima majavima barakama »Tinca-barom« in »Putrihom«, ki so jih tolpe razdejale in požgale, mi je bilo žal, kot bi padel stari, dobri tovariš...
Razgledi (Foto: Tone Erman)
STROJNA TOVARNAMETALNA • LITOSTROJ
DELO MED PLENUMOMA
Pred nami je že peti plenum poslovno-tehničnega sodelovanja Metalne, Strojne tovarne Trbovlje in Litostroja.
Potemtakem se bodo predstavniki vseh treh delovnih skupnosti znova sestali in pregledali dosedanje skupno delo ter določili smernice za nadaljnjih šest mesecev.
Zato je prav, da se na predvečer plenarnega zasedanja vprašamo, koliko smo prispevali, da bi bilo uresničevanje sklepov zadnjega plenuma oktobra lani kar se da uspešno in da bi na pomladanskem zasedanju šli korak naprej.
Na prvem mestu moramo poudariti, da je bilo preteklo obdobje močno razgibano s številnimi problemi, ki so presegali prvotne okvire in vpričo katerih ni bilo moč vselej posvetiti popolno skrb naši specifični problematiki z vidika nadaljnjega povezovanja.
Morali smo sproti razširjati medsebojne stike na zadeve, ki jih nismo nameravali reševati že v tem obdobju, ali pa zožiti našo skupno pozornost na vprašanja, katerim nismo na zadnjem sestanku v Ljubljani pripisovali tako neposredne razgibanosti.
Postopno obravnavanje stvari, ki smo jih hoteli urejevati po sklepih plenuma in po programu obeh koordinacijskih komisij, je bilo treba večkrat žrtvovati in se lotiti nujnejših zadev, kot so izstopale po svoji aktualnosti in pomembnosti.
V tem je bilo tudi nekaj neopravičljivega zapostavljanja skupnih koristi in posamičnega primera nezaupanja v učinkovitost koordinirane akcije, češ da je bolje ukrepati hitro in ločeno, kakor pa čakati na rezultate skupnih posvetov in podobno.
Vendar zaradi tega ni mogoče zanikati uspešnosti in prizadevnosti pri skupnem delu. Prav tako bi ne mogli reči, da so se prvotne zamisli izrodile v neučinkovito posvetovanje ali da je preveč sestankov komisij, oziroma ■da po tej poti posamezna delovna skupnost ne more uspešno uveljaviti svojih utemeljenih koristi.
Če bi hoteli tako vrednotiti naše delo v okvirih poslovno-tehničnega sodelovanja, bi prav gotovo dokazovali le določeno ozkost in bi se brez stvarne utemeljitve vrnili na izhodiščna stališča, ko je bilo treba šele spoznati in uveljaviti utemeljenost združenih naporov.
To bi hkrati pomenilo določeno neutemeljeno poenostavitev številnih ekonomskih protislovij, kot da je mogoče doseči zadovoljive rešitve brez temeljitih priprav in s samo postavitvijo oseb, ki naj proučijo probleme na enem
NAŠE POSLOVANJE LANI (Nadaljevanje z 2. strani)
vezava obratnih sredstev povečala za 23,6 %>. Z druge strani pa so se obveznosti podjetja nasproti dobaviteljem povečale za 93,5 °/ol. Na porast zaloge je vplivala kritičnost surovin in reprodukcijskega materiala. Domače železarne so znižale svoj asortiman proizvodov in se preusmerile predvsem na potrebo domače brodogradnje. Zaradi tega smo morali v še večji meri -uvažati material, predvsem debelo ipločevino. Nadalje proizvodnja ini mogla Analizirati določene proizvode v odrejenem roku in je to vplivalo na porast nedokončane proizvodnje zaradi pomanjkanja določenih vrst repro-materiala, predvsem iz uvoza.
Mnogo težav je podjetje imelo tudi pri naročanju materiala iz uvoza, zaradi pomanjkanja -deviznih sredstev.
Koeficient obračanja
Upoštevajoč an-gažman finančnih sredstev, to je osnovnih ter ■obratnih -sredstev v primerjavi z doseženo fakturirano realizacijo, dolbimo koeficient 1,32. Takšno obračanje je prenizko. Kot rečeno: finalizacijo proizvodnje je treba pospešiti in se bo s tem tudi koeficient obračanja zboljšal, kar bo imelo za posledico prihranke na izdatkih za obresti in na ostali režiji.	V. H.
ali dveh sestankih in odkrijejo učinkovito rešitev v roku, kot bi pobudnikom najbolj ustrezal.
Zaradi tega je treba poudariti, da sami sebe ne smemo prehitevati in prav tako ne zanikati last nega resničnega hotenja, ki je dobilo svojo stvarno osnovo šele tedaj, ko smo se sistematično lotili poslovno-tehničnega sodelovanja in sprejeli organizirane oblike za njegovo uresničevanje.
Se pravi, da ne smemo pričakovati od komisij tistega, kar ni neposredno odvisno od njih, in da jih ne smemo kakorkoli odvrniti od njihovega načrtnega dela s premajhno vero v njihovo učinkovitost.
V	sleherni komisiji in v njenem delu je treba iskati samo toliko, kolikor smo ji namenili z njeno sestavo in zadolžitvami oziroma s sredstvi za izpolnitev takih nalog.
Zadevno spoznanje smo večkrat poudarili na dosedanjih plenumih in je prišlo še najbolj do izraza na četrtem plenumu, ko je bilo odločeno, da ustanovimo delovno skupino strokovnjakov za analizo osnov sodelovanja in iskanje učinkovitih prijemov za še uspešnejše medsebojno usklajevanje.
Podobno je izraženo tudi v določitvi referatov plenuma in v priporočilih za obravnavo pomembne problematike samoupravljanja v pogojih povezovanja naših treh delovnih skupnosti in njihovih delovnih organizacij.
Zaradi tega ne smemo posamezne naloge za preteklo šestmesečno obdobje ocenjevati zgolj z vidika dela v komisijah, temveč je treba vrednotenje skupnega delovanja opraviti mnogo širše.
V	tem je poglavitna razlika med četrtim in petim plenumom. Če se bomo tako lotili obravnave na skupnem posvetovanju, bomo prav gotovo spoznali, da je bilo obdobje zadnjih šestih mesecev plodno in da so poglavitna pričakovanj a • plenuma uresničena.
URESNIČENJE
POGLAVITNIH PRIČAKOVANJ
Primarnih vprašanj nismo zanemarili in bo ta plenum imel na dnevnem redu več splošnih aktov s področja družbeno-uprav-nega sodelovanja, s katerimi hočemo poglobiti sodelovanje naših treh delovnih skupnosti. Se pravi, da bomo naprej razširjali naš skupni organizem in poglabljali njegove naloge, kot je začrtano z okvirno pogodbo in poslovnikom.
Tu imamo v mislih zlasti: smernice za delo referatov plenuma in pogodbo o izdajanju skupnega strokovnega glasila. Oba dokumenta sta pripravljena za obravnavo v plenumu. Prvi pomeni celo dodatno nalogo, ki je ni bilo med zadolžitvami prejšnjega plenuma, a je pomemben prispevek za učinkovitejšo dejavnost med zasedanji plenuma in za uspešnejše udejstvovanje vseh delov našega združenega mehanizma. Z drugim medsebojnim pogodbenim aktom pa bomo uresničili zamisel jesenskega plenuma in ostvarili pogoje za skupno reševanje strokovne problematike, prenašanje izkušenj in za medsebojno obveščanje.
Ker pa bo pomladanski plenum seznanjen tudi z uveljavitvijo drugih splošnih aktov, ki so bili že sprejeti kot priporočilo prejšnjega zasedanja, se lahko reče, da so primarne naloge s tega področja zadovoljivo izpolnjene in pripravljene za izvajanje.
Vendar je v tem tudi nekaj ne-
gativnih elementov, ker nismo uspeli izpolniti prvotnih rokov s področja proučevanja problematike samoupravljanja in se lotiti uskladitve splošnih aktov. To ni bilo povsem zanemarjeno, le čas nas je prehitel. Zelo verjetno smo se premalo pripravljali znotraj lastne delovne organizacije in preveč pričakovali od skupnih komisij. Morda smo bili tudi premalo odločni pri izvajanju posameznih zamisli.
Zaradi tega ni nastala nobena škoda in bomo z malo več truda v naslednjem obdobju nadomestili zamujeno. Ni celo izključeno, da bomo spričo novih zakonov o podjetjih, o delovnih razmerjih, o varnosti pri delu itd. laže primerjali svoja stališča in se še bolj premišljeno lotevali uresničevanja zadevnih teženj.
Za področje komercialno-teh-ničnega sodelovanja se prav tako lahko ugotovi, da smo se primarne problematike že lotili in da so bile uresničene poglavitne postavke programa po sklepih jesenskega plenuma.
NOVE NALOGE
Moramo pa si priznati, da je tu še nekaj nalog, ki čakajo na ureditev in jih bo treba s primernimi posegi pomladanskega plenuma pospešiti ter prenesti na zadolžitve za nadaljnje delovno obdobje. To niso stvari, ki terjajo takojšnjo rešitev. Zanje je vsekakor potrebna temeljita proučitev. Vendar poudarjamo, da gre za prvine poslovno-tehničnega sodelovanja in sleherne medsebojne kooperacije, ki povzročajo težave, če niso urejene. V mislih imamo: prodajne pogoje, cenik za medsebojne usluge, enotnost cen in poenotenje obračuna.
Za naloge sekundarne narave s tega področja se lahko reče, da niso bile dovolj skrbno obravnavane. V tem pogledu so pomanjkljivosti dokaj številne tudi v okvirih družbeno-upravnega sodelovanja.
Izrazite opustitve sleherne pobude pa ni bilo in ni mogoče trditi, da so posamezne komisije v celoti prezrle zadevne zadolžitve. Bile so le premalo aktivne in dosledne pri uresničevanju takih pobud.
Tega seveda ne navajamo kot grajo, temveč samo kot utemeljeno spoznanje, da moramo biti bolj kritični pri določanju zadolžitev oziroma pri definiranju nalog.
Zato naj bi sedanji plenum sprejel med svoje sklepe kot zadolžitev za komisije samo toliko, kolikor se zares lahko prouči in
ostvari v sorazmerno kratkem obdobju med dvema plenumoma.
Kaže, da bi bilo treba določati perspektivne zadolžitve kot delovni program referatov plenuma, da jih proučijo in pripravijo za konkretne zadolžitve na naslednjem plenumu, medtem ko bi komisijam naložili kratkoročne zadolžitve kot enkratne ali postopne uresničitve širših nalog po vnaprej določenih rokih.
Po tej poti bi dosegli, da komisije ne bi bile preobremenjene. Plenum bi tudi laže presodil, ali je posamezna komisija po svoji sestavi sposobna opraviti nalogo in ali ni potrebna določitev posebne delovne skupine za strokovno proučitev zadevne problematike.
Za nekatere komisije bo treba misliti tudi na delitev nalog po delovnih skupinah za načrtno proučitev specifičnih problemov, kakor tudi na določitev poročevalcev za delo na sestankih komisij. Tako bi bile seje mnogo bolj pripravljene in ekspeditivnejše.
S pričujočo kratko analizo opravljenega dela in poglavitnih pomanjkljivosti oziroma s predlogi za nadaljnjo akcijo želimo izraziti našo resnično pripravljenost, da bi bil pomladanski plenum kar najbolj uspešen pri nadaljnjem izpopolnjevanju sodelovanja, usklajevanja in povezovanja.	ič

A TOVARNAMETALNA • LITOSTROJ
Od HE Peručice do „300 besprizornih
(NOVI ODMEVI)
K našemu poročilu o gornji zadevi, ki smo jo izčrpno prikazali v prejšnji številki, to pot z veseljem ugotavljamo, da so »JUGO-SLOVENSKE KOMERCIJALNE NOVINE« iz Novega Sada dne 10. marca 1965 lojalno in v celoti objavile popravek našega podjetja. S tem je ta zadeva za nas glede komentarja tega lista zaključena.
O tiskovni konferenci v Litostroju z dne 25. II. 1965 v zvezi z okvarami v HE Peručici sta podrobno in objektivno poročala še dva časopisa:	»GOSPODARSKI
VESTNIK« iz Ljubljane (9. marca 1965) in »IT — NOVINE« iz Beograda (10. III. 1965), ki sta s svojimi poročili mnogo prispevala za pravilno ocenjevanje zadeve.
Prav tako je tudi beograjski dnevnik »EKSPRES« v svoji izdaji z dne 19. III. 1965 skušal popraviti svoje prejšnje poročanje o HE Peručici z novim dopisom svojega dopisnika V. M. iz Nik-šiča, ki ugotavlja med drugim, da se ob sodelovanju strokovnjakov iz Litostroja z osebjem hidroelektrarne skušajo ublažiti posledice okvare s kontroliranim obratovanjem vseh agregatov razen enega, pri čemer pravi med drugim: »Rezultati pogostih kontrol so jih ohrabrili, da se proizvodnja električne energije — z nekoliko redkejšimi pregledi strojev — lahko nadaljuje«. Direktor HE Peručice inž. Vlahovič je dopisniku dejal, da so v februarju — kljub le delni vključitvi agregatov — »uspeli proizvesti samo ne-
koliko manj električne energije, kakor je bilo prej predvideno po načrtu«. Tudi te izjave potrjujejo pravilnost naših ugotovitev o uspešni proizvodnji električne energije v naših hidroelektrarnah ne le po prejšnjih, temveč tudi po letošnjih proizvodnih planih, kar seveda hkrati najbolj drastično zavrača vse tendenciozne teze o »300 besprizornih«, t. j. približno 300 litostrojskih turbinah v naših hidrocentraiah, ki naj bi bile prepuščene same sebi...
Vendar moramo tudi to pot opozoriti še na en tendenciozen in pavšaliziran prikaz domače turbinske opreme v glavnem organu Zveze sindikatov Jugoslavije »RADU« iz Beograda, ki je 19. februarja 1965 — podobno kakor »Jugoslovenske komercijalne novine« iz Novega Sada — kar počez zapisal, da se je pri nekaterih okvarah turbinske opreme pokazalo, da »podjetja Litostroj, Rade Končar in Metalna, ki so dobavila to opremo, niso sposobna pravočasno intervenirati« in da je posebno pomemben namen spotikanja tudi — kakovost te opreme, češ da se »domača oprema v elektrarnah hitreje stara, predvsem turbinski tekači, katerih doba trajanja je le štiri do pet let namesto 20 let«, da domači proizvajalci »ne nudijo jamstva kakovosti« in da se tudi »ne zanimajo« za remonte starih elektrarn, ker so se »preusmerila na nove proizvode«.
Zaradi teh hudih inkriminacij, ki jih je zapisal komentator lista B. Vučkovič, je uprava Litostroja tudi »Radu« poslala podoben popravek kakor »Jugoslovenskim
komercijalnim novinam«, ker je tudi v tem primeru menila, da ne gre le za zaščito grobo prizadetih interesov našega podjetja, temveč tudi za interes vseh drugih prizadetih podjetij, predvsem pa za širše interese vse naše skupnosti, posebno v času skupnih prizadevanj za čim uspešnejši izvoz naše strojne opreme. Prav zaradi tega smo bili in smo mnenja, da je takšno pavšalno kritiziranje neodgovorno, in se pravzaprav čudimo, kako se je mogel vključiti v takšno kampanjo tudi tako resen in avtoritativen organ, kakor je »Rad«.
SODELOVANJE LITOSTROJA PRI GRADNJI HIDROELEKTRARNE V KAMBODŽI
Montažna hala STT (Trbovlje)
Po vesteh iz direkcije Eiektro-projekta se bo v aprilu začela graditev HE Kirirom z zmogljivostjo 10 mgW, ki jo bo podjetje zgradilo približno 110 km od Pnom Penha v Kambodži. Pogodba o zgraditvi te hidroelektrarne, ki je prva v Kambodži, je bila sklenjena z vlado te dežele v okviru meddržavnega kreditnega dogovora med Jugoslavijo in Kambodžo. Nedavno so se začela glavna dela na jezu bodoče HE. Jez bo visok 40 m in vanj bodo vgradili kakih 35.000 kubikov materiala. Med pomembnejšimi objekti Kiriroma je predvidena tudi zgraditev daljnovoda z zmogljivostjo 110 kW, dolgega 130 km. Doslej so na področju Kiriroma v Kambodži zgradili kakih 12 km cest in sodobno stanovanjsko naselje za približno 200 ljudi. Končana so tudi raziskovalna dela in projekti. Rok za izročitev celotnega dela v uporabo je I. marec 1967. Po pogodbi med investitorjem in Elektroprojektom se bo kamboško osebje, ki bo delalo v hidroelektrarni, usposobilo v Jugoslaviji.
Razen Elektroprojekta in kam-boških podjetij sodelujejo pri tem delu »Metalna« iz Maribora, »Litostroj« iz Ljubljane, »Rade Končar« iz Zagreba in ladjedelnica v Bijeli.
DELAVSKA ENOTNOST je dne
11. marca 1965 v celoti postavila članek, ki smo ga objavili v februarski številki našega časopisa pod naslovom »Vsakomur po vloženem delu«. To je še en dokaz več, da so problemi, na katere naletimo v enem podjetju, in po načinu, kako jih ta rešuje, zanimivi tudi za podjetja, ki se bore s podobnimi težavami.
Parkiranje dovoljeno - samo kako ?
Če bi se nekaj minut po drugi uri postavil pred glavni vhod v našo tovarno in opazoval delavce, kako se gibljejo med nenačrtno parkiranimi osebnimi avtomobili in avtobusi, bi se nudil .pogled, ki je vse prej kot razveseljiv.
Šoferji manevrirajo s svojimi avtomobili med pešci, ki se jim le s težavo umikajo. Slišati je marsi-
katero kletvico na račun voznika. Ti pa zopet valijo krivdo na pešce, ki si z naj večjo mu j o uitirajo pot med drug poleg dragega stoječimi
avtobusi, okrog katerih se že gnetejo »vozači«. Če se hočejo pešci dokopati do pločnika, morajo narediti velik lok po cestišču. Pri tem obhodu pa se predajajo nevarnosti, da jih podre kateri od avtomobilistov, ki mu je že uspelo spraviti svoje vozilo iz gneče in poriniti ročico v drugo prestavo.
Ko pešci srečno prispejo na ploč-
nik, marsikateremu uide pogled na prazen prostor na nasprotni strani ceste. (Po naših informacijah ta parcela ne spada v upravljanje Li-
tostroja zaradi lastniških pravic osebe, ki živi v inozemstvu. Op. ur.)
Zakaj ne Ibi avtobusi podjetja »Ljubljana-transport«, ki vozijo naše sodelavce na železniško postajo in okoliške kraje, stali in odpeljali s tega, za parkiranje izredno primernega prostora? Gneča na ploščadi pred vratarnico bi bila manjša, parkirani osebni avtomobili bi se lažje razvrstili pri odhodu s parkirišča, medtem ko avtobusi lahko nemoteno odhajajo.
Več prometne vzgoje in discipline bi lahko lastniki osebnih avtomobilov — Mtostrojčani ali poslovni partnerji — pokazali pri parkiranju pred tovarno. Avtomobile puščajo vseprek okoli vhoda. Nekateri pritegnejo ročno zavoro »fička« kar na travi. Drugim ni mar za to, kako bo tisti šofer, 'ki parkira svoje vozilo bolj zadaj, tega spravil na cestišče.
Postavijo se enostavno predenj. Pogosto poslušamo po zvočniku pozive lastnikom avtombilov, naj napačno parkirano vozilo odmaknejo, ker so nekomu onemogočili odvoz.
Nehote se ti vsili misel: Ali ne bi bilo koristno — če že nimamo sredstev, da bi uredili večji parkirni prostor — vsaj tisti prostor, ki ga imamo na voljo na nasprotni strani ceste dn v katerega ni treba vlagati ničesar, bolje izkoristimo. Prostor tik ob ograji tovarne pa naj bi bila zelenica in ne parkirni prostor. Na asfaltirani ploščadi pa bi veljalo zarisati bokse in v njih razvrstiti parkirane osebne avtomobile. Na vsakogar, ki bo obiskal našo tovarno, bo urejena vrsta parkirnih vozil naredila veliko lepši vtis, kot ga naredi ta »divja« podoba danes.
Pred tovarno nekaj minut po drugi uri...
Iz proizvodnje drugih
»Privredni pregled« iz Beograda je januarja objavil članek z naslovom »Bolje je v .inozemstvu kot doma«, kjer govori o podjetju Metalna iz Maribora.
V prvem delu svojega članka je poudarjeno, da je Metalna eden najvažnejših proizvajalcev dvigal, posebno še pristaniških. Mnogo teh dvigal podjetje izvaža v inozemstvo, če omenimo samo dvigalo za Gdansk na Poljskem.
Prav z ladjedelniškimi dvigali si podjetje ustvarja ugled po vsem svetu, medtem ko na domačem trgu za te proizvode ni opaziti pravega zanimanja pa tudi pogoji niso najbolj ugodni.
Seveda imajo v Metalni težave tudi z izvozom teh dvigal. Eden največjih problemov predstavljajo še vedno dolgi roki dobave, saj se večkrat zgodi, da v tem ne morejo konkurirati z inozemskimi podjetji. Ti roki pa so pogojeni z dobavo materiala, ki je zamudna in neredna.
Nadalje iiz članka izvemo, da je na domačem tržišču velika konjunktura gradbenih dvigal. Tako se Metalna večkrat znajde v nezavidni situaciji, ker mora poleg izvoza ugoditi tudi potrebam domačega trga. Material za izdelavo dvigal dobiva podjetje od železarn, ki pa so največji potrošniki industrijskih ' dvigal; če pa Metalna ne dobavi dvigal v določenem roku, železarne j.i ne dobavijo materiala.
Okoli 2800 delavcev v Metalni je ustvarilo leta 1964 bruto produkt 11,4 milijarde dinarjev. Plan za to leto pa določa 12,3 milijarde dinarjev bruto produkta. Metalna je v letu 1964 izvozila 1/6 celotne proizvodnje, medtem ko je bil izvoz v letu '1963 večji in je znašal 1/4 celotne proizvodnje. Zmanjšanje izvoza v lanskem letu je predvsem posledica slabega oskrbovanja z materialom.
PONTONSKI ŽERJAV METALNE
»Delo« je dne 30. 1. 1965 objavilo članek z naslovom »Prvi jugoslovanski plovni žerjav«, kjer govori o novem proizvodu mariborske Metalne, Pred časom so namreč preizkusili montažo plovnega žerjava, ki lahko dvigne hkrati 240 ton težko breme. Tega so izdelali po lastnih načrtih v Metalni, ponton zanj pa po -načrtih Brodoprojekta v ladjedelnici
»JOŽO LAZAVINA« — Mosol v Trogiru.
Da se ponton pri dviganju težkih tovorov ne bi nagnil, so ga opremili z velikimi ravnotežnimi tanki, ki se po potrebi polnijo z vodo. S svojo 32 m dolgo ročico lahko dvigne žerjav pri dosegu 9 m 240 tonsko breme 35 m visoko ali 27 m -nad palubo.
Ta plovni žerjav ne bodo uporab-
Delavska enotnost je dne 7. januarja letos objavila članek pod naslovom: I, kjer si vzel, kjer člankar obširno govori o pomanjkljivosti sistema finansiranja stanovanjske izgradnje. Delovne organizacije v mestih in industrijskih središčih se sprašujejo, zakaj ne gre pol stanovanjskega prispevka občini, kjer je sedež podjetja, pol pa občini, kjer zaposleni stanujejo. Svojo trditev, da je takšna delitev stanovanjskega prispevka le administrativna, ne pa tudi logična in utemeljena, utemeljuje člankar z nekaterimi primeri, kjer navaja tudi Litostroj, o katerem pravi, da odšteva polovico stanovanjskega prispevka za vozače z Dolenjske-
ljali samo za dviganje potopljenih predmetov, temveč ga bodo koristno uporabljali pri remontu ladij in pri opravljanju drugih del na morju, prav tako pa tudi za prekladanje težkih in velikih kosovnih tovorov v pristaniščih.
Novi plovni žerjav je že sedmo dvigalo posebne vrste, ki je vgrajeno na plovilih, izdelanih v tro-girski ladjedelnici za Indonezijo.
ga dolenjskim občinam, čeprav ima velike stroške s prevozom delavcev in bi mu prišel za gradnjo stanovanj vsak dinar prav.
VJESNIK U SRIJEDU je dne
19. februarja 1965 objavil članek z naslovom »Kublaj za delavce Ingre«, kjer je govora o sodelovanju jugoslovanskih strokovnjakov pri gradnji cementarne v Asa-mu. To cementarno je projektiral konstrukcijski biro gradbene industrije, opremo zanjo pa so izdelala podjetja Litostroj, Djuro Djakovič in Rade Končar, članek je opremljen tudi s fotografijo naših strokovnjakov, med katerimi je tudi član našega kolektiva Silvo Belcijan.

Metalurška oprema STT (Trbovlje) za Železarno Jesenice
Kaj pišejo o nas
Slike iz naše proizvodnje
Plašč mlina za cementarno Rabak (Sudan)
Črpalke za Grčijo — za črpalno postajo Finikija
15-tonski traverzni žerjav Litostroja za Železarno Skopje
Zobniški prenosnik za pogon cementnega mlina v cementarni Beočin (v montaži) za moč 880 kW 960/109 o/min in prestavno razmerje 8 : 8 (teža okoli 18 ton)
Pred domačim izdelkom -klobuk z glave
MISLI OB ZLATEM JUBILEJU PELTONOVIH TURBIN V HE ZAVRŠNICI
Tako kot se primeri v življenju posameznika, da se mu na en sam dan zvrsti več razburljivih dogodkov, ki ostanejo potem trajno v spominu, tako lahko nameri usoda tudi podjetju v kratkem časovnem obdobju več pomembnih doživetij, ki za vedno preidejo v njegove anale.
Litostroj doživlja sedaj s svojo turbinsko proizvodnjo take pomembne dogodke...
PRETEKLOST PRIČA ZA NAS
Komaj se je dobro posušila tiskarska barva raznih člankov v jugoslovanskih časopisih, za katere smo se v Litostroju lahko samo spraševali, čemu so bili napisani in komu naj koristijo. In-spirirani z okvarami na turbinah v HE Peračici, so se dopisniki pustili zapeljati po nekaterih nestrokovnih in Litostroju očitno nenaklonjenih glavah, pa so bruhnili na naše podjetje toliko »ognja in žvepla«, da ta napad skoraj nima primere v naši domači novinarski praksi.
Višek je dosegla ta gonja — kot je »Litostroj« že poročal — v članku nekega komercialnega (!) glasila, ki je skušalo na svoji pomembnosti pridobiti s tem, da je 300 litostrojskih turbin proglasilo za »besprizorne«. Pri tem je pretiravalo v številu za 20 °/o in tudi sicer »nekoliko«, saj je ob tem poročanju povsem prezrlo statistične ugotovitve o proizvodnji hidroelektrarn, ki so doma-lega vse opremljene z našimi turbinami.
Prav tako smo razumeli ogorčenje, ki je bilo posledica okvar kar na treh energetskih objektih hkrati, toda nismo mogli razumeti ihte člankov, kot da bi bil Litostroj odgovoren za vseh paraliziranih 500 MW. Energetski izpad ga je dejansko zadeval le nekaj dni s približno 200 MW, a še za te je njegova krivda močno dvomljiva.
Tudi nismo mogli razumeti brezskrbne lahkotnosti in neodgovornega pavšaliziranja, s katerim so nekateri domači dopisniki — daleč od dolžnosti objektivnega poročanja — napadli domače podjetje.
Popravki, ki jih je kratko za tem priobčila večina časopisov, so sicer zadostili zahtevam zakona o tisku in delno popravili krivico, ki so jo prizadeli kolektivu Litostroja, toda škoda, ki so jo napravili Litostroju in njegovim izvoznim prizadevanjem, je slej ko prej ostala nezmanjšana. Menimo, da bi celo v primeru argumentirane krivde Litostroja splošni gospodarski interes zahteval dosti obzirnejše poročanje.
V času, ko se še vedno sprašujemo, čigavi interesi so botrovali tem člankom, pa se bliža obletnica tistega dne leta 1916, ko so »Kranjske deželne elektrarne« prevzele v obratovanje hidroelektrarno Završ-nico z dvema Peltonovima turbinama, izdelanima v Ljubljani pri posrednem predhodniku našega podjetja, tvrdki Ton-nies. Te turbine, delo slovenskih rok, ki so po pol stoletja še vedno uspešno v obratovanju, so pač dokaz ne le naše tradicije v gradnji vodnih turbin temveč za takratne čase tudi že zgledno visoke ravni naše turbinske proizvodnje.
TUDI TAKRAT NEZAUPANJE DO DOMAČEGA PODJETJA
Za pridobitev naročila turbin za HE Završnico si je sedem let močno prizadevala takrat svetovno znana tvrdka Voith iz St. Poltena pri Dunaju. V tem prizadevanju se je sklicevala na svoje bogate izkušnje in se oslanja-la na tisti krog ljudi na bivšem Kranjskem, ki so dvomili v sposobnosti ljubljanskega podjetja Tonnies, s prstom kazali nanj in
napihovali njegov spodrsljaj z nekim Francisovim dvojčkom, katerega gonilniki niso dali potrebne moči.
Direktor in solastnik podjetja Viljem Tonnies je imel zaradi tega dogodka težke skrbi. Gonilnik je bil konstruiran po navodilih prve knjige, ki jo je objavil prof. Kaplan:	»Izdelava racionalnih
Francisovih hitrih gonilnikov«, vendar ni uspel. Kaplan sicer za to ni bil kriv... Kriva je bila okolnost, da takrat gonilnikov še niso laboratorijsko preizkušali, in pa voda, ki jo rada »zagode« hidravlikom, kadar jo skušajo utesniti v svoje teoretske račune. Gospod Tonnies je bil s temi argumenti nemočen proti nestrokovnim krogom, ki so krojili mnenje o sposobnosti domačega podjetja.
V takem brezupnem noložaju je bila trvrdka Tonnies leta 1913, ko je dozorel projekt za HE Završnico dr. ing. Geilhoferja (umrl na Dunaju leta 1955), ki ga je bilo treba realizirati. Domače podjetje, ki je imelo razen nekaj spodrsljajev tudi že lepe reference, ni moglo dopustiti, da bi mu Vpith postavil svoje turbine tako rekoč pred nosom. Gospod Tonnies je dločno posegel v borbo za posel in — uspel. Karta, na katero je odločilno zaigral, je bil ing. Schonbach, konstruk-ter, ki je prišel v Ljubljano leta 1912 iz »Andritza« v Gradcu in ki je kratko za tem tudi postal tehnični direktor Tonniesa.
Ali nas ti podatki, ki jih posnemamo iz korespondence med ing. Schonbachom in Litostrojem, v marsičem ne spominjajo na da-
našnje razmere? V pogledu zaupanja do domače tvrdke se v 50 letih res nismo mnogo spremenili!
PRVA VEČJA JAVNA HIDROELEKTRARNA NA KRANJSKEM
Tvrdka Tonnies z naročilom turbin za HE Završnico ni dobila lahke naloge! Moč 1500 KS po turbini na padcu 160 m je terjala dimenzije, ki so bile znatne za takratno stanje turbinske proizvodnje, ne samo pri nas doma. Razen tega je hotela tvrdka s tem objektom popraviti svoj nekoliko ogrožen ugled in tudi finančno stanje.
V tehničnem pogledu so se težavam pridružili še silno neugodni regulacijski pogoji. Od dveh agregatov te prve večje hidroelektrarne v naših krajih naj bi prvi napajal javno mrežo, drugi naj bi poganjal jeseniško valjarno, pri čemer naj bi vzdržal stalne 100 “/o obremenitve in razbremenitve. Nihanju obremenitve vedno sledi nihanje tlaka v dovodnem sistemu, zaradi česar je bilo treba pričakovati, da bo nihanje moči prešlo tudi na prvo turbino, namenjeno javni razsvetljavi.
Tvrdka Tonnies se je po lastnih načrtih lotila izdelave dveh turbin s pripadajočima avtomatskima regulatorjema, cevovod pa je po njenih načrtih dobila v izdelavo neka tuja železarna. Začetek prve svetovne vojne leta 1914 je našel vso opremo v delavnici že skoraj gotovo. Sledila je montaža in leta 1916 je Završnica prešla v komercialno eksploatacijo, ki traja neprekinjeno še do danes.
EDEN IZMED TEMELJEV NAŠE TRADICIJE
Odveč je izgubljati besede, da je tvrdka Tonnies svojo nalogo v vsakem pogledu odlično opravila in da nam je kvalitetno delo slo-
Peltonovi turbini v HE Završnici, izdelani pri Tonniesu že leta 1914, še zmeraj zanesljivo delujeta
venskih rok dalo izdelek, na katerega smo upravičeno ponosni. Ponosen nanj je lahko tudi Litostroj, ki je dedič teh izkušenj.
Nekateri naši sodelavci se še spominjajo direktorja ing. Schon-bacha, čigar zaslug pri postavitvi temeljev za moderno turbinsko proizvodnjo na Slovenskem ne moremo prezreti. Pri tem nimamo v mislih samo mnogih turbinskih naprav, ki jih je tvrdka Tonnies pod njegovim vodstvom postavila po naših krajih in sosednjih deželah, njegovih patentov o avtomatski regulaciji in prvega v naših krajih izdelanega avtomatskega ragulatorja vrtilne hitrosti za turbinsko napravo tovarne usnja Karla Polaka v Kamniku. Mislimo tudi na to, da je ob njegovi strani — od leta 1910 pri Andritzu in kasneje pri Tonniesu — zrasel v turbinskega strokovnjaka Franc Schnei-ter, kasnejši lastnik tovarne vodnih turbin v Škofji Loki, ki je pred 20 leti dala Litostroju zametek strokovnega kadra ...
ZAVRŠNICA NAJ POSTANE MUZEJ!
Prišel bo čas, ko bo treba staro in častitljivo Završnico usta-
viti. Vodo njenega umetnega akumulacijskega jezera bo začel ekonomičneje trošiti 4. agregat v sosednji hidroelektrarni Moste, ki bo kot reverzibilni stroj v času viška energije vodo v jezero tudi črpal. Škoda bi bilo, če bi Završnica potem propadla in bi izginil ta prepričljivi dokaz naše tradicije v gradnji vodnih turbin.
Zaradi vsesplošnega razumevanja in skrbi za očuvanje zgodovinskih vrednot z gotovostjo upamo, da naš naslednji predlog ne bo naletel na gluha ušesa: po zaustavitvi strojev naj Završnica s svojimi turbinami, regulatorji, generatorji in stikalnimi ploščami ostane tam, kjer je, in taka, kot je. Turbine je treba le osušiti, stroje konservirati in stavbo zapreti z vzvodne in nizvodne strani, da vlaga ne bo mogla do strojev. Stroški vzdrževanja tega tehničnega muzeja v naravi bi bili majhni v primerjavi s prepričljivostjo, s katero bi Završnica pripovedovala poznim rodovom o naši industrijski tvornosti in njeni visoki kvaliteti.
Inž. Leopold Šole
250 litostrojskih turbin poje pesem energije
PRED KRATKIM STA BILI PODPISANI POGODBI ZA DOBAVO TURBIN HE ŠPILJE IN HE TIKVEŠ — SKUPAJ PET TURBIN. S TEM SMO PREVZELI V IZDELAVO SVOJ 250. TURBINSKI STROJ. TO JE ŽE KAR LEPO ŠTEVILO IN
PRAV JE, DA OB TEM JUBILEJU ZAPIŠEMO NEKAJ BESED
Že je v izdelavi, del za delom, tehnična dokumentacija za opremo in čez nekaj mesecev se bo zavrtela 250. turbina, izdelana v našem Litostroju. Morda bo kdo dejal, da to ni tako pomemben dogodek, da bi ga bilo potrebno postavljati v luč, toda že samo nekaj številk in dejstev nam bo povedalo drugače.
Teh 250 litostrojskih turbin predstavlja s skupno instalirano močjo 3,739.845,5 KM približno 30-krat več, kot je znašala moč vseh turbin, instaliranih v jugoslovanskih elektrarnah pred vojno. Naj bo ta naš članek manj učenjaški, rajši poljudnejši, zato zapišimo čisto preprosto, kaj teh 3,739.845,5 konjskih moči pomeni.
Odrasel moški pri polni moči lahko v 8 urnem delovnem času konstantno opravlja delo 0,1 KM. Iz tega sledi, da naše turbine opravljajo delo 37 milijonov 398.455 mož. Razlika je le v tem, da turbine lahko delajo nepretrgoma noč in dan in potrebujejo le nekaj olja in skrbno vzdrževanje ...
POT DO TU
Ni bila lahka pot do tega mejnika. Koliko ur študija, konstrukcijskega dela pa znoja delavca v livarni, pozornosti strugarja ob stražnici, premišljenosti monterja na montaži je bilo treba, preden se je vsak od projektiranih strojev zavrtel in postal koristen, tako da začne vračati kapital, ki ga je vanj vložila skupnost! Tudi ne gre vedno vse gladko — hidravlika je pač mnogo manj eksaktna veda kot n. pr. čista mehanika, vendar vztrajnost in ljubezen tistih, ki so bili zraven od vsega začetka — in to zraven z dušo in telesom.
je zmeraj našla primerno rešitev.
Prav zanimivo je pogovarjati se s pravim »turbincem«, pa naj bo to že projektant, kon-strukter ali monter. Dobri delavci so to — kar ni bilo takih, so kmalu prebrali, ostali so le najvztrajnejši. Rasli so s tovarno in tovarna je rasla z njimi. Skromni ljudje so to, iz oči pa jim sije ponos in v prsih jim je toplo. Vedo, da pošteno delajo in se jim zato ni treba sramovati svojega dela.
Pri tem še prav posebno mislim na monterje — tiste, ki za dolge mesece puščajo družine, pozabljajo na zdravje, zanemarjajo dobrine in ostale ugodnosti kulturnega življenja ter tam kje v povsem samotnih, zapuščenih kotičkih domovine ali sveta, sestavljajo opremo, vijak za vijakom, sklop za sklopom in se motajo med kosi železa z eno samo mislijo, z eno samo željo: da bi njih delo rodilo uspeh, da
bi čim prej šla v pogon nova elektrarna...
KJE SO
In kje vse se vrti ali se bo v kratkem vrtelo teh 250 litostrojskih turbin?
Kar povprek je posejana naša domovina z njimi: od severne meje, kjer neutrudno melje Dravo velika družina gornje-dravskih agregatov, tja do najjužnejšega konca ob Ohridskem jezeru, kjer se bo v najkrajšem času zavrtela HE Globočka; od vzhoda, kjer ob bolgarski meji na Vlasini Vrle pojejo svojo visoko pesem, do gornjesavske HE Moste na skrajnem zahodu, ki je bila zgrajena v prav posebnih okoliščinah. Med vsemi temi pa so posejani biseri, tisti drobni, ki jih imajo ljudje posebno radi, ker jih ni financirala mednarodna ali investicijska banka, ampak so občani sami zbrali sredstva, sami kopali hrib in gradili brano. Ponavadi se take elektrarne skrivajo v najlepših kotičkih naše domovine, kot recimo Zeleni Vir v Gorskem Kotaru, Možnica pod Mangartom in drugje.
Toda ne samo na domači zemlji, tudi v daljnih tujih deželah veselo pojejo pesem energije litostrojske turbine: Pakistan, Indija, Nepal, Sirija, Etiopija, Gvineja, Togo, Turčija — to so dežele, kamor je stopila noga litostrojskih monterjev, Iitostrojskega nadzor-
nega inženirja, da uredi prispelo opremo, jo namesti po zamisli projektanta in spravi v pogon; da bo v puščavi zrasla zelenica, da bo v temi zasijala luč, da bo v primitivne načine dela našla pot tehnika!
VESELI SMO IN PONOSNI
Zato ob 20. obletnici osvoboditve Litostroj in njegov kolektiv s ponosm zre na prehojeno pot uspehov in delovnih zmag, kajti s proizvodnjo dosedanjih 250 turbin si je v kratkem času pridobil izkušnje, da zdaj lahko enakopravno stopa v korak s tujimi podjetji, ki imajo mnogo daljšo tradicijo. Teh 250 turbin, ki se vrte doma in širom sveta, daje spričevalo o tehnični zrelosti njegovih strokovnjakov in upravičenosti do poseganja v svetovni konkurenčni boj.
Litostrojska turbinska proizvodnja je mlada in zato polna mladostnega zagona, idealizma in vztrajne upornosti — prav s temi odlikami zmaguje ovire, pred katerimi nekateri klonejo. Tako koplje in gloda v čas kot bister planinski potoček, ki se je mimo dišečih gorskih trav prebil v gozdne ravnice izpod težkih skalnatih skladov v svojo pot. Koplje in gloda nevzdržno naprej, narašča, bogati, se umirja, kali in očiščuje, predvsem pa:
SLUŽI ČLOVEKU — KORISTI DRUŽBI.
ETO
Racionalizacija dela v pisarnah
I.	Po vsem svetu opažamo spremembe v strukturi zaposlenih.
Število uslužbencev stalno narašča.
V	ZDA je danes več kot polovica razpoložljive delovne moči zaposlene z izvajanji raznih uslug, a manj kot polovica se ukvarja s proizvodnim delom. Pred petdesetimi leti pa je bilo obratno.
V	Nemčiji je bilo leta 1907 na 13 milijonov delavcev 2 milijona uradnikov, leta 1961 pa na 12 milijonov delavcev 7 milijonov uradnikov. Vzrok je v tem, da produktivnost uprave ni stopala v korak z industrijo oziroma s proizvodnjo. Čeprav je vzročna zveza med povečanjem produktivnosti v industriji in povečanjem administrativnega dela, ni to zadosten razlog za veliko naraščanje števila uslužbencev. Pisarniški prostori postajajo vse večji, komplicirane j ši m manj pregledni; rezultati tega pa so: nepotrebna hoja, ozka grla, zaostanki, zamujanja in težave pri sporazumevanju. Nekaterim upravam se zdi normalno, da v določenih časovnih oziroma sezonskih obdobjih pride do izgubljanja dokumentov, . neizdelanih informacij in zapoznelih rešitev. Vsa ta dejstva, čeprav ne ostanejo dolgo neopažena, vodijo k temu, da predstavljajo pisarniški posli dnevno rastoče probleme, za katere še niso našli idealnih rešitev.
Prav lahko rečemo, da so danes pisarne nevralgične točke modernega gospodarstva.
Ker se vsako delo odraža v verižni »papirni« reakciji v obči administraciji, ne glede na to, za kateri sektor gre, vidimo da se izplača uporabljati študij racionalizacije dela v pisarnah, da bi odkrili in mobilizirali znatne racionalizacij ske rezerve.
2.	Delovni procesi in delovna tehnika
Delovni procesi in delovna tehnika morajo biti v osnovi temeljito in sistematično proučeni in logično izdelani. Njihovo razčlenjevanje v najmanjše možne podrobnosti in njihovo ponovno sestavljanje nas vodi k novi organizaciji administrativnega dela in s tem k vse večji uporabi najrazličnejših strojev, od pisalnih do razmnoževalnih. Pri vsakem.stroju pa mora biti oseba, ki temu stroju streže, brez nje stroj ne more delovati. Šele s sistemom IBM kartic in z elektronskimi pripomočki za predelavo podatkov se je stroj osvobodil direktne ljudske pomoči. Ta prehod k boljšim strojem brezpogojno zahteva osnovna proučevanja delovne organizacije v uradu v abstraktni (odmišljeni) in sistematični obliki. Na ta način bodo rešena osnovna vprašanja, ki obstajajo že vrsto let, a se jih nismo lotili, ker se nismo zavedali njihovega pomena.
Kombinacija organiziranega dela ljudi s pomožnimi strojnimi sredstvi in potreba, da se njihovo vključevanje izvede in pripravi do najmanjših podrobnosti, nas navajata k ugotovitvi, da je med pisarniškim delom in proizvodnjo mnogo analogij.
Vlogo surovin prevzamejo v pisarnah informacije najrazličnejših vrst. Uradi jih predeluje-
jo, kot tovarna z več delovnimi operacijami, v polproizvode in končne proizvode. Čeprav ne gledamo nanje kot na blago, jih kljub temu lahko normirano, npr. v računovodstvu, knjigovodstvu, statistiki itd. Tudi v pisarnah surovina ni enotna, ampak je sestavljena iz raznovrstnih in individualnih podatkov, ki jih obdelujemo na razne načine (pisma, telefonska sporočila, ustmena poročila, formulama pisma, formularji, IBM kartice itd.) V osnovi imajo z organizacijskega stališča isti nadaljnji delovni proces kot proizvodno blago.
Iz več posameznih informacij (podatkov) lahko izdelamo določeno število polizdelkov in končnih izdelkov, če pa nam uspe, da damo posameznim podatkom tipično obliko, lahko dosedanji obrtniški način dela zamenjamo
pisarne se morajo znebiti obrtniškega načina dela, rutinerstva in individualističnih tendenc ter organizirati svoje delo po načelih, preizkušenih v industriji. Na mesto današnjih pisarn, katerih delo temelji na izkušnjah in improvizacijah, mora stopiti programirana pisarna, ki omogoča dinamično organizacijo. Samo dolgoročno in sistematično planiranje upravnih poslov omogoča upravi, da lahko izdatno odloča in planira za prihodnost.
Siguren in sodoben potek dela v pisarni je pogojen z regulacijo delovnih procesov v vseh podrobnostih. V pisarni, kot v vsakem obratu, je proces dela določen po:
— vrsti in številu procesov in materialov (informacij, podatkov), ki jih obdelujemo oziroma predelujemo,
Naš oddelek IBM
z industrijskim. Tudi pisarne se lahko uče od proizvodnje, kako se olajša delo, kako se delovni procesi sinhronizirajo in koordinirajo, da bi se delo v pisarnah poenostavilo. Pisarne prav tako lahko dosežejo prednost, ki jo ima proizvodnja v produktivnosti, in jo lahko tudi presežejo, če se smotrno drže metod in discipline proizvodnje pri predelavi informacij in podatkov. S tem je povezano planiranje in urejevanje delovnih procesov v pisarnah in vključevanje novih pisarniških strojev, kar je nujno potrebno za vsa rutinska opravila (razen nekaterih posameznih in posebnih primerov).
S tem načinom lahko odstranimo vse motnje pri dostavi in predelovanju podatkov in informacij, ozka grla, zakasnitve, pomanjkljivosti, napake in netočnosti.
Pri tem delu bomo naleteli na mnogo težav. Navadno se pisarne in uprave ne lotevajo reševanja tega problema kompleksno. Rajbolj občutimo pomanjkanje vsestransko izdelanih pravilnikov.
S prehodom na nove oblike dela naletimo tudi na materialne težave. Stroški takšne organizacije so visoki. Medsebojna odvisnost pisarniških poslov in z njimi povezana verižna reakcija nas primorajo, da vse to realiziramo v fazah, za kar pa je treba mnogo časa.
Te in druge ovire pa nas ne smejo in ne morejo zapeljati, ker je neizpodbitno, da je uprava, če hoče trajno zadovoljiti zahteve, ki se pred njo postavljajo, primorana, da svoj način in tehniko dela v osnovi spremeni. To je v bistvu prava sprememba strukture, ki jo doživljajo pisarne po desetletni ali celo stoletni stagnaciji. Proces ni nastal od včeraj na danes, ampak teče počasi in neopazno. Šele podražitev in specializacija delovne sile in delovnih mest, povezani z vključevanjem novih strojev, sta nas pripravili do tega, da spoznavamo nujnost in potrebo, da pisarna doseže in preseže proizvodnjo. Uprave in
—	prijemu, usmerjanju, predelavi in rešitvi procesa ali materiala v določenih točkah,
—	metodah obdelave ali predelave,
—	vremenskih razmakih, v katerih določeni materiali ali procesi stoje, se obdelujejo ali odpremljajo.
Vsakomur, tudi laiku, je jasno, da je potrebna roka v centru, ki omogoča dobro funkcioniranje nekega sistema. Isto velja tudi za pisarne. Razen tega so v pisarnah potrebna neka pismena pravila, v katerih je predpisano delovanje, sodelovanje in skladno delo vseh delovnih mest. Ti predpisi morajo biti pregledno in sistematično vloženi, da so vedno na razpolago zainteresiranim osebam. Potrebe po tem nekatere uprave še niso dovolj spoznale in ekonomsko-upravni efekt tega se podcenjuje.
a)	Razne oblike priročnikev-pra-vilnikov niso nič drugega kot sistematična in pregledna zbirka važnih predpisov. Govorimo o:
—	obratnih priročnikih, če se
zbirka nanaša na skupne predpise, to je na strokovne in obratno - tehnično - organizacijske,
—	organizacijskih priročnikih, če
so v njih samo obratno-tehnič-no-organizacijski predpisi, in o
—	priročnikih oddelkov, če so v njih zbrani celokupni ali pa obratno - tehnično - organizacijski predpisi oddelka.
Priročniki oddelkov niso nič drugega kot deli obratnih oziroma organizacijskih priročnikov. Glavno dopolnilo organizacijskim (oddelčnim) priročnikom pa so objavljeni cirkularji (okrožnice).
b)	Prednosti organizacijskega priročnika
Organizacijski priročnik razbremenjuje vodstvo, da mu ni treba dajati temeljnih sklepov oz. navodil. Omogoča hitrejše uvajanje novih sodelavcev in služi kadrovski politiki v pogledu določenih zahtev za delovno mesto (opis delovnega mesta). Je osnova za premišljen sistem obrazcev za nadaljnje racionalizacije, študije in merjenja. Nazadnje lahko samo na osnovi takega »poslovnega zakona« seznanjamo ljudi z njihovim delom, dosežemo spoštovanje in brezhibno funkcioniranje delovnih procesov.
c)	Izdelava in vsebina priročnika
Pri izdelavi katerega koli priročnika je treba najprej ugotoviti dejansko stanje. K pripravam spada, razen zbiranja skrbno izbranega materiala, tudi premišljena razdelitev priročnikov.
d)	Potreba po terminskih planih
Kadar je v upravi ali v pisarni v okvirih pravilnika določeno KAJ, KJE, KDO in KAKO je treba nekaj narediti, lahko pridemo k naslednjemu, prav tako pomembnemu vprašanju: KDAJ?
Na to vprašanje lahko odgovorimo le s terminskimi plani.
Če določimo na vseh delovnih mestih za vse, kar se dogaja v obratu, terminske plane, pridemo v idealen položaj za izdelavo mreže terminskih planov. Ta nas točno informira o vseh opravljenih delih in nam daje zelo dragocene podatke.
3.	Postavljanje terminskih planov
Racionalizacija nas je privedla do široke reazdelitve specializacije del. Zaradi tega potekajo delovni procesi ob sodelovanju več oddelkov. Vsaka postaja je nevarnost za lcasnitve. Potrebno je, da stalno bedimo nad tekočim potekom, vse od začetka pa do zadnjega mesta obdelave, in da stremimo za izboljšanjem s tem, da število zastojev zmanjšamo na minimum. Dobro je tudi, da material za obdelavo ne pride enkrat, ampak da ga dostavljamo v manjših količinah in v krajših ča-
sovnih razdobjih, po planu dela posameznikov. To dosežemo tako, da dostavljamo material obdelovalcem v točno določenih časovnih presledkih, ki se skladajo s celotnim terminskim planom. Tak ritem lahko dosežemo za daljše časovno obdobje samo s temeljito analizo okoliščin vsakega delovnega mesta in vsakega delovnega procesa. Obvezno pa moramo izdelati tudi terminski plan. Treba je tudi določiti obseg in količino istovrstnih del, ki jih je treba obdelati v okviru terminskega plana.
S pomočjo terminskih planov lahko ob vsakem času ugotovimo pravo stanje. Ugotavljamo lahko tudi stalne ali začasne svobodne kapacitete ali pa izredne obtežitve na drugih mestih. Planski termini omogočajo tudi elastičnejše vključevanje kadrov.
S sedanjo delitvijo dela so v praksi vsa dela, ki se pojavijo, v dejanski in časovni medsebojni odvisnosti. Primer za to je podpisovanje pošte. Dogaja se, da pooblaščena oseba za podpisovanje pošte v določenem času ni na delovnem mestu; zato pride do časovnih zastojev. Podpisane dopise dostavljajo zaradi tega v eks-pedit ob koncu delovnega časa. Namesto da bi pismo prišlo v roke prejemniku naslednje jutro (da ga ta naprej obdela po planu), pride do 24-urne zamude, ki se ob koncu tedna poveča še za nedeljo.
Potrebno je torej, da so razni terminski plani medsebojno usklajeni. Na ta način izdelani priročniki so osnova za razvoj programiranega dela v pisarnah.
4.	Zaključek
Pri organizaciji pisarne in uprave še vse bolj srečujemo s specializacijo. Rešitev obratno-tehničnih problemov v pisarni in upravi je v prvem planu.
Praktična vrednost katerega koli sistema je v končni fazi odvisna od zadovoljivega vključevanja človeka. Programirana pisarna se mora ozirati na to in de-
Ali je ura že dve? Posnetek je bil napravljen ob 13,45
lovne procese čim bolj prilagoditi osebnim zahtevam. Veliko vlogo igrajo tudi pravočasne, prostovoljne in stalne informacije vseh sodelujočih skupin. Važno je, da nam uspe sodelavce o tej nalogi prepričati tako, da se v njej ne samo znajdejo, temveč tudi identificirajo.
Na poti k programiranju v pisarni je treba najprej ugotoviti sedanje stanje, ki obsega razčlenjevanje delovnih procesov od priprave dela pa vse do ustreznih terminskih planov. Razen teh vprašanj so še trije odločujoči faktorji, na katere je treba misliti, in to so: MESTO, PAPIR in LJUDJE. Prostorni razpored delovnih mest, obrazci, registracija, prepis in diktat predstavljajo glavne probleme. Razen teh objektivnih vprašanj pa ne smemo pri ustvarjanju programirane pisarne pozabiti na najvažnejši subjektivni faktor, to- je na človeka z njegovimi sposobnostmi, interesi in lastnostmi. Njegovo povezovanje in vključevanje v logični miselni sistem organizacije uprave je najtežja, a obenem najlepša naloga na dolgi poti k programiranim pisarnam.
Breda Pieško
Inž. Anton Kovič, poslanec v gospodarskem zboru skupščine SRS
Boris Tertnik
Volitve v organe delavskega samoupravljanja
V smislu predpisov temeljnega zakona o volitvah delavskih svetov in drugih organov upravljanja v delovnih organizacijah se volijo člani delavskega sveta delovne organizacije oziroma sveta delovne enote za dobo dveh let. Vsako leto se voli polovica vseh članov delavskega sveta oziroma sveta delovne enote. Nihče ne more biti dvakrat zaporedoma izvoljen za člana delavskega sveta delovne organizacije oziroma sveta delovne enote.
Volili smo jih...
Pri letošnjih volitvah članov za štiriletno mandatno dobo smo tudi v Litostroju izvolili tri nove predstavnike v zbor delovnih skupnosti, in sicer v 20. volilni enoti v PE HS in PE PK tovariša Maksa Kriče j a, v 21. volilni enoti PE SN in PE DT tovariša Borisa Tertnika in v 22. volilni enoti PE OO tovariša Marjana Miklavčiča.
V občinski zbor skupščine Ljubljana-šiška pa sta bila izvoljena inž. Viktor Nolimal (član našega delovnega kolektiva) in Ljubo Božič.
Pri posrednih volitvah pa je izvolila občinska skupščina Ljub-ljana-šiška na svojem zasedanju dne 5. aprila 1965 za poslanca v Gospodarski zbor skupščine Socialistične republike Slovenije inž. Antona Koviča.
Našim predstavnikom želimo čimveč uspehov pri njihovem delu. (M. S.)
Maks Kričej
Člani upravnega odbora delovne organizacije se volijo le za eno leto. Nihče ne more biti več kot dvakrat zaporedoma izvoljen za člana upravnega odbora.
Člani delavskega sveta, sveta delovne enote in upravnega odbora se volijo in odpokličejo na podlagi enake volilne pravice s tajnim glasovanjem, to pomeni, da so v.si glasovi proizvajalcev enakovredni in da veljajo samo kot en glas in da se morajo opraviti volitve z glasovanjem z glasovnicami, ne pa javno z dviganjem rok. Člani, delavskega sveta in sveta delovne enote se volijo na podlagi neposredne volilne pravice, to pomeni, da volijo proizvajalci sami in brez posrednika.
V naslednjem bomo prikazali ves postopek pri izvolitvi navedenih predstavniških organov, t. j. pri izvolitvi članov v delavski svet delovne organizacije oz. v svet delovne enote, oziroma v upravni odbor podjetja.
Osnova za delo, ki ga je potrebno opraviti,-je rokovnik. Rokovnik za izvedbe volitev v delavski svet delovne organizacije, oz. v svet delovne enote je primeren pripomoček, da pravočasno izpeljemo vsa opravila, ki so nujno potrebna za pravilno izvedbo volitev. Pregled rokov in ostalega dela bi bil naslednji:
1.	Razpis volitev: Volitve organov upravljanja v delovnih organizacijah so v začetku leta po pravilu potem, ko je sprejet zaključni račun, najpozneje do konca aprila. Letos bo izjemoma ta rok podaljšan za nekaj dni, ker je bil šele v začetku meseca aprila objavljen republiški zakon o volitvah delavskih svetov in drugih organov upravljanja v delovnih organizacijah
Volitve članov delavskega sveta in svetov delovnih enot razpisuje delavski svet. V sklepu o razpisu volitev mora biti določeno, katerega dne so volitve in (koliko članov se voli. Volitve morajo hiti razpisane 30 dni pred dnem, ki je določen zanje. Sklep o razpisu razglasi delavski svet v treh dneh od dneva, ko je bil sprejet.
2.	Organi za izvedbo volitev so: volilna komisija in volilni odbori. Volilno komisijo mora imenovati delavski svet podjetja v treh dneh po razpisu volitev.
inž. Viktor Nolimal
Izvršni odbor
in komisije sindikalne organizacije
Marijan Miklavčič
IZVRŠNI ODBOR:
Dana Berčič, Ante Burič, Milan Cerkvenik, IJulči Dimnik, Murija Dolinar, Tone Erman, Ernest Ferjančič, Jože Jamibrovič, Jakob Jurkovič, Marjan Lovšin, inž. Viktor Nolimal, Marjan Prosen, Marija Pušnar, Anton Smrkolj, Miro Sta-lovsky, inž. Janez Stražišar, Alfred Tomažič, Stane Žagar, Miha Žilavec.
KOMISIJE IZVRŠNEGA ODBORA
Mihael Žilavec — predsednik, Alfred Tomažič — tajnik, Marija Dolinar — blagajnik.
Organizacijsko kadrovska komisija:
Alferd Tomažič KS — predsednik, Marjan Trobec HS — namestnik, Zvone Pungerčar OO, Alojz Berginc MO, Drago Gojič DT. Komisija za socialna vprašanja in družbeni standard:
Ante Burič MO — predsednik, Dana Berčič KS — namestnik, Julči
Dimnik PE HS, Marija Pušnar MB, Miro Stalovsky KS, Tone Smrkolj PE OO.
Komisija za gospodarska vprašanja in delavsko upravljanje:
Inž. Viktor Nolimal PE HS ■— predsednik, inž. Janez Stražišar PPB — namestnik, Marjan Lovšin PE SN, Milan Cerkvenik TKB, Marjan Er-cegovič EAO.
Komisija za rekreacijo:
Ernest Ferjančič MB — predsednik, Tone Erman PPB — namestnik, Jakob Jurkovič PE SN, Ludvik Lah IC, Alojz Trontelj TKB.
Komisija za kulturo in prosveto: Marjan Prosen MB — predsednik, Milan Keržan KS — namestnik, Stane Popek PE DT, Jože Jambro-vič PE PK, Anton Kocjančič MO.
Nadzorni odbor:
Vinko Kožuh PE OO — predsednik, Ivan Češnik MB, Častislav Jerin PE HS.
3.	Kandidiranje. Za člana delavskega sveta lahko kandidira vsakdo, ki ima kot član delovne skupnosti aktivno in pasivno volilno pravico. Kandidatno listo lahko predlaga zbor delovnih ljudi in določeno število volivcev. Na kandidatni listi, ki jo predlagajo' zbori delovnih ljudi, mora biti najmanj toliko kandidatov, kolikor članov se voli v delavski svet. Na kandidatni listi, ki jo predlaga določeno število- volivcev, je lahko tudi manjše število kandidatov, kot je število1 članov, ki se volijo v delavski svet.
Zbore delovnih ljudi sklicuje predsednik delavskega sveta; čas in kraj je potrebno določiti tako, da se ga lahko udeleži kar največ članov delovne skupnosti. Sklic zbora mora biti objavljen najmanj tri dni pred dnevom zbora. O delu zbora se mora sestaviti zapisnik.
Kandidatna lista se vloži pri volilni komisiji iv potrditev, in sicer najmanj osem dni pred dnem, ki je dotočen za volitve. Volilna komisija kandidatno listo potrdi ali pa jo vrne vlagateljem, da odpravijo pomankljivosti, ali pa jo zavrne.
Potrjene kandidatne liste mora volilna komisija razglasiti najmanj pet dni pred dnem, ki je določen za volitve.
Kandidatni listi mora biti priložena pismena izjava vsakega kandidata, da sprejme kandidaturo. Kandidat, ki ga predlaga zbor delovnih ljudi, lahko da izjavo ustno na zboru, 'kar mora hiti vpisano v zapisniku zbora.
Kandidatni listi zbora delovnih ljudi mora biti priložen tudi zapisnik zbora.
4.	Glasovanje se opravi na volišču lin ga vodi volilni odbor, ki skrbi tudi za pravilnost in tajnost glasovanja. Volišča morajo biti označena z zaporednimi številkami in se določajo, tako, da na enem volišču ne glasuje manj kot 25 in ne več kot 300 volivcev.
Čas glasovanja določi volilna komisija tako, da lahko še isti dan glasujejo volivci vseh treh izmen.
Volivec glasuje na volišču, na katerem je vpisan v volilnem imeni-
ku. Na drugem volišču lahko glasuje volivec samo, če dela na dan volitev izven kraja, kjer je njegovo volišče. Tudi člani volilnega odbora in predstavniki kandidatnih list ter njihovi namestniki lahko volijo na volišču, na katerem opravljajo to funkcijo. V navedenih primerih glasuje volivec s potrdilom komisije za volilni imenik, da je vpisan v volilnem imeniku iza drugo volišče.
Volivec glasuje samo za kandidate, ki so navedeni na glasovnici in se pripisovanje drugih imen ne upošteva.
O glasovanju se mora voditi zapisnik.
Volivec, ki bo na dan glasovanja na službenem potovanju, lahko glasuje pred svojim odhodom, in sicer v navzočnosti članov volilne komisije, tako da 'izpolni glasovnico, jo da v ovitek in zalepi. Vse ovitke z glasovnicami volivcev da predsednik skupaj s seznamom teh glasovnic v skupni ovitek brez naslova in ovitek -zalepi.
Če ima delovna organizacija izven svojega sedeža poslovne enote z majhnim številom zaposlenih, glasujejo volivci po pošti.
Ko je glasovanje končano, pre-šteje volilni odbor najprej neuporabljene glasovnice, nato pa ugotovi število- glasovalcev po volilnem imeniku in po potrdilih. Nato od-pre glasovno skrinjico in prešteje glasove.
Neveljavne so neizpolnjene glasovnice .in glasovnice, ki so tako izpolnjene, da se za nobenega kandidata ne da zanesljivo ugotoviti, ali je volivec zanj glasoval.
Izid volitev članov delavskega sveta ugotovi volilna komisija na podlagi glasovanja na 'vseh voliščih in o tem obvesti delovno skupnost in pristojno občinsko skupščino; o poteku im rezultatu volitev poroča na prvem zasedanju novoizvoljenega delavskega sveta.
5.	Volitve svetov delovnih enot se opravijo na isti način in potekajo krajevno in časovno skupaj z volitvami članov delavskega sveta. Glasovanje vodi isti volilni odbor, glasovnice pa se oddajajo v posebno glasovalno skrinjico; tudi zapisniki se napravijo posebej.
6.	Prvo sejo novoizvoljenega delavskega sveta skliče predsednik delavskega sveta.
Na prvi seji se verificirajo mandati novoizvoljenih 'članov sveta, izvoli predsednik delavskega sveta, če je prejšnjemu potekel mandat, in upravni odbor podjetja.
M. S.
VOLITVE PRI NAS 14. MAJA
Tudi v našem podjetju bodo volitve v organe delavskega samoupravljanja v predpisanem roku. Delavski svet podjetja je na svojem 12. rednem zasedanju dne 14. IV. 1965 razpisal volitve za člane, ki jim je potekla enoletna mandatna doba, in sicer 14. maja 1965. Imenoval je hkrati vse potrebne volilne organe, ki bodo te volitve izvedli.
j I - '* J :
Spiralni okrov velikih dimenzij za HE Bajino Bašto (vstopni premer 5400 m/m)
rr5Wc^
LOVCI POZO*! Šl&ftg z* dpi*
pvance, elo»***
v l''fosivc/jt<*™ bifeju y obdajo valji C L /6»®'
•—W'o:
FtZOlOVA §&mi* *
In sedaj me dobro poslušajte, ker je predavanje zelo zanimivo (Vjesnik Železare Sisak)
»ZAKLJUČNI RAČUNI«
A AW A.C :
1
M36LUTA3 0 3M*M WW
5810 IR 3 d 196 W.
Počasi, tovariši, pustite še kaj za pozneje!
(»Djuro Djakovič«)
	ti AH A c
fS	CACTAHAK
	rrpoPAAA
	MATMAA
Mihče ni proti nadurnemu delu, če je zares potrebno. Toda kako si zamišljate uvajanje 42-urnega delovnega tedna, hkrati pa zahtevate nadurno delo? (časopis »Djuro Djakovič«)
Ali razumeš, kar govori in imaš kakšno pripombo?
Ne razumem, pripombo pa imam!	(Crvena zastava)
Dolgo boste čakali. To je namreč stranski tir (LIV, Ilijaš)
Uganka
Kdo neki je T. Ž., vprašujejo vsevprek.
Čemu?
Za kaj tu gre?
Za slovstva novi vek?
Gorje!...
Res vredno ni besed, če za uganko gre.
Če pa ugankarjem za ceno je, za red,
T. Ž. jim sam pove:
Ne šteje se za zvezdo,
ne piše tu za slavo;
kot vi, kruh služi si le z mezdo
in piše — za zabavo.
Če kdo pa bolje piše, ostreje piči naj, udari — niže ali više: tako ostanemo pri stvari...
Le zlobe — vrag nas vari!
STROJNIŠKI
VESTNIK
glasilo oddelka za strojništvo, inštituta za turbo-stroje, društva strojnih inženirjev in tehnikov SR Slovenije
Prinaša aktualne članke iz strojništva, pregled domače in tuje strokovne literature, društvene vesti, poročila o delu in uspehih vseh vodilnih tovarn strojne industrije
Izhaja dvomesečno v nakladi 3000 izvodov.
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Aškerčeva 16.
TEHNIKA
Časopis »Tehnika«, organ Zveze inženirjev in tehnikov Jugoslavije, izhaja vsakega prvega v mesecu.
Obsega:
1.	Splošni del tehnike
2.	Naše gradbeništvo
3.	Rudarstvo in metalurgijo
4.	Strojništvo in elektrotehniko
5.	Kemično industrijo
6.	Prehranjevalno industrijo
7.	Promet
8.	Organizacijo dela
9.	Obvestila industrijskih podjetij o njihovih proizvodih in tehničnih dosežkih
Vsaka številka obsega približno 25 strani velikega formata 21X29 cm.
Letna naročnina: 12.000 dinarjev.
Posamezna številka: 1250 dinarjev.
Naročila pošiljajte na naslov: DIREKCIJA ZA IZ-DAVAČKU DELAVNOST »TEHNIKA«. Beograd, Kneza Miloša 7/H; telefon 30-106, 30-057 in 30-024
Časopis »Litostroj« izhaja mesečno (s posebnimi prilogami) v nakladi 5.600 izvodov — Ureja ga uredniški odbor. — Glavni urednik dr. Branko Vrčon — Odgovorni urednik Pavel Perko — Tehnični urednik Estera Lampič — Tel. uredništva 33-511 (h. c.), telefon glavnega urednika 580, odgovornega 415 — Cena posamezni številki v prodaji 30 din — Poštnina plačana v gotovini — Rokopisov ne vračamo — Tiska tiskarna ČZP »Primorski tisk« v Kopru.