187 ddr. Damir Globočnik SLIKARSKI IZRAZ JOŠTA SNOJA Akademski slikar in teolog Jošt Snoj je leta 1993 zaključil študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost (prof. G. Gnamuš). Snojeva diplomska naloga je temeljila na seriji slik na témo Imago pietatis. Leta 1993 je diplomiral na Teolo- ški fakulteti v Ljubljani. Med letoma 2004 in 2008 je študiral na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu, kjer se je na Fakulteti za zgodovino in sakralno kulturno de- diščino poglabljal v krščansko simboliko in ikonografijo v dialogu z drugimi izviri sakralne umetnosti. Študij sakralne umetnosti pod mentorstvom patra Marka I. Rupnika je zaključil z magisterijem; téma teoretičnega in praktičnega dela magi- sterija so bile slike, ki so nastale na teološke vsebine cerkvenega učitelja sv. Efrema Sirskega. Jošt Snoj je senzibilen in razgledan likovni ustvarjalec, ki v slikanju vidi pot do iskanja smisla našega bivanja in zato med študijem likovne umetnosti in študijem teologije, torej med slikarsko in teološko izkušnjo, ni postavljal ostrih razmejitev. Slikarski študij na ljubljanski likovni akademiji je izostril pozornost Jošta Snoja za problemsko polje čistega slikarstva v sosledju od postimpresionizma, fauvizma, ekspresionizma, kubizma in drugih likovnih smeri vse do abstrakci- je. Figuralni elementi, ki so se pojavili v njegovih abstraktnih kompozicijah, so opozarjali na vsebinska izhodišča, ki niso bila več akademsko nevtralna. Pogla- bljanje v slikarsko problematiko, na primer iskanje načinov za pretehtano barvno gradnjo slike, je Jošt Snoj začel povezovati z razmišljanji o temeljnih sporočilnih vrednostih, ki jih vsebuje sakralna umetnost. Slikarstvo kot intelektualen proces, slikarstvo kot možnost za osebno izpovedovanje in odsev zasebne mitologije ali slikarstvo kot raziskovanje formalnih problemov in druga izhodišča, ki so zazna- movala delovanje njegovih likovnih vrstnikov, so odstopila svoje mesto poglablja- nju v zgodovino bogoslužne umetnosti zahodne in vzhodne krščanske tradicije od njenih začetkov dalje. Marko I. Rupnik opozarja na različna izhodišča Snojevega slikarstva v prvem poakademijskem obdobju in na slikarjevo težnjo po povezovanju barve in sve- tlobe. Osrednji značilnosti Snojevega slikarstva sta: »Bogata pastoznost, ki so nam jo zapustili impresionisti, in izredno bivanjsko, eksistencialno občutljiva, krhka, postmoderna predelava ekspresionističnega slikarstva.« »Snoj obravnava PASIJONSKI DONESKI 2019 14 188 pastoznost kakor čisti pigment, kakor obogatitev svetlobnega učinka,« nadaljuje Rupnik. »Svetloba pade na platno in se vžge v pastoznosti pigmentov, naneseni istočasno tudi v komaj zaznavni prosojnosti, in predmeti, figure na polju se raz- odenejo v neki barvno bogati sojnosti, ki zakrije svoje meje, orise, površine in ustvari neko magnetno enotnost, ki vse poveže.« (Marko I. Rupnik, »Umetnost je služenje«, Tretji dan, september/oktober 2008, str. 135) Obenem s formiranjem globine slikovnega polja nastajajo tudi pripovedni po- udarki Snojevih slikarskih kompozicij. Obrisi svetniških in drugih figur so včasih samo začrtani, nakazani z bistvenimi potezami čopiča. Slikar na ta način ustvarja oblike brez telesnosti, pojavi se vtis navideznega lebdenje figure v barvnem pro- storu. Jošt Snoj si prizadeva ponazoriti notranjo žarilnost podob z barvo, ki »ustvarja svetlobo« (J. Snoj, » O slikah«, Slike I I dipinti, Muzej krščanstva na Slovenskem, Stična 2015, str. 5). Ta barvni sijaj pogosto obliva njegove podobe, za katere se zdi, da so ožarjene z notranjim ognjem. Govorimo lahko o simbolni vlogi barve kot nosilki stvariteljske svetlobe, ki je vir življenja. Podobe pasijona so slike in risbe, ki so nastale po motivih pasijonskih pesmi slikarjevega očeta Jožeta Snoja, objavljenih v pesniški zbirki Poslikava notranjšči- ne (al fresco), ki jo je leta 2004 izdala Cankarjeva založba. Pesmi Jožeta Snoja so osebno obarvan pogled na dogodke v Jezusovem življe- nju, ki so se zgodili od Judeževega poljuba na Getsemanijskem vrtu do Jezusove smrti na hribu Kalvarija. Podoben, izviren, avtentičen in intimen in ne pripove- dno-nazoren značaj imajo tudi njihove interpretacije v risbi in slikarstvu, saj se Jošt Snoj ni oziral na prevladujoče ikonografske predloge, ki natanko določajo motiviko štirinajstih postaj križevega pota in razporeditev številnih figur (tovrstne, po naza- renskih vzorih nastale Križeve pote srečamo v večini naših cerkva). Tradicionalne kompozicijske rešitve s konkretno predstavljenimi protagonisti so nadomestili du- hovno ugledani prizori. Namesto figuralne skupine je predstavljena samo figura trpečega Kristusa, Jude Iškariota, Petra, velikega duhovnika, Pilata, matere Marije, Simona iz Cirene, Veronike, Jožefa iz Arimateje. Na te protagoniste in na bistveno v dogajanju so osredotočajo posamezne pesmi Jožeta Snoja, katerega je Jošt Snoj upodobil na zadnjem prizoru iz ciklusa: Nejevernemu Tomažu, proti kateremu se ozira pesnik, se je razodel Kristus, že povsem prežet z nebeško lučjo. Snojeva risba z ogljem je močna in izrazita. S krepkimi potezami goste barve so naslikane tudi slikarske kompozicije pasijonskega ciklusa. Iz barvnega mraka slikarskega polja vznikajo svetlejši poudarki. Na povezavo s pesmimi opozarjajo rokopisni napisi (citati iz pesmi), ki nam pomagajo tudi pri poglabljanju v posa- mezne motive. ddr. Damir Globočnik, SLIKARSKI IZRAZ JOŠTA SNOJA 189 Osrednji motiv Snojevih upodobitev pasijonskih dogodkov ni pasijonska dra- ma, trpljenje in smrt na križu, temveč Jezusovo vstajenje, ki ga Jože Snoj v pesmi »Veselo oznanilo« opisuje takole: Takrat na poti do Novega Jeruzalema angeli zarojíjo iz zêmlje. Belo in bleščeče na vse odvaljêne kamne posedêni imajo z nami polne roke dela. Tukaj ga ni! vzklikajo vzneseno. Vstal je, vi nejeverni. Aleluja! Aleluja! - - - - In kot da Te na svojih belih perutih odnašajo od nas za zmeraj. Ti pa se medtem - in kot da so zanálašč tako neobveščeni - prikazuješ usmiljenim in užaloščenim ženam, odetim v črnino, in spokojno kramljaš z Marijo Magdaleno. Svoj mir nam zapuščaš, svoj mir nam daš. Blagor nam, v Tebi zapuščenim. Jošt Snoj za Križev pot, ki ga je naslikal za župnijsko cerkev na Kalobju pri Šen- tjurju, meni, da bi ga »lahko razumeli kot Križev pot sočutja, sočutja kot poti lju- bezni«. Tudi v tem primeru je Snoj uveljavljene motivne vzorce dopolnil z novimi elementi. Na vseh treh prizorih Jezusovega padca pod križem se pojavi okostje ali lobanja, ki »simbolizira Kristusovo sočutje do žrtve in rablja« in »predstavlja bra- tomorno ubijanje v svetovnem merilu in v slovenski zgodovini« (zgibanka razstave J. Snoja Križev pot po piranskih cerkvah, Piran, april 2017). Soočanje s tragičnim in nesmiselnim žrtvovanjem pri ciklusu slik Huda jama s svetlobo osmišlja svetloba, ki kljub smrti ponuja možnosti novega rojstva. »Umetnost je stvar VSTOPA v dušo. Prek lepote, skladnosti, harmonije, podobnosti, barve in melodije sporočilo PASIJONSKI DONESKI 2019 14 190 luči laže vstopi v dušo gledalca. Ta naj bi ponotranjil sporočilo, ki naj bi doseglo njegovo dno. Videl naj bi preobrazbo naslikanih oseb in vsega stvarstva ter laže zahrepenel po lastni spremembi. Se laže odločil za korak v življenju, ki ga bo vodil k luči. Tudi ko se bo zdrznil ob pogledu na tragičnost in zlo, bo to doživljanje, ker bo ovito v luč, vodilo k luči. Zahrepenel bo po miru.« (Jošt Snoj, »O slikah«, Slike I I dipinti, Muzej krščanstva na Slovenskem, Stična 2015, str. 5) Zgodbi slikarjevega likovnega razvoja od bolj temačno ubranih kompozicij in pastoznih barvnih nanosov do barvnega žarjenja in večje slikarske sproščenosti je bilo mogoče slediti na nekaterih Snojevih samostojnih razstavah v zadnjih letih (Slike, Muzej krščanstva na Slovenskem, Stična 2015; Patmos – razodetje svetlobe, razstava v cerkvi Device Marije v Bovcu, september 2016; V temi je luč, Spomeni- škovarstveni center v Ljubljani; V barvah, Mestna galerija Šoštanj, november 2016). Juda, Jošt Snoj, »Pasijon«, olje na platnu, 2017–2018. ddr. Damir Globočnik, SLIKARSKI IZRAZ JOŠTA SNOJA 191 Glavni motivni sklopi v slikarstvu Jošta Snoja so svetopisemska tematika, por- tret in krajina. Jošt Snoj je pri krajinskih upodobitvah, ki jih je začel slikati v za- dnjih letih v okolici Ljubljane, ob Savi, v Istri idr., dojemljiv tudi za razpoloženjski in dokumentarni vidik motivov. Značilni so manjši ali srednji formati slik. Virtu- ozno naslikane, čeprav navzven sproščeno nastale podobe, so prekrite s barvnimi nanosi, ki jih slikar suvereno nanaša na platno in zgošča v večplastno slikarsko tkivo. Jošt Snoj se trudi poudariti lepoto v naravi, vendar motiviko hkrati ponotra- nji. Krajina se spreminja v vizijo sveta onkraj vsakdanjega izkustva. V preobrazbi krajine je prisotna slutnja nečesa višjega, transcedentnega, nadzemeljskega. Jošt Snoj je ključne vsebinske poudarke svojega slikarskega pristopa pojasnil z naslednjimi besedami: »Človeštvo živi v pričakovanju. To zaznamuje vso njegovo eksistenco; in če je umetnost prava, ima močno eshatološko razsežnost. Umetnik gleda stvarstvo, osebo, elemente ustvarjenega že preoblikovane, se pravi odete v lepoto, ki je še ni, ampak jo čuti. Vidi lepoto, ki bo prišla. Vidi tisto, kar bo ob koncu sveta, ko bo svet preoblikovan in bosta prišla novo nebo in nova zemlja. Sveti Pavel piše o porodnih krčih stvarstva, ki hrepeni po razodetju božjih sinov. Zaradi tega je umetnost preroška: gledalca navdihuje, ko prikaže svet v novi lepo- ti, novem sijaju, ki je večen sijaj. Razodeva tudi, kar se bo zgodilo s svetom, ko se bo Kristus prikazal v slavi. To lahko stori na ekspliciten ali pa tudi na zakrit način. Umetnost pokaže stvari v slutnji nebeškega Jeruzalema, kjer bo Bog vse v vsem.« (»Umetnost je služenje«, Družina, 14. september 2008) Jošt Snoj zato lahko razume »pokrajino kot simbol«. Ciklus Patmos prikazuje poglede na otok v Egejskem morju, na katerega so iz Efeza pregnali Janeza Evan- gelista, ki je tu doživel razodetje in napisal zadnjo knjigo Svetega pisma Apoka- lipsa. Možnost, da se praspomin na davna, praslovanska ljudstva ohranja v na- ravnem prostoru, je botroval nastanku ciklusa Venetske prapokrajine. Jošt Snoj je na krajinske podobe začel slikati mavrico, ki je eden najbolj zgovornih simbolov in prinaša sporočilo o povezavi duhovnega in materialnega sveta (po vesoljnem potopu se prikaže mavrica kot znamenje božje zaveze z Noetom, Prva Mojzesova knjiga 9: 11). V krajinskem zavetju se lahko pojavi zarodek ali Božja roka (ciklus Roka človeštva). Tudi pri kompozicijah, ki jih je Jošt Snoj oblikoval z nanašanjem lazurnih barvnih nanosov, so ohranjena harmonična razmerja med osrednjimi podobo- tvornimi dejavniki (barva, oblika, svetloba, prostor). Snojeve slikarske podobe so usmerjene k sožitju likovnih postopkov. Podobno velja za zahtevno slikanje kra- jinskih in drugih motivov z barvnimi nanosi, ki imajo skoraj reliefni značaj. Barvni impasto, katerega dinamiko krepijo vidni sledovi slikarjevega čopiča, poudarja v naravi prisotne dinamične procese. Tovrsten slikarski pogled na krajino je odkrila romantika, sodobni umetniki pa po njem posegajo zlasti takrat, kadar želijo opo- PASIJONSKI DONESKI 2019 14 192 zoriti na prisotnost sublimnega v naravi in tesno povezanost med človekom in naravnim okoljem. V barvni orkestraciji Snojevih kompozicij vselej odkrivamo notranje uravnoteženo slikarsko tkivo in ponotranjeno vizijo motivnega sveta. Slikar v krajinskem okolju poišče ustvarjalni impulz, nato pa občutke in motivne oblike predela v sebi in na sliki poustvari tudi ustrezno vsebinsko vzdušje. Zato Snojeve slike niso opisi, temveč osebni dialog z motivi.