Poštnina plačana v gotovini S ped. in abbon, postale • II Gruppo 70% Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 • Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 28.000 Letna inozemstvo Lir 40.000 Letna inozemstvo, USA dol. 30 Poštno čekovni račun: štev. 11234499 { Leto XXXVIII. - Štev. 22 (1902) Gorica - četrtek, 29. maja 1986 - Trst Posamezna številka Lir 600 Poklicanost in poslanstvo laikov Radosti in bridkosti Cerkve Boleč mpatet Povsod, kjer je malo duhovnikov in redovnikov, pa tudi tam, kjer jih še ne manjka, se ob molitvi za duhovne poklice poraja tudi misel na laike v Cerkvi. Mar niso tudi laiki polnovredni udje božjega ljudstva? Kdo pa zanje moli in prosi? Dostikrat se nanje misli, ko so potrebni. Pa imajo tudi oni v Cerkvi besedo in odgovornost, ki jim je dana po krstu, po birmi. Ali niso duhovniki le preveč zaverovani sami vase in mislijo, da imajo le oni besedo v Cerkvi, ponosni na nedotakljivost svojega mnenja in prepričanja, v stalni skušnjavi po gospodovanju? Zakaj ne priznavati laikom v svetu in Cerkvi polnoletnosti in samostojnosti? Brez laikov danes apostolsko delo v svetu ne gre. So namreč področja, do katerih imajo dostop samo oni in so zanje odgovorni, ker so le zanje. To so vprašanja in poudarki, ki odmevajo po širnem svetu. Zato je razumljivo, da je sv. oče Janez Pavel II. sklical škofovsko sinodo, ki bo jeseni 1987 razpravljala o temi: Poklicanost in poslanstvo laikov v Cerkvi in v svetu 20 let po koncilu. Ta sinoda bi morala biti že letos jeseni, pa so škofje prosili papeža, naj sinodo odloži za eno leto, da se bodo nanjo bolj temeljito pripravili. KDO SO LAIKI? Laik pomeni v Cerkvi krščenega, ki je kot tak temeljno posvečen in deležen življenja samega Boga ter je član Cerkve. Ni predstavnik sveta, v katerem bi se samo duhovniki uresničevali kot Cerkev. Laik ima v Cerkvi svojo aktivno funkcijo in svojo odgovornost. Ta njegova funkcija je deležnost pri odrešitvenem poslanstvu Cerkve; za to poslanstvo ga ni določila Cerkev, marveč Gospod sam. Ce je laikom lasten svetni značaj, to ne pomeni, da se le njihova dejavnost obrača na svet; saj je vsa Cerkev naravnana nanj. Laiki so poklicani predvsem k temu, da po njih Cerkev postaja pričujoča in dejavna na tistih krajih in v tistih okoliščinah, kjer more Cerkev samo po njih postati sol zemlje. Tako je vsak laik že zaradi darov, ki jih je prejel, priča in hkrati živo orodje poslanstva Cerkve. V svoji funkciji so laiki poklicani k polnosti krščanskega življenja in k popolnosti ljubezni. V svojem poslanstvu so notranje povezani s Kristusovim življenjem in poslanstvom. Hodijo za njim z nedeljenim srcem in s popolno predajo samega sebe. Imajo delež na Kristusovi duhovniški službi, kraljevski in preroški, h kateri spada pričevanje življenja in moč besede. Dane so jim karizme, tudi nje giblje notranji Duh, tudi oni oznanjajo sedanjo milost in bodočo slavo ter živijo, v najpristnejšem pomenu besede, evangeljsko življenje Cerkve. Kdaj se bo v naših vernikih prebudila zavest, da smo vsi med seboj bratje in sestre, da smo vsi deležni Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe in da moramo zato vedno poskušati živeti tako, kot nas je učil Kristus? NOVI ZAKONIK O LAIKIH Cerkveni zakonik na dolgo govori o Cerkvi kot božjem ljudstvu. In božje ljudstvo postanejo verniki, ki se s krstom včlenijo v Kristusa. Po božji ureditvi so v Cerkvi med verniki posvečeni služabniki, ki se v pravu imenujejo tudi kleriki; drugi pa se tudi imenujejo laiki. Zakonik nadalje našteva dolžnosti in pravice vseh vernikov ter še posebej dolžnosti in pravice vernikov laikov. Nekaj teh sem že naštel, dodajam še nekaj. Zakonik pravi: Laiki, ki jih tako kakor vse vernike Bog po krstu in birmi določa za apostolat, imajo na splošno, posamezni ali povezani v združenjih, dolžnost in pravico prizadevati si, da bi božje oznanilo odrešenja spoznali in sprejeli vsi ljudje po vsem svetu; ta dolžnost jih Še posebej veže v tistih okoliščinah, kjer samo po njih ljudje lahko slišijo evangelij in spoznajo Kristusa. Laiki imajo tudi to posebno dolžnost, da vsak po svoji zmožnosti časno uredi- tev stvari prepojijo in spopolnijo z evangeljskim duhom in tako na poseben način v urejevanju teh stvari in izvrševanju svetnih nalog dajejo pričevanje za Kristusa. Tisti, ki živijo v zakonskem stanu, so po svoji poklicanosti posebno dolžni, da z zakonom in družino pripomorejo h graditvi božjega ljudstva. Ker so starši dali otrokom življenje, imajo zelo težko dolžnost in pravico, da jih vzgajajo; zato je prva dolžnost krščanskih staršev oskrbeti otrokom krščansko vzgojo po nauku, ki ga uči Cerkev. Verniki laiki imajo pravico, da se jim v zadevah svetne službe prizna tista svoboda, ki pripada vsem državljanom. Laiki, ki se izkažejo za sposobne, so primerni, da jih posvečeni pastirji privzamejo v tiste cerkvene službe in naloge, ki jih po pravnih predpisih lahko opravljajo. Laiki, ki imajo potrebno znanje, izkušenost in ugled, so sposobni, da so pastirjem Cerkve v pomoč kot izvedenci ali svetovalci. Da bi laiki mogli živeti po krščanskem nauku in ga tudi sami oznanjali ter, če je potrebno, branili, in da bi pri apostolatu lahko sodelovali, imajo dolžnost in pravico pridobiti si tako poznanje tega nauka, ki je primerno lastni sposobnosti in zmožnosti vsakega posameznika. ODLOK O LAIČNEM APOSTOLATU 18. novembra 1965 je drugi vatikanski koncil sprejel daljši odlok o laičnem apostolatu. Sklepna spodbuda tega dokumenta se takole glasi: Cerkveni zbor torej vse laike v Gospodu goreče roti, naj se Kristusovemu glasu, ki jih v tej uri še posebej nujno vabi, in nagibanju Svetega Duha radi odzovejo s plemenitim in pripravljenim srcem. Mladini je to vabilo na poseben način namenjeno, naj to čuti in naj ga sprejme z veseljem in z velikodušnostjo. Po tem cerkvenem zboru namreč sam Gospod znova vabi vse laike, naj se vedno tesneje z njim zedinjajo in naj čutijo kot svoje, kar je njegovega, ter se pridružijo njegovemu odrešenskemu poslanstvu. Znova jih pošilja v vsako mesto in vsak kraj, kamor hoče sam priti, da se bodo v raznih oblikah in načinih enega samega apostolata Cerkve, ki ga je treba nenehno prilagajati novim potrebam časa, izkazali kot njegovi sodelavci, vedno bogati v delu Gospodovem; vedoč pri tem, da njihov trud ni prazen v Gospodu. DR. LOJZE ŠKERL Okrožnica o Sv. Duhu Papež Janez Pavel II. je 18. maja na bin-koštni praznik napovedal izid nove okrožnice, ki bo posvečena Sv. Duhu: »Želim vam še povedati, da sem pripravil okrožnico o Sv. Duhu. Izšla bo 30. maja. Nisem hotel, da bi šel binkoštni praznik mimo, ne da bi krščanski skupnosti povedal vnaprej to novico. Okrožnica se začenja z besedami iz nicejsko-carigrajske veroizpovedi: Gospod, ki oživlja. Sestavlja neke vrste trilogijo z okrožnicama O božjem usmiljenju in človekov Odrešenik. To je trini-tarična trilogija. Novo okrožnico, pripravil sem jo za dobro Cerkve, izročam Svetemu Duhu.« Spomenik Pavlu VI. Na pobudo msgr. P. Macchija, ki je bil 25 let tesen sodelavec kasnejšega papeža Pavla VI. je bil v soboto 24. maja slovesno razkrit spomenik omenjenemu papežu, delo kiparja Bodiaija. Kip je iz brona, visok 6 metrov in tehta 4 tone. Spomenik stoji ob svetišču na Monte di Varese, ki je bilo pok. Montiniju tako zelo drago. Ko je oil nadškof v Milanu, ga je obiskal kar trinajstkrat, od tega šestkrat peš. Kip naj bi izražal hvaležnost temu papežu in obenem slavil Mater božjo kot Mater Cerkve. Pri razkritju so bili navzoči kardinali Martini, Casaroli in Stickler, več škofov, ministra Andreotti in Zamberletti ter številni predstavniki oblasti. Milanski nadškof Martini je govoril o Pavlu VI. in o naslovu »Marija — Mati Cerkve«, ki ga je zadnji koncil podelil Mariji. Tudi Andreotti je z izbranimi besedami proslavil papeža Montinija, se ustavil pri njegovih razgovorih, poslanicah in dokumentih. Zlasti je omenil bolečino Pavla VI. ob spoznanju, da je italijansko ljudstvo, uradno katoliško in krščeno, v referendumih o razporoki in splavu zavrglo krščanska načela. Ob peti obletnici atentata Papež Janez Pavel II. je ob spominu na peto obletnico atentata nanj na trgu sv. Petra v Rimu (bilo je 13. maja 1981), ob obisku bogoslovnega semenišča v Rimu izjavil: »To je zame dan, ko mi je Bo;? pokazal svojo moč in milost. Gotovo je to storil po svoji Materi na zelo pomemben dan.« Porast števila bogoslovcev Statistični urad Apostolskega sedeža je objavil uradne podatke o številu bogoslov- httia deželne Stanki sknnsti Na nedavnem deželnem kongresu v Gorici je deželno vodstvo Slovenske skupnosti podelilo številna odličja svojim zaslužnim ljudem — nekdanjim izvoljenim predstavnikom, kandidatom in javnim ter kulturnim delavcem. Odličja so prejeli naši ljudje iz goriške, tržaške in videmske pokrajine. Tu prinašamo njih imena in motivacije. Goriška. Albin Sirk, ravnatelj, član bivše komisije Cassandio in javni delavec ter večkratni kandidat; Viktor Prašnik, kul-turno-prosvetni delavec in kandidat; Zora Piščanc, pisateljica in večkratna kandidatinja; Remo Devetak, dolgoletni načelnik svetovalske skupine v Sovodnjah; v spomin Emilu Valentinčiču, političnemu in kulturnemu delavcu; Mirko Špacapan, prvi deželni predsednik SSk in kandidat; Dušan Brajnik, kulturni delavec in kandidat. Tržaška. Laura Abrami, ravnateljica in večkratna kandidatinja; Zala Besednjak, zaslužna podpornica samostojnega slovenskega nastopanja; Janko Jež, ravnatelj, urednik in občinski svetovalec in odbornik v Nabrežini; Karlo Guštin, dolgoletni občinski svetovalec na Repentabru; Just Lavrenčič, prosvetni delavec in večkratni kandidat; Alojz Milič, dolgoletni svetovalec na Repentabru; Ivo Kralj, dirigent in večkratni kandidat; v spomin Stani Kopitar, pro- svetni delavki še iz časov fašističnega zatiranja; Stanko Škrinjar, šolnik in sindikalist ter večkratni kandidat; Milan Ra-žem, javni delavec iz dolinske občine; Ladi Rebula, dolgoletni občinski svetovalec v Zgoniku; Stanislav Soban, šolnik in sestav-ljalec osnutka SSk za globalno zaščito; Marta Požar, piosvetna delavka; Maks Šah, ravnatelj ir. politični ter kulturni dclavec; Mario Zahar, večletni svetovalec v Dolini; Bogomil Zobec, večletni svetovalec v Dolini; Miro Žigon, dolgoletni svetovalec v Zgoniku. Videmska. Salvatore Venosi in Mario Garjup za desetletno skrb za slovenski pouk v Kanalski dolini in za kulturno-prosvetno delo; Božo Zuanella kot predstavnik slovenskih Čedermacev in župnik v Trinkovem Trčmunu. Tudi pravoslavni imajo težave V Črni gori, v občini Bijelo Polje so vaščani v Brzavi želeli obnoviti razpadajočo pravoslavno cerkev sv. Tomaža, Predsednik krajevne skupnosti je na to pristal. Toda kmalu so se oglasile »socialističke snage« z občine v Bijelom Polju in prepovedale, da bi se cerkev obnovila. Do kdaj bo samovolja kakega zabitega partijca veljala za voljo ljudstva? cev v katoliški Cerkvi. Najbolj razveseljiva je gotovo novica, da število duhovniških kandidatov po močnem upadanju v sredini sedemdesetih let sedaj stalno raste. Tačas se na duhovništvo pripravlja po vsem svetu več kot 80.000 študentov teologije. Leta 1975 jih je bilo več kot 60.000 in leta 1980 vsega skupaj 66.000. Posebno močan porast je opaziti v afriških državah, Indiji in Južni Koreji, čeprav v slednjih dveh katoliško vero izpoveduje manjšina ljudi. Tudi v industrijsko visoko razvitih državah gre na bolje. Število bogoslovcev iz leta 1984 - 3.142 je že preseglo število bogoslovcev iz leta 1970 - 3.111, ko je začelo v ZRN iti navzdol z duhovniškimi poklici. Največ bogoslovcev je na Poljskem: kar 7.727. Opazno se je povečalo njihovo število na Vzhodu: na Madžarskem se je leta 1984 pripravljalo na duhovništvo 340 fantov, štiri leta prej »le« 270, na Češkoslovaškem pa jih je bilo 403, leta 1977 pa le 242. Kardinal Tomašek o položaju domače Cerkve Kardinal František Tomašek, nadškof v Pragi, je zastopstvu avstrijske Ljudske stranke, ki ga je obiskalo v Pragi,, omenil zapleteni položaj v Cerkvi na Češkoslovaškem. Avstrijce je prosil, naj bodo solidarni s to Cerkvijo: »Kristjani na svobodi naj ne pozabijo ogroženih kristjanov.« Kardinal ie gostom povedal, da je več duhovnikov v zaporu, da številni ne smejo opravljati svojih dušnopastirskih dolžnosti. Zaradi vseh teh ukrepov in omejenega števila bogoslovcev v semeniščih je trenutno kar 1.131 župnij z enim samim duhovnikom, le iri škofije imajo reziden-cialnega škofa. Prav tako primanjkuje verske literature. Hvaležen je, ker ta prihaja iz tujine. Cerkveno glasilo Katolicke noviny izhaja brez njegovega nadzora in mu je zato leta 1982 odvzel cerkveno dovoljenje za tiskanje. Kljub temu izhaja naprej kot cerkveni list in se širi med katoličani. Priznati je treba obstoj ukrajinske Cerkve Kardinal Myroslav Lubachivsky, poglavar ukrajinske katoliške Cerkve v tujini, je ob 40-letnici lažne sinode, ki je na pritisk sovjetskih oblasti marca 1946 izglasovala vključitev ukrajinskih katoličanov v rusko pravoslavno Cerkev, uradno postavil zahtevo sovjetskim oblastem, naj priznajo obstoj katoliške Cerkve v Ukrajini. To so dolžne storiti »v moči sklepne listine konference v Helsinkih in sklepov madridske konference o evropski varnosti in sodelovanju«. Preganjani kristjani »Fides«, tiskovna služba Kongregacije za razširjanje vere, je te dni objavila poročila, kako se kristjanom v nekaterih državah slabo godi. Vsaj dvajset misijonarjev in duhovnikov je bilo lani zaradi vere ubitih v Afriki. Poročilo dalje omenja »cone molka«. Kristjani se ne oglašajo na Kitajskem, v Kampučiji, Vietnamu, Laosu, Severni Koreji. Pa še v številnih drugih deželah morajo kristjani zaradi svojega verskega prepričanja in spolnjevanja verskih dolžnosti marsikaj pretrpeti, čeprav je v večini državnih ustav razglašena svoboda veroizpovedi. V poročilu je mogoče brati, da so posebnim preganjanjem izpostavljeni misijonarji v Južni Afriki, Angoli, Mozambiku in Madagaskarju. V Čadu, Etiopiji, Ugandi, Burundiju ne trpi Cerkev samo zaradi domačih političnih napetosti, temveč tudi zaradi omejevanja njene oznanjevalne in dobrodelne dejavnosti. Indija je sicer znana po svoji tradicionalni strpnosti, toda tudi tu deset milijonov kristjanov nižjih kast trpi zapostavljanje in družbeno razločevanje. »Skrajnostne hindujske organizacije pa podpihujejo sovraštvo zoper Cerkev in hujskajo k izgonu misijonarjev«. Jelena Bonner, žena sovjetskega fizika in Nobelovega nagrajenca Saharova je zapustila Boston v ZDA, kjer je bila na zdravljenju in preživela šest mesecev v družbi svoje hčerke, otrok in vnukov. Ob prihodu v Evropo je tri dni ostala v Franciji, 28. maja je odšla v Oslo (Norveška), od tam v London, nazadnje pa v Rim, odkoder bo 2. junija odpotovala v Moskvo. Pred svojim odhodom iz ZDA je tiskovni agenciji Associated Press dala izjavo, v kateri je med drugim rekla: »Vračam se k možu v mesto Gorki. Skupaj z njim moram prebiti še štiri leta konfinacije, morda še več. Kot možu mi ne bo dovoljeno zapustiti kraja ali govoriti s kom. Težko se je povrniti k življenju brez svobode. Težko se bom zopet navadila na policista pred vrati najinega stanovanja ali na policista, ki mi bo sledil na cesti, težko bo življenje, v katerem bom izpostavljena skritim prisluškovalnim napravam. Zlasti pa me je strah pred osamljenostjo, ko bom oropana možnosti biti povezana z mojimi otroki in z zunanjim svetom. Bojim se, da bodo moji svojci spet prejemali lažne telegrame in razglednice, ki naj bi jih poslala midva. Prosim, ne verujte nobeni novici o nama, če je ne bodo potrdili moji otroci.« Ljubezen do domovine »Državljani naj gojijo do domovine velikodušno in zvesto ljubezen, vendar brez duhovne ozkosti« (GS 75, 4). Slovenci v Itaiiji smo narodna manjšina. Kot taki imamo dvojno dolžnost: ljubiti svojo domovino, tj. svoj narod, svoje ljudstvo in mu ostati zvesti. »Vendar brez duhovne ozkosti«, tj. brez kake narodne mržnje do drugih, zlasti ne do sodržav ljanov, ki govorijo drugačen jezik in imajo drugačno kulturo. Do države, v kateri živimo, pa smo dolžni lojalnost državljanov. Ob naši lojalnosti pa je tudi država dolžna lojalnost do same sebe, tj. do svoje ustave, v 6. členu zagotavlja zaščito narodnih in jezikovnih manjšin. Te lojalnosti do nas Slovencev italijanska republika še vedno ni izpričala, ker ni-še izdala zaščitnega zakona za našo narodno skupnost. To ji ob njeni 49-letnici ni v čast. Makedonski pravoslavci pri sv. očetu V vatikanskih muzejih so odprli razstavo makedonskih ikon. Za to priložnost je prispelo v Rim pesebno odposlanstvo makedonske pravoslavne Cerkve, ki ga je vodil metropolit Timotej iz Avstralije. Sv. oče je odposlanstvo sprejel v posebni avdienci. Prav tako je v posebni avdienci sprejel kulturno delegacijo FLR Jugoslavije, ki ji je načeloval akademik Matej Matevski in ki je prav tako prišla na slovesno odprtje razstave. Delegacijo je spremljal jugoslovanski poslanik v Vatikanu Štefan Cigoj. ■ Sv. oče je v torek 20. maja sprejel 300 škofov iz cele Italije, ki so prišli v Rim na spomladansko zasedanje ter z njimi so-maševal v baziliki sv. Petra. Med drugim jim je dejal, da sodoživlja njih upe in skrbi in da se zaveda težav, s katerimi se italijanska Cerkev v teh dneh sooča. Prepričan je, da postaja moralno vprašanje glavni problem današnjega časa, zaradi česar bo treba mobilizirati vse zdrave sile ljudstva, da se zavrne grožnje po samouničenju, ki so vedno bolj prisotne v italijanski družbi. ■ Italijanski državni predsednik Cossi-ga je 26. maja obiskal Pavio, kjer si je ogledal več v/gojnih zavodov, bil na univerzi, se sestal s poslovneži na sedežu trgovinske zbornice, nazadnje pa še obiskal slavno kartuzijo, ki pa je sedaj v rokah cistercijanov. Cossiga je priložnost izrabil za omembo bližnje 40-letnice republike. Naj povemo, da bo letos 2. junij spet dela prost dan, kar bodo Italijani seveda izrabili za množične izlete. Prispevek k zagonetni tragediji okno v današnji svet STANKO VUK IN OF Ko se je poleti 1942 tudi na Primorskem razvilo delovanje OF, je Stanko Vuk bil že v zaporu v Fossanu. Za obstoj in delovanje OF je zvedel od žene Dani, ki ga je obiskovala, m tudi iz drugih virov, saj je bila partizanska propaganda zelo živa po vsej Italiji, kjer so bili slovenski vojaki in zaporniki. Dokler je delo OF gledal od daleč samo iz poročil, je bil gotovo navdušen zanjo, kot skoro vsi slovenski Primorci po Italiji. Informiran je bil tudi o tem, da je vstala opozicija zoper OF, da so se formirale domobranske edinice. Kot Primorec, ki je od daleč gledal na dogajanje doma, je obsojal vsako opozicijo zoper OF. Zato je povsem razumljivo, da je žem pisal iz zapora: »Bog ne daj, da bi me iz zapora rešila bela garda ali kdo podoben. Rajši umrem tukaj.« Tako so tedaj mislili vsi Slovenci po italijanskih zaporih in po italijanskih kasarnah. Toda vprašujem se, kako je Stanko Vuk reagiral, ko je prišel iz zapora in zvedel za celotno nastopanje OF pri nas po 8. septembru 1943. Ko je npr. prišel v Miren, je zvedel, da so partizani ustrelili mladega prof. Cirila Šinigoja, narodno zavednega fanta in sovaščana; nadalje, da so odvedli in likvidirali mlado Vero Lestan, ki je v do mači vasi vodila Marijin vrtec, prirejala z otroki nastope v župnijski dvorani; potem da so odvedli in ustrelili domačina Bogomila Klančiča in Venčka Štanto. Šlo je za njegove sovaščane, ki so skupaj z njim bili stebri slovenske zavesti v Mirnu in daleč ne kaki fašisti. Kako so nanj vplivala vsa ta in slična dejanja partizanov na P. imorskem, komaj so prišli iz gozdov in prevzeli oblast? Ali si ni on drugače predstavljal svobode, ki smo Primorci o njej sanjali in po njej hrepeneli? Ali se ni v njegovi duši zavednega Slovenca in krščanskega človeka porodil dvom in odpor nad takšnim početjem? Vprašujem se zato, ker poznam usodo nekega drugega njemu podobnega fanta. Gre za Jožka Schiffa. USODA AKADEMIKA JOŽKA SCHIFFA Jožko Schiffo je bil doma iz Vrtojbe iz revne družine. Sprva se je zaposlil kot brivski pomočnik v Gorici. Toda živa je bila v njem želja po učenju. Zato se je vpisal na italijansko gimnazijo kot priva-tist ter napravil maturo v juliju 1940. Kot študent se je družil z drugimi slovenskimi dijaki v Gorici in okolici, zahajal na sestanke, izlete in podobno, kot omenja dr. A. Sfiligoj v svoji knjigi Boj Slovencev pod fašizmom. Po maturi se je vpisal na medicinsko fakulteto v Sieni. Toda ob velikih aretacijah 1940-41 so aretirali tudi njega. Sodili so mu v drugi skupini takratnih obtožencev in sicer v Rimu. Kazen je prestajal v Fossanu skupaj s Stankom Vukom in drugimi Primorci. Oseba, ki je Schiffa dobro poznala, mi je povedala, da je bil v zaporu sprejet v komunistično partijo. Ko je prišel iz zapora približno tako kot Stanko Vuk, se je ustavil v Gorici, da se orientira. Odločil se je, da gre v partizane. Pred odhodom je raznim prijateljskim osebam v Gorici zaupal: »Grem v partizane, a jim bom povedal, kaj mislim.« Namreč, da ne ravnajo prav, ko pobijajo razne slovenske zavedne ljudi. Odšel je na Trnovo in se tam prijavil k partizanom. Toda čez čas smo zvedeli, da so ga s Trnovega poslali na komando v Renče, po poti pa so ga nekje pri Renčah pihnili. Povedal jim je, kar je mislil, oni pa so storili, kar so mislili. Partija ni prizanašala in ni trpela opozicije. Jožko Schiffo je bil komunist idealist, kot veliko tedanjih slovenskih komunistov na Primorskem, ki niso bili ne v Moskvi ne v mednarodnih brigadah v Španiji. Komunizem so poznali iz knjig in iz propagande in ne v njegovi stalinistični praksi. USODA STANKA VUKA Ob usodi tega fanta sem se zamislil, ali ni bilo podobno tudi s Stankom Vukom? Ko je prišel iz zapora in se v Mirnu seznanil z vso resnico OF, je imel razgovor z Alešem Beblerjem na Vogrskem kot mi je zagotovila verodostojna oseba v Gorici. Aleš Bebler pa je bil v tistem času civilni in vojaški poverjenik Centralnega komiteja KP za Slovensko Primorje. F. Tomizza pravi, da je Stanko Vuk imel razgovor tudi z Jožetom Vilfanom. Tu se vprašujem, kaj so si v teh razgovorih povedali. Ali jim je Stanko Vuk povedal, kaj misli? Po analogiji z J. Schiffom bi sklepal, da jim je tudi Stanko Vuk povedal, kaj misli; morda je celo izrekel kako kritiko na tačun njihove politike na Primorskem. Ker je bil odkrit in zgovoren človek, veren kristjan in pošten narodnjak, v vesti ni mogel odobravati vsega, kar so takrat partizani počeli na Primorskem kot tega ni mogel J. Schiffo. Če je v teh razgovorih Stanko Vuk res kaj podobnega iznesel, potem je partizansko vodstvo logično sklepalo, da Stanko Vuk ni zanesljiv element in da utegne vnesti v partizanske vrste razdor in zgago. Boljše to preprečiti, so menili. In so sklenili njegovo likvidacijo. Killerjev (najetih morilcev) jim takrat v Trstu ni manjkalo, kot jih danes ne manjka Libiji in Siriji. V luči podolomitske politike komunistične partije Slovenije in partizanske politike OF pri nas po 8. septembru 1943 se mi zdi moja hipoteza sprejemljiva in verodostojna. Potrjuje jo tudi ljudski glas, ki je vedno trdil, da je likvidacijo Stanka Vuka in njegove žene Dani naročila KPS. Ponavljam pa, da je to le podmena, hipoteza, kot je ona F. Tomizze, da je umor zagrešila »črna roka«. Morda pa bodo ti sti, ki vedo, če so še živi, premagali strah in bodo povedali resnico, da bo konec ugibanjem. K. Humar Cerkev sv. Cirila in Metoda v Radencih je od lani lepo napredovala. Gradbena dela so končana. Svetišče že ima svojo zunanjo obliko. Lepa je. Zdaj je treba cerkev opremiti še znotraj, da bo dostojna za božjo službo: oltar, orgle, sedeži, spovednice, umetniški križ in podoba slovanskih apostolov Cirila in Metoda. In še zunaj: primerna ureditev za lep dostop do cerkve Vse to zahteva ogromne vsote. Premnogi so gradnjo s svojimi darovi že podprli. Prispevali so svoj kamen ali kamenček. Graditelji so za vsak dar iskreno hvaležni. Vsak večer se moli pred mašo skupno s farani rožni venec za vse dobrotnike, vsako soboto pa se zanje opravi sv. maša. Kdor bi želel tudi pri nas pomagati novi cerkvi v Radencih, naj pusti svoj dar v Gorici na upravi našega lista, v Trstu pa v knjigarni Fortunato. Toplo se priporoča in iz srca zahvaljuje salezijanec Franc Levstek, župnik v Radencih. Zapozneli poklici Zgodovina priča, da so se dolga stoletja javljali škofom za posvečenje mladeniči, ki so že dokončali visokošolske študije. V preteklem stoletju pa so začeli odpirati posebne zavode za študente srednjih šol z namenom, da se v njih vzgajajo bodoči duhovniki. Takšni zavodi so bili pri nas Alojzijevi-šče, v Ljubljani pa zavod sv. Stanislava v Šentvidu. Poleg tega pa še mala semenišča, kot je v Gorici začel nadškof Sedej. Iz teh zavodov so res prihajali duhovni poklici v prav lepem številu. Od 1935 do 1950 je bilo vsako leto od 5 do 10 novih maš samo v delu škofije, ki je ostal pod Italijo. Skoro vsi novi mašniki so prišli iz malega semenišča. Potem je sistem zavodov in malih semenišč polagoma odpovedal in število poklicev je padlo. Oglašati pa so se začeli poklici odraslih, tj. fantov, ki so dokončali univerzo ali se nanjo vpisali in se potem odločili za bogoslovje. Ta pojav je drugod bolj viden kot pri nas; zapozneli poklici povsod rastejo. Če prištejemo še 11.000 stalnih diakonov, ki duhovnikom pomagajo v dušnem pastirstvu, smemo gledati v prihodnost božjega kraljestva na zemlji z nekim optimizmom. ■ Američani so verni ljudje Ugledni dnevnik VVashington Post je objavil izsledke ankete o vernosti Američanov, po kateri naj bi 95 % prebivalcev ■ V sklopu vsedržavnega zborovanja vseh manjšinskih in jezikovnih skupnosti, ki zahtevajo zase od rimskega parlamenta okvirni zaščitni zakon, je obiskala Rim tudi enotna delegacija Slovencev ter bila sprejeta pri predsedniku senata Fanfaniju. Slednjemu je priporočila, naj senat pospeši svoj postopek za odobritev globalnega zaščitnega zakona, glede katerega kaže vlada prav malo prave politične volje. ■ V okviru prizadevanj severnoameriške vlade, da skrči svoja konzularna predstavništva v tujini, je bil tudi Trst vključen med sedem prekomorskih predstavništev, ki bodo zaprta. O tem sklepu je ameriški državni tajnik Shultz že obvestil konzula v Trstu. Dosedanje konzularne pristojnosti bodo prenesene v konzulat ZDA v Milanu, del dejavnosti pa bo neposredno prevzelo ameriško veleposlaništvo v Rimu. ■ V Rimu poteka 17. demokrščanski kongres. Odprl ga je s svojim poročilom glavni tajnik stranke Ciriaco De Mita. Krščansko demokracijo je predstavil kot edino veljavno alternativo komunistom. Vmesne laično-socialistične stranke dejansko ne morejo nastopati neodvisno, saj ZDA verovalo v Boga, 84% pa priznava Sveto pismo za božjo besedo. Pač pa posamezne krščanske verske skupnosti Sveto pismo različno razlagajo. Šest od desetih baptistov ga jemlje dobesedno, med luteranci je takšnih 30 %, med katoličani pa samo 20. Preseneča ugotovitev, da več ko polovica Američanov vsak dan moli in premišljuje, 92% pa se jih občasno udeleži bogoslužja, 54% pa to stori vsak teden. Odstotek tistih, ki vsak mesec vsaj enkrat gledajo ali poslušajo verske oddaje je 45. Devet odstotkov Američanov pa to dela vsak dan. DESET PRAVIL PROTI RAKASTIM OBOLENJEM (po navodilih Svetovne zdravstvene organizacije) 1. Ne kaditi. Kadilci naj se poslužujejo cigaret s filtrom. 2. Slediti dieti z majhno vsebino maščob, z omejeno količino mesa in z veliko količino zelenjave, sadja in vitaminov; omejena naj bo uporaba alkohola in kave. 3. Otroci naj ne bodo dolgo časa na prostem v industrijskih krajih, v mestih, kjer je veliko prometa, zlasti v meglenih dneh. Skrbno je treba oprati sadje in zelenjavo; v nosečnosti vzeti čim manj zdravil. 4. Zenske naj po 25. letu starosti vsaka tri leta opravijo PAP-test na sluznici maternice. Skrbijo naj zelo za intimno higieno. 5. Ženske naj si po 30. letu starosti redno same pregledujeja prsa in naj se občasno javijo za pregled v specializiranih centrih. 6. Po 40. letu se priporoča en zdravniški pregled ust na leto. 7. Po 40. letu se priporoča enkrat na leto pregled danke in analizo blata za mo-revitno prisotnost krvi. Po 55. letu naj gre moški enkrat na leto k urologu za pregled prostate. ★ ■ Ob nasprotovanju komunistov, socialistov in skrajne desnice je francoski parlament odpravil proporcionalni sistem pri volitvah, ki ga je uvedla prejšnja socialistična vlada z namenom, da ublaži svoje izgube na nedavnih parlamentarnih volitvah, v čemer je tudi do neke mere uspela. Tako se je Francija vrnila k večinskemu sistemu, ki ga je uvedel general De Gaulle. Mora pa novi zakon še podpisati socialistični državni predsednik Mit-terand, ki naravno zanj ni preveč navdušen. se lahko naslanjajo le na en ali drugi model. KD naj bi bila v bodoče nosilka novih idej m novih pobud, zlasti na področju gospodarstva, socialnega skrbstva m tehnologije. Zvestoba Sev. Ameriki in Atlantskemu paktu ostaja eden stebrov stranke. Odprtja kongresa se je udeležil tudi ministrski predsednik Craxi. Poleg ploskanja pa je doživel obilico žvižganja in kričanja. Očitno ne uživa kaj dosti simpatij pri demoKrščanski bazi. ■ Na trgu pred poslansko zbornico v Rimu je prišlo do demonstracij vseh jezikovnih manjšin v Italiji. Demonstranti so protestirali proti zavlačevanju postopka za sprejem ustreznega zakona, ki bi bil podlaga za šolske in druge ukrepe v prid ohranjanja iczikovnih manjšin. Demonstrantom se ;e solidarno pridružila tudi večja skupina Slovencev iz Benečije ter predstavništvo mladih Slovencev iz Trsta in Gorice. ■ Parlamentarne volitve na Nizozemskem so utrdile dosedanjo sredinsko desno povezavo, ki jo vodi dinamični krščanski demokrat 47-letni R. Lubbers. Njegova stranka je postala relativno najmočnejša v poslanski zbornici ter napredovala od 45 na 54 sedežev. Do sedaj so imeli relativno večino socialdemokrati. Ti so sicer tudi napredovali od 47 na 52 sedežev, a to ni bilo dovolj, da bi ostali prvi. Vladni zavezniki liberalci so sicer nazadovali, a jim to ob uveljavitvi krščanskih demokratov ni škodilo. Vladna večina je 81 sedežev na 150. Veliki poraženci so komunisti, k: so bili od leta 1922 vedno zastopani v parlamentu. To pot so izgubili vse tri poslance in nehali obstajati v zbornici. Tudi to dosti pove. ■ Moskva ne namerava plačati odškodnine zaradi radioaktivnega onesnaženja v sosednjih državah, je rečeno v tedniku »Novoje vremia«, kajti »ni bilo neposrednih nevarnosti za krajevno prebivalstvo, kaj šele za sosednje države«. Tudi kmetijski pridelki iz Sovjetske zveze niso radioaktivni. Kdor to trdi, je sovražno razpoložen proti SZ m njenim zaveznikom. H Britanska predsednica Thatcherjeva je po 38 letih obstoja izraelske države kot prva vladna ptedsednica Vel. Britanije uiadno obiskala Izrael, da se z judovskimi voditelji pogovori o možnostih za mir na Bližnjem vzhodu in o mednarodnem terorizmu. Ob svojem prihodu v Jeruzalem je izjavila, da nikdar odnosi med obema državama niso bili tako dobri kot sedaj. RAZIMO Dejavnost vatikanskega radia V letu 1985 je radio Vatikan oddajal redno v 34 jezikih. Med temi so tudi am-harski, hindi, tamilski, tigri in vietnamski. Občasno je oddajal med drugim tudi v danščini, v jeziku ibo, lingala, malgaščini, svahili, čiluba in joruba. Medtem ko je oddajal v slovenščini 14-krat na teden, je oddajal v švedščini le štirikrat, prav tako v hindi jeziku, v norveščini pa enkrat na teden. Največkrat je oddajal v angleščini (10-krat), francoščini (74), portugalščini (48), italijanščini (44) in kastiljanščini (42). Poljski škofje o splavu Poljski škofje so na zasedanju v Čen-stohovi pozvali vlado, naj ob 30-letnici uzakonitve splava ta zakon ukine. Vse ljudi dobre volje na Poljskem pa opominjajo, naj se bolj odgovorno zavedajo božje zapovedi: Ne ubijaj. Katoličani naj se zavedajo, da je »ubijanje nerojenega življenja hud greh in prinaša cerkveno kazen izobčenja«. Tistim nosečnicam, ki so v težavah, bo Cerkev tudi v prihodnje pomagala. Dejavneje bo poskrbela za spoznavanje naravnih načinov urejanja rojstev in odgovornega načrtovanja družine. Končno pa škofje v izjavi poudarjajo, da je vsa poljska družba odgovorna za blaginjo družine. Opozorilo čilskih škofov Čilska škofovska konferenca je pred papeževim obiskom v Čilu (ta je predviden v prihodnjem letu) posvarila pred politično zlorabo tega apostolskega potovanja. Janez Pave! II. ne bo obiskal prebivalcev Čila, da bi podprl vlado oziroma opozicijo, piše stalni svet škofovske konference v svoji izjavi. Papež želi s svojim apostolskim obiskom opogumiti katoličane k nadaljnjemu prizadevanju za dobro in pravičnost, za okrepitev krščanstva in evangelizacije v tej državi. Poleg tega bi jih rad spomnil, da se sovraštvo, nasilje, ponos in krivičnost različne oblike greha. Nastop dveh slovenskih predstavnikov v Rimu Vsedržavni tajnik PSDI minister Nico-lazzi je v torek 27. maja sprejel na sedežu stranke v Rimu delegacijo Slovenske skupnosti, ki sta jo sestavljala deželni podtajnik Gradimir Gradnik in goriški pokrajinski odbornik dr. Mirko Špacapan. V poglobljenem, dolgem razgovoru sta predstavnika SSk podrobno seznanila visokega vladnega predstavnika z vsemi vidiki zakonske zaščite Slovencev v Italiji in seveda še posebej s pričakovanji in zahtevami SSk kot edine slovenske stranke v Italiji. Naslednji dan sta se slovenska predstavnika razgovarjala tudi z ministrom za dežele Vizzinijem, ki je obrazložil svoje stališče do naših problemov. Razgovori so potekali odkrito in zelo konstruktivno. Ob koncu so se domenili za ponoven sestanek med tajnikom PSDI in ministrom Nicolazzijem, ministrom Vizzinijem in deželno Slovensko skupnostjo, ki bo na sedežu PSDI v Rimu 4. junija ob treh popoldne. SSk v deželnem vodstvu Združenja evropskih občin Prejšnji teden je bila v Vidmu prva seja novoizvoljenega glavnega sveta AICCRE (Združenje evropskih občin in dežel) za Furlanijo-Julijsko krajino. Dosedanji predsednik deželni svetovalec Paolo Braida (DC) je podal kratko poročilo o novih nalogah in o zadnjih kongresih v Palermu in v Berlinu. Nato so bile na vrsti volitve; za predsednika je bil potrjen dr. Braida, podpredsednika pa po en predstavnik PSI in PCI. V izvršnem odboru je med drugimi tudi goriški občinski odbornik dr. Andrej Bratuž za SSk. V nadzornem odboru pa ostane še naprej tržaški občinski odbornik prof. Aleš Lokar. Ura verouka. Prijave do 7 julija Šolsko skrbništvo je poslalo okrožnico z navodili, kako bo s prijavo glede verouka na šolah in v otroških vrtcih. Do 10. junija morajo vsi dijaki imeti v rokah posebne obrazce za prijavo k verouku. Starši, ki vpišejo otroka v vrtec, morajo izjaviti, ali želijo, da ima otrok tudi pouk v verouku. Glede osnovnih šol bi v naših krajih pod bivšo Avstro-Ogrsko moralo ostati vse kot ..lo sedaj, ker je senat zavrnil predlog komunistične partije, naj bi se glede verouka naši kraji prilagodili ostalim pokrajinam v državi. To se pravi, da otroci osnovnih šol avtomatično obiskujejo tudi verouk, če jih starši ob vpisu nc odjavijo. Glede srednjih šol vseh vrst pa. velja načelo, da morajo starši ob vpisu dijake prijaviti k verouku; če so pa dijaki starejši od 14 let, morajo sami dati to izjavo in starši podpisati. Vse to je treba izpolniti do 7. julija. Tisti, ki se za verouk ne bodo prijavili, bodo imeli kaj drugega. Toda kaj bo »to drugo« se pravzaprav še ne ve. Kamenčki Iz Sovjetske zveze samo dobro V dneh, ko je minister za zdravstvo prepovedal uživanje solate, češ da je okužena zaradi atomskega žarčenja, je tovariš Lovre hodil vsak dan na vrt in si nabral polno naročje solate; jedel jo je pri kosilu in pri večerji. Pa so ga vprašali: »Tovariš, kaj se nič ne bojiš jesti solato, ki jo je okužilo atomsko žarčenje iz Černobila?« Odgovor: »To je samo kapitalistična propaganda Iz Sovjetske zveze ne more priti nič slabega.« In je jedel kraško solato z največjim tekom. (r+r) F. S. - Dogodek ni izmišljen. ★ Korajža velja! Po nedavni katastrofi v Černobilu v Sovjetski zvezi so se zahodni ekologisti in drugi »pacifisti« splašili in začeli demonstrirati in protestirati proti gradnjam jedrskih elektrarn na Zahodu. Ne 1» Rusiji. Zanimivo je, da se ruski ekologisti (če jih je kaj) niso nič splašili, čeprav so zavoljo nesreče v Černobilu edino Rusi morali žrtvovati svoja življenja. Neki ruski funkcionar je celo izjavil, da se Rusija v nobenem primeru ne bo odrekla jedrskim elektrarnam. Tako je: korajža velja! Širite „ Katoliški glas" Nova cerkev v Radencih Francu Stuhecu v slovo harič UTRIP CERKVE V četrtek 22. maja zjutraj je v tržaški bolnišnici pri Mariji Magdaleni po kratki a hudi bolezni umrl g. Franc Štuhec. K zadnjemu počitku smo ga pospremili v ponedeljek 26. maja popoldne. V Trebčah je bila pogrebna sv. maša, pokopali pa smo ga po njegovi želji na repentaborskem pokopališču. Somaševanje je vodil tržaški škof Bellomi, ki se je pokojniku z izbranimi besedami iskreno zahvalil za njegovo dolgotrajno in plodovito delo v tržaški škofiji. S škofom je somaševalo 60 duhovnikov. Om koncu maše je spregovoril tudi škofov vikar dr. Lojze Škerl, ki se je pokojniku zahvalil v imenu slovenskih duhovnikov, ki so spremljali njegovo delo. Govoril je tudi salezijanski inšpektor g. Anton Košir iz Ljubljane, ki se je udeležil pogreba s številnimi salezijanskimi sobrati in bogoslovci. V Trebčah in na pokopališču se je zbrala številna množica iz vseh krajev, saj je bil g. Štuhec znana in spoštovana osebnost. Pri maši so peli zbrani pevci, mladinski zbor Vesela pomlad z Opčin in salezijanski bogoslovci, ki so zapeli tudi na pokopališču. Tam je vodil pogrebni obred škofov vikar dr. Lojze Škerl. Ob grobu je spregovoril deželni poslanec SSk dr. Drago Štoka. * * * V zadnji številki »Glasa koncila« sem zasledil novico, da je v soboto 3. maja v Zagrebu umrla s. Marjeta Jarc, redovnica družbe Hčera božje ljubezni in da je bila dolga leta zakristanka v zagrebški stolnici. Pogreb je opravil sam kardinal Ku-v sredo 7. maja. Po pogrebu pa je vodil zanjo somaševanje v stolnici pomožni škof Kokša. Kdo je bila ta redovnica? Rodila se je leta 1906 v Ajdovcu pri Novem mestu. Kot nuna je bila do leta 1933 v Sarajevu, potem je bila premeščena v Zagreb v gospodinjsko šolo. Leta 1945 so morale sestre šolo zapreti. Nadškof Stepinac je takrat prosil sestre, če bi sprejele skrb za zagrebško stolnico. S. Marjeta je bila med prvo skupino redovnic, ki so opravljale zakristansko službo in je v tej službi ostala do smrti, polnih 41 let. »Glas koncila« poudarja, da je ljubila svojo službo, ki ni bila vedno prijetna. Stolnico je cenila kot svoj rodni dom. Bila je tiha in ponižna ter zelo obzirna do duhovnikov in do ljudi, številni duhovniki se je spominjajo, ker so s. Marjeto srečevali v katedrali že kot bogoslovci. - Stanko Zorko zopet pribežal k nam v oktobru 1973. Tu pri nas ga je čakalo veliko razočaranje. Pri meni v uradu je jokal, da smo z njim pretrdi in da ne razumemo njegovih težav. Kako naj ga sprejmemo, kam naj ga damo? Bival je pri svojih sobratih v Marijanišču, pomagal in si pomagal, kakor je vedel in znal. Počasi se je vse poleglo; sodišče v Ljubljani mu je 16. oktobra 1979 sporočilo, da so prenehali razlogi, zaradi katerih mu je bilo odvzeto potno dovoljenje. V februarju 1982 ga je tržaški škof imenoval za kaplana v župniji sv. Avguština v Podlonjerju, pozneje je prevzel župnijo v Zgoniku (goriška nadškofija), ob koncu leta 1985 je bil imenovan za župnika v Trebčah. Upal jc, da bo tu po težki, a dobro uspeli operaciji na nogi našel miren kotiček. Božja previdnost je drugače odredila. H« * * Z g. Štuhecom smo izgubili duhovnika-sobrata, a smo tudi izgubili moža, ki se ni ustrašil pred težavami in ki je imel vedno nove ideje in načrte. Bil je odličen organizator. Številna množična romanja s Tržaškega in Goriškega so njegovo delo. Ta žilica ga ni nikoli zapustila. Res je, da mu vedno nismo mogli slediti, a občudovali smo njegovo požrtvovalnost in energijo. Zelo se je zanimal za katoliški tisk. Oživil je salezijanske Knjižice, ki so šle med naše ljudi v visoki nakladi. Rad je pisal v naše liste, a včasih" je kar po svoje udaril. Zadnji njegov prispevek o Spomenki Hribar je objavil Katoliški glas 15. maja. Odgovora prof. Borisa Pahorja Štuhec ni več bral. Več let je bil predsednik Duhovske zveze (združenje slovenskih tržaških duhovnikov). Zelo se je tedaj zanimal, da bi slovenski katoliški dijaki v Trstu imeli svoj zavod. Ob koncu bi rad omenil njegovo skrb za svetišče na Vejni. Kaj vse bi dal, da bi bilo v svetišču kaj več slovenskega in da bi Slovenci radi romali v to svetišče! Nebeška mui naj mu bogato poplača vse njegove skrbi, pobude, težave in trpljenje! Lojze Škerl Pokojni duhovnik France Štuhec (na desni) v družbi škofovega vikarja dr. Lojzeta Škerla (na levi) in msgr. Stanka Zorka (v sredi) 25. apr. 1975 na Stari gori pri Čedadu Franc Štuhec se je rodil 23. marca 1913 v Križevcih (Prekmurje). V salezijansko družbo, kateri je z velikim ponosom ostal zvest vse do svoje smrti, je stopil leta 1929, večne zaobljube je opravil leta 1937, mašniško posvečenje je prejel 7. julija 1940 v Ljubljani. Kaj vse je doživel v Ljubljani v vojnih letih, je težko povedati. Vsekakor je tudi njega zajela tragedija ob koncu vojne. Pribežal je v Trst z upanjem, da bo lahko kaj naredil /a Slovence. Ustavil se je v tržaški salezijanski skupnosti in takoj začel z načrtovanjem. Dobro se ga spominjam, kako mi je v škofijskem uradu potožil, da ne najde odziva pri svojih italijanskih sobratih za dušnopastirsko delo med Slovenci. Miril sem ga, naj vendar potrpi, a vse zaman. Končno so ga — preprosto rečeno — iz Trsta zapodili. Tržaški škof Santin je razumel njegovo tragiko, se ga usmilil in sprejel v škofijo. Oktobra 1946 je šel za kaplana v Sežano (Avber), 15. septembra 1947 za kaplana na Katinaro in 15. februarja 1949 za župnika v Dolino. V Dolini ga je čakalo težko delo, a s svojo vztrajnostjo, iznajdljivostjo in pogumom je marsikaj ustvaril. Včasih ni miril svojih besed in zato je zašel v marsikateri spopad z oblastmi in župljani. Pred njim jc bil župnik v Dolini g. Anton Smerkolj, danes kanonik in stolni župnik v Dolini. Ta je hotel poklicati v Dolino šolske sestre in odpreti otroški vrtec. To ni oilo vsem po volji in so zato g. Smerkolja za praznik sv. Socerba zvabili v cono B za sveto mašo, ga pretepli in ga 24. maja 1948 dali celo v koprske zapore. Kar je g. Smerkolj začel, to je potem Štuhec nadaljeval. Sestre so odprle otroški vrtec, za kateiega — kakor za tistega v Borštu — so po posredovanju škofa Santina prejele od zaveznikov potrebno pomoč. Štuhec jim je pomagal tudi z odstopom nekaterih prostorov v samem župnišču. Kupil ie hišo za novo župnišče, uredil majhno dvorano in načrtoval mladinski sedež. Zavezniki so v tem času postavili nov zvonik. Prvega oktobra 1959 je prevzel vodstvo Marijanišča na Opčinah. Vodstvo je sprejel pod pogojem, da škofija Marijanišče popolnoma »odstopi« salezijancem. Škof je na ta predlog pristal in kmalu je bilo vse pripravljeno za prehod. Do tega pa ni prišlo. Pravega razloga nisem še spoznal. Leta 1966 je /odstvo Marijanišča prevzel g. Doberšček, ker so štuheca redovni predstojniki poklicali v Ljubljano. Tu je bil župnik na Rudniku in se je posvetil zlasti tisku. A njegova zavzetost ni bila Pogodu krajevnim oblastem. Nastale so težave, prišlo je do preiskave, odvzeli so niu potni list; Štuhec se je ustrašil in je Sožalje Ob smrti duhovnika in spremljevalca našega cerkvenega in kulturnega dogaia-i;ia g. Franca Štuheca izraža iskreno sožalje salezijanski skupnosti na Opčinah cerkveni pevski zbor »Sv. Jernej« - Opčine. ★ Prvo, kar človek v življenju odkrije in zadnje, za čimer stega roko, najdragocenejše, kar v življenju ima, pa četudi se tega ne zaveda, je družinsko življenje. (Adolf Kolping) Vedno večje je število naših zaslužnih mož, ki jih ni več med nami. Lansko leto nas je zapustil tudi dr. Avgust Sfiligoj. Ob prvi obletnici smrti se ga spominjamo ter se mu ponovno zahvaljujemo za vse, kar je v svojem življenju storil za naše ljudstvo kot prepričan Slovenec in demokrat. Še posebej se želi oddolžiti njegovemu spominu Slovenska prosvetna matica iz Trsta v priznanje za pozornost, s katero je dolga leta spremljal njeno kulturno poslanstvo v zamejstvu. Gorica-Trst, 28. maja 1986 Prijatelji Zbor »L. Bratuž« v Rojanu V nedeljo 25. maja nas je počastil s svojim obiskom goriški zbor »Lojze Bratuž« s svojim dirigentom Stankom Jeri-cijem. Zbor je sodeloval z ubranim petjem pri maši po radiu. Popoldne ob 16.30 pa je bil na sporedu njegov koncert v cerkvi. Kljub sončni nedelji se je zbralo lepo število ljudi. Zbor je najprej izvajal motete J. Gallusa, nakar so prišle na vrsto verske pesmi desetih skladateljev; P. Merku, V. Vodopivec, M. Filej, L. Mav, H. Sattner, L. Bratuž, S. Jericijo, M. Rener in M. Tomc. Zapeli so dve postni pesmi, potem evharistično, Marijine. Posebno občutena je bila Pesnikova molitev S. Jericija na besedilo K. Mauserja. Ker je bil praznik sv. Trojice, so pevci podali za sklep Tom-čevo V slavo Trojice. Poslušalci so zbor ob koncu nagradili z dolgotrajnim ploskanjem. Srečanje s člani zbora »Lojze Bratuž« se je potem nadaljevalo v Marijinem domu. - Stanko Zorko Bazovica V nedeljo 18. maja je bilo v Bazovici VIII, srečanje za bolnike in ostarele. Organizirala ga je Duhovska zveza iz Trsta. Letos je bilo že šestič v Bazovici, prvo srečanje pa je bilo pred osmimi leti na Repentabru. V bazovski cerkvi se je ob 16. uri zbralo veliko ljudi. Somaševali so dr. Marjan Šef, jezuitski pater in bivši zdravnik iz Sloieriia. navad Jezuiti odhajajo iz Celovca Jezuitski red bo konec junija ukinil svojo postojanko v Celovcu in se 21. junija v okviru slavja v Kolpingovi hiši in bogoslužja s škofom Kapellarijem uradno poslovil od prebivalstva deželnega glavnega mesta. V celovški redovni postojanki je nazadnje živelo sedem patrov Družbe Jezusove, med njimi več upokojenih univerzitetnih profesorjev, ter dva brata laika. Ukinitev redovne postojanke v Celovcu pa ne prizadene jezuitske postojanke v Št. Andražu v Labotski dolini. Kakor je rečeno v izjavi redovnega vodstva. novi vstopi v red v Avstriji niso mogli izravnati nazadovanja števila članov, Zalo je red že pred 15 leti izdelal za avstrijsko provinco načrt, da se nekatere postojanke ukinejo. Jezuiti obžalujejo tudi za red boleči odhod iz Celovca »ne nazadnje zato, ker je Koroška vedno dajala naraščaj«, je rečeno v izjavi. V tem času živi v Družbi Jezusovi deset jezuitov, ki so doma na Koroškem. Dva mlada Kološe? pa se trenutno v tem času v jezuitskem redu pripravljata na duhovniški poklic. Nova katoliška cerkev v Crni gori V mestu Nikšič je barski nadškof Petar Perkolič 1. maja posvetil novo cerkev v Ljubljane, škofov vikar dr. Lojze Škerl in g. M. Gerdol. Pozdravni govor je imel prof. Ivan Artač, ki je s primernimi besedami poudaril važnost takega srečanja. Misel pred očenašem je podal prof. Maks Šah, pridigal pa je dr. Šef. Med mašo je pel openski cerkveni zbor. Ob tej priložnosti je prišla do izraza okrašena cerkev, na novo prebarvane in urejene freske, ki dajejo svetišču poseben sijaj. Zahvala gre msgr. Živicu in vsej župnijski skupnosti, ki je pripomogla, da je prišlo do obnove fresk. Po maši je bilo družabno srečanje v Slomškovem domu. V dvorani je bilo predvajanje diapozitivov »Po Kristusovih stopinjah v poveličanje«. Člani župnijske skupnosti so udeležence pogostili z bogato zakusko. V prijetnem vzdušju in ob veselem razgovoru so se gostje razšli ter si zaželeli podobno srečanje tudi prihodnje leto. - M. D. župnija sv. Jerneja apostola - Opčine in mešani zbor »Sv. Jernej« - Opčine vabita na KONCERT ii bo v župnijski cerkvi na Opčinah v soboto 31. maja ob 20. uri za slovesen zaključek šmarnic. Sodelujejo: MPZ »Vesela pomlad«, Šentjakobska vokalna skupina (vodi Dina Slama) in mešani zbor »Sv. Jernej«. Izbor Marijinih pesmi Alberta Miklavca bo podala Krasulja Simoniti-Suhadolc. imaš svoie liirii! čast sv. bratov Cirila in Metoda. Katoliška župnija v Nikšiču je bila ustanovljena leta 1934 in sicer predvsem za katoliške uradnike in njihove družine. Vojna je preprečila gradnjo svetišča. Leta 1971 so prevzeli skrb za župnijo slovenski salezijanci in pet let kasneje so začeli graditi novo cerkev. Načrt zanjo je izdelal domačin arhitekt Slobodan Vukajlovič. Sedanji župnik je Ciril Zlobec. Posvetitve nove cerkve se je udeležilo okoli 200 slovenskih romarjev, 30 slovenskih salezijanskih bogoslovcev, ki so med slovesnostjo peli ter inšpektor slovenskih salezijancev Tone Košir. Gradnjo nove cerkve so podprli tudi slovenski verniki. Spomin sv. Klementa in tovarišev praznik za katoliško Cerkev Rimska kongregacija za bogoslužje je ugodila prošnji jugoslovanske škofovske konference, naj se v katoliški Cerkvi uvede liturgični pravnik sv. Klimenta in drugih učencev sv. Metoda. Praznik naj se obhaja 27. julija v škofijah Jugoslavije in v tistih škofijah, ki bodo to zaprosile. Praznik torej ni avtomahično raztegnjen na celotno Cerkev. Sv. Klement Ohridski se je po izgonu iz Velike Moravske ustavil v Makedoniji in postavil svoj sedež v Ohridu, kjer je ustanovil bogoslovno šolo in poslal nadškof. Umrl je 2.1. julija 916. Gorazd je drugi Metodov učenec, po rodu iz Velike Moravske. Metod ga je ob smrti imenoval za svojega naslednika, toda kakor ostali učenci je tudi on bil izgnan iz Moravske. Umrl je najbrž nekje na Poljskem. Angelarij je tretji Metodov učenec. Umaknil se je v Bolgarijo in ob pomoči kmeza Borisa opravil bogato versko-pro-svetno delo za Bolgare. Četrti Metodov učenec je sv. Naum. Bil je pomočnik sv. Klementu Ohridskemu. Njemu je posvečena cerkev ob Ohridskem jezeru, in stoji tik ob meji z Albanijo. Zadnji učenec je sv. Sava. Po umiku iz Moravske je deloval med južnimi Slovani, toda ni znano, kje je zaključil svoje zem-sko potovanje. To so Metodovi učenci, ki se jih bomo v liturgiji spominjali vsako leto 27. julija. Napoved rimske sinode in okrožnice o Sv. Duhu Zvečer pred binkoštnim praznikom se je zbrala na trgu sv. Petra v Rimu velika množica ljudi. Srečanje je služilo za pripravo na binkoštni praznik. Poleg skupne molitve in skupnega petja je bilo tudi osebno pričevanje laikov. Maševal je sv. oče. V govoru pa je napovedal dve novosti: vršila se bo sinoda rimske škofije in 30, maja bo papež izdal svojo peto okrožnico in sicer o Sv. Duhu. Za Veliko noč leta 1946 so šolski otroci na Goriškem in kasneje na Tržaškem dobili nenavadno in nepričakovano darilo: pojavila se je drobna mladinska revija z naslovom »Pastirček«. Od tiste Velike noči pred 40 leti se izhajanje Pastirčka ni več ustavilo. Revija se je iz začetne skromnosti polagoma razvijala in dosegla stopnjo, ki jo ima danes. Ob svoji 40-letnici je Pastirček izdal knjižico z naslovom »Pastirčkov oder«, ob naslovu pa je številka 1, kar pomeni, da je v načrtu tudi nadaljevanje. V predgovoru lične brošure že med prvimi stavki zvemo, za kaj gre: »Pastirčkov oder je izbor prizorčkov, ki so izhajali v Pastirčku v njegovi 40-letni življenjski dobi. Uredniški odbor zamejske otroške revije je tako izpolnil želje mnogih učiteljev, duhovnikov in vzgojiteljev, ki povprašujejo po kratkih in izvirnih otroških igricah.« Iz tega uvodnega pojasnila izhaja, da je brošura namenjena predvsem šolskim vzgojiteljem, ko ob raznih priložnostih pripravljajo prireditve na improviziranih šolskih odrih, pa jim pogosto manjka ustreznega gradiva za žive prizorčke, lake priložnosti, ki so tako domače našemu šolskemu življenju mimo uradnih učnih programov, so zlasti praznovanja svetega Miklavža, Božiča, materinskega dne in Je druge. Po teh štirih zvrsteh so v publikaciji tudi objavljeni prizorčki z navedenimi tematikami. Vseh je po številu 29; gre za prisrčne slike, podane v slogu otrokovega dojemanja prazničnega sveta, kjer se doživeta spoznanja prepletajo s sanjami in pravljičnostjo. Avtorji prizorčkov so povečini učitelji in kultumo-prosvetni delavci, ki so del svojega prostega časa — včasih zelo velik del — posvetili prav našim najmlajšim. Samo nekaj imen: Ljubka Šorli, Mariza Perat, Zora Piščanc, Tončka Curk, Darina Konc, Anamarija Zlobec, Lučka Susič, Ivan Artač. Pred seboj imamo gradivo za nešteto bodočih šolskih prizorčkov, uredniki pa nam v uvodu sporočajo, da je to le prvi izbor, in da je gradiva vsaj še za eno tako publikacijo. Poleg dragocenega teksta za praktično uporabo pa se nam »Pastirčkov oder« zdi še nekaj več. To je kar majhen spomenik eni izmed oblik ustvarjalnosti, dramski, ki se je skozi 40 let pojavljala na straneh Pastirčka. Za vse, ki jih je Pastirček spremljal skod otroška leta, pa je ta publikacija hkrati prelep spomin na lastno otroštvo in na neki slog življenja, ki je vreden, da se ohrani. To je slog, ki bi ga opisali s tremi besedami: vedrina, vernost in slovenstvo. Knjiga »Pastirčkov oder 1« kakor tudi »Pastirčkova pesem 3« se dobita na upravi Pastirčka v Gorici, Riva Piazzutta 18, v Katoliški knjigarni v Gorici in pri Fortu-natu v Trstu. Saša Martelanc ■ Umrl je nekdanji rektor italijanske Katoliške univerze V nedeljo 18. maja je umrl v Milanu prof. Giuseppe Lazzati, bivši rektor Katoliške univerze. Ob njegovi smrti je sv. oče poslal milanskemu nadškofu kardinalu Martiniju občuteno sožalje, Giuseppe Lazzati se je rodil leta 1909 v Milanu, kjer je študiral na Katoliški univerzi. Med vojno je bil dve leti v koncentracijskem taborišču v Nemčiji. Prva leta po vojni se je udeleževal političnega življenja. Leta 1953 ni več predložil svoje kandidature za parlament. Ostal je samo profesor na Katoliški univerzi. Leta 1968 je bil imenovan za rektorja te univerze in ostal na tem mestu do leta 1983. Ko je zapustil vodstvo ustanove, je posvetil svoje moči razglabljanju o mestu katoliškega laika v Cerkvi in v svetu in je o tem napisal in izdal tri knjige. Ustanovil je tudi svetni inštitut »Cristo Re«. člani inštituta so imeli v njem ustanovitelja, očeta in učitelja. Pogrebne slovesnosti so bile v torek 20. maja. PASTIRČKOV ODER 1 Ob 40-letnici izhajanja Pastirčka Stran 4 Prosvetno društvo »Štandrež« prireja PRAZNIK ŠPARGLJEV V ŠTANDREŽU Sobota 31. maja: ob 20. uri otvoritev in prosta zabava. Nedelja 1. junija: ob 16. uri slikarski ex-tempore; ob 19. uri nastop godbe na pihala iz Anhovega in štandreške baletne in ritmične skupine. Sledi prosta zabava. Sobota 7. junija: prosta zabava. Nedelja 8. junija: ob 19. uri nastop štandreškega mladinskega zbora, veseloigra »IDEALNA TAŠČA« v izvedbi dramske skupine PD »Štandrež«, mešani zbor Rupa-Peč in nagrajevanje ex-tempore; sledi vesela družabnost. Sv. birma v Gorici Na praznik sv. Trojice 25. maja popoldne ob štirih je nadškof p. A. V. Bommarco podelil zakrament sv. birme 18 mladim iz naše slovenske duhovnije v Gorici. Cerkev je bila za to priložnost lepo okrašena in birmanci pripravljeni za ta njihov piaznik. Z nadškofom je somaševal naš dušni pastir g. Cvetko Žbogar, g. kaplan Marjan, ki je birmance že od jeseni pripravljal, pa je vodil molitve in petje, da so birmanci pri maši lahko sodelovali. Po nadškofovem nagovoru so birmanci izpovedali svojo veio in prejeli zakrament Sv. Duha. Ljudsko petje je mogočno odmevalo in pokazalo, da smo ena božja družina, ki v svojem materinem jeziku časti Boga in prejema zakramente. Po maši je bila na dvorišču za cerkvijo zakuska, h kateri so bili vsi verniki povabljeni ter so jo pripravile članice župnijskega sveta in starši birmancev. G. nadškof se je ustavil med našimi ljudmi in z njimi prav po domače kramljal. Hvala Bogu za lep sončni dan in vse darove, ki jih je po Sv. Duhu razlil v mlada srca. Bog daj, da bi bili novi birmanci živi pričevalci Kristusovi in bi se njihove družine še bolj oklenile naše skupne svetoivanske cerkve, saj je tudi slovenska duhovni j a v Gorici s cerkvijo sv. Ivana naš skupni duhovni dom. ZVEZA SLOVENSKE KATOL. PROSVETE GORICA vabi na ZAKLJUČNO PRIREDITEV GLASBENIH ŠOL v četrtek 12. junija ob 20.30 v Katoliškem domu v Gorici Sodelujejo šole iz Doberdoba, Jamelj, Gorice, Plešivega, Štandreža ter iz Steverjana. Nagrade za prometno vzgojo Kot vrsto let je občinska uprava tudi letos priredila v sodelovanju z avtomobilskim klubom nagradno tekmovanje za prometno vzgojo, namenjeno goriškim osnovnim šolam. Po izločilnih tekmah je prišlo do nagrajevanja, ki je bilo v soboto 24. maja na trgu Sattisti. Pri tem je bila na sporedu tudi blagoslovitev vozil, ki jo je opravil nadškof Bommarco. Vse udeležence je v imenu občinske uprave pozdravil občinski odbornik dr. A. Bratuž, ki je poudaril pomen podobnega tekmovanja za vzgojno in družbeno rast otrok. Govoril je še predsednik goriškega avtomobilskega kluba Tirel. Med drugimi so bili prisotni tudi goriški podprefekt ter razni predstavniki vojaških oblasti. Za slovenske osnovne šole je bila nagrajena goriška šola »O. Zupančič«. Učenka 4. razreda Sara Komavli se je uvrstila na tretje mesto in prejela kot nagrado bicikel, pokal in bronasto kolajno. Spominsko bronasto kolajno goriške občinske uprave je prejela tudi učiteljica 4. razreda Sonja Klanjšček. Nastop orkestra iz Sudetov Ciklus večernih koncertov, ki ga organizira združenje Lipizer, se je zaključil z nastopom Filharmoničnega orkestra iz Sudetov iz poljskega mesta Walbrzyh. Raven orkestra je ocenilo že samo občinstvo, ki je nadvse ugodno sprejelo tudi dirigenta Jožefa Wilkomirskega in pianistko Ano Wesolo\vsko. Prva je bila na sporedu simfonija iz Verdijeve opere Moč usode, nato Lisztov koncert v E-duru za klavir in orkester in končno četrta simfonija Čajkovskega v f-molu. Kakovosti nastopajočih pa ni odgovarjala številnost občinstva, ki je bilo slabo zastopano. Poraja se vprašanje, ali Goričani sploh razumejo organizacijske in finančne napore, ki so potrebni za dosego tako kvalitetnih gostovanj, po drugi strani pa nekateri tožijo, da naše mesto ne nudi nič kakovostnega. - L. Q. Vinska razstava v Števerjanu Števerjanski in oslavski vinogradniki so se skupno prvič predstavili na vinski razstavi v Števerjanu ob 1. maju leta 1964. Tedaj so obiskovalcem postregli z vinom v pletenkah. Danes so drugačni državni predpisi, zato smo lahko za pultom videli lično urejene buteljke s pisanimi etiketami. Obiskovalec je tokrat imel izbiro vin, ki so značilna za ta del naše dežele. Na letošnji vinski razstavi je predstavilo svoja vina 14 vinogradnikov. Čeprav se še vedno vleče polemika o italijanskem vinskem škandalu, ne smemo mimo njega, četudi nekateri menijo, da ta škandal ni zajel vin, ki se pridelajo v naši deželi. Zadnje statistične raziskave dokazujejo, da se je povpraševanje in potrošnja vina tudi pri nas zmanjšala. Povečala pa se je poraba drugih pijač, predvsem piva in najrazličnejših sod. Ta podatek se običajno pozna v času turistične sezone. Letos pa je prišel kar dobra dva meseca prej. Zato bi briški vinogradniki ne smeli biti brez skrbi. Sprijazniti se bodo morali z dejstvom, da bo vinska kriza prej ali slej zajela tudi nje same. Ne samo zato, ker so med najdražjimi \ Italiji, pač pa tudi zato, ker raziskave potrošnje kažejo, da ljudje postajajo vedno bolj previdni pri nakupu vin. Zanimivi so podatki, ki jih je ob razstavi povedal baron Formentini iz Štever-jana. Med drugim je dejal, da so Brda v Italiji dobila zaščitno vinsko oznako (DOC) leta 1968. Od tega datuma do danes pa se je potrošnja briškega vina povečala kar za 390 %. Do 1968 je imelo to področje 80 ha vinogradov, danes pa jih ima kar 300. Leta 1968 ie bila proizvodnja vina na 80 ha 6.130 hi, sedaj pa znaša na 300 ha 23.140 hi. Leta 1968 je prevladovala sorta tokaj, sedaj je ta na četrtem mestu. Danes zavzema prvo mesto beli pinot, ki raste na 63 ha, sledi sivi pinot na 61 ha, sauvignon na 57 in tokaj na 54 ha. Rdeča in črna vina ne dosežejo niti desetine pri celotni proizvodnji na briškem področju. Na vinski razstavi je obiskovalca motilo zlasti to: Samo en vinogradnik je imel dvojezično etiketo; vsi ostali so imeli samo italijanske! Take stvari se ne dogajajo na narodnostno mešanih področjih Francije, Španije ali Portugalske. Nekateri to zagovarjajo, češ da so odjemalci naših vin v glavnem Italijani. To ne drži, ker jih večjo količino kupijo tudi ZRN, Anglija in ZDA, pa še kje drugje. Nekje v ozadju ima obiskovalec vtis, da se naši Brici sramujejo svojega narodnostnega porekla. Celo nekateri naši ugledni kmetje, ki nekaj dajo na slovenstvo, to pozabljajo. S tem sami brišemo svojo narodnostno zgodovino in svojo narodnostno pripadnost. Zanimivo je, da so po naših slovenskih občinah dvojezični napisi. Kmetje, ki doma prodajajo vino, pa so poskrbeli samo za italijanske napise. Kot tudi nekateri naši gostinci. Kot posebnost naj povem še to, da že lep čas visi v Števerjanu na Sovenci tabla, na kateri v treh jezikih piše, da tod teča vinska cesta. Medtem, ko sta italijanski in deloma nemški napis pravilna, je v slovenščini pisano CESTA VINA. Čudim se, da se noben števerjanski šolar ni zanimal, kako bi se v materinem jeziku moralo prav zapisati in bi koga opozoril, naj se to popravi. Ni dovolj, da se predstavljamo z raznimi manifestacijami, potrebna je tudi skrb in zavest za materin jezik in narod, ki mu pripadamo. Popotnik po Vinski cesti Sovodnje Koncert. V soboto 24. maja je Združenje ital. zborov Goriške pokrajine (USCI) nastopilo v Kult. domu, potem ko je že organiziralo pevska nastopa v Moši in Ronkah, obakrat v župnijskih dvoranah. Predstavnik USCI je v pozdravnem go-goru orisal nastanek in delovanje te ustanove, ki letos nastopa že deseto leto zapored. Namen Združenja je, da se zbori medsebojno spoznavajo in primerjajo, pevci pa izmenjavajo svoja izkustva. S tem tudi poglabljajo prijateljstvo, ki je glavni vir miru in sožitja. Govornik je še dodal, da spada v ta. okvir tudi nastop v Sovodnjah, na katerem je ro pot častni gost domači Sovodenjski nonet. Posebna komisija stalno sledi nastopom Združenja in ocenjuje pevsko kakovost nastopajočih zborov. Na koncu se je govornik zahvalil sovodenjski občinski upravi za pokroviteljstvo nad nastopom in KD So\ odnje za dvorano. V imenu občinske uprave je nato pozdravil odbornik Emil Tomšič. Med drugim je dejal, da je uprava z veseljem sprejela pokroviteljstvo nad prireditvijo. Sledili so nastopi posameznih zborov. Moški zbor Aris iz Tržiča je pod vodstvom Leonarda Di Pierro zapel skladbe poli-fonske vsebine, medtem ko je mešani zbor Angelo Capello iz Begliana (vodi Dorino Fabris) izvajal poljudne skladbe. Zadnji je nastopil Sovodenjski nonet. Pod dirigentom Zdravkom Petejanom je zapel: V. Mirka Na trgu, rusko narodno Dvanacat razbojnikov in italijansko La Montanara. Nastopiti bi bil moral tudi zbor Coral di Lucinis iz Ločnika, pa je zaradi nezgode pevovodje Franca Valen-tinsiga nastop odpovedal. Program je povezovala Majda Pelicon. Na koncu je župan Primožič v imenu občinske uprave predstavnikom nastopajočih zborov poklonil plakete ter se zahvalil za njihovo prisotnost in trud. - R. D. Obnovili so grob dr. Alojzija Resa Na Sv. gori je pokopališče, kjer počivajo nekateri, ki so na Sv. gori umrli ali so si posebej želeli biti tam pokopani. Med temi slednjimi je tudi prof. Alojzij Res. Prav te dni in sicer 17. maja je poteklo 50 let od njegove smrti. Umrl je namreč v Benetkah 17. maja 1936. Alojzij Res je bil po rodu Goričan; rodil se je leta 1893. Po končani gimnaziji je bil nekaj časa v bogoslovju; potem se je posvetil študiju slavistike in postal profesor ter učil na univerzi Ca’ Foscari v Benetkah. Po prvi svetovni vojni se je uveljavil v Gorici in Trstu z raznimi kulturnimi pobudami, npr. z zbornikom Dante ob 600-letnici smrti tega na j večjega italijanskega pesnika; z zbornikom Jadranski almanah leta 1923; s prevodom Rožic sv. Frančiška, ki jih je ilustriral Tone Kralj (1927). Med prvo vojno je izdal črtice Ob Soči z motivi iz vojnih časov na Primorskem. V Gorici je bil tista leta povezan s Francetom Bevkom, Tonetom Kraljem, Filipom Terčeljem ter drugimi našimi kulturniki. Pozneje, ko se je za stalno preselil v Benetke, so se ti stiki zmanjšali, prenehali niso nikoli; ostal je povezan z Gorico do smrti in po smrti, ko si je izbral zadnji dom prav na Sv. gori. Prijatelji so mu postavili nagrobni spomenik po zamisli Toneta Kralja. Sčasoma sta spomenik in grob postala žrtev vremena. Sedaj za 50-letnico smrti je Goriški muzej obnovil ploščo in grob. V soboto 17. maja je bila tudi spominska komemoracija ob grobu. Govoril je Marijan Brecelj, Hubert Bergant je pa Resu v spomin v baziliki imel orgelski koncert. Škoda, da se take spominske pobude bolj ne razglasijo za časa, ker bi gotovo bila udeležba številnejša. Škoda tudi, da nimamo kake daljše študije o tem gori-škem pesniku, pisatelju in kulturniku. SKPD »Mirko Filej« v Gorici vabi na KONCERT NABOŽNE GLASBE orgle in glas ki bo v četrtek 5. junija ob 20.30 v goriški stolnici. Nastopata: Hubert Bergant - orgle in Samo Vremšak - bariton. Na sporedu so sledeči skladatelji: M. Tomc, H. Schulz, H. Haselboek, T. S. Bach, F. Liszt, A. Ned-ved, p. H. Sattner, M. Kogoj, M. Sofiano-pulo, L. Johnson in S. Imre. Duhovna srečanja za mladino V nedeljo 25. maja se je po nekajletnem premoru spet zbrala skupina laikov, duhovnikov in redovnica z Goriške in Tržaške — odgo i/orni za mladinsko pastoralo v obeh škoiiiah. Po pregledu vseh različnih pobud v zadnjih letih so sprejeli nekak »uradni« piogram duhovnih srečanj za to poletje: 1. pri šolskiti sestrah