Zgode in nezgode
PiSe Iv. Kiferle 4. Luč in predlvo.
II, mati je le mati. Tako Uicli moja! Bila je jako pridna žeua — tako je nadaljeval moj tovatiš — ptidna kakot čebelica. Znala je delati peče (aptohe), kakršne še sedaj nekatere Slovenke nosijo ob posebnih slavnostib. Takrat pa so ženske o praznikih splošno nosile lepe bele pcče. Zavezovale so si jili na glavi in napravile dva rožička, enega naprej, drugega nazaj. Ko sem bil še bosopelnik, je tudi moja mati uosila pcčo. Ko je prišla na praznik iz cerkve, je takoj pečo lepo spravila v skrinjo.
Nekdaj so bile ženske varčljive!
Ko je ia noša pojemala, je mati še starejšim ženicam prala in likala peče. Pozneje pa si jc kupila kolovrat.
Vzimskem času jc predla prejo in prala štrene, spomladi pa bclila platno. Jaz sem se rad sukal okolo kolovrata in časih kaj ponagajal. Delal pa sem tudi lesene kljukice za vreteno. Mati me je pohvalila, da jih ziiam dobro izdelovati. To me je veselilo. Še bolj pa sem bil vesel, ko mi je naredila hlače iz mezlaaa. Mezlan je Ikanina a volne in preje. Niti po dolgem so bile \z preje, počrez pa \z volnc. Mezlan omenja pesnik Vodnik v pesmi »Zadovoljni Kranj'c". Moja mati je imela iz mezlana krilo. Ko pa jc nji do-sluiilo, je pa iz boljšili dclov naredila meni hlače. Prcj sem imel hlače 8 platna, sedaj pa že kar iz mezlana!   Vesel sem bil, četudi so mc netaMf
                            —m   161    —
^Hgi, da imam mezlanaste hlače. Prcdica mora biti pridna. Tudi tnoja mati ¦   predla večkrat pozno v noL   Pa tudi zjutraj je zgodaj vstajala in predla
pri luii-
Pa kakšne luči so bile takrat!   Pravo siromaštvo!   Petrolejke še niso
hjle v navadi.  V leščerbah je gorelo ribezovo ali pa laneno olje. Za boljšo ^no imeli sveče.   Pri nas smo svetili z oljem, časih pa ludi s svečo. ^BfVečkrat sera moral svetiti materi, ko je predla.   To posebno, kadar je ^^KIabše predivo, ali pa Ce je nit zdrsnila s polnega vretena. ^^Hplati me je vselej svarila, naj ne pridem z lučjo preblizo prediva. ^^B»Ako se predivo vnante, ni časa gasiti.   Kar v hipu zgori povesmo." ^^HTako je pogosto govorila.  Jaz sem pazil, da nisem zažgal prediva. ^B>  Ko me nekega jutra mati zopet svari, pa se pojavi v moji glavi drzna ali celo zlobna misel:   ,Vedno nie mati svari in govori, kako se predivo rado vname in hitro zgori.   Jaz pa tega še nisem videl.   Kaj, ko bi enkrat poizkusil?  Priigem, potem pa hitro pogasim!  Saj sem fant v mezlanastih hlačaii, pa bi kaj takega ne zmogel!"
Ta drzni naklep sem izvedel še isto jutro. Mati je vstala od kolovrata
in šla v kuhinjo gledat, če dovolj gori v peči. Pri kolovratu ostanem sam.
Na palici je bilo že malo prediva.   Tedaj pa si  mislim:   »Sedaj poizkusim,
kako to gori. Pa da bi jaz ne mogel take stvari pogasiti? Gotovo pogasim!"
Vzdignem desno roko, da bom takoj zgrabil predivo in ga pogasil, če
bi hotelo zgoreti.  Z levico pa držim ini in se bližam predivu.  Kar hipoma
. posveti in — všš! —
Prediva ni več! Kako naj gasim? Bilo je, kakor bi pihnil! Ustrašim se.  Take naglice nisem pričakoval.  Kaj bo pa zdaj? Mati se vrne n kuhinje.  Takoj vidi, kaj je. „1, kaj pa si naredil?" Nič odgovora.
.Tolikrat sem ti pravila, da se predivo rado vnarae! Kaj pa si vendar delal?"
Tedaj pa sem moral vendar nekaj odgovoriti. Slabo dejanje pa rodi b sad. Je 2e tako. Začnem se hliniti in izgovarjati, rekoč: ,Z lučjo sem i mimo kolovrata, pa — kar hipoma se je predivo vnelo in zgorelo."
Mati me je gledala. Bil sem v zadregi in bled kakor zid. Ustrašil sem !>il, potem sem pa je to zlobno laž spravil na dan!
Mati ni slutila, da sem nalašč zažgal predivo v zavesti, da ga gotovo pogasira.  Reče mi:   ,Zdaj  si videl, kako  nevarao je z lučjo pri  predivu! Ali boš vprihodnje bolj previden?" »Bom, mati!"
Kaznovala me mafi ni.  Tudi očetu ni fega dogodka omenila. E, mati je le raati!